Fajtajo! Za kaj in zakaj že?

Značke

fajtamo, globalizem, Inštitut 8. marec, kult, Michel Foucault, nasilje, Nika Kovač, NVO, robert golob, RTV Slovenija, Vlada RS, vrednote

»Mi fajtamo,« pravi Inštitut 8. marec. Za kaj? In zakaj že?

Jasno je, da so feministke iz inštituta, ki na ulici vzpostavljajo navidezno ´catch-all´ delovanje, podaljšek socialne levice, ki v politiki, še vedno omejena z zgrajenim sistemom, ne more uresničevati vsega kulturnega in družbenega poslanstva. Osupljivosti, da nevladna organizacija ne nadzira oblasti, sploh ni bilo, niti je ni moglo biti. Cilj Nike Kovač in  njenih kompanjonk je bil od vsega začetka jasen: Slovenija je progresivna in slehernik se mora vsako jutro prebuditi s to mislijo v glavi. Ni niti najmanjšega prostora za drugačnost, vsako seme svobodomiselnosti pomeni grožnjo politični eliti, ki je prevzela oblast od desnosredinske vlade. Od tod tudi pogum Roberta Goloba, da s pozicije premierske moči grozi in žuga ne samo opoziciji, ampak vsem, ki bi utegnili zaiti s poti. Ta nagon po prevladi na koncu pripelje do tega, da se s fizično silo zatre vse, kar v slovenski družbi še ni bolnega. In tega ni več dosti ostalo. Redki posamezniki, ki si še upajo trditi, da sta spola le dva, da je doktrina splava v resnici kultura smrti, da multikulturalizem pomeni umor domače kulture in da se ilegalne migracije razraščajo kot plevel, je včeraj oblaten, danes procesiran, jutri bo vržen v jamo. To so že počeli, nismo daleč, da bodo spet; še prej morajo dokončno pomesti nacionalno identiteto, ki je Slovence stoletja povezovalo: vero, družino, raso. Inštitut s fizično in konceptualno zasedbo prostora to počne. Priznati je treba, da (ob pomoči medijskega mainstreama) zelo učinkovito.

Ti kraji v globalnem smislu niso kakšna izjema. Tudi države z daljšo tradicijo nevladnih organizacij, ki so bile nekoč res klasične ´charity´ in povsem neodvisne od vlad, so danes le podaljšek globalističnih elit in njihovih podpornih nacionalnih vlad. Ljudje se ne oblikujejo več spontano v civilne, izobraževalne, verske in dobrodelne organizacije, da bi pomagali posameznikom in reševali njihove (eksistenčne in druge) težave. Ne, danes postaja klasična nevladna organizacija skupina profesionalnih aktivistov, ki za svoje delovanje zahteva denar tretjih oseb. Vse vlade jim zagotovijo denar: leve zato, ker si obetajo podporo in vedo, da imajo svojo ulično pest, če slučajno pride do zamenjave oblasti, desne zato, da si kupijo nekaj dni miru. Ne rečem, da Inštitut 8. marec tudi prejema denar slovenske vlade, a Nika Kovač je priznala, da so dobili sredstva tudi od dveh tujih in radikalno levičarskih organizacij (Planned Parenthood in Guerrilla Foundation), ki imata elemente terorističnih skupin.

In potem ´fajtajo´. Zakaj? In za kaj že? Za enakost; čeprav je Slovenija že zdaj med najbolj egalitarnimi državami. Za človekove pravice; čeprav jih kršijo prav tisti, ki jih podpirajo. Za socialno pravičnost; čeprav bolj socialna država, kot smo zdaj, smo težko še bolj. Za dostavljavce hrane na dom; čeprav dostavljavcev ni nihče s pištolo na sencih silil, da morajo sprejeti delo.

Ravno v tem je zvijača. Fajtanje za nekaj, kar že je, kar že obstaja. Fajtanje za »javno televizijo«? RTV Slovenija je že javna, bolj skoraj ne more biti. Ampak ljudje morajo razmišljati destruktivno, vsak mora imeti pri sebi Foucaultovo nihalo za dokazovanje, da se Zemlja še vrti okoli svoje osi. Smernice so jasne: ustaviti desnico (četudi je v opoziciji), drugače se planet ne bo več vrtel. In da bo ognjemet bolj spektakularen, je treba streljati še na ribe v sodu. Saj veste, mimogrede se zgodi, da se v tebe kdo zaleti in te ozmerja. Sledi vesoljni potop in dokaz, da je fajtanje upravičeno. Prav vse konservativne identitete je treba razstreliti. Ne boš ti meni govoril, kaj naj delam, ampak boš ti delal tisto, kar ti rečem. Nekako tako gre to fajtanje: paranoja o dominacijah in namišljena tesnoba ob diskriminacijah je potrebna za prehod v »prijaznejšo družbo«, kamor nas hoče popeljati Inštitut 8. marec. In fascinantno je opazovati to usklajenost, godi narcisoidnosti vseh vpletenih.  

Za normalnega človeka klečanje pred takim kultom ni ne razumljivo, ne racionalno, a za feministke iz inštituta je ravno to bistvo: manj je razumljivo, manj je logično in manj je normalno (naravno), večja je potreba, da pokličejo Golobovo vlado, naj »prijaznejšo družbo« vzpostavi s silo. V nekih drugih časih bi jo inštitut sam. No, mogoče ni daleč od tega.

Elite pri Svetovnem gospodarskem forumu v novem dokumentu od nacionalnih vlad zahtevajo: Državljanom prepovejte imeti lasten avtomobil in rešili boste planet pred podnebno apokalipso!

Značke

avtomobil, elite, globalizem, IEA, Klaus Schwab, lastništvo, Mednarodna agencija za energijo, socializem, Svetovni gospodarski forum, WEF, zasebna lastnina

Potem ko sta Svetovni gospodarski forum (WEF) in njegov predsednik Klaus Schwab v svojih objavah z osupljivo odkritostjo navajala, da nameravata posegati v človeško naravo z vsemi tehničnimi sredstvi (ljudi, živali in rastline je treba popolnoma preoblikovati), zdaj pravita, da se morajo ljudje odpovedati zasebnemu lastništvu (od avtomobilov do zasebnih domov), če želijo rešiti planet.

Nov dokument WEF trdi, da zasebna vozila niso dobra za zdravje planeta in da se večina vozil komaj uporablja. Namesto tega bi uvedel kolektivno skupno uporabo vozil, da bi s tem zmanjšali globalno povpraševanje po fosilnih gorivih in plemenitih kovinah. 

»Proces oblikovanja, ki se osredotoča na izpolnjevanje osnovnih potreb namesto na nakup izdelka, je bistvenega pomena za prehod,« navaja WEF. 

Agenda globalističnih elit v Ženevi v Švici iz dneva v dan postaja bolj odkrito socialistična. Pod krinko boja proti ´podnebni apokalipsi´ želita Schwab in druščina, nad katerima so zaradi zadnjih ´idej´ zagotovo navdušeni pri slovenski vladi, najprej doseči, da bi lokalne vlade popolnoma prepovedale osebni promet v mestih.

WEF ni edina organizacija, ki želi, da se ljudje odpovejo svojim avtomobilom. Mednarodna agencija za energijo (IEA) je vlade posameznih držav pozvala, obvestila, naj zmanjšajo oskrbo potrošnikov s fosilnimi gorivi in naj državljane z ukrepi odganjajo od uporabe osebnih avtomobilov.

Mandžurski kandidati s Sorosove univerze

Značke

akademska svoboda, Alt-Right, Balkan, blog Demagog, blog Spiler, Budimpešta, CEU, Donald Trump, George Soros, globalizem, Hillary Clinton, levičarji, Lex Magna Steyr, Lex Mercator, LGBTQ, Madžarska, marksizem, migracije, New York, teorija spola, univerza, Viktor Orban, ZDA

„Soros ni nikoli spoštoval svoje prvotne domovine. Ravno nasprotno! On je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi državo spravil v kaos in ribaril v kalnem,“ je zapisal bloger Demagog, eden številnih madžarskih intelektualcev, ki podpirajo Orbanov zakon, a katerih glas se ne sliši. Mainstream mediji jih namreč povsem ignorirajo, saj dajo ekskluzivno pravico do mnenja zgolj tistim „intelektualcem“ in „akademikom“, ki trdijo, da so na Madžarskem zaradi onemogočanja delovanja Sorosove univerze (CEU) grobo kršene človekove pravice in je napadena akademska svoboda. Ali res?

Najprej razčistimo tri stvari. Prvič, akademska svoboda ni temeljna človekova pravica oziroma tako imenovana negativna pravica, čeprav je akademska svoboda podobna denimo svobodi govora. Drugič, Madžarska je suverena država, ki suvereno sprejema zakone in skrbi za njihovo izvajanje. Kdorkoli pride v to državo in v njej deluje, mora spoštovati te zakone. In tretjič, Madžarska lahko komurkoli in kadarkoli prepove delovanje v njeni državi, prav tako ima suvereno pravico, da mu prepreči gibanje na njenem ozemlju. To velja tudi za državljane EU. Pravijo sicer, da je to v nasprotju z načeli EU (prost pretok ljudi, blaga in storitev), toda ta načela „kršijo“ tudi druge države EU, pa se levičarji sploh ne razburjajo. Denimo Avstrija, od koder so nedavno izgnali nemškega državljana, člana nekega povsem marginalnega društva, ki se imenuje Gibanje državljanov nemškega rajha. Avstrijci so pač presodili, da so člani nevarni za avstrijsko državno ureditev.

Enako meni madžarska vlada, a to ne pomeni, da so poslanci sprejeli zakon o prepovedi delovanja CEU (podprlo ga je 123 poslancev, proti jih je bilo samo 38). Sploh ne. Tako imenovani Lex CEU, ki je resnici na ljubo pisan zaradi Sorosove univerze (no, tudi Slovenija je v pol leta sprejela kar dva „specialna“ zakona: Lex Magna Steyr in Lex Mercator), velja tudi za druge tuje univerze; te morajo izpolnjevati nekatere nove pogoje, da lahko delujejo na Madžarskem. Pomembni so trije. Prvi je ta, da morajo tuje univerze imeti kampus tudi v državi, iz katere prihajajo. To pomeni, da mora imeti CEU aktiven kampus tudi v ameriški zvezni državi New York. V New Yorku je univerza CEU sicer registrirana, a ne ponuja univerzitetne izobrazbe. Drugi pogoj je, da je treba izdajo dveh diplom (madžarske in ameriške) in delovanje univerze, katere sedež ni na Madžarskem ali v EU, urediti z medvladnim sporazumom. Tretji pogoj pa je, da morajo vse visokošolske ustanove izvajati programe skladno z zakonom o visokem šolstvu, kar pomeni, da morajo biti vsi študijski programi akreditirani. Spremenjen zakon je bil potreben, ker je analiza pokazala, da kar 27 od 28 pregledanih univerz krši zakonodajo, saj denimo izvajajo programe, ki jih niso prijavile ali pa te univerze sploh niso priznane v državah, iz katerih prihajajo. Od vseh univerz se zaradi zakona pritožuje samo CEU, ki po Budimpešti s pomočjo uvoženih protestnikov organizira nerede.

Madžarski razumnik in bloger Spiler se sprašuje: Zakaj? Ni namreč povsem jasno, kakšne koristi naj bi imela madžarska družba (ali Evropa) od CEU. Pogled na spletno stran CEU pokaže, da gre za propagandno tovarno Sorosovih odprtih mej, LGBTQ

agende (skupaj s teorijo spola) in levičarskih idej, saj kakšnega konservativnega pogleda na svet skorajda ne obravnavajo. A da ne bi sodil sam, je Spiler naključno izbral nekaj zaključnih del, da bi bralec sam presodil, kaj mladi „izobraženci“ počno na CEU: ali gre za znanstvena dela ali navadne (levičarske) politične pamflete. Poglejmo nekatere (prevodi so vsebinski). V delu Na stičišču marksizma in kvir (queer) teorije avtor primerja teze Leeja Edelmana (znani teoretik teorije spola) in komunističnega filozofa Györgyja Lukácsa. V delu Igranje z identiteto: študija mazohistične skupnosti v Budimpešti avtor analizira sadomazohistične izpovedi, posebno pozornost posveča igri. V delu V imenu matere: medijski diskurz nacionalistične ideologije in reprodukcijske politike v postsocialistični Makedoniji avtor piše o medijih, ki uporabljajo nacionalizem za širjenje tradicionalnih vlog spolov. V delu Izkušnje mladega feminista na Islandiji avtor piše o primerih, ko se moški vključujejo v programe za spodbujanje enakosti spolov. V delu z naslovom Urjenje identitete prek diskurza o madžarski migracijski politiki avtor uradno madžarsko migracijsko politiki označi za ksenofobno. V delu Migracije na območju Sredozemskega morja: tihotapci z ljudmi kot grešni kozli pa avtor opravičuje tihotapljenje migrantov iz Afrike v EU. (Več „znanstvenih del“ CEU lahko najdete tukaj).

Blogerja Demagog in Spiler še ugotavljata, da varovanci Sorosove univerze, potem ko pridejo domov, postanejo precej militantni aktivisti, ki predvsem na Balkanu in postsocialističnih državah nekdanje Sovjetske zveze delujejo proti svojim državam, če se politika vlad ne sklada s Sorosovim svetovnim nazorom. Včlanjujejo se v nevladne organizacije in zaposlujejo v podjetjih, ki so na seznamu Sorosa. Blogerja hočeta povedati, da so „izobraženci“, ki so končali CEU, nekakšni „mandžurski kandidati“, ki se aktivirajo takrat, ko jih za potrebe svojih globalističnih idej „pokliče Soros“, da subverzivno delujejo proti svojim vladam. Proti temu se je uprl Viktor Orban. Madžarska vlada je tako v zadnjih dneh postala prva vlada v Evropski uniji (EU), ki ovira delovanje milijarderja, globalista in tvorca ideje „odprtih mej“ Georga Sorosa. Ne samo, da bo onemogočeno delovanje CEU (zgoraj omenjene pogoje bo CEU težko izpolnila, saj ne namerava odpreti kampusa, češ da je predrago, ameriška vlada pa je že sporočila, da z Madžarsko ne bo sklepala nobenih tovrstnih sporazumov), oteženo bo tudi delovanje njegovih nevladnih organizacij. A spet ne tako, kot trdijo levičarji, češ da jih bo Viktor Orban z zakonom prepovedal. Ne, delovanje nevladnih organizacij bo še naprej dovoljeno, le da bodo morale razkriti svoje tuje financerje. Kar je povsem logično in razumno.

Soros sicer doživlja poraz za porazom. Najprej je izgubil ameriško predsedniško bitko. Materialno in moralno je podpiral demokratko Hillary Clinton, po njenem porazu pa je financiral nasilne demonstracije proti Donaldu Trumpu. Protesti niso bili uspešni, Sorosovi plačanci ljudi ne morejo več spraviti na ulice niti, če jim plačajo. Milijarder je v ZDA tako postal nezaželen, Trump ga je naredil za državnega sovražnika številka 1. Soros je s tem izgubil tudi večino vpliva v zahodnih državah EU. Ko je Clintonovi kazalo dobro, so ga sprejemali in poslušali tudi v Bruslju. Danes so mu tam vrata bolj ali manj zaprta (tudi in) predvsem po zaslugi glasnih patriotov, kot so Le Penova, Wilders, Orban ali Farage oziroma zaradi vzpona gibanja alt-right, ki razkriva sovražno delovanje Sorosa in opozarja, kako škodljiva je njegova ideologija za vse, kar je Evropo naredilo za najmogočnejšo civilizacijo v zgodovini človeštva. Sorosovi ljudje skušajo to s svojo multikulturno agendo uničiti: s politiko odprtih mej želijo Evropo nasilno naseliti s civilizacijami, ki na stari celini delujejo kot tujek, Evropejce pa narediti za tujce na lastni celini. Vsako nasprotovanje temu je s strani nevladnih organizacij, ki jih podpira Soros, označeno za fašizem, rasizem, ksenofobijo in še kaj. Trenutno so najprimernejše za Sorosovo agendo države Srednje in Vzhodne Evrope, Balkana in nekdanjih republik Sovjetske zveze. Očitno so zadnje pribežališče in gojišče za Sorosove škodljive globalistične ideje, ki so v resnici čisto zlo.

Če Trump izgubi Bannona, bo izgubil tudi Belo hišo

Značke

Bela hiša, Donald Trump, finančna elita, globalizem, Goldman Sachs, Hillary Clinton, Ivanka Trump, Jared Kushner, Lloyd Blankfein, MSM, Robert Edward Barnes, Steve Bannon, Wall Street

Robert Edward Barnes, odvetnik iz Los Angelesa, je v Ameriškem mislecu (American Thinker) zapisal takole: »Izgubi Bannona, izgubi državo. Izgubi Bannona, izgubi predsednikovanje. Trump mora staviti na Bannona ali pa bo prišel čas, ko ne bo nihče več stavil na Trumpa.«

Steva Bannona, enega ključnih mož Breitbarta, so mediji v predvolilni tekmi za ameriškega predsednika in tudi potem, ko je postal svetovalec Donalda Trumpa, označili za najnevarnejšega političnega operativca na svetu. Nedvomno je bil to človek, ki je s svojo inteligenco in izrednim občutkom za dojemanje stvarnosti, predvsem pa z neusmiljeno kritiko MSM in finančnih elit, Trumpa s pomočjo volilnih glasov povsem običajnih ljudi popeljal v Belo hišo. Čeprav so mediji to vedeli, je medijski mainstream začel zasluge za zmago pripisovati Jaredu Kushnerja, možu Trumpove hčerke Ivanke. A resnica je, da je Kushner v primerjavi z Bannonom mentalno zaostali povzpetnež, ki se rad smuka v družbi slavnih in mu neizmerno godi, ko mu kakšen vplivnež iz Wall Streeta dobrika, češ kako je pameten in lep. Trumpovi nasprotniki (teh je veliko: od elit iz Wall Streeta prek hollywoodskih zvezdnikov do levičarjev vseh vrst) so to dobro vedeli in izkoristili Kushnerja skupaj z Ivanko za globalistično-elitističnega trojanskega konja v Beli hiši. Prva zmaga očitnega podtaknjenca (del alt-righta se je že januarja začudil, kako je Trump Jareda sploh privlekel v Belo hišo) je bil povsem nepotreben raketni napad v Siriji, zdaj se Kushner nenadoma pojavlja kot kandidat, ki bo zamenjal Bannona. »Če Trump izgubi Bannona, bo ohromljen. (…) Jared Kushner je toliko Steve Bannon kot je Dan Quayle JFK,« je zapisal Barnes.

Bannon je namreč s svojo taktiko zaslužen, da je Trump v predvolilni tekmi na svojo stran pridobil delavski razred (na industrijskem severu), predvsem pa je zaslužen, da je tudi s pomočjo (svojega) portala Breitbart in ofenzivo na družbenih omrežjih dosegel troje: prvič, prepričal je ljudi, da je Hollywood s svojimi zvezdniki, ki som podprli Hillary Clinton, nemoralen; drugič, obljubil, da se Trump kot novi predsednik ne bo zapletal v »neumne vojne«; in tretjič, napovedal, da bo Trumpova administracija preprečila globalistično ubijanje delovnih mest.

Za to zmagovito strategijo je stal Steve Bannon, Jared Kushner, ki celo življenje živi v milnem mehurčku, kaj takega ne bi zmogel. Zato je strah alt-right scene, ki je veliko pripomogla k zmagi Trumpa, da je Kushner podtaknjenec finančnih elit iz Wall Streeta in židovskega lobija, ki so v predvolilni temi pravzaprav podpirali Hillary Clinton, povsem upravičen. Kushner se je ob pomanjkanju intelekta, s katerim bi se lahko kosal z Bannonom, zatekel k predvidljivim in že videnim diskreditacijskim metodam: medijskemu mainstreamu (denimo MSNBC) je nosil negativne zgodbe o Bannonu. Dosegel je, da je Trump Bannona umaknil iz ameriškega sveta za nacionalno varnost. To se je zgodilo nekaj dni po zadnjem sestanku Kushnerja s šefom Goldman Sachsa Lloydom Blankfeinom. Zlo, o katerem sem pisal v tekstu Vzpon zla, se je lahko oddahnilo – Bannon, glavni sovražnik od MSM do globalistov, se prisilno oddaljuje od Trumpa, ki s tem izgublja iznajdljivost in prepričljivost. Zaradi tega, kot pravi Barnes, lahko izgubi tudi Belo hišo. Trump očitno na prigovarjanje zeta Jareda podlega »istemu globalizmu, samo drugim bankirjem«.

Ob vsem tem je Bernard Brščič na Twitterju zapisal: »Za svet bi bilo bolje, če bi bila Ivanka Trump poročena s Stevom Bannonom in ne z židovskim multikulti globalistom Jared Kushnerjem.«