Osupljiva podobnost Golobovega nagovora z besednjakom boljševikov ali epidemija dobrih namenov

Značke

boljševiki, Edvard Kardelj, Levica, robert golob, socializem

V parlamentarnih demokracijah, kjer vladno koalicijo običajno oblikujejo politične stranke podobnega ideološkega predznaka, je povsem običajno, da sta pozicija in opozicija v konfliktu. To pomeni, da sta ideološko na nasprotnih bregovih ter da ima vsaka stran željo po ponosu in političnem (svetovnonazorskem) boju. Če ena od strani tega nima, nima svojih načel, s katerim oporeka drugi strani, potem ni konflikta. Prav tako ga ni, če se ena stran (opozicijska) povsem podredi volji vladajoče koalicije, s tem pa tudi izgubi željo po upiranju in preživetju. Temu lahko rečemo, da je vladna stran absorbirala opozicijo. Razmere postanejo še bolj skrb vzbujajoče, ko se opozicija ne samo podredi, ampak navdušeno pozdravlja osvajalca (vodilnega predstavnika koalicije). In natanko slednje pričakujejo prevladujoči mediji, ki so na zadnjih volitvah za zmagovalca ustoličili Roberta Goloba.

Seveda ne bomo nikoli natančno izvedeli, kaj je gnalo ljudi, da so tako množično glasovali za stranko Roberta Goloba. Če bi to ugotavljali, bi moral vsak volivec v trenutku, ko je izpolnil glasovnico, tudi povedati, zakaj je glasoval za primorskega Sončnega kralja. Ker to ni mogoče, je vse le ugibanje in nikoli dokazane teorije. Jaz sicer menim, da je svoje naredilo pranje glav z demoniziranjem SDS in desnice, kar sem omenil zgoraj. A na tem mestu se s tem ne bom ukvarjal, temveč z delom Golobovega nagovora ob glasovanju za kandidata za predsednika vlade.

Če je portal nacionalne televizije pravilno povzemal Golobove besede, mi je najprej padla v oči besedna zveza »boljša prihodnost«. Ta besedna zveza, ki variira od »svetle« do »boljše« prihodnosti, je tipična besedna zveza, ki so jo uporabljali komunisti (od boljševikov do jugoslovanskih komunistov). Gre za lahkotno propagando avtoritarnih režimom, ki daje občutek družbenega zadovoljstva in zajamčeno varstvo, da bo za to poskrbela komunistična partija. To so bili res fascinantni načini, kako so ljudem risali vizije utopične civilizacije.

Golob je šel še korak naprej. Takole poroča MMC:

»V tem mesecu se je po lastnih navedbah spraševal, kaj dejansko ljudje od njega in vladajočih pričakujejo. Na različne načine je ugotovil, da ljudje ne zahtevajo nič drugega kot to, da bo prihodnost lepša. Želijo si upanje na boljšo prihodnost, je navedel. To si želijo ljudje vseh strani, levi in desni, in Golob je ljudem javno podal obljubo, da bo to prinesel.«

Golob ni rekel, da si bo za »boljšo prihodnost« prizadevala vladna koalicija ali državni ustroj pod njihovo taktirko, ampak da jim bo boljšo prihodnost dal on in da se temu javno zavezuje. V sodobnem času težko najdemo primerljivo narcisoidnost in tako uporabo stalinističnega jezika. Spomnimo se samo prisilne kolektivizacije v Ukrajini v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki je povzročila lakoto in je umrlo na milijone ljudi. Boljševiki so, da bi kmete prepričali v sovhoze in kolhoze, začeli s propagandno akcijo, ki je temeljila na besedni zvezi »boljša prihodnost« ali »svetla prihodnost«. Kdor od kmetov se je upiral prisilni kolektivizaciji, se je upiral boljši prihodnosti. Zato je bil obsojen kot »kulak« in »saboter«. Seveda je bil za to »svetlo prihodnost« (ki nikoli ni prišla) najbolj zaslužen Stalin, ki je »ustvaril čudovito sovjetsko civilizacijo«. Stalin je, kakopak, tudi znan po svoji široki viziji, iznajdljivosti, bistrosti in prodornem umu, na milijone trupel, ki so ostala ob poti v »svetlo prihodnost«, je pač kolateralna škoda, mar ne? In natanko to govori Golob.

Najbrž ni naključje, da se je »civilna družba«, s katero bo Golob »vzpostavil mehanizem za konstanten, kontinuiran dialog« zbirala na Trgu republike v bližini spomenika Edvardu Kardelju, očetu sistema samoupravnega socializma, o katerem govori Levica kot o »ekonomski demokraciji«. Kip, o katerem govorimo, upodablja Kardelja z množico ljudi, ki jo vodi v boljšo prihodnost. Povsem enako je bilo v Sovjetski zvezi. Kaj piše na plakatu z Leninom? Tole: »Za svetlo prihodnost komunistične družbe, univerzalno blaginjo in trajni mir.« Besednjak, ki ga uporabljata Levica in Robert Golob.

To je tisto, čemur pravimo epidemija dobrih namer, ki naj bi pripeljale, kot pravi Golob, v »socialno pravično in solidarno državo«. Naj bi uporabljam zato, ker so vsi tovrstni eksperimenti z dobrimi nameni imeli slabe posledice. A vedno znova upanje na poti v boljšo prihodnost služi popularizaciji številnih škodljivih in nesmiselnih politik. In ravno taki nameni so največje ovire in grožnje rasti blaginje in dobrega počutja državljanov.

Levičarji na pomirjevalih: globalna neenakost je v prostem padu

Značke

blaginja, Daniel Waldenström, Edvard Kardelj, Indija, Institute of Labor Economics, Karel Marx, Kitajska, levičarji, neenakost, Olle Hammar, Thomas Piketty

Glavna ugotovitev je, da se je globalna plačna neenakost zmanjšala, predvsem v tem tisočletju, ko je Ginijev koeficient padel za 10 odstotnih točk in so se plače najrevnejših na svetu podvojile. To sta v najnovejši raziskavi zapisala profesorja Olle Hammar in Daniel Waldenström Institute of Labor Economics. Gre za še eno v vrsti raziskav, ki je ovrgla tezo levičarskega šarlatana Thomasa Pikettyja, češ da se globalna neenakost povečuje.

Razlog za zmanjšanje globalne neenakosti, karkoli že to pomeni, je preprost: zaslužki najbolj revnega prebivalstva se povečujejo, povečuje se skupno globalno bogastvo, zato so razlike v življenjskem standardu med posamezniki vse manjše. Največ sta k temu pripomogli dve najbolj naseljeni državi (Kitajska in Indija), ki sta se v obdobju, ki sta ga zajela Hammar in Waldenström (1970-2015) liberalizirali in se transformirali iz socialističnih držav v nekaj, kar je podobno kapitalizmu. Od tod tudi velika gospodarska rast in večja blaginja prebivalstva. Torej so vsakodnevne floskule levičarjev, da zaradi kapitalizma (neoliberalizma) bogati postajajo vse bogatejši, revni pa vse revnejši, običajne laži. In bodo še naprej pripovedovali zgodbe o konfliktu med delom in kapitalom, ki so v očitnem neskladju z dejstvo. Ampak saj veste, kako je z Marxovimi in Kardeljevimi pravljicami. Če to ne bi bile pravljice, levičarji ne bi imeli v kaj verjeti.

Res je sicer, da je medtem prišlo do povečanja neenakosti znotraj posameznih nacionalnih držav, kar je po svoje logično in so napovedovali vsi resni ekonomisti, kar pa bi moralo biti za socialisti nepomembna stvar, saj se zavzemajo za odprte meje in ne verjamejo v nacionalno. Poleg tega neenakost kot taka ne obstaja, ampak je nekaj povsem naravnega, ker smo si ljudje med seboj različni. Imamo različne potrebe, drugačni barvo kože, nimamo enakih okusov, smo različno sposobni. Skratka, vsi smo si med seboj drugačni, kar ze levičarje predstavlja resno težavo, ker sami poudarjajo, da drugačnost družbo bogati. Če je kaj težava, je to revščina, pa še ta je relativna. In še v tem primeru ni treba iskati vzrokov zanjo, ampak vzroke, zakaj so nekatere države bogate in kako so to postale.

Levičarji seveda ne bodo nikoli priznali trenda zmanjševanja globalne neenakosti. S tem se ruši njihova agenda, njihov način delovanja, saj se preživljajo (kradejo denar neto davkoplačevalcem) prav z neenakostjo. Manjša je neenakost, manj dela imajo kot nevladne organizacije. Če bi Slovenija denimo postala bogata država, bi levičarski aktivisti izgubili delo. Kar hkrati dokazuje, da jim je prav malo mar za rast blaginje najrevnejših. Njim je pomembno le, da revni ostanejo revni, da so bogati še bogatejši in, kar je najpomembnejše, da njihov sosed ni bogatejši od njih.