Čeprav je v rožnata oblačila opravljen Švicar Nemo dobil največ točk (591) in je zmagal na Evroviziji, je moralna zmagovalka Eden Golan.
Izraelko so sicer gledalci na televotingu postavili na drugo mesto (323 točk gledalcev), a Hrvaško, ki je od občinstva po vsem svetu dobila največ glasov (337 točk gledalcev), žirija ni tako prezrla kot Golanovo. Na koncu je zasedla peto mesto (375 točk), kar je več, kot so nekateri iz povsem političnih in ideoloških razlogov upali.
Da je Eden Golan, ki so jo celo sotekmovalci prezirali izključno zato, ker je iz Izraela, moralna zmagovalka, pokaže preprost izračun. Izrael ima najvišji koeficient (razmerje med glasovi gledalcev in žirije) med vsemi državami. (V tabeli spodaj so zajete samo države, ki so skupno prejele več kot 100 glasov.)
Čim višji je koeficient, več glasov je država prejela pod gledalcev v primerjavi z žiriji. Koeficient okoli 1 pomeni, da je država prejela približno enako število glasov od gledalcev in žirije. Iz zgornje tabele je razvidno, da je bila gledalcem (v primerjavi z žirijo) daleč najbolj všeč izraelska pesem. Sledita Ukrajina in Grčija. Prav tako je razvidno, da so žirije zelo favorizirale Švico (najbolj Portugalsko, ki je od gledalcev prejela samo 13 točk).
Odkar je televoting in se po enaki metodologiji točkovanja seštevajo točke žirije in gledalcev, se še ni zgodilo, da bi žirija imela tako različen »glasbeni okus« od gledalcev. Še posebej izstopa Izrael. Odgovor, ali so se nacionalne žirije na letošnji Evroviziji odločale politično in ideološko, prepuščam bralcem. Številke že kažejo tako.
V nadaljevanju je njen res pogumen, odločen in navdihujoč govor.
»Pozdravljena, Madžarska, pozdravljena, Budimpešta, pozdravljeni Evropejci in ameriški prijatelji. Najlepša hvala, da ste me sprejeli. Dovolite mi, da za trenutek preskočim formalnosti in grem takoj na vsebino, ki ni tako zabavna, a je zelo, zelo pomembna za razpravo.
Naj vas popeljem skozi zadnjih sedem dni v Evropi. Ta teden so v Stockholmu sredi belega dne na ulicah zabodli tri starejše ženske, stare 70 let. V Londonu so bili v samo 42 urah zabodeni štirje ljudje. V Parizu se je več sto afriških migrantov podalo na ulice in protestiralo. In v Brigolu, prav tako v Franciji, je bila do tal požgana še ena cerkev. In to, gospe in gospodje, je le nekaj incidentov v samo nekaj dneh na naši prelepi celini.
Vsi pa vemo, da ti incidenti niso več incidenti. Če je nekaj gotovo, je to, da vemo in tudi naše vlade to vedo, da obstaja povezava med množičnimi migracijami in kriminalom. V nizozemskem mestu Dordrecht se je pred dnevi zgodilo nekaj zanimivega. Napovedali soda bodo v tem mahnem mestu na Nizozemskem, v moji domovini, postavili nov azilni center. In kaj je naredila občina? Rekli so, da bodo državljanom, ki živijo v bližini tega centra, ponudili tisoč evrov za dodatne varnostne ukrepe. Naša nova realnost v Evropi je sestavljena iz pogostih posilstev, napadov z noži, pobojev, umorov, streljanja, celo obglavljenja. Vendar naj bom jasna glede ene stvari. Prej se to ni dogajalo. To je na novo uvožena težava.
Samuel P. Huntington je to napovedal pred več kot 25 leti, ko je zapisal, in citiram, da v novem svetu množičnih migracij najbolj razširjeni, pomembni in nevarni konflikti ne bodo med družbenimi razredi. Ne bodo med bogatimi in revnimi. Bili bodo med ljudstvi, ki pripadajo različnim kulturnim entitetam. V civilizacijah se bodo pojavljale plemenske vojne in etnični konflikti. No, gospod, je imel prav. In kar je najslabše, zdi se, da smo kot družba do tega postali ravnodušni.
Ko v rokah priseljencev umre še en beli fant ali bela deklica, lahko zmajemo z glavo, lahko vzdihnemo, se morda celo jezimo za minuto ali dve, nato pa nadaljujemo svoje življenje. Družini nudimo podporo in molitve, vendar se nikoli nič ne spremeni. Dame in gospodje, kaj to pove o nas? To je odgovor družbe, ki je že obupala. Družba, ki je svoj poraz že sprejela.
Toda, ali je to res? Ali smo obupali? Ali res sprejemamo novo realnost, ki jo imajo naši globalistični voditelji v mislih za nas? Eno vem zagotovo, in to je, če se nič ne spremeni, če se ne začnemo resno boriti za našo celino, za našo vero, za naše ljudi, naše države, potem bo ta čas, v katerem živimo, označen v zgodovini kot čas, v katerem sovražnim vojskam ni bilo potrebno vdreti k zahodnim narodom, da bi jih osvojili. Ta čas se bo nato zapisal v zgodovino kot obdobje, v katerem je pokvarjena elita aktivno povabila napadalca; in ne samo, da je ta pokvarjena elita povabila sovražnika, temveč je za to predala tudi domače prebivalstvo. To vidi vsak, ki ima oči. Avtohtono belo krščansko evropsko prebivalstvo se zamenjuje z neverjetno naglico. Naj vam to podkrepim z nekaj statistike iz moje domovine.
Vzemimo Amsterdam, glavno mesto. Od celega prebivalstva je v Amsterdamu trenutno 56-odstotkov migrantov. Haag, 58 odstotkov migrantov. Rotterdam, skoraj 60 odstotkov migrantov. In seveda večina teh priseljencev prihaja iz nekrščanskih, nezahodnih, se pravi iz afriških in bližnjevzhodnih držav. Zaključek: nizozemsko prebivalstvo je že v večini naših mest številčno preseženo.
Ampak poglejmo naprej. London, 54 odstotkov migrantov. Spet sklep – domorodno prebivalstvo je številčno premagano. Bruselj, to me je šokiralo – 70 odstotkov migrantov. Zaključek, domorodno prebivalstvo je v veliki meri premagano. In drugi Evropejci bodo seveda kmalu sledili temu, če še niso. Torej, tukaj bom potegnila prepovedano ugotovitev: teorija velike zamenjave ni več teorija. To je resničnost.
In zanimivo pri zamenjavi je to, da bo establišment bodisi zanikal svoj obstoj, bodisi bo, ko bo to priznal, rekel, da je še dobro, da avtohtono evropsko prebivalstvo kmalu ni več večinsko na svoji celini. Nizozemska nacionalna sramota in imenovan podnebni papež Frans Timmermans je že leta 2015 izjavil, da je raznolikost usoda človeštva. In da bo Evropa raznolika. In seveda, zdaj mislim, da vsi vemo, kaj pomeni beseda – raznolikost. To pomeni manj belcev, manj vas. Predstavljajte si to v azijski ali afriški državi. Predstavljajte si njihove voditelje, ki se veselijo dejstva, da njihovi ljudje kmalu ne bodo več večina v lastni državi. Absolutno nepredstavljivo. Nepredstavljivo.
Torej, kaj za vraga je narobe z našimi voditelji? Temeljni občutek tega, kar govorijo, je vedno enak. Naš establišment trdi, da so belci zlobni in da je naša zgodovina nekako bistveno drugačna od zgodovine drugih. Zavedno ali nezavedno so posrkali laži in protibelske dogme neomarksistične kritične rasne teorije. Zato totalitaristi v Bruslju poskušajo prisiliti vas, madžarsko ljudstvo, suvereno državo, da sprejme priseljence kljub dejstvu, da je prebivalstvo reklo ne, prav tako vlada. A da ne bo pomote – tudi večina Nizozemcev tega ni prosila. Tako kot Bruselj sili Madžarsko, da sprejme priseljence, zdaj to počnejo tudi v najmanjših mestih na Nizozemskem. Noben del ne sme ostati nizozemski v tradicionalnem pomenu besede. Noben del Evrope ne sme ostati evropski. In ni težko razumeti, zakaj.
Če bo stara Evropa na določenih mestih še vedno obstajala, bodo ljudje lahko primerjali novo Evropo s staro in bodo imeli raje staro. Zato evrokrati tako sovražijo Madžarsko. In njihovo sporočilo je jasno.
Naš način življenja, naša krščanska vera, naši narodi, se morajo uničiti brez izjeme. Njihova vizija prihodnosti je neoliberalna, neprepoznavna Evropa, kjer vsako mesto postane podobno Bruslju. Grdo, umazano, nevarno, brez socialne kohezije, kjer se stavbe nenehno gradijo in zdi se, da nikoli, nikoli niso dokončane, in tudi ko so, je končni rezultat nekako grši od tistega, kar so načrtovali.
In kaj nam ostane? Obsedeno stanje izolacije, zmedenosti in dezorientacije. Dame in gospodje, dobrodošli v novem svetovnem redu.
Kaj je torej protistrup? Močna, krščanska Evropa suverenih nacionalnih držav. Zato moramo odkrito zavreči laž, da nacionalizem povzroča vojno. Ni nacionalizem ali nacionalna suverenost tista, ki povzroča vojno. To je ekspanzionizem. In kje v Evropi to najdemo danes? Na enem in samo enem mestu – v Bruslju. Ali ni smešno, da isti ljudje, ki razjedajo našo nacionalno suverenost – in to radi počno – vse to predajo tamkajšnjim evrokratom, da nam zdaj ti govorijo, da moramo zapraviti milijarde in milijarde evrov za nacionalno suverenost? Ukrajine? To je šala, iskreno rečeno – to je zelo bolna, draga in nevarna šala. Med nedavnim intervjujem me je novinar vprašal, ali mislite, da greste kdaj predaleč? Se vam zdi, da ste kdaj preveč radikalni? Za trenutek sem pomislil na to in rekel, da ne. Ne, mislim, da ne grem predaleč. Resnici na ljubo, gospe in gospodje, mislim, da v Evropi ne gremo dovolj daleč. Mislim, če res razmišljamo, da organizirano in strukturno napadajo našo civilizacijo, ne, potem mislim, da ne storimo dovolj.
Ali naredimo dovolj, da zaustavimo napad na naše družine, na našo celino, na naše države, na našo vero? Ali naredimo dovolj, ko slišimo za še en umor, še eno zabadanje v mladega, nedolžnega otroka? Ko vemo, da je bila naša nacionalna suverenost v manj kot stoletju predana Bruslju, ali naredimo dovolj? Ko slišimo, da se krščanski otroci v Nemčiji zdaj spreobračajo v islam, da bi se prilagodili, ali naredimo dovolj? Mislim, da ne. Totalitarni institut Evropske unije mora pasti. Naj povem jasno – ne verjamem v reforme.
Ko so temelji vaše institucije gnili, in tako je v Bruslju, lahko na novo obnovite hišo, kot pač hočete, vendar se bo še vedno sesula. Edini odgovor je torej, da je treba uničiti babilonski stolp. Gospe in gospodje, mi smo hčere in sinovi največjih narodov na Zemlji.
In vprašati se moramo, kaj se nam je zgodilo? Od kod prihajamo? In še pomembneje, kam gremo? Naše elite so nam napovedale vojno. Zato zdaj je čas, da si nadenemo Božjo bojno opravo, se borimo in zmagamo. Najlepša hvala.«
Video nastopa, ki ga je YouTube sicer izbrisal, si lahko ogledate TUKAJ.
Vlada prebujenega kanadskega premierja Justina Trudeauja bo, da bi se muslimani, ki živijo po šeriatskem pravu, bolj vključili v kanadsko družbo, uvedla »halal hipoteke«, poroča Nothern News.
Seveda se boste vprašali, kaj, za božjo voljo, so »halal hipoteke«. To so hipotekarna posojila za pravoverne in radikalne islamiste, za katere se ne obračunava obresti. Omenjeni medij poroča o načrtih kanadske vlade za bi ustvarili »alternativne produkte financiranja, vključno s halal hipotekami«, da se “muslimanskim Kanadčanom in drugim raznolikim skupnostim omogoči nadaljnje sodelovanje na stanovanjskem trgu«.
Islamsko ali šeriatsko pravo muslimanom prepoveduje zaračunavanje ali pobiranje obresti, ker se to šteje za izkoriščevalsko in nemoralno. Islamske banke namesto dajanja posojil uporabljajo drugačne plačilne strukture, da bi se izognile zaračunavanju obresti.
Hipoteke, skladne s šeriatskim pravom, vključujejo plačilne strukture, ki iz enačbe odplačevanja kredita izvzamejo plačevanje obresti. Za muslimanske banke obstajajo tri vrste halal hipotek: ijara, mušaraka in murabaha. Ker kanadske banke ne ponujajo »halal hipotek«, bo kanadska vlada prevzela tveganje, ki ga prinašajo, na državo. Premier Trudeau pa načrtuje, da bodo sheme »halal posojil« za kanadske banke postale kmalu nekaj vsakdanjega. Če ne bo šlo drugače, tudi prisilno, se pravi z zakonom.
Ta posojila bodo namenjena izključno muslimanom, ki živijo v skladu s šeriatski pravom. Se pravi, da bodo do posojila upravičeni ljudje, ki denimo zatirajo in pretepajo ženske, gredo z mečetami nad nevernike (kristjane) ali pa kamenjajo ženske, ki so »grešnice«. Ker banke živijo od obresti za posojila, katerih višina je odvisna od inflacije, bodo negativno razliko morali najbrž pokriti kristjani.
Vsak dan lahko le zadržujemo dih in čakamo, kaj si bodo izmislili. Potem ko vse javnomnenjske ankete kažejo, da bodo na volitvah v Evropski parlament zanesljivo zmagale desno usmerjene politične stranke, je bilo samo še vprašanje časa, kako bodo združeni progresivci skušali očrniti konservativce. Obsedeni so z novo generacijo desničarjev, o svojem nenavadnem obratu pa so tiho. Ves čas razmišljajo, kako za vsako ceno in z vsemi sredstvi (tudi nedemokratičnimi) ohraniti oblast in privilegije.
Zdaj so si izmislili, da so politiki, ki s svojimi programi ne podpirajo LGBT agende, (ilegalnih) migrantov ne pričakajo z rožami in ne verjamejo, da globalnega segrevanja ne povzroča (samo) človek, ruski agenti. Če je pred štirimi leti recept deloval čez lužo proti Trumpu, bo tudi v Evropi, si mislijo v Bruslju.
Levičarjem je pač treba priznati, da so vedno korak naprej. Oni ne delujejo in ne razpravljajo na podlagi argumentov, ampak z obsojanjem. Zato je vsaka debata z njimi malodane obsojena na neuspeh, je kot hoja skozi močan naliv v upanju, da te ne bo zadela nobena dežna kaplja. Skratka, nemogoče se je ubraniti njihovega recepta: laži, napadi, obsodi. Kako, za božjo voljo, smo prišli tako daleč?
Bil je to skrbno izdelan načrt, ko so v demokrate preoblečeni komunisti in socialisti skozi desetletja uspešno izpeljali »pohod skozi institucije« ter se zajedli v vse državne sisteme in podsisteme. Polastili so se ključnih položajev v sodstvu, organih pregona, nevladnih organizacijah, kulturnih ustanovah in medijih. Iz države so naredili svoj plen, vsakršno ugovarjanje njihovemu sprevrženemu ravnanju je kaznovano – ali z zlorabo organov pregona in sodstva ali z medijskim linčem in cenzuro. Oni lahko počno, kar želijo, za njih ne velja nobena regulativa. Če jim nek zakon ni naklonjen ali jim ni pogodu, ga na tak ali drugačen način ukrivijo sebi v prid. Ločitev treh vej oblasti za levičarje že dolgo ni nobena ovira, da jih med seboj ne bi pomešali in uporabili za ustrahovanje, obtoževanje in nadzor posameznikov, ki se še upirajo njihovih revolucionarnim interesom.
Ali znate pravilno napisati – levičar? In ga pomenovati s pravimi besedami?
Nenavadni vremenski dogodki v zadnjih mesecih so bili kot dodajanje olja na ogenj alarmistov kulta o podnebnih spremembah, ki jih povzroča človek. In tudi izgovor, da vlade zategujejo davčni primež za financiranje politične agende Net Zero. Ta, kakopak, vse spremembe vremena in podnebja pripisuje delovanju človeka oziroma njegovi uporabi fosilnih goriv. Drugih vzrokov, čeprav so očitni, se sploh ne raziskuje. In to je zgodba o najverjetnejšem vzroku za nedavne visoke temperature.
Vinós piše, da so bili podnebni dogodki v obdobju 2022-2024 »resnično izredni« in da se taka konvergenca številnih nenavadnih dogodkov najbrž ne bo ponovila več sto, mogoče celo tisoč let. Zato ga čudi, da znanstveniki, ki preučujejo klimatske spremembe, niso zgrabili »te edinstvene učne priložnosti«, da bi bolje razumeli podnebja. Predvsem jih ne razume, da so popolnoma zanemarili vpliv podvodnega vulkanskega izbruha vulkana Hunge Tonge leta 2022.
Izbruh vulkana je namreč v zgornjem delu atmosfere povečal količino vodne pare, ki je glavni toplogredni plin, za 10 odstotkov. To je povzročilo segrevanje stratosfere, kakršna še ni bila zabeležena. In ko bo vodna para zapustila atmosfere, kar se bo zgodilo kmalu, bo to povzročilo učinek hlajenja na površini, kar bi potencialno znižalo temperature v naslednjih treh do štirih letih. »Še nikoli prej nismo bili priča podmorskemu vulkanskemu izbruhu z oblakom, ki bi lahko dosegel stratosfero in odložil veliko količino uparjene vode,« je zapisal Vinós.
Izbruh vulkana je bil vsekakor izreden dogodek, ker je v zgornjo atmosfero izstrelil neverjetno velike količine vodne pare, in to brez običajnega vulkanskega pepela. »Za razliko od spodnje troposfere, kjer je učinek tople grede razmeroma stalen, stratosfera, ki je precej nad povprečno emisijsko višino Zemlje (približno 6 km), doživlja veliko izrazitejši učinek dodajanja vodne pare,« ugotavlja in se čudi, da nihče od podnebnih alarmistov nenavadno visoke temperature ni pripisal izbruhu. Skupina evropskih znanstvenikov je sicer opozorila na obseg izpustov in ugotovila, da gre za izreden dogodek, ki vpliva na vremenske in podnebne motnje. In to je bilo vse. Kar je razumljivo, saj današnja znanstvena srenja ne povprašuje veliko po dogodkih, ki se ne skladajo z njihovo propagando – da je za nenavadno vreme kriv človek.
Vinós pravi, da bomo zdaj po vsej verjetnosti priča ohlajanju, saj bo vodna para zapustila stratosfero. Vendar bodo znatnejšo ohladitev povzročili tudi drugi dejavniki; denimo upad sončne aktivnosti po maksimumu 25. sončnega cikla. »Z vidika podnebne dinamike so to res zanimivi časi,« ugotavlja Vinós.
Kljub selektivnemu naboru informacij, ki jih v svet pošilja medijski mainstream, je javnost zaradi obstoja družbenih omrežij in alternativnih medijev iz dneva v dan bolj seznanjena z uničujočim vplivom (ilegalnih) migracij. Vzporedni svet, ki so ga preko progresivnih medijev projicirale nevladne organizacije in v katerem arabsko-afriški prišleki blagodejno vplivajo na življenje na stari celini, se počasi sesuva. Ljudje so se začeli zbujati v svetu, ki ga komajda prepoznajo. In ta svet je krut: socialni paraziti, ki so se zažrli v denarnice staroselcev, pri belem dnevu in vsem na očeh ne uničujejo samo blaginje, ki so jo uživali Evropejci, ampak pomenijo tudi nevarnost za obstoj evropske civilizacije.
Na splošno so po drugi svetovni vojni pljusknili trije migracijski valovi: prvi na prelomu šestdesetih v sedemdeseta leta, drugi je bil v devetdesetih letih, zadnji val se je začel z migracijsko krizo leta 2015 in še traja. Če sta bila prvi in deloma drugi še legalna (ljudje so meje prestopili s potnimi listi in na mejnih prehodih, poskušali so poiskati delo, če se niso mogli preživljati, so se vrnili), se je pri zadnjem valu nemška kanclerka Angela Merkel enostransko odločila, da prekine običajne mejne kontrole, zato je prišlo do migrantskega cunamija. Slovenijo, ki je takrat predstavljala zunanjo mejo schengenskega območja, je prečkalo pol milijona večinoma mladih moških.
Med progresivnimi in deloma konservativnimi politiki je prevladalo mnenje, da je to dobro, ker Evropa potrebuje delovno silo in zaradi staranja prebivalstva pomladitev. Toda streznitev je kmalu prišla. Izkazalo se je, da je vsem tem prihajajočim »zdravnikom«, »inženirjem«, »umetnikom«, »gradbenikom« oziroma »visoko izobraženim« bogatilcem evropske kulture, kot so nam jih predstavljali, malo mar, da bi se integrirali. Jasno so povedali, da želijo, da jih staroselski prebivalci vzdržujejo, in da je njihov namen, da (islamska) kultura, ki jo prinašajo s seboj, postane prevladujoča. Politični voditelji z bruseljskimi neizvoljenimi birokrati na čelu so se še naprej osredotočali na zelo ozko vprašanje, ki je povezano z varnostjo (teroristični napadi), hkrati pa ostro napadali politične in ideološke nasprotnike, ki jih je skrbela tudi varnost meja in negativen vpliv množičnega vdora Evropi povsem tujih kultur.
Taka skrb ni ksenofobija ali rasizem, ampak nekaj, kar je začela dojemati tudi večina javnosti: če ne nadzorujete mej in nimate ustrezne zakonodaje, ki vam omogoča takojšen izgon ilegalnih migrantov (ne glede na jok in stok nevladnih organizacij), potem nimate ne suverene ne svoje države. Igrati se z usodo evropskih narodov in čakati, da se bo mogoče iz migracij izcimilo nekaj pozitivnega, je neodgovorno. Civilizacija preprosto ni laboratorij, v katerem bi izvajali eksperimente. Je organizem, ki ga z napačnim poskusom lahko okužiš in uničiš. Če v laboratoriju po neuspehu odvržeš epruveto, s civilizacijo ni tako. Ko je enkrat močno načeta in okužena s tujki, je ni mogoče več ozdraviti. In predvsem zahodnoevropski narodi so na dobri poti, da bodo končali v laboratorijskih smeteh velikih magov globalizma. Ti želijo odpraviti vrednote, na katerih je zrasla evropska civilizacijo, in zmešati kulture. Pri tem dajejo tujerodnim z milimi kaznimi in blago azilno politiko samo veter v jadra.
Število posilstev, hudih kaznivih dejanj in grozljivih zločinov, ki jih zagrešijo migranti, hitro narašča. Slovenija je za zdaj še relativno varna država, toda zadnje leto, ko je skokovito naraslo število spolnih napadov in vse več ljudi na družbenih omrežjih opisuje neprijetna srečanja z migranti, je pokazalo, da gremo po poti držav, ki ne morejo več nadzorovati migrantov in svojim avtohtonim državljanom zagotavljati varnosti. In to je strašljivo. Še posebej zato, ker so v migrantsko empatičnost ujeti državni podsistemi in ta hip državo vodijo ljudje, ki po dolgem in počez vse, ki si upajo podvomiti v globalistično upravljanje migracij ali izreči kako krepko na račun tujerodnega nasilništva, obtožijo rasizma in tudi obsodijo za rasizem. Zato globok poklon vsem tistim, ki jih ni strah odpraviti se na migrantski hrib in se boriti na bojišču te – za prihodnje generacije usodne – kulturne vojne.
(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija magazin, 11. marec 2024)
Globalistične elite so prepričane, da najbolje vedo, kaj je dobro za povsem običajne ljudi. In med temi paraziti, pokvarjenci postmodernističnega sveta, so tisti, ki hodijo po bruseljskem parketu, najslabše vrste. Pred vsakokratnimi volitvami veliko obljubljajo, se posipajo s pepelom, pravijo, da bo tokrat drugače, da bi puščali kri za Evropejce. A takoj, ko je vzpostavljena nova Evropska komisija, nadaljujejo z zastrupljanjem ljudi in narode stare celine z novimi regulacijami silijo v etnični samomor.
Tokrat ni nič drugače. Lakajem multikulturalizma se zelo mudi, da bi evropski parlament še pred volitvami sprejel pakt o migracijah in azilu. Pravijo, da bodo s tem obvarovali Evropo pred ilegalnimi migracijami iz tretjega sveta. Med predvidenimi ukrepi so hitrejše preverjanje nezakonitih prihodov, vzpostavitev centrov za pridržanje na meji in hitrejši izgon tistih, katerih prošnje za azil bodo zavrnjene. Vse to je namenjeno ušesom volivca, ki se bo junija odpravil na evropske volitve. In elite si želijo, da bi na čelu Evropske unije spet stala Ursula von der Leyen; ženska, ki se je rodila s srebrno žlico v ustih in tista, ki je skupnost narodov na stari celini pripeljala na rob propada.
Pakt je namenjen ceneni propagandi, ne prinaša nič novega, ne rešuje avtohtone rase v Evropi, ki jo ogrožajo prišleki iz arabskega sveta in Afrike. Neizvoljeni bruseljski birokrati, ki računajo, da jim bo nov parlament podelil nov mandat, so osredotočeni na zelo ozko vprašanje – varnost pred terorizmom. To je sicer pomembno, toda povsem zanemarjajo varnost meja in uničujoč vpliv množične invazije migrantov na nacionalne kulture v Evropi. Ko migrant enkrat stopi na tla stare celine, so možnosti, da ga bodo izgnali, skoraj nične; ali bodo v zrak skočile nevladne organizacije z Evropskim sodiščem za človekove pravice na čelu ali bodo države, iz katerih so »pobegnili«, zavrnile, da ga sprejmejo nazaj.
Treba je biti jasen: če želimo biti suvereni, moramo nadzorovati meje. In brez kakršnekoli empatije izgnati vse, ki niso povabljeni. Vse drugo je igranje z usodo evropskih narodov in samo EU. Von der Leynova pa naj se spelje, od koder je prišla.
(Test je bil prvič objavljen v reviji Demokracija, 29. februarja 2024)
Pred petimi leti, bilo je januarja 2019, je Janez Janša na družbenem omrežju Facebook objavil daljši tekst z naslovom »Prvorazredni – sistem za lažno elito«. V – vsaj zame eni najboljših poosamosvojitveni – analizi se predsednik SDS pronicljivo loteva vzrokov, zakaj Slovenija danes ni uspešna in svobodna država, ampak je ostala ujeta v močvirju, v katerem so (po meritokratskih merilih) zares sposobni odrinjeni na rob kot drugorazredni. Po drugi strani napredujejo in vodijo državo s podsistemi nesposobni ljudje (prvorazredni), ki so bili proti samostojni Sloveniji in povzdigujejo nekdanji totalitarni komunistični sistem.
Posamezne desne vlade, ki so prevzele oblast po osamosvojitvi, močvirja niso mogle izsušiti. Bodisi je bilo premalo časa bodisi se jih je lažna elita skupaj s progresivnimi mediji (ki so še vedno v veliki večini) lotila z vsemi topovi, vključno z lažnimi obtožbami in s političnimi sodnimi procesi. Tudi zato danes gledamo propad pravne države, »depolitizacijo« javnih ustanov, izkoriščanje sodstva, organov pregona in preiskovalnih organov za obračun z ideološkimi nasprotniki ter omejevanje ne samo svobode govora, ampak tudi osebne in ekonomske svobode. Janševa analiza, ki je kasneje izšla tudi v knjižni obliki, je torej aktualna kot še nikoli prej.
V času po njenem izidu je desna sredina sicer začasno prevzela vlado in se uspešno spopadla s pandemijo, toda kar je sledilo z »novim obrazom«, ki sliši na ime Robert Golob z Gibanjem Svoboda, presega meje zdravega razuma. Ko se je zdelo, da slabše ne more biti, je prišlo grenko spoznanje, da dno še ni bilo doseženo; prvorazredni za ohranitev svojih privilegijev in moči uporabljajo vse bolj zlobna sredstva. Pomislite, ko se kdo iz Golobove vlade zaplete v afero, kot se je denimo pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan z nakupom zgradbe na Litijski cesti v Ljubljani, je kriva desnica. Še bolj konkretno – kriv je Janez Janša. Ob tem, da opozicija nima nikakršnih vzvodov moči, je Mladina bralce mirno napeljevala, da je na vlado, ki je sprejela sklep o nakupu, vplival Janša. Ta je, povrh vsega, kakopak, še grožnja demokraciji. Ironija s tem dobi povsem nove razsežnosti. Lekcije o demokraciji dajejo ljudje, ki so krvni ali ideološki nasledniki komunistične diktatorske elite. Medijski mainstream to mirno požre, zavije in servira javnosti. Zato ob branju ali poslušanju tovrstnih miselnih obratov upoštevajte, da vsaka beseda teh medijev opisuje nasprotje resnice in da ne govorijo o pravi demokraciji, kjer prevladuje meritokracija in se lahko izražajo najrazličnejša mnenja, ampak o »svoji demokraciji«. Resnično moraš biti pokvarjen, da nasprotnike obtožuješ svojih grehov.
Dobro je, da se vse več državljanov počasi zaveda, da je bil glas za Gibanje Svoboda katastrofa za Slovenijo. To očitno začenja skrbeti tudi tiste mračne sile, ki upravljajo močvirje. Niti mediji, ki jih obvladujejo, ne pomagajo več kaj dosti. Ob astronomskih zneskih na položnicah in novih davkih se zdi, da imajo vsi dovolj Goloba. Diši po uporu, ko bo ljudem dovolj, da so prvorazredni že tako samovšečni in zaverovani vase, da kradejo in si delijo plen pri belem dnevu in vsem na očeh, drugorazredni pa iščejo evro več, da preživijo do konca meseca. Vendar močvirniki na naslednjih volitvah ponovno računajo na »nov obraz«. Levica dobro ve, da pot do volilne zmage nima veliko opraviti s preštevanjem glasov, ampak veliko bolj s tem, kako v volilnem loncu »skuhajo« volivce. Žal se večina Slovencev na koncu vedno znova izkaže za dovolj voljne žabe, ki jih ni treba dolgo prepričevati, da skočijo v vrelo vodo. In od tam poslušajo samooklicane strokovnjake in svetovalce, ki so neposredno povezani s prvorazrednimi, kako brezsramno zatrjujejo, da je vse, kar mislijo, da je z levimi vladami narobe, zgolj v njihovih glavah in zarota desnice. Ko se potem »zbudijo«, se čudijo. Samo upam lahko, da ne bo tako tudi naslednjič.
(Tekst je bil prvič objavljen v Nova24TV magazinu, februar 2024)
Claire je izgubila voljo do življenja. Zadnje tedne je večinoma zaprta v svojem stanovanju in joče. Ponoči ne spi več. Če na koncu le zaspi, se zbudi izčrpana. In pogosto se zbudi nenadoma, sredi nočne more. Povsod vidi napadalce. »Ne morem več sama ven,« pravi 26-letnica, ki se ji je življenje v soboto, 11. novembra, pozno popoldan povsem spremenilo. V preddverju stavbe v ulici Vézelay v 8. pariškem okrožju jo je spolno napadel in davil Afričan.
Taisti izprijeni predator je samo poldrugo uro prej v ulici Pierre Demours v 17. okrožju 19-letno Mathildo prisilil k oralnemu seksu. Tudi najstnico preganjajo strahovi, zaradi posttravmatskega stresa so njeni čudoviti črni lasje začeli izpadati. Preventivna trojna terapija proti virusu HIV ji jemlje zadnje moči. Vse je pustila za seboj: fakulteto, obveznosti v skupnosti, izlete, druženje s prijatelji.
Policija je 35-letnega Afričana ujela in priprla še isti večer. Kar so mediji kasneje odkrili, je slabo luč vrglo na francosko državo. Afriški »brezdomec« je imel odločbo o deportaciji (OQTF), zapustiti bi moral ozemlje Francije. Pa ga ni. Ko je to izvedela Claire, se je toliko opogumila, da je javno spregovorila za medije. »Če bi bila deportacija izvršena, se napad ne bi zgodil. Vsak teden slišimo zgodbe o ženskah, ki so jih napadli ljudje, za katere velja OQTF ali so večkratni prestopniki. To ni normalno, to ni zadeva, ki bi se uredila sama od sebe. Stvari moramo uresničiti s političnega stališča,« je dejala. Ni trajalo dolgo, da so jo levičarji obtožili, da s svojimi izjavami daje veter v jadra skrajni desnici, medtem ko so feministične organizacije molčale.
Ženske po vsej Evropi se zadnja leta počutijo nelagodno, niso več varne, če se same sprehajajo po mestu. Nikoli ne vedo, kdaj bodo temne roke grabežljivo segle po njihovih telesih. Slovenija ni nobena izjema. Še relativno varna država je leta 2023 dosegla svoj neslavni rekord – največ spolnih napadov, ki so jih zagrešili (ilegalni) tujci. Za razliko od Slovenk se zaradi tako imenovanega »migrantskega bonusa« slednji počutijo varno. Če država slučajno odredi deportacijo, se najde poslanka Levice Nataša Sukić in se nanj priklene z verigo. Potem poslušamo komentarje aktivistov in drugih ljubiteljev Arabcev in Afričanov: da je to nehumano; da gre za »ranljive skupine«, pravzaprav otroke »brez spremstva«; da takih, ki sem in tja posilijo kakšno Slovenko, že ne gre izganjati; da se še niso toliko integrirali, da bi lahko krotili visoko raven testosterona, ki je v džungli in puščavi nekaj običajnega, na stari celini pa njihovo početje zaradi trka kultur ni sprejemljivo. Povedano drugače: levičarji nas prepričujejo, da moramo Slovenci kot staroselci potrpeti, da se azilanti lahko prilagodijo.
Človek bi nerazumno početje cepetajočih feministk in drugih »nevladnikov«, ki so za migrante pripravljeni dati svoje telo, še razumel, a je nesprejemljivo, da najvišji politični predstavniki (Nataša Sukić je celo podpredsednica Državnega zbora RS) ovirajo in preprečujejo odrejene deportacije. Če slučajno kakšen izgon iz države uspe, deportiranci vedo, da se bodo lahko vrnili – s pomočjo tihotapcev migrantov. Ti prav nič ne tvegajo, saj vedo, da ne bodo kaznovani. Imamo namreč drugo Natašo (Pirc Musar), ki je v prostem času predsednica države in kot po tekočem traku pomilošča tihotapce. Kakopak, oni so »humanitarci«, opravljajo »dobro delo«, mar ne. In nobenega od izpostavljenih politikov očitno ne zanima, da uvažajo (tudi) posiljevalce, teroriste, kriminalce in osebke različnih pokvarjenih spretnosti, ki jih v matičnih državah nočejo.
Ženske z grozljivo izkušnjo posilstva najbrž nikoli ne bodo imele otrok. Claire in Mathilda sta o tem javno spregovorili, v Sloveniji takega pričevanja mladih deklet, ki so jih migranti »zadrževali na tleh« (tako poskusu posilstva pravi slovenska policija), še ni bilo. Bojijo se križanja s strani medijev in progresivcev, češ da bi spodbujale sovraštvo do tujcev. In to je žalostno. Še več. Tak odnos, ki seje strah med žrtvami in jemlje v bran predatorje, prinaša res temne čase za Slovenijo.
(Tekst je bil najprej objavljen v Nova24TV magazin (19. januar 2024).
Tudi sicer je stvar skrajno nenavadna. Če se razmislite, kakšen vpliv in moč imajo veje oblasti, boste formalno ugotovili naslednje. Zakonodajna oblast (parlament) določa pravila obnašanja državljanov in je gospodar njihovih denarnic. Izvršna oblast (vlada) ima monopol nad represijo, kar pomeni, da potegne meč, ko se ji zdi to potrebno. Potem ostane sodna veja oblasti. Kakšno moč in vpliv ima? Na prvi pogled nima ne moči, ne vpliva, zato se zdi, da je najšibkejša od treh vej oblasti. Edina »prednost« sodstva je, da se lahko razglasi za »neodvisnega« na piedestalu pravičnosti.
Seveda je vprašanje, koliko je v resnici »neodvisno«. In če ni, od koga je odvisno? Na tej točki pridemo do jedra problema. Med prehodom iz totalitarizma v deklarirano demokracijo Slovenija ni bila podvržena nobenemu postopku lustracije sodstva. Sodniki komunističnega sodstva, ki so razsojali po željah partije, so začeli razsojati v pogojih demokracije. Takih sodnikov je (fizično) sicer vse manj, toda v sodstvu je ostal pogojni refleks ugajanja krvnim in ideološkim naslednikom komunističnega režima. Slednje prepoznamo kot globoko državo, ki danes gospodari tudi v sodstvu. »Šibka veja« se v tej luči pokaže kot oblastniško najmočnejša: sodniki imajo moč, da s svojim razumevanjem prava omejijo ne samo drugi dve veji oblasti, ampak s političnimi procesi nagajajo ali preprečijo komurkoli, da bi na volitvah zmagal. Slovenija je to že doživela. In zato sodstvo ne uživa zaupanja javnosti.
(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija, 11. januarja 2024)
Kavarna Hayek 