Pravica do zdravstvenega varstva ni človekova pravica

Značke

, , , , ,

Pravica do življenja je sicer temeljna človekova pravica, toda pravica do zdravstvenega varstva ni. In to je tisto, kar levičarji nikakor ne morejo razumeti. Spletna stran Sloboda i Prosperitet TV je zato prevedla govor ameriškega republikanskega senatorja Paula Randa, ki je odziv na zahtevo senatorja Bernieja Sandersa. Slednji je zahteval, da mora biti pravica do zdravstvenega varstva priznana kot temeljna človekova pravica, ki je brezplačno dostopna vsem.

V zvezi z vprašanjem, ali imate pravico do zdravstvenega varstva, morate razumeti, kaj sploh to pomeni. To ni nekaj abstraktnega.

Zdravnik sem. To pomeni, da lahko pridete k meni domov in me vpokličete. To pomeni, da verjamete v suženjstvo. In ne pomeni samo, da boste zasužnjili mene, ampak tudi čistilko v moji bolnici, osebo, ki mi čisti ordinacijo, asistente, ki delajo pri meni, medicinske sestre.

Ko enkrat začnete verjeti, da imate pravico na storitve nekoga, ali imate tako pravico tudi do vodovodarja? Imate pravico na vodo, hrano? Vi pravzaprav trdite, da verjamete v suženjstvo. Pravite, da verjamete, da imate pravico nekaj vzeti od drugih ljudi.

Naši ustanovitelji so bili zelo jasni do tega vprašanja. Imate pravico, da iščete srečo, toda nimate jamstva za fizično ugodje. Ni jamstva za posest stvari. Da bi država dala nekomu nekaj konkretnega, mora država najprej vzeti nekomu drugemu.

Za to je potrebna grožnja s silo. Če sem zdravnik v vaši skupnosti in vi pravite, da imate pravico do zdravstvene oskrbe, ali to pomeni, da imate pravico, da pokličete policijo, da vdre v moj dom, me nažene na ulico in me prisili, da skrbim za vas? To je pravzaprav tisto, kar bi pomenilo pravico do zdravstvenega varstva.

Če verjamete v pravico do zdravstvenega varstva, vi načeloma verjamete v uporabo sile, da se nekdo zaveže, da bo izpolnjeval vaše ukaze.

Mi smo vedno pomagali, ker verjamemo v plemenito stvar, ker smo kristjani, ker smo to dolžni po Hipokratovi prisegi. Od začetka spodobne medicine smo vsakomur 100-odstotno zagotavljali zdravstveno oskrbo. Ja, to delam v zameno za privilegije. Ker verjamem v Hipokratovo prisego. Tudi moja bolnišnica mi nalaga, da lahko tam delam, če se strinjam, da bom oskrbel vse, ki bodo potrebovali nujno medicinsko pomoč. Vedno sem to delal. In ljudje so vedno imeli 100-odstotno brezplačni dostop do naše nujne medicinske pomoči.“

Originalni govor Paula Randa (debata z Berniejem Sandersem) si lahko ogledate tukaj, na spletni strani Sloboda in Prosperitet pa imate video podnaslovljen.

Kako je Alex Jones slišati kot skupina Bon Iver? Odlično in neprecenljivo!

Značke

, , , , , ,

Ste se kdaj vprašali, kako bi bil Alex Jones slišati kot indie folk skupina Bon Iver? Ne? Res je. Težko si je predstavljati, da bi bil Jones, konservativni voditelj The Alex Jones Show na Info Wars, ki v svojih komentarjih kriči in preklinja, predvsem pa jezi levičarje, podoben Justinu Vernonu, ki ustvarja pomirjujočo ljudsko glasbo, tako nežno igra na kitaro, da bi jo radi poslušali sredi gozda, obkroženi z majhnimi živalmi. Ampak ustvarjalci v Super DeLuxe so poskrbeli, da so najbolj znane citate Jonesa opremili z glasbo skupine Bon Iver in dodali klasične vzdihe Vernona, kot sta „aaaaaah ali „ooooooh“. In kar je nastalo, je resnično neprecenljivo.

Človek, ki ni pozoren na besedilo, ampak ga omami nežno brenkanje na kitaro, sploh ne opazi, da „Vernon“ ne poje več o materi, ljubezni, sprehodih ob čudovitih jezerih, Božiču, solzah na licih in še čem drugem, ampak o tem, da je jezen, kakšne vonjave širita Barack Obama in Hillary Clinton (po žveplu), o trgovanju z organi nerojenih otrok (Planet Motherhood), klanju z mesarskimi noži in o tistih oblastnikih, ki menijo, da so priseljenci prijazni. Gre za izvirne citate in posnetke Jonesa, ki so jih zmontirali v glasbo skupine Bon Iver. In to so naredili zares – odlično.

Lahko si ogledate krajšo verzijo, a priporočam daljšo različico. Uživajte! Neprecenljivo je.

Tudi Alex Jones se je hitro odzval.

Davki za telebane: kako deluje progresivna obdavčitev in kje se zalomi

Značke

, ,

V ponedeljek, 4. marca 2001, je bilo v Chicago Tribune v rubriki Glas ljudstva (pisma bralcev) objavljeno pismo nekega Dona Donsona (kasneje se je izkazalo, da je ime izmišljeno), ki se je odzval na članek o pravičnosti progresivne obdavčitve. Gre nekako takole.

Vsak večer se je na večerji v neki restavraciji srečalo 10 moških. Plačilo računa, ki je znašal 100 evrov, so si razdelili. Da bi bili pravični, ker so bili pač različno bogati oziroma revni, so plačevali po naslednjem ključu. Prvi štirje niso plačali nič, peti je plačal 1 dolar, šesti je plačal 3 dolarje, sedmi 7 dolarjev, osmi 12 dolarjev in deveti 18 dolarjev. Razliko, ki je znašala 59 dolarjev, je poravnal deseti. Zadnji je torej plačal večerjo sebi in še petim drugim.

Nekega dne se je restavracija odločila, da zniža cene. Večerja, ki je za deseterico postala rutina, je po novem znašala 80 dolarjev. Odločili so se, da ohranilo razmerja, po katerih so plačevali večerjo in si vsak odšteje prihranek, ki ga je povzročilo znižanje cen.

Znižanje cene večerje na prve štiri ni vplivalo, saj že do zdaj niso plačali ničesar. Še vedno so jedli brezplačno, peti pa še naprej plačeval 1 dolar. Drugi so si obračunali prihranek: šesti je po novem plačeval 2 dolarja (1 dolar manj), sedmi 5 dolarjev (2 dolarja manj), osmi 9 dolarjev (3 dolarje manj), deveti 14 dolarjev (5 dolarjev manj) in deseti 49 dolarjev (10 dolarjev manj). Čeprav je šesti privarčeval kar 33 odstotkov, deseti pa najmanj (16 odstotkov), niso bili zadovoljni.

Ko so povečerjali, so namreč (nominalno) primerjali svoje prihranke. „Jaz nisem nič privarčeval,“ je dejal peti in s prstom pokazal na deseto osebo: „On je privarčeval kar 10 dolarjev.“

Jaz sem privarčeval samo dolar,“ je dejal šesti in dodal: „Ni pošteno, da je deseti privarčeval desetkrat več kot jaz.“

Res je,“ je dejal sedmi, „jaz sem privarčeval samo dva dolarja. Zakaj bi deseti plačal 10 dolarjev manj, jaz pa samo dva. Taka računica gre na roko bogatim.“ Podobno sta bila jezna tudi osmi in deveti. Menila sta, da ju deseti izkorišča.

Oglasili so se tudi prvi štirje, ki nikoli niso plačali ničesar. Dali so prav nezadovoljnežem: „Res je. Taki izračuni koristijo izključno bogatim. Tako se izkoriščajo revni!“ In še: „Mi nismo dobili ničesar. Kje je naš delež?“

Devet mož je obstopilo desetega, ga odpeljalo na bližnji hrib in ga linčalo.

Naslednji večer se je deveterica kot običajno spet dobila na večerji. Ko so dobili račun, ni bilo koga, ki bi ga poravnal. Dojeli so, da jim manjka več kot polovico denarja.

Originalni tekst A Tax-cut Parable lahko preberete tukaj.

Zakaj je dobro, da Slovenija še nima (nove) medijske strategije?

Značke

, , , , , , , , , , , , , , ,

Nedavno je časnik Večer svojim bralcem, kolikor jih še ima, razkril še en velik neuspeh vlade Mira Cerarja. V članku z naslovom Še en neuspeh Cerarjeve vlade? Medijske strategije ni na vidiku se avtor zgraža, da vlada (kljub koalicijskim zavezam) še ni sprejela medijske strategije. Pravzaprav je neverjetno, da si mediji, ki bi morali biti v prvih vrstah, ko gre za obrambo svobode govora in izražanja, medijske svobode ter svobode nasploh, tako želijo nekega vladnega dokumenta, ki bi jih reguliral, ki bi usmerjal njihovo delo in delovanje. V svobodnih državah si novinarji, uredniki in lastniki medijev nikakor ne želijo, da bi se aktualna oblast kakorkoli vmešavala v njihovo delo. A Slovenija očitno ni svobodna država, njeni novinarji so slejkoprej ostali v času družbenopolitičnih delavcev, ki bijejo in nadaljujejo razredni boj proti osovraženemu kapitalizmu.

Pozoren bralec je seveda opazil, da se v analizi z naslovom Izhodišča za osnutek medijske strategije, ki so ga po naročilu ministrstva za kulturo napisali znani slovenski levičarski medijski kruhoborci in kruhoborke, med katerimi najdemo Sandro Bašič Hrvatin, Natašo Pirc Musar ali Barbaro Verdnik, pogosto kot referenca in tisti, ki ga je potrebno citirati, pojavi ameriški profesor Robert W. McChesney. Zanimivo je, da so se nanj sklicevali tudi hrvaški medijski strategi, o čemer izvrstno piše bloger Liberal, od katerega povzemam glavne poudarke delovanja McChesneya.

Torej, kdo je človek, ki je očitno zelo navdihujoče deloval na pisce medijskih izhodišč?

Robert W. McChesney je goreč marksist. Kot profesor na univerzi Urbana-Champaign v Illinoisu v ZDA je ustanovil organizacijo Free Press, ki si prizadeva za medijsko reformo. Hkrati je direktor Monthly Review, ki izdaja istoimenski marksistični časopis (nekakšna ameriška različica Mladine) in ki ima v podnaslovu napisano, da gre za „neodvisno socialistično revijo“. V njej je napisal članek z naslovom Novinarstvo, demokracija in razredni boj in zapisal:

Naša naloga je, da izvedemo medijsko reformo kot del našega širšega boja za demokracijo, socialno pravičnost in, če lahko tako zapišem, socializem. Nemogoče je, da svet naredimo boljši z medijskim sistemom, ki je pod Wall Streetom in Madison Avenue, se pravi pod nadzorom lastniškega razreda.“

McChesney je tudi človek, ki je leta 2007 zelo hvalil venezuelskega predsednika Huga Chaveza. Razglasil ga je za „prvaka medijske svobode“, venezuelske medije, ki so pod vplivom bolivarske republike, pa primer medijev, po katerih bi se morali vsi zgledovati. Dve leti kasneje je izjavil, da mora biti „reforma medijev del revolucionarnega programa, s katerim bo kapitalistični sistem zavržen, (…) družba pa se mora na novo postaviti na načelih socializma“.

Po njegovo mediji ne smejo oglaševati kapital, zavračati morajo oglase podjetij, ki delujejo po kapitalističnih načelih. „Narediti moramo vse, kar je mogoče, da omejimo kapitalistično propagando, jo preuredimo, minimaliziramo in celo popolnoma uničimo. Samo vlada lahko implementira politike in spodbude, da se omogoči institucionalni okvir za kvalitetno novinarstvo,“ je zapisal v Monthly Review.

Vam je zdaj jasno, kje so dobili navdih slovenski medijski strategi? Pri človeku, ki se zavzema za socializem, ki mu je socialistična revolucija navdih, uničenje kapitalizma cilj. Ta človek si želi državni nadzor nad mediji, meni, da mora država usmerjati delovanje medijev in ga regulirati po vzoru venezuelskih medijev. Zato tudi nervoza in neučakanost slovenskega medijskega mainstreama, ki bi jim taka regulacija prinesla tudi ugodnejše življenje v državnih jaslih. Tovrstni mediji so vendarle javni interes, mar ne?

Zame osebno „zavlačevanje“ sprejema medijske strategije ni Cerarjev neuspeh, ampak uspeh. Čimmanj se bo država vmešavala v medije, boljše bo, večja bo medijska svoboda. In obratno. Toda bojim se, da bo vlada, kot že ničkolikokrat doslej, popustila pritiskom medijskih ekstremistov, med katerimi so najbolj glasni predstavniki tako imenovanih nevladnih organizacij, katerih cilj ne popolna regulacija medijev. Prej ali slej bo vlada na tak ali drugačen način dodatno (so)financirala njihovo socialistično propagando, saj je očitno, da je so brezkompromisna protikapitalistična stališča medijev danes družbeno sprejemljiva in pogoj za prejem sredstev davkoplačevalcev.

Portugalska je deregulirala in dekriminalizirala droge. Kaj se je zgodilo?

Značke

, , , , , , , , ,

Da je deregulacija vedno boljša od regulacije oziroma da je svoboda vedno boljša od represije, je sicer pokazal že preprost primer v Portisheadu, ko so v mestu zahodno od Bristola na glavni prometnici Postishead High Street za štiri tedne ugasnili semaforje. Rezultat je bil presenetljiv: zabeležili niso nobene nesreče, pretočnost prometa se je krepko povečala. Izkazalo se je, da so ljudje postali drug do drugega bolj odgovorni in previdnejši, če so v prometu bolj svobodni, če jim država ni ukazala, kako se morajo obnašati.

Nekaj podobnega se je zgodilo na Portugalskem, ki je imela do začetka tisočletja velike težave z drogami in kriminalom, saj je bil denimo od heroina odvisen kar en odstotek prebivalstva. Poleg tega je država imela največjo stopnjo smrtnosti v Evropi zaradi aidsa, povezanega z odvisnostjo od drog. Kljub velikemu številu policistov in kriminalistov, ki so preganjali dilerje in uživalce drog, so bile razmere iz leta v leto slabše. Do leta 2001, ko je vlada dekriminalizirala uporabo in posedovanje vseh vrst drog. Droge sicer še naprej niso bile legalne (vsaj uradno ne), toda nihče ni bil več kaznovan, če so ga prijeli pri uživanju ali preprodaji, piše spletna stran Transform. »Preganjanje odvisnikov očitno ni delovalo, zato smo razmišljali o najboljšem načinu, da rešimo težavo,« je za Spiegel leta 2013 dejal tvorec reforme Joao Goulao.

Danes se je na Portugalskem smrtnost zaradi aidsa, povezanega z drogami, zmanjšala za 90 odstotkov in je druga najnižja v Evropi, zaradi predoziranja umrejo samo trije na milijon prebivalcev, medtem ko je evropsko povprečje 17 na milijon prebivalcev. Zmanjšalo se je število odraslih, ki so poskusili droge, delež mladih, ki uživajo sintetične droge je najnižji med državami EU. Prav tako so se zmanjšale druge oblike kriminala, kot so umori in posilstva, tako da je danes Portugalska na lestvici svetovnega miru (meri tudi kriminal, uživanje drog, samomore in podobno) na 3. mestu (za Islandijo in Novo Zelandijo).

Čeprav imam do dekriminalizacije vseh vrst drog resne pomisleke, primer kaže, da je pot svobodne odločitve posameznika, ali bo užival droge ali ne, boljša in bolj učinkovita od večje represije države ter pošiljanje odvisnikov in preprodajalcev v zapor.

Kaj imajo skupnega najrevnejša ameriška mesta? Levičarje na oblasti!

Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , ,

V knjigi “Taking Back America” Thomasa R. Meindersa je zanimiv, a zelo zgovoren podatek. Na straneh 115 in 116 (poglavje Facts about America) avtor najprej navede deset najrevnejših mest v ZDA (delež prebivalstva, ki živi pod pragom revščine), ki imajo več kot 250.000 prebivalcev. Ta mesta so (v oklepaju delež prebivalcev pod pragom revščine):

  1. Deitroit, MI (32,5%)

  2. Buffalo, NY (29.9%)

  3. Cincinnati, OH (27.8%)

  4. Cleveland, OH (27.0%)

  5. Miami, FL (26.9%)

  6. St. Louis, MO (26.8%)

  7. El Paso, TX (26.4%)

  8. Milwaukee, WI (26.2%)

  9. Philadelphia, PA (25.1%)

  10. Newark, NJ (24.2%)

Vprašanje, ki si ga je zastavil, je: Kaj imajo ta mesta skupnega, kaj je tisto, kar je značilno za vsa najbolj revna velika ameriška mesta? Odgovori so naslednji:

  1. Deitroit, najrevnejše ameriško mesto, ni imelo republikanskega župana od leta 1961.

  2. Buffalo ni imel republikanskega župana od leta 1954.

  3. Cincinnati ni imel republikanskega župana od leta 1984.

  4. Cleveland ni imel republikanskega župana od leta 1989.

  5. Miami ni imel nikoli republikanskega župana.

  6. St. Louis ni imel republikanskega župana od leta 1949.

  7. El Paso ni imel nikoli republikanskega župana.

  8. Milwaukee ni imel republikanskega župana od leta 1908.

  9. Philadelphia ni imela republikanskega župana od leta 1952.

  10. Newark ni imel republikanskega župana od leta 1907.

Desetletni otrok lahko vidi dejstva in spregleda skupno značilnost najbolj revnih ameriških mest. Komentar zato najbrž ni potreben.

In še nekaj. Devet od desetih najrevnejših ameriških mest ima velik delež črnskega oziroma afro-ameriškega prebivalstva. Naključje?

Opomba: Podatki avtorja so sicer do leta 2010, se pravi nekako se pokrivajo z globalno finančno krizo. Do danes se niso bistveno spremenili, le da se je delež prebivalcev, ki živijo pod pragom revščine, se povečal, na lestvico pa sta prišla denimo Memphis in New Orleans. In ja, uganili ste: obe mesti imata demokratskega župana.

Diktatura Angele Merkel

Značke

, , , , , , , , , , ,

Pretekli teden je nemška policija v usklajeni akciji v štirinajstih zveznih deželah vpadla v domove 36 nemških državljanov, jih s pomočjo posebnih enot aretirala in odpeljala na zaslišanje. Ne, aretirani niso bili člani hudodelskih združb, ki se ukvarjajo z mamili, preprodajo orožja ali z belim blagom, niti niso člani terorističnih skupin. Ne, aretirane sumijo mnogo hujših zločinov – verbalnih deliktov. Veliko večino nesrečnežev sumijo, da so po družbenih omrežjih razširjali sovražne vsebine, se pravi, da so odkrito nasprotovali politiki »odprtih mej« Angele Merkel, da bi pa zadevo uravnotežili, je policija našla še dva skrajna levičarja, ki sta osumljena pisanja ekstremističnih vsebin, in domnevnega homofoba, ki je na spletu odkrito pokazal, da mu homoseksualci niso ravno pri srcu.

Angela Merkel je svojo politiko priseljevanja tujcev v Nemčijo proti volji nemškega naroda začela izvajati na represiven način, s silo želi zatreti kakršnokoli kritiko njenega načina vladanja. Nemčija torej ni na poti v diktaturo, Nemčija je že v diktaturi. Pozoren kronist dogodkov v Nemčiji bo opazil, da ima Merklova tri prednostne naloge: prvič, pridobitev kalifornijskih podjetij, da bodo na internetu izvajali cenzuro; drugič, za vsako ceno ostati politično korektna s pomočjo pravosodja, policije in medijev; in tretjič, sprožiti sodne postopke proti ljudem, ki škodijo njenemu političnemu režimu.

To, kar se je zgodilo pretekli ponedeljek, ko je policija aretirala ljudi zaradi njihovih besed, ki so jih zapisali na družbenih omrežjih, in razmišljanja, je diktatura, za katero je, kot vemo, značilno: prikrivanje realnosti, cenzura in policijska represija. Merklova namreč dobro ve, da je izvajanje politike »odprtih mej« možno le z uničenjem svoboščin in omejevanjem človekovih pravic. Tak proces se je že začel v Franciji, na dobri poti je bila Velika Britanija (ki bo, upamo lahko, z Brexitom obrnila tok dogodkov), pravzaprav gre celotna Evropska unija (z izjemo nekaterih upornih članic, kot so Češka, Poljska in Madžarska) v smer uničenja in izničenja dosežkov zahodne civilizacije in tradicije – vse temelji na svobodi govora.

Ko so Winstona Churchilla (vsaj mislim, da je bil on, nisem pa prepričan) nekoč vprašali, kaj je demokracija (o njej ni imel najboljšega mnenja), je odgovoril nekako v smislu, da je demokracijo tisto, ko zjutraj pred tvojo hišo ustavi avtomobil, ti pa misliš, da je dostavljalec mleka. To je počela Udba, to je počel Stasi, to danes počne Angela Merkel.

Esejist in nekdanji francoski poslanec Jean-Yves Le Gallou meni, da gre za začetek totalne represije, na katero bi morali ljudje odgovoriti z uporom. Za začetek tako, da bi drug drugega podpirali v svobodi izražanja, drugače bo treba pač poiskati politični azil na Madžarskem, Poljskem ali v Rusiji. Ali pa razviti »Ru Tube« in »ru-tweet«, ki bi bila konkurenca pred Nemčijo plazečimi se ameriškimi podjetji in porok svobode.

Pot v propad se je začela s FED ali zgolj še ena teorija zarote?

Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

V četrtek, 13. julija, bo minilo 153 let, od kar je umrl John Jacob Astor IV. (JJ Astor), v začetku 20. stoletja najbogatejši človek na svetu. Njegovo premoženje je bilo ocenjeno na 500 milijonov dolarjev, kar bi danes pomenilo več kot 11 milijard dolarjev. Bil je prijatelj Nikola Tesle, svoje bogastvo je pridobil s svojim delom – gradnjo, investranjem in izumiteljstvom. Umrl je 15. aprila 1912 sredi Atlantskega oceana. Bil je eden od potnikov na krovu Titanica. In kar je najpomembnejše: bil je na čelu skupine podjetnikov in neodvisnih bankirjev, ki so nasprotovali ustanovitvi FED-a (Federal Reserve System), ameriške centralne banke in danes najpomembnejše finančne ustanove na svetu. In kaj imajo torej skupnega JJ Astor, FED in Titanic? Lepo po vrsti.

FED je bil ustanovljen decembra 1913, njegov namen je bil, da prepreči krize. Toda resnica je, da trg še nikoli ni bil tako nestabilen, krize pa še nikoli tako uničujoče, kot ravno od nastanka FED-a. Po podatkih Ameriškega državnega urada za ekonomske raziskave so ZDA od leta 1913, ko je bil ustanobljen FED, imele kar 19 recesij, ki so bolj ali manj vplivale na ves svet: 1918-1919, 1920-1921, 1023-1924, 1926-1927, 1929-1933, 1937-1938, 1945, 1948-1949, 1953-1954, 1957-1958, 1960-1961, 1969, 1970, 1973, 1975, 1980, 1981-1982, 1990-1991, 2001 in končno 2008-2010 (ponekod še traja). Nekateri pripisujejo te krize kapitalizmu, češ da je obdobje kapitalizma obdobje recesij. Kar ne bo držalo. Krivdo za krize v veliki meri nosijo centralne banke, odprava katerih, kot pravi Axel Kaiser, ne bi predstavljala le velikanskega koraka k doseganju stabilnosti globalnega gospodarskega sistema, ker bi s tem znatno zmanjšali gospodarske cikle, ki privedejo do finančnih katastrof, kakršni sta bili v letih 1929 in 2008, ampak bi naredila konec pokvarjenemu korporativizmu med finančnimi elitami in vladami. Šele takrat, ko bo odpravljeno centralno monetarno planiranje, kot sta si ga zamislila Marx in Engels v Komunističnem manifestu, bomo lahko govorili o pristnem kapitalizmu. Za zdaj imajo vse države centralno planiranje, zato so državljani ujetniki majhnih interesnih skupin. Gre za zlo v sedanjem bančnem sistemu, ki prinaša gospodarske katastrofe brez primere v zgodovini in od katerih imajo korosti le zelo majhne skupine na račun večine. Povedano drugače: zaradi nadzora nad valutami imata koristi globalni finančni in politični eliti. Ali kot bi rekel James Buchanan: “Prav nič nismo napredovali, da bi postavili meje političnim voditeljem, ki delujejo po svojih naravnih nagnjenjih brez vsakršnega osnovnega razumevanja, kako deluje kapitalizem.” In pot v propad, kateri smo priča danes, se je začela onstran Atlantika z ustanovitvijo FED-a, ko sta skupen jezik (da bi imela monopol nad tiskanjem denarja iz nič, se pravi brez kritja) očitno našla dva vplivna lobija: židovski in jezuitski.

Kot zanimivost najprej vzporedna zgodba. Leta 1898 je malo znani avtor kratkih zgodb Morgan Andrew Robertson izdal knjigo z naslovom Razbitina Titana. Knjiga govori o ladji Titan, ki neke aprilske noči v severnem Atlantiku zadene ob ledeno goro in se potopi. Štirinajst let kasneje (1912) se taka nesreča v resnici zgodi – prav tako aprila se je v severnem Atlatniku zaradi trka v ledeno goro potopil Titanic. Robertson, ki se je po katastrofi znašel v središču pozornosti, je leta 1915 umrl. Okoliščine še danes niso povsem pojasnjene. Najprej so trdili, da je bil zastrupljen, nato je policija na presenečenje vseh spremenila vzrok smrti, češ da je Robertson doživel infarkt.

Kakorkoli, podjetje White Star, ki je bilo v večinski lasti J. P. Morgana, vplivnega ameriškega finančnika in bankirja, je leta 1908 začelo graditi ladjo Titanic. Morgan je bil nekakšen George Soros svojega časa, saj je veljal za človekoljuba, njegovi prijatelji in poslovni partnerji so bili člani družin Rockefeller, Kuhn, Loeb ter Rothschild. Tem družinam so bile že več let trn v peti konkurenčne rodbine, kot Astor, Strauss (Isidor Strauss je bil lastnik verige trgovin Macy’s) in Guggenheim (Benjamin Guggenheim je podedoval rudnika zlata, srebra in bakra). Te družine so bile večinoma podjetniške in so se upirale vsaki centralizaciji, predvsem monopolom. Ker so bile vplivne in so dajale delo stotisočim ljudem, tudi politika ni mogla mino njih, zato so vedno blokirale idejo o ustanovitvi centralne banke, ki bi bila pooblaščena za tiskanje denarja. Zasebno centralno banko je 100 let prej predlagal že James Madison. V resnici je bila ustanovljena, toda predsednik Andrew Jackson jo je zaprl leta 1836. Predsednik Jackson je kmalu zatem umrl.

No, novembra leta 1910 so se pod pretvezo izleta z lovom na race na otoku Jekyll v lokalu Jekyll Island Club ob obali George zbrali pooblaščenci družin, ki so se zavzemale za ustanovitev FED-a. Na skrivnem sestanku so bili senator Nelson W. Aldrich (tast Johna D. Rockefellerja), Frank Vanderlip (predsednik Rockefellerjeve National City Bank), Paul Warburg (predsednik družbe Kuhn, Loeb & Co., sicer pod vplivom Rothschildov), Charles Norton (predsednik Morganove First National Bank of New York), Henry Davison in Benjamin Strong (zastopala sta interese J. P. Morgana) in Piatt Andrew (ekonomist iz Harvarda in Aldrich svetovalec v senatnem monetarneom odboru). Druščina je pripravila osnutek zakona za ustanovitev centralne banke, ki so ga z nekaj dopolnitvami sprejeli čez tri leta (1913). Še prej je bilo treba zlepa ali zgrda prepričati podjetniške družine, naj ne blokirajo ustanovitev FED-a. Najboljše bi bilo, ko bi JJ Astor, Isidor Strauss in Benjamin Guggenheim preprosto izginili.

Na splošno presenečenje so prepiri med obema skupinama družin po sestanku na Jekyllu bolj ali manj potihnili. Še več. J. P. Morgan je Astorja, Straussa in Guggenheima povabil na krstno plovbo Titanica, ki ga je gradil (po naročilu njegove družbe družbe White Star Line ga je izdelala ladjedelnica Harlan-Wolff iz Belfasta). Ladje je tako 10. aprila 1912 izplula iz Southamptona, trojica je bila na krovu (in je umrla), potovanje pa sta zadnji trenutek odpovedala J. P. Morgan in njegov prijatelj Milton Hersey, ki je kasneje zgradil imperij Hersey Food. Po potopitvi je podjetje je podjetje White Star prejelo več deset milijonsko odškodnino, velik del nje je končal v žepu J. P. Morgana. In kar je najpomembnejše – decembra 1913 je bil ustanovljen FED.

Pred njegovo ustanovitvijo so bile banke dolžne krotiti monetarno ekspanzijo in konkurirati druga drugi, po ustanovitvi centralne banke pa so lahko usklajeno napihnile ponudbo denarja, in sicer ob dodatni prednosti, da so se lahko zanašale na FED kot posojilodalajko v skrajni sili, ki jim bo priškočila na pomoč in jih rešila, če bi zašle v težave. Od takrat naprej je samo FED pooblaščen za tiskanje denarja. Zakon je zavezal tudi vse nacionalne banke (obstajale so v več zveznih državah), da so se pridružile FED, kar je povsem zatrlo konkurenco, piše Kaiser v knjigi Pot v propad. Tudi krajevne banke so se pokorile FED-u, ker so bile od njega odvisne za prejemanje denarja. Kdo pa je v resnici vodil FED, ni treba posebej poudarjati. Ključno besedo so imele (in jo še imajo) družine, ki so se leta 1910 sestale na otoku Jekyll. V celotno zaroto naj bi bili vpleteni tudi jezuiti (družina Rothschild je bila med glavnimi bančniki katoliške cerkve), ki so pomagali izbrati kapetana ladje Edwarda Johna Smitha, ki naj bi zadnja navodila dobil od jezuita Francisa Browna. Težko je verjeti, da bi Smith, ki je bil izkušen morjeplovec in je večkrat plul po morski poti, po kateri je plul tudi Titanic, naredil toliko začetniških napak. Kasneje so to sicer pripisali temu, da je tekmoval in je želel narediti ladjo kot tisto, ki je najhitreje preplula Atlantik.

In še dve stvari sta se zgodili leta 1913, obe marca, nekaj mesecev pred ustanovitvijo FED: prvič, ustanovljena je bila vplivna organizacija Anti-Defamation League, mednarodna židovska nevladna organizacija, in drugič, mandat je nastopil 28. ameriški predsednik, demokrat Thomas Woodrow Wilson, za katerega se večina zgodovinarjev strinja, da je bil najbolj pro-židovski predsednik ZDA. Vse drugo je zgodovina, o kateri sem že pisal v tekstih o prevari s centralnimi bankami in o tem, kdo je financiral rusko revolucijo ter obe svetovni vojni. Dopuščam možnost, da je vse skupaj zgolj teorija zarote, ampak prav je, da si bralec sam ustvari mnenje o nekaterih zgodovinskih dogodkih, še posebej, ker uradni kronisti izpuščajo precej zanimivih podrobnosti iz pretekle in polpretekle zgodovine, čeprav ravno te “malenkosti”, za katere se zdi, za so naključja in nič več, nekatere zadeve postavljajo v povsem drugo luč.

 

Fiskalna iluzija in naluknjana slovenska barka

Značke

, , , , , , , , , , , , , , ,

Fiskalna iluzija je, kot bi rekel odlični mladi hrvaški ekonomist Vuk Vuković, skupinsko dojemanje volivcev, da so javne dobrine brezplačne, in hkratno zanemarjanje dejstva, da javne dobrine v resnici plačujemo (neto) davkoplačevalci. Ko posameznik kupi blago ali storitev, jasno ve, kakšni so stroški in koristi, ko pa to dobi »brezplačno«, uživa korist, stroška sploh ne zazna. Zaradi take kognitivne iluzije bodo volivci politike, ki obljubljajo več države ter več brezplačnih dobrin in storitev, vedno dojemali kot dobrotnike in humanitarce, ne da bi dobro razumeli, da so vse to pravzaprav že plačali z visokimi davki in prispevki. To pripelje volivca v situacijo, ko ni sposoben vzročno povezati plačevanja davkov in rasti javnega dolga z nekvalitetnimi javnimi storitvami (na primer v zdravstvu), enako ne vidi več povezave med visokim javnim dolgom in visokimi obrestmi za ta dolg.

Fiskalna iluzija torej deluje na način, da ljudje sploh ne razmišljajo več, ampak reagirajo oziroma dojemajo spontano. Zato (prava) desnica na volitvah ne zmaguje, saj levica zlahka prepriča volivce, da je za vse tegobe današnjega časa kriv neoliberalizem. In temu se vlada Mira Cerarja odlično upira: naj zlobni kapitalisti kar pokupijo Češko, Slovaško ali Litvo, Cerar je pač odgovoren politik, ki bo ob pomoči levih intelektualcev preprečil tako širjenje škodljivih desničarskih idej kot prodajo NLB, Telekoma in še česa. On se pač ne da, država bo rešila vse, socialistična tradicija bo ostala. Zato se sploh ne gre čuditi, da zaradi najnovejše analize Eurostata nihče ne bo zagnal preplaha: Slovenija se po dejanski individualni potrošnji na prebivalca v standardih kupne moči in bruto domačem proizvodu na prebivalca po kupni moči povprečju EU ne približuje več. Celo več. Po levi in po desni jo prehitevajo postsocialistične države, pred katerimi je imela Slovenija še leta 2008, ko je svoj mandat končala prva Janševa vlada (ta vlada je Slovenijo najbolj približala povprečju EU), veliko prednost. Takrat se je pač zdelo, da smo opravili z gradualizmom in da bomo ob pomoči ugodnih globalnih gospodarskih razmer ujeli povprečje EU. Zmota. Prišli so Borut Pahor, Alenka Bratušek in Miro Cerar (druga Janševa vlada leta 2012 ni mogla ničesar popraviti, saj je bila na oblasti le nekaj mesecev, potem jo je levica ob pomoči takratnih koalicijskih partnerjev zrušila) in zadevo postavili spet na pravo (socialistično) mesto. A oglejmo si podatke Eurostata.

Dejanska individualna potrošnja (DIP) oziroma Actual Individual Consumption (AIC) na prebivalca v standardih kupne moči oziroma Purchasing Power Standards (PPS) je v letu 2016 znašala 75 odstotkov povprečja EU, kar je enako kot leta 2015 oziroma manj kot leta 2014. Slovenija, ki po pokazatelju DIP (ta kazalnik boljše odraža blaginjo gospodinjstev kot BDP, saj se izračuna na podlagi cen blaga in storitev, ki jih gospodinjstva dejansko trošijo) vse bolj drsi na rep lestvice, je boljša samo še od šestih držav EU. Ob tem, da sta ji Estonija in Latvija tik za petami, Češka, Slovaška in Litva pa že pred njo. To pomeni, da slednje države (Litva ima denimo že 86 odstotkov povprečja EU) trošijo že trošijo več tistega tistega, kar v povprečju troši povprečno gospodinjstvo EU, kot Slovenija. Zanjo velja, da se je do leta 2008 hitro približevala povprečju EU (imela je 80 odstotkov povprečja EU), po tem letu pa se je DIP hitro zniževal, za razliko od drugih postsocialističnih držav. Z izjemo Hrvaške, ki je prav tako socialistična posebnost in jo je letos pri DIP prehitela celo Romunija, ki ima 63 odstotkov povprečja EU, Hrvaška pa samo 59 odstotkov. Za Hrvaško je le še Bolgarija (53 odstotkov).

Bruto domači proizvod po pariteti kupne moči (PPS) je bil lani enak kot leta 2015 in leta 2014, se pravi 83 odstotkov povprečja EU. Tudi za PPS velja, da se je Slovenija do leta 2008 približevala povprečju EU, v tem desetletju pa nič več. Prehitela nas je že Češka (88 odstotkov povprečja EU oziroma odstotno točko več kot leta 2015), hitro pa se Sloveniji približujejo Litva, Slovaška in Estonija.

Najnovejši podatki Eurostata so v javnost prišli pred dvema dnevoma, mediji pa jih praktično niso zaznali, kaj šele, da bi se razburili državljani. Kar je razumljivo, saj večina sploh ne zazna absurda mentalitete „saj je lopov, ampak nam vsaj da“, ki jo najbolj očitno ponazarja ljubljanski župan Zoran Janković. Sami pri sebi opravičujejo krajo davkoplačevalcev, češ, saj ves čas nekaj gradi in dela, s čimer se ustvarja paternalistični vtis, da dela v korist meščanov, čeprav je jasno, da taki populistični projekti koristijo le njemu in njegovim, da ostanejo na oblasti in se bogatijo. Meščanom ostanejo le dolgovi. Enako je na nacionalni ravni, kjer javni dolg in visoki davki omejujejo gospodarsko rast, s tem pa je vse manj investicij (razen takih, kot je denimo Magna Steyr, kjer je vlada Mira Cerarja plačala, da so Avstrijci prišli v Slovenijo). Potrošnja je vse nižja, nepotizem na vseh ravneh povzroča brezposelnost, dobri in ideološko neobremenjeni kadri bežijo v tujino. Vse to je vzrok za stagnacijo oziroma nazadovanje Slovenije, kar dobro kažejo podatki Eurostata.

Levičarji na pomirjevalih: globalna neenakost je v prostem padu

Značke

, , , , , , , , , ,

Glavna ugotovitev je, da se je globalna plačna neenakost zmanjšala, predvsem v tem tisočletju, ko je Ginijev koeficient padel za 10 odstotnih točk in so se plače najrevnejših na svetu podvojile. To sta v najnovejši raziskavi zapisala profesorja Olle Hammar in Daniel Waldenström Institute of Labor Economics. Gre za še eno v vrsti raziskav, ki je ovrgla tezo levičarskega šarlatana Thomasa Pikettyja, češ da se globalna neenakost povečuje.

Razlog za zmanjšanje globalne neenakosti, karkoli že to pomeni, je preprost: zaslužki najbolj revnega prebivalstva se povečujejo, povečuje se skupno globalno bogastvo, zato so razlike v življenjskem standardu med posamezniki vse manjše. Največ sta k temu pripomogli dve najbolj naseljeni državi (Kitajska in Indija), ki sta se v obdobju, ki sta ga zajela Hammar in Waldenström (1970-2015) liberalizirali in se transformirali iz socialističnih držav v nekaj, kar je podobno kapitalizmu. Od tod tudi velika gospodarska rast in večja blaginja prebivalstva. Torej so vsakodnevne floskule levičarjev, da zaradi kapitalizma (neoliberalizma) bogati postajajo vse bogatejši, revni pa vse revnejši, običajne laži. In bodo še naprej pripovedovali zgodbe o konfliktu med delom in kapitalom, ki so v očitnem neskladju z dejstvo. Ampak saj veste, kako je z Marxovimi in Kardeljevimi pravljicami. Če to ne bi bile pravljice, levičarji ne bi imeli v kaj verjeti.

Res je sicer, da je medtem prišlo do povečanja neenakosti znotraj posameznih nacionalnih držav, kar je po svoje logično in so napovedovali vsi resni ekonomisti, kar pa bi moralo biti za socialisti nepomembna stvar, saj se zavzemajo za odprte meje in ne verjamejo v nacionalno. Poleg tega neenakost kot taka ne obstaja, ampak je nekaj povsem naravnega, ker smo si ljudje med seboj različni. Imamo različne potrebe, drugačni barvo kože, nimamo enakih okusov, smo različno sposobni. Skratka, vsi smo si med seboj drugačni, kar ze levičarje predstavlja resno težavo, ker sami poudarjajo, da drugačnost družbo bogati. Če je kaj težava, je to revščina, pa še ta je relativna. In še v tem primeru ni treba iskati vzrokov zanjo, ampak vzroke, zakaj so nekatere države bogate in kako so to postale.

Levičarji seveda ne bodo nikoli priznali trenda zmanjševanja globalne neenakosti. S tem se ruši njihova agenda, njihov način delovanja, saj se preživljajo (kradejo denar neto davkoplačevalcem) prav z neenakostjo. Manjša je neenakost, manj dela imajo kot nevladne organizacije. Če bi Slovenija denimo postala bogata država, bi levičarski aktivisti izgubili delo. Kar hkrati dokazuje, da jim je prav malo mar za rast blaginje najrevnejših. Njim je pomembno le, da revni ostanejo revni, da so bogati še bogatejši in, kar je najpomembnejše, da njihov sosed ni bogatejši od njih.