Globalni resničnostni šov: propadanje socializma v Venezueli v živo

Značke

, , , , , , , , ,

Svet nima prav pogosto priložnosti v živo spremljati propad socialističnega gospodarstva, kot je to primer Venezuele. Propad države, ki je imela lani 800-odstotno inflacijo in ki ji za letos napovedujejo 2.200-odstotno inflacijo, katere BDP je lani padel za 18,6 odstotkov in ki trpi hudo pomanjkanje, se je začel natanko takrat, ko je oblast leta 1999 prevzel Hugo Chavez. Bilo je to v času največjega padca cen nafte v sodobni zgodovini (podoben se je zgodil ob naftni krizi v sedemdesetih letih), Chavez pa je prišel na oblast z obljubo, da bo delil naftno bogastvo države z revnimi.

Ko so se cene nafte približale 100 dolarjem na sodček, je povsem izgubil razum. Država, ki ima največje zaloge nafte na svetu in ki 95 odstotkov proračuna napolni z nafto, je sprejela več ukrepov, namenjenih prerazporeditvi bogastva. Nacionalizirala je skoraj vse sektorje gospodarstva – od naftnih ploščadi in telekomunikacijskih podjetij do bank. To je skoraj vse velike tuje korporacije, ki so dajale delo deset tisočim Venezuelcem, pognalo v beg iz socialistične države. Težava, ki je nastala, je bila nepremostljiva, usoda propada neizbežna. Odšel je zasebni inženirski kader, bolivarski prisledniki pa seveda niso imeli pojma o črpanju nafte, ki je bila pomembna zato, ker so z naftnimi dolarji uvažali hrano. Padec cen nafte, ki je sledil v tem desetletju, in prevzem vodenja države s strani Nicolasa Madure, je državo dokončno zlomil.

Posledice si lahko preberete v dobri reportaži Petre Cahill in Laure Saravie.

In samo mimogrede. Vsak poskus, da bi karkoli zasnovali na marksističnem oziroma socialističnem vzorcu, je vnaprej obsojeno na neuspeh. To so spoznali tudi marksisti v Michiganu, ki so odprli restavracijo in jo upravljali po socialističnih manirah. Kako se je končalo, preberite v tekstu Komunisti v šoku: marksistična restavracija v Michiganu zaprla vrata.

Svoboda govora: Robert Waltl vs. Bernard Brščič

Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

Za začetek vam bom povedal dve zgodbi. Prva gre takole. Med letoma 1943 in 1944 so zavezniški piloti skoraj dnevno bombardirali nemške rafinerije nafte v Romuniji. Protiletalska obramba jih je veliko sestrelila, zato so zasilno pristajali na območju Srbije. V tako imenovani Operaciji Halyard (ali Operacija zračni most) so jih reševali četniki Draže Mihailovića, medtem ko Titovi partizani niso le opazovali, ampak so celo Nemcem sporočali položaje četnikov in ameriških pilotov. Po vojni je ameriški predsednik Harry Truman generala Mihailovića zaradi „neustrašnih četniških enot“, ki so poskrbele, da so bili ameriški piloti „varno vrnjeni enotam Združenih držav Amerike“, posmrtno odlikoval. Komunisti so Dražo Mihailovića ubili, zasluge za vse rešene pilote zavezniških sil med 2. svetovno vojno pa pripisali sebi. Kdor je podvomil v to „sveto resnico“, je bil v najboljšem primeru preganjan zaradi „verbalnega delikta“ po zloglasnem 133. členu, drugače je končal v ječi ali na Golem otoku. Ta partijska resnica je veljala desetletja, šele po demokratizaciji Balkana je na dan prihajala tudi drugačna. Partija dogodkov med vojno ni samo drugače interpretirala in dovolila eno samo „Resnico“, ampak je potvarjala (ali zamolčala) dejstva.

Čeprav nekateri menijo, da sta dejstvo in resnica eno in isto, temu ni tako. Dejstvo ima namreč lahko več resnic in vse so prave. O tem govori druga zgodba. Kot najstnik sem rad poslušal pripovedovanja starejših. Nekoč so povedali anekdoto o nekem akademskem slikarju po drugi svetovni vojni. Lepega dne je naročil študentom, naj vzamejo platna in barve. Peljal jih je v Tacen pri Ljubljani, polovico jih je razporedil na eno stran Save, polovico na drugo stran Save. Rekel jim je, naj čimbolj realistično naslikajo skalo, ki je štrlela sredi reke. Ko so končali, prav nobena slika ni bila podobna drugi, še manj enaka. Vsi so sicer naslikali skalo (prvo dejstvo) in reko okoli nje (drugo dejstvo), toda med seboj so se razlikovale po obliki skale (več resnic), barvi skale (več resnic), barvi reke (več resnic), valovanju reke (več resnic) in še v tisočih podrobnosti. Katera slika je bila prava? Vse. Vsi so naslikali skalo in okoli nje reko, a tako, kot so videli, saj so slikali iz različnih kotov. Eden je pač videl samo osenčeni del skale, drugi tisti del, ki je bil obsijan s soncem, zato je bila tudi barva skale iz različnega kota različna. No, prišel je zaplet. Eden od študentov je doma očitno povedal, da so v Tacnu „slikali različne resnice“. Ker sta bila njegova starša po naključju partijska mogočneža, sta dosegla, da je bil profesor slikarstva zaslišan, češ naj pove, kaj je mislil s tem, da ima določeno dejstvo več resnic. Bil je to tipičen totalitarni obrambni refleks komunističnih veljakov, ki so priznavali eno samo zveličavno resnico, saj so sami pri sebi vedeli, da je resnic o drugi svetovni vojni in revoluciji po vojni več.

Obe zgodbi imata vzporednice z grožnjo direktorja Judovskega kulturnega centra (in enega od šefov ljubljanskega Mini teatra, ki je, mimo grede, od leta 2003 iz žepov neto davkoplačevalcev pobral 6,2 milijona evrov) Roberta Waltla političnemu analitiku in publicistu Bernardu Brščiču, da ga bo tožil. Brščič si je drznil omeniti holokavst, za katerega očitno velja ena sama resnica, v katero se ne dvomi, katero se ne postavlja pod vprašaj, o kateri se lahko govori samo na način, kakršnega predvideva uradna verzija zgodovine. Celo več. Antropologinja Irena Šumi, ki je takoj vzela v bran Waltla, sicer slovenski javnosti znana po tem, da ji je portal nacionalne televizije dal prostor, kjer postavlja pod vprašaj slovenski narod, pravi, da je prepovedano o holokavstu dvomiti tudi v znanstvenih študijah (zadnji odstavek tukaj). Ali vas to ne spominja na inkvizicijo, ki se je spravila na Galilea, katerega največja „napaka“ je bila njegova izjava, da se lahko razlagalci Biblije motijo? Povedano drugače. Če ti znanstvena študija pokaže o holokavstu drugače, kot o njem menijo njegovi razlagalci tipa Robert Waltl, je to zločin, znanstveno „opletanje s sovraštvom“, „razpihovanje strahu in sovraštva“ ali netenje sovraštva.

Kaj potem reči o Američanih, od katerih 3 milijone zanika holokavst, okoli 24 milijonov pa dvomi, da se je zgodil. To je namreč pokazala študija judovskega centra, o njej je pisal New York Times. Je ta raziskava netenje sovraštva? Bodo vse te Američane, ki zanikajo ali dvomijo o holokavstu, poslali v zapor. Ali raziskava Anti-Defamation League (ADL), ki je pokazala, da 54 odstotkov svetovne populacije sploh ne ve, da se je holokavst zgodil. Ali britanska študija YouGov, o kateri je poročal Guardian in ki je pokazala za Žide očitno grozljivo realnost: skoraj polovica anketiranih se je strinjala z vsaj enim (od štirih) antisemitskih stališč; skoraj petina jih je bila prepričanih, da si Judje domišljajo, da so nekaj posebnega; petina je tudi prepričana, da so britanski Židi bolj zvesti Izraelu, kot Veliki Britaniji.

Seveda gre pri tem za vprašanje svobode govora. Ne morem reči, da Waltl in Šumijeva svobode govora ne priznavata, lahko pa se z gotovostjo trdi, da je ne razumeta najboljše. Podobno kot Partija, ki je trdila, da je Jugoslavija svobodna država, kjer velja svoboda govora. A, kakopak, hkrati tudi opozorila, da svoboda govora ni absolutna, ampak omejena. Da povem bolj razumljivo. Svoboda govora je veljala za hvaljenje Partije. Različni pridevniki pred Partijo ali vodstvom Partije na čelu s Titom (kot recimo, da je Tito „ljubičica bela“, „prinašalec miru“, neustrašni komandant“, Partija pa „avantgarda“, „nosilka razvoja“, „steber stabilnosti“) so pomenili „različnost mnenj“, kar je bil dokaz svobode govora. Vsaka kritika Partije ali Tita pa je bila zloraba svobode govora, kajti svoboda govora ni absolutna. Logično, mar ne. In naprej. Očitno je, da so glede holokavsta dovoljeni samo pravi pridevniki in stavčne zveze. Nekako takole. Holokavst je bil „grozljiv zločin“ (če rečeš, da je bil „samo“ zločin, si že sumljiv), ki so ga izvedli „hudobni nacisti“ (pridevnik „hudobni“ je obvezen) po rodu Nemci (tega absolutno ne smeš pozabiti omeniti), zato jih je treba še nadaljnjih sto generacij imeti pod nadzorom, jim vcepljati občutek krivde in iztrebiti nacionalni gen. Če k temu izliješ svoj gnus in gnev do tistih grdih, umazanih in zlih, ki ne mislijo tako, to ni samo stoodstotni, ampak tisočodstotni dokaz popolne svobode. Če pa uporabljaš besede kot „domnevni“, „mogoč“ in „neuradno“ ali se, Bog ne daj, sklicuješ na študije ali raziskave, ki niso na „pravi liniji“, te obtožijo zlorabe svobode govora, ki, kakopak, ni absolutna. O domnevnih židovskih teorijah zarote, o čemer sem pisal v tekstih Vzpon zla in Prevara s centralnimi bankami ali ustvarjanje denarja iz nič, samo naslednje. Da gre za teorijo zarote pravi večina tistih levičarjev (in tudi „žlahtnih desničarjev“), ki verjamejo režiserju Michaelu Mooru, da so 11. septembra 2001 ameriške tajne službe same porušile WTC dvojčka in da se v Pentagon sploh ni zaletelo potniško letalo. S tem zanikajo, da bi ZDA napadli skrajneži iz Al Kaide in da bi bili muslimani krivi za smrt 2.977 ljudi. Skratka, eno zanikanje je dovoljeno, drugo ni, vera v eno „teorijo zarote“ je dovoljena, v drugo ni.

Sicer je Waltl Brščiča obtožil še žaljenja. Brščič pravilno ugotavlja, da priznanje pravice, da nisi užaljen, pomeni konec svobode govora. Pravica biti užaljen je podobno kot sovražni govor – karkoli že to pomeni – stranski učinek svobode govora (o tem več v tekstu Stranki učinki) oziroma je njegova nujna (najbrž nezaželena) posledica. Če prepovemo njegove stranske učinke, potem nimamo več svobode govora, ampak tako svobodo govora, kot si jo je zamislila Partija ali kot jo razume Robert Waltl. Kako dobro razumejo svobodo govora, so pokazali Avstralci (Avstralija je, kot vemo, po vseh kazalcih ena najbolj svobodnih držav na svetu, Slovenija to ni). Tamkajšnji Inštitut za javne zadeve je zaradi naraščanja nezadovoljstva nad muslimani naročil raziskavo, ki je odgovorila na preprosto vprašanje: ali je za Avstralce svoboda govora absolutna pravica ali je ta pravica omejena s tem, da posameznik ali skupina posameznikov niso užaljeni. Kar 82 odstotkov Avstralcev je odgovorilo, da se jim zdi svoboda govora kot absolutna pravica bolj pomembna od morebitne užaljenosti posameznika ali skupine.

Za konec še to. Tudi podpora Kavarne Hayek Bernardu Brščiču se je znašla na tarči Roberta Waltla (na sliki z rdečo zvezdo in Svetlano Makarovič). Enako „sporen“ je Boris Cipot, ki je Brščiča intervjuval v oddaji Sreda v sredo. Kot tudi tisti maloštevilni mediji, ki so na svojih spletnih straneh bodisi objavili posnetek intervjuja (Reporter) ali so povzeli podporo Brščiču (Nova24TV in Demokracija). Kaj zdaj? Najbrž se ne bo zgodilo prav nič pretresljivega, z izjemo kratkega medijskega pogroma. Čeprav, malo pomislite, kako zanimivo bi bilo, ko bi se na sodišču „partizanski lutkar“ Waltl srečal s takim intelektom, kot je Bernard Brščič.

Odpiranje omenjenih tem je dobro za družbo; da se sooči sama s sabo in svojo zgodovino. Zakaj? Ko so zaradi zanikanja holokavsta obsodili Davida Irvinga, Ernsta Zuendla, Sylvio Stolz (njen epski govor najdete tukaj) in Roberta Faurissona, se je zanimanje za medvojno tematiko izredno povečalo. Ljudje so po spletu iskali alternativne vire za razlago (uradno priznane) zgodovine. In jih tudi našli. Bo zdaj Waltl povzdignil glas tudi zoper tiste, ki zaradi besednega dvoboja z Brščičem brskajo po spletu in skušajo sami poiskati, kdo ima bolj prav? Ja, ljudje naj si iz različnih virov sami ustvarijo mnenje. Vsiljevanje ene in edine zveličavne resnice pod grožnjo kazenskega pregona pomeni diktaturo, ki je na dolgi rok vedno znova in znova poražena.

Kdor zna, zna ali kako Nigerija ne zna gospodariti z nafto

Značke

, , , , , , , , , ,

Pred dnevi so vedno budni ekoteroristi in drugi protikapitalistični osebki z orgazmičnim navdušenjem pozdravili odločitev Nigerije, po kateri bo nafta na njenem trgu morala imeti koncentracijo manj kot 50 žveplovih delcev na milijon. To je bil odziv na poročilo organizacije Public Eye, češ da evropska podjetja izkoriščajo nizke standarde za čistost goriva v Zahodni Afriki in v Nigerijo izvažajo dizelsko gorivo z nevarno visokimi vrednostmi žvepla in drugih strupenih snovi. To naj bi bila veličastna zmaga »tretjega sveta« nad razvitim in pokvarjenim Zahodom.

Najprej poglejmo nekaj dejstev.

Prvič, Nigerija je 12. največja proizvajalka nafte na svetu.

Drugič, Nigerija je 8. največja izvoznica nafte na svetu.

Tretjič, Nigerija ima 10. največje zaloge nafte na svetu.

Četrtič, prodaja surove nafte predstavlja 40 odstotkov nigerijskega BDP.

Petič, prodaja surove nafte predstavlja 80 odstotkov vladnih prihodkov.

Vam nekaj ne gre v račun? Si med največjimi proizvajalkami nafte na svetu, jo izvažaš, nato pa iz Evrope uvažaš »umazano« dizelsko gorivo. In to na podlagi standardov, ki so jih sam postavil. Potem kriviš korporacije, da ti podtikajo umazano gorivo, čeprav se držijo tvojih standardov. In naprej. Zakaj Nigerijci uvažajo gorivo, če bi lahko nafto sami predelali? Zelo podobno težavo ima tudi socialistična Venezuela, ki ima celo največje zaloge nafte na svetu. Tudi ona izvaža surovo nafto, ker nima znanja za predelavo. Tehnologijo sicer lahko kupiš, a moraš tehnološki postopek poznati do najmanjše podrobnosti. Kar seveda ni zastonj, kot si nekateri domišljajo, ampak precej drago.

Zakaj Nigerija višjih standardov ni postavila že prej? Če je to posledica podkupnin korporacij, kot namigujejo mediji (Nigerija je ena najbolj skorumpiranih držav na svetu), je za to, da so podkupnine sprejeli uradniki, kriva nigerijska vlada. Naftne korporacije zagotovo niso matere Terezije, ampak družbe, ki gledajo, da bi njihovi lastniki imeli čim večje dobičke. Meje njihovega poslovanja pa mora postaviti vlada. In ker bodo zdaj uvažali čistejše gorivo, bo to tudi dražje. Kar bodo občutili predvsem potrošniki, katerim se bo nizek standard še znižal. Po BDP je Nigerija že zdaj z 2.640 dolarja na prebivalca samo na 122. mestu, pa je, pomislite, 12. največja proizvajalka nafte na svetu. Ampak najlažje je reči, da so za vse krivi kapitalistični hudobneži.

25 let pozneje: posnetek pogovora med veljakoma Demosa leta 1992

Značke

, , , , , , , , , , , ,

Pred četrt stoletja, ko je padla vlada Demosa, ki jo je vodil Lojze Peterle, in je novo vlado oblikoval Janez Drnovšek, so bili bivši demosovci med seboj zelo sprti. Iz tistega časa je tudi pogovor, ki so ga skrivaj posnele Slovenske novice in ga objavile. Med seboj sta se počila Tone Frantar, tedanji predsednik Demosa ljubljanske občine Center in narodni demokrat (NDS) ter svojčas osebni spremljevalec Lidije Šentjurc, in njegov nekdanji strankarski kolega v SDZ (ta je novembra 1991 razpadla na NDS in DS) Matija Volk, član Demokratske stranke (DS), ki jo je vodil Igor Bavčar. Nekdanja člana ljubljanskega Demos sta si stala narazen: Matija Volk je kot član nove koalicije na državni ravni želel tudi v Ljubljani zrušiti Demosovo oblast, Tone Frantar je bil zagovornik župana Jožeta Strgarja in ljubljanskega premiera Marjana Vidmarja.

Pogovor, ki se nanaša na Ljubljano, je šel takole:

FRANTAR: Hudiča, poslušajte (Volku, opom. KH). Jaz sem bil tri leta partizan in sem bil v partiji. Ko sem bil vanjo sprejet, je bil čas okoli Miklavža. Mislim sem, zdaj bo nekaj dobrega, nekaj za požrt. Pa petnajst let star. Pejd no v rit, še vedel nisem, kaj je partija. In ko je prišel pravi čas, so me vseskozi preganjali. Celo življenje.

xxxxxxxxxxx

FRANTAR: Vi ste temu hudiču (Dimitriju Ruplu, opom. KH) intimni družinski prijatelj.

VOLK: Kdo?

FRANTAR: Vi!

VOLK: Dajte no mir.

FRANTAR: Seveda ste.

VOLK: Fratnar, ne nekaj govoriti, kar nimate pojma.

FRANTAR: Kako ne, madona?

VOLK: Z Ruplom še nikoli nisem bil niti na kavici, kje še, da bi mi bil kakšen intimni prijatelj.

FRANTAR: Na kavici niste mogli biti, ker on ne pije kave in je ne pijete vi.

VOLK: Jaz jo pijem.

FRANTAR: Jo pa on ne pije.

VOLK: Nikoli nisva bila. Edino, kar me je enkrat kregal, da je bil na predvolilnem plakatu samo Bavčar. Na cesti me je ustavil in vprašal: »Volk, zakaj se je to zgodilo?«

FRANTAR: P**da mu mater, za**bana.

VOLK: Noben intimni prijatelj, Frantar. Govorite nekaj, kar ne veste.

FRANTAR: Vem vse.

xxxxxxxxxxx

FRANTAR: Jaz nikoli nisem prišel na vaš shod, kot ste vi zadnjič prišli notri (shod opozicije v Križankah, opom. KH).

VOLK: Veste zakaj sem jaz prišel. Vam lahko povem.

FRANTAR: Zato, da ste lahko Ruplu poročali.

VOLK: Nisem nobenemu Ruplu poročal. Prišel sem zato, ker je Alenka Žagar Slana moja na pol sorodnica. Samo zaradi Alenke sem prišel. Moj bratranec je njen bratranec. Alenko poznam od malega, kako je gor rasla.

FRANTAR: To so no ….

VOLK: In preden bom Kučana volil, sem rekel Bavčarju, bom volil Alenko Slana. Ja, preden bom njega volil.

FRANTAR: Vidite, zdaj sva že bližje.

VOLK: In ne mi očitati, da sem prišel na shod, da bom Ruplu poročal.

FRANTAR: Zdaj sva že bližje.

VOLK: Prišel sem zaradi Alenke.

FRANTAR: Midva, če hočeva še tako …

VOLK: Ali veste, kdo je Alenko spravil v SDZ in v kandidaturo?

FRANTAR: Kdo?

VOLK: Ali veste kdo?

FRANTAR: Kdo?

VOLK: Ko pa vse veste.

FRANTAR: Jaz sem jo pripeljal.

VOLK: Opaaa. Ne zdaj. V SDZ, da je sploh kandidirala za eno ….

FRANTAR: Poslušajte. Za županjo (Alenka Žagar Slana je bila županja ljubljanske občine Center, opom. KH) ….

VOLK: Ne za županjo. Še prej.

FRANTAR: Za županjo sem jo jaz predlagal in je tudi napisala, da pristaja. Jaz sem bil pri njej.

VOLK: Kaj pa za poslanko?

FRANTAR: Pri našem vodstvu sem bil za Strgarja, za Vidmarja. Vprašal sem jih za mnenje. To je bilo gor v Novi reviji. Je bil Rupel, je bil Bavčar, je bil Janša, je bil Bučar. Vsi so rekli, da je to vodstvo dobro. Zdaj pa vi demokrati to rušite. Ja, madona, saj ste sami dali soglasje.

xxxxxxxxxxx

FRANTAR: Če vi ne bi bile take pizde v tej stranki (v bivši SDZ, opom. KH), kot to ste – jaz kar odkrito povem – bi do volitev zdržali skupaj. Ne pa da ste na tretjem kongresu SDZ vse pustili. To je bilo izdajstvo stranke.

VOLK: Kdo pa je izdal stranko?

FRANTAR: Ja, kdo jo je izdal? Rupel! Zato, ker je hotel biti predsednik.

xxxxxxxxxxx

VOLK: Koliko nas je bilo poslancev SDZ (v ljubljanski skupščini, opom. KH)?

FRANTAR: Veliko nas je bilo. 22 nas je bilo noter.

VOLK: Pa je kateri izmed teh, ki smo zdaj pri demokratih, dobil kakšno funkcijo v skupščini? Niti eden. Že prej ste točno vedeli, komu dati funkcije.

FRANTAR: Zakaj pa bi funkcije imeli?

VOLK: Zakaj pa ne?

FRANTAR: Funkcije so bile prej razdeljene.

VOLK: Prej ja, ampak potem ….

FRANTAR: Sem že rekel, da smo šli gor (v Novo reviji, opom. KH) vprašati za Vidmarja. Za župana pa smo želeli Omerzo (župana Ljubljane, opom. KH). So rekli: Omerza ne!

VOLK: Saj ni poslanec. Kako naj bi bil Omerza?

FRANTAR: Saj to je tisto. On bi lahko kandidiral za poslanca. Poglejte Bučarja. Zaradi njega smo vrgli Alenko Žagar Slano iz skupščine, in sicer zato, da bo Bučar bil župan Ljubljane. To se boste vi spomnili. Jaz sem šel Slano prosit, da naj odstopi poslansko mesto, da bo Bučar notri. Predvideli smo ga za župana.

VOLK: Kaj ste vi predvideli?

FRANTAR: Vse te stvari.

VOLK: In samo zaradi Vike Potočnik (bila je kandidatka za županjo, opom. KH) smo vsi volili Strgarja.

FRANTAR: Poslušajte.

VOLK: Samo zaradi Vike Potočnik.

FRANTAR: Vika Potočnik. Zakaj se je šlo? Šlo se je za to, kdo ima več glasov v DPZ. Samo za to se je šlo. Krščanska demokracija je bila takrat za nami.

VOLK: V DPZ smo imeli samo dva poslanca.

FRANTAR: Kdo pa je postavil Strgarja gor? Kdo ga je postavil, jaz ne vem. Jaz sem ga takrat prvič videl. Prvič. Toda rekli smo, če ga je nekdo postavil, ta že ve, kaj dela. Pa ga še mi postavimo. Šele potem smo mi vzeli Vidmarja. Saj nismo imeli nobenega kadra. Mi smo prosili ljudi, pejte noter.

VOLK: To zgodbo zdaj prvič slišim.

Zajtrk norcev: 5 vrtalnih strojev, 11 sekir, 15 macol in 107 izvijačev

Značke

, , , , , , , ,

Na kaj pomislite, ko preberete: „Pet vrtalnih strojev, 11 sekir, 15 macol, 107 izvijačev.“ Najbrž na kakšno obrt ali na manjše gradbeno podjetje. Ni ne prvo ne drugo. To so nakupi nekdanjega veleposlanika v Španiji Petra Reberca. In da ne bo pomote. Kupoval je z davkoplačevalskim denarjem. A to ni vse. Med službovanjem v Madridu (med februarjem 2007 in avgustom 2010) je kupil še 1800 kozarcev, 77 cedilnikov, 100 zajemalk, za 4.700 evrov žarnic, 11.490 evrov orodja, 40.200 evrov goriva, za nameček še glodavca – puščavskega skakača. Zakaj je vse to potreboval, je razkrila sodba: bil je neprišteven, trpi „za psihotično motnjo v povezavi z obsesivno-kompulzivno motnjo“. Povedano drugače. Reberc je nesmotrno trošil davkoplačevalski denar, ker je imel manijo kupovanja in kopičenja nepotrebnih stvari. Če bi to počel za svoj denar, dobro, naj, a je to počel za denar neto davkoplačevalcev, zato je njegova oprostitev, da ne more biti odgovoren za nastalo škodo, enako nerazumna kot Reberčevi nakupi.

A pojdimo k bistvu. V čem se ravnanje Reberca razlikuje od gradnje TEŠ 6? V ničemer. Oboje je bila na načelni ravni nesmotrna poraba davkoplačevalskega denarja. Torej, če imamo nesmotrno porabo, imamo najbrž tudi smotrno porabo. Na žalost, smotrne porabe denarja neto davkoplačevalcev ni (o tem, kako trošimo denar, sem že pisal tukaj), smotrna poraba tega denarja ne obstaja. Obstaja samo manj nesmotrna poraba (denimo nujno potrebna infrastruktura), nesmotrna poraba (šolstvo, zdravstvo ali plače javnih uslužbencev) in zelo nesmotrna poraba (Reberčev primer ali dejanje davkoplačevalskega denarja nevladnim organizacijam). To pomeni, če sledimo logiki sodbe, da imamo v javni oziroma državni upravi tudi bolj ali manj neprištevne ljudi, ki to neprištevnost bolj ali manj dobro skrivajo. Za Reberca so ugotovili, da je neprištevnost zaradi nadpovprečne inteligence dobro skrival oziroma mu je uspelo „vzdrževati zunanjo fasado“, čeprav ni jasno, kako je lahko neprištevnost skrival s pomočjo neprištevnosti. In, ali ni nihče pomislil, da je kot „nadpovprečno inteligenten“ lahko ne samo skrival svojo neprištevnost, ampak jo tudi zaigral. No, nekateri uradniki, birokrati in politiki še tega ne zmorejo. Če bi želeli skriti svojo neprištevnost, najbrž ne bi govorili o višjih davkih, gradnji II. tira, predlagali in sprejeli Lex Mercator, se bahali, da se njihovo delo meri s številom predlaganih novih zakonov in podobno.

In zdaj za trenutek pomislite, kako se bo lahko na sodišču zagovarjal bančnik državne banke (v banke je bilo vrženih pet milijard neto davkoplačevalskega denarja), ki ga preganjajo zaradi nesmotrnega podeljevanja kreditov? Izvedenec bo pač ugotovil, da je imel manijo podeljevanja kreditov po dolgem in počez. Ali ljudje, ki so sodelovali pri gradnji TEŠ 6? Ja, nekateri pač trpijo za psihotično motnjo v povezavi z obsesivno-kompulzivno motnjo, zato so naročali preveč betona, drugi so imeli kronični strah pred javnimi razpisi, zato so delo mimo njih dajali prijateljem, tretji so imeli manijo sprejemanja podkupnin, katerim se zaradi hude duševne stiske niso mogli upreti.

Pogrom zoper Bernarda Brščiča: holokavst med mitom in neizpodbitno resnico

Značke

, , , , , , , , , , , , , , , ,

Nemški narod je žrtev židovskega vsiljevanja in kurjenja možganov s tako imenovano holokavstologijo. Sprašujem vas, kaj ima moja generacija Nemcev s Kajnovim znamenjem genocida, domnevnega, oziroma holokavstom. Dejansko gre za zelo perfiden način Židov, da so želeli, pravzaprav, nemški um zapreti, ustvariti kolektivno krivdo in ustvariti načrt raznemčenja, razfrancozenja, razangleženja. In vzpostaviti to multikulti distopijo.“

Te besede je v oddaji Sreda v sredo izrekel politični analitik Bernard Brščič. In bil takoj deležen groženj direktorja Judovskega kulturnega centra Roberta Waltla: „ČISTI SOVRAŽNI GOVOR, KI GA MORA REGULIRAT DRŽAVA- SLEDI PRIJAVA NA DRŽAVNO TOŽILSTVO – Zanikanje holokavsta je po slovenski zakonodaji kaznivo dejanje. Sramota za človeka, ki misli, da je intelektualec.“ A Brščič mu ni ostal dolžan:Pedrovski multikulti aktivist Waltl si domišlja, da bo ustrahoval Bernarda Brščiča. Ne bo. Kot to ni uspelo Klemenčiču, ne bo tudi njemu.“

Pustimo ob strani Waltla, ki očitno ne ve, kaj je svoboda govora. Tudi ne mislim polemizirati z vsemi tistimi, ki so na družbenih omrežjih Facebook in Twitter nad Brščiča pošiljali organe pregona. Kot denimo Luka Lisjak: „Smešenje holokavsta, ščuvanje k nasilju, širjenje idej o rasni večvrednosti. 297. člen KZ je jasen: zapor do 2 let!“ Taisti Luka Lisjak, ki se v Sloveniji sklicuje na veljavno slovensko zakonodajo, bi po drugi strani zanikal veljavni zakon, ki so ga o CEU sprejeli na Madžarskem. Ampak, saj veste, kako to gre in kako je s Sorosovimi vojaki: priznajo samo tisto zakonodajo, ki jim ustreza. Vse drugo je kršenje človekovih pravic, karkoli za njih že pomenijo.

Ni mogoče zanikati, da so bili Židi med 2. svetovno vojno deležni krutega preganjanja in nasilja (deležni so ga bili tudi Romi in predvsem balkanski narodi), a na tem mestu bi rad opozoril na mite o holokavstu. Prvi je mit o šestih milijonih pobitih Židih. Zakaj šest milijonov? Kako je mogoče, da so jih tako natančno prešteli? Število je resda zaokroženo, toda nihče natančno ne ve, ali so jih v resnici toliko pobili nacisti. Ali so jih pet ali pa mogoče celo sedem milijonov? To je podobno kot danes, ko Evropejce MSM prepričujejo, da ljudje na Bližnjem vzhodu umirajo zaradi vojne. Pa veste, kateri je v resnici najpogostejši vzrok smrti v na Bližnjem vzhodu? To so bolezni srca. A če se vrnem k šestim milijonom mrtvih Judov med 2. svetovno vojno. To številko so Židje pravzaprav potrebovali. Stare judovske prerokbe namreč pravijo, da se bodo Judje vrnili v obljubljeno deželo, ko bo jih šest milijonov manj oziroma jih bo šest milijonov izginilo v ognju. Zato je izraelski zgodovinar Tom Segev izjavil, da je številka šest milijonov bila poskus zgodbo o holokavstu spremeniti v državno vero. Šest milijonov naj bi jih v skladu s prerokbo izginilo v pečeh nacističnih taborišč. Novinar Robert B. Goldmann je zapisal, da brez holokavsta ne bi bilo judovske države. Temu je posvetil knjigo Ben Weintraub, češ da je holokavst judovska dogma, Židje pa so svet prepričali, da se v to dogmo ne dvomi, ampak se mora vanjo preprosto verjeti. Torej so se Židje lahko vrnili v sveto deželo šele potem, ko jih je bilo šest milijonov manj. Po prerokbi je bilo to čiščenje grešnih duš ljudi. Tako očiščeni so šli nazaj. Zato teorija zarote (če gre v resnici za teorijo zarote) pravi, da so prav Židje najbolj potrebovali svetovno vojno.

Drugi mit govori, da je od vsega začetka obstajal načrt, da nacisti iztrebijo Žide. Kar ne bo povsem držalo. Kalifornijski zgodovinar in ekonomist Antony S. Sutton razkriva, da so židovski bankirji financirali tako boljševistično revolucijo kot vzpon nacizma. Človek se vpraša, zakaj so pravzaprav financirali svoj holokavst. Odgovor je jasen. Brez holokavsta svet v času, ko je potekala dekolonizacija, nikoli ne bi pristal na judovsko državo Izrael.

Tretji mit pravi, da je bila večina Judov umorjenih v taborišču Auschwitz, kar ne drži. Samo eden od šestih Židov, ki so jih Nemci izgnali v taborišča, je umrl v Auschwitz, drugi v taboriščih kot so Sobibor, Belzec in Treblinka. A nekateri menijo, da jih je največ umrlo kot civilistov v vojni, ko je nemška vojska vdrla v Poljsko in Sovjetsko zvezo (pokol pri Babyn Yaru). Mrtvih Židov med 2. svetovno vojno je bilo 10 odstotkov med vsemi žrtvami oziroma okoli 15 odstotkov med vsemi civilisti. Največ žrtev med civilisti je 2. svetovna vojna zahtevala med Kitajci (okoli 15 milijonov).

In za konec največja uganka. Zakaj so Židje tako občutljivi, ko se pojavi kritika ali dvom v holokavst? Do leta 1945 je bila kritika dovoljena, od takrat naprej (predvsem na Zahodu) nič več; tudi če zelo nežno in previdno podvomiš v „svete resnice“ holokavsta, obstaja zakonodaja, ki to sankcionira po načelu: kdor kritizira Žide in dvomi v holokavst je antisemit. Ker je bil antisemit tudi Hitler, je tisti, ki kritizira ali dvomi nacist. In ker je nacist, je nevaren, saj teži k novemu holokavstu. Ta argumentacija je zelo učinkovita, saj velika večina ljudi niti ne pomisli, da bi javno spregovorila o holokavstu in vanj podvomila, kot je to storil denimo Bernard Brščič.

Taki ljudje naj bi bili po mnenju dušebrižnikov zelo nevarni revizionisti, ki jih je treba ustaviti in sankcionirati. Kar je zelo zanimivo. Po eni strani trdijo, da so dokazi o holokavstu tako trdni, da jih ni mogoče ovreči in da ga lahko zanikajo samo idioti, po drugi strani pa se teh idiotov bojijo in bi jih radi utišali. Ali to pomeni, da bodo v zaporu končali tudi ljudje, ki zanikajo take neizpodbitne resnice, kot sta denimo, da se Zemlja vrti okoli sonca ali da je Zemlja okrogla? Imate namreč ljudi, ki v to dvomijo. Še več. Obstajajo ljudje, ki menijo, da je Zemlja središče vesolja. Toda nikomur ne pade na pamet, da bi jih spravil na sodišče in obsodil, da zanikajo dokazana dejstva, ampak menijo, da gre za idiote, norce in debile. Torej, če so „revizionisti“ res idioti, ki zanikajo neizpodbitne resnice, potem niso nevarni in bodo pri ljudeh deležni zgolj posmeha ali pomilovanja. Če pa so nevarni, potem niso idioti. Vprašanje, ali mogoče ne vemo vsega in ali nam uradna zgodovina kaj prikriva, zato ni zgolj retorično.

Janez Janša, gotovina in Urškina sestrična

Značke

, , , , , , ,

V stanovanjskem bloku na ulici Pod kostanji živita Marko in Andrej. Enako sta stara, oba delovno zmožna, sta samska, na mesec zaslužita 1.500 evrov neto oziroma 18.000 evrov na leto. Tako prebijeta leto dni, ko Marko opazi, da si je Andrej kupil računalnik in televizor, na počitnicah je bil na Kanarskih otokih. Premišljuje, kako je to mogoče, ker sem z enako plačo tega ni zmogel, čeprav je prodal dragoceno zbirko stripov za 500 evrov, kar pomeni, da je na leto razpolagal z 18.500 evrov. In če k temu prišteje še 500 evrov minusa zaradi limita, je imel 19.000 evrov, a si ni mogel kupiti računalnika in televizorja, ne privoščiti počitnice na Kanarskih otokih, saj je moral enako kot Andrej prepleskati stanovanje, za kar je odštel eno mesečno neto plačo. Zato Andreja prijavi policiji, kajti nemogoče je, da bi z enako plačo sosed imel več.

Kriminalisti gredo najprej v Andrejevo banko, kjer jim bančni referent pove: „Andrej je zelo slab komitent. Pride enkrat na mesec in dvigne celo plačo. Na računu pusti samo toliko, kolikor znašajo naši stroški.“ Seveda je Andrej takoj postal sumljiv, ker uporablja gotovino. To lahko pomeni, da kupuje drogo in jo preprodaja naprej. Za razliko od Marka, ki vse plačuje z bančno kartico, zato je njegov denar sledljiv: natančno se ve kaj, kdaj in koliko je plačal. Kriminalisti in finančna uprava se zato odpravijo k Andreju. Med preiskavo stanovanja najdejo v sefu še 2.000 evrov gotovine. Ko upoštevajo povprečne življenjske stroške, druge izdatke, vrednost avtomobila oceni sodni izvedenec, isto naredi za povsem enako zbirko stripov, ki jo je imel tudi Andrej in jo je kot Marko prodal, pridejo do zaključka, da ima Andrej za 5.000 evrov premoženja nepojasnjenega izvor. Zaman jih je prepričeval, da je imel nekaj privarčevanega, da hrano kupuje v diskontih, ne v Mercatorju, da manj zapravi za nakupe kot Marko, da je zbirko stripov prodal za 1.500 evrov, ne za 500, kot jo je ocenil sodni izvedenec, da si je stanovanje (za razliko od Marka) sam prepleskal, da je računalnik in televizor kupil prek oglasa in podobno. A ničesar od tega ni mogel dokazati: v trgovinah je plačeval z gotovino, računov ni hranil, vseeno mu je bilo, kdo mu je iz „druge roke“ prodal računalnik in televizor, saj mu je bilo pomembno izključno to, da obe napravi delujeta, pri prodaji zbirke stripov pa je imel to srečo, da je naletel na človeka, ki je stripe na vsak način želel in mu je zanje ponudil več, kolikor je sodni izvedenec ocenil, da so vredni. Ker so Andreju organi pregona naprtili obratno dokazno breme in ni mogel dokazati, da je posloval pošteno, je za dve leti končal v zaporu, zasegli so mu tudi 5.000 evrov premoženja, katerega izvora ni mogel dokazati.

Primer je zaradi lažjega razumevanja zelo poenostavljen. A njegovo bistvo ni samo, da nekateri ljudje rajši poslujejo z gotovino kot z bančnimi karticami ter zato varčujejo „v nogavicah“, ampak tudi preprosto dejstvo, da ljudje nismo enaki: ne samo, da smo si različni po fizični podobi, različno tudi razmišljamo, se obnašamo, smo različno podjetni in varčni, imamo različne prioritete, smo različno spretni, se različno znajdemo v življenju. Predstavljate si, da deset let čez teden zbirate odpadno šaro, ki jo popravite in očistite, nato pa konec tedna prodate na bolšjem trgu. In da vsak teden s to šaro (ker ste pridni in podjetni) zaslužite 200 evrov, ki jih namensko varčujete in dajete na stran, hranite pa ne v banki, ampak v nogavici. V desetih letih bi se vam nabralo prek 125.000 evrov. In potem lepega dne pride policija, najde pri vas gotovino, češ to je premoženje nepojasnjenega izvora, ker ste vi s svojo plačo v tem času zaslužili le 120.000 evrov (imate plačo 1.000 evrov neto na mesec). Ker sami ne morejo dokazati, da ste denar zaslužili na nezakonit način, vam rečejo, da morate vi dokazati, da je ta gotovina pridobljena na zakonit način. Tega na noben način ne morete dokazati, čeprav imate priče, da so vas videle pri zbiranju stare šare, čiščenju in popravljanju ter prodajanju na boljšem trgu. Toda nobena od prič ne more natančno povedati, koliko ste s tem zaslužili, saj tega ne razglašate naokoli.

Na načelni ravni je podobno v primeru Janeza Janše, za katerega organi pregona trdijo, da ima od leta 2000 za okoli 400.000 evrov premoženja nepojasnjenega izvora. Janša pravi, da ima 35 let delovne dobe in da je v tem času, ko je bil podjetnik, poslanec in premier na mesec v povprečju zaslužil 2.100 evrov neto, kar pomeni skupaj okoli 900.000 evrov. Če k temu doda še zaslužek od prodaje knjig, je v tem času dobil okoli 1,1 milijona evrov neto. Podrobnosti mi sicer niso znane, a razumeti je, da bi moral imeti Janša štiristo tisočakov manj, kot jih ima. Kako so preiskovalci prišli do te številke, mi ni jasno, a je cel kup nelogičnosti.

Prvič, preiskava izhaja iz predpostavke, da Janša pred letom 2000 ni imel nikakršnega premoženja oziroma da je vse, kar je zaslužil, sproti tudi zapravil. To pomeni, da je bilo leto 2000 leto nič, ko Janša ni imel na računu niti centa, prav tako ni imel nič privarčevanega – ne na računu v banki ne v nogavici.

Drugič, organe pregona moti, da je Janša dobil denar (si ga je sposodil) tudi od brata Rajka in od soproge Urške. Mediji so pisali: „Neodgovorjeno pa je ostalo vprašanje, kako je poplačal brata in soprogo, saj z njegovih računov niso razvidni nakazila ali dvig gotovine.“ Preiskava torej predpostavlja, da se v Sloveniji posluje izključno prek transakcijskih računov in da je vsako poslovanje z gotovino (ali varčevanje doma v „nogavici“) ne samo sumljivo, ampak tudi neposredni dokaz krivde. Očitno država meni, da bi moralo posojanje denarja tudi med bližnjimi sorodniki potekati takole: Urška bi s svojega računa nakazala Janezu denar, ta pa bi ji ga vrnil tako, da bi ga s svojega računa nakazal na njen račun. Zakaj že? Je posojanje denarja zakonito edino na tak način? Sta si zakonca dolžna med seboj vračati denar, če skupaj ustvarjata premoženje in sta tako dogovorjena? Še prijatelji si med seboj ne posojajo tako, da si denar polagajo na račune, kaj šele najožji sorodniki.

Tretjič, preiskava se očitno pri vrednotenju nepremičnin enkrat opira na podatke Gursa, drugič upošteva tržno ceno. Cena nepremičnine, tako je v svobodnem svetu, je znana takrat, ko se pojavi na trgu. Vredna je natančno toliko, kolikor je kupec zanjo pripravljen plačati. Vsako vrednotenje Gursa ali sodnega cenilca je na nek način ugibanje, ki temelji na predpostavki povprečnih statističnih cen, za katere se običajno izkaže, da z realnostjo nimajo resnega opravka. Nekdo za neko hišo lahko ponudi samo 50.000 evrov, drugi pa (bodisi ker mu je všeč bodisi ima z njo velike načrte bodisi preprosto zato, ker je zjutraj vstal z levo in ne z desno nogo, razlog države resnično prav nič ne briga) 100.000 evrov.

Četrtič, ni zakona, ki bi prepovedoval, da ti položnice na pošti ali v banki plačuje nekdo drug. Večina ljudi to počne sama, toda iz raznih razlogov, ki ne bi smeli zanimati prav nikogar, to v imenu tebe plačuje drug. Primer: oče da sinu denar in položnice, ta pa denar najprej položi na svoj račun in jih potem plača. Je to kaznivo? Ne. Sumljivo? Očitno samo za državo. Za zakonca Janša je položnice na ta način plačevala Urškina sestrična, ki je bančnica. Kaj je torej s tem narobe?

Pri celotni zadevi gre očitno za izhodišče (vsake) države, da so vsi njeni državljani (od navadnih ljudi do politikov) potencialni kriminalci (temu je prilagojena zakonodaja), največja težava pa je gotovina. Čeprav celo na ministrstvu za finance pravijo, da lahko človek razpolaga s toliko gotovine, kot želi, je človek, ki posluje izključno z gotovino, takoj sumljiv. Seveda, banke so postale za državo (in organe pregona) najpomembnejši člen pri nadzoru državljanov. Država pri poslovanju s karticami in prek računov natančno ve kje, kdaj, za kaj in koliko zapravljate. Zato še neizpolnjena želja države (in bančni elit), da bi nadzorovala tudi denarnico državljana, se pravi tisti del denarja, ki posamezniku po izvršeni kraji v obliki davkov še ostane. Končni cilj je popolno brezgotovinsko poslovanje, ki ni nič drugega kot finančna diktatura. Najbližje je zdaj brezgotovinskemu poslovanju Švedska, kjer se popolno brezgotovinsko poslovanje utegne zgoditi že v naslednjem desetletju. Gotovina (denar) ostaja namreč eden zadnjih branikov svobode, ostaja področje, kjer država nima vpogleda v to, kar počnete. Zato omenjeni primer z Janezom Janšo ni nič drugega, kot eno od opozoril birokratov, da so pošteni in zgledni državljani izključno tisti, ki varčujejo v bankah in poslujejo z elektronskim denarjem. Vsi drugi so takoj mračnjaški zarotniki, ki ne izpolnjujejo svojih obvez do države. Kar vse skupaj zelo spominja na Orwellovo leto 1984.

Če te pretepe lastni narod, ne moreš biti heroj, lahko si samo izdajalec ali resnica o Makedoniji

Značke

, , , , , , , , , , , , , ,

Dan boja proti okupatorju, 27. aprila 2017, ki v Sloveniji buri duhove zaradi svoje izmišljenosti in neresničnosti, je v Makedoniji postal resničen Dan boja proti okupatorju. Kuhalo se je dolgo, skoraj tri leta, odkar so socialdemokrati (SDSM) začeli z nezakonito pridobljenimi posnetki telefonskih razgovorov, še vedno ne docela razjasnjenega izvora in verodostojnosti, rušiti legitimno makedonsko oblast. Desno oblast, sestavljeno iz ministrov strank makedonske VMRO-DPMNE in albanske DUI. Da bi lahko resnično razumeli genezo sedanjih dogodkov v makedonskem Sobranju, moramo pogledati še dlje v preteklost.

Od makedonske osamosvojitve naprej so makedonski Albanci sodelovali pri sestavi vlad, imeli pravice do uporabe svojega jezika, kulture, zastopanosti v lokalnih institucijah. Makedonija je za demokratske zahodne države, ki so merile vsak korak novonastalih demokracij, veljala za zgleden primer ravnanja z manjšinami, multikulturni raj, »oazo miru na Balkanu«. Med večinskim makedonskim narodom in manjšino Albancev (pa tudi Romov, Srbov, Vlahov in Turkov) ni bilo večjih trenj in konfliktov. Vse do leta 2001, ko se je resnični oboroženi konflikt med Srbi in Albanci na Kosovu prelil v Makedonijo, kjer so se ustanovile vzporedne paravojaške teroristične formacije UČK in začele napadati državo, in ko je Zahod (natančneje Clintonova administracija in podrejena EU) te albanske teroriste priznal za »borce za svobodo« in ob koncu spopadov državi Makedoniji vsilil Ohridski sporazum, s katerim so vse manjšine v Makedoniji, ki jih je nad 20 odstotkov prebivalstva, dobile široke pravice uporabe jezika, odstotkovno zastopanost v lokalnih, regionalnih in državnih institucijah, in posebna pooblastila. Seveda so te pravice pravzaprav pripadle samo Albancem, ki naj bi jih bilo po njihovem celo 25 odstotkov in so kot manjšina dobili največ pravic v Evropi, neprimerljivo s pravicami kateregakoli manjšinskega naroda daleč naokrog. Pri sestavi vsake vlade je veljalo nenapisano pravilo, da vlado sestavita zmagovalni stranki makedonskega in albanskega bloka. Vse do lanskega decembra, ko sta na predčasnih volitvah zmagala VMRO-DPMNE na makedonski in DUI na albanski strani.

Makedonijo je zadnjih osem let vodil dvojec VMRO-DPMNE in DUI. Mirno, brez posebnosti, v soglasju in sozvočju, preko čeri svetovne ekonomske krize, s pravzaprav nenavadno visokimi ekonomskimi parametri in rastjo, z veliko tujih investicij, dvigom BDP, padcem stopnje nezaposlenosti. Samo zaradi umetno ustvarjenega spora okrog imena in veta sosednje Grčije je Makedonija ostajala pred zaprtimi vrati Nata in EU, ki je vsako leto pisala priporočila za sprejem, a pogojevala z novimi in novimi izmišljotinami, zakaj še ne sme pristopiti k pogajanjem, zakaj še ne more postati članica. Vsaj tako smo mislili. V ozadju je namreč deloval George Soros, ki je v Makedoniji ustvaril čvrsto mrežo za rušenje držav, sistemov, ne nazadnje EU. V Makedoniji aktivna Odprta družba, ki jo je leta vodil Vladimir Milčin, agent makedonske Udbe, ovaduh bivšega sistema, je ustvarila in z denarjem pojila preko 85 nevladnih organizacij z znano agendo – multikulturnost, pravice LGBT, pravice manjšin. Nevladne organizacije, posameznike, stranke in medije sta Soros in njegova Odprta družba oskrbovala z denarjem. V trenutku, ko je makedonska država neprodušno zaprla svojo južno mejo za »begunce«, »migrante« in islamske osvojevalce evropskega kontinenta, ko je makedonska država kot nečlanica EU ubranila schengensko in hkrati evropsko mejo, so Sorosove organizacije aktivirale svoje plačance, da začno rušiti legitimno oblast. Ti so najprej podprli socialdemokratskega vodjo Zorana Zaeva pri objavljanju nezakonito pridobljenih, morda celo montiranih posnetkov telefonskih razgovorov vladajočih politikov, novinarjev, znanih osebnosti; vse z namenom, da pri volivcih ustvarijo nezadovoljstvo, revolt in prevzamejo oblast. Ko to ni imelo želenega učinka, je makedonska javnost precej skeptično gledala na vse dogajanje in ni verjela v poštene namere Zaeva (aboliciranega gospodarskega kriminalca, obsojenega zaradi korupcije in sprejemanje podkupnin kot župana Strumice), je Soros aktiviral plačane demonstrante, da se gredo tako imenovano pisano revolucijo – da s svojimi protesti, ko so po Skopju z barvo polivali spomenike in stavbe, uničevali državno premoženje – spodbudijo tudi »navadne« državljane, da se jim pridružijo pri protestih in tako, v določenem času, zahtevajo predčasne volitve, da bi socialdemokrati nato zmagali in, seveda, odprli mejo z Grčijo, da bi se lahko islamska invazija nemoteno nadaljevala. Medtem so poslanci SDSM, neposredne naslednice KP Makedonije, bojkotirali delo parlamenta in se leto in pol sploh ne udeleževali sej (a seveda pobirali plačo), zavračali ponudbe vladajočih, da pomerijo svoje sile na predčasnih volitvah.

Sorosove lutke, socialdemokrati, EU-birokrati in aktivni veleposlaniki so bili prepričani, da bodo Makedonci (po vsej propagandi po skoraj treh letih) na decembrskih predčasnih volitvah volili levo opcijo in bo agenda uresničena. Pa ni bilo tako. Na volitvah je, čeprav samo z dvema poslancema več, zmagala spet, že desetič po vrsti, VMRO-DPMNE. Socialdemokrati so bili sicer drugi, vendar zanje niso glasovali Makedonci, pač pa Albanci (seveda na račun »svojih« albanskih strank), ki so zaradi tega osvojili deset poslanskih mest manj. Predsednik Ivanov je mandat podelil predsedniku VMRO–DPMNE Gruevskemu, vendar ta ni bil uspešen pri pogovorih za koalicijo s svojo dosedanjo partnerko stranko DUI. DUI je namreč, tako je postalo jasno takoj po volitvah, že začela paktirati s socialdemokrati, ki so albanskim strankam obljubili do zdaj nekaj nepredstavljivega – državotvornost. Državotvornost, ki vodi v federalizacijo države. Te obljube so Albanci na sestanku pri premierju sosednje države Albanije Ediju Rami prelili na papir in jih imenovali Tiranska platforma. Sumljivo podobna vsem načrtom Prizrenske lige – Velike Albanije. Albanci naj bi po sestavi nove vlade, ki bi jo vodil Zoran Zaev, korenito posegli v osnove makedonske države. Republika Makedonija naj bi postala »država Makedoncev in Albancev«, albanski jezik uradni jezik na vsem ozemlju Republike Makedonije (sedaj je službeni jezik tam, kjer je Albancev več kot 20 odstotkov), nova vlada bi zamenjala vse državne simbole, zastavo, grb in himno, da bi bili »boj v soglasju z dvonacionalnim karakterjem«. In na koncu – nova vlada bi takoj začela pogovore s sosednjo Grčijo za spremembo imena. Kakšno bi bilo novo ime, prepuščam domišljiji bralca.

Zoran Zaev in njegovi socialdemokrati so vse to pripravljeni zamenjati za oblast. Vse to so zamenjali za albanske glasove. Albanci so, prvič v zgodovini moderne Makedonije, oddali nekaj deset tisoč glasov za makedonsko stranko. Torej so vedeli, kaj jim je Zaev obljubil. Makedonci, ki so decembra glasovali za Zaeva, niso vedeli za njegove obljube. Ko so izvedeli zanje, so se Makedonci, ki so glasovali za Zaeva, Makedonci, ki so glasovali za VMRO-DPMNE, in Makedonci, ki sploh niso glasovali, začeli spontano zbirati za ohranitev lastne države in proti razdelitvi države, za katero so se borili stoletja. Kajti ne smemo se slepiti, da je podelitev večjih pravic in državotvornost albanskega naroda v Makedoniji samo prvi korak do federalizacije in odcepitve oziroma pripojitve k ostalima dvema albanskima državama (Albaniji in Kosovu), kar pomeni uresničitev načrta Velike Albanije.

Spontano zbiranje, poimenovano Četrti Ilinden, s parolo Za skupno Makedonijo, je na ulicah Skopja, Bitole, Ohrida, Prilepa, Strumice in Kičeva (na ulicah večinoma makedonskih mest) vztrajalo 60 dni. Čeprav se je na začetku zdelo, da je to gibanje nastalo predvsem v podporo VMRO, je na ulice privabilo mlade in stare, častilce NOB, ASNOM-a in častilce zgodovinske VMRO, umetnike, intelektualce, delavce, može in žene. Makedonce, Bošnjake, Turke, Rome, Srbe. V bran Makedoniji. V bran državi Makedoniji taki, kot je sedaj. Šestdeset dni so mirno protestirali s transparenti in pesmijo, v povorki tisočih, desettisočih, skupaj dvesto tisoč jih je bilo. Vsak dan, od ponedeljka do petka, točno ob petih popoldne. In šestdesetega dne, 27. aprila 2017, ob petih popoldne, ko je bila pred parlamentom zbrana množica protestnikov, je albanski poslanec na govornici makedonskega parlamenta zapel himno države Republike Albanije. In poslanci SDSM ter poslanci albanskih strank so, z zajetno podporo tujih veleposlanikov in predstavnikov »mednarodne skupnosti« (predvsem iz levičarskih držav, tudi iz Slovenije) po koncu seje parlamenta, mimo pravilnika in zakonov, izbrali novega predsednika parlamenta, bivšega komandanta teroristične vojaške organizacije UČK Talata Džaferija. 16 let pred tem je UČK pod vodstvom istega Džaferija masakriralo osem Makedoncev, policistov in vojakov v službi Republike Makedonije. Očitna provokacija, albanska himna, intonirana v makedonskem parlamentu in izbor bivšega terorista za predsednika makedonskega parlamenta, je pri mirnih protestnikih izbilo sodu dno. Množica je spontano in nenadzorovano vstopila v parlament, da bi zavzela institucijo v svoji lasti in se soočila s svojimi krvniki, s svojimi izdajalci, z ljudmi, ki so prodali svoj narod za peščico zlatnikov, za oblast, za interese tistih, ki so jih leta in leta plačevali.

Je nasilje utemeljeno in se ga da oprostiti? Vsekakor ne. A je razumljivo. Gnev, jeza, nemoč, ki so se v Makedoncih nabirala najmanj zadnja tri leta, so se prelili v spontane proteste in izbruhnili ob dogajanju v narodnem parlamentu. Na to so računali. Samo tako so lahko prikrili nelegalno, izven pravil, ustave in zakonov, ustoličenje predsednika parlamenta, na ta način so poskusili prikriti svoje izdajalstvo.

Vendar se narod, makedonski narod ne da. Sledil je nov miroljuben shod, tokrat pred pisarno predstavnika EU. Kajti prav ta EU, v imenu katere sta Federica Mogherini in Johannes Hahn čestitala in legitimizirala izbor Talata Džaferija, nosi del krivde za nastale razmere. Prav tako so krivi tudi veleposlaniki tujih držav v Makedoniji, ki so se, vsem na očeh in brez sramu, mešali v notranje zadeve suverene države, v kateri so akreditirani. Ko so zahtevali, da se izbere vlada po njihovem okusu. Ko so na dan volitev obiskali državno volilno komisijo. Ko so zahtevali dialog, a se niso hoteli srečati s predstavniki naroda, ki je na ulici dva meseca sporočal, da Tiranske platforme ne bo sprejel.

Zavedati se moramo, da so med nami ljudje, ki so pripravljeni prodati svoj narod in svojo težko zasluženo državo za pest drobtinic z bogataševe (Sorosove ) mize. A vsak narod ima mejo tolerance in kaj hitro lahko pride do točke, ko vzame svoje zadeve v svoje roke. 27. april 2017 je bil tako v Makedoniji pravi Dan boja proti okupatorju.

Protesti v Makedoniji ne bodo prenehali. Makedonci ne bodo dopustili, da jim domači izdajalci in tuji vazali bogataša s perverznim načrtom o uničenju Evrope vzamejo njihovo državo. Umiritev strasti je mogoča samo tako, da državljani Republike Makedonije ponovno izrazijo svojo podporo za ali proti Tiranski platformi. »Da se prebroime«, pravijo Makedonci, »kolku sme, tolku sme, tokmu sme«. Prevod:  »Da se preštejemo; kolikor nas je, toliko nas je, dovolj nas je«.

Nevladne organizacije kot tihotapske združbe*

Značke

, , , , , , , , , ,

Pred tedni je sicilijanski tožilec Carmelo Zuccaro napovedal preiskavo več nevladnih organizacij (NVO). Od septembra 2016 do danes se namreč ob obalah od Katanije do Pozzalla zadržuje vse več ladij, ki so v lasti ali najemu nevladnih organizacij. Opremljene so z brezpilotnimi letali in vrhunsko pomorsko tehnologijo. Tožilca zanima, kdo jih financira, sploh delujejo zakonito in ali mogoče ne pomagajo pri tihotapljenje ljudi iz Afrike v Italijo. Pljujejo namreč pod zastavami miniaturnih eksotičnih držav, ki so znane kot pralnice denarja.

Preiskovalci Gefire, organizacije za strateške študije iz Nijmegena na Nizozemskem, so oktobra in novembra lani z odprtimi usti nejeverno zrli v računalniške ekrane. S pomočjo programske opreme za satelitsko sledenje ladij (AIS), uradnih sporočil Urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) in poročil novinarjev so ugotovili, da najmanj osem nevladnih organizacij, kot so Moas, Zdravniki brez meja, Rešimo otroke, fundacija Bootvluchting ali Odprte roke, ne rešujejo migrantov iz razburkanega Sredozemskega morja, ampak uporabljajo svoje ladje za čarterske ladijske prevoze večinoma črncev iz obal Afrike v Italijo. »Bili smo priča veliki prevari in tihotapljenju ilegalnih migrantov,« so pri Gefiri zapisali v poročilu na svoji spletni strani in objavili podrobno dokumentacijo. Dodali so, da so NVO navadne tihotapske združbe, ki s pomočjo mafije, v španoviji z Evropsko unijo (EU) in dogovorov z italijansko obalno stražo pod pretvezo reševanja ljudi na staro celino pošiljajo na tisoče ilegalnih migrantov.

»Donator« Soros

Poročilo Gefire seveda ni prišlo v mainstream medije (MSM), saj bi pokvarilo podobo požrtvovalnih in sočutja polnih aktivistov. Preiskavo so objavili samo alternativni mediji, kar je bilo dovolj, da je prišla na ušesa tožilcu Carmelu Zuccaru. Pravzaprav je samo potrdila njegove sume, da se za delovanjem NVO, ki dobivajo donacije tudi od fundacij Georga Sorosa in Hillary Clinton, skriva zloben načrt. Kot je pred dnevi razlagal medijem (potem ko so ga NVO obtožile blatenja njihovega dobrega imena), obstajajo namigi, da morajo migranti za prevoz nevladnikom plačati, da se NVO dogovarjajo s kriminalnimi združbami o nezakonitem delu črncev na poljih ali rastlinjakih, najbolj pa Zuccara skrbi, da se število smrtnih žrtev ali pogrešanih migrantov kljub »nesebični pomoči« NVO ne zmanjšuje. Izrekel sicer ni, a sicilijanskega tožilca je bilo razumeti, da obstajajo utemeljeni sumi, da so nekateri migranti, ki jih zavedli kot »pogrešane«, prodani naprej mafiji.

Organizacija Gefira je ugotovila, da so samo ladje NVO, ki so jih lani dva meseca spremljali, prepeljale iz Afrike v EU vsaj 39.000 ilegalnih migrantov. To je več kot petina vseh, ki so dosegli Italijo (po podatkih 181.436, letos že nekaj manj kot 25.000). A če vemo, da je Gefira ladje spremljala samo dva meseca in da je Zuccaro izjavil, da so se NVO začele množiti konec poletja lani, lahko z zagotovostjo trdimo, da so nevladniki pod krinko humanitarnosti mimo šengenskih pravil na staro celino uvozili več kot 100.000 tujcev, večinoma, če sledimo podatkom UNHCR, mladih črncev iz Gvineje, Nigerije, Gambije, Slonokoščene obale, Senegala in Malija. Kako to tihotapljenje poteka.

Od Libije do Italije

Petnajst ladij, ki so jih spremljali preiskovalci Gefire, so bile običajno zasidrane ob obalah Malte ali Sicilije. Od tam so se odpravile na »reševanje«. Toda ne na odprto morje, ampak so opravile okoli 275 navtičnih milj proti jugu, kjer so se zasidrale osem do 12 navtičnih milj od libijske obale in čakale na velike gumijaste čolne polne migrantov, ki so jih nato naložile na svoje ladje. Od tam so odplule nazaj na Sicilijo in migrante ob velikem medijskem pompu, češ da so jih rešile zanesljive smrti, običajno izkrcale v štirih mestih: Kataniji, Siracusi, Pozzallu in Marsali. Nato so se vrnili k libijski obali in »reševanje« ponovile. To so lahko počele v dogovoru z italijanskimi oblastmi, kar je posredno priznal tudi eden od »reševalcev«, češ da »reševanje« usklajeval poseben reševalni center v Rimu. Ladje so namreč krenile proti obalam Libije deset ur prej kot so tihotapci z migranti v gumijastih čolnih zapustili libijsko obalo. Kar pomeni, da so tihotapci povezani z centrom v Rimu.

Motiv nevladnih organizacij pri tem za staro celino škodljivem početju ni jasen. Za organizacijo Moas pravijo, da dela po naročilu malteške vlade, saj ne želi, da Malta postane migrantski žep, zato prevažajo migrante iz Libije mimo Malte neposredno v Italijo. Nekatere nevladne organizacije delajo za denar, druge spet v povezavi s politiko. A ker je tovrstno »reševanje« zelo drago in ker do končnega naročnika lahko prideš samo, če slediš denarju, želi tožilec Zuccaro stvari priti do dna.

Pomaga celo Bruselj

Nevladne organizacije, ki se ukvarjajo s takim tihotapstvom ljudi, so se že vse užaljene oglasile. Po njihovo migranti bežijo pred vojno, zato so jim dolžni pomagati, ker bi tako ali drugače skušali prečkati Sredozemsko morje. Toda zakaj NVO migrantov, ki jih rešijo pred libijsko obalo, ne vrnejo nazaj v Afriko (v bližnjo Tunizijo), ampak naredijo 275 navtičnih milj dolgo pot nazaj v Italijo. In zakaj italijanska obalna straža skupaj s Frontexom (evropska agencija za mejno in obalno stražo) to dopušča in celo sama pomaga reševati migrante ob afriški obali? Krši se ne samo Šengen, ampak tudi pomorsko pravo.

Res je morska migrantska pot od Libije v Italijo trenutno največja in najbolj nevarna pot, kar pa ne pomeni, da je treba Afričanom z organiziranimi čarterskimi ladijskimi prevozi pomagati pri ilegalnih vstopih v EU. Črnci namreč dobesedno derejo v Evropo. Če jih je med letoma 2009 in 2013 s plovbo prek Sredozemlja v povprečju na leto prišlo okoli 40.000, jih je lani že več kot 180.000, kar pomeni, da je številka že tretje leto zapored presegla 150.000, med njimi je po zadnjih podatkih UHHCR 71,2 odstotka moških. Pri tej invaziji tujcev pomaga Bruselj, ki je nevladne organizacije, ki se zdaj kažejo kot navadne kriminalne tihotapske združbe, celo zaščitil pred kazenskim pregonom. V posebnih pravilih, ki so jih sprejeli poslanci evropskega parlamenta je namreč zapisano, da zasebniki in nevladne organizacije pri iskanju in reševanju na morju ne smejo tvegati kazni. Kar drugimi besedami pomeni, da NVO lahko nekaznovano tihotapijo ljudi v EU.

Velika flota NVO

Flota NVO pa je res impozantna. Sestavljena je iz več deset dobro opremljenih ladij. Izstopa Topaz Responder, 51 metrov dolga ladja Moasa, ki je registrirana na Maršalovih otokih. Naenkrat lahko prevaža po več sto, ljudi. Aquarius je ena od številnih ladij humanitarne organizacije Zdravniki brez meja. Registrirana je na Gilbratarju. Golfo Azzurro pljuje pod panamsko zastavo in deluje v okviru nizozemske humanitarne organizacije Begunski čoln. Ladja Vos Hestia pljuje za organizacijo Rešimo otroke, deluje v okviru italijanske obalne straže. Organizacija Odprte roke ima v lasti ladjo Astral. Bila je največkrat opažena ob libijski obali, po razkritju afere je nenadoma izginila. Ladjo Sea-Watch I upravlja nemška organizacija, ki je blizu militantnemu združenju Odprimo meje. Brez odgovora je vprašanje, kako lahko taki skrajni organizaciji, ki se zavzema za odpravo mej in ki sodeluje pri nasilnih protestih, sploh dovolijo pluti, če je že vnaprej jasno, da ne rešujejo, ampak samo prevažajo tujce na staro celino.

»Dnevni izdatki za Aquarius, s katerim upravljajo Zdravniki brez meja, so okoli 11.000 evrov, vzdrževanje Moasovih ladij Topas Respondeer in Phoenix stane po 0,4 milijone evrov na mesec za vsako,« ugotavlja tožilec Zuccara. To je veliko denarja, kdo jih iz ozadja financira, ni jasno. Dodaja, da bo preiskavo nadaljeval kljub nasprotovanju in grožnjam s strani NVO.

Kratek filmček preiskave Gefire si lahko ogledate tukaj.

*Tekst je bil prvič objavljen v reviji Reporter.

Soočenje programov: Macron vs. Le Pen

Značke

, , , , , , , , , , , , ,

V zadnjih dneh se o glavnih kandidatih za novega francoskega predsednika (ali predsednico), se pravi o Emmanuelu Macronu in Marine Le Pen, veliko govori in piše. Sem in tja se pojavijo tudi izvlečki iz njunih programov, pri čemer prevladuje stališče, da je program predsednice Nacionalne fronte bolj socialističen od programa »neodvisnega« kandidata Macrona, sicer bankirja družine Rothschild. Prosil sem nekaj svojih prijateljev, ki znajo dobro francosko, da zberejo v francoskih medijih (TV BFM, Le Monde, Le Figaro, LCI, Boulevard Voltarire, Le Perisien) zapise o njunih programih. Tako je nastalo soočenje med programa Macrona in Le Penove. V telegrafskem stilu objavljam posamezna področja po abecednem redu (osnova področja so vzeta od TV BFM).

Programa ne bom komentiral, ker želim, da si bralec sam ustvari mnenje.

Družba in solidarnost

Macron bi v imenu boja proti homofobiji uvedel posebne in nenapovedane preglede v podjetjih, oddelek za boj proti diskriminaciji bi lahko brez opozorila vstopil v stanovanje ali podjetje, povečal bi najnižjo invalidnino na 900 evrov, ohranil bi prepoved uživanja konoplje.

Le Penova bi pomagala ljudem z nizko kupno močjo, zavrača načelo pozitivne diskriminacije, ponovno bi ovrednotila in prevetrila dodatke za polnoletne osebe, ohranila bi prepoved uživanja konoplje, ponovno bi ovrednotila tarife za plin in električno energijo.

Družinska politika

Macron pravi, da bo Francija pomagala homoseksualnim parom in samskim ženskam, občine bodo morale poskrbeti za otroško varstvo tako, da bo finančno breme pravičnejše razporejeno, dodeljeno bo avtomatično državljanstvo otrokom (Francozov), ki se rodijo v tujini.

Le Penova bi zamenjala zakon o porokah istospolnih parov, ponovno uvedla dopust za oba starša (očeta in mater) in univerzalni družinski dodatek, prednost prejema socialnih pomoči bi imele domače, francoske družine, tujim družinam bi pomoč zmanjšala.

Državne institucije

Macron bo čas na vodilnih položajih državnih institucij omejil na tri mandate, prepovedal zaposlitev družinskih članov kot pomočnikov poslancev v parlamentu, za kandidate za poslance bo objavil izpiske iz kazenskih evidenc, do leta 2022 uvedel elektronsko glasovanje.

Le Penova bi število poslancev v francoskem parlamentu zmanjšala na 300, pobudo za referendum bi lahko vložilo pol milijona volivcev, z referendumom bi spremenila ustavo, povečala bi oddelek za prostorsko načrtovanje, promet in stanovanjsko politiko.

Ekonomija

Macron bi število javnih uslužbencev zmanjšal za 120.000, javno porabo zmanjšal s 57 odstotkov na 52 odstotkov BDP, za pet let uvedel varčevalne ukrepe, povečal prispevek za zdravstveno zavarovanje za 2,3 odstotka.

Le Penova bi spet uvedla nacionalno valuto (francoski frank), poostrila boj proti finančnim in socialnim goljufijam, znižala davek na plače, obdržala 15-odstotno stopnjo davka na dohodek pravnih oseb, omilila pogoje za dostop do posojil za mala in srednja podjetja, določila najvišjo stopnjo zamudne obrestne mere za posojila in prekoračitve limita za podjetja in gospodinjstva.

Evropa

Macron bo predlagal ustanovitev evropskega varnostnega sveta in evropskega obrambnega sklada, evropskim partnerjem bo predlagal krepitev varnostnih organov na zunanjih mejah EU.

Le Penova bi se pogajala z EU in nato izvedla referendum (za Frexit), prepovedala bi dvojno državljanstvo za prebivalce tretjih držav (neevropske države), zavrnila mednarodne pogodbe (na primer TTIP).

Imigracije

Macron pravi, da bo glavno merilo za pridobitev francoskega državljanstva znanje francoščine, prošnje za azil bodo rešili v pol leta.

Le Penova bi na leto dopustila le 10.000 priselitev, obnovila bi mejne prehode in zaposlila 22.000 carinikov, prepovedala bi avtomatsko združitev družine (če je migrant že v Franciji, to ne pomeni, da lahko za njim pride še družina), avtomatična zavrnitev prošnje za azil, če bi ilegalni migrant prošnjo lahko vložil v drugi državi, iz katere je prišel v Francijo.

Izobraževanje

Macron bi povečal število učiteljev in profesorjev, prepovedal uporabo mobilnih telefonov v šolah in fakultetah, povečal državno podporo srednjim in visokim šolam, omejil razred na 12 učencev, uvedel popuste za socialno najbolj ogrožene študente in razširil program Erasmus.

Le Penova bi, da bi preprečila nošnje burk v šolah, nazaj uvedla šolske uniforme, po njeno mora biti šola posvetna, nevtralna in varna, pouk v vseh osnovnih šolah bo moral vsaj polovico časa potekati v francoščini.

Kmetijstvo

Macron bi kmetijstvu namenil dodatnih 5 milijard evrov, mladim kmetom bi jamčil za do 50.000 evrov posojil, postopno bi odpravil uporabo pesticidov.

Le Penova bi reformirala kmetijsko politiko, mlade kmete spodbudila z davčnimi olajšavami v prvih letih kmetovanja, spodbujala bi izvoz kmetijskih pridelkov, prednost pri javnih naročilih bi imel domači kmetijski pridelki.

Kultura

Macron želi, da so knjižnice odprte tudi v večernih urah in konec tedna, mladim do 18. leta starosti bi za kulturo dal po 500 evrov na leto, država bi v kulturne in ustvarjalne dejavnosti vložila 200 milijonov evrov. S posebnim zakonom bi medijem zagotovil novinarsko in uredniško neodvisnost.

Le Penova bi patriotskim vsebinam povečala proračun za četrtino, ustvarila bi nacionalni sektor za umetnost, mladim bi povečala dostopnost kulturnih prireditev, prepovedala bi prodajo stavb, ki so pomembne za nacionalno kulturo, tujcem.

Mednarodna politika

Macron ne podpira širitev Nata izven Balkana, zavzema se za večje pristojnosti Varnostnega sveta ZN, prepovedal bi veto stalnih članic varnostnega sveta, ko bi šlo za dokazane zločine proti človeštvu.

Le Penova bi obnovila razvojno sodelovanje z Afriko.

Mobilnost, infrastruktura in teritorialna razdelitev

Macron bi celo Francijo prekril s širokopasovnimi internetnimi povezavami, podvojil število domov za ostarele, v petih letih podaril 200.000 letalskih vozovnic, da bi povečal mobilnost ljudi.

Le Penova bi ravni državne administracije zmanjšala s šest na tri. Odpravila bi regije.

Obramba

Macron bi postopno povečal obrambi proračun na dva odstotka BDP, vzdrževal operativno vojaško silo, ki bi štela 77.000 ljudi, za fante in dekleta bi uvedel univerzalno obvezno služenje vojaškega roka, posodobil bi jedrsko orožje.

Le Penova bi obrabni proračun povečala na 3 odstotke BDP, Francija ne bi več sodelovala v poveljstvu Nata, število vojakov bi povečala za 50.000, postopoma bi uvedla obvezno 3-mesečno služenje vojaškega roka.

Okolje

Macron bi za ekologijo namenil 15 milijard evrov, v mestih prepovedal vse kurilne naprave na premog, prepovedal javna in zasebna raziskovanja fosilnih goriv, povečal davek na ogljik na 100 evrov na tono CO2.

Le Penova bi prepovedala uporabo GSO in izkoriščanje plina iz skrilavca, zaščita živali bi bila nacionalna prioriteta, strogo prepovedala obredno klanje (prepoved zakola, ne da bi žival prej omamili), posodobila bi francosko jedrsko industrijo.

Pokojnine

Macron bi vsem povečal pokojnine za 100 evrov, starost upokojitve ne bi povečal, uvedel bi univerzalen pokojninski sistem, omejil bi pokojnine za poslance.

Le Penova bi povečala minimalno pokojnino, ampak le za tiste, ki imajo francosko državljanstvo in najmanj 20 let živijo v Franciji, upokojitvena starost bi bila 60 let ob 40-letni delovni dobi.

Pravice žensk

Macron bi zagotovil enoten porodniški dopust za vse ženske (ne glede na status), uvedel bi ženske kvote na najodgovornejših državniških funkcijah, začel bi petletno kampanjo proti nasilju nad ženskami, javno objavil imena podjetij, ki pri plačah delajo razlike med moškimi in ženskami.

Le Penova bi razvila nacionalni načrt za znižanje razlik v plačilih med moškimi in ženskami.

Pravosodje

Macron bo v pravosodju zaposlil dodatnih 15.000 ljudi, uvedel digitalno sodstvo, povečal število izobraževalnih centrov za prestopnike, skrajšal sodne zaostanke.

Le Penova bi povečala zmogljivosti zaporov (za 40.000 ljudi), obnovila avtomatični izgon kriminalcev in kršiteljev tujega porekla, povečala število sodnikov, ukinila socialne prejemke staršem mladoletnikov, ki se ne bi izobraževali.

Sekularizem

Macron bo dosledno upošteval, da je Francija sekularna država, v šolo bo uvedel enakopravno poučevanje on vseh verah, na univerzah ne bo prepovedal naglavne rute.

Le Penova bi povsod uvedla spoštovanje načela sekularnosti.

Stanovanjska politika

Macron bo zgradil 80.000 stanovanj za mlade, gradil bo socialna stanovanja, uzakonil pravico do stanovanja za brezdomce.

Le Penova bi olajšala dostop do posojil za izgradnjo stanovanj, znižala bi stanovanjske takse, izbrisala bi dediščino pri izračunu za odmero davka, pri dodelitvi socialnih stanovanj bi imeli prednost domačini oziroma državljani Francije.

Varnost

Macron bi zaposlil še 5.000 policistov, kaznoval nevludnost in nadlegovanje na ulicah, izboljšal obveščevalno dejavnost, ustanovil posebno enoto, ki bi se ukvarjala z terorizmom Islamske države, uvedel posebne centre za tiste, ki so se radikalizirali.

Le Penova bi dodatno zaposlila 15.000 policistov, prenovila obveščevalne službe, poskrbela za status vojaške policije, posodobila bi opremo policistov in policijsko infrastrukturo.

Zaposlovanje

Macron bi uvedel brezplačno zavarovanje za primer brezposelnosti za zasebnike in javne uslužbence, ukinil bi socialni sistem za samozaposlene in uvedel splošnega, ljudem bi dal možnost, da na referendumu povedo, koliko ur na teden naj delajo (tedenski delovnik bi potem z zakonom veljal za vsa podjetja.

Le Penova bi uvedla davčne olajšave za nadurno delo, olajšala dostop do zaposlitve invalidom, tedenski delovni čas bi bil 35 ur, upokojitvena starost bi bila 60 let, če ima kandidat najmanj 40 let delovne dobe, uvedla bi davek za najem tuje delovne sile, pri zaposlitvi bi dala prednost tistim, ki znajo in uporabljajo francoščino.

Zdravstvo

Macron bi zagotovil, da bi zdravstveno zavarovanje krilo vse stroške za zobozdravstvo, zobne proteze in očala, sredstva za zdravstvo bi povečal za pet milijard, do leta 2022 bi moralo biti 50 odstotkov vse hrane v restavracijah in menzah ekološke.

Le Penova bi zagotovila zdravstveno varstvo za vse francoske državljane, povečala bi zmogljivosti javnih bolnišnic, pripravniki za zdravnike bi prva leta službe preživeli na manj naseljenih območjih, ukinila bi državno zdravstveno pomoč za nezakonite priseljence, povečala bi delež uporabe generičnih zdravil.