Tako je govoril Viktor Orban

Značke

Božič, Madžarska, migracije, narod, Robert Schuman, Viktor Orban

Ker božično-novoletna poslanica madžarskega predsednika Viktorja Orbana svojim sonarodnjakom še vedno odmeva po Evropi, jo objavljamo v celoti.

„Smo v pričakovanju velikega praznika krščanskega sveta. Pričakujemo dan rojstva našega gospoda Jezusa Kristusa. Medtem ko v tišini čakamo in se nam dviguje pogled, pozabljamo na naš vsakdanjik, a naša duhovna obzorja so vse širša. V takem izrednem duhovnem stanju smo sposobni analizirati preteklo leto in premišljevati, kaj se bo zgodilo prihodnje leto.

Mi, Evropejci, ali si priznamo ali ne, se tega zavedamo ali ne, živimo kulturo, ki je urejena po nauku Jezusa Kristusa. Citiral bom nekdanjega madžarskega premiera Jožefa Antalla: ´V Evropi je tudi ateist kristjan.´ Mi, Madžari, se z vso pravico imamo za krščanski narod. Naš materin jezik, s pomočjo katerega se sporazumevamo in s pomočjo katerega smo zgradili našo realnost, ni v sorodu z nobenim drugim evropskim jezikom. Posledice tega imajo svojo vrednost.

Babits Mihály nas je naučil, da je madžarski duh nastal, ko se je združil naš vzhodni karakter s krščansko kulturo. Temu lahko dodamo, da sta iz te združitve nastala naš način razmišljanja in naš pogled na svet. A ta duh nam je občasno prinašal tudi težave, nerazumevanje, osamljenost, včasih tudi občutek odtujenosti. Kljub vsemu smo v tisočih letih obdržali krščansko identiteto in vero, in to v samem srcu Evrope. Od začetka do danes stojimo za našo kulturo in materinim jezikom, zato smo lahko ponosni, da smo v tisočih letih doprinesli k vzponu Evrope.

Po Markovem evangeliju je Kristusov drugi nauk: ´Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.´ V Evropi se ta nauk pogosto omenja. S tem nam želijo vzbuditi občutek krivde, ker kljub našemu krščanskemu poreklu ne dopuščamo, da se v Evropo priseljujejo milijoni z drugih koncev sveta.

Toda oni pozabljajo drugi del nauka. Razen, da ljubimo svojega bližnjega, ljubimo tudi sami sebe. Ljubiti samega sebe pomeni, da varujemo in stojimo za tem, kdo smo in kar smo. Ljubiti samega sebe pomeni ljubiti svojo domovino, narod, družino, madžarsko kulturo in evropsko civilizacijo. V teh okvirih se rojeva naša svoboda – madžarska svoboda.

Stoletja smo živeli in vedeli, da je madžarska svoboda zastavonoša evropske svobode. S tem vedenjem smo se zoperstavili pohodom osmanskega cesarstva, to poslanstvo je dalo meč v roke Petöfiju in to poslanstvo je dalo hrabrost junakom protikomunistične revolucije leta 1956. Ustava pravi: ´Ponosni smo, ker je sveti Stjepan pred tisočletjem postavil madžarsko državo na trdnih temeljih in jo naredil za del krščanske Evrope. Priznamo vlogo krščanstva pri ohranjanju naroda.´

Meje naše samobitnosti so enake krščanstvu, od koder izvira naš ponos in moč našega obstanka. Krščanstvo predstavlja in kulturo in civilizacijo. V njej živimo. Ni pomembno, koliko nas hodi v cerkev in koliko jih iskreno moli. Kultura je realnost našega vsakdana: način sporazumevanja, obnašanja, kako smo razumevajoči do drugih, kako vstopamo v ta svet in kako iz njega odhajamo. Evropskemu človeku krščanstvo daje moralne meje v vsakodnevnem življenju, pri vsakodnevnih odločitvah daje merila in smer delovanja. Krščanska kultura nas vodi, ko smo v dvomih. Ona nam bo povedala, kaj je dobro in kaj ne, razumevanje o odnosih med spoloma, družini, delu in poštenju.

Naša kultura je kultura življenja. Naša izhodiščna točka, alfa in omega naše življenjske filozofije, vrednost našega življenja, je dostojanstvo, ki smo ga vsi dobili od Boga. Brez tega ne moremo ocenjevati niti ´človekovih pravic´ in drugih sodobnih izrazov. Iz tega izhajajo naši dvomi, ali se naša kultura lahko uporablja za civilizacije, ki so nastale na drugačnih temeljih.

Temelji evropskega življenja se danes napadajo! Dojemanje evropskega življenja je v nevarnosti. To so stvari, na katere ni treba opozarjati, saj se že dogajajo. Bistvo kulture je prav v tem, če se ne razume sama po sebi, jo ljudje začno izgubljati. Ne bomo imeli več ničesar, za kar bi se prijeli, našega časa ne bomo več nastavljali, niti ne bomo imeli smeri, v katero bi nastavili svoj kompas.

Ne glede na to, ali gremo v cerkev ali ne. In če gremo, v katero cerkev gremo. Ne želimo svetega večera preživeti s spuščenimi zavesami, da ne bi za Božič prizadeli čustev nekaterih. Ne želimo preimenovanj božičnih sejmov, še manj želimo Božič skrivati za betonskimi barikadami. Ne želimo, da naši otroci ostanejo brez radostnega pričakovanja sv. Miklavža in angelov. Ne želimo, da smo pri sveti maši zaskrbljeni. Ne želimo, da nam za novo leto strašijo žene in hčere!

Mi Evropejci smo kristjani, vse to je naše, to je naše življenje. Za nas je normalno, da verujemo, da se je Jezus rodil, bil križan, umrl za nas in da je nato vstal. Naši prazniki so razumljivi sami po sebi in od njih pričakujemo, da dajo smisel našemu vsakdanu. Kultura deluje na podoben način; kot imunski sistem človeka – dokler deluje, ga ne zaznamo. Ko oslabi, ga takoj opazimo in nam postane pomemben. Ko nam želijo retuširati križe, ko želijo odstraniti križ s kipa Janeza Pavla II., ko želijo spremeniti božične praznike, bo zazvonil alarm pri vsakem zavednem Evropejcu. Preplah bodo zagnali tudi tisti, za katere je krščanstvo, kot je dejal Gyula Juhász, poganstvo poškropljeno s sveto vodo. Preplah bodo zagnali tudi ljudje, ki so, kot krščanska ateistka Oriana Fallaci, zaskrbljeni za Evropo.

Danes je napad usmerjen v same temelje našega dojemanja svetovnega reda. Imunski sistem naše Evrope namerno slabijo. Ne želijo, da smo to, kar smo, ampak želijo, da postanemo tisto, kar nismo. Želijo, da se pomešamo z narodi, ki so prišli iz drugih koncev sveta, in da se potem, da se izognemo konfliktom, spremenimo.

S pomočjo svetlobe božičnih sveč lahko dobro vidimo, da z napadom na krščansko kulturo želijo uničiti Evropo. Želijo nam vzeti naš način življenja in ga zamenjati s takim, ki ni naš. V zameno za naše dosedanje življenje nam ponujajo nekakšno novo ´prosvetljeno´ življenje. Ampak to je utopija, ki ne izhaja iz dejanskega življenja, ampak je plod filozofske prevare. Utopija so namreč sanje, ki so čudovite, zato so utopije privlačne, vendar so še vedno zapletene, neprepoznavne, zamegljene in nerazumne kot so sanje. V utopiji ni mogoče živeti, niti jih ne moremo usmerjati.

Ne moremo trditi, da je krščanska kultura najbolj popolna. Ključ za razumevanje krščanske kulture se nahaja prav v tem, da se zavedamo nepopolnosti, lastne nepopolnosti, s tem smo se naučili živeti, iz tega vlečemo navdih in moč za napredek. Ravno zato se Evropejci že stoletja prizadevamo, da svet naredimo vedno boljši. Prednost nepopolnosti je, da si prizadevamo biti boljši. To možnost nam zdaj odvzemajo tisti, ki obljubljajo nek lep pomešan svet, oni za seboj rušijo vse, za kar so se naši predniki borili in če je bilo potrebno, so žrtvovali svojo kri. Zato je naša dolžnost, da te vrednote pustimo našim potomcem.

Še do nedavnega ni bilo mogoče slišati tezo snovalcev, se pravi očetov Evropske unije, ki so pred 60 leti začrtali smer. ´Evropa bo krščanska, ali pa je ne bo,´ je takrat rekel Robert Schuman. Leto 2017 je evropske države postavilo pred zgodovinsko nalogo. Svobodni evropski narodi in od svobodnih ljudi izbrane nacionalne vlade so dobile nalogo, da ubranijo krščansko kulturo. Ne zaradi drugih, ampak zaradi samih sebe, zaradi družine, naroda, države in doma vseh domov – naše Evrope.

Leta 2017 smo videli, da imajo voditelji evropskih držav različna stališča do te naloge. Obstajajo tudi taki, ki mislijo, da je težava izmišljena. Menijo, da je to napredek. Na koncu so tudi taki, ki so se podali na pot predaje in izdaje. In taki, ki križem rok čakajo, da težavo reši nekdo drug. Tisočletna zgodovina Madžarske je priča, da nismo eni od teh. Mi gremo v drugo smer.

Naše izhodišče je, da imamo pravico, da živimo svoje življenje. Ko smo imeli moč, smo to pravico tudi ubranili. Zato že več let delamo brez oddiha, da bi se Madžarska okrepila in se postavila na svoje noge. Ko gledam na prihajajoče leto 2018, vam lahko obljubim, da dokler bo nacionalna vlada na čelu države, se bo pametno in umirjeno, ampak tudi brezkompromisno borila za obstanek naše krščanske kulture in domovine, borila se bo, da Evropa ostane evropska.

Vsem želim srečen Božič.“

Mandžurski kandidati s Sorosove univerze

Značke

akademska svoboda, Alt-Right, Balkan, blog Demagog, blog Spiler, Budimpešta, CEU, Donald Trump, George Soros, globalizem, Hillary Clinton, levičarji, Lex Magna Steyr, Lex Mercator, LGBTQ, Madžarska, marksizem, migracije, New York, teorija spola, univerza, Viktor Orban, ZDA

„Soros ni nikoli spoštoval svoje prvotne domovine. Ravno nasprotno! On je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi državo spravil v kaos in ribaril v kalnem,“ je zapisal bloger Demagog, eden številnih madžarskih intelektualcev, ki podpirajo Orbanov zakon, a katerih glas se ne sliši. Mainstream mediji jih namreč povsem ignorirajo, saj dajo ekskluzivno pravico do mnenja zgolj tistim „intelektualcem“ in „akademikom“, ki trdijo, da so na Madžarskem zaradi onemogočanja delovanja Sorosove univerze (CEU) grobo kršene človekove pravice in je napadena akademska svoboda. Ali res?

Najprej razčistimo tri stvari. Prvič, akademska svoboda ni temeljna človekova pravica oziroma tako imenovana negativna pravica, čeprav je akademska svoboda podobna denimo svobodi govora. Drugič, Madžarska je suverena država, ki suvereno sprejema zakone in skrbi za njihovo izvajanje. Kdorkoli pride v to državo in v njej deluje, mora spoštovati te zakone. In tretjič, Madžarska lahko komurkoli in kadarkoli prepove delovanje v njeni državi, prav tako ima suvereno pravico, da mu prepreči gibanje na njenem ozemlju. To velja tudi za državljane EU. Pravijo sicer, da je to v nasprotju z načeli EU (prost pretok ljudi, blaga in storitev), toda ta načela „kršijo“ tudi druge države EU, pa se levičarji sploh ne razburjajo. Denimo Avstrija, od koder so nedavno izgnali nemškega državljana, člana nekega povsem marginalnega društva, ki se imenuje Gibanje državljanov nemškega rajha. Avstrijci so pač presodili, da so člani nevarni za avstrijsko državno ureditev.

Enako meni madžarska vlada, a to ne pomeni, da so poslanci sprejeli zakon o prepovedi delovanja CEU (podprlo ga je 123 poslancev, proti jih je bilo samo 38). Sploh ne. Tako imenovani Lex CEU, ki je resnici na ljubo pisan zaradi Sorosove univerze (no, tudi Slovenija je v pol leta sprejela kar dva „specialna“ zakona: Lex Magna Steyr in Lex Mercator), velja tudi za druge tuje univerze; te morajo izpolnjevati nekatere nove pogoje, da lahko delujejo na Madžarskem. Pomembni so trije. Prvi je ta, da morajo tuje univerze imeti kampus tudi v državi, iz katere prihajajo. To pomeni, da mora imeti CEU aktiven kampus tudi v ameriški zvezni državi New York. V New Yorku je univerza CEU sicer registrirana, a ne ponuja univerzitetne izobrazbe. Drugi pogoj je, da je treba izdajo dveh diplom (madžarske in ameriške) in delovanje univerze, katere sedež ni na Madžarskem ali v EU, urediti z medvladnim sporazumom. Tretji pogoj pa je, da morajo vse visokošolske ustanove izvajati programe skladno z zakonom o visokem šolstvu, kar pomeni, da morajo biti vsi študijski programi akreditirani. Spremenjen zakon je bil potreben, ker je analiza pokazala, da kar 27 od 28 pregledanih univerz krši zakonodajo, saj denimo izvajajo programe, ki jih niso prijavile ali pa te univerze sploh niso priznane v državah, iz katerih prihajajo. Od vseh univerz se zaradi zakona pritožuje samo CEU, ki po Budimpešti s pomočjo uvoženih protestnikov organizira nerede.

Madžarski razumnik in bloger Spiler se sprašuje: Zakaj? Ni namreč povsem jasno, kakšne koristi naj bi imela madžarska družba (ali Evropa) od CEU. Pogled na spletno stran CEU pokaže, da gre za propagandno tovarno Sorosovih odprtih mej, LGBTQ

agende (skupaj s teorijo spola) in levičarskih idej, saj kakšnega konservativnega pogleda na svet skorajda ne obravnavajo. A da ne bi sodil sam, je Spiler naključno izbral nekaj zaključnih del, da bi bralec sam presodil, kaj mladi „izobraženci“ počno na CEU: ali gre za znanstvena dela ali navadne (levičarske) politične pamflete. Poglejmo nekatere (prevodi so vsebinski). V delu Na stičišču marksizma in kvir (queer) teorije avtor primerja teze Leeja Edelmana (znani teoretik teorije spola) in komunističnega filozofa Györgyja Lukácsa. V delu Igranje z identiteto: študija mazohistične skupnosti v Budimpešti avtor analizira sadomazohistične izpovedi, posebno pozornost posveča igri. V delu V imenu matere: medijski diskurz nacionalistične ideologije in reprodukcijske politike v postsocialistični Makedoniji avtor piše o medijih, ki uporabljajo nacionalizem za širjenje tradicionalnih vlog spolov. V delu Izkušnje mladega feminista na Islandiji avtor piše o primerih, ko se moški vključujejo v programe za spodbujanje enakosti spolov. V delu z naslovom Urjenje identitete prek diskurza o madžarski migracijski politiki avtor uradno madžarsko migracijsko politiki označi za ksenofobno. V delu Migracije na območju Sredozemskega morja: tihotapci z ljudmi kot grešni kozli pa avtor opravičuje tihotapljenje migrantov iz Afrike v EU. (Več „znanstvenih del“ CEU lahko najdete tukaj).

Blogerja Demagog in Spiler še ugotavljata, da varovanci Sorosove univerze, potem ko pridejo domov, postanejo precej militantni aktivisti, ki predvsem na Balkanu in postsocialističnih državah nekdanje Sovjetske zveze delujejo proti svojim državam, če se politika vlad ne sklada s Sorosovim svetovnim nazorom. Včlanjujejo se v nevladne organizacije in zaposlujejo v podjetjih, ki so na seznamu Sorosa. Blogerja hočeta povedati, da so „izobraženci“, ki so končali CEU, nekakšni „mandžurski kandidati“, ki se aktivirajo takrat, ko jih za potrebe svojih globalističnih idej „pokliče Soros“, da subverzivno delujejo proti svojim vladam. Proti temu se je uprl Viktor Orban. Madžarska vlada je tako v zadnjih dneh postala prva vlada v Evropski uniji (EU), ki ovira delovanje milijarderja, globalista in tvorca ideje „odprtih mej“ Georga Sorosa. Ne samo, da bo onemogočeno delovanje CEU (zgoraj omenjene pogoje bo CEU težko izpolnila, saj ne namerava odpreti kampusa, češ da je predrago, ameriška vlada pa je že sporočila, da z Madžarsko ne bo sklepala nobenih tovrstnih sporazumov), oteženo bo tudi delovanje njegovih nevladnih organizacij. A spet ne tako, kot trdijo levičarji, češ da jih bo Viktor Orban z zakonom prepovedal. Ne, delovanje nevladnih organizacij bo še naprej dovoljeno, le da bodo morale razkriti svoje tuje financerje. Kar je povsem logično in razumno.

Soros sicer doživlja poraz za porazom. Najprej je izgubil ameriško predsedniško bitko. Materialno in moralno je podpiral demokratko Hillary Clinton, po njenem porazu pa je financiral nasilne demonstracije proti Donaldu Trumpu. Protesti niso bili uspešni, Sorosovi plačanci ljudi ne morejo več spraviti na ulice niti, če jim plačajo. Milijarder je v ZDA tako postal nezaželen, Trump ga je naredil za državnega sovražnika številka 1. Soros je s tem izgubil tudi večino vpliva v zahodnih državah EU. Ko je Clintonovi kazalo dobro, so ga sprejemali in poslušali tudi v Bruslju. Danes so mu tam vrata bolj ali manj zaprta (tudi in) predvsem po zaslugi glasnih patriotov, kot so Le Penova, Wilders, Orban ali Farage oziroma zaradi vzpona gibanja alt-right, ki razkriva sovražno delovanje Sorosa in opozarja, kako škodljiva je njegova ideologija za vse, kar je Evropo naredilo za najmogočnejšo civilizacijo v zgodovini človeštva. Sorosovi ljudje skušajo to s svojo multikulturno agendo uničiti: s politiko odprtih mej želijo Evropo nasilno naseliti s civilizacijami, ki na stari celini delujejo kot tujek, Evropejce pa narediti za tujce na lastni celini. Vsako nasprotovanje temu je s strani nevladnih organizacij, ki jih podpira Soros, označeno za fašizem, rasizem, ksenofobijo in še kaj. Trenutno so najprimernejše za Sorosovo agendo države Srednje in Vzhodne Evrope, Balkana in nekdanjih republik Sovjetske zveze. Očitno so zadnje pribežališče in gojišče za Sorosove škodljive globalistične ideje, ki so v resnici čisto zlo.

Zakaj birokrati OZN vse bolj previdno opletajo z jeziki, ko govorijo o Trumpu?

Značke

Brett Schaefer, Climate Change TV, Donald Trump, ekofašisti, ekoteroristi, financiranje, International Organization for Migration, IOM, Joel Millman, migracije, OIC, Organizacija združenih narodov, Stephanie Hodge, UNCHR, Združeni narodi, človekove pravice

Za Walterja iz Belizeja večina še ni slišala. Mogoče tisti, ki redno spremljate publikacije Organizacije združenih narodov (OZN), predvsem Unicefa. Ta deček, star 12 let, je bil pred leti žrtev indoktrinacije ekoteroristov. Za priročnik Unicefa je dejal: „Jaz sem sedanjost in prihodnost – žrtev podnebnih sprememb. Živim v regiji, ki je ves čas pod vplivom katastrof. Orkani in poplave so moja realnost. Moje življenje je resnično in jaz tudi.“

To je agenda Unicefa. Walterjev je še več. Stari so različno: od 6 do 16 let. In vsi, večinoma nepismeni, čustveno in poglobljeno govorijo o podnebnih spremembah v pesniškem jeziku. Čeprav v resnici ne vedo, kaj so povedali, ker so jim recitirano napisali odrasli (ekofašisti), vplivajo na otroke vsega sveta. In jih indoktrinirajo. Pripravljajo jih na globalno vlado, ki bo vodila svet in rešila vse težave s prerazporejanjem bogastva. Stephanie Hodge, specializirana za izobraževalni program Unicefa, je za Climate Change TV (televizija, ki jo financira OZN in je namenjena izključno propagandi o globalnem segrevanju in rešitvam, ki jih, kakopak, lahko izpeljejo samo z globalnimi akcijami pod vodstvom OZN) celo govorila o „globalnem državljanstvu“.

A zdaj se jim je zgodil Donald Trump, predsednik najmočnejše države na svetu, ki je jasno povedal, da so zanj podnebne spremembe larifari. In da si ne bo pustil ukazovati nikomur, niti OZN, saj je zanj Amerika na prvem mestu. Seveda je v palači na vzhodni strani Manhattna ob reki East River zavladal preplah. Ne zato, ker bi bilo uslužbencem kaj mar za svet, ampak zato, ker utegnejo izgubiti dobro plačane službe in vrsto privilegijev (tudi mednarodno imuniteto). To se utegne zgoditi, če bo Trump privil pipico, s katero ZDA financirajo OZN. Meni namreč, da je OZN preveč birokratska in da je delež, ki ga ZDA namenijo OZN, prevelik. Zato tudi taka previdnost v izjavah visokih predstavnikov OZN, ko gre za komentiranje Trumpovih ukrepov.

Oglejmo si, koliko OZN bremeni ameriške davkoplačevalce. Dvoletni uradni proračun OZN (2016-2017) znaša 5,4 milijarde dolarjev, skupaj z donacijami (zbirajo se na posameznih konferencah) in posebnimi sredstvi za mirovne operacije preseže 10 milijard dolarjev. Kot so poročali ameriški mediji, so ZDA leta 2015 (za preteklo leto izračuna še ni) od tega prispevale 3,024 milijarde dolarjev (za uradni proračun 0,6219 milijarde, za posebni del 2,402 milijarde). Mogoče se bo zdelo komu to malo, a če pogledamo primerjavo z drugimi državami, imajo tisti, ki pravijo, da ZDA prispevajo preveč, prav (po analizi Bretta Schaeferja):

1. za redni proračun ZDA prispevajo 621,9 milijona dolarjev, 35 držav prispeva vsaka samo 28.269 dolarjev;

2. za posebni del ZDA prispevajo 2,4 milijarde dolarjev, 20 držav vsaka samo 8.470 dolarjev;

3. za redni del pororačuna ZDA prispevajo 621,9 milijona dolarjev, kar je več kot 176 držav, članic OZN, skupaj;

4. za posebni del ZDA prispevajo 2,4 milijarde dolarjev, kar je več kot 185 držav, članic OZN, skupaj;

5. več kot polovica članic OZN prispeva manj kot milijon evrov, ZDA same prek tri milijarde;

6. 119 držav Gibanja neuvrščenih v proračun OZN prispeva samo 490 milijonov dolarjev, kar je več kot 2,5 milijarde manj kot ZDA same;

7. 56 držav Organizacije islamskega sodelovanja (OIC), med katerimi je 10 od 20 največjih proizvajalk nafte in ki imajo svojo deklaracijo o človekovih pravicah (utemeljeno na šariji), skupaj prispeva samo 360 milijonov dolarjev, medtem ko ZDA same prek tri milijarde dolarjev;

8. štiri članice Varnostnega sveta OZN (Rusija, Kitajska, Velika Britanija in Francija) prispevajo 2,52 milijarde dolarjev, kar je pol milijarde manj, kot samo ZDA.

Zdaj si pa predstavljate, da se Donald Trump odloči, da bodo ZDA prispevale samo polovico ali četrtino tega zneska. Usoda OZN in tamkajšnjih birokratov (beri: parazitov) bi bila zapečatena v nekaj urah. Zato bo zanimivo gledati, ali bodo v UNCHR še vrteli svoje gobce, ko gre za Trumpove ukrepe proti ilegalnim migrantom in zapiranju meja za (samoklicane) begunce, ali bodo še brusili jezike, ko bo dvomil v podnebne spremembe.

Previdnejši so že. Joel Millman, ki skrbi za odnose z javnostmi pri IOM (International Organization for Migration), je za Reuters že dejal, da morajo biti migracije zakonite in da se morajo migranti zakonito naseliti v ciljnih državah, za Trumpove ukrepe pa upa, da so začasni. Kakšen obrat. Še nekaj dni nazaj so opletali s pravicami, ki so jih poimenovali za človekove pravice, čeprav to niso.

Praznični premislek o konservativizmu in progresivnosti

Značke

American Thinker, enakost, gospodarska enakost, konservativci, konservativizem, migracije, osamosvojitev, progresivci, progresivnost, Slovenija, svoboda

V sodobni družbi se razlike med klasičnimi desnimi in levimi strankami brišejo. Vse se kot točke na navidezni premici (kontinuumu) pomikajo proti sredini. Desnica sprejema ideje levice in obratno. Delitve, kot smo jo poznali, skoraj ni več, vrednote, ki so ostro ločile ta dva pola, sprejemajo alternative, ki so označene za skrajne. Gre predvsem za razumevanje dveh idej razsvetljenstva: enakosti in svobode. Na portalu American Thinker je bil pred dnevi dober članek na to temo, zato bom povzel nekaj misli.

Ključni pojem levega progresivizma je enakost in prepričanje, da so vsi ljudje v osnovi enaki. Razlike nastajajo zaradi tradicionalnih načinom razmišljanj, zato menijo, da je država (vlada) poklicana, da poseže med posameznike in ustvari klimo enakosti. Ne gre samo za prebivalce ene države in enega naroda, ampak za cel svet. Zato progresivci menijo, da so meje nacionalnih držav krive za nacionalizme, ki so povzročili vojne, rasizem, trpljenje. V svojo sredino sprejmejo vsakega in vsako kulturo, prepričani so, da ima vsakdo pravico ne samo do osnovnih, življenjsko potrebnih dobrin, kot so voda, hrana in streha nad glavo, ampak tudi do zdravstvene oskrbe, visoke izobrazbe, televizorja, klimatske naprave, iPhona oziroma do vsega, kar progresivizem opredeli kot napredno in nujno potrebno oziroma ne glede na človekov prispevek k družbi. Glavna ovira je zahodni konservativizem, ki jim stoji na poti do popolnega sveta. Slednji je kriv, da se ljudje ločijo po rasah in kulturah, progresivci so prepričani, da je zahodna civilizacija vzcvetela in rastla zato, ker je bela zahodna civilizacija ropala in kradla nezahodnim kulturam in ljudstvom. In prej bo ta krivica odpravljena in bolj se bodo rase med seboj mešale, lepše bo vsem na planetu. Ključno vlogo pri tem igra država, cena za izgubo osebne svobode ne bo pretirana. Meje svobode posameznika po mnenju progresivcev namreč določa država.

Konservativizem je nekaj povsem nasprotnega. Če boste kakšnega „desničarja“ vprašali, kaj je po njegovo bistvo konservativizma, vam bo najbrž odgovoril, da je to svoboda (posameznika), v katero se država nima pravice vmešavati. Konservativci želijo, da jih vlada pusti pri miru pri odločitvah, kaj bodo naredili s svojim zaslužkom, kaj s svojim premoženjem. Verjamejo sicer, da vojska, policija in pravosodje ne morejo biti zasebna podjetja, da mora država poskrbeti za ceste, nikakor pa ne pristajajo na vlogo države pri popravljanju socialnih krivic, skrbi za zdravje in izobraževanje. Prepričani so, da je vsaj posameznik uspešen toliko, kot je sposoben, in da je vsaj posameznik odgovoren za svojo usodo. Priznavajo sicer, da so v družbi posamezniki, ki zaslužijo pomoč, toda to je stvar dobrodelnosti posameznikov, ne pa države. Ne verjamejo, da bi lahko država s prerazporejanjem zagotovila ekonomsko enakopravnost, glede enakosti pa priznavajo enakost pred zakonom. Gre za vladavino prava, pravno enakost, ki pomaga ščititi posameznika pred drugimi posamezniki in plenilsko naravo države. Gospodarska enakost in socialna pravičnost so za konservativce kolektivistični kategoriji, ki dajeta privilegije določeni skupini ljudi na račun drugih.

Konservativizem in progresivizem sta si izvorno torej povsem nasprotna. Če jih gledamo v luči migracij, se konservativci upirajo uničenju nacionalne identitete, progresivci pa ne prenašajo idejo nacionalne države. Že glede samostojne Slovenije se razlikujejo. Medtem ko konservativci menijo, da je osamosvojitev Slovenije kot nacionalne države nekaj, kar je treba braniti in gojiti, bi progresivci imeli Slovenijo (in Evropo) za multikulturni laboratorij brez kakršnekoli tradicije slovenskega naroda.

Je sploh še možen kompromis?

Afriški diplomat: Migranti so kot podgane, ki pustošijo po evropskih mestih

Značke

Evropa, migracije, migranti, migrantska kriza, Serge Boret Bokwango

„Čutim globoko jezo in sram, ko sem soočen s temi afriškimi priseljenci, ki se obnašajo kot podgane, ki pustošijo po mestih.“ Teh besed o migrantih ni izrekel kakšen rasist ali ksenofob, ampak Serge Boret Bokwango, diplomat iz Konga.

Nekateri evropski mediji so se ob migrantski krizi spomnili besed afriškega diplomata Serga Boreta Bokwanga, ki jih je kot član delegacije Konga pri Združenih narodih v Ženevi izrekel leta 2011. Po njegovo Južna Italija ne sprejema le umazanijo s severa, ampak tudi tisto iz Afrike, se pravi afriške priseljence, ki postajajo ulični prodajalci in berači po evropskih ulicah.

„Afričani, ki se jih lahko videl v Italiji, medtem ko prodajajo, medtem ko se prostituirajo, predstavljajo umazanijo Afrike. Ti ljudje, prodajalci na plažah in po ulicah, na noben način ne predstavljajo Afričane, ki živijo v Afriki in se borijo za obnovo in razvoj svojih držav. Ob upoštevanju tega se sprašujem, zakaj Italija in druge evropske države in arabske države dovolijo in tolerirajo prisotnost teh posameznikov na njihovih nacionalnih tleh,“ je dejal afriški diplomat in dodal:

„Čutim globoko jezo in sram, ko sem soočen s temi afriškimi priseljenci, ki se obnašajo kot podgane, ki pustošijo po mestih. Čutim globoko jezo in sram vis-à-vis afriških vlad, ki spodbujajo množično odhajanje njihovih smeti v Italijo, Evropo in arabski svet.“

7 (ekonomskih) zmot o migrantih, ki naj bi gospodarsko oživili postarano Evropo

Značke

BDP, Christian Dustmann, Delo, ekonomski migranti, EU, Evropska unija, gospodarska rast, Hizb ut–Tahrir, islam, Ludwig von Mises, migracije, migranti, muslimani, Pierre Moscovici, Theodore Roosevelt jr., Tino Sanandaju

Če gre verjeti evropskemu komisarju za gospodarske in finančne zadeve Pierru Moscoviciju, si EU zaradi migrantov lahko obeta več rasti in delovnih mest. Takole je o njegovi zelo optimistični napovedi poročala STA: »Rekordni migracijski tokovi naj bi evropski bruto domači proizvod do leta 2017 povečali za 0,2 ali 0,3 odstotka, je pojasnil komisar. Gospodarski učinek bo sicer po njegovih besedah odvisen zlasti od uspešnosti prizadevanj za integracijo beguncev v evropsko družbo. Bruseljske analize tako zavračajo pogosto izražen splošen vtis, da bodo begunci negativno vplivali na evropsko gospodarstvo, je poudaril. Analize komisije namreč kažejo, da bo učinek po določenimi pogoji ugoden, šibko pozitiven, je še ponovil komisar.« Kratko in, lahko rečemo, na pamet.

Delo je sicer poročalo malo bolj podrobno, toda težava ostaja enaka – nihče ni poročal, po kakšni metodologiji so prišli do teh ugotovitev, zato lahko ugibamo, da temeljijo na predpostavki, da bo do leta 2017 v EU prišlo do tri milijone migrantov, da jih je, pa vzemimo konservativno oceno, vsaj milijon delovno sposobnih in ustrezno kvalificiranih. Predvsem pa, tako poudarjajo v Bruslju in mirijo evropske davkoplačevalce, bodo migranti več plačevali v proračun kot pa iz njega prejemali. Pa bo res tako?

Nekateri ugledni evropski ekonomisti ter statistiki in policija opozarjajo, da so tovrstne napovedi preveč optimistične, in temeljijo na nepreverjenih dejstvih o migrantih, ki prihajajo v EU. Njihove pomisleke lahko strnemo v sedem (ekonomskih) zmot o migrantih, ki bodo oživili evropsko gospodarstvo.

Zmota št. 1: Vemo, kdo prihaja v EU

Ne, ne veste. Nihče ne ve. To je največja zmota evropskih voditeljev, ki mislijo, da vedo, kdo prihaja v EU. Njihove trditve temeljijo na tistem, kar so povedali sami migranti v centrih za registracijo. Zdaj pa kaže, da migranti lažejo tako o tem, iz katere države prihajajo kot o tem, koliko so stari ter kakšno izobrazbo in poklicne kvalifikacije imajo. Policija v Nemčiji, se pravi v državi, ki bo očitno sprejela največ prišlekov, je nedavno prostodušno priznala: »V tem hipu nimamo pojma, kdo vse prihaja v našo državo.«

Zmota št. 2: V EU prihajajo izobraženi in kvalificirani kadri

To je najbrž ena najbolj usodnih zmot. Glede na poročilo, ki ga je v Kölnu izdal Inštitut za ekonomska raziskovanja, nekakšen nemški think tank, potrebuje Nemčija več kot 100.000 kvalificiranih delavcev v znanosti, tehnologiji, inženirstvu in matematike, toda večina prosilcev za azil nima teh kvalifikacij. In kot ugotavlja nemški zvezni zavod za zaposlovanje v svoji študiji, kar 81 odstotkov migrantov nima nikakršnih poklicnih sposobnosti ali kvalifikacij. Ko je ugledna nemška tovarna BMW med zagonom novega logističnega centra od 2.000 delovnih mest 20 mest rezervirala za migrante, je bila razočarana: od julija do konca oktobra niso našli niti enega kandidata med migranti, ki bi bil pripravljen delati in imel potrebno znanje.

Zmota št. 3: Med migranti je (bo) manj prejemnikov socialne pomoči kot med domačini

Ne drži, niti ne bo držalo. Tino Sanandaju, ekonomist stockholmske ekonomske šole, je nedavno dejal, da je stopnja brezposelnosti (zaradi zmote št. 2) med migranti večja kot med lokalnim prebivalstvom. Posledično to pomeni, da migranti prejemajo več socialnih pomoči kot domačini.

Kako migranti »žrejo« socialno in drugo državno pomoč, si lahko nazorno ogledate na grafu in v tabeli. Desni stolpec je pomoč domačinom, levi pomoč migrantom (tujcem).

Zmota št. 4: Migranti bodo blagodejno vplivali na evropski trg dela

Christian Dustmann, profesor ekonomije in raziskovalec na področju migracij na UCL (University College London) je jasno povedal, da je treba biti v tem trenutku zelo previden, saj o migrantih ne vemo praktično ničesar, zato je še prezgodaj za kakršnokoli napoved.

Dustmann tudi opozorja, da bo proces iskanja zaposlitve za migrante dolg, vključevanje na trg dela pa počasen proces. »Ne gre le za učenje jezika, temveč tudi za razumevanje na trgu dela in iskanje pravih delovnih mest za migrante,« je povedal.

Skratka, napovedovanje Pierra Moscovicija, kako bodo migranti z vstopom na trg dela v EU blagodejno vplivali na gospodarsko rast stare celine, je slabše kot vedeževanje oziroma, najbolj milo rečeno, govorjenje »na pamet«.

Zmota št. 5: Če so ekonomski migranti pred 100 in več leti pripomogli k razcvetu ZDA ter migracije po II. svetovni vojni k gospodarstvu v Evropi (predvsem Nemčiji), ni razloga, da ne bi bilo tako tudi s sedanjimi migranti iz Bližnjega vzhoda

To pravzaprav ni zmota, ampak zavajanje političnih korektnežev in progresivcev.

Prvič, velik del migrantov v teh dveh migrantskih valih je prihajal iz držav, ki so imele enake ali podobne vrednote kot ciljne države.

Drugič, ekonomski migranti pred desetletji ali sto in več leti so imeli izključno ekonomske cilje, današnji migranti imajo že politične, kulturne in verske cilje. Migracije spremljajo levičarske ideje o multikulturalizmu, se pravi idejo so enakopravnosti dveh ali več kultur v neki državi. Kaj takega v prejšnjih migracijah ni bilo možno. Te ideje so že v kali zatrli, denimo predsednik ZDA Theodore Roosevelt jr., ki je v začetku 20. stoletja opozoril, da se lahko narod uniči, če bo država dovolila, da se nacija spremeni v zmes medsebojno diametralno si nasprotnih kultur. Zato previdno s priseljenci, ne vabite jih z odprtimi rokami. Oni se morajo asimilirati in postati lojalni, je govoril Roosevelt.

Tretjič, ZDA in Nemčija sta torej postali uspešni zaradi pluralnosti in ekonomskih ciljev migrantov, ne pa zaradi multikulturnosti ali multikulturalizma. Migranti, ki tega niso sprejeli, so prej ali slej pristali za zapahi ali pa so bili deportirani.

Četrtič, migrantom ni nihče pomagal in bil do njih tako ustrežljiv kot danes. Ali so se sami znašli ali pa so bili izločeni. Ta tekmovalnost na prostem trgu prinese gospodarski uspeh.

Zmota št. 6: Migranti bodo pripomogli k gospodarski rasti, s tem pa k blaginji EU

Ta zmota temelji na predpostavkah zmot št. 2 in 4. Že briljanten um avstrijske ekonomske šole Ludwig von Mises je ugotovil, da matematika v ekonomiji (in natančno to počne Evropska komisija) pogosto povsem odpove. Zato je treba napovedi o padcu in rasti BDP sprejemati z zadržkom, saj se drugače ustvarja vtis, da BDP odslikava dejansko blaginjo in napredek neke države.

Če bi gospodarska rast temeljila na rasti zasebnega, se pravi realnega sektorja (ta pa migrantov zaradi njihovih nikakršnih kvalifikacij brez državnih pomoči ne bo zaposloval), ter zasebni potrošnji, bi bilo vse v redu, toda evropski voditelji računajo, da bodo migranti spodbudili rast tako, da se bo država zaradi njih zadolžila, prav tako bodo povečali javno porabo in državno potrošnjo. Zaradi tega bodo migranti v naslednjih letih najbrž res povečali evropski BDP za 0,2 ali 0,3 odstotne točke na leto, mogoče celo več, toda BDP na prebivalca se bo zmanjševal, prav tako se bosta zmanjševali kupna moč in blaginja državljanov. Zato se bo treba vedno znova in znova zadolževati ali pa tiskati denar. To med vrsticami sramežljivo priznava tudi Pierre Moscovici.

EU se tako sooča z dvema velikima težavama. Prva je vse bolj socialistična gospodarska miselnost evropskih voditeljev, druga pa so vrednote in kultura migrantov. Vse to je eksplozivna mešanica, ki bo pripeljala do smrtonosne ekonomska spirale, dokler se Evropa ne bo gospodarsko zlomila in propadla. Vprašanje je, ali nismo morda že zamudili čas, da to ustavimo.

Zmota št. 7: Islam lahko Evropo obogati in prispeva k razvoju

Najprej dejstvo. Revija Economist je pred leti analizirala znanstveno delo muslimanskih »znanstvenikov« v državah, od koder zdaj prihajajo migranti v Evropsko unijo. Ugotovili so naslednje: univerza Harvard na leto objavi več znanstvenih člankov kot 17 muslimanskih arabsko govorečih držav skupaj. Muslimani imajo namreč samo dva Nobelova nagrajenca s področja fizike in kemije. In ti ljudje naj bi prispevali še k »večjemu« napredku stare celine, s tem pa bi povečevali blaginjo in pripomogli k hitrejšemu gospodarskemu napredku in razvoju.

Prav naravoslovna znanost (z odkritji in izumi) je tista, ki je omogočila nesluten gospodarski razvoj zahodne krščanske civilizacije, muslimanski svet (in ljudje, ki zdaj prihajajo v Evropo) pa teh znanj ni nikoli razvijal. Zato je iluzorno pričakovati, da bi muslimani, ki so v veliki večini med migranti, lahko kaj prispevali k razvoju stare celine. Držijo se namreč načela, ki ga zelo rada izpostavlja pan-islamska Stranka osvoboditve (Hizb ut–Tahrir): »Če so dokazi v nasprotju s koranom, se mora dokaze šteti za napačne in jih zavrniti, ker se koran ne more motiti«.

O tem, kako si muslimanski svet lasti večino izumov zahodne civilizacije, pa smo tudi že pisali.

Tukaj si lahko preberete še o levičarskih mitih o beguncih (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/11/03/11-levicarskih-mitov-o-beguncih-ki-jih-razsirja-medijski-mainstream/).

11 levičarskih mitov o »beguncih«, ki jih razširja medijski mainstream

Značke

ekonomski migranti, Gatestone, ilegalni migranti, Kairska deklaracija, migracije, migranti, Paul Scheffer, schengensko območje, Sirija, človekove pravice

V Slovenijo je v drugem valu nezakonito vstopilo več kot 135.000 ilegalnih migrantov. O njih levičarji, nevladne in humanitarne organizacije širijo mite. Medijski mainstream jih zavestno (ali pa tudi ne) nekritično povzema, njihovi novinarji in komentatorji delujejo kot ceneni aktivisti.

Mit št. 1: Prek ozemlja Slovenije gredo begunci

Ne drži in nikoli ni držalo. Da so ilegalci begunci, je najbolj zavajajoč in trdovraten mit, ki ga razširjajo mediji. Temu pojmu bomo zato posvetili malo več prostora.

Begunec je oseba, ki mu ta status oziroma mednarodno zaščito prizna država, v katero se zateče. Gre pa v prvo tako imenovano varno (sosednjo) državo, ker so v matični državi njegova varnost, zdravje, življenje ali svoboda ogroženi zaradi vojne, rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Begunec torej ne išče države, kjer bi boljše živel, ampak državo, kjer bi bil varen, saj mu ne grozi smrtna kazen ali usmrtitev, mučenje ali nehumano in poniževalno ravnanje oziroma zapor zaradi zgoraj navedenih razlogov.

Kaj to pomeni na slovenskem primeru, ko je prek države v drugem migrantskem valu šlo prek 135.000 tujcev? Ker so skoraj vsi do zadnjega šli skozi varne države, gre za nezakonite priseljence oziroma ilegalne migrante. Mejo prestopajo večinoma brez kakršnihkoli dokumentov, na podlagi katerih bi bila možna identifikacija. Če že imajo dokumente, nimajo vize, ki je potrebna za vstop v Slovenijo, ki je članica EU in del schengenskega območja. V normalnih razmerah bi policija takega že na meji zavrnila. Če bi ga ujela na območju Slovenije, bi ga vrnila državi, iz katere je vstopil v Slovenijo. Imajo pa ob prihodu možnost, da podajo prošnjo za mednarodno zaščito (azil) v skladu z zakonom o mednarodni zaščiti. V postopku, ki sledi, bi lahko dobili status begunca ali status subsidiarne zaščite.

Do 26. oktobra letos je bilo v Sloveniji skupaj vloženih 185 prošenj, od tega okoli 50 neposredno kot posledica begunske krize. Šele na podlagi prošnje Slovenija lahko prizna status begunca osebi, ki verodostojno dokaže, da je v matični državi ni ogrožen. Odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Subsidiarna zaščita pa se prizna osebi, ki ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, vendar izkaže utemeljene in verodostojne razloge, da bi ji bila ob vrnitvi v matično državo povzročena resna škoda. Tudi odločba o priznanju subsidiarne zaščite z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, dokler traja ta zaščita. Zaradi migrantskega vala nima v Sloveniji po do zdaj znanih javnih podatkih še nihče statusa begunca, jih je pa od teh, ki so nezakonito vstopili v Slovenijo, 0,03 odstotka zaprosilo za status begunca.

Tujci, ki tudi s pomočjo države nezakonito vstopajo v Slovenijo, torej niso begunci, ampak so ilegalni migranti.

Mit št. 2: Slovenija se sooča s humanitarno krizo

Ne drži. K zmedi so pripomogli tudi poslanci, ki so v začetku septembra na skupni seji parlamentarnih odborov za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo ter za zadeve EU izglasovali sklep, da Slovenija migrantsko krizo zdaj obravnava kot humanitarno krizo in v vseh postopkih ravna skladno z načelom solidarnosti.

Humanitarna kriza po definiciji nastopi po izrednih dogodkih: naravnih nesrečah ali v vojnih razmerah. V Sloveniji ni prišlo ne do naravne katastrofe ne do vojne niti ni država razglasila izredne razmere. To, da v državo nezakonito vstopajo tujci, ni humanitarna kriza, ampak je varnostna kriza, saj kaže na to, da država ne zna preprečiti nezakonitih prehodov meje, prav tako ne vrača tistih, ki ne zaprosijo za azil. Zato ne moremo govoriti o humanitarni krizi, ampak o krizi slovenske suverenosti oziroma varnostni krizi.

Mit št. 3: Večina »beguncev« je izobraženih

Ne drži. Ta mit temelji na poročanju mainstream medijev, saj je večina tistih tujcev, ki nastopajo v medijih, kot po pravilu inženirjev, zdravnikov, modnih oblikovalcev in podobno. Verodostojnih podatkov, kakšno izobrazbo imajo ilegalni migranti, ni ne v Sloveniji ne v Avstriji ne v Nemčiji. Še najbolj se je temu približala raziskava nemške zvezne agencije za zaposlovanje (Bundesagentur für Arbeit), v kateri je navedeno, da 81 odstotkov migrantov nima nikakršnih poklicnih sposobnosti ali kvalifikacij, večino predstavljajo mladi moški, mlajši od 45 let, ki nima dokončane niti osnovne šole.

Mit št. 4: »Begunci« so miroljubni in nenasilni ljudje, ki iščejo boljše življenje

To je mit, ki za letošnji rekordni roj ilegalnih migrantov še niti dokazan niti ovržen v uradnih (policijskih) statistikah in raziskavah. Ker pa so migracije potekale že prej, se lahko zaneseno na statistike prejšnjih let. Te pa dokazujejo, da se s prihodom novih priseljencev povečuje tudi število nasilnih kaznivih dejanj. V nekaterih primerih je šlo za izredno kruta kazniva dejanja.

Po podatkih danskega TMC (Teori og Metodecentret) je stopnja kriminala med moškimi begunci in njihovimi potomci za 73 odstotkov večja od danskega povprečja. V Italiji po raziskavi Paola Pinottija, profesorja katedre za analizo politik in javno upravo na milanski zasebni fakulteti Bocconi, priseljenci in begunci povzročijo kar 80 odstotkov vseh najhujših kaznivih dejanj v državi (oborožen rop, umor in podobno).

Po podatkih inštituta Gatestone se je na Švedskem, od kar se je pred desetletji odprla za priseljence in begunce, število kaznivih dejanj povečalo za 300 odstotkov, število posilstev pa za neverjetnih 1.472 odstotkov. Kot je poročal Washington Times, ki se je skliceval na švedsko policijo, kar 77 odstotkov posilstev zagrešijo muslimani, ki jih je v tej skandinavski državi uradno samo pet odstotkov. Podobno se je dogajalo na Norveškem, kjer pa je nova, konservativna vlada zaostrila politiko do priseljencev. Po hitrem postopku so jih lani deportirali več tisoč (večinoma muslimanov), rezultat pa je bil, da se je stopnja kriminala v tej državi zmanjšala kar za 31 odstotkov. Podatke sicer objavlja norveški statistični portal SSB.

Na Finskem je zadeva malo boljša, vendar še vedno grozljiva: po podatkih telefonske linije za pomoč Tukinainen 2,2 odstotka na Finskem živečih tujcev zagreši kar petino vseh posilstev. Deutsche Welle, ki se je skliceval na nemško policijo, je pisal, da je stopnja kriminala med mladini moškimi petkrat večja med priseljenci kot avtohtonimi Nemci.

Mit št. 5: »Begunci« so v resnici ekonomski migranti

Nekateri mediji iz previdnosti že izpuščajo besedo begunci in rajši pišejo o migrantih oziroma ekonomskih migrantih. Toda tudi pri pojmu »ekonomski migrant« naletimo na težavo.

Čeprav velja, da državljani EU na območju EU ne potrebujejo nobenega delovnega dovoljenja, v nekaterih članicah še vedno velja, da nekateri iskalci zaposlitve iz EU še vedno potrebujejo delovno dovoljenje, ki se praviloma izda na vlogo delodajalca. Tudi sicer je za ekonomske migrante (v sodobnem času) značilno, da v ciljno državo, kjer bi želeli delati, vstopajo legalno. To pa ga tujce, ki se brez kakršnihkoli dokumentov danes prebijajo v osrčje Evrope, ne velja, zato gre, ponovimo še enkrat, za ilegalne migrante.

Mit št. 6: Slovenija je dolžna pomagati tistim, ki bežijo pred vojno

Begunec, ki beži pred vojno, poišče prvo varno državo, Slovenija pa ni prva varna država. Slovenija je beguncem že pomagala med vojno na Balkanu. Takrat je bila, ker Hrvaška ni bila varno območje, za begunce iz Bosne in Hercegovine resnično prva varna država. Slovenci smo se takrat izkazali. Ker pa gre danes za ilegalne migrante, ki niso ne begunci ne ekonomski migranti, kot smo opisali v 5. mitu, ni naša dolžnost, da jim pomagamo, ampak je naša dolžnost, da zaščitimo meje EU.

Glede na to, da »begunci« porabijo za pot iz Bližnjega vzhoda (po podatkih iz medijev) med 2.000 do 10.000 evrov na osebo, lahko sklepamo, da imajo za to dolgo pot denar. Torej bi se lahko v kakšnem turškem mestu vkrcali na letalo, plačali vozovnico do Nemčije, ko bi prileteli na nemško letališče, bi zaprosili za azil. Daljšo in bolj trnovo pot izberejo izključno zato, da se pomehkuženim Evropejcem zasmilijo.

Levičarji sicer navajajo Evropsko direktiva, ki narekuje, da mora katerakoli letalska družba ali ladijski prevoznik, ki prevaža ljudi brez vize, plačati za njihovo deportacijo v državo odhoda, vendar to ne drži. Če »begunec« zaprosi za azil, ga morajo obravnavati kot prosilca za azil. Toda »begunci« očitno sami pri sebi vedo (in tudi letalske družbe), da niso begunci, ampak ilegalni migranti, zato se odločajo za daljšo pot.

Mit št. 7: Če bi »begunci« ostali v Siriji, ki zaradi vojne lahko umrli

Nihče ne pravi, da morajo ostati v Siriji, če je ogroženo njihovo življenje. Toda Sirci varno območje dosežejo že v Turčiji, kjer bi morali ostati, in se vrniti, ko bi bila vojna v Siriji končana. V Turčiji življenje beguncev na noben način ni ogroženo, »begunec« pa nima nobene pravice (tudi po konvenciji Združenih narodov ne), da si sam izbira »varno« državo, kjer bi uveljavljal pravico do statusa begunca.

Mit št. 8: Nečloveško in nehumano bi bilo, če bi »begunce« vračali v Sirijo

Nihče ne pravi, da je treba begunce vračati v Sirijo. Toda »begunci« niso prišli iz Sirije, ampak iz Turčije, ki je prva varna država. Torej, najprej je treba preprečiti nezakonite vstope v EU. Podobno kot je storila Avstralija, ki dosledno vrača čolne z begunci nazaj, bi morala Grčija čolne z begunci, namesto da jih vleče v Grčijo, vračati v Turčijo. Težava bi bila rešena, »begunci« ne bi iz Turčije več silili s čolni v Grčijo.

Mit št. 9: Slovenija je dolžna sprejeti nekaj »beguncev« v svojo državo

Slovenija ni dolžna ničesar. Ampak, ja, bilo bi humano, če bi nekaj beguncev (koliko je stvar debate) sprejeli v svojo državo, toda postopek mora potekati na legalen način. Se pravi tako, da se prebežniki kot begunci najprej registrirajo v prvi varni državi (Turčija), nato se Slovenija odloči, koliko in katere bo vzela. Enako bi morala narediti EU.

Tako je leta 2013 naredila Nemčija, ki je iz begunskih taborišč v Libanonu v Nemčijo s čarterskimi leti prepeljala 5.000 beguncev.

Mit št. 10: EU ima pol milijarde prebivalcev, zato nekaj milijonov migrantov ne more spremeniti demografske strukture, kulture in vrednot

Množične migracije v sodobnem svetu niso normalen pojav, še manj, da bi bile zanemarljiv politični in družben pojav. Do zdaj smo bili priča migracijam, ki so jih povzročile vojne, vendar so se dogajale na zelo omejenih območjih, se pravi med sosednjimi državami. Sedanji migracijski tokovi, ki gredo iz Afrike in Bližnjega vzhoda proti EU pa že spreminjajo dinamiko družbe in demografsko strukturo. Gre za nevaren pojav, še posebej, ker je v nekaterih državah delež tujerodnih že presegel absorpcijsko sposobnost avtohtonega naroda, kot to imenuje nizozemski profesor na univerzi v Tilburgu Paul Scheffer.

Mit št. 11: Islam ni v nasprotju z zahodno (evropsko) civilizacijo

Ker je med »begunci« večina muslimanov, se skuša ustvariti vtis, da islamske vrednote (bil naj bi religija miru, kaj to pomeni, si lahko preberete na tej spletni strani) ne nasprotujejo vrednotam evropske civilizacije. Gre za enega najbolj prozornih levičarskih mitov. Muslimani ne priznavajo Splošne deklaracije ZN o človekovih pravicah, pač pa Deklaracijo o človekovih pravicah v islamu, znano kot Kairska deklaracija. Navedena deklaracija je podrejena šariji, se pravi verskim predpisom islama, skladno z načelom, da so temeljne pravice in univerzalne svoboščine v islamu del islamske vere. Islam torej že samo na področju človekovih pravic ni skladen z zahodnoevropsko civilizacijo. Zato v Evropi že prihaja do dveh vzporednih svetov, ki pa mu levičarji ljubko rečeno multikulturalizacija. Ta naj bi po mnenju levičarjev obogatila Evropo, toda v resnici prinaša samo razkol in vodi do nerazumljivih bizarnih in paradoksalnih ravnanj domačih levičarjev.

Tukaj si lahko preberete še o ekonomskih zmotah, da naj bi migranti gospodarsko oživili staro celino (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/11/06/7-ekonomskih-zmot-o-migrantih-ki-naj-bi-gospodarsko-ozivili-postarano-evropo/).

Protislovnost med prostim trgom in nesvobodnimi migracijami je zgolj navidezna*

Značke

begunci, Dieter Zetsche, Keith Miles, lastnina, liberalizem, libertarci, migracije, migranti, Nemčija, prost pretok blaga in storitev, prosti trg, Švedska

Pred dvema letoma so v Nemčijo prišli prvi sirski begunci. Tako se je odločila nemška vlada in organizirani so bili čarterski poleti, da so jih prepeljali. Večina jih je bila izučenih delavcev (kot denimo Khalid Ibrahim, ki je električar), in to takih poklicev, ki jih je gospodarsko najmočnejša država potrebovala. Povedano drugače. Nemci so večinoma izbrali take, ki ne bodo strošek davkoplačevalcev oziroma ne bodo dodatno obremenjevali proračuna, ampak bodo v njega prispevali. Šlo je za obojestransko prostovoljno interakcijo. Obe strani (Nemčija na eni in begunci na drugi strani) sta se s tem strinjali.

Ta uvod zato, ker danes politični korektni mediji liberalcem (v evropskem pomenu besede) očitajo, da so »zagovorniki absolutne svobode trga, globalizacije in prostega pretoka blaga (…) začeli moledovati državo, naj nepredušno zapre meje pred nebodijihtreba prišleki, ki da nas bodo posilili in poklali«.

In še. »Seveda je v veliki množici ljudi ob beguncih tudi veliko ekonomskih migrantov. Pa kaj? Je morda zločin, če želi nekdo iz Bangladeša, kjer ni vojne, svoji družini omogočiti boljše življenje? Z »liberalci«, ki bi postavljali žičnate ograje na mejah, se je tudi treba strinjati, da so velike množice ljudi lahko pomembno tveganje za varnost. Za to, da ta tveganja odkrijejo in odpravijo, pa imamo varnostne organe, ki so bili tem istim »liberalcem« še pred nedavnim le odvečen strošek.«

Domnevam, da večina libertarcev, ki zagovarjajo prosti trg, minimalno državo, nedotakljivost zasebne lastnine in podobno, resnično meni, da država migracij ne bi smela omejevati, zato se zavzemajo za politiko odprtih mej. Še posebej zato, ker se Evropa stara in potrebuje mlado, svežo delovno silo. To seveda drži – liberalizem se zavzema za prost pretok blaga, storitev in ljudi. Zato migracije niso same po sebi problem. Težava nastane, ker nekateri, ki si prizadevajo za prosti trg, globalizacijo, prosto izmenjavo blaga in tudi ljudi, ne razumejo, da te interakcije potekajo prostovoljno. Prosti trg namreč predvideva prostovoljno obojestransko izmenjavo blaga med prodajalcem in kupcem, torej med tistim, ki proizvaja in prodaja, ter tistim, ki kupuje. Če naročim neko blago iz Italije ali Švedske, to storim prostovoljno in upravičeno pričakujem, da mi bo prodajalec to blago poslal, jaz ga bom pa plačal. Torej oba, in jaz kot kupec in Italijan (ali Šved) kot prodajalec, sodelujeva pri tem prostovoljno. Nihče nas ne sili v sodelovanje. Zdaj si pa predstavljajte, da bi neko špansko podjetje začelo v Slovenijo pošiljati pakete, ki jih potrošniki sploh niso naročili. To ne bi bila več prosta izmenjava dobrin, saj mora trgovina temeljiti na prostovoljnem odnosu. Na načelni ravni je enako z migracijami. Nemčija je leta 2013, ko je njihova vlada dejala, da bo sprejela 5.000 sirskih beguncev, ravnala pravilno. Tiste, ki je sprejela, je tudi sama pripeljala v Nemčijo. Ali z letalom ali pa z vlakom, toda s tem, da se je z državami, skozi katere je peljal vlak, dogovorila, da gre za njene goste oziroma ljudi, ki jih bo sprejela.

Toda libertarni zagovorniki odprtih mej pravijo, da prosti trg sam po sebi predvideva tudi prost pretok ljudi. Zato menijo, da bi morale biti meje odprte. Argument je na videz trden in neizpodbiten, toda popolnoma nedosleden. Poglejmo. Po njihovo država nobenemu ne more prepovedati prehod meje in svobodno gibanje. Pri tem opozarjajo, da država prav tako ne more svojim državljanom prepovedati, da bi kupovali dobrine zunaj meja nacionalne države. Torej, če imamo prost pretok blaga in storitev, moramo imeti tudi prost pretok ljudi. Vendar je to tipična zabloda libertarcev.

Na težavo smo že opozorili: interakcija mora biti prostovoljna, se pravi, da se morata strinjati obe strani. Recimo, da nekdo dobi službo na Danskem. V tem primeru gre na Dansko, kjer ga pričakuje nov delodajalec. Torej ima zagotovljeno delo, da dela v tej državi, povabil ga je delodajalec. Toda če nekdo prestopi nacionalno mejo, ne da bi ga kdo povabil, potem ne gre za obojestranski prostovoljni odnos.

Naslednji argument libertarcev, ki smrdi po socialistični mantri, je, da v državi, kamor pridejo migranti, obstaja državna lastnina, javni prostori, kjer se lahko zadržujejo. To je res, toda kjer je take lastnine preveč, to ni več svobodna družba. Pa tudi v tem primeru bi se morala država izkazati kot dober lastnik, kot dober upravitelj, ki ščiti svoje državljane. In lastniki teh javnih površin, so državljani, država z njimi samo upravlja. Torej, če nekdo hoče v drugo državo, ne da bi ga kdo poklical, nima pravice svobodnega prečkanja meje. Politika odprtih mej torej pomeni kršenje lastninskih pravic. Tudi lastninskih pravic zasebnikov. Ste se kdaj vprašali, zakaj denimo Avstrija ali Nemčija striktno zahtevata, da gredo migranti organizirano in nadzorovano z vlaki ali avtobusi do centrov. Zato da na svoji poti, če bi šli neorganizirano, ne kršijo lastninskih pravic zasebnikov. Predstavljajte si, da bi si migranti, ki bi potovali od točke A do točke B, izbrali ravno vaše stanovanje ali hišo, da bi si skrajšali pot. Bi pustili, da bi jih na tisoče vstopalo pri prednjih vratih izstopalo pa pri zadnjih vratih? In to ves čas, iz ure v uro, iz dneva v dan. Zato tudi migranti, ki potujejo, nimajo nikakršne pravice, da si na poti sami postrežejo s sadjem ali poljščinami, ki rastejo ob njihovi poti. To bi namreč pomenilo kršenje lastninskih pravic. Dokaj urejene države to upoštevajo in migrantom ne pustijo prosto sprehajanje po državi, drugod, kjer še vlada socialistična norija in je vse »naše«, kot recimo na Hrvaškem (in delno ob slovensko-hrvaški meji), pa se migranti sprehajajo po zasebnih zemljiščih. V res svobodni družbi, kjer ne bi bilo državne ali javno lastnine, tudi težav z migranti ne bi bilo. Lastniki zemljišč bi odločali, kdo in pod kakšnimi pogoji lahko stopi na njihovo zemljišče. Toda socialistom se še vedno zdi, da so zemljišča, do koder seže njihov pogled, v njihovi lasti oziroma so skupna lastnina. Toda tudi v tem primeru se migrant ne more svobodno in prosto sprehajati, če ga v državo ni nihče povabil (nima na primer garantnega pisma, pogodbe o delu in podobno). Če pa govorimo o beguncih, potem velja naslednje: zateči se mora v prvo varno državo. Te pa so na poti iz Sirije (če izpustimo Turčijo) Grčija, Makedonija, Srbija in Hrvaška.

Libertarna politika odprtih mej ima še eno težavo, da katero se pozablja. To je socialna država, ki spodbuja brezdelje, lenobo in neodgovornost ter ustvarja parazite in kriminalce. Evropske države še nikoli v zgodovini niso imele tolikšne javne porabe in še nikoli v zgodovini niso toliko trošile za razne socialne transferje kot ravno danes. Socialna država pa, kot vemo, uničuje tradicionalne stebre družbe, kot je družina, povzroča izkrivljanje trga, povečuje časovne preference prebivalstva, preprečuje učinkovito razporejanje gospodarskih virov in zmanjšuje življenjski standard. Na dolgi rok vodi v propad civilizirane družbe. In na to vplivajo tudi migracije, saj migranti prihajajo, ne da bi imeli zagotovljenega dela, dobivajo pa nadomestila za brezposelnost, deležni so javnega zdravstva in izobraževanja, imajo plačan porodniški dopust, prejemajo otroške dodatke in podobno. Da bi bila zadeva še slabša, ti ljudje prihajajo iz nesvobodnih držav, zato ne razumejo delovanja kapitalizma. In ker ga ne razumejo, bodo na volitvah, če v novi državi dobijo državljanstvo, volili levičarje. To pa pomeni še več kolektivistične tiranije. Do bridkega konca svobode.

In za konec še eden od mitskih argumentov v korist ilegalnih migrantov. Pravijo, da se celo sam predsednik uprave nemškega Daimlerja Dieter Zetsche zavzema za migrante, saj je to velika priložnost za Nemčijo. Z njim se lahko strinjamo, če ne bi bilo »lepotne napake«. Migranti so nekakšna državna subvencija velikim korporacijam. Zakaj? Preprosto zato, ker bi v pogojih prostega trga in prave konkurence korporacija sama poiskala delovno silo in to na svoje stroške. Če bi jo potrebovala in je v Nemčiji ne bi bilo, bi pač njeni kadroviki odleteli v Turčijo, izbrali tiste, ki bi si želeli delati v Daimlerju ter jih zaposlili. Tako pa jih nemška država tovori v Nemčijo in jih namešča v centre na stroške davkoplačevalcev. Korporacije bodo na brez težav in brez lastnih stroškov prišle do poceni in kvalificirane delovne sile (glede na to, koliko je migrantov).

Skratka, kaj narediti? Na tem mestu bi se strinjal s Keithom Milesom: »Prvič, prave begunce bi morali spodbuditi, da bi ostali v taboriščih, kjer jih lahko ustrezno oskrbijo in vnovič naselijo, kot se je to dogajalo po koncu druge svetovne vojne. (…) In drugič, ločiti bi morali ekonomske migrante od resničnih beguncev in poskrbeti, da se ustrezno prijavijo prek ustaljenih zakonskih postopkov in gredo v države, ki jih potrebujejo.«

*O problematiki migrantov in vprašanjih liberalizma v zvezi z begunci sem že pisal. Danes gre za razširjen in dopolnjen tekst. (Tukaj)

Nezakonite migracije niso v skladu z načeli prostega pretoka blaga, storitev in ljudi

Značke

Finance, libertarci, migracije, priseljenci, prosti trg, Simona Toplak, Tko je John Galt

Grška dolžniška kriza je zadnje tedne zasenčila najbrž najbolj žgočo temo Evrope – problem priseljencev oziroma nelegalnih migrantov. Čeprav v Sloveniji dosledni libertarci ali liberalci, ki se zavzemajo za prosti trg, zasebno lastništvo in druge vrednote, nimajo domovinske pravice, ker jih prevladajoči mediji takoj označijo za mrzlosrčne neoliberalne kapitaliste, kapitalizem pa je, kakopak, ideologiija zla, se je na družbenih omrežjih kljub vsemu med njimi vnela debata, kakšen mora biti odnos države do migrantov. Težko ocenim, kakšno je razmerje sil, toda velik del tistih, ki zagovarjajo prosti trg, meni, da država migracij ne bi smela omejevati, zato se zavzemajo za politiko odprtih mej. Časnik Finance (www.finance.si), ki med levičarji velja za zastavonošo neoliberalnih idej, je šel tako daleč, da je na naslovnici objavil vabilo: „Dobrodošli, begunci“. Izhodišče odgovorne urednice Financ Simone Toplak je, da lahko legalni migranti rešijo pokojnine, saj se prebivalstva stara. Kar je res, ampak …

Liberalni zagovorniki odprtih mej pravijo, da prosti trg sam po sebi predvideva tudi prost pretok ljudi. Zato menijo, da bi morale biti meje odprte. Argument je na videz trden in neizpodbiten, toda popolnoma nedosleden. Poglejmo. Po njihovo država nobenemu ne more prepovedati prehod meje in svobodno gibanje. Pri tem opozarjajo, da država prav tako ne more svojim državljanom prepovedati, da bi kupovali dobrine zunaj meja nacionalne države. Torej, če imamo prost pretok blaga in storitev, moramo imeti tudi prost pretok ljudi. Vendar je to tipična zabloda libertarcev. O tem je pred meseci odlično napisal hrvaški bloger „Tko je John Galt“ (www.tkojejohngalt.wordpress.com), zato ga bom na kratko povzel (https://tkojejohngalt.wordpress.com/2014/10/26/slobodna-trgovina-i-neslobodna-migracija/).

Mednarodna trgovina, kot jo razumemo liberalci, temelji na prostovoljni menjavi blaga. To pomeni, da te nihče ne more prisiliti, da nekaj kupiš, če tega ne želiš. Torej, prosti trg predvideva prostovoljno izmenjavo dobrin med prodajalcem in kupcem, med tistim, ki proizvaja in prodaja, ter potrošnikom. Povedano še drugače. Če jaz iz Slovenije naročim neko blago v Nemčiji, to storim prostovoljno in pričakujem, da mi ga bo prodajalev v Nemčiji poslal. Oba, in jaz kot kupec in Nemec kot prodajalec, sodelujeva pri tem poslu prostovoljno.

Kar pa za migracije po eni strani velja, po drugi pa ne. Recimo, da dobim službo v Nemčiji. V tem primeru grem v Nemčijo, kjer me pričakuje nov delodajalec. Torej gre spet za obojestransko prostovoljnon interakcijo. Toda če nekdo prestopi mejo, brez da bi ga kdo povabil, potem ne gre za obojestranski prostovoljni odnos. Predstavljate si, da bi recimo neko belgijsko podjetje pošiljalo v Slovenijo pakete, ne da bi jih potrošniki v Sloveniji naročili. To ne bi bila več izmenjava dobrin ali trgovina. Trgovina mora temeljiti na prostovoljnem odnosu.

Ampak nekateri pravijo, da v državi, kamor pridejo migranti, obstaja državna lastnina, javni prostori, kjer se lahko zadržujejo. To je res, toda kjer je take lastnine preveč, to ni več svobodna družba. Pa tudi v tem primeru bi se morala država izkazati kot dober lastnik, kot dober upravitelj, ki ščiti svoje državljane. In lastniki teh javnih površin, smo državljani, država z njimi samo upravlja. Torej, če nekdo hoče v drugo državo, ne da bi ga kdo poklical, nima pravice svobodnega prečkanja meje. Politika odprtih mej torej pomeni kršenje lastninskih pravic.