21 torek Feb 2023
Britanska predsednica vlade Margaret Thatcher je na konferenci konservativne stranke v Winter Gardens v Blackpolu 14. oktobra 1983 imela enega svojih najbolj znamenitih govorov.
»Javni denar ne obstaja. Obstaja samo davkoplačevalski denar,« je dejala.
Podnaslovljen odlomek iz govora si lahko ogledate TUKAJ.
20 ponedeljek Feb 2023
Posted in Družba
Značke
emetofilija, mazohizem, nekrofilija, pedofilija, Pedro Sanchez, sadizem, skatofilija, Tanja Fajon, zoofilija, Španija
Postmodernizem je meje sprejemljivega tako zelo razširil, da se zdi, da mej ni več. Tudi na področju spolnih praks. Kar se je še včeraj zdelo moralno sporno in v nekaterih primerih celo kaznivo dejanje, danes velja za napredno, morebiti celo družbeno zaželeno. Prakticiranje tistega, kar je tradicionalna etika opredeljevala za slabo in zlo, namreč pomeni osvobajanje spon zatohlega in preživetega družbenega ustroja.
Urofilija, pedofilija, mazohizem, gerontofilija, emetofilija, sadizem, nekrofilija, skatofilija in zoofilija so postale malodane umetelne spolne prakse, ki niso več skrite za štirimi stenami in daleč od oči javnosti. Zdaj iz Španije prihaja vest, da bo vlada Pedra Sáncheza, za katerega je zunanja ministra Tanja Fajon dejala, da »si delijo vizijo prihodnosti«, dekriminalizirala zoofilijo.
Zoofilija je seks z živalmi. Do zdaj je bila v Španiji nezakonita. V 337. členu kazenskega zakonika je bilo zapisano, da se z zaporom kaznuje vsak, ki spolno izkorišča živali. Besedno zvezo »spolno izkoriščanje« so iz člena črtali. Levičarska koalicija v španskem parlamentu je 9. februarja izglasovala spremembo zakona, po kateri bo seks z živalmi kazniv le, če bo človek med spolnim dejanjem živali prizadejal poškodbe, zaradi katerih bo potrebno veterinarsko zdravljenje.
Kazenski zakonik so spremenili, ker je na Iberskem polotoku stopil v veljavo nov zakon o pravicah in dobrem počutju živali, ki da je predlagala ministrica za socialne zadeve Iona Belarra. V njem zoofilija ni več kaznivo dejanje. Ostaja pa kaznivo dejanje, če doma ubiješ podgano (do 18 mesecev zapora in 50.000 evrov denarne kazni) ali če pasja samica zanosi, lastnik pa ni registriran kot rejec psov (do 200.000 evrov kazni).
Španci so do zdaj kriminalizirali spolni odnos z živaljo zato, ker so menili, da »živali niso sposobne privoliti« v spolni odnos s človekom. Kaj se je spremenilo, da so živali čez noč postale sposobne v privolitev ali zavrnitev, ni znano.
17 petek Feb 2023
Posted in Družba
Značke
moški, nebinarni spol, Telegraph, transspolnost, znanstveniki, ženska
Besedi »moški« in »ženska« bi morali postopoma opustiti, ker napeljujeta na prepričanje, da je spol binaren, pravijo »znanstveniki«, poroča britanski Telegraph.
»Znanstveniki«? Vsekakor je treba biti previden, kdo so ti »znanstveniki«. Noben od njih ni znanstvenik. So aktivisti, ki se oglašajo v medijih in promovirajo idejo, da biološki spol ne obstaja.
»Raziskovalce, ki preučujejo ekologijo in evolucijsko biologijo, bi bilo treba spodbujati k uporabi izrazov, kot so ´proizvajalec sperme´ ali ´proizvajalka jajčec´ ali ´XY/XX posameznik´, da bi se izognili ´poudarjanju hetero-normativnih izrazov´,« pravijo strokovnjaki.
»Strokovnjaki«? Spet. Noben od njih ni strokovnjak za področje, o katerem govorijo. So aktivisti. To je treba znova in znova ponavljati.
Čeprav je zadeva komična, nikomur ni do smeha. Zanikanje znanosti in bioloških razlik je prekleto nevarno, še posebej, če nas v to prepričujejo levičarski aktivisti. Tisti, ki verjamejo, da je hetero-normativnost realna znanost, so izpostavljeni napadom. Ampak ne glede na vse (in kolikor se igrate z besedami), transspolna ženska ne bo nikoli »proizvajalka jajčen«, ampak bo vedno moški. On obratno. Transspolni moški ne bo nikoli »proizvajalec sperme«, ampak bo veno ženska.
Sicer aktivisti pravijo, da tudi koncepta »preživetja najmočnejšega« ne bi smeli več uporabljati, ker diskriminira invalide.
12 nedelja Feb 2023
Posted in Uncategorized
Sir Roger Scruton govori o feministkah in transspolnih aktivistih.
Sir Roger Scruton: »Radikalnemu feminističnemu gibanju je uspelo doseči eno stvar na univerzah. Znebili so se besede spol (v biološkem smislu). Beseda spol se namreč nanaša na biološko dejstvo, ki ga ne moremo zanikati. Ne odgovarja svobodi in težnjam tistih ljudi, ki ga hočejo zanikati. Nastal je nov tip žrtev, tip ljudi, ki ne prenesejo resnice o človeški biologiji. Zato je biološki spol zamenjal družbeni spol.«
V spomin na angleškega konservativnega filozofa in pisatelja Sira Rogerja Scrutona: februar 1944 – januar 2020.
Podnaslovljen posnetek lahko pogledate TUKAJ.
Postanite naročnik kanala.
09 Četrtek Feb 2023
Posted in Ekonomija
Značke
Estonija, gospodarstvo, reforme, Slovenija, Višegrajska skupina
Zgodilo se je pričakovano. Po prvih podatkih in ocenah Mednarodnega denarnega sklada (MDS) za lansko leto je pri bruto domačem proizvodu (BDP) na prebivalca Estonija prehitela Slovenijo. Obema je tik za petami Češka.
Slovenija in Estonija sta samostojni državi postali leta 1991. Medtem ko je bilo to za Slovenijo prvič, je bila Estonija enkrat sicer že samostojna in neodvisna država. To je postala leta 1918 in tako je bilo do leta 1940, ko jo je okupirala Rusija. Po padcu Berlinskega zidu sta se obe državi osamosvojili in se skušali otresti socializma. Medtem ko je baltska država šla po poti korenitih prostotržnih reform, se je Slovenija pod vodstvom Liberalne demokracije Slovenije in predsednika vlade Janeza Drnovška zatekla k »neboleči« tranziciji. To se je izkazalo za zelo škodljivo. Tudi zato se je BDP na prebivalca v zadnjih treh desetletjih v Estoniji povečal za skoraj 29.000 ameriških dolarjev (26.700 evrov) na 29.730 ameriških dolarjev (27.380 evrov), v Sloveniji samo za nekaj več kot 21.000 dolarjev (19.340 evrov) na 29.470 ameriških dolarjev (27.140 evrov).
(Ne)zanesljivost DBP
BDP na prebivalca sicer ni najbolj zanesljiv kazalec blaginje v neki države, vendar ga v tej vlogi vidi večina statistik. Pogosto je treba podatke o rasti ali padcu BDP jemati z zadržkom. Težava z BDP kot kazalnikom blaginje je, da vključuje tudi državno potrošnjo, ki je v primeru izračuna povsem izenačena z zasebno potrošnjo. Ekonomija pa nas uči, da državna potrošnja pošilja trgu »napačne signale«: država lahko veliko troši, kar ne pomeni, da s to potrošnjo narašča tudi blaginja državljanov. V nekdanji socialistični Jugoslavije je bila tako denimo za rast BDP vsako leto »zaslužna« tudi megalomanska gradnja spomenikov NOB. Prebivalci razen stroškov z davki od njih niso imeli ničesar, njihova blaginja se zaradi spomenika padlim borcem ni povečala.
Toda kljub temu BDP ni zgolj neka računovodska ali statistična enota, ki nič ne pove. Ker ni druge, se BDP na prebivalca uporablja kot najbolj razširjen kazalnik blaginje državljanov neke države, še posebej zato, ker lahko z njim delamo zgodovinske primerjave. Uporaben kazalnik (če ne še bolj) je tudi individualna potrošnja na prebivalca v standardih kupne moči (SKM), kjer sta Slovenija in Estonija praktično izenačeni: Slovenija je leta 2021 dosegla 90 odstotkov povprečja EU, Estonija le odstotno točko manj. Podatkov za leto 2022 še ni, lahko pa pričakujemo, da bo Estonija tudi v tem kazalcu že boljša od Slovenije.
Kaj se je zgodilo? In kako to, da nas nekdanje socialistične države, na katere smo še pred leti gledali z viška, prehitevajo druga za drugo?
Tranzicija
Estonija je bila, tako kot Slovenija, skoraj pol stoletja pod komunistično okupacijo. Ko je vzhodni socialistični blok razpadel, je imela veliko slabši izhodiščni položaj kot Slovenija: v začetku 90. let prejšnjega stoletja je njen BDP na prebivalca komaj presegal tisoč ameriških dolarjev (920 evrov), medtem ko se je v Sloveniji gibal okoli 8.000 dolarjev (7.630 evrov). Estonski BDP na prebivalca je bil 8-krat manjši od slovenskega, a že na prehodu tisočletja estonski BDP znašal že polovico slovenskega.
Uspeh evropskega gospodarskega tigra od začetka tranzicije ni naključje. Estonci so za razliko od Slovencev odločno prekinili s komunistično preteklostjo. Medtem ko so Slovenci volili v demokrate preoblečene partijce, so se v baltski državi prebivalci odločili za ljudi, ki so obljubili in jih potem vodili v prostotržno gospodarstvo. Velika zasluga gre Martu Laaru, prvemu estonskemu predsedniku vlade in članu desnosredinske politične stranke, ki je kasneje dejal, da je kot zgodovinar prebral le eno ekonomsko knjigo – Svoboda izbire od Miltona in Rose Friedman. In se po njej ravnal. Rezultati so danes vidni: Estonija, ki se je po osamosvojitvi lotila sicer za ljudi bolečih, a očitno uspešnih reform (reformirali so pokojninski, davčni in zdravstveni sistem, pravosodje, zaščitili zasebno lastnino, privabili tuje naložbe, pustili ljudem svobodo), je danes na lestvici indeksa človekove svobode četrta (Slovenija 32.), vladavine prava osma (Slovenija 32.) in ekonomske svobode sedma (Slovenija 32.). Je daleč pred vsemi drugimi tranzicijskimi državami.
Sprememba miselnosti
Medtem ko v Sloveniji tranzicija še kar traja in Slovenijo nekako vleče nazaj v socializem (tudi zaradi EU, ki postaja vse bolj socialistična), je Estonija s tranzicijo že končala. Mlade generacije, ki so zrasle v samostojni državi, so povsem drugačne od slovenske: medtem ko se na sončni strani Alp zanašajo na državo, ki naj bi jih reševala, ko zabredejo v težave, se mladež od Baltskem morju po padcu sama postavi na noge. Ta sprememba miselnosti se je najbolj pokazala od zadnji veliki finančni krizi leta 2008. Kaj se je zgodilo?
Ker je Estonija ekonomsko zelo odprta in svobodna država, jo je finančna kriza zelo prizadela; mogoče najbolj od vseh evropskih držav. Globalna recesija je povzročila, da je v nekem trenutku brezposelnost celo presegla 20 odstotkov, bankrotirala so številna podjetja. Toda država si je zelo hitro opomogla. Celo več. Krizo je Estonija izkoristila za dodatne reforme in zelo zmanjšala javno porabo. Estonija je bila, potem ko si ji je BDP na prebivalca zmanjšal za več kot 20 odstotkov (z 18.280 dolarjev leta 2008 na 14.760 leta 2009), že po 18 mesecih spet v polnih obratih. In Slovenija?
Potratne rdeče vlade
Po pravem malem gospodarskem čudežu pod Janševo prvo vlado (2004 – 2008) je po volilni prevari vajeti prevzel dvojec Borut Pahor (predsednik vlade) in Franci Križanič (minister za finance). Namesto rezov v javno porabo je sledilo brezglavo zadolževanje, da bi se ohranila standard in blaginja predvsem javnega sektorja. Če je pod Janševo vlado BDP na prebivalca znašal 27.740 dolarja, je v naslednjih letih pod vladavino levih strank padel na 21 tisoč dolarjev (2015) in dosegel raven iz leta 2008 šele pod tretjo Janševo vlado. Posledice takratne finančne avanture rdeče vlade so vidne še danes: medtem ko znaša javni dolg Slovenije okoli 75 odstotkov BDP (2021), znaša estonski samo 18 odstotkov (2021).
Estonija je tudi država, ki je zelo naklonjena tehnološkemu napredku. Veliko vlagajo v IT tehnologijo, zato tudi ne čudi, da so njihovi računalničarji napisali kodo za Skype (Skype je kasneje za 8,5 milijard dolarjev kupil Microsoft) in druge spletne aplikacije. Bila je tudi prva država, ki se ni branila prihoda Uberja ter je legalizirala in regulirala tako imenovane skupne vožnje (ride-sharing) po sistemu delitvene ekonomije. Prihod Uberja je pozdravil najvišji vrh estonske politike. Predsednik vlade Taavi Roivas je celo nagovoril državljane in jim povedal, da Estonija ne bom sledila globalni protekcionistični politiki, ki želi prepovedati delitveno ekonomijo, ampak bo izrazila dobrodošlico Uberju. Za razliko od slovenske leve politike, ki Uber, Wolt, Globo ali katerokoli drugo tehnološko podjetje malodane kriminalizira. Estonci za razliko od slovenske politike (predvsem strank Levica in SD) prepoznajo poslovne modele, ki zagotavljajo boljšo konkurenco in boljše storitve; v njih vidijo priložnosti za rast podjetniške zavesti v državi.
Slovenija ekonomsko propada
Estonija je dober primer države, ki se od osamosvojitve od Moskve glede na ekonomsko in osebno svobodo vzpenja po lestvici najbolj svobodnih držav na svetu. Primerjava s Slovenijo je dobra, ker sta bili obe državi dolgo pod komunističnim režimom in sta istočasno (čeprav z različnimi izhodišči; Estonija je neodvisnost pozdravila kot precej revnejša država od Slovenije,) začeli tranzicijo. Slovenija se je odločila za gradualizem, Estonija za ostre reze in reforme.
Po treh desetletjih je rezultat več kot očiten: Estonija hitro napreduje, Slovenija caplja in zaradi levih politik v relativnem smislu propada. Vse druge tranzicijske države (predvsem države Višegrajske skupine) so močno liberalizirale svoja gospodarstva in so veliko bolj kapitalistično naravnane, vse imajo manjši državni aparat kot Slovenija in bolj razširjen trg. Medijski mainstream to dobro skriva in o tem ne poroča, zdi se, da je za leve politike in progresivno usmerjene medije primerjava z Estonijo cenen meščanski trik in potegavščina kapitalističnih domišljavcev. Socializem bomo varovali kot punčico svojega očesa, pravijo nadstandardno pametni slovenski volivci, ki ne glede na padajoč standard dajo svoj glas, kakopak, vedno levici. In potem imajo, kar imajo. Čeprav je z vesolja jasno, da je blaginja prebivalstva neposredno odvisna od stopnje in odprtosti prostotržnega gospodarstva.
(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija, 2. februarja 2023)
04 sobota Feb 2023
Posted in Družba
Značke
dezinformacije, mednarodna pogodba, suverenost, Svetovna zdravstvena organizacija, svoboda govora, WHO
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je 1. februarja (med zasedanjem Izvršnega odbora) objavila ničelni osnutek mednarodne pogodbe o preprečevanju, pripravljenosti in odzivanju na pandemijo (WHO CA+). V 17. členu so pod krinko boja proti »dezinformacijam« tudi določbe o omejevanju svobode govora. Po sprejemu (to naj bi se zgodilo na skupščini WHO maja 2024) bo pogodba (konvencija, sporazum ali drug mednarodni instrument) pravno zavezujoča za vse države članice.
V začetku decembra 2021 je 194 članic WHO doseglo soglasje, da bodo začele postopek za pogajanja o konvenciji, sporazumu ali drugem mednarodnem instrumentu v okviru Ustanovne listine WHO in njegovo pripravo, da bi tako okrepili preprečevanje pandemij ter pripravljenost in odzivanje nanje. Ustanovili so medvladno pogajalsko telo, ki se je že večkrat sestalo in pripravilo več različic. Pretekli teden so predstavili ničelni osnutek, o katerem bodo razpravljali še letos na Generalni skupščini WHO. Načrt je, da se dokument dokončno sprejme prihodnje leto. Tako bo s 17. členom neizvoljena WHO dobila nova in pravno zavezujoča cenzurna pooblastila. In temu bi se morali ljudje po vsem svetu odločno upreti, kajti za dezinformacijo bo veljal vsak odklon od uradnega mnenja WHO.
Namen je sicer dober. Ko izbruhne pandemija, ni (zaradi odprtih mej) varna nobena država. Potrebno je mednarodno sodelovanje. Težava s tem dokumentom je, da neizvoljeni peščici posameznikov pri globalni zdravstveni organizaciji daje neverjetna pooblastila za obravnavo vsega, za kar meni, da je »napačno, zavajajoče ali dezinformacija«. Ko bo agencija to določila, bodo morale te smernice o dezinformacijah upoštevati izvoljene nacionalne vlade in cenzurirati (preganjati) posameznike, ki bodo imeli drugačno mnenje od elite v Ženevi.
Ničelni osnutek pogodbe je zelo podoben prejšnjim različicam. V zelo spornem 17. členu nalaga državam članicam, da se morajo spopasti z lažnimi in zavajajočimi dezinformacijami ter v tem boju mednarodno sodelovati.
WHO v pogodbo vključuje tudi skovanko »infodemija«. Izraz se nanaša na preveč informacij, vključno z napačnimi ali zavajajočimi informacijami v digitalnem in fizičnem okolju med izbruhom pandemije. Natančneje, državam članicam pogodba nalaga, da infodemijo upravljajo »prek učinkovitih kanalov, vključno s socialnimi mediji«.
17. člen odpira vprašanje, na podlagi česa se bodo ´strokovnjaki´ WHO odločili, kaj so dezinformacije. Pandemija kitajskega virusa je namreč pokazala, da so bile marsikatere smernice in navodila WHO napačna (vključno z začetnim zavajanjem, da cepivo preprečuje okužbo in da ni jasnih dokazov, da se kitajski virus prenaša s človeka na človeka). Ni prvič. Nasveti WHO so celo prinašali smrt.
Mednarodna pogodba o preprečevanju pandemije bo sprejeta v skladu z 19. členom Ustave WHO. Ta člen dovoljuje WHO, da državam članicam WHO naloži pravno zavezujoče konvencije z dvotretjinsko večino glasov. Ne glede na to, ali bo tretjina držav članic WHO glasovala proti mednarodni pogodbi, bo ta po mednarodnem pravu veljala za njihove države. Poleg omejevanja nacionalnih vlad in posegov v suverenost pogodba omejuje tudi možnost državljanov (običajnih ljudi), da zahtevajo na volitvah odgovornost svojih izvoljenih predstavnikov. Predstavniki držav članic WHO so večinoma neizvoljeni diplomati, ki ostajajo na svojih položajih ne glede na spremembe v vladah. In večino glasov, ki določajo, ali mednarodno pravo velja za določeno državo, oddajo predstavniki teh držav, piše Reclaim Net.
Mednarodno pogodbo o preprečevanju pandemije podpirajo številne ´demokratične´ države, vključno z Združenimi državami (ZDA), Združenim kraljestvom (UK), Kanado, Avstralijo, Novo Zelandijo in državami EU. In to kljub nedemokratičnim postopkom na ravni WHO. Evropskim svetom (ES) (ki predstavlja 27 članic Evropske unije (EU). države), kljub nedemokratičnemu postopku sprejemanja zakonodaje SZO.
Objava ničelnega osnutka pogodbe prihaja le nekaj dni po tem, ko je so predstavniki WHO izjavili, da se je treba spopasti z napačnimi informacijami. WHO je objavila tudi posnetek, na katerem predstavniki pravijo, da je »aktivizem proti cepivom« smrtonosnejši od »globalnega terorizma«.
02 Četrtek Feb 2023
Značke
Asta Vrečko, kapitalisti, kaviar levičar, kontrarevolucija, Levica, Luka Mesec, Miha Kordiš, revolucija, Simon Maljevac, Vlada RS, zasebna lastnina
Zaradi Mihe Kordiša bi morala imeti Levica, če ne kar cela vladna koalicija, malo bolj izrazito rdečico, kot mogoče na skrivaj zardeva. Ni pa nujno, čeprav bi se spodobilo. To, da izpostavljeni član novodobnih revolucionarjev, ki (za zdaj samo) verbalno strelja vsevprek, osebno nima izvršilne moči, ni izgovor. Moj Bog, kakšen besednjak je že dlje časa to. Ker se je rodil, ko so s porodnimi krči nastajale prve opozicijske stranke, partijskega modnega jezika nikoli ni slišal v živo. A se ga je dobro priučil. Od lepih do grdih načinov kraje premoženja zasebnikov do bevskanja o kapitalistični kontrarevoluciji, ki jo je prinesla osamosvojitev Slovenije. In da si on želi socializma, a je kontra-kontrarevolucionarjev v vladi premalo. Drugače bi, kakopak, klero-nacionalno-fašistično-fevdalno-neoliberalno-kapitalistična sodrga že videla hudiča. Naj bomo tega veseli?
Če bi rekli, da je Kordiš na levici prvi med enako neuporabnimi, bi si zatiskali oči pred pravo naravo problema. Tudi ni zgolj skriptni jugonostalgik s kaviarskim pridihom. To medaljo imajo pripeto Luka Mesec, Asta Vrečko in Simon Maljevac. Odkriti oboževalec Che Guevare je ne potrebuje, on ima bajonet, s katerim bi »kapitalistično kontrarevolucijo (…) z bajoneti steral v morje«. Temu načinu se pač ni odpovedal, njegova filozofija je iz časov pred Gramscijem in Lukácsom, ko je veljalo, da se socialistična revolucija lahko izpelje le z nasiljem. To, da levica danes obvladuje vse družbene podsistemu in institucije, je zanj ovira. Revolucijo je treba občutiti na ulici in barikadah. Pravi moški tovariši mečejo desničarje v jame, softificirani načini so za otroke, mar ne, El Comandante?
Kakorkoli, na koncu so vedno (koristni) idioti. Tisti volivci, ki serijsko implodirajo s podporo levičarskim samopoškodovalnim politikam, da lahko oni živijo v zmešnjavi in si domišljajo, kako nadstandardno pametni so. Bližajočega se sodnega dne ne vidijo, pravijo, da je to le histerija janšistov. Tudi prav, ampak vrat le ne pozabite zapahniti. Kordiš in tovarišija se približuje.
Tekst je bil najprej objavljen v reviji Demokracija (2. februar 2023).
31 torek Jan 2023
Posted in Družba
Značke
American Thinker, Andrea Widburg, bela nadvlada, belu supramacizem, BLM, CNN, Donald Trump, Gibanje BLM, Gloss, Joe Biden, Memphis, rasizem, revija Gloss, Tyr Nichols, vsa življenja štejejo, ZDA, črna življenja štejejo
Se spomnite, bilo je dve leti nazaj, ko je revija Gloss na naslovnici objavila fotografijo Olivie Sang in napisala »vsa življenja štejejo«? Ni bilo hujšega rasizma, saj je slogan, da neka življenja štejejo, očitno rezerviran samo za črnce: Black Lives Matter – BLM (črna življenja štejejo). Kdor trdi drugače (ali pa ne sledi slepo BLM), je rasist. Revija (urednico so zmerjali kot umsko zaostalo) se je kasneje morala opravičiti, čeprav ni želela povedati nič drugega kot to, da je vsako življenje dragoceno, ne glede na barvo kože.
Gibanje BLM se je kasneje razkrilo kot prava kriminalna, koruptivna in prevarantska združba, a z miselno gimnastiko, kaj je in kaj ni rasizem, so levičarji nadaljevali. Nov veličasten ognjemet (tega očitno res dolgoletnega treninga možganov) smo doživeli pred dnevi. Po objavi posnetka, ki prikazuje, kako se je pet policistov v Memphisu spravilo na 29-letnega Tyra Nicholsa, ki je kasneje umrl, so izbruhnili nemiri in protesti. Nichols je seveda črnec in to je bil nov dokaz za sistemski rasizem in brutalnost policije nad črnci. To, da je vseh pet policistov, ki so zakrivili smrt 29-letnika, črncev (kasneje so bili suspendirani), je le neljuba, a ne nepremostljiva ovira rasnih prevarantov. Andrea Widburg, kolumnistka portala American Thinker, pravi, da levičarji kognitivno disonanco nevtralizirajo z rasno teorijo, ki prežema njihovo razmišljanje.
Pogresivni vse belce vidijo kot supramaciste, ki so sami po sebi rasistični že zato, ker so belci. Po drugi strani so vsi črnci, ne glede na njihovo nedolžnost ali krivdo, avtomatično žrtve bele nadvlade. To velja tudi za odnos med policijo in kriminalci, kjer so policisti belci, žrtve (kriminalci ali ne) črnci. Toda ko pride so situacije, ko črnski policisti do smrti pretepejo črnsko žrtev, nastopi kognitivna disonanca, meni Widburgova. V tem primeru samooklicani antirasisti sporočajo, da črnski policisti, čeprav imajo tako barvo kože, sploh niso »pravi« črnci, ampak so črnci s »ponotranjeno ideologijo belega supramacizma«. Nekako tako, kot je pred volitvami rekel sedanji predsednik Joe Biden, da črnci, ki podpirajo Donalda Trumpa, niso pravi črnci.
Ja, ko prevaranti ideologije kritične rasne teorije ne morejo sprejeti realnosti in dejstev, ki so v nasprotju z njihovim (zmotnim) prepričanjem, si morajo izmisliti rešitev. Tudi zato smo lahko na CNN brali in poslušali, da so bili policisti, ki so ubili Nicholsa, res črnci, toda k temu dejanju jih je morda vodil rasizem oziroma beli supramacizem.
In ne ženite si preveč k srcu, če ne morete »ponotranjiti« levičarske možganske telovadbe. To samo pomeni, da ste – normalni.
30 ponedeljek Jan 2023
Posted in Družba
Značke
davkoplačevalci, Finance, Frederic Bastiat, mediji, novinarji, novinarstvo, tiskani mediji, trg, tržna logika, vlada, časopisi
Zadnje dni berem, poslušam in gledam vse glasnejše razprave, kako so tiskani mediji (predvsem dnevniki) v Sloveniji tik pred propadom in kako bi jim morali pomagati neto davkoplačevalci. Glavni razlog, ki bi upravičil porabo proračunskega denarja za preživetje tiskanih medijev, naj bi bil, da s propadom tiska izginja kakovostno novinarstvo. Tako menijo tudi na ministrstvu za kulturo: »Prav tako menimo, da je obstoj kakovostnih tiskanih medijev ključen za pravico državljanov do obveščenosti, saj ostajajo zlasti dnevni časopisi in politični tedniki pomembni viri informacij in izvirnega novinarskega poročanja.« Ali res?
Medijska krajina se je v tem tisočletju zelo spremenila. Mlajše generacije, ki so že povsem digitalizirane, tiskanih medijev skoraj ne vzamejo v roke. Celo več. Časopisov in revij ne marajo niti zastonj. Nekateri mediji so se temu prilagodili hitro prilagodili (Finance), večino svojih vsebin naredili plačljive in jih prenesli na spletne medije, drugi so dolgo čakali in se zanašali zveste bralce, ki prisegajo na tisk. Razlogov, zakaj je teh vse manj, je več; eden je zagotovo, da počasi umira generacija, ki je bila navajena imeti v rokah časopis.
Težave tiskanim dnevnikom povzročajo tudi vse višji stroški tiska in distribucije, ki so posledica podražitve papirja in energije. Ti stroški so že tako veliki, da tiskanim medijem od prodanega izvoda komajda ostane 50 odstotkov. Vse to ni nikakršen razlog, da bi morala na trg tiskanih medijev s subvencijami poseči vlada: medijsko krajino niso spremenili tiskani mediji, ki bi postali manj kakovostni ali drugače ideološko usmerjeni, spremembe medijske krajine usmerjajo (spremenjene navade) potrošnikov. Zato bi bilo vsako vladno financiranje tiskanih medijev podaljševanje agonije in dobesedno sežig davkoplačevalskega denarja. Trg mora narediti svoje: nekateri dnevniki bodo obstali, drugi ne; nekateri se bodo prilagodili (povsem digitalizirali) in jim bo mogoče uspelo (pravi čas so sicer že zamudili), drugi bodo zaprli vrata. Le potrošnik je tisti, ki na medijskem trgu s svojo denarnico izbira zmagovalce in poražence. Zato neto davkoplačevalci nikakor ne smemo dovoliti, da nam etablirani in uveljavljeni mediji, ki so te dni najbolj glasni, govorijo, da so oni najboljše, kar lahko bralci dobimo. In da moramo dati svoj denar za njihovo vzdrževanje in ohranjanje glave na vodo.
Ideja, da bi se z državnim financiranjem medijev ohranilo »kakovostno novinarstvo«, ne zdrži resne presoje. Država ni potrebna za ustvarjanje kakovostnih vsebin. Ampak podporniki subvencioniranja tiskanih medijev, se pri tem ne ustavijo. Menijo, da brez njihovega medija in njihovih novinarjev, ki bi jih seveda financiral proračun, ne bo več dobrega novinarstva. In gredo še dlje. Tisti, ki nasprotujejo, da bi država subvencionirala tiskane medije, so nasprotniki ne samo dobrega novinarstva, ampak novinarstva nasploh. Zadeva je primerljiva z vprašanjem financiranja kulture. Že francoski ekonomist Frédéric Bastiat je v 19. stoletju ob kritiki socializma sijajno ovrgel takšne mite.
Za konec še vprašanje. Glede na poudarjanje »kakovostnega novinarstva« se postavlja vprašanje, kdo bo tisti, ki bo odločal, kateri so kakovostni mediji in kaj je kakovostno novinarstvo? Se bo ta odločitev ob »pomoči« Društva novinarjev Slovenije prepustila vladnim birokratom in uradnikom? Nekako bi bilo logično in v skladu s svobodno izbiro, da o tem odločajo potrošniki (bralci). Toda glede na dosedanje izkušnje se bojim, da bodo vsi neto davkoplačevalci prisiljeni plačevati nekaj, česar velika večina sploh ne bo brala. Če želijo mediji biti res neodvisni in svobodni ter kot taki ključni nadzornik vlade in demokracije, potem si nihče ne more želeti vladnega subvencioniranja. Že s tem se izgubi videz nepristranskosti in neodvisnosti, medij in novinarji bodo prej ko slej prišli v navzkrižje interesov, ko bodo poročali o vladnem financerju. Tega si, vsaj upam, nihče ne želi. Ne samo to. Subvencije vedno (kakršnekoli že so) ubijejo tržno logiko.
29 nedelja Jan 2023
Značke
Spodaj je nekaj slovenskim razmeram prilagojenih citatov Ronalda Reagana, 39. predsednika Združenih držav Amerike, o davkih. Originalne citate najdete TUKAJ.
Kavarna Hayek 