Levičarska mitologija o 1. maju kot prazniku dela

Značke

1. maj, MIT, ptaznik dela, sindikati, socializem

Da ne bom odkrival tople vode, v nadaljevanju poobjavljam tekst o mitu o 1. maju kot prazniku dela.

Danes je praznik dela, bolj znan tudi kot 1. maj. Gre za enega najbolj trdovratnih mitov, ki se je spletel s pomočjo socialističnih in komunističnih gibanj, vanj pa s pranjem možganov skozi izobraževalni sistem verjame celo večina desničarskih (kapitalistični) intelektualcev. Resnica je, kakopak, drugačna.

Najprej o tem, o čem govori mit. Prvi maj je mednarodni praznik delavstva, ki ga praznujejo v večini držav (z izjemo ZDA), in spomin na demonstracije v ameriškem Chicagu leta 1886, ki so bolj znane kot Haymarketski izgrede. Sindikati so zahtevali predvsem 8-urni delavnik, ki se je uveljavil šele kasneje, v spomin na ta dogodek pa so prvi maj kot praznik dela prvi začeli praznovati v socialistični Sovjetski zvezi in idejo širiti po svetu.

Iz tistega časa prihaja tudi anekdota, ki jo Američani radi povedo, ko želijo pokazati razliko med socializmom in kapitalizmom. Nekako takole gre. Zavzet socialistični sindikalist je na Times Squaru novačil delavce za socialistično revolucijo. Po hvalospevih Leninu in Stalinu, komunizmu in socializmu, jim je obljubil: „Ko bo revolucija, boste vsi jedli breskve in smetano“. Pa mu eden od poslušalcev odvrne: „Jaz ne maram breskev in smetane.“ Boljševiški revolucionar se malo zamisli in reče: „Ko pride revolucija, tovariš, boste vsi imeli radi breskve in smetano.“ Anekdoto sta kasneje v skeču na Broadwayu uporabila komika, brata Willie in Eugene Howard, samo da sta namesto breskev uporabila jagode.

Kakorkoli, skozi desetletja se je ustvaril mit, da so sindikati, ki so imeli zaledje v socialističnih delavskih strankah, ideološko pa so se napajali pri Karlu Marxu (ironično je, da ta človek nikoli v življenju ni delal in je živel na račun družine Engels), pred 130 leti dosegli največjo zmago v zgodovini. Če takrat ne bi bilo sindikatov, tako so nas učili in nas še vedno prepričujejo, bi še danes delali 10 ali 12 ur vsak dan, ves teden, celo leto. Kar je seveda nesmisel, takratni dogodki nimajo ničesar opraviti z 8-urnim delovnim časom, pač pa je k temu pripomogel prosti trg, dogovor med dvema (delodajalcem in delojemalcem), in to brez posredovanja tretjega (sindikatov).

Pustimo ob strani, da so pogajanja o 8-urnem delovnem času (40 ur na teden) potekala že prej in tudi kasneje, da so vlade tak delovnik uzakonile šele potem, ko je bil ta na (prostem) trgu že prevladujoč, ker se je (predvsem v industriji) izkazal za najbolj učinkovitega in je, če že hočete, kapitalistu prinašal največje dobičke, oglejmo si dva primera, ki jih sindikalisti namenoma pozabljajo, sta pa v resnici bistveno vplivala na delovni čas.

Prvi dogodek se je zgodil v letih 1840 in 1841, zanj pa sta zaslužna George Hunter (takrat pomorski agent, kasneje župan) in Samuel Duncan Parnell. Ko sta z ladjo prišla v Wellington na Novi Zelandiji, je Hunter vprašal Parnella, ali bi mu zgradil trgovino na Lambton Quayu (nekoč znanem kot Beach Street, danes je to poslovna četrt). Parnell je sprejel, vendar je imel pogoj: delal bo samo osem ur na dan. Njegova filozofija je pač bila, da mora človek osem ur na dan delati, osem ur spati in imeti osem ur prostega časa. Čeprav je Hunter ponujal Parnellu več denarja, je Parnell vztrajal. Naročnik gradnje trgovine je bil sicer jezen, a ni imel izbire. V Wellingtonu so bili samo trije mizarji, zato je ponudbo sprejel. Ta delovnik se je v Novi Zelandiji hitro razširil. Zanj niso bili potrebni sindikati, zanj ni bila potrebna zakonodaja, ampak preprost dogovor med dvema. Šlo je za njuno svobodno odločitev. Oba, tako Hunter kot Parnell, sta bila kasneje uspešna: Hunter kot trgovec in župan, Parnell kot kmetovalec. To je bila zmaga prostega trga.

Drug primer je iz ZDA. Krajši delovnik še ni bil uzakonjen, ko se je industrialec Henry Ford leta 1914 svobodno in brez sindikatov odločil za 8-urni delovni čas, urno postavko je povečal z okoli 2,5 dolarja na okoli 5 dolarjev. Produktivnost se je povečala, dobiček je z 30 milijonov dolarjev na leto zrasel na 60 milijonov dolarjev. Sindikati pri tej njegovi odločitvi niso imeli prav ničesar, so mu pa sledili drugi industrialci. Brez prisile, brez uzakonitve, brez socialistov in komunistov ter njihovih sindikatov.

Zato je 1. maj kot zmaga sindikatov za 8-urni delovnik mit, je ena najbolj fundamentalnih laži levičarjev, ki se je tako razširila, da danes velja za resnico. Ta „zmaga“ nima ničesar opraviti s sindikati, ničesar nima opraviti s socializmom in drugimi levičarskimi potegavščinami. To je bil win-win dogovor, 8-urni delovnik je bil preprosto stvar ponudbe in povpraševanja, predvsem povpraševanja po visoko kvalificirani delovni sili, kar je prinesla industrijska revolucija. Če bi bilo ustrezne in usposobljene delovne sile dovolj, kapitalista (v svobodnih državah) ne bi mogel nihče prisiliti, da skrajša delovni čas (kot se je kasneje zgodilo z uzakonitvijo 40-urnega delovnega tedna, ampak takrat so že skoraj vsi bili na takem delovnem urniku). Ker je ni bilo, je moral najboljših pač ponuditi ugodnejše pogoje dela, drugače bi svojo tovarno lahko zaprl.

Zato je vsakoletno ploskanje ob kresu in pleskavici, ko tudi medijski mainstream nekritično in brez kakršnegakoli poznavanja ekonomske zgodovine glorificira sindikate, češ kako „super“ so, saj bi bili brez njih danes delavci brez kakršnihkoli pravic in bi za pohlepne kapitaliste delali dlje, patetično. In tragikomično. Vse skupaj je karikatura, ob kateri se lahko človek samo nasmehne.

Sindikalist, ob katerem se pijavka zdi metuljček cekinček

Značke

Branimir Štrukelj, javni sektor, plače, sindikati, stavka, SVIZ, učitelji, zdravniki

Bodimo povsem jasni: če Štrukljev politični in ideološki kamerad Mesec ne bi blokiral zakona o dohodnini, bi zaposleni v vzgoji in izobraževanju že danes imeli večje plače. Tako pa prvi danes grozi s stavko, drugi se umika v varno zavetje zdravorazumskemu človeku nerazumljive levičarske, trash-marksistične retorike.

Sindikati javnega sektorja so nasploh ena od največjih ovir za resne reforme in s tem povečanje blaginje za vse državljane Slovenije. Še posebej, če je na njihovem čelu škodljivec, ob katerem se pijavka zdi metuljček cekinček. Kot zaprisežen nasprotnik tržnega gospodarstva in človek, ki misli, da brez obsežnega javnega sektorja človeštvo sploh ne bi preživelo, Branimir Štrukelj že zaradi svetovnega nazora nasprotuje desnosredinski vladi. Ne glede na to, kaj naredi. Spomnimo se samo spodbujanja upora proti nošnji mask v šolah. Takratno obnašanje SVIZ-a je bilo povsem politično, tako delovanje spremljamo ves čas, od kar vlado vodi Janez Janša. Zato napovedana ofenziva proti vladi tik pred volitvami ni nikakršno presenečenje; presenetljivo bi bilo, če se Štrukljevi ne bi pridružili ustvarjanju vsesplošnega kaosa, ki ga za naslednji poltretji mesec napovedujejo Sorosovi nevladniki in poulični aktivisti, vsi po vrsti lutke globoke države.

Da je temu res tako, kaže Štrukljeva brezobzirnost do sedanjih ravnanj vlade. Na desetine milijonov evrov je bilo v času kitajskega virusa namenjenih vzgoji in izobraževanju, gradijo se novi vrtci in šole. »Pa koga to zanima,« je na novinarski konferenci dejal prvi človek SVIZ-a. Bolj jasnega dokaza, da mu ne gre za višje plače in druge ugodnosti učiteljev, ampak da imajo grožnje politično ozadje, ne bi mogli najti. Tisto, da so zdravnikom omogočili višje plače, ker je bil sistem zdravstva zaradi pandemije najbolj obremenjen, na vzgojo in izobraževanje pa naj bi ekipa z Gregorčičeve ulice pozabila, je samo priročen izgovor, da se prižge vžigalna vrvica in se vodstvo SVIZ-a odkrito pridruži anti-Janša kampanji. Zdaj lahko samo čakamo, da bo Štrukelj v svoji levičarski vnemi organiziral stavko za znižanje plač.

Sindikate javnega sektorja bi bilo treba preprosto ukiniti in prepovedati stavko. Ne samo zaradi takih predvolilnih in ideoloških izpadov, kot je bil Štrukljev, ki se jasno politično pozicionira in identificira z nosilci idej socialističnih eksperimentov, ampak zato, ker so največja ovira pri razvoju in delujejo proti interesom državljanov. To sem že večkrat zapisal in še vedno stojim za tem. Pomislite, zaposleni v javnem sektorju (delojemalci) zahtevajo od vlade (delodajalec), da jim da več denarja tretjih oseb (zasebni sektor). Prepričan sem, da niso tako neumni (ali pa v resnici so), da bi mislili, da denar raste po drevesih; bolj se mi zdi, da gre za pokvarjenost, ki ne izvira iz zavisti do drugih zaposlenih, ampak ima ideološko podlago v marksističnih kretenizmih. Zato Štrukljeva retorika nikogar več ne preseneti, kajti od njega pričakovati, da bo deloval drugače, je iluzorno. Življenje v vzporednem svetu pač naredi svoje. In ko imajo tamkajšnji prebivalci peno na ustih, potem veš, da se za državljane v realnem svetu dogaja nekaj dobrega. Brez dvoma pa gre za dobre igralce, saj jim ves čas uspeva, da ohranijo resen obraz.

Za konec se vprašajte, kdo dela v korist države. Če se vlada vsaj trudi, da med pandemijo olajša življenje vsem, gre Štrukelj v obratno smer. Odlično plačan sindikalni funkcionar nikoli ne odgovarja za posledice svojih ravnanj. Kot je pri socialistih že običajno, so vedno krivi drugi – on in njegovi so vedno žrtve. Čeprav imajo zaposleni v javnem sektorju (skoraj dobesedno) doživljenjsko varno zaposlitev. Zapomnite si: ko gre za Štrukljevo Konfederacijo sindikatov javnega sektorja (ali pa samo SVIZ), nimajo besede neto davkoplačevalci. Se pravi edini ljudje, ki imajo oprijemljiv finančni interes.

*Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (10. februar 2022)

Kako želi biti Cerar podoben Macronu, a mu nikakor ne uspe

Značke

delovna zakonodaja, Emmanuel Macron, Francija, Le Point, Miro Cerar, Politico, sindikati

Slovenski premier Miro Cerar bi bil na vsak način rad podoben francoskemu predsedniku Emmanuelu Macronu. Trenutno ju druži le to, da obema pada priljubljenost v javnosti. Toda vzroki so različni. Medtem ko Cerar postaja vse bolj nepriljubljen zaradi nenačelne drže in načrtovanja novih obdavčitev državljanov, se je Macron znašel v primežu zaradi odločnosti, da uresniči predvolilne obljube. Gre predvsem za delovno zakonodajo, za katero je Macron za časnik Le Point dejal, da je potrebna »Kopernikove revolucije«, medtem ko za Cerarja to področje ostaja »sveta krava« sindikatov, v katere slovenski premier nikakor ne želi dregniti. A pustimo zdaj Cerarja in si poglejmo, kaj želi (po poročanju portala Politico) narediti Macron.

Individualizacija pogovorov o pogojih zaposlitve

Gre za veliko spremembo. Do zdaj so se o pogojih zaposlitve pogajali predstavniki sindikatov in delodajalcev na ravni panoge. Sporazum, ki so ga sprejeli, je veljal za celoten sektor. Po novem se bo vsak delavec o tem, kolikor ur bo delal in koliko bo znašala njegova plača, sam pogajal z delodajalcem (največ na ravni podjetja). Ta sprememba bo bistveno zmanjšala izsiljevalsko moč sindikatov.

Poslovanje podjetja na globalni ravni ne bo vplivalo na odpuščanje delavcev

V Franciji velja, da mora podjetje dobiti dovoljenje, da lahko odpusti večje število delavcev. Delovno sodišče lahko odpuščanje delavcev prepreči, če ugotovi, da podjetje na globalni ravni uspešno posluje. Po novem bo sodišče presojalo poslovanje podjetja samo v Franciji.

Določitev nadomestil za neutemeljena odpuščanja

V Franciji ima vsak sektor nekakšne smernice, koliko nadomestila (odškodnine) dobi delavec, če se ugotovi, da je bil neupravičeno odpuščen. Te smernice niso obvezno, zato se večina primerov rešuje v arbitražnih postopkih, ki so običajno delavcem prisodile velike odškodnine. Zdaj naj bi vlada določila konkretno lestvico nadomestil, tako da se odpuščeni delavec in delodajalec ne bosta kaj veliko pogajala o vsoti odškodnine.

Ukinitev številnih svetov delavcev

V Franciji je do zdaj veljalo, da mora podjetje, ki ima najmanj 50 zaposlenih, izpolniti cel niz zahtev, med drugim mora imeti svet delavcev, svet za zdravje, svet za ravnost in druge svete. Po novem bo potrebno imeli en sam svet delavcev.

Delo za določen čas

V Franciji je največ zaposlitev za določen čas. To je urejeno v zakonu, ki določa minimalni čas zaposlitve za določen čas in kolikokrat se lahko pogodba podaljša (največ dvakrat). Po izteku tega je imel delodajalec možnost, da delavca zaposli za nedoločen čas ali da ne podaljša pogodbe. Po novem zakon ne bo več veljal na splošno in na nacionalni ravni za vse sektorje gospodarstva enako, ampak se bodo meje zaposlovanja postavljale na ravni sektorja. Primer. Najkrajši možni čas zaposlitve za določen čas v medijih bo 4 mesece, pogodba se bo lahko obnovila šestkrat.

Pogovor gospodarja z gospodarjem o hlapcu ali javni sektor o zasebniku

Značke

Boris Koprivnikar, javni sektor, plače v javnem sektorju, QGI, realni sektor, RTV Slovenija, sindikati, zasebni sektor

To je bil pogovor gospodarja (javni sektor) z gospodarjem (javni sektor) o hlapcu (zasebniku). Tako lahko označim intervju ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja za portal nacionalne televizije. Vredno ga je prebrati, saj boste lahko spoznali, da svet okoli vas ni takšen, kot ste mislili, da je. Novinarka in minister vam bosta odprla oči, zamislili se boste nad svojim pritlehnim in reakcionarnim meščanskim razmišljanjem. Zadelo vas bo spoznanje, da je blog, ki ga berete, podaljšek ideologije, ki skuša zatreti razsvetljeno zavest javnega sektorja. Skesano boste priznali, da ste nasedli zlobnim kapitalističnim jezikom, in ugotovili, da vas javni sektor, ki vam vzame pol plače, vrne pa vrečko arašidov, ni oropal, ampak nasprotno, pod črto ste mu še naprej dolžni, zato ima od vas pravico vzeti, kolikor hoče.

Oglejmo si nekaj neovrgljivih dejstev, ki jih je ob pomoči novinarke natresel Koprivnikar. Prosim vas odpuščanja, ker sem si pod njegovimi modrimi aksiomi drznil zapisati nekaj svojih misli. A razumeli boste, da sem žrtev thatcherjanske miselnosti, zato mi še vedno ni povsem razumljiva logika, po kateri z delom ustvarjaš dolg, ob nedelu pa so drugi tebi dolžni.

Koprivnikar: »Javni sektor živi na račun gospodarstva, seveda, ker gospodarstvo iz svoje dodane vrednosti financira tudi javni sektor.«

Eden redkih stavkov, če ne edini, s katerim se strinjam. Gospodarstvo (realni sektor) financira javni sektor. Temu ni kaj dodati, a Koprivnikar zadevo že v naslednji misli spelje v drugo (»pravo«) smer:

Koprivnikar: »Vendar pa je razmišljanje, da javni sektor ne ustvarja dodane vrednosti, zame nesprejemljivo, saj to, kar dela javni sektor, potrebuje tudi gospodarstvo.«

Tisti, ki v resnici ustvarja dodano vrednost, je realni sektor. Da bi se javni sektor lahko financiral, mora denar vzeti zasebnemu sektorju. Vsak cent, ki ga javni sektor vzame, mora nekdo v zasebnem sektorju zaslužiti na trgu. To, da vrača javni sektor »nekaj« nazaj zasebnemu sektorju, je tako, kot bi oborožena nepridiprava najprej oropala skupino ljudi, potem pa jim nekaj milostno vrnila nazaj. Kakšno dodano vrednost in kje konkretno jo ustvarja javni sektor, minister ni povedal. Zagovorniki javnega sektorja dajejo kot primer ustvarjanja dodane vrednosti zdravnika, ki mu zavarovalnica, potem ko vas pregleda in predpiše recept, povrne 100 evrov. Tako naj bi ustvaril 100 evrov dodane vrednosti. Tudi če bi to držalo, je še vedno v ozadju država, ki (neto) davkoplačevalce prisili, da vplačujejo denar v zdravstveno zavarovalnico. Ustvarjanje dodane vrednosti je možno le v prostovoljnem odnosu izmenjave blaga in storitev, ustvarjanje dodane vrednosti s prisilo pa to ni. Ta dodana vrednost je virtualna, potrebna za državne računovodje. Da javni sektor ustvarja dodano vrednost, je zato zgolj mit, ki je podoben mitu, da tudi zaposleni v javnem sektorju plačujejo davke.

Koprivnikar: »V ožjem delu javnega sektorja, to je v državni upravi, se je število zaposlenih v času krize znižalo za 8 odstotkov, in sicer s 35.000 na 31.000, medtem ko je v celotnem javnem sektorju, ki vključuje šolstvo, zdravstvo, kulturo, ostalo enako oziroma je blago naraščalo. To dokazuje, da je bil pod strogim nadzorom javnosti in politike predvsem ožji javni sektor (ministrstva in organi v sestavi). Širši javni sektor se med krizo ni krčil.«

Kaj pomeni blago naraščanje števila zaposlenih v javnem sektorju v času krize, ob tem da Koprivnikar zaposlenih v zasebnem sektorju sploh ne omeni, si lahko ogledate tukaj ali tukaj. Dodaten komentar ni potreben.

Koprivnikar: »Če gledate, kakšna je rast bruto domačega proizvoda in rast produktivnosti v primerjavi z rastjo plač in stroškov javnega sektorja, si upam trditi, da smo kar uravnoteženi.«

Super! Država skrbi, da produktivni del družbe (realni sektor) ne bi imel preveč. Zato z novimi davki lovi »ravnotežje« med gospodarstvom in javnim sektorjem. Medtem ko prvi ustvarja, mu drugi krade. Edini pravi davkoplačevalci, ki dajejo denar, da bi imel javni sektor za plače, so v realnem sektorju. Zaposleni v javnem sektorju so izključno davkoplačevalski porabniki. Preživljajo jih in zanje plačujejo davke zaposleni v zasebnem (realnem) sektorju. Njihovo plačevanje davkov je le računovodska zvijača, ki je v resnici prelaganje (že tako ali tako nakradenega) denarja iz enega v drugi žep. Njihov celotni dohodek, se pravi bruto dohodek, plačamo davkoplačevalci v zasebnem sektorju, se pravi tisti zaposleni, ki delujemo na trgu. Ker živijo na račun drugih, seveda nimajo nikakršnega odnosa do denarja drugih ljudi, ampak želijo od teh ljudi vzeti čem več. Od tega, kar vzamejo drugim ljudem, plačajo davek. Zato je dogovarjanje med sindikati in vlado o uravnoteženosti med rastjo bruto domačega proizvoda in rastjo produktivnosti ter rastjo plač in stroškov javnega sektorja v resnici dogovarjanje o drugačni delitvi denarja, ki so ga ukradli ljudem v realnem sektorju.

Novinarka: »K prepričanju o parazitski vlogi javnega sektorja prispevajo tudi manipulacije s podatki o plačah in številu zaposlenih v javnem sektorju. Delodajalci trdijo, da plače v javnem sektorju naraščajo hitreje kot v gospodarstvu, v javnem sektorju te trditve zavračajo. Kakšne podatke imate v vladi?«

Koprivnikar: »Po zadnjih podatkih Umarjeve publikacije Ekonomsko ogledalo rastejo plače tako v javnem kot zasebnem sektorju. Je pa res, da so plače v javnem sektorju v zadnjih dveh letih rasle hitreje kot v gospodarstvu, a so se v času krize, predvsem pa v letu 2012, tudi precej znižale, najbolj prav v državni upravi.«

Najprej k vprašanju novinarke, češ da prepričanje o parazitski vlogi javnega sektorja temelji na manipulaciji s podatki o plačah in številu zaposlenih v javnem sektorju. »Ogorčenost« novinarke je razumljiva. Kot zaposlena (ali pa honorarna sodelavka) na RTV SLO je del javnega sektorja, je javna uslužbenka. Plačo dobiva tako, da država vsakemu, ki ima električni priključek, s silo vzame nekaj več kot 150 evrov na leto. A spet so tisti, ki delajo na trgu oziroma v realnem sektorju, edini neto plačniki tega prispevka. Zaposleni v javnem sektorju, ki plačujejo RTV prispevek, so virtualni plačniki, saj prispevek plačajo z denarjem, ki ga je država vzela zaposlenim v realnem sektorju. To pa ni nič drugega kot parazitstvo. Parazit ali zajedavec je namreč organizem, ki se zaje v drug organizem in živi na njegov račun. Javni sektor je torej parazitski ne glede na to, kakšno je razmerje plač med javnim in zasebnim sektorjem.

Kakšne so plače, si lahko ogledate tukaj, kakšna pa je porazdelitev zaposlenih po višini bruto plač pa tukaj.

Koprivnikar: »Sindikati so zelo močan javnopolitični igralec. In vedno je na tehtnici, kakšna je cena dogovora v primerjavi s ceno, ki bi jo plačali, če dogovora ni, se pravi s socialnimi nemiri. To je pač vsakokratna odločitev vlade.«

Sindikati javnega sektorja so v stalni ofenzivi in so največji zaviralec prosto-tržnih reform. V državi, ki se jo v širokem loku izogibajo tuji investitorji, trosijo marksistične neumnosti o razrednem boju, kjer so na eni strani delavci in zaposleni v javnem sektorju, na drugi strani pa zlobni kapitalisti. Jokajo, da je največje breme krize nosil prav javni sektor, in grozijo s stavkami, če vlada ne bo izpolnila njihovih zahtev. Zato tudi Koprivnikar so sindikatih javnega sektorja, ki jih vodo Branimir Štrukelj, zelo previdno govori, čeprav je več kot očitno, da gre za zaščiteno interesno skupino, ki želi od države zase kar največ tujega denarja. Cena, ki jo plača realni sektor zaradi izsiljevanja sindikatov, je vedno večja od cene, ki bi jo realni sektor plačal, če bi prišlo do stavke ali socialnih nemirov zaposlenih v javnem sektorju. Vsako povečanje mase za plače in vsaka nova zaposlitev v javnem sektorju, ki jo izsilijo sindikalisti, pomenita manj zaposlenih in manjše plače v zasebnem sektorju.

Koprivnikar: »Sindikati imajo predlog sprememb zakona o sistemu plač v javnem sektorju na mizi. O vsakršnih spremembah v plačnem sistemu se vedno dogovorimo z njimi, zato načelnega zavračanja pogovorov o izboljšanju plačnega sistema z izgovorom, da se za tem nekaj skriva, ne morem sprejeti. Vabimo jih, da se o teh rešitvah sploh začnemo pogovarjati.«

O čem se s sindikati sploh pogovarjati? Možen je pogovor je o tem, kako od neto davkoplačevalcev izpuliti čim več denarja. Vse drugo so finese. In zdi se, da med Cerarjevo vlado in sindikati ni prav nobenega konflikta. Na eni strani so sindikalisti, ki se ne odrekajo socializmu, na drugi strani vladni pogajalci s pooblastilom vlade, ki se zadnje mesece gre intervencionizem in očitno ne verjame v trg.

Koprivnikar: »Z ocenami 4 in 5 napreduje okoli 95 odstotkov javnih uslužbencev.«

Glede na ocene ima Slovenija najbolj učinkovit javni sektor na svetu (pred nami je mogoče Severna Koreja), v katerem očitno delajo vsi geniji, ki jih premoremo. Kar seveda ne drži. Do tega pride, če javni sektor ocenjuje javni sektor. Sicer glede na višino davkov, ki jih ima Slovenija, spadamo med države z izredno neučinkovitim javnim sektorjem. Kam spadamo, si lahko ogledate tukaj (Slovenija je levo spodaj, kar pomeni, da ima visoke davke in neučinkovit javni sektor).

Javni sektor živi v milnem mehurčku, zaverovan v svoj egoizem. Slovenija zato po QGI indeksu spada med države, ki veliko trošijo, a malo vračajo državljanom.

Socialistični mit o 1. maju kot prazniku delavstva

Značke

1. maj, 8-urni delovnik, dimnikarstvo, Eugene Howard, George Hunter, Haymarketski izgredi, Henry Ford, praznik delavstva, Samuel Duncan Parnell, sindikati, socializem, Willie Howard

Danes je praznik dela, bolj znan tudi kot 1. maj. Gre za enega najbolj trdovratnih mitov, ki se je spletel s pomočjo socialističnih in komunističnih gibanj, vanj pa s pranjem možganov skozi izobraževalni sistem verjame celo večina desničarskih (kapitalistični) intelektualcev. Resnica je, kakopak, drugačna.

Najprej o tem, o čem govori mit. Prvi maj je mednarodni praznik delavstva, ki ga praznujejo v večini držav (z izjemo ZDA), in spomin na demonstracije v ameriškem Chicagu leta 1886, ki so bolj znane kot Haymarketski izgrede. Sindikati so zahtevali predvsem 8-urni delavnik, ki se je uveljavil šele kasneje, v spomin na ta dogodek pa so prvi maj kot praznik dela prvi začeli praznovati v socialistični Sovjetski zvezi in idejo širiti po svetu.

Iz tistega časa prihaja tudi anekdota, ki jo Američani radi povedo, ko želijo pokazati razliko med socializmom in kapitalizmom. Nekako takole gre. Zavzet socialistični sindikalist je na Times Squaru novačil delavce za socialistično revolucijo. Po hvalospevih Leninu in Stalinu, komunizmu in socializmu, jim je obljubil: „Ko bo revolucija, boste vsi jedli breskve in smetano“. Pa mu eden od poslušalcev odvrne: „Jaz ne maram breskev in smetane.“ Boljševiški revolucionar se malo zamisli in reče: „Ko pride revolucija, tovariš, boste vsi imeli radi breskve in smetano.“ Anekdoto sta kasneje v skeču na Broadwayu uporabila komika, brata Willie in Eugene Howard, samo da sta namesto breskev uporabila jagode.

Kakorkoli, skozi desetletja se je ustvaril mit, da so sindikati, ki so imeli zaledje v socialističnih delavskih strankah, ideološko pa so se napajali pri Karlu Marxu (ironično je, da ta človek nikoli v življenju ni delal in je živel na račun družine Engels), pred 130 leti dosegli največjo zmago v zgodovini. Če takrat ne bi bilo sindikatov, tako so nas učili in nas še vedno prepričujejo, bi še danes delali 10 ali 12 ur vsak dan, ves teden, celo leto. Kar je seveda nesmisel, takratni dogodki nimajo ničesar opraviti z 8-urnim delovnim časom, pač pa je k temu pripomogel prosti trg, dogovor med dvema (delodajalcem in delojemalcem), in to brez posredovanja tretjega (sindikatov).

Pustimo ob strani, da so pogajanja o 8-urnem delovnem času (40 ur na teden) potekala že prej in tudi kasneje, da so vlade tak delovnik uzakonile šele potem, ko je bil ta na (prostem) trgu že prevladujoč, ker se je (predvsem v industriji) izkazal za najbolj učinkovitega in je, če že hočete, kapitalistu prinašal največje dobičke, oglejmo si dva primera, ki jih sindikalisti namenoma pozabljajo, sta pa v resnici bistveno vplivala na delovni čas.

Prvi dogodek se je zgodil v letih 1840 in 1841, zanj pa sta zaslužna George Hunter (takrat pomorski agent, kasneje župan) in Samuel Duncan Parnell. Ko sta z ladjo prišla v Wellington na Novi Zelandiji, je Hunter vprašal Parnella, ali bi mu zgradil trgovino na Lambton Quayu (nekoč znanem kot Beach Street, danes je to poslovna četrt). Parnell je sprejel, vendar je imel pogoj: delal bo samo osem ur na dan. Njegova filozofija je pač bila, da mora človek osem ur na dan delati, osem ur spati in imeti osem ur prostega časa. Čeprav je Hunter ponujal Parnellu več denarja, je Parnell vztrajal. Naročnik gradnje trgovine je bil sicer jezen, a ni imel izbire. V Wellingtonu so bili samo trije mizarji, zato je ponudbo sprejel. Ta delovnik se je v Novi Zelandiji hitro razširil. Zanj niso bili potrebni sindikati, zanj ni bila potrebna zakonodaja, ampak preprost dogovor med dvema. Šlo je za njuno svobodno odločitev. Oba, tako Hunter kot Parnell, sta bila kasneje uspešna: Hunter kot trgovec in župan, Parnell kot kmetovalec. To je bila zmaga prostega trga.

Drug primer je iz ZDA. Krajši delovnik še ni bil uzakonjen, ko se je industrialec Henry Ford leta 1914 svobodno in brez sindikatov odločil za 8-urni delovni čas, urno postavko je povečal z okoli 2,5 dolarja na okoli 5 dolarjev. Produktivnost se je povečala, dobiček je z 30 milijonov dolarjev na leto zrasel na 60 milijonov dolarjev. Sindikati pri tej njegovi odločitvi niso imeli prav ničesar, so mu pa sledili drugi industrialci. Brez prisile, brez uzakonitve, brez socialistov in komunistov ter njihovih sindikatov.

Zato je 1. maj kot zmaga sindikatov za 8-urni delovnik mit, je ena najbolj fundamentalnih laži levičarjev, ki se je tako razširila, da danes velja za resnico. Ta „zmaga“ nima ničesar opraviti s sindikati, ničesar nima opraviti s socializmom in drugimi levičarskimi potegavščinami. To je bil win-win dogovor, 8-urni delovnik je bil preprosto stvar ponudbe in povpraševanja, predvsem povpraševanja po visoko kvalificirani delovni sili, kar je prinesla industrijska revolucija. Če bi bilo ustrezne in usposobljene delovne sile dovolj, kapitalista (v svobodnih državah) ne bi mogel nihče prisiliti, da skrajša delovni čas (kot se je kasneje zgodilo z uzakonitvijo 40-urnega delovnega tedna, ampak takrat so že skoraj vsi bili na takem delovnem urniku). Ker je ni bilo, je moral najboljših pač ponuditi ugodnejše pogoje dela, drugače bi svojo tovarno lahko zaprl.

Zato je vsakoletno ploskanje ob kresu in pleskavici, ko tudi medijski mainstream nekritično in brez kakršnegakoli poznavanja ekonomske zgodovine glorificira sindikate, češ kako „super“ so, saj bi bili brez njih danes delavci brez kakršnihkoli pravic in bi za pohlepne kapitaliste delali dlje, patetično. In tragikomično. Vse skupaj je karikatura, ob kateri se lahko človek samo nasmehne.

Slovarček pojmov za razumevanje sindikalistov javnega sektorja

Značke

javni sektor, sindikati, slovarček

Pisal sem o dogovarjanju med sindikati in vlado, ki je v resnici dogovarjanje o delitvi davkoplačevalcem ukradenega denarja. Ker sindikalisti javnega sektorja govorijo zelo specifičen jezik, je tukaj slovarček nekaterih pojmov, ki jih najpogosteje uporabljajo (gre za nekoliko modificiran slovarček levičarjev).

DAVKOPLAČEVALCI V ZASEBNEM SEKTORJU – Bankomati javnega sektorja.

DISKREDITACIJA SINDIKATOV JAVNEGA SEKTORJA – Stališča, da mora javni sektor služiti davkoplačevalcem in ne obratno.

DRUŽBENE SPREMEMBE – Višji davki za večji javni sektor.

DRŽAVNA PODJETJA – Oblika programa državne pomoči zaslužnim svetovalcem, lobistom, nekdanjim ministrom, agencijam in drugim.

JAVNA LASTNINA – Naše.

JAVNA PODJETJA – Bankomati zaslužnih.

JAVNO DOBRO – Državna lastnina, s katero za svoj žep in na strošek državljanov upravljajo državni birokrati.

KDO PLAČA VEČJO CENO SPREMEMB – Kateremu parazitu gre večji del in kateremu manjši del plena.

NAPAD NA PRAVNO DRŽAVO – Poskus odprave pridobljenih pravic (glej ODPRAVA PRIDOBLJENIH PRAVIC)

NEOLIBERALNO NASILJE – Poskusi zniževanja davkov.

NEVLADNA ORGANIZACIJA – Organizacija, ki brani socialno pravičnost (glej SOCIALNA PRAVIČNOST).

NEPRODUKTIVNO SOCIALNO PARTNERSTVO – Nezmožnost dogovora o delitvi davkoplačevalcem v zasebnem sektorju ukradenega denarja.

ODPRAVA PRIDOBLJENIH PRAVIC – Zmanjšanje javne porabe.

POLITIČNI PAMFLET – Vsebina tega bloga in njemu podobni.

PRAVIČNA DELITEV – Delitev denarja, ukradenega davkoplačevalcem v zasebnem sektorju, glede na politično moč.

PAVŠALNA STALIŠČA NEOLIBERALCEV – Davki so oborožen rop.

POZITIVNA DISKRIMINACIJA – glej RAZLIČNOST.

PRIJATELJ – Minister Boris Koprivnikar z izjavo, da je javni sektor gonilo razvoja.

PRIVATIZACIJA – Uničevanje socialne države (glej SOCIALNA DRŽAVA)

PRORAČUNSKI DEFICIT – Začasno finančno neravnotežje, ki je nastalo, ker se zasebni sektor upira višjim davkom.

PROSTOTRŽNI TALIBAN – Avtor tega bloga in njemu podobni.

PROTEST PROTI PRIVATIZACIJI – Protest za socialno pravičnost (glej SOCIALNA PRAVIČNOST).

RAZLIČNOST – Delitev davkoplačevalcem (glej DAVKOPLAČEVALCI V ZASEBNEM SEKTORJU) ukradenega denarja na manjše in večje deleže.

SINDIKALNI PLURALIZEM – Različna mnenja o prizadevanjih višje davke.

SINDIKATI JAVNEGA SEKTORJA – Partner v socialnem dialogi (glej SOCIALNI DIALOG).

SINDIKATI JAVNEGA SEKTORJA SO KOOPERATIVNI – Sindikati bodo vedno znova in znova sodelovali pri ropu davkoplačevalcev.

SKUPNI CILJ – Ohranjanje privilegijev.

SOCIALNA DRŽAVA – Država socialnih primerov, revežev.

SOCIALNA ODGOVORNOST – Višji davki, s katerimi se vzdržuje vse večji javni sektor.

SOCIALNA PRAVIČNOST – Vsi paraziti iste politične ideologije dobijo enak delež tujega denarja.

SOCIALNI DIALOG – Dialog med parazitoma o drugačni delitvi davkoplačevalskega denarja.

SOCIALNI PARTNERJI – Davkoplačevalski paraziti pri istem koritu v javnem sekltorju.

SOCIALNI SPORAZUM – Podpis dogovora med socialnimi partnerji (GLEJ SOCIALNI PARTNERJI) o socialni pravičnosti (glej SOCIALNA PRAVIČNOST) in socialni državi (glej SOCIALNA DRŽAVA).

SOCIALNI TRANSFERJI – Delitev denarja drugih ljudi ljudem iste ideologije.

SPODKOPAVANJE TEMELJEV SOCIALNE DRŽAVE – Prizadevanja neoliberalcev za nižje davke.

SPOPAD ZA SOCIALNO DRŽAVO – Spopad za delitev davkoplačevalcem v zasebnem sektorju ukradenega denarja.

STOCKHOLMSKI SINDROM – Sindrom, ko obožuješ javni sektor, ki ima zasebni sektor za talca.

TEMELJNE VREDNOTE DRUŽBE – Zagotovljeno parazitiranje na tuj račun.

VARČEVANJE – Napad na socialno državo (glej SOCIALNA DRŽAVA) in pravičnost (glej SOCIALNA PRAVIČNOST)

VLADA – Partner v socialnem dialogi (glej SOCIALNI DIALOG).

ZAKON O DELOVNIH RAZMERJIH – Zakon, s katerim javni sektor zasebnemu sektorju določa, kaj lahko dela in kaj ne.

ZASEBNA LASTNINA – Kmalu naša lastnina (glej JAVNA LASTNINA)

ZASEBNI SEKTOR – Zaviralec razvoja (glej PRIJATELJ).

Minimalna plača ali kako v parlamentu ni več desnice

Značke

Borut Pahor, Državni zbor, minimalna plača, poslanci, sindikati, vlada

Mogoče sem res že malo dolgočasen, ker sem že večkrat pisal o minimalni plači in opozarjal na njene škodljive posledice, ampak očitno je treba ponavljati: zakon o minimalni plači je ena od najtežjih oblik diskriminacije oseb, ki so težje zaposljive, ki so iz takih ali drugačnih razlogov manj produktivni. In kar je najbolj skrb vzbujajoče – prav nobeden od poslancev (ne levih ne tistih, ki se opredeljujejo za desnico) pretekli petek ni bil proti predlogu zakonske spremembe definicije minimalne plače (magnetogram). Vseh 75 poslancev v državnem zboru, kolikor jih je glasovalo, je podprlo sindikalni predlog, da so iz definicije minimalne plače izvzeti dodatki za neugoden delovni čas, torej za delo ponoči, ob vikendih in praznikih. Koliko bo to delodajalce stalo, koliko ljudi bodo morali odpustiti oziroma koliko sedaj redno zaposlenih bo postalo honorarnih sodelavcev, ne, tega ni nihče izračunal, to nikogar ne skrbi. Sindikalisti so sicer izračunali, da bo to javni sektor dodatno stalo 0,66 milijona evrov na letni ravni, koliko bodo morali dati zasebni delodajalci, pa jim je očitno vseeno.

Minimalna plača izhaja iz marksističnega mita o izkoriščevalskih delodajalcih, zato mora vskočiti država, ki predpiše, za kakšno plačilo nekdo lahko dela in za kakšno ne, ne glede na delovne sposobnosti osebe ali produktivnost. Na ta način se delodajalcem z zakonom prepove, da bi zaposlili manj produktivno osebo, prav tako je morebitnim delavcem prepovedano, da bi delali. Povedano drugače. Namesto da bi se nezaposleni ali težje zaposljivi, sami odločili in se sami z delodajalcem dogovorili, za kakšno plačilo bodo delali ali pa sploh ne bodo delali in kakšni bodo njihovi dodatki, se namesto njih odločajo birokrati (na predlog sindikatov) in poslanci. To pomeni, da se je država (oziroma v njenem imenu 75 poslancev) odločila, da je za nezaposlenega boljše, da nič ne dela, kot pa mu v mesec kapne v denarnico manj, kot to predpiše politika.

Slovenija se po podatkih Eurostata po višini minimalne plače (791 evrov) v EU (med državami, kjer je minimalna plača zakonsko določena) uvršča na 8. mesto, takoj za Veliko Britanijo in pred Španijo. Razlika do države z največjo minimalno plačo (Luksemburga) je 1.222. Razlike so med državami tudi sicer precejšnje (1 proti 10, če primerjano Bolgarijo in Luksemburg), toda zmanjšajo se, če se upošteva kupna moč (1 proti 4, če upoštevamo Bolgarijo in Luksemburg). Upoštevajoč kupno moč znaša slovenska minimalna plača 949 evrov, kar je preveč glede na slovensko produktivnost, zakoni s predpisano minimalno plačo pa povzročajo brezposelnost in pomenijo omejevanje ekonomske svobode. Tam, kjer je ekonomska svoboda velika in trg delovne sile fleksibilen, sploh ne poznajo instituta minimalne plače. To blagodejno vpliva na zaposlenost. Tak primer je denimo Singapur, država, ki je v samem vrhu ekonomske svobode. Nasproten primer je Slovenija, kjer je nezaposlenost potem, ko je vlada Boruta Pahorja leta 2009 povečala zakonsko določeno minimalno plačo s 597 na 734 evrov bruto, dobila neverjeten pospešek (graf).

Delodajalci torej ne smejo zaposlovati nezaposlenih, manj produktivnih in manj kvalificirane, ker jim država ne dovoli, da bi delali. Veliko mladih, ki živijo še pri starših ali se kako drugače prebija v življenju, bi rado delalo za manj, kot je minimalna plača, saj računajo, da bodo dobili boljšo zaposlitev, vendar jim preprečuje država. Kako uničujoče vpliva minimalna plača na najstnike, ki začnejo zgodaj delati (in se iz takih ali drugačnih razlogov ne šolajo naprej), kaže graf, ki ga je objavila revija Forbes: ob povečanju minimalne plače se je zaposlenost med mladimi zmanjšala.

Kako minimalna plača uničujoče deluje na manj produktivne, poglejmo poenostavljen primer. Janez Mizar ima tri zaposlene, ki obdelujejo deske: Alojza, Martina in Mirana. Da bi bil po odbitju vse stroškov in izplačilu plače na pozitivni ničli, mora vsak zaposleni na mesec obdelati vsaj 200 desk, vsaka mu prinese 4 evre. Alojz je najbolj produktiven: na mesec obdela 300 desk, plačo ima zato 1000 evrov, Janez Mizar ima 200 evrov dobička. Martin obdela 250 desk, plačo ima 900 evrov, Janez Mizar ima z njim 100 evrov dobička. Miran je najmanj produktiven: obdela 200 desk, plačo ima zakonsko predpisano minimalno 791 evrov, delodajalec ima z njim 9 evrov dobička. Na mesec ima torej Janez Mizar z zaposlenimi 309 evrov dobička. Zdaj pa se vlada odloči, da bo minimalno plačo povišala oziroma da je treba iz minimalne plače izvzeti denimo dodatke za neugoden delovni čas. Minimalni stroški za enega zaposlenega se nenadoma povečajo na 900 evrov. Ob enaki produktivnosti se za Alojza ničesar ne spremeni, saj ima Janez Mizar z njim še vedno 200 evrov dobička. Z Martinom je izgubil 100 evrov dobička, njegova nova plača ravno zadostuje za izplačilo nove minimalne plače. Pri Miranu ima po novem 100 evrov izgube. Kaj zdaj? Ker delodajalec ni socialna ustanova, bo Mirana odpustil, čeprav ni ta še vedno rad delal, čeprav samo za 800 evrov. Toda tega mu ne pusti država oziroma sindikati. Martin je vprašljiv, saj bo Janez Mizar začel iskati bolj produktivnega, da mu bo prinesel dobiček. Delodajalec sicer lahko podraži obdelane plošče, vendar je vprašanje, ali bo potem še konkurenčen. Povečanje stroškov za minimalne plače nima posledic samo za Janeza Mizarja, ampak za celotno gospodarstvo, ki ustvari manj tudi za proračun.

Minimalna plača je torej dobra za bolj produktivne, za manj produktivne pa ne. Prvi sploh ne potrebujejo pomoči države, saj se z delodajalcem sami pogajajo o povišanju plače. Dober lastnik jih pač ne bo odpustil, ker mu prinašajo dobiček. V svobodnih družbah, v pogojih resničnega prostega trga, je plača odvisna od produktivnosti. Vsako poseganje države v odnos med delodajalcem in delojemalcem je škodljivo.

Zgodbe iz vzporednega sveta po Štruklju

Značke

Branimir Štrukelj, davki, Delo, država, javni sektor, levičarji, Nemčija, plače, sindikati, socializem, stavka, tomaž Štih, Twitter, zasebni sektor

Da bi se javni sektor lahko financiral, mora država najprej s prisilo (v obliki davkov) vzeti denar zasebnemu sektorju. Lahko se strinjamo, da je to povsem običajna kraja in je podobna ropu, ko ti nekdo s pištolo na sencih ukrade denar. Kajti prostovoljno nihče ne plačuje davkov. Vedno je prisila. Zato, če poenostavimo, lahko rečemo, da javni sektor s prisilo krade denar zasebnemu sektorju in se tako financira. Torej, vsak evro, ki ga dobi zaposleni v javnem sektorju oziroma državni upravi, je nekomu v zasebnem sektorju s silo ukraden. Ukraden je tistemu, ki služi na trgu s prostovoljno menjavo blaga in storitev. In ker vsak davek pomeni večji strošek za podjetnika, to zanj pomeni manjši zaslužek, posledično manjše plače za zaposleni in na koncu izguba delovnih mest. Torej vsako povečanje mase za plače in vsaka nova zaposlitev v javnem sektorju pomeni, pogojno rečeno in posplošeno, manj zaposlenih in manjše plače v zasebnem sektorju. V grobem rečeno: k zdravi rasti bruto domačega proizvoda in blaginji ljudi pripomore izključno zasebni sektor.

Vendar to nekaterim nikakor ni jasno. Eden takih primerkov je znani sindikalist v javnem sektorju Branimir Štrukelj, ki govori (in očitno razmišlja) tako, kot bi živel v vzporednem svetu. Poglejmo si nekatere njegove umotvore v časniku Delu, ki mu je namenil pol strani na drugi strani z naslovom Za sindikate je nastopil čas, da zahtevamo dvig plač (http://www.delo.si/novice/politika/za-sindikate-je-nastopil-cas-da-zahtevamo-dvig-plac.html). Levičarsko Delo je pri tem precej zavajajoče, saj Štrukelj predstavlja javni sektor, zasebni sektor omenja zgolj zaradi lepšega. Zasebni sektor naj pusti lepo pri miru, naj se vanj ne vtika. Če kdo dela zmedo in rožlja s stavkami, so to sindikati javnega sektorja (zdaj šolniki, zdaj zdravniki, zdaj vsi skupaj). Pri tem je nelogično, da se proti takim izjavam in zahtevam, da je treba povečati plače v javnem sektorju, ne oglasijo sindikalisti iz zasebnega sektorja, ki bi morali ščititi svoje delavce. Kot smo zapisali: kar si javni sektor vzame več, to pomeni, da ima toliko manj delavec v zasebnem sektorju. Vendar pustimo to za drugo priliko, poglejmo nekaj Štrukljevih poudarkov.

»To pomeni, da bi se deli javnega sektorja vodili kot podjetja. Pri tem bi bila kakovost in dostopnost kolateralna škoda, kar se vladi ne zdi pomembno, temveč le, koliko to stane. Tudi na to ni mogoče pristati, saj bi s takšnimi posegi na koncu ostali brez javnega sektorja. Pri tem se vedno znova zanemarja, da je delež BDP za javni sektor najvišji ravno v najbolj razvitih državah, kot so skandinavske in Nemčija, najmanjši pa v Romuniji, Bolgariji in v baltskih državah. Vlada očitno ponovno želi iti v smeri držav, ki so uničile svoj javni sektor.«

Torej, če ni denarja za javni sektor, ga je treba nekomu ukrasti. Če parafraziramo Štruklja. Zasebni sektor je kolateralna škoda, pomembno je da ostane javni sektor. Pa naj stane, kolikor hoče. Zakaj so nekatere države tako bogate, da si lahko privoščijo velik javni sektor, smo že pisali (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/02/mit-o-uspehih-skandinavskih-socialistov-le-mit-2/), vendar tudi te države počasi šepajo pod težo svojih »štrukljev« (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/06/26/londonski-iea-empiricno-in-analiticno-razbil-levicarski-mit-o-uspesnem-skandinavskem-socializmu/).

»Naloga sindikatov je, da zdaj to izgubo zaposlenih postopoma nadomestimo, zlepa ali zgrda. Moramo dobiti nazaj tisto, kar smo izgubili.«

Izgubo? Kakšno izgubo? Kaj ste izgubili? Javni sektor zasebnemu sektorju pod prisilo krade zaslužek, ne daje pa mu ničesar. Zasebni sektor bi recimo z lahkoto preživel brez šolstva, zdravstvo bi bilo lahko zasebno (če bi morali plačati iz svojega žepa, bi ljudje bolj pazili na svoje zdravje), kar posameznik zasebnik potrebuje, je minimalna država okleščena na policijo, vojsko in sodstvo. Javni sektor je s krizo kvečjemu pridobil, ne pa izgubil. Zdaj bi pa še več. Zlepa ali zgrda, pravi Štrukelj.

»… ob tem pa smo prepričani, da je nastopil čas za izboljšanje plač v državi, ker so delavke in delavci tako v zasebnem kot javnem sektorju prispevali več kot dovolj za odpravo krize.«

Plače se v svobodnih državah oblikujejo na trgu, glede na ponudbo in povpraševanje po delovni sili. In če je kdo prispeval k odpravi krize, je bil tzo zasebni sektor. Javni zagotovo ne.

»… mi želimo odpraviti anomalije, ki izrazito slabo plačujejo številna delovna mesta v javnem sektorju…«

Mi? A sindikati? Kakšne anomalije? Edina anomalija v tej državi je, da se je javni sektor tako razbohotil, da država drvi v prepad. In zato kar javni uslužbenci počno, so še preveč plačani. Prav perverzno je, da je povprečna plača v javnem sektorju višja kot tista v zasebnem, kjer se v resnici ustvarja. Celo več. Po zadnjih podatkih (maj 2015) se je povprečna plača v javnem sektorju zvišala, v zasebnem pa znižala (http://www.racunovodja.com/clanki.asp?clanek=8806/Povprecne_mesecne_place_pri_pravnih_osebah_Slovenija_maj_2015_javni_sektor_zasebni_sektor).

»… za sindikate je nastopil čas, da zahtevamo dvig plač in da si priborimo del gospodarske rasti, s katero se vlada hvali.«

Kaj si boste priborili? In kaj boste zahtevali? Sundikati nimajo prav ničesar z višjo gospodarsko rastjo, ki sama po sebi ne pomeni še nič.

»Zadnji podatki govorijo, da je Nemčija imela korist od grške in seveda tudi od slovenske krize, ki so jo plačevali delavci in delavke.«

Nemčija je imela korist od grške krize toliko, kolikor plačuje nižje obresti. To se je zgodilo zato, ker je bila ves čas do Grčije odločna, vlagateljem pa je sporočala, da zna delati z denarjem in da ga ne razmetava po nepotrebnem. Torej Nemčija ni zaslužila, ampak je prihranila. Slovensko krizo pa so plačevali delavci v zasebnem sektorju, nikakor pa ne zaposleni v javnem sektorju. Samo plače, zaposlenost in socialno varnost je treba pogledati, pa je vsakomur vse jasno. Samo tistim ne, ki živijo v vzporednem svetu in ki imajo vedno znova kleptomanske popadke.

Za konec samo še odličen tvit Tomaža Štiha, ki je na svojem Twitter profilu Libertarec zapisal (@Libertarec; https://twitter.com/Libertarec):

»Kapitalist financira šolo, bolnico in cesto. Humanist vrešči naj nekdo financira šolo, bolnico, cesto in drž. stanovanje in službo zanj.«

Tudi Kavarna Hayek je na Twitterju: @KavarnaHayek (https://twitter.com/KavarnaHayek)

Hipokrizija socialističnih sindikalistov

Značke

Delavska hranilnica, Jože Stegne, sindikati, socialisti, Telekom Slovenije

Z levičarji veste, kako je: eno delajo, drugo govorijo. Običajno z udobnih foteljev modrujejo, kako krivičen je ta svet, kako bi oni s prerazporejanjem od bogatih k revnim popravili (zgodovinske) krivice. Po drugi strani pa z veliko žlico zajemajo vse udobje, ki ga prinaša (tak ali drugačen) kapitalizem. Med temi socialisti prednjačijo sindikalisti. Mislim na tiste, ki sedijo v svojih centralah, in katerim gre po glavi samo to, tako se zdi, kako bi za svojo korist škodovali drugim. Njihov zadnji „uspeh“ je, da so skupaj z levičarskimi brihtami, ki se v prostem času gredo politiko, vztrajno zniževali ceno Telekomu Slovenije in tako ustavili prodajo britanskemu skladu Cinven. Se spomnite? Glavna argumenta sta bila, da Cinven pač ni strateški lastnik in da bodo tujci, potem ko telekomunikacijskega operaterja očistijo poslovnega balasta, podjetje z dobičkom prodali. Povedano drugače – Cinven naj bi bil navaden neoliberalni preprodajalec.

Le nekaj dni kasneje so sindikalisti pokazali vso svojo dvoličnost. Nihče od njih (in tudi večina medijev) se ni spotaknil ob besede Jožeta Stegneta, predsednika uprave Delavske hranilnice: „Jaz sem bančni car. Boste videli, ko bom Aerodrom Maribor in sosesko Livade v Izoli prodal s 300-odstotnim donosom.” (http://www.finance.si/8823983/%28hiti-tedna%29-Se-morate-bati-ban%C4%8Dnega-carja-iz-Delavske-hranilnice-Pregledala-ga-je-BS)

Torej, Delavska hranilnica je kupila mariborsko letališče in sosesko Livade zato, da bi ju prodala naprej. Kar bi bila povsem normalna poslovna poteza, če ne bi bili lastniki hranilnice sindikati. Tisti sindikati in njihovi voditelji, ki so Cinvenu očitali prav možnost, da bi Telekom po nekaj letih z dobičkom prodal naprej. Torej, če so socialisti tako prepričani v svoj gospodarski model, po katerem je treba preprečiti prodajo Telekoma, ker obstaja velika verjetnost, da ga bo kupec prodal naprej (Telekom pa res ni solata na tržnici, a ne?), zakaj se obnašajo drugače, ko gre za njihovo banko, se pravi Delavsko hranilnico? Odgovor je preprost: ker socializem „igrajo“ samo toliko časa, ko gre za tujo lastnino, ki bi jo radi nadzirali in jo prerazporejali. Ko gre za njihovo lastnino, ko gre za njihove dobičke, ne, tega pa ne bodo prepustili nobenemu, takrat se obnašajo kapitalistično. Zato se socialisti najboljše počutijo prav v kapitalizmu, v njihove odločitve ne sme nihče dvomiti.

Levičarji bodo spet razpravljali o minimalni plači (VIDEO)

Značke

Branimir Štrukelj, Iniciativa za demokratični socializem, minimalna plača, sindikati, video, Združena levica

V sredo, 4. junija, bo imela Iniciativa za demokratični socializem, ki je del radikalne levičarske Združene levice, programsko konferenco z naslovom Minimalna plača v dobi varčevanja (http://www.demokraticni-socializem.si/4-6-2015-minimalna-placa-v-dobi-varcevanja/). Razpravljali bodo znani in manj znani kruhoborci Zala Turšič, sindikat Mladi+, Urban Sušnik, asistent na Ekonomski fakulteti, Branimir Štrukelj, Konfederacija sindikatov javnega sektorja, in Branko Bembič, član IDS in sodelavec Inštituta za delavske študije, tematika pa zadnje tedne zaradi zahteve sindikatov po redefiniciji minimalne plače.

Ker sem o tem, kako škodljiva je minimalna plača (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/09/nove-sindikalne-blodnje-o-minimalni-placi/) in da je to pravzaprav rasistična ekonomska kategorija (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/07/kako-zdruzena-levica-predlaga-rasisticne-ukrepe/), že večkrat pisal, nima smisla ponavljati. Kljub temu priporočam ogled naslednjih dveh kratkih prispevkov (mogoče po kateri izmed njih odprl oči tudi kakšnemu zagrizenemu socialistu):

1. Kako minimalna plača ustvarja brezposelnost (https://www.youtube.com/watch?v=AbuJYhX3prc);

2. Ali minimalna plača škoduje delavcem (https://www.youtube.com/watch?v=Ct1Moeaa-W8).