Kako multikulturalizem uničuje nacionalne identitete

Značke

Alain Destexhe, Anglija, begunci, Boutros Boutros-Ghali, Bretanija, Bruselj, Callac, Egipt, Else Fornero, Emmanuel Macron, Francija, Giulio Meotti, islam, Kanada, Kopti, krščanstvo, Le Figaro, Magreb, migracije, migranti, multikulturalizem, multikulturnost, muslimani, New York Times, Philippe Van Parijs, priseljenci, Richard Thaler, Severna Afrika, Standaard, Turčija, Velika Britanija, Wales, Združeni narodi, ZN, Švedska

(Spodnji tekst je bil objavljen na portalu Gatestone Instituta, napisal ga je italijanski publicist Giulio Meotti, urednik kulture pri Il Foglio.)

Pred dvajsetimi leti so Združeni narodi objavili dokument z naslovom Nadomestna migracija: Ali je rešitev za upadanje in staranje prebivalstva?. Ni šlo za desničarsko teorijo zarote, temveč za prefinjen delovni načrt za zahodne demokracije, ki se ukvarjajo z demografskim staranjem. Od takrat je postalo to mainstream. Samo preberite, kaj  je Richard Thaler, Nobelov nagrajenec za ekonomijo, rekel ta teden: »Potrebujemo več priseljencev za izplačevanje pokojnin«.

Nedavni  članek  Else Fornero, nekdanje italijanske ministrice za delo, prav tako pojasnjuje mentaliteto tistih, ki vladajo Evropi, in kako pripravljajo propad njene civilizacije:

»Če je italijansko prebivalstvo ‘izginilo’, nam ni treba skrbeti, ker se bo verjetno našel nekdo, ki bo pripravljen prevzeti njegovo mesto; samo poglejte na drugo stran Sredozemlja, kjer se pojavljajo države z zelo dinamičnim prebivalstvom in starostno strukturo, ki je zelo drugačna od naše, z veliko dojenčki, otroki in mladimi ter razmeroma malo starejših. S sprejemanjem demografskega upada kot družbene paradigme, s prilagajanjem družbi ne le z manj šolami, nenaseljenimi vasmi, zapuščenimi hišami in manjšo mobilnostjo, ampak tudi z manj kinematografi, gledališči, turističnimi in športnimi objekti, jim jasno sporočamo, da je naša zemlja že njihova.«

Zahodne elite odkrito obravnavajo priseljevanje kot zgolj ekonomski vir za podporo socialnim sistemom, ki bi sicer bankrotirali. Prav tako prepovedujejo kakršnokoli razpravo o vplivu, ki ga ima to število priseljencev na kulturo, običaje in identiteto družbe. Na sam koncept »identitete« se gleda s sumom in se označuje za »rasistično« fantazijo.

Kanada (40 milijonov prebivalcev) si zdaj postavlja rekordne cilje v zgodovini priseljevanja z načrtom, da do leta 2025 pripelje 1,45 milijona (zakonitih) priseljencev. New York Times  piše, da bi v dveh največjih mestih, Torontu in Vancouvru, 60 odstotkov prebivalstva lahko v samo desetih letih sestavljale etnične manjšine.

Multikulturalizem postaja ključno orodje pri razkroju nacionalnih identitet in oznaka »populizem« služi izganjanju racionalnega odziva na velike strahove, ki že več desetletij oblegajo zahodne družbe: strah pred ljudmi, ki se soočajo z množičnim, nereguliranim priseljevanjem; strah, da se bo zahodna kultura razblinila v relativizem in vzporedne družb (celo  The Economist ga je obsodil); strah pred državami brez zunanjih meja ali notranje moralne legitimnosti.

Nove uradne britanske  številke  razkrivajo, da je bilo 10 milijonov ljudi (1 od 6) v Angliji in Walesu rojenih v tujini; povečanje za 2,5 milijona od leta 2011 se je zgodilo kljub obljubam vlade, da bo poskušala omejiti priseljevanje.Danes ima že 90 odstotkov  britanske demografske rasti podlago v priseljevanju.

Enak premik se dogaja na Švedskem. Samo v letu 2015 je Švedska  sprejela 163.000 priseljencev, kar je enako 1,65 odstotka celotnega prebivalstva. V kombinaciji z drugimi leti je to demografska revolucija:  leta 2015 je bilo približno 17 odstotkov prebivalstva rojenega v tujini.

»Švedski parlament je leta 1975 soglasno odločil, da je Švedska večkulturna država,« je zapisal  Kyösti Tarvainen , profesor na univerzi Aalto v Helsinkih. »Takrat je bilo več kot 40 odstotkov priseljencev mojih rojakov, Fincev. Razmere so se spremenile: leta 2019 je bilo 88 odstotkov neto priseljencev nezahodnih in 52 odstotkov muslimanov. Zato je prišlo do velikih kulturnih sprememb v priseljenskem prebivalstvu, saj je njihova največja skupina iz Fincev postala muslimanska. Ob nespremenjenem priseljevanju bodo etnični Švedi leta 2065 manjšina.«

Demografske spremembe v evropski državi, ki je pustila, da so jo potopili neevropski priseljenci, so hitre, pogosto izjemno hitre. Kot je pojasnila francoska demografinja Michèle Tribalat:

»Malmö je imel 31. decembra 2016 328.000 prebivalcev; Lessebo je imel na isti dan 8.800 prebivalcev. Lessebo je mesto 230 kilometrov severovzhodno od Malmöja. Leta 2002 je bilo 48 odstotkov otrok, rojenih tisto leto v Malmöju, rojenih v tujini ali vsaj enemu od staršev, rojenih v tujini, v primerjavi z 12 odstotki v Lessebu. Leta 2016 je bil ta odstotek 58 odstotkov v Malmöju in 57 odstotkov v Lessebu.« Stari Lessebo ne obstaja več, preprosto je izginil.

Tino Sanandaji, švedski ekonomist kurdsko-iranskega porekla, ki je napisal  Mass Challenge, uspešnico o tem, kako Švedska implodira zaradi multikulturalizma, je  opozoril, da »v nasprotju s tem, kar nekateri ideološki zgodovinarji hočejo verjeti, Švedska nikoli ni bila država priseljencev.«

»Švedska je bila dolgo homogena država in šele v zadnjih desetletjih je začela sprejemati veliko število neevropskih beguncev. Do leta 1985 je bilo na Švedskem zelo malo nezahodnih migrantov, le 2 odstotka prebivalstva, ker so bili socialdemokrati, ki so bili na oblasti pred letom 1968, glede teh vprašanj dokaj konservativna stranka. Toda švedska politika je postala bolj radikalna in v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja je vlada začela sprejemati veliko število migrantov. V obdobju 1985–2015 je bilo azilno priseljevanje na Švedskem približno štirikrat večje na prebivalca kot v drugih zahodnoevropskih državah, tako da se je delež prebivalstva nezahodnega porekla povečal z 2 odstotka na 20 odstotkov celotnega prebivalstva. Vlade so takrat verjele, da se bo švedski sistem socialne zaščite izognil težavam, ki so jih opazili že v Franciji in drugih evropskih državah. Dejstva so dokazala, da so se motili, vendar je trajalo dolgo, da so to priznali.

Zato so Švedi nedavno  glasovali za konservativno vlado. To je njihova zadnja priložnost, da ustavijo nacionalno samouničenje brez primere.

V Franciji je zdaj skoraj tretjina (29,6 odstotka) prebivalstva, starega od 0 do 4 let, neevropskega izvora v primerjavi s 17,1 odstotka v starosti od 18 do 24 let, 18,8 odstotka v starosti od 40 do 44 let, 7,6  odstotka v starosti 60–64 let in 3,1 odstotka v starosti več kot 80 let. To je nedavno  razkril Insee, poroča francoski nacionalni statistični inštitut, ki je preučil zadnje tri generacije: 16,2 odstotka vseh otrok, starih od 0 do 4 leta v Franciji, so otroci ali vnuki iz Severne Afrike (Magreb); 7,3 odstotka jih je iz preostale Afrike in 4 odstotke iz Azije.

Francoski predsednik Emmanuel Macron je to nedavno poimenoval »demografska tranzicija«, kar je evfemizem za kulturno zamenjavo. V Callacu, majhnem mirnem mestecu z 2200 prebivalci v osrednji Bretanji, želijo oblasti naseliti priseljence, da bi se borile proti »dezertifikaciji«, je zapisal  Le Figaro. Cilj občine in človekoljubne fundacije v Callacu je ponovno z migranti naseliti majhno »starajoče« se mesto, oživiti mestno jedro in razviti gospodarske dejavnosti. Model Callac naj bi bil navdih za predlog zakona o azilu, ki ga je Macron napovedal za leto 2023: porazdelitev tujcev na »podeželskih območjih«.

Nekdanji belgijski senator Alain Destexhe v svoji knjigi  Immigration et Intégration: avant qu’il ne soit trop tard  (»Priseljevanje in integracija: preden še ni prepozno«) poroča, da je Belgija med letoma 2000 in 2010 sprejela več kot milijon priseljencev v 11-milijonsko populacijo. 5. septembra je belgijski akademik in ekonomist Philippe Van Parijs za časnik Standaard pripomnil,  da »Bruselj ni več Belgija«. Van Parijs je opravil demografsko študijo, njegova odkritja pa bodo presenetila le tiste, ki želijo ostati slepi. V desetih letih se je odstotek prebivalcev Bruslja, katerih starša imata oba belgijsko državljanstvo, zmanjšal s 36 odstotkov na samo 26 odstotkov.

»Nič manj kot tri četrtine prebivalcev Bruslja je priseljenskega izvora. Prebivalcev Bruslja maroškega porekla je več kot Flamcev ali Valoncev.«

To zgodovinsko preobrazbo je predvidel  Boutros Boutros-Ghali, nekdanji generalni sekretar ZN, ki je leta 2007 orisal vizijo prihodnosti Evrope: »Kolaps evropskega prebivalstva brez primere in njegovo pospešeno staranje sta v nasprotju s še vedno zelo hitrim naraščanjem prebivalstva v južnem in vzhodnem Sredozemlju. To bo povzročilo zelo akutna neravnovesja! S strogo kvantitativnega vidika bi bilo priseljevanje rešitev. Toda vprašanja ne moremo obravnavati kot problema sklenjenih plovil. Priseljevanje brez previdnosti tvega implozijo zahodnih družb za ceno zelo resnih težav (kulturni šok, neokolonialne strukture, brezposelnost itd.).«

Zato se je nova italijanska vlada vrnila k blokadi ladij z nezakonitimi migranti. Država, ki se sooča z demografskim samomorom (v zadnjih desetih letih so zaprli 1.707 vrtcev), si ne more privoščiti, da bi jo preplavilo množično priseljevanje, ne da bi izgubila svojo nacionalno identiteto.

Zahod je na kocki. Izbira, ki jo morajo Evropejci narediti, je, ali želijo spremeniti svoje države v države s popolnoma drugačno kulturo; kot so ljudje, ki so naselili Turčijo, naredili po tem, ko je središče krščanstva padlo v Otomansko cesarstvo, ali kot se je Egipt spremenil iz dežele kristjanov (Kopti) v državo, v kateri se kristjani (Kopti) zdaj soočajo z nenehnim preganjanjem.

Žal pa Evropa, če ji je to všeč ali ne, tako rekoč nima več časa, da bi se odločila, ali želi še naprej sprejemati politike odprtih mej, multikulturalizem in globalizem ter skozi pasivnost ugotoviti, da njene težko pridobljene vrednote, svoboščine in identitete izumirajo ali pa bo kaj radikalno spremenila, da se to ne bo zgodilo.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Kaj pomeni »financiranje gospodarskega subjekta«?

Česa pri konceptu svobode govora Robert Golob in Dominika Švarc Pipan ne razumeta

Značke

Dominika Švarc Pipan, LGBT, migracije, postmodernizem, robert golob, sovražni govor, svoboda govora, Vlada RS

Sodobne države (tudi samostojna Slovenija), ki se imajo za demokratične, so bile ustanovljene ob predpostavki svobode govora. Koncept svobode izražanja in razširjanja mnenj kot absolutne pravice vsakega posameznika je bil nekaj samoumevnega, nekaj, o čemer se ni razpravljalo ali vanj dvomilo. Do zadnjih nekaj let, ko je postmodernistična levica idejo svobode govora sprevrgla v nekaj, kar to ni.

Najprej so se začele razprave, da je svoboda govora omejena. Ravno v tej povezavi jo zadnje čase omenjajo. Najpogosteje je slišati stavek: »Sovražni govor ni svoboda govora.« Od tod najbrž tudi ideja ministrice za pravosodje Dominike Švarc Pipan, da je »možno hkrati podpirati svobodo govora in obsojati sovražni govor«. In da sta to dva različna koncepta. Nista. Upam, če uporabim besede ministrice, da tega ni težko razumeti.

Svoboda govora je temeljna človekova svoboščina, kar pomeni, da je neposredno izvršljiva in absolutna. Brez bojazni pred cenzuro in grožnjami državnega represivnega aparata nam omogoča, da lahko izrazimo svoje mnenje. Svoboda govora zajema kakršenkoli govor: glasen, sovražen, prijazen, žaljiv, ljubezenski. Je celota. Čim želimo nek del izločiti, to ni več svoboda govora, niti ni več temeljna človekova svoboščina, ampak postane metodično in regulativno pogojevanje svobodne volje in mnenj. To pomeni, da nekdo (cenzor ali koordinator) opravlja delo avtorizacije mnenj in stališč, subjektivno določa, kaj je sprejemljivo (običajno za oblast) in kaj ni. V tem trenutku svoboda govora ne zajema več vseh mnenj in stališč, temveč se z njenim omejevanjem skuša doseči, da nekatera mnenja ne samo, da ne morejo obstajati več, ampak ne obstajajo več.

Tako imenovani sovražni govor ni pravni pojem, kot izraz obstaja nekaj več kot pol stoletja, izmislili so si ga, da bi omejili negativna stališča in mnenja o postmodernističnih vrednotah. Če koga užalimo ali prizadenemo, je to del svobode govora. Če je kdo užaljen, poišče pravico v civilni tožbi na sodišču. Zelo nevarno je, da omejevanje svobode govora postane del kaznivega dejanja. Prvič, ´sovražnega govora´ ni mogoče objektivno opredeliti; to lahko nekdo stori le po svoji podobi in percepciji, le tako, da si nekdo misli, da je nekaj sovražni govor, čeprav za drugega ni. Drugič, opredeljevanje, kaj je ˙sovražni govor´, prej ali slej pripelje do zlorabe (oblasti).

Svoboda govora pomeni, da lahko človek svobodno govori brez omejitev. Omejitve so lahko zgolj v njem samem, kar je individualno ter stvar kulture in omike; omejitve nikakor ne smejo biti stvar oblasti. Čim jih enkrat začne postavljati, lahko pademo pod teror ne samo cenzure, ampak tišine. Ne more biti zakona, kaj je sovražni govor, lahko je samo ustava, da imamo svobodo govora. Svoboda govora preneha obstajati v trenutku, ko z opredelitvami, kaj je sovražni govor, začnemo določati njene meje. In ravno to zdaj počne Golobova vlada – skušala bo omejiti izražanje ljudi, podajanje mnenj. Ravno zato moramo braniti svobodo govora z vsemi razpoložljivimi sredstvi, sovražni govor, karkoli pač to pomeni, pa sprejeti kot stranski učinek (čeprav ima, denimo, aspirin tudi slabe stranke učinke, ima preveč dobrih stvari, ki odtehtajo negativne učinke) pravice, ki je bila bistvenega pomena za napredek človeštva. Če tega ne moremo sprejeti, potem si te pravice, pravice svobode govora, ne zaslužimo, svobodo pa prepustimo v roke ljudi, da si politično korektnim in ´in´ pojmom, kot je sovražni govor, manipulirajo z nami in nas nadzorujejo.

Polje presoje, katere ideje, teorije, besede in besedne zveze so ´sovražni govor´ je nevarno raztegljiv. Glede na ideološko naravnanost te vlade, bodo pod to ´streho´ tudi mnenja, ki so ´sovražna´ do splava, istospolnih porok, homoseksualnosti, ideologije spola ali ilegalnih migracij. Kar je zelo nevarno za svobodo, ker se beseda ´sovraštvo´, izkorišča v ideološke namene. Danes je postala sopomenka za ´fobijo´, z njo je opredeljena vsaka kritika migracij in LGBT agende. Če rečeš » ne maram gejev«, si označen za homofoba. Če rečeš, »sovražim ilegalne migracije«, si označen za ksenofoba. Po drugi strani je povsem zaželeno, da ´sovražiš´ desničarje, cerkev, domobrance ali nuklearno družino. Kakopak, mnenje, ki ga imamo in ga zagovarjamo, ni ´sovražno´, nasprotno stališče je. V tistem trenutku postane ´sovraštvo´ povsem sprejemljivo. Dovolj je, da nekoga označimo za zlobnega desničarja ali kapitalista in levica s sovraštvom nima več težav.  Sovraštvo obstaja predvsem na levici, tisti, ki bi zdaj opredeljevala ´sovražni govor´. Na progresivni strani prevladuje mnenje, da bodo s cenzuro in obsojanjem pregnali sovraštvo, pohlep, seksizem in diskriminacijo, mogoče kar vse tegobe sveta vključno s slabim vremenom in boleznimi. Pri čemer ne razumejo, da je sovraštvo čustvo, ki je del človekove narave. Zato moramo boj proti ´sovražnemu govoru´ razumeti tudi kot boj proti človekove naravi. Ampak z regulativo zagotovo ne bomo poskrbeli, da bodo čustva, ki nas delajo človeške in človečne, izginila. To je zgolj praktičen način za nadzor nad svobodo izražanja.

Svoboda govora torej je ali je ni. Ni nekaj vmes, ne more biti ločena od različnega govora z različnimi pridevniki. Če podpiraš svobodo govora, podpiraš tudi tako imenovani ´sovražni govor´, karkoli pač to pomeni. In obratno. Če si proti ´sovražnemu govoru´, si tudi proti svobodi govora kot temeljne in univerzalne človekove svoboščine.

Ja, Dominika Švarc Pipan, »tega res ne bi smelo biti tako težko razumeti«.

Na Božičnem sejmu prepovedana prodaja krščanskih križev in enolončnic, dovoljena pa prodaja otomanske slaščice lokum

Značke

Božič, Božični sejem, imigranti, križ, Levica, lokum, migracije, migranti, Otomani, podnebje, React Nieuws, Strasbourg, Zeleni

Naslednji mesec se v Strasbourgu, francoskem mestu v Alzaciji, začne letni tradicionalni Božični sejem. Je najpomembnejša turistična prireditev v mestu in privabi več sto tisoč obiskovalcev, poroča portal React Nieuws.

Vodenje mesta je v rokah levice in Zelenih, ki so trgovcem za sejem poslali seznam »prepovedanih izdelkov«.

Božične voščilnice niso več dovoljene, ker so natisnjene na papirju in s tem »škodijo podnebju«. Tradicionalna francoska jed »tartiflette« (nekakšna enolončnica s sirom in šunko) je prepovedana, turški prigrizek »lokum« pa je dobrodošel. Skratka, pričakovana zelena neumnost.

Toda na presenečenje prav vseh se na seznamu pojavi tudi prepovedan izdelek: križ. Z drugimi besedami – krščanski križ.

A se zdi, da so se prebujeni norci z levice v Strasbourgu zmotili, ker je nastal vihar protestov. Šaljivci se na glas sprašujejo, le kaj praznujemo na Božič – rojstvo lokuma? In iz večine mestnega sveta sporočajo, da o tem »ni bilo razprave«. Zdaj bo mestni svet razpravljal, če lahko na Božičnem sejmu prodajajo križe.

Tudi če bo ta nora prepoved preklicana, je že jasno, kaj hoče levica: izbris vsake oblike evropske identitete, da bi se prilagodila novi naselitvi stare celine. V Strasbourgu se to dogaja zelo hitro: od 290.000 prebivalcev jih je zdaj že 60.000 s priseljenskim ozadjem. Imigrantska predmestja Strasbourga so razvpita prepovedana območja, kjer na primer vsako silvestrovo zažgejo na stotine avtomobilov.

Politika ´ujemi in izpusti´ v karavansejih

Značke

demokracija, Gibanje svoboda, ilegalni prehodi, kazenski zakonik, migracije, migranti, Postojna

Slaba interpretacija dogodkov prinese slabo strategijo. Šolski primer te stare modrosti so ilegalne migracije. Ne bo hudega, so visoko izobraženi, dodana vrednost za staro celino, so nas nekaj let prepričevali levičarski aktivisti, ki so nadure delali pri tihotapcih ljudi. Da je v ozadju ´master plan´ zamenjave staroselcev, smo opozarjali le redki. Ampak medijski mainstream je tako učinkovito pral možgane, da je danes povprečnega volivca lažje prepričati, da je v Beli krajini ali pod Snežnikom invazija Marsovcev, kot anarhija pri prestopanju meje.

Kršitev ozemeljske suverenosti Slovenije (kar ilegalni prestop de facto je) ni nobena novica več, še najmanj taka, ki bi skrbela nove oblastnike. Celo nasprotno. Takoj po prevzemu oblasti so začeli z odstranjevanjem ograje, posledice so vidne danes: od zmage Gibanja Svoboda do konca septembra se je število ilegalnih prehodov povečalo za 321 odstotkov. Ob južni meji manjkajo samo še karavanseraji. In če vanje preselijo še razkazovalke in nastavljavke iz Fotopuba, bo idila med levico in nepovabljenimi prišleki popolna.

Vsekakor je treba najti politično soglasje, da ilegalni prehod meje ne bi bil samo prekršek, ki se kaznuje z denarno kaznijo (ali še to ne), ampak kaznivo dejanje. Danes se z zaporom kaznujejo le tihotapci, ne tudi tisti, ki zavestno ilegalno prestopijo mejo. Ravnanje ´ujemi in izpusti´ je dobro samo pri športnem ribolovu, zelo nevarno je, ko imate opravka z ljudmi brez dokumentov in so morda zlih namenom. Če država lastne državljane obravnava kot možne nepridiprave, bi morala ilegalne migrante toliko bolj. A slovenski sikofanti rajši napadajo in obsojajo tiste, ki na nevarnost opozarjajo. Fant, ki je v Postojni pred azilatskimi predatorji branil 13-letno sestro in bil zato označen za ksenofoba, je dober primer. Vsekakor se domoljubi ne smemo sprijazniti, da so ilegalni prehodi nekaj normalnega, ker bodo jutri posilstva najstnic in žensk postala del vsakdanjika. In tega si ne želimo.

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (20. oktober 2022).

Bo mučeniška smrt 12-letne Lole zbudila Francoze ali bodo še naprej ostajali pri svečkah in plišastih medvedkih?

Značke

Alžirija, Aylan, Emmanuel Macron, Evropejci, George Floyd, George Soros, Ghofrane Haddaoui, ilegalne migracije, Levica, Lola, Marc Baudriller, Marine Le Pen, migracije, OQTF, Pascale Clark, Politika, posilstvo, umor

Zapomnite si. Njeno ime je Lola. Sredi Pariza so jo mučili, posilili in umorili. Preiskava je pokazala, da se je upirala. Bojevniško. Kot hčer Evrope. Žal je bila prešibka. Njeno truplo so dali v kovček. Bila je razčlovečena. Imela je 12 let. Storilka in pomočniki storilke so stari med 24 in 43 let. In niso Francozi. Niti Evropejci. So iz Severne Afrike.

Če ne bi bilo družbenih omrežij ter redkih desnih in alternativnih medijev, bi umor 12-letne Lole Daviet obtičal v črnih kronikah in šel mimo kot nebodigatreba in dodatna novica. A kaplja je šla tokrat čez rob. »Francozi tokrat ne bodo ostali pri plišastih medvedkih in svečkah,« je zapisal Marc Baudriller, novinar portala Boulevard Voltaire.

Tri dni po posilstvu, mučenju in umoru Lole ni bilo vidnejšega francoskega politika, ki bi se odzval. Notranji minister se tri dni sploh ni odzval, ko se je, je opravičeval morilko, češ da je trpela nasilje v družini. Molčal je tudi predsednik Emannuel Macron. Rajši se je na družbenem omrežju Twitter spomnil na brutalno zadušen protest Alžircev leta 1961, ni pa zmogel obsoditi zločina nad deklico, ki se je zgodil nekaj ur prej. Očitno je temu vzrok, da so osumljeni Alžirci. Poleg tega, da Macron ne odstopa od načrta, da prelepo francosko podeželje poseli z migranti iz tretjega sveta.

Niso bili pa tudi novinarji in uredniki medijskega mainstreama, ki so desnico brž obtožili, da umor izkorišča za protimigrantsko retoriko. Zaradi krutosti umora bi morala desnica držati jezik za zobmi, je zapisala radijska voditeljica pri radiu France Inter Pascale Clark. Pravzaprav je prav ona zamudila priložnost, da bi bila tiho. Spomnimo se, v kakšnem transu je bila levica, ko so našli trupelce Aylana ali kaj vse so počeli po smrti kariernega kriminalca Georga Floyda. Oba primera sta postala globalna. Ne samo to. Postala sta globalni problem. Hkrati je bil organiziran lov na (skrajno) desnico, prišlo je do medijske noči dolgih nožev.

Lola je bila svetlolasa deklica in Francozinja. Bila je belka. Osumljeni umora so Alžirci. Prav ženska, ki je zvabila Lolo v klet in jo umorila, je bila 21. avgusta obravnavana kot OQTF (oseba, ki ji je odrejeno, da mora zapustiti ozemlje Francije, ker nima veljavnega dovoljenja za bivanje). In namesto, da bi mainstream povprašal oblasti, kako je mogoče, da se uresniči le 5,7 odstotka odredb po OQTF, rajši napada desnico, ki opozarja na odpiranje vrat zakonitim in nezakonitim migracijam kot še nikoli prej.

Vprašajte se rajši, kaj bi Sorsovi aktivisti in levičarski politiki počeli, če bi bila zadeva obrnjena, če bi štirje avtohtoni Francozi posilili in brutalno umorili Alžirko? Noreli bi, umirali, zahtevali bi najmanj prepoved desnih političnih strank. Le prava kombinacija mora biti. Leta 2004 je morala na obrobju Marseilla umreti Tunizijka. Ghofrane Haddaoui ji je bilo ime. Nobenega kravala ni bilo. Veste, zakaj? Ker ni bila prava kombinacija. Tunizijsko so ubili Tunizijci. Kamenjali so jo. To je bil prvi uradno zabeležen umor po šeriatskem pravu na tleh Evropske unije.

Tudi slovenska policija je dolgo skrivala, kako je umrl policist Damir Golobič. Izkazalo se je, da je bil tisti »nemški državljan« Pakistanec in da je policista pokončal z mačeto. Če bi bilo obratno, bi policijo pribijali na križ do onemoglosti.

Očitno je, da so se globalistične elite odločile, da mlade Evropejke žrtvujejo na oltarju množičnih (ilegalnih) migracij, da je to najhitrejša pot do zamenjave avtohtonih evropejskih narodov. Marine Le Pen je zapisala, da je ob umoru Lole treba iti do konca. Po njeno ni dovolj, da se odkrijejo samo neposredni krivci, preganjati je treba tudi politike, ki take zločine omogočajo.

»Po tolikih islamističnih zločinih, po tolikih gnusnih zločinih in prekrških, povezanih z obnorelim priseljenstvom, je Lolino mučeništvo nedvomno le kaplja nedolžne krvi. Vendar ta kapljica tvori potrpljenje in strah, ki ovirata Francoze, da kaj ukrenejo. Lola bo to spremenila. Dame in gospodje, člani vlade, dovolj je,« je še zapisal Marc Baudriller.

Tekst je bil najprej objavljen na portalu revije Demokracija (18. oktober 2022).

Resnica o programu Giorgie Meloni in kaj je levi medijski mainstream zamolčal

Značke

AfD, BDP, Bruselj, bruseljska elita, davki, davčna reforma, EU, Evropska komisija, Evropska unija, fašist, fašistični manifest, fašistični program, fašizem, Francija, Giorgia Meloni, gospodarstvo, homoseksualnost, Italija, konservativnost, konservatizem, Levica, levičarji, LGBT, Marie d'Armagnac, Mateo Salvini, medijski mainstream, migracije, migranti, neofašistka, postfašistka, predsedniški sistem, Sicilija, svoboda, teorija spolov, Ursula von der Leyen, Švedski demokrati

Čeprav iz Bruslja po zmagi desnega bloka s konservativno suverenistično stranko Giorgie Meloni na čelu prihajajo spravljivejši toni, je med vodilnimi uradniki Evropske unije vendarle čutiti nelagodje in strah. Kot da ne bi vedeli, da ljudje ne menjajo konja brez tehtnih razlogov. Italijani so ga.

Najprej je pod vprašajem načrt predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, da v svojem mandatu spravi pod streho nekakšno nadnacionalno kazensko zakonodajo, po kateri bi bil »sovražni govor« (nasprotovanje migracijam, teoriji spolov, prepoved istospolnih porok in drugim postmodernističnim vrednotam) označen kot zločin proti EU (kar je napovedala decembra lani). Težava je, da je za sprejetje potrebno popolno soglasje članic EU, po volitvah v Italiji pa so zdaj že štiri nacionalne vlade, ki bodo temu zagotovo nasprotovale (Švedska, Poljska, Madžarska in Italija).

S tem je povezana še ena skrb. Bruselj se je začel obnašati, kot da je sedež federativne skupnosti držav. Ne samo na ekonomskem področju, ampak se je z nepremišljenimi izjavami in potezami začel vmešavati v demografijo, izobraževanje, pravosodje, zdravstvo in celo v socialno politiko držav, domišlja si, da je celo nad ustavami posameznih članic. In Giorgia Meloni je zdaj še ena od voditeljic, ki je Italijanom obljubila povrnitev suverene države. To predvsem pomeni, da EU vidi v njeni izvorni obliki in poslanstvu: kot evropsko ekonomsko skupnost s prostim trgom, ki ima klasične in krščanske vrednostne in kulturne korenine. In nikakor ne kot evropsko skupnost z novodobnimi vrednotami, ki si jih Bruselj sproti izmišlja. Ja, Melonijeva je konservativna in suverenistka.

Če je Bruselj ponudil roko obetajoči se novi vladi v Rimu, češ da bo sodeloval z vsako vlado, ki so jo izvolili Italijani, se prevladujoči mediji (po pravilu nagnjeni k levici) nikakor ne morejo sprijazniti z zmago 45-letne Rimljanke. Pravzaprav je težko prešteti, kolikokrat sta se v povezavi z Melonijevo pojavili besedi fašizem in fašistka (zagotovo večkrat, kot se v povezavi s Švedskimi demokrati ali AfD pojavi nacizem). Kar ni nič novega. Za levico je znano, da rada reciklira stare anateme in reproducira »ad Mussolinium«, kot pravi francoska kolumnistka Marie d’Armagnac. Levičarji fašisti razprpdajajo po vseh velikostih in barvah, izbira je neverjetna: parafašisti, metafašisti, profašisti, prafašisti, nacifašisti, retrofašisti, subfašisti, geofašisti in tako naprej. Katerakoli predpona se prilega. A največkrat so uporabili dve: da je Melonijeva neofašistka in da je postfašistka. Celo isti avtorji so mestoma uporabljali obe. Kar kaže na nepismenost ali vsaj nerazumevanje pojmov: neo in post ni enako. Če si neo, nisi post. In če si post, nisi neo. »Treba se bo, prijatelji, usesti za mizo in odločiti: ali post ali neo,« piše d’Armagnacova.

Tovrstno psovanje je vse, kar zmorejo progresivni mediji. Kakopak, če bi korektno povzeli program, ki ga je Melonijeva sestavila s koalicijskim desnim blokom, bi obstajala resna nevarnost, da bi bralci ali gledalci vstali in rekli: »To je to. To je zdrava pamet, ne fašizem. To je, kar želimo.« Zato si na kratko oglejmo program italijanske desnice, in sicer takega, kot v resnici je.

Najprej gospodarstvo. Vanj se, kot prava desnica, koalicija ne bo vtikala. Še več. Z davčno reformo ga bo razbremenila (posledično tudi gospodinjstva). »Več kot zaposlujete, manj plačate davkov,« je geslo. To pomeni večjo produktivnost in večji BDP ter na koncu zmanjševanje velikega italijanskega dolga in ozdravitev proračunske bilance. Znižali bodo davke za družine, mala in srednja podjetja ter (za razliko od Slovenije) samozaposlene.

Evropska sredstva bodo porabili za posodobitev infrastrukture in začetek velikih del, zlasti mostu čez Mesinsko ožino, ki povezuje Sicilijo s celino.

Predvsem bodo znižali in zmanjšali socialne pomoči. Uvedli bodo državljanski dohodek, ki naj bi nezaposlene spodbudil k iskanju zaposlitve, pa jih odvračal, kot so k temu pripomogle socialne pomoči na vse konce.

Koalicija se bo lotila tudi reforme pravosodja in javne uprave (manj regulacije in večja učinkovitost), spremeniti želi tudi ustavo; uvesti želi polpredsedniški politični sistem kot kombinacijo predsedniškega in parlamentarnega po vzoru Francije, da bi se odpravila politična nestabilnost, ki je nekako značilna za vse povojne vlade v Italiji. Začeli naj bi s tem, da bi predsednika volili neposredno.

Ena od prioritet bo nova demografska politika, saj naj bi bilo po projekcijah do leta 2050 v Italiji kar 8 milijonov avtohtonih Italijanov manj. Gre za dolgoročno vizijo ustvarjanja pro-družinske politike po vzoru Madžarske in Poljske.

Na področju mednarodne politike bo nova vlada ščitila nacionalne interese Italije, zlasti pri reševanju energetske krize. To bo tudi središče zunanje politike: zaščita nacionalnega interesa in obramba domovine. Nikakor se koalicija ne bo podredila in sprejela »nove« vrednote, ki jih ponuja Bruselj. Program je skladen zavezam Nata ob napadu Rusije na Ukrajino, ne izključujejo »kakršnekoli diplomatske pobude, namenjene rešitvi konflikta«.

Na koncu še migracije. Obnovljeni bodo odloki o »varnosti in priseljevanju«, ki jih je uvedel Mateo Salvini, ko je bil minister za notranje zadeve. V ta namen se bo povečalo število policijskih enot, ki bodo imele naloge: obramba državnih in evropskih meja, kot zahteva EU z novim paktom za migracije in azil; poostren mejni nadzor in blokiranje ladij z ilegalnimi migranti; v dogovor s severnoafriškimi državami bodo ustavili trgovino z ljudmi. Predvsem si želijo, da se ustanovijo »žariščne točke« izven meja Evropske unije, kjer bi preučevali prošnje za azil, in da kriminalni ilegalni migranti in azilanti prestajajo zaporne kazni v državah, od koder so prišli v Evropsko unijo.

Desna koalicija ima v programu celo nekaj levičarskega, ki je daleč stran od konservativnega: migrantskim otrokom olajšati pridobitev italijanskega državljanstva, homoseksualnim parom ponuditi enake starševske pravice kot heteroseksualnim zakonskim zvezam. Obljubljajo celo viške kazni za diskriminacijo LGBT skupnosti, a hkrati tudi zaustavitev pregona medijev, ki niso naklonjeni migracijam in LGBT agendi.

To je na kratko program italijanskega desnega političnega bloka, ki bo (najbrž) sestavil vlado. Ali gre res za fašizem ali ne, naj bralec presodi sam. Mogoče mu bo v pomoč izvirni fašistični program (fašistični manifest). Zmaga konservativcev v Italiji je dokaz, da so šli »prebujeni« z EU predaleč: silili so ljudi v liberalno demokracijo, ki je ponujala več spolov, poselitev Evrope s priseljenci iz tretjega sveta, socialo brez omejitev, visoke davke in oblikovanje bruseljske elite, ki bi nadzorovala in vodila narode Evrope. Zato je v Italiji s programom bistvenih reform zmagala zdrava pamet.

Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija (27. september 2022).

Zmaguje tudi svoboda govora: Thaïs Descufon na drugi stopnji oproščena obtožb »spodbujanja rasnega sovraštva« in »žalitev na podlagi rase«

Značke

Defend Europe, domoljubje, Génération identitaire, Generacije identitete, ilegalni migranti, Jérémie Piano, migracije, migranti, rasizem, SOS Racisme, Thaïs Descufon

Thaïs Descufon, mlada francoska domoljubka in članica Generacije identitete.

Včeraj sta bila na drugi stopnji francoska domoljuba Thaïs Descufon in Jérémie Piano oproščena obtožb »spodbujanja rasnega sovraštva« in »žalitev na podlagi rase«. To je sporočila ASLA, združenje za zaščito aktivistov in žvižgačev.

Domoljubna aktivista francoske Generacije identitete sta bila obsojena zaradi domnevnih žalitev ilegalnih migrantov januarja 2021.

Študentka iz Toulousa in drugi aktivist Génération identitaire Jérémie Piano sta bila obsojena na dva oziroma štiri mesece zapora in plačilo 3.000 oziroma 4.000 evrov globe zaradi izjav in objave videoposnetkov protimigrantske akcije, ki sta jo s kolegi izvedla 20. januarja v Pirenejih na španski meji.  Piano je bil po operaciji Defend Europe Pyrénées preganjan zaradi »spodbujanja sovraštva, nasilja in diskriminacije neevropskih migrantov«. Med drugim je izjavil, da so bili med nezakonitimi priseljenci, ki so prečkali Col du Portillon, »verjetno tatovi, posiljevalci in potencialni teroristi«.

Thaïs Descufon pa je bila preganjana v isti zadevi in ​​je bila na prvi stopnji obsojena zaradi »spodbujanja sovraštva«. Mlado dekle je izjavilo, da je »škandalozno, da lahko nezakoniti migrant prečka mejo pri Col du Portillon v Pirenejih in da je treba to nevarnost jemati zelo resno«.

Organizacija SOS Racisme, ki je vložila tožbo, po oprostilni sodbi na drugi stopnji ne bo prejela niti centa, so zapisali v ASLA, ki brani svobodo izražanja.

Sodni proces v zadevi Škorčeva glosa na prvi stopnji končan: moja zaključna beseda v bran svobode govora

Značke

133. člen Kanzenskega zakonika SFRJ, Aleksander Škorc, Andraž Teršek, BabylonBee, Boris Vezjak, Branimir Štrukelj, Bruselj, CNN, demokracija, ECRI, EU, Evropska komisija, Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope, Evropska unija, Facebook, glosa, ilegalne migracije, IUS INFO, konservatizem, Matjaž Šiška, Metod Berlec, migracije, Nova desnica, Okrajno sodišče v Ljubljani, Radovan Cerjak, rasno sovraštvo, razpihovanje sovraštva, revija Demokracija, RTV Slovenija, satira, Saul Alinsky, SDS, sovražni govor, svoboda, svoboda govora, Tjaša Prošek, Tom Sunić, tožilstvo, Ursula von der Leyen, verbalni delikt, Zoran Janković

Na Okrajnem sodišču v Ljubljani se je danes zaključila obravnava v zadevi Škorčeva glosa. Z nekdanjim zunanjim sodelavcem Demokracije Aleksandrom Škorcem sva bila obsojena na pogojno kazen: Škorc je dobil pet mesecev zapora oziroma dve leti pogojno, jaz pol leta zapora oziroma dve leti pogojno. Že to, da sem jaz dobil večjo kazen kot avtor zapisa, kaže, da je bil sam proces zaradi satiričnega zapisa politično in ideološko motiviran. Glavni tarči pogroma sta bili revija Demokracija in stranka SDS (solastnica revije), ki imata jasen odklonilen odnos do ilegalnih migracij.

Tukaj je moja zaključna beseda (sklepni zagovor).

»Spoštovani gospod sodnik, tožilstvo, moj odvetnik gospod Cerjak, gospod Škorc,

sredi decembra 2020, na vrhuncu medijskega pogroma zoper revijo Demokracija, gospoda Škorca in mene, sem napisal komentar. »Hvaležen Bogu za to, kar se je zgodilo,« je bil naslov. Zapisal sem, da sem hvaležen Bogu, da sem videl in doživel to, kar živemu človeku ne bi verjel, da je sploh mogoče. Potem so prišle ovadbe. Potem je policija potrkala na moja domača vrata. Potem je prišla obtožnica. Potem se je začelo sojenje, ki se danes končuje.

Rad bi izrazil začudenje nad dvema zadevama. Prva je, da je vse skupaj sploh prišlo tako daleč. Iskreno sem mislil, da naju tožilstvo ne bo preganjalo. Ampak tak manjši pogrom sem že doživel. Gospod Branimir Štrukelj me je civilno tožil, ker sem v nekem komentarju zapisal, da bi sindikaliste kar popipsal. Seveda je bila to metafora, nikakor ni bilo mišljeno, da bi vzel zares ogromno pločevinko pipsa in šel nad gospoda Štruklja. Tudi gospod Škorc se je igral z besedami, kar je za rubriko, za katero je pisal, nuja (ni pa seveda pravilo). In že takrat je bilo jasno, da gre za gloso, ki je bila kot taka tudi jasno označena. Ampak ostalo je tako, kot se je začelo. Kot se spomnim, je bil Škorčev zapis najprej objavljen na družbenem omrežju Twitter. In če se prav spomnim, ga je objavil eden od zaposlenih na RTV Slovenija. Določeni deli so bili podčrtani z rdečo, ta objava se je potem širila z bliskovito naglico. Seveda ni nihče napisal, v kateri rubriki revije je bilo to objavljeno. To me je spomnilo na primer čez lužo, ko je neka spletna stran objavila, da voditelji CNN na namesto teleprompterja uporabljajo boben iz pralnega stroja. Kar je sledilo, je bilo komično. Cela vrsta spletnih strani, ki se ukvarjajo s preverjanjem dejstev, je informacijo označila za napačno. Oglasil se je celo Facebook, ki je spletni strani zagrozil z blokado. Kasneje so se opravičili, češ da bi morali vedeti, da je informacijo objavila satirična spletna stran BabylonBee. V mojem primeru se je zgodilo naslednje: še preden sem utegnil pojasniti, da je to glosa, da je to peti del neke celote, je bila kepa gonje že na pol brega, velika toliko, da se je ni dalo več ustaviti. To je bil pogrom kot iz učbenika Saula Alinskega.

Druga zadeva, ki me čudi, je odnos medijev do zadeve. Glede na to, koliko se je o tem pisalo, je skrajno nenavadno, da sojenje nobenega ne zanima. Niti na eni obravnavi ni bilo medija, pa toliko so imeli takrat za povedati, dobesedno v živo so se javljali. Nimam druge razlage kot te, da je bila revija Demokracija orodje političnega boja proti desnosredinski opciji, ki je takrat vodila vlado. Še posebej, ker je SDS solastnica medija. In to se je ves čas ponavljalo. Tudi predlagane priče tožilstva, ki so vložile ovadbe, so bile po mojem vedenju bodisi aktivno vključene v protivladne proteste bodisi so proteste javno podpirale. Ene od teh ni bilo, ker smo se strinjali, da ni nujno da zaslišimo vse. Govorim o ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću, ki je nekoč že tožil satirika – karikaturista Mikija Mustra.

Res si nikoli nisem mislil, da bom v samostojni Sloveniji, ki je vsaj na deklarativni ravni svobodna in demokratična država, ki priznava temeljne človekove pravice in svoboščine, med katerimi je svoboda govora na prvem mestu, doživel, da oblast oziroma država preganja ljudi zaradi zapisanih mnenj in stališč, še posebej, če gre za gloso, mestoma zabavno, mestoma cinično in do dogajanj v družbi kritično novinarsko zvrst, ki ima posebno obliko in metodo izražanja. Ne samo to. Inkriminirana glosa gospoda Škorca je bila objavljena na straneh v reviji, ki so temu namenjene in je bila jasno označena kot glosa. Kot tako so jo prepoznali naši bralci, kot tako so jo navajeni brati, kar potrjujejo tudi rezultati raziskave zadovoljstva med bralci revije Demokracija.

Na kratko o Škorčevi glosi. Če preberete Presežke, boste videli, da se loteva aktualnih odprtih vprašanj. In glosa je odziv na neukrepanje takratne vlade glede ilegalnih migracij: če vlada to ne more urediti, bo pač Bog, ki bo obračunal z vsemi slabimi ljudmi. In gospod Škorc je to napisal v jeziki in stilu, ki je zanj značilen. Kot takega ga naši redni bralci poznajo, za razliko od prič tožilstva, ki vsi po vrsti niso redni bralci. Jaz povsem verjamem, da je zapis koga zmotil, mogoče se mu je zdel neokusen, ampak ljudje različno razmišljamo, imamo različna mnenja in stališča, ljudje različne stvari različno dojemamo. In to je za družbo dobro. Predstavljate si družbo, kjer bi vsi ljudje o isti stvari enako razmišljali in jo dojemali. Kako bi imenovali to družbo ali državo? Jaz ne bi želel živeti v taki družbi, te uniformnosti bi me bilo resnično strah. To, da je Škorčeva glosa koga šokirala, vznemirila, mogoče celo užalila, to je v samem središču ustavnopravnega varstva svobode govora. O tem pogosto piše na IUS INFO, denimo, ustavni pravnik dr. Teršek. »Ne zato,« pravi dr. Teršek, »ker bi bilo takšno izražanje dobro, ampak zato, ker je v jedru ustavnopravnega varstva svobode izražanja prav takšno – žaljivo, vznemirjajoče in šokantno – izražanje.« To je bistvo. In danes se nekoga preganja samo zato, ker se je nekomu nekaj zazdelo, da bi to lahko bil tako imenovani sovražni govor.

Na kratko o pričah, ki so bile zaslišane. Gospa ali gospodična Prošek, ki je trdila, da to ni glosa, a hkrati ni znala definirati novinarske zvrsti, in je dejala, da Demokracije ne jemlje resno, ker to zanjo ni resen medij, saj je strankarska tiskovina, se je počutila ogroženo zaradi besedne zveze »božja kazen«, čeprav je samo nekaj sekund kasneje izjavila, da je ta besedna zveza ni prestrašila. Gospod Matjaž Šiška se je počutil užaljenega, a hkrati vse tiste, ki verjamejo v poslednjo sodbo, označil za skrajneže. Za ti dve priči obstaja zelo velika verjetnost, da zapisa sploh ne bi nikoli opazili, če o tem ne bi pisali na družbenih omrežjih. Jasno je, da nista redna bralca, pravzaprav sploh nista bralca, revije Demokracija, saj ne poznata ne ustroja, ne rubrik revije. Iz njunih pričevanj je bilo razvidno samo to, da sta bila užaljena in zgrožena.

Dr. Vezjak je bil malo bolj artikuliran, ampak tudi on pozna Demokracijo samo s spleta in ne morem se z njim strinjati, da Škorčev zapis ni glosa. Kakšno pa je njegovo sklepanje, se je videlo, ko je Demokraciji očital, da je izdala knjigo Posmrtno poročilo dr. Toma Sunića in ga tudi na pogovornem večeru tisti dan gostila. Po Vezjakovo naj bi bil ekstremist. In na koncu je dr. Vezjak dodal, da je očitno tak profil tudi profil bralcev Demokracije. Kar prepovedal bi in preganjal vse bralce Demokracije, ali kaj?

Dr. Tom Sunić je nekdanji diplomat, akademik, predavatelj na uglednih univerzah po svetu, njegova družina je bila v nekdanji državi obsojena po 133. členu. Vezjaka moti predvsem to, da je predstavnik Nove desnice in oster nasprotnik migracij. Je to nelegitimno mnenje? Je dokaz, da je Demokracija gostila Sunića, dokaz, da Demokracija razpihuje rasno sovraštvo? Ali je bolj verjetno, ker na Demokraciji zastopamo konservativni (desni) svetovni nazor, je Demokracija avtomatično kriva?

V vsakem trenutku zgodovine so obstajala stališča, ki so bila označena za družbo nevarna. In tako je očitno tudi sedanje mnenje tožilstva glede glose gospoda Škorca. A v vsakem trenutku zgodovine so obstajali ljudje, predvsem v akademskih in medijskih krogih, ki so stali pokončno in branili svoja stališča. Ne glede na spore in simpatije, je bila svoboda govora vedno tisti vzgon, ki je gnal naprej, da smo kot človeštvo šli v znanju tako daleč, kot še nikoli prej. Žal ugotavljam, da sva s Škorcem postala žrtvi novega koncepta, ki ne ogroža le človeško bit in svobodo govora, ampak tudi svobodo nasploh. Drago tožilstvo, opažam, da ste pripravljeni iti zelo daleč, da bi ugodili zahtevam tistih, ki želijo to uničiti.

Mene skrbi nekaj drugega, tega, ker se v Bruslju že pripravlja nekaj zlohotnega in da bodo to morale sprejeti vse države članice, implementirati v svoje kazenske zakonike. Dve leti nazaj je ECRI (Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope) objavila nekaj poročil, tudi za Slovenijo. In tam je bila, kakopak, omenjena tudi Demokracija. Poročilo je bilo enostransko, ker se je sklicevalo samo na slovenske organizacije in združenja, ki so nasprotnega svetovnega nazora kot je revija Demokracija. Ampak, dobro, to sploh ni bilo moteče. Veste, kaj so tudi zapisali? Zgražali so se nad slovenskim 297. členom kazenskega zakonika, češ da ne omogoča dovolj obsodb. V poročilu je bilo tudi obžalovanje, da se je Slovenija po osamosvojitvi odpovedala 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ, saj bi bilo s tisto formulacijo »verbalnega delikta« preganjanje sovražnega govora lažje. S kolegom Vasletom sva se takrat odzvala na to pismo in jih povprašala, če sploh vedo, kaj so zapisali.

Kot je čas tekel naprej, je Evropska komisija s predsednico Ursulo von der Leyen v začetku decembra lani začela s pripravami na sprejem razširjenega seznama ´zločinov EU´ oziroma ´zločinov proti EU´. Čeprav se seznam šele oblikuje in ni dokončen, je že zdaj jasno, da bo tako imenovani ´sovražni govor´, kamor bo spadalo tudi nasprotovanje migracijam, ki se jih dotika Škorčeva glosa,  opredeljeno kot »posebej hudo kaznivo dejanje«, ki spodkopava vrednote EU. Hvala Bogu, da postopek sprejema ni tako enostaven in da bo na koncu odločal Svet EU, kjer bo potrebno popolno soglasje vlad držav članic. Ampak že sam namen je strašljiv, saj se predlaga sprejem dela kazenske zakonodaje, ki bi bil za članice obvezujoč. Že danes se dogaja, da v Nemčiji h kritikom migracij vdirajo specialne policijske enote, da na Nizozemskem kritike obravnavajo protiteroristične agencije. Si morate misliti, protiteroristične? Že v primeru Škorčeve glose je policija (po katerem navodilu, tega ne vem) februarja lani istočasno potrkala na vrata domov meni, gospodu Škorcu in takrat tudi mojemu namestniku Metodu Berlecu, kot da bi bili glavni dilerji z drogo. Naključje? Težko verjamem. Kakšna je verjetnost, da bi bili tisto popoldne vsi trije osumljeni doma? To je bilo organizirano zastraševanje.

Imam sicer še več pripomb na tožilstvu, a na srce bi jim rad za zaključek položil eno stvar. Ker sem bil takrat direktor Novih obzorij, je iz policije prišel zahtevek o številu naročnikov, o prodani nakladi. To sem posredoval, a jasno označil kot poslovno skrivnost. Tega tožilstvo ni upoštevalo in v obtožnici to javno objavilo. Naj bo tožilstvo v prihodnje s takimi zadevami, ko zasebno podjetje nekaj označi za poslovno skrivnost, bolj previdno. Ne vem, kakšna škoda je nastala.

Na koncu naj ponovim še enkrat. Ne počutim se krivega in to gloso bi še enkrat objavil.«

O procesu so poročali tudi tuji mediji.

V tej državi je nekaj hudo narobe: nacionalni radio podelil nagrado »umetnik prihodnosti« dokazanemu članu migrantske tolpe, ki ga iščejo z mednarodno tiralico

Značke

Daniel Wretström, Elin Krantz, Ephrem Tadele Yohannes, Göran Persson, Khaled Odeh, kriminal, levičarji, Malmö, migracije, migrant, migrantske tolpe, multikulturalizem, multikulturnost, nacionalni radio, orožje, posilstvo, rap, Salah Abdulle, streljanje, Sveriges Radi, umor, Švedska

Včeraj je v trgovskem središču Emporia v švedskem mestu Malmö streljal najstnik. Ubit je bil en moški, eno žensko so ranjeno pripeljali v bolnišnico. Policija je sporočila, da je bilo streljanje del obračuna med tolpami, precej sramežljivo pa so mediji objavili, da je bil najstnik migrant in da so obračunavale migrantske bande.

Malmö je mesto, ki je za avtohtone Švede izgubljeno. V njem živijo pripadniki 183 različnih narodov in narodnosti, več kot polovica prebivalcev ni avtohtonih Švedov, skoraj 70 odstotkov najmlajših (do 14 let) ima tujerodne korenine. Nič boljše ni po državi. Na Švedskem živi (po uradnih statističnih podatkih za leto 2020) samo še 74,1 odstotka avtohtonih Švedov, leta 1900 se je v tej skandinavski državi rodilo 99,8 odstotka novih državljanov, leta 2020 samo še dobrih 80 odstotkov. Priseljenci (legalni ali ilegalni) naseljujejo predvsem večja mesta in jug države, kar je povzročilo (predvsem v tem tisočletju) velik porast kriminala (ropov, umorov, posilstev). Število smrti zaradi nasilja z orožjem se je od leta 2006 do leta 2020 povečalo za sedemkrat.

Švedski levičarji, ki so v tem tisočletju oblikovali večino vlad, trdijo, da nasilju botruje slaba integracija priseljencev ter vse večja razlika med revnimi in bogatimi in tudi višja stopnja uživanja mamil. Nasprotno politiki desne provenience trdijo, da je za nasilje kriva politika odprtih vrat, dopuščanje multikulturalizma (od preloma tisočletja evangeličansko-luteranska narodna cerkev ni več priznana kot državna cerkev), popustljivost organov pregona zoper priseljence pri kaznovalni politiki in neverjetna podpora medijskega mainstreama migrantom. Dogaja se celo, da je državni radio (Sveriges Radio) podelil nagrado dokazanemu članu migrantske kriminalne tolpe Salahu »Dree Low« Abdulleju. Ta somalijski bogatitelj kulture se je v prostem času (ko za javnost ni bil kriminalec, ki se je pečal predvsem z orožjem) ukvarjal z rapom (rap je klasična gangsterska glasbena zvrst, izvajalci so praviloma člani band ali imajo s klasičnimi kriminalci prijateljske stike), nacionalni radio ga je razglasil za »umetnika prihodnosti«. Danes ga iščejo z mednarodno tiralico.

Švedski levičarji so do migrantskih kriminalcev zelo prizanesljivi, kazni so (celo za najhujša kazniva dejanja, kot je umor ali posilstvo) manjše, kot ti policija naloži kazen za prehitro vožnjo. Dežela vikingov je priložnost, da nasilje umiri, zamudila na začetku tisočletja, ko sta državo pretresla brutalna umora dveh domačinov, zločin so izvršile migrantske tolpe.

9. decembra 2000 je takratni 17-letni Daniel Wretström čakal na avtobusni postaji Säbytorgsvägen v Salemu na Švedskem, kraju jugozahodno od Stockholma. Vračal se je iz zabave, ko se je nenadoma prikazala podivjana priseljeniška tolpa in na Daniela kričala, da je rasist. Očitno so bili spodbujeni z govorom takratnega švedskega premierja Görana Perssona, švedskega levičarja in velikega zagovornika multikulturnosti, ki je le nekaj dni pred napadom dejal, da je treba »rasizem zdrobiti«. Zločinska banda priseljencev je to očitno vzela dobesedno. Rekonstrukcija dogodkov je pokazala, da je banda Daniela najprej pretepla s kolom, nato so mu prerezali grlo. Storilce je policija prijela, na sodišču se je kasneje vse skupaj sprevrglo v farso. Morilca Khaleda Odeha so spoznali za neprištevnega, po letu dni je že zapustil psihiatrično ustanovo. Trije so bili obsojeni na 40 ur dela v dobro skupnosti, drugi so morali plačati po 200 evrov kazni (1.800 švedskih kron).

Deset let kasneje (26. septembra 2010) je 23-letni Ephrem Tadele Yohannes iz Etiopije zverinsko posilil in umoril 27-letno Elin Krantz. Ironično je, da je bila svetlolaska vneta zagovornica multikulturnosti in bila celo dejavna v nevladni organizaciji. Rekonstrukcija je pokazala, da je bila brutalno posiljena in do smrti pretepena. Najprej je pretrpela je udarec v glavo, medtem ko jo je posiljeval, jo je davil. Po posilstvu jo je vlekel po gozdnih tleh. Brezobzirni migrant jo je pustil ležati razgaljeno od pasu navzdol z razkrečenimi nogami, nato pa je zločinec na njeno glavo in prsni koš zvalil 85 kilogramov težko skalo. Ephrem Tadel Yohannes je zločin priznal.

Odziv na Golobovo vojno napoved »sovražnemu govoru« (beri: svobodi govora): »Ko ljudem prepoveš besede, se ljudstvo odzove z dejanji. In potem nam Bog pomagaj.«

Značke

Bog, demokracija, Društvo novinarjev Slovenije, DZ, Gibanje svoboda, inteligenca, Kazenski zakonik RS 297. člen, klasični liberalizem, konservatizem, lex certa, ljudstvo, Marjan Šarec, mediji, migracije, Nova24TV, opozicija, rasa, robert golob, Sir Roger Scruton, sovraštvo, sovražni govor, sovražnost, splav, svoboda, svoboda govora, tiranija, Ukom, umetna inteligenca, vladajoča koalicija, človeške rase

Britanski filozof, največji konservativni mislec svoje generacije in domoljub Sir Roger Scruton je nekoč dejal, če besede ne bodo imele več želenega učinka, bodo besede nadomestila dejanja. Govoril je o svobodi govora in nevarnosti omejevanja svobodnega izražanja: »Zdaj ni umorjen človek, ampak njegov značaj. Učinek je enak. Svobodno razpravo povsod omejujejo, tako nikoli ne bomo vedeli, kdo ima prav – preganjalci ali tisti, ki jih poskušajo utišati.«

Jeseni 2018 je tedanji premier Marjan Šarec opozoril vodstva državnih podjetij, naj razmislijo, ali bodo oglaševala v »sovražnih« medijih. Bilo je povsem jasno, da je gledal proti opozicijskim in konservativnim medijem, kot sta Demokracija in Nova24TV. To je bila najbolj očitna zloraba oblasti po osamosvojitvi, kljub temu je levi medijski mainstream (vključno z Društvom novinarjev Slovenije) Šarčevo opozorilo pozdravil.

Robert Golob je šel še korak dlje. Odstop Dragana Barbutovskega s položaja direktorja vladnega urada za komuniciranje (Ukom), ki naj bi odstopil zaradi spora v Gibanju svoboda, je povezal s »sovražnim govorom«. Pustimo ob strani vprašanje, ali je naloga Ukoma boj proti »sovražnemu govoru« (ali kakršnemukoli govoru nasploh), posvetimo se rajši zlovešči izjavi predsednika vlade: »Zato si želim, da bosta vlada in DZ jeseni odločno delovala proti sovražnemu govoru v medijih s katere koli strani. (…)  Zato želimo okrepiti vladni urad ravno z ljudmi, ki razumejo, kam pripelje politizacija novinarstva in kam pripelje širjenje sovražnega govora.« Glede na to, da je Golob že pred volitvami obljubil, da bo obračunal z mediji, ki mu niso naklonjeni, lahko povsem upravičeno sklepamo, da vojno proti »sovražnemu govoru« razume kot vojno proti njemu in levici nenaklonjenih medijev. To ni nič drugega, kakor vojna napoved svobodi govora, ker je zelo tanka črta med omejevanjem »sovražnega govora« in vladno cenzuro izražanja mnenj.

Kaj sploh je »sovražni govor«? V prvi vrsti je to »govor« kot vsak drug. Kot je »pozitivna« ali »negativna« diskriminacija na koncu »diskriminacija«, je tudi »sovražni«, »ljubezenski«, »vizionarski« ali »kritičen« zgolj »govor«. Opredelitev, da je nekaj »sovražni govor«, je zelo subjektivna, ker vsak človek (smo si različni) drugače dojema izrečene besede; za nekoga je »sovražni govor« vsaka kritika, za drugega grožnja s smrtjo. Še posebej oblast mora biti zelo previdna pri napovedi vojne »sovražnemu govoru« (ali celo sami vojni), ker lahko družba hitro zapade v diktaturo, kjer ni več svobodnih medijev in svobode govora. Zato je cenzura »sovražnega govora« misija: nemogoče.

Človek, ki bi odločal o tem, da je nekaj sovražno, ne bi odločal na podlagi objektivnih kriterijev (ker jih v tem primeru ni mogoče določiti), ampak na podlagi svojih ideoloških preferenc in svetovnonazorske percepcije. Tudi če bi se zanašali na računalnik, v katerega bi vložili na bilijone različnih podatkov in ki bi na podlagi novih primerov učil samega sebe, nikoli ne bi mogli razviti tako pameten računalniški algoritem, ki bi dejansko zaznal za družbo nevarno človeško čustveno sovražnost v govorjeni ali pisani besedi. Umetna inteligenca nikakor ne bi mogla ločiti med kritiko, zasmehovanjem, obrekovanjem ali dejanskim sovraštvom z grožnjo; pri izražanju sovraštva (denimo »Sovražim te!« ali »Ubil te bom!«) večinoma ne gre za dejansko sovraštvo in resen namen, ampak za željo da nekoga, ki ga v resnici sploh ne sovražimo, užalimo ali prizadenemo, ker nam je bodisi tekmec bodisi mu vračamo »milo za drago«. Samo malo poglejte družbena omrežja. Če nekomu nekaj ni všeč ali se z nečim ne strinja, se zateče k zmerljivkam, poniževanju, norčevanju ali kritizerstvu. Je to sovražni govor? Celo med prijatelji mestoma letijo žaljivke drug na drugega (nikakor ne zlonamerno), a že naslednji hip bodo skupaj pili pivo. Vse to je le izražanje nestrinjanja na drug način in z močnimi besedami. In če se kdo čuti užaljenega ali obrekovanega, se za razrešitev tega spora obrne na sodišče, da presodi (kjer bo na koncu prevladalo subjektivno mnenje sodnika, kar pomeni, da mnenja drugih o določenem primeru ne obstajajo več, niti ne morejo obstajati).

Zaradi subjektivnosti dojemanja in vsebinske izmuzljivosti »sovražnega govora« ni mogoče opredeliti kot pravni pojem. Zato ga tudi kazenski zakoniki ne poznajo. Slovenski ima v 297. členu približek (spodbujanje in razpihovanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti), vendar so tudi z njim resne težave, ker v tej definiciji lahko vsak sliši, kar želi. Kar ni značilnost zakona, ki mora biti jasen in vsakemu razumljiv: da je različnih mnenj, kaj pomeni, čim manj, da vsak ve, kaj je kaznivo in kaj ne. Rečemo lahko, da 297. člen ne zadosti načelu določnosti (lex certa), ker, denimo, ni jasno določeno, kaj natančno pri govoru ali idejah o rasi ali spolu je spodbujanje in razpihovanje sovraštva. Za nekoga je spodbujanje rasnega sovraštva že samo navajanje, da je človeštvo razdeljeno na rase, ali povzemanje raziskav o povezanosti inteligence in rase; med progresivnimi prevladuje mnenje, da so rase (podobno kot spol) družbeni konstrukt.

Obstaja nešteto idej, mnenj, teorij in besed, za katere bi lahko Robert Golob in njegova koalicija presodila, da bi lahko spodbujala sovraštvo in vodila do nasilja. Glede na odzive levičarskih medijev, nevladnih organizacij in levih politikov bi lahko premierjev »sovražni govor« vključeval nasprotovanje splavu, kritiko migracij odprtih vrat, upiranje homoseksualnim porokam, zgražanju nad lezbičnimi posvojitvami otrok, zasmehovanju teorije spola ali karkoli drugega, kar bi na Gregorčičevi ulici 20 lahko opredelili izražanje sovražnosti. Torej vse tiste ideje, ki so značilne za konservativni svetovni nazor (konservativec bo vedno nasprotoval splavu ali homoseksualnim porokam). To lahko pomeni, da bo Golob samo idejo konservatizma označil za sovražno, liberalno demokracijo pa za edino sprejemljivo in dovoljeno ideologijo.

Svobodo govora so politično korektni naredili za zelo zapleteno. Skrajno čudno in nenavadno je, da je napoved, da mora biti določen govor cenzuriran in kaznovan, modna muha politike, ki samo sebe označuje za liberalno, čeprav je liberalizem (klasični) miselnost svobode govora in individualne svobode. Pravi liberalci, dediči mislecev klasičnega liberalizma, so danes v vrstah konservativcev, liberalci samo po imenu se danes gravitirajo levo od sredine in se navdušujejo nad totalitarnim zatiranjem idej, ki niso njihove. Ja, demokracija ni sama po sebi zagotovilo za pravično in svobodno družbo, sodobne demokracije s progresivnimi idejami in težnjami po zatiranju drugače mislečih postajajo tiranije; pomensko in vsebinsko nasprotje tiranije ni demokracija, ampak svoboda, kjer je svoboda govora na prvem mestu.

V vsakem trenutku zgodovine so obstajala stališča, ki so bila s strani oblasti označena za družbo nevarna in sovražna. In tako je očitno tudi z Golobovo vlado. A v vsakem trenutku zgodovine so obstajali ljudje, ki so branili svoja stališča. Ne glede na spore in simpatije, je bila svoboda govora vedno tisti vzgon, ki je gnal naprej, da smo kot človeštvo šli v znanju tako daleč, kot še nikoli prej. John Stuart Mill je dejal, da je poskus utišanja izražanja mnenj zlo, ki »oropa človeško raso, potomstvo in tudi obstoječo generacijo«.  Po njegovo največjo žalitev za nekoga ne povzroči laž, ampak resnica. Človek (sicer različno od posameznika do posameznika) prenese psovke, žalitve in obrekovanja, če ve, da so lažna. Boli sicer, ampak imaš pri sebi zadoščenje, ker veš, da obrekovalec laže. In resnica vedno pride na plano, resnica vedno zmaga. Če pa posameznik ve, da so pripombe na njegov račun resnične, potem želi utišati kritika. In to je tudi razlog, da je Golob napovedal vojno in pogrom predvsem nad Nova24TV in Demokracijo: pod pretvezo boja proti »sovražnemu govoru« želi prekriti in utišati resnico, ki jo medija oznanjata javnosti.

Nekaj bi se morali premier, vladna koalicija in dušebrižni preganjalci »sovražnega« govora zavedati: ko ljudem prepoveš besede, se ljudstvo odzove z dejanji. In potem nam Bog pomagaj.

P.S. Spremljam tudi večino levega medijskega mainstreama. Ne zato, ker se z njim strinjam, ampak zato, da vidim, kje se z njim ne strinjam, na kateri točki se moje prepričanje razhaja z levim. Povem vam, ni bolj dolgočasne stvari na svetu, kot brati, poslušati ali gledati mnenja, s katerimi se strinjaš. Če to počneš, ne veš, kaj misli tisti, ki ni enakega prepričanja, kot si ti; niti kritike ne moreš izraziti. Zato bi bil svet brez medijev različnih ideologij ali svetovnih nazorov osiromašen. Svoboda govora je edini način, da smo kot družba boljši in preživimo.