Levičarji na pomirjevalih: globalna neenakost je v prostem padu

Značke

Thomas Piketty, neenakost, levičarji, Kitajska, blaginja, Olle Hammar, Daniel Waldenström, Institute of Labor Economics, Indija, Edvard Kardelj, Karel Marx

Glavna ugotovitev je, da se je globalna plačna neenakost zmanjšala, predvsem v tem tisočletju, ko je Ginijev koeficient padel za 10 odstotnih točk in so se plače najrevnejših na svetu podvojile. To sta v najnovejši raziskavi zapisala profesorja Olle Hammar in Daniel Waldenström Institute of Labor Economics. Gre za še eno v vrsti raziskav, ki je ovrgla tezo levičarskega šarlatana Thomasa Pikettyja, češ da se globalna neenakost povečuje.

Razlog za zmanjšanje globalne neenakosti, karkoli že to pomeni, je preprost: zaslužki najbolj revnega prebivalstva se povečujejo, povečuje se skupno globalno bogastvo, zato so razlike v življenjskem standardu med posamezniki vse manjše. Največ sta k temu pripomogli dve najbolj naseljeni državi (Kitajska in Indija), ki sta se v obdobju, ki sta ga zajela Hammar in Waldenström (1970-2015) liberalizirali in se transformirali iz socialističnih držav v nekaj, kar je podobno kapitalizmu. Od tod tudi velika gospodarska rast in večja blaginja prebivalstva. Torej so vsakodnevne floskule levičarjev, da zaradi kapitalizma (neoliberalizma) bogati postajajo vse bogatejši, revni pa vse revnejši, običajne laži. In bodo še naprej pripovedovali zgodbe o konfliktu med delom in kapitalom, ki so v očitnem neskladju z dejstvo. Ampak saj veste, kako je z Marxovimi in Kardeljevimi pravljicami. Če to ne bi bile pravljice, levičarji ne bi imeli v kaj verjeti.

Res je sicer, da je medtem prišlo do povečanja neenakosti znotraj posameznih nacionalnih držav, kar je po svoje logično in so napovedovali vsi resni ekonomisti, kar pa bi moralo biti za socialisti nepomembna stvar, saj se zavzemajo za odprte meje in ne verjamejo v nacionalno. Poleg tega neenakost kot taka ne obstaja, ampak je nekaj povsem naravnega, ker smo si ljudje med seboj različni. Imamo različne potrebe, drugačni barvo kože, nimamo enakih okusov, smo različno sposobni. Skratka, vsi smo si med seboj drugačni, kar ze levičarje predstavlja resno težavo, ker sami poudarjajo, da drugačnost družbo bogati. Če je kaj težava, je to revščina, pa še ta je relativna. In še v tem primeru ni treba iskati vzrokov zanjo, ampak vzroke, zakaj so nekatere države bogate in kako so to postale.

Levičarji seveda ne bodo nikoli priznali trenda zmanjševanja globalne neenakosti. S tem se ruši njihova agenda, njihov način delovanja, saj se preživljajo (kradejo denar neto davkoplačevalcem) prav z neenakostjo. Manjša je neenakost, manj dela imajo kot nevladne organizacije. Če bi Slovenija denimo postala bogata država, bi levičarski aktivisti izgubili delo. Kar hkrati dokazuje, da jim je prav malo mar za rast blaginje najrevnejših. Njim je pomembno le, da revni ostanejo revni, da so bogati še bogatejši in, kar je najpomembnejše, da njihov sosed ni bogatejši od njih.

Tako je govoril Warren Buffett ali kaj želi Donald Trump?

Značke

Axel Kaiser, Boulevard Voltarire, Donald Trump, Fortune, inflacija, javni dolg, Kitajska, trgovina, Varčna vas, Warren Buffett, Zapravljivi Dol, ZDA, zlati standard

Jeseni 2003 je milijarder Warren Buffett v ameriški reviji Fortune objavil esej Squanderville and Thriftville (Zapravljivi Dol proti Varčni vasi), v katerem je nazorno pojasnil težavo, s katero se ameriško gospodarstvo več desetletij spopada zaradi čezmerne potrošnje. Na kratko bom povzel po knjigi Axela Kaiserja »Pot v propad«, vi pa si lahko ogledate risanko o Zapravljivem Dolu in Varčni vasi.

Predstavljamo si dva otoka, je zapisal. Na vsakem je po ena vas: Zapravljivi Dol na enem in Varčna vas na drugem. Obe sta samozadostni in imata enak delovni čas. Lepega dne se v Varčni vasi odločijo, da bodo več delali, zato da bodo lahko privarčevali in investirali. Zgodi se, da Varčna vas proizvede več, kot potrebuje, zato začne višek izvažati v Zapravljivi Dol. Prebivalci slednjega kmalu ugotovijo, da lahko zaradi poceni izdelkov iz Varčne vasi živijo enako dobro, tudi če delajo manj. V zameno Zapravljivi Dol ponudi Varčni vasi obveznice, katerih izdaja ne zahteva velikega napora.

Mineta dve leti in Varčni dol si nabere ogromne količine obveznic Zapravljivega Dola. Nekateri strokovnjaki ugotovijo, da bodo morali prebivalci Zapravljivega Dola delati dvakrat več, če bodo želeli poplačati svoj dolg Varčni vasi. Ko se začno prebivalci Varčne vasi spraševati, ali bodo sploh kdaj dobili poplačan dolg, se odločijo, da ga bodo izterjali z edino lastnino, ki jo imajo prebivalci Zapravljivega Dola – zemljo. Tako je Varčna vas postala lastnik Zapravljivega Dola. A ne le to. Ker prebivalci Zapravljivega Dola nimajo ničesar drugega v zameno, so prisiljeni delati celo več kot prebivalci Varčne vasi, saj le tako lahko odplačujejo dolg in imajo dovolj za preživetje.

Buffet je z esejem natančno pokazal, kam so zabredle ZDA. Do sedemdesetih let so se prebivalci ZDA obnašali kot prebivalci Varčne vasi; njihova trgovina je bila uravnotežena, imeli so celo presežek, vlagali so v druge države, imeli so tako imenovani »zlati standard«. Nato je prišlo do obrata. ZDA so morale, da bi financirale svoj uvoz (denimo) iz Kitajske, tja pošiljati dolarje v zameno za izdelke, ki jih je Kitajska pošiljala v ZDA. Povedano drugače. Kitajska je v ZDA pošiljala dejanske dobrine, ZDA jim je dajala dolarje, se pravi tiskane papirčke, ki so bili jamstvo, da jih bodo nekoč lahko spremenili v dobrine in storitve. A ni bila samo Kitajska, tudi druge države so imele v primerjavi z ZDA presežek v medsebojni trgovinski bilanci. Zato je začelo strmo naraščati premoženje tujih državljanov v ZDA, naraščala je inflacija, Američani pa so kljub temu še vedno trošili, javna poraba je naraščala. Čeprav velja, da je začetek zatona dolarja povzročila ustanovitev ameriške centralne banke (FED), so ZDA postale resnični Zapravljivi Dol potem, ko so se leta 1971 odpovedale zlatemu standardu.

Ravno to želi spremeniti Donald Trump – da ZDA spet postanejo Varčna vas. Eden od njegovih ukrepov bo mogoče celo ponovna uvedba zlatega standarda.

Levičarski iPhone refleks

Značke

iPhone, Kitajska, socializem

Kot po cikličnem refleksu levičarski mediji vsake četrt leta napihnejo pretresljive zgodbe o neznosnih razmerah pri izdelavi iPhonov v tovarni Foxconn na Kitajskem. In kot po pravilu se reportaže novinarjev, ki se vtihotapijo v te novodobne delavske ječe, da prikažejo brutalno izkoriščanje kitajskega proletariata, pojavijo takrat, ko svoj najnovejši pametni telefon že nosijo v žepu. Da pač ne bi imeli slabe vesti.

Tudi tokrat ni bilo prav nič drugače. Posnetek BBC je kazal delavce, ki so izčrpani zaspali, saj naj bi delali več kot dvanajst ur na dan. Sužnjelastniških prizorov, ki bi podkrepili tekst, češ da so delavci prisiljeni delati proti svoji volji, njihovi nadzorniki pa nad njimi malodane vihtijo biče, sicer ni bilo, ampak nič zato – posnetek delavca, ki je zaspal na delovnem mestu je bil dovolj velik dokaz brutalnosti neoliberalističnega pehanja za dobičkom, plačani so tako ali tako pod ceno. Po vsem svetu sledijo okrogle mize, tolčejo po kapitalizmu, oglasijo se organizacije za človekove pravice, levičarski teoretiki dobijo svojih pet minutv slave, nikomur od teh samooklicanih dušebrižnikov pa pri izpadih lažne empatije ne pade na misel, da bi spomnil na lakoto in morijo Maa Zedonga v času kulturne revolucije.

Ampak, kot običajno, resnica levičarjev ne zanima, saj so se do zdaj prav vse navedbe izkazale za laži ali pretiravanja. Tudi tisti mit o Foxconnovih delavcih, ki je jih kapitalistična požrtnost pahnila v samomor. Dejstva so kazala drugače. Po uradnih podatkih je od leta 2007 do danes poskušalo narediti samomor 25 Foxconnovih delavcev (največ leta 2010), večina uspešno. Glede na število delavcev, ki jih zaposluje, je bil v najbolj grozljivem letu samomorilski količnik 1,61, v naslednjih letih pa med 0,2 do 0,5. Za primerjavo: na Kitajskem se je količnik v teh letih gibal med 4 in 11, v Sloveniji je denimo leta 2012 znašal 21,54, lani 21,76. Kaj to pomeni? Nič drugega kot to, da je verjetnost, da bi delavec naredil samomor zaradi »izkoriščanja« pri izdelavi pametnih telefonov nekajkrat manjša kot v socialistični Kitajski na državni ravni. In naprej. Nagnjenost k samomoru je bila lani v slovenskem levičarskem raju kar 100 krat večja kot v neoliberalističnem Foxconnu.