Namen Strateškega sveta za prehrano: jedli boste, kar priporočamo, drugače bomo dodatno obdavčili vašo ´nezdravo´ hrano

Značke

avokado, hrana, Južna Amerika, Kitajska, krava, krompir, Mehika, meso, mleko, okolje, onesnaževanje, podnebne spremembe, robert golob, socialni krediti, Strateški svet za prehrano, svinja, Vlada RS, žuželke, črvi

Sploh ne gre za to, kdo je in kdo ni v vladnem Strateškem svetu za prehrano. Popolnoma vseeno je, kdo sedi tam, ker bo odločitev na koncu politična in ideološka, sledila bo smernicam in priporočilom, ki se sprejemajo daleč od Ljubljane.

Gre za željo po paternalističnem nadzoru; tokrat kaj naj ljudje jedo. In ne bo preteklo dosti Save, ko se bo »dobrohotna« vladna ideja o pomoči ljudstvu pri izbiri dobre (in zdrave) hrane spremenila v namero in realizacijo obdavčitve ljudi, če ne bodo jedli tistega, kar bodo rekli. Vse drugo so le kadrovske in tehnične podrobnosti, ki ne bodo vplivale na prav ničesar, kar si bo tovarišija zamislila.

Zdaj so v Sloveniji (ki v globalnem smislu ni posebnost) na udaru meso in mlečni izdelki. Treba je pač narediti konec živinoreji, ki ubija naš planet, ker si je tako zamislil Robert Golob. Goveji prdci in riganje goveda sproščajo metan, metan pa je najbolj zloben toplogredni plin, mar ne? Zato se morajo ljudje navaditi na žuželke in črve kot mesno nadomestilo ali na vegansko (vegetarijansko) prehrano. Avokado je denimo zelo priljubljen; modna zapoved mlade generacije, ki postaja rastlinojeda, je toast z avokadom. Ni boljšega, pravijo. Sadež prihaja iz Južne Amerike in Mehike, je zdrav, ker je vir zdravih maščob. Predvsem ne riga in ne spušča prdcev. Je rastlina, kakopak. In na avokado prisegajo tudi nekateri člani vladnega sveta.

Kar zamolčijo, je, da je za pridelavo kilograma avokada potrebnih 2.000 litrov vode. To pomeni, ko pojemo en avokado, je enako, kot bi pustili eno uro odprt tuš, pod katerim se prhamo. Pri avokado ne gre samo za hrano, ampak zapravljene vire (vodo), ki so šli za ta sadež. Da ne govorimo o prevozu, krčenju gozdov za nasade in uporabo pesticidov (da pride v Ljubljano v kolikor toliko normalnem stanju). Če obrnemo: pridelava in prevoz kilograma avokada bolj »škoduje« podnebju kot riganje in prdci krave Lize nad Bovcem, ki daje mleko in okusno govejo juho. Podobno je s pujsom Pepom v Ihanu. Vsekakor je lokalno pridelana hrana, četudi gre za meso, okolju veliko bolj prijazna, kot izdelki iz soje, pridelana na drugem koncu sveta.

Pustite zato kravo Lizo in pujsa Pepa pri miru, nam pa da jemo, kar si želimo in kar nam tekne. In nikar ne govorite, da moramo skrbeti za zdravje. Dokler imamo prek državne zavarovalnice za vse obvezno (prisilno) zdravstveno shemo, ti mora državni zdravstveni sistem brezpogojno nuditi zdravljenje, četudi namenoma uživaš strup. Ko bomo imeli enkrat zasebne zavarovalnice, ki bodo nudile različne pakete in bo zavarovanje dražje za tistega, ki kadi ali se nezdravo prehranjuje, bo najbrž vsak premislil, kako bo živel. Mislim, da namesto strateškega sveta za prehrano, ki zelo poudarja »zdravje ljudi«, bolj potrebujemo strateški svet za reformo zdravstvenega zavarovanja in sistema. Najprej uredimo to, potem bomo »reševali« svet.

Nadvse podobno je (bilo) z električnimi avtomobili, ki imajo okolju škodljive baterije in se napajajo z elektriko, pridobljeno iz premoga. Torej, ko govorimo o tem, kaj je zdravo in okolju neškodljivo, je potrebno pogledati in preveriti, kako do tega pridemo, drugače je ves trud zaman. Če je seveda res namen doseči »najmanjši možni negativni vpliv na zdravje ljudi, okolje in podnebje«. Toda očitno ni. Vse gre v smeri, da se prek glomazne »nanny state« (države varuške ali dojilje) nadzoruje ljudi in krči svoboda. Če k temu dodamo ideje o centralnobančnem digitalnem denarju, je namen jasen. Nismo daleč, ko z digitalno valuto ne boš več mogel kupiti »nezdrave« hrane, ker bo plačilo, ki bo avtorizirano in odobreno prek centralne banke, zavrnjeno. In država bo natančno vedela, kaj ješ. In te bo ocenjevala. Sledijo socialni krediti kot na Kitajskem. In če boš človek jedel »nezdravo« hrano, ne pa z vladnim dekretom predpisane »zdrave« in »okolju prijazne«, boš v očeh tovarišije na vladi postal nezanesljiv in disidentski. Teh pa oblast ne mara.

Vegani in vegetarjanci (kot mesojedec tega ne ločim, ampak mi je popolnoma vseeno) bi morali biti dosledni in se držati (če že pridigajo o zdravi hrani in škodljivosti nekatere hrane za okolje in podnebje) ovsa, gob, sezonskega sadja (jabolka in hrušk), korenaste zelenjave in lešnikov iz bližnje leske, nikakor ne uživati v avokadu, soji, kikirikijevem maslu ali mandljevem mleku. To so sicer modne smernice, a škodljive za tisto, kar bi oni radi ohranili. In če že priporočajo, naj za kravje mleko najdemo nadomestek, češ zdaj je zelo popularno in zdravo krompirjevo mleko, bom rekel – izvolite. Pijte ga, če ga hočete, ne silite v to še mene. Krompir imam rad na razne načine, ampak mleka iz krompirja ne bom živ pil, niti poskusil ga ne bom, ker že od daleč vidim, da mi zagotovo ne bi brez težav stekel po grlu.

Koliko časa bomo lahko še uživali v hrani, ki nam je všeč, je težko reči. Strateški svet za prehrano bo začel z delom v začetku prihodnjega leta. Lahko ste prepričani, da se bodo goveje meso, kravje mleko, svinjski kotleti, čokolada, čips, ocvirki in še kaj hitro znašli na vladnem seznamu ´zla´. Uživalci tega bomo označeni za zlobne ljudi, za sovražnike planeta, za uničevalce vesolja. Kar se danes zdi distopični triler, bo jutri vsakdanjik.

 .

Luka Mesec in njegova nova modrost (o minimalni plači), ki je jemlje sapo in sega onkraj meja znanega

Značke

delavec, ekonomija, kapitalizem, Kitajska, Levica, Luka Mesec, Milton Friedman, minimalna plača, ministrstvo za delo, Nobelov lavreat, Nobelova nagrada, podjetništvo, socializem

S tovariši iz Levice ni nikoli dolgčas. Vsakdo se vedno lahko nauči kaj novega: ali o gospodarskih razmerah v Sloveniji ali prenašajo v te kraje modrosti globalnih socialističnih intelektualcev ali pridobimo nova znanja o stvareh okoli nas, ki smo jih do zdaj gledali z drugimi očmi. Njihovo vsakodnevno razmišljanje in poglobljeno iskanje resnice (predvsem o podjetništvu) gre onkraj meja znanega, popelje nas v do zdaj še neviden in neznan svet razsvetljenstva. In kot je Kolumb z odprtimi usti opazoval Novi svet, lahko vsakdo izmed nas z razširjenimi zenicami in vzeto sapo spoznava, da ima njegovo zaostalo kapitalistično razmišljanje meje ter da je lahko vesel levičarskega avantgardnega raziskovanja in njihovega razbijanja buržoaznih mitov.

Včeraj je frontman Levice Luka Mesec, ki so ga mediji naredili za pop zvezdo ekonomske in drugih znanosti, kot minister za delo nesebično delil svoja najnovejša spoznanja o minimalni plači. Pravim vam, če zdaj ne bo postal Nobelov lavreat za ekonomijo, ne bo nikoli.  In če ne bo, bo to vesoljna krivica, nezaslišana kuhinja švedski akademikov, manifestacija neznanja sekretarjev komisije za podelitev Nobelove nagrade. Naj bralec oprosti takemu uvodu, toda slovesnost trenutka je neizmerna: luč v predoru je!

Mesec je v pogovoru z novinarji razkril nov pomen in namen minimalne plače. Ta nima samo, kot se je do zdaj zdelo, socialne vloge, da zagotovi boljše in dostojno življenje najmanj plačanim delavcem, ampak tudi razvojno, »saj so podjetja zaradi njenega vsakoletnega usklajevanja prisiljena krepiti dodano vrednost prek napredka na ravni organizacije in tehnologije«. Sem vam rekel, luč na koncu predora je! Človek se vpraša, kako to, da se tega ni prej domislil kdo drug, saj je rešitev za slovensko gospodarstvo, ko z višjimi stroški dela spodbudiš podjetje k ne samo boljšemu poslovanju, ampak tudi k investicijam, ležala praktično na cesti. Neverjetno. Eureka!

Izračun? Eh, malenkost! Pomislite na lastnika pekarne, ki peku daje minimalno plačo (okoli 1250 evrov bruto bruto). Ob predpostavki, da je razlika (poenostavljeno povedano) med proizvodno in maloprodajno ceno bele žemljice 0,2 evra, to pomeni, da mora pek prodati, da zasluži minimalno plačo, 6.250 žemljic. Če se bo minimalna plača povečala na 1.400 evrov (bruto bruto), bo moral prodati 7.000 žemljic oziroma bodo morali potrošniki v pekarni kupiti 750 žemljic več. Ker bodo kupili več (kar očitno ne bo težava, ker se bo tudi njim povečala plača), bodo tudi manj lačni. Kar pomeni, da povečanje minimalne plače ´ubije celo več muh´ naenkrat, kot si je zamislil Mesec. Dragi podjetniki, ste razumeli? Povečajte stroške in vaše podjetje ne bo samo vzcvetelo, ampak bo poletelo.

Na nesrečo Levice temu seveda ni tako, saj bo na koncu ´ubita samo ena muha´ – lastnik, ki bo moral zapreti pekarno. Življenje v realnem svetu je nekaj povsem drugega kot življenje v glavi Luke Mesca. Spominja na Zgodbo o žličkah Miltona Friedmana, ki govori o socialističnem programu zaposlovanja. Nekako takole gre. Friedman je nekoč obiskal Kitajsko. Bil je šokiran, ko je videl, da namesto sodobnih traktorjev in zemeljskih strojev na tisoče delavcev pri gradnji kanala gara z lopatami. Svojega gostitelja, vladnega birokrata, je vprašal, zakaj se ne uporablja več strojev. Birokrat je odgovoril: »Ne razumete. To je program zaposlovanja.« Milton je komentiral: »Oh, mislil sem, da poskušate zgraditi kanal. Če hočete službe, tem delavcem dajte žlice, ne lopate!«

O škodljivosti minimalne plače sem na primeru zaposlenih v restavraciji s hitro hrano že pisal, zato ne bom ponavljal. Na tem mestu naj ponovim le to, da minimalna plača povzroča nezaposlenost. Podjetja, ki so zaradi zakonodaje prisiljena izplačevati višje in višje minimalne plače, so prej ali slej izločena s trga, saj poslujejo težko. Delavci izgubijo delo in postanejo strošek drugih (neto) davkoplačevalcev. Edini učinek minimalne plače, ki jo določajo vlade, je, da uničujejo delovna mesta. Velika in kapitalsko močna podjetja seveda zagovarjajo minimalno plačo, saj vedo, da se ´na lep´ način znebijo manjše konkurence, ki bi utegnila ogroziti njihov položaj na trgu. Žal je minimalna plača fetiš tudi na desnici; bodisi zaradi ekonomskega neznanja bodisi zaradi povsem zasebnih interesov. Vsekakor minimalna plača, še posebej sprotno višanje, ima neposredne negativne učinke na gospodarstvo, s tem pa tudi na blaginjo državljanov.

Ampak levičarjev v to ne morete prepričati. Vsako vaše dokazovanje z empiričnimi raziskavami, večkrat dokazanimi teorijami in praktičnimi izkušnjami bo označeno za kapitalistično herezijo, ki ovira proces postmodernističnega ustvarjanja novega socialističnega človeka. On, Luka Mesec, pa ve, da so vrata raja na dosegu roke. Kot minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti bo (blagoslovljen s spoznanji in razumevanjem marksističnih mitov) popeljal (ne)vernike v brezskrbno prihodnost. Ne sicer kot minister za solidarno prihodnost, ki mu je propadlo že na začetku mandata in bi bil uspeh bolj veličasten, pa vseeno. Da ne bo pomote: govorimo o formalno precej izobraženem in odraslem človeku, ki je dobro načitan. Ja, evolucija zna biti včasih kruta.

Blog Kavarna Hayek je po novem tudi na istoimenskem YouTube kanalu. TUKAJ si lahko ogledate prvo epizodo.

Kaj piše v drobnem tisku bruseljske energetske uredbe? Nič dobrega!

Značke

Berlinski zid, draginja, energetska kriza, EU, Evropska unija, fosilna goriva, Francija, Geoplin, globalisti, jedrska elektrarna, Kitajska, Nemčija, obnovljivi viri, Petrol, pomanjkanje, revščina, Rusija, sončna elektrarna, Svet EU, termoelektrarna, Ukrajina, veto, vetrna elektrarna, zelena agenda, zemeljski plin

To zimo nikar ne sedite na ušesih. Utegne se zgoditi, da ne boste slišali korakov po stopnicah. Ni nujno, da se bodo pred vašimi vrati pojavili sorodniki, prijatelji ali znanci. Če boste imeli radiatorje preveč odprte in trošili preveč elektrike, bo zvonec zagotovo oznanjal prihod »podnebne policije«. Take, kot jo že imajo v Kanadi ali Franciji, le da bo imela pooblastila tudi za preverjanje in kaznovanje tistih posameznikov, ki bodo stanovanje ali poslovne prostore ogreli na več kot 19 stopinj Celzija in ne bodo zmanjšali porabo elektrike za toliko, kolikor bo rekla vlada.

Da se razumemo. To prinaša bruseljska uredba, ki očitno uresničuje mokre sanje Roberta Goloba po popolnem nadzoru nad področjem energetike. Po vzoru Nemčije je že napovedana dokapitalizacija Geoplina, s katero država postala večinski lastnik največjega slovenskega veletrgovca s plinom. Če se bo večinski lastik (Petrol) temu upiral, je vlada že napovedala možnost nacionalizacije (tudi Petrola). Ampak to je šele začetek, nekakšen stranski učinek uredbe, ki prinaša centralno-planske (socialistične) ukrepe za energetska podjetja: določitev najvišjih cen, omejitev prihodkov, obdavčitev ekstra dobičkov in tako imenovano »solidarnostno dajatev«, ki jo bodo plačevala podjetja, ki se ukvarjajo s fosilnimi gorivi.

Povsem jasno je, da bodo na koncu kratko potegnili potrošniki. Če sem malo bolj natančen: tisti potrošniki, ki so neto davkoplačevalci. Kakršenkoli davek ali solidarnostna dajatev, kot temu zdaj ljubkovalno pravijo, v obliki višjih cen, dodatnega davka ali nižje delitve dobička (dividende) plača končni kupec. Tudi če bo vlada določila najvišje možne cene, bo to imelo kratkoročni učinek, nato bo sledila podražitev. In po novi podražitvi, novi ukrepi. Za pomoč državam, ki bremena ne bodo zmogle, bo Bruselj natisnil nove količine denarja, kar bo privedlo do nove inflacije. Evropa (in z njo Slovenija) je že v inflacijski spirali, ki je posledica ukrepov pred leti in ukrepov ob pandemiji kitajskega virusa. In če za pandemijo ni bila kriva Evropa (ali posamezne države), ampak Kitajska (pustimo v tem trenutku ob strani vprašanje, zakaj), ki bi ji morali vsi izstaviti milijardne (če ne bilijonske) račune, je za energetsko krizo kriva izključno norija z zeleno agendo. Prekinitev dobave plina iz Rusije in pomanjkanje plina je samo posledica, ne pa vzrok, ki ga je treba iskati pri »lubenični« politiki bruseljskih (neizvoljenih) uradnikov. Če opuščaš premog in zapiraš jedrske elektrarne, ne da bi to tudi ustrezno nadomestil, potem je povsem logično, da dobiš le eno – pomanjkanje. Ki se bo očitno še stopnjevalo.

Pri najnovejši uredbi je treba brati drobni tisk. Nekje skrito na spletu, na spletni strani Sveta EU, je povedano bistvo. Ne gre toliko za reševanje energetske krize, kot za to, da bodo z ukrepi »pospešili zeleni prehod«, kar pomeni zmanjšanje uporabe fosilnih goriv in doseganje »podnebne nevtralnosti« do leta 2050. Spodaj je napisano, da nacionalne države sprejemajo ukrepe po načrtih EU. Ne glede na to, za kateri organ EU gre (ali evropski parlament ali Evropska komisija), evropski birokrati in vodilni uradniki, ki jih je že prek 30.000, se obnašajo tako, kot da je EU že federacija, kjer države članice brez zadržkov in premisleka sprejemajo odločitve globalistov. Pri nekaterih vprašanjih je sicer še možen veto države članice, a Francija in Nemčija si prizadevata, da bi možnost veta odpravili in bi bili vsi ukrepi zavezujoče sprejeti s kvalificirano večino.

Kakorkoli, Evropa se sooča z energetsko krizo, za katero so krivi bruseljski uradniki in tudi posamezne vlade. Zdaj isti ljudje sprejemajo ukrepe za njeno ublažitev. Toda kdor pozorno spremlja dogajanje, je zagotovo opazil, da ukrepi za omilitev (ali odpravo) krize ne odstopajo od politik, ki so Evropsko unijo spravile v resne težave. Zgoraj omenjeni »drobni tisk«, ki države članice zavezuje brez odstopanja in ne glede na ceno k »zeleni agendi« je dobre primer.

Po padcu Berlinskega zidu in med sprejemanjem novih članic se je začel obsežen samomorilski pohod in sveto prepričanje, da se planet segreva zaradi človeka in fosilnih goriv. Kriza na stari celini že dolgo traja, hitenje nastavljanja vetru in soncu je povzročilo popoln energetski kaos. Države so zmanjševale uporabo fosilnih in jedrskih goriv, lastna nahajališča so zapirali. Ker pa se poraba vendarle ni zmanjšala tako (kako bi lahko se?), kot si je nek birokrat zamislil, so evropski narodi začeli vse bolj postajati odvisni od uvoza (Nemčija se je odpovedala svojemu zemeljskemu plinu, pa ima na Spodnjem Saškem ogromne zaloge).

In zgodilo se je neizbežno, na kar smo nekateri opozarjali že pred leti: energetska kriza. Napad Rusije na Ukrajino je sicer poglobil krizo, ni pa zanjo kriv. Krive so napačna predvidevanja in politike Bruslja. Cene elektrike naraščajo že od zime 2020/2021, pomanjkanje plina EU čuti že vsaj pet let. In če tega ne bomo priznali in odstranili s položajev ljudi, ki so neposredno krivi za, milo rečeno, energetsko kolobocijo (ja, zdaj bi jo oni še reševali), potem zapleta nikoli ne bomo rešili. Še najmanj z najnovejšimi ukrepi, zaradi katerih bodo potrošnikom omejili ogrevanje in porabo elektrike (čeprav pravijo, da jih bodo zaščitili pred visokimi cenami), in to zgolj zaradi tega, ker bruseljski aparatčiki sledijo zeleni ideologiji (in pri tem uporabljajo javno denarnico), namesto da bi možgane preklopili na preprosto matematiko. Formula je enostavna, še osnovnošolcem je razumljiva: pomanjkanje + draginja = sončna energija + vetrna energija – TE – JE – zemeljski plin.

Levičarji na pomirjevalih: globalna neenakost je v prostem padu

Značke

blaginja, Daniel Waldenström, Edvard Kardelj, Indija, Institute of Labor Economics, Karel Marx, Kitajska, levičarji, neenakost, Olle Hammar, Thomas Piketty

Glavna ugotovitev je, da se je globalna plačna neenakost zmanjšala, predvsem v tem tisočletju, ko je Ginijev koeficient padel za 10 odstotnih točk in so se plače najrevnejših na svetu podvojile. To sta v najnovejši raziskavi zapisala profesorja Olle Hammar in Daniel Waldenström Institute of Labor Economics. Gre za še eno v vrsti raziskav, ki je ovrgla tezo levičarskega šarlatana Thomasa Pikettyja, češ da se globalna neenakost povečuje.

Razlog za zmanjšanje globalne neenakosti, karkoli že to pomeni, je preprost: zaslužki najbolj revnega prebivalstva se povečujejo, povečuje se skupno globalno bogastvo, zato so razlike v življenjskem standardu med posamezniki vse manjše. Največ sta k temu pripomogli dve najbolj naseljeni državi (Kitajska in Indija), ki sta se v obdobju, ki sta ga zajela Hammar in Waldenström (1970-2015) liberalizirali in se transformirali iz socialističnih držav v nekaj, kar je podobno kapitalizmu. Od tod tudi velika gospodarska rast in večja blaginja prebivalstva. Torej so vsakodnevne floskule levičarjev, da zaradi kapitalizma (neoliberalizma) bogati postajajo vse bogatejši, revni pa vse revnejši, običajne laži. In bodo še naprej pripovedovali zgodbe o konfliktu med delom in kapitalom, ki so v očitnem neskladju z dejstvo. Ampak saj veste, kako je z Marxovimi in Kardeljevimi pravljicami. Če to ne bi bile pravljice, levičarji ne bi imeli v kaj verjeti.

Res je sicer, da je medtem prišlo do povečanja neenakosti znotraj posameznih nacionalnih držav, kar je po svoje logično in so napovedovali vsi resni ekonomisti, kar pa bi moralo biti za socialisti nepomembna stvar, saj se zavzemajo za odprte meje in ne verjamejo v nacionalno. Poleg tega neenakost kot taka ne obstaja, ampak je nekaj povsem naravnega, ker smo si ljudje med seboj različni. Imamo različne potrebe, drugačni barvo kože, nimamo enakih okusov, smo različno sposobni. Skratka, vsi smo si med seboj drugačni, kar ze levičarje predstavlja resno težavo, ker sami poudarjajo, da drugačnost družbo bogati. Če je kaj težava, je to revščina, pa še ta je relativna. In še v tem primeru ni treba iskati vzrokov zanjo, ampak vzroke, zakaj so nekatere države bogate in kako so to postale.

Levičarji seveda ne bodo nikoli priznali trenda zmanjševanja globalne neenakosti. S tem se ruši njihova agenda, njihov način delovanja, saj se preživljajo (kradejo denar neto davkoplačevalcem) prav z neenakostjo. Manjša je neenakost, manj dela imajo kot nevladne organizacije. Če bi Slovenija denimo postala bogata država, bi levičarski aktivisti izgubili delo. Kar hkrati dokazuje, da jim je prav malo mar za rast blaginje najrevnejših. Njim je pomembno le, da revni ostanejo revni, da so bogati še bogatejši in, kar je najpomembnejše, da njihov sosed ni bogatejši od njih.

Tako je govoril Warren Buffett ali kaj želi Donald Trump?

Značke

Axel Kaiser, Boulevard Voltarire, Donald Trump, Fortune, inflacija, javni dolg, Kitajska, trgovina, Varčna vas, Warren Buffett, Zapravljivi Dol, ZDA, zlati standard

Jeseni 2003 je milijarder Warren Buffett v ameriški reviji Fortune objavil esej Squanderville and Thriftville (Zapravljivi Dol proti Varčni vasi), v katerem je nazorno pojasnil težavo, s katero se ameriško gospodarstvo več desetletij spopada zaradi čezmerne potrošnje. Na kratko bom povzel po knjigi Axela Kaiserja »Pot v propad«, vi pa si lahko ogledate risanko o Zapravljivem Dolu in Varčni vasi.

Predstavljamo si dva otoka, je zapisal. Na vsakem je po ena vas: Zapravljivi Dol na enem in Varčna vas na drugem. Obe sta samozadostni in imata enak delovni čas. Lepega dne se v Varčni vasi odločijo, da bodo več delali, zato da bodo lahko privarčevali in investirali. Zgodi se, da Varčna vas proizvede več, kot potrebuje, zato začne višek izvažati v Zapravljivi Dol. Prebivalci slednjega kmalu ugotovijo, da lahko zaradi poceni izdelkov iz Varčne vasi živijo enako dobro, tudi če delajo manj. V zameno Zapravljivi Dol ponudi Varčni vasi obveznice, katerih izdaja ne zahteva velikega napora.

Mineta dve leti in Varčni dol si nabere ogromne količine obveznic Zapravljivega Dola. Nekateri strokovnjaki ugotovijo, da bodo morali prebivalci Zapravljivega Dola delati dvakrat več, če bodo želeli poplačati svoj dolg Varčni vasi. Ko se začno prebivalci Varčne vasi spraševati, ali bodo sploh kdaj dobili poplačan dolg, se odločijo, da ga bodo izterjali z edino lastnino, ki jo imajo prebivalci Zapravljivega Dola – zemljo. Tako je Varčna vas postala lastnik Zapravljivega Dola. A ne le to. Ker prebivalci Zapravljivega Dola nimajo ničesar drugega v zameno, so prisiljeni delati celo več kot prebivalci Varčne vasi, saj le tako lahko odplačujejo dolg in imajo dovolj za preživetje.

Buffet je z esejem natančno pokazal, kam so zabredle ZDA. Do sedemdesetih let so se prebivalci ZDA obnašali kot prebivalci Varčne vasi; njihova trgovina je bila uravnotežena, imeli so celo presežek, vlagali so v druge države, imeli so tako imenovani »zlati standard«. Nato je prišlo do obrata. ZDA so morale, da bi financirale svoj uvoz (denimo) iz Kitajske, tja pošiljati dolarje v zameno za izdelke, ki jih je Kitajska pošiljala v ZDA. Povedano drugače. Kitajska je v ZDA pošiljala dejanske dobrine, ZDA jim je dajala dolarje, se pravi tiskane papirčke, ki so bili jamstvo, da jih bodo nekoč lahko spremenili v dobrine in storitve. A ni bila samo Kitajska, tudi druge države so imele v primerjavi z ZDA presežek v medsebojni trgovinski bilanci. Zato je začelo strmo naraščati premoženje tujih državljanov v ZDA, naraščala je inflacija, Američani pa so kljub temu še vedno trošili, javna poraba je naraščala. Čeprav velja, da je začetek zatona dolarja povzročila ustanovitev ameriške centralne banke (FED), so ZDA postale resnični Zapravljivi Dol potem, ko so se leta 1971 odpovedale zlatemu standardu.

Ravno to želi spremeniti Donald Trump – da ZDA spet postanejo Varčna vas. Eden od njegovih ukrepov bo mogoče celo ponovna uvedba zlatega standarda.

Levičarski iPhone refleks

Značke

iPhone, Kitajska, socializem

Kot po cikličnem refleksu levičarski mediji vsake četrt leta napihnejo pretresljive zgodbe o neznosnih razmerah pri izdelavi iPhonov v tovarni Foxconn na Kitajskem. In kot po pravilu se reportaže novinarjev, ki se vtihotapijo v te novodobne delavske ječe, da prikažejo brutalno izkoriščanje kitajskega proletariata, pojavijo takrat, ko svoj najnovejši pametni telefon že nosijo v žepu. Da pač ne bi imeli slabe vesti.

Tudi tokrat ni bilo prav nič drugače. Posnetek BBC je kazal delavce, ki so izčrpani zaspali, saj naj bi delali več kot dvanajst ur na dan. Sužnjelastniških prizorov, ki bi podkrepili tekst, češ da so delavci prisiljeni delati proti svoji volji, njihovi nadzorniki pa nad njimi malodane vihtijo biče, sicer ni bilo, ampak nič zato – posnetek delavca, ki je zaspal na delovnem mestu je bil dovolj velik dokaz brutalnosti neoliberalističnega pehanja za dobičkom, plačani so tako ali tako pod ceno. Po vsem svetu sledijo okrogle mize, tolčejo po kapitalizmu, oglasijo se organizacije za človekove pravice, levičarski teoretiki dobijo svojih pet minutv slave, nikomur od teh samooklicanih dušebrižnikov pa pri izpadih lažne empatije ne pade na misel, da bi spomnil na lakoto in morijo Maa Zedonga v času kulturne revolucije.

Ampak, kot običajno, resnica levičarjev ne zanima, saj so se do zdaj prav vse navedbe izkazale za laži ali pretiravanja. Tudi tisti mit o Foxconnovih delavcih, ki je jih kapitalistična požrtnost pahnila v samomor. Dejstva so kazala drugače. Po uradnih podatkih je od leta 2007 do danes poskušalo narediti samomor 25 Foxconnovih delavcev (največ leta 2010), večina uspešno. Glede na število delavcev, ki jih zaposluje, je bil v najbolj grozljivem letu samomorilski količnik 1,61, v naslednjih letih pa med 0,2 do 0,5. Za primerjavo: na Kitajskem se je količnik v teh letih gibal med 4 in 11, v Sloveniji je denimo leta 2012 znašal 21,54, lani 21,76. Kaj to pomeni? Nič drugega kot to, da je verjetnost, da bi delavec naredil samomor zaradi »izkoriščanja« pri izdelavi pametnih telefonov nekajkrat manjša kot v socialistični Kitajski na državni ravni. In naprej. Nagnjenost k samomoru je bila lani v slovenskem levičarskem raju kar 100 krat večja kot v neoliberalističnem Foxconnu.