Marko Perković – Thompson in svoboda

Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , ,

Attila Vajnai je madžarski skrajni levičar. Na začetku tisočletja se je pred sodniki znašel zato, ker je kot podpredsednik Delavske stranke Madžarske na neko politično zborovanje v centru Budimpešte, kjer je nekoč stal spomenik Karlu Marxu, prišel z jakno, na kateri je bila prišita rdeča zvezda. Dobil je pogojno kazen zaradi prikazovanja komunističnih simbolov v javnosti. Ko je na Madžarskem izčrpal vsa pravna sredstva, se je zatekel na Sodišče EU, ki se je izreklo za nepristojnega, zato je pomoč zaradi kršenja človekovih pravic poiskal na Evropskem sodišče za človekove pravice (ESČP), ki je primer vzela v obravnavo.

Madžarska vlada je svojo odločitev pred sodniki zagovarjala, da je nošenje rdeče zvezde v javnosti neprimerno zaradi žrtev komunističnega režima in da je treba vse totalitarne ideologije obravnavati enakopravno. Po dolgotrajnem postopku so sodniki v imenu svobode govora in izražanja dali prav podpredsedniku Delavske stranke Madžarske. Sodniki so med drugim zapisali: »… sistematični teror komunističnih oblasti v nekaterih državah, med drugim tudi na Madžarskem, je pustil resne brazgotine v mislih in srcu Evrope (…) Prikazovanje simbola, ki je bil prisoten povsod v času vladavine tega režima, seveda lahko povzroči nelagodje med žrtvami in njihovimi družinami, ki povsem upravičeno menijo, da je simbol za njih omalovažujoč. Toda sodišče kljub temu meni, da taka čustva, čeprav upravičena, ne morejo postavljati meja svobode izražanja. Glede na to, da je Madžarska žrtvam komunizma dala pravno, moralno in materialno priznanje, še ta čustva ne morejo šteti za upravičen strah. Sodišče meni, da pravni sistem, ki omejuje posamezne človekove pravice, da bi ustregel javnim čustvom – realnim ali nerealnim – ne more upravičiti nujne družbene potrebe v demokratični družbi, saj mora družba v razsodbah ostati razumna. Če temu ni tako, bi bila svoboda govora in razmišljanja pogosto predmet veta.«

Po mnenju sodišča se torej na rdečo zvezdo ne sme gledati le kot na simbol, ki je predstavljal totalitarno komunistično vladavino, zato nošenje rdeče zvezde ne pomeni nujno propagande za totalitarno ideologijo. Levičarji so slavili, imeli so dokaz, da rdeča zvezda (in drugi simboli socializma in komunizma) ni povezana s totalitarizmi. Ampak, kot je pri njih v navadi, gredo na prvo žogo. Pozabili so, da je ta razsodba temeljila na nekaterih drugih primerih, na primer z zadevo francoskega maršala Petaina, saj so levičarji trdili, da se velikega maršala ne sme slaviti, ker je sodeloval z nacisti. Zato ta nova razsodba ni bila pomembna samo za levičarje in častilce komunističnih režimov, ki so tako dobili potrditev, da tudi ESČP meni, da rdeča zvezda ni sporna, ampak pomeni rehabilitacijo nekaterih simbolov in zgodovinskih oseb, ki so si jih kot svoje prisvojile nekatere oblasti v preteklosti in so v sedanjosti zaradi tega »sporni«. Sem lahko štejemo keltski križ, grb Dežele Kranjske, pozdrav Za dom spremni, srp in kladivo, cilindrične butare s sekiro v sredi, črko U in še kaj. Gre namreč za simbole, večinoma starodavne, katerih nastanek sega daleč nazaj v zgodovino, nekateri totalitarizmi pa so jih vzeli za svoje. Sodniki ESČP so jasno povedali, da ni njihova dolžnost razsojati o spornih zgodovinskih dogodkih, še manj te dogodke interpretirati. Po njihovo so ti simboli predmet javnih razprav, kar je razvidno tudi iz drugih sodb ESČP: Garaudy vs. Francija (2008), Lehideux & Isorni vs. Francija (1998), Džugašvili vs. Rusija (2010), Ždanoka vs. Latvija (2006). V tem smislu je še posebej pomembna odločitev ESČP v primeru poveličevanja maršala Pétaina. Sodniki so takrat zapisali:

»Čeprav lahko stališča tistih, ki so se pritožili, spet povzročijo nasprotja in obudijo spomine na pretekla trpljenja, je glede na to, da je minilo 40 let od dogodkov, neumestno, da bi nekatere trditve obravnavali z isto strogostjo, kot smo jih deset ali 20 let prej. To je pač napor, ki ga mora vložiti vsaka država, da o svoji preteklosti razpravlja odprto in brez čustev. V zvezi s tem Sodišče opozarja, da se svoboda izražanja, ne glede na to, da je omejena z 2. odstavkom 10. člena, ne nanaša samo na ideje in informacije, ki so splošno sprejete ali pa štejejo za nežaljive in nepomembne, ampak tudi na tiste, ki žalijo, šokirajo in vznemirjajo; to zahtevajo pluralizem, strpnost in širina duha. Brez tega tudi ni demokratične družbe.« (Lehideux and Isorni vs. Francija)

Kaj hočem povedati? To, da je prepoved koncerta hrvaškega glasbenega umetnika Thompsona, ki jo je na predlog policije sprejela Upravna enota Maribor, grobo kršenje človekovih pravic, predvsem 39. člena ustave Republike Slovenije. Takole so zapisali v EU Maribor: »Ocenili smo, da je policija verodostojna pri podaji ocene glede tveganja. Tehtali smo med ustavno pravico do združevanja ter izjavami organizatorja koncerta in predstavniki policije. Prevladalo je dejstvo, da bi lahko, v kolikor bi se na koncertu izvršila kazniva dejanja, prišlo do večjih posledic kot s samo prepovedjo prireditve.«

Oblastniki štajerske prestolnice so torej tehtali med ustavno pravico do združevanja ter izjavami organizatorja koncerta in predstavnikov policije. Če so pravice do svobode govora, mišljenja in združevanja temeljne človekove pravice, potem ne morejo biti omejene z nekimi izjavami ali ugibanje policije, da »bi se na koncertu izvršila kazniva dejanja«. O teh morebitnih kaznivih dejanjih lahko zgolj ugibamo. Po vsej verjetnosti so, da bi z nekaterimi ustaškimi simboli ali morebitnim vzklikanjem Za dom spremni podpihovali sovraštvo. Toda ESČP je že pri razsodbi z rdečo zvezdo jasno zapisalo, da nekateri simboli ali besede lahko vzbudijo negativna čustva, a to ne pomeni, da taka čustva, razžaljenost in vznemirjenje lahko postavljajo meje svobode govora. Povedano drugače. Za neko skupino ljudi je nek koncert lahko »ustaško zborovanje« ali poveličevanje preteklega hrvaškega nacionalizma, toda ta skupina ljudi nima prav nikakršne pravice, da drugi prepreči, da bi se udeležila koncerta. Če bi nasprotniki hoteli preprečiti koncert, bi morala policija tistim, ki želijo na koncert, zagotoviti varnost. V Sloveniji se je zgodilo še slabše. Oblast je (pod krinko grožnje varnosti) popustila čustvom tistih, ki jih koncert morebiti žali. Ali če uporabimo besede sodnikov ESČP: »Svoboda izražanja se (…) nanaša tudi (…) na tiste, ki žalijo, šokirajo in vznemirjajo; to zahtevajo pluralizem, strpnost in širina duha. Brez tega tudi ni demokratične družbe.« Zato je tudi 63. člen ustave, na katerega se je v pozivi k prepovedi koncerta skliceval celo predsednik DZ Milan Brglez, v tem primeru povsem neprimeren (pustimo ob strani, ali tak člen sploh spada v ustavo ali ne oziroma kaj vse v slovenski ustavi je odveč) in ne odtehta tako temeljne človekove pravice, kot je zapisana v 39. členu ustave. Na to je v primeru Lehideux & Isorni vs. Francija opozorilo tudi ESČP, češ da je v 2. odstavku 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic sicer omejitev svobode izražanja, ki pa ne pretehta nad 1. odstavkom, saj svoboda izražanja, mišljenja, idej in tudi združevanja lahko pomeni, da se vznemirijo čustva oziroma da lahko tudi žali čustva, ki glede neke zadeve sicer prevladujejo v javnosti.

Pozablja se, da je ustava (kot najvišji akt v državi) namenjena temu, da ščiti svobodo (in lastnino) državljanov pred samovoljo vsakokratne aktualne oblasti. In EU Maribor je naredila ravno to: samovoljno in v nasprotju z ustavo je koncert prepovedala. O sami varnosti, za katero bi morala skrbeti policija, pa samo toliko. Če lahko policija za nogometne tekme omeji nekaterim navijačem gibanje ali celo vstop v državo, ker se boji, da bi povzročili izgrede, ni nobene ovire, da tega ne bi naredila tudi za koncert Thompsona. Ne more in ne sme pa predlagati prepovedi na podlagi nečesa, kar bi se lahko zgodilo v prihodnosti: »na povečano varnostno tveganje zaradi nevarnosti, da bo koncert izrabljen za izvrševanje kaznivih ravnanj«. Ob tem, da javnost sploh ne ve natančno, katera kazniva dejanja bi lahko izvršili obiskovalci koncerta. Kar po drugi strani niti ni pomembno. Policija bi morala ta »domnevna« kazniva dejanja preprečiti na kraju samem, nikakor pa ne predlagati odpovedi koncerta. Pravzaprav lahko predlaga, a predloga EU Maribor pač ne bi smela sprejeti in bi morala dopustiti izvedbo koncerta. Zato je že marčevska izjava mariborskega župana Andreja Fištraveca, ko se je govorilo, da bi utegnil biti koncert na javnem mestu, češ »dokler smo na oblasti, ga na Trgu Leona Štuklja ne bomo videli«, zloraba oblasti brez primere. Nekaj podobnega v Ljubljani govori Zoran Janković: »Zagotavljam vam, da v Ljubljani ne bo domobranskih spomenikov.« Če bi oblast hotela legalno preprečiti koncert, bi Thompsonu preprosto prepovedala vstop v državo. Vsaka država ima namreč suvereno pravico, da prepove vstop na ozemlje komurkoli. Toda za tako prepoved nima prav nikakršnega vzroka, ker Thompson sam, kjerkoli je imel koncert, ni povzročal težav ali izvrševal kaznivih dejanj, ki bi pomenili grožnjo varnosti Slovenije, poleg tega je Hrvaška članica EU. Večja varnostna grožnja so bile reke samooklicanih beguncev, ki so leta 2015 prečkali slovensko ozemlje, Thompson pa zagotovo ni varnostna grožnja. A sploh ne gre ne za Thompsona ne za partizane ali domobrance, njihove simbole in pozdrave, na tej točki se srečamo z vprašanjem svobode.

UE Maribor, ki pravi, »da bi lahko, v kolikor bi se na koncertu izvršila kazniva dejanja, prišlo do večjih posledic kot s samo prepovedjo prireditve«, samo naslednje: Nič ne more povzročiti večje škode in večjih posledic, kot omejevanje svobode. Slovenija ji je danes očitno zabila enega zadnjih žebljev v krsto. Ostalo bo le vse večje omejevanje svobode, prepuščeno peščici ljudi na oblasti in (medijskim) aktivistom.

Zadnji „modni krik“ levice so obtožbe z antisemitizmom

Značke

, , , , , , , , , , , , ,

Nekoč sem napisal, bilo je v času največjega vala samooklicanih beguncev čez Balkan, da je obramba pred obtožbami rasizma kot hoja med kapljami. Se pravi – (skoraj) nemogoča. Na nesrečo levičarjev, ki so po dolgem in počez opletali in obtoževali z izrazi, da ne napišem žaljivkami, kot so rasist, ekstremist, nacist, ksenofob in fašist, je ostrina izrazov topela iz dneva v dan. Zato je bilo potrebno najti novo besedo, s katero bodo označevali svoje ideološke nasprotnike. Zadnji krik tovrstne levičarske mode je obtožba, da je nekdo antisemit.

Danes so antisemiti vsi, ki ne sprejemajo krivde prejšnjih generacij za pogrom Židov. Če ne sprejmeš tega križa, pomeni, da ne sprejemaš uradne razlage zgodovine. In če ne sprejemaš uradne razlage zgodovine, zanikaš holokavst. Če zanikaš holokavst, si nacist. In če si nacist, si, kakopak, tudi rasist, ksenofob in fašist. Skratka obtožba za antisemitizem je postala nadvse prikladna, da se nekoga, ki se s tabo ne strinja in ima drugačen pogled, obtožiš vsega hkrati: rasizma, ksenofobije in fašizma, za nameček pa še homofobije, transfobije in še česa.

Dokler tako obkladanje ostane na ravni medosebne komunikacije na družbenih omrežjih ali debate med posameznimi mediji, lahko človek le zamahne z roko – komu mar. Ko pa izrazi postanejo del besednjaka politikov za obračunavanje z drugače mislečim na nacionalni ali mednarodni ravni, postane vsa zadeva skrb vzbujajoča. Tak primer je podpredsednik Evropske komisije Frans Timmermans, nizozemski politik in levičar, ki je predsednika madžarske vlade Viktorja Orbana obtožil antisemitizma. Zakaj? Orban je v Evropskem parlamentu dejal, da je George Sorosameriški finančni špekulant, ki napada Madžarsko“ in ki je uničil življenja milijonov Evropejcev.

Pozoren bralec je seveda opazil, da Orban ni ne omenil Židov, niti ni omenil, da je Soros Žid. Kljub temu to ni preprečilo Timmermansu, da na novinarsko vprašanje, ali bi Orbanove komentarje označil za antisemitske, odgovoril pritrdilno. Kar pomeni, da je dovolj, da na katerikoli način kritiziraš neko osebo, ki je židovskega porekla, in že si antisemit. Samo spomnite se besed Bernarda Brščiča, za katere je bil obtožen antisemitizma. Brščič je lahko danes prav vsak izmed nas. Vsa stvar gre namreč v smer, da bo dovolj, da boš rekel, da so predstave Roberta Waltla v Mini teatru slabe (ne glede na to, da se o okusih ne razpravlja, saj ima vsak drugačnega), pa boš čez noč postal antisemit.

Waltl je Žid in vodi Judovski kulturni center; zadnje čase je v soju žarometov, ker je napovedal tožbo zoper Brščiča. In če sledimo logiki “uglednega” Timmermansa, boš po novem kritiziral židovstvo, če boš kritiziral Waltla. To je sicer zelo sprevržena logika, ki pa postaja povsem legitimna v levičarskih političnih krogih, nanjo niso imuni tudi na desnici. Gre za perfidno tehnologijo, ki so jo antifašisti razvili za politično, kulturno in osebno diskreditacijo ljudi, ki mislijo drugače; predvsem s svojo glavo. Antisemitizma te obtožujejo ljudje, katerih večina je v svojih diplomskih, magistrskih ali doktorskih nalogah vsaj enkrat omenila Karla Marxa ali se nanj celo sklicevala. In Marx je bil deklarirani antisemit. In končno, antisemitizma te obtožujejo ljudje, ki slavijo in glorificirajo sistem, ki je Žide preganjal. Ne mislim na nacizem, ampak na socializem, ki je svoj antisemitizem skril pod krinko pregona kapitalistov, se pravi lastnikov proizvodnih sredstev.

Formula levice je sila preprosta. Če si levičar, si lahko antisemit, kolikor si duša in srce poželita, če nisi levičar, postaneš antisemit ne glede na to, kaj delaš in govoriš. Čeprav, kako ironično, so Izraelce in Žide prav levičarji še nedavno obtoževali nacizma.

Allan H. Meltzer, RIP

Značke

, , , , , , , , , ,

V ponedeljek, 8. maja, je umrl ekonomist in zgodovinar Allan H. Meltzer. Star je bil 89 let. Javnosti je bil znan predvsem po monumentalnem delu A History of the Federal Reserve: 1913–1951, zato so ga imeli za monetarnega ekonomista. Ker je to mnenje prevladalo tudi v ekonomskih krogih, bi na tem mestu opozoril na njegovi dve pogosto prezrti deli (kot jih navaja Joseph T. Salerno na spletni strani Mises Instituta).

Prvo delo je analiza Friedmanove monetarne teorije, ki jo je napisal skupaj z Karlom Brunnerjem. Do kasnejšega Nobelovega lavreata sta bila zelo neprizanesljiva, saj sta mu očitala, da je izpustil celo vrsto spremenljivk, ki lahko vplivajo na trg denarja, s tem pa na gospodarstvo. Kasneje (1993) je z Brunnerjem napisal knjigo, ki vsebuje njuno monetarno teorijo. Iz teh del je razvidno, da Meltzer ni bil nikakršen »goreči vernik« monetarizma, ampak je do njega ohranjal kritično distanco in bil pogost kritik tudi ukrepov Feda.

Drugo njegovo prezrto delo zadeva Johna Maynarda Keynesa (1988). V knjigi Keynes’s Monetary Theory: A Different Interpretation Meltzer pravi, da se Keynes v knjigi Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja sploh ne ukvarja toliko z multiplikatorji, ko bi se mu rado pripisalo. Po njegovo je bil Keynes v prvi vrsti zaskrbljen in je želel najti način, da se odpravi gospodarska negotovost. Zato se je tudi naslonil na državo in rešitev problema videl v »socializaciji naložb«, s čimer je prišel do zaključka, da bi državno usmerjene investicije zagotovile optimalno zaposlenost in proizvodnjo. Meltzerju so keynesianizmu naklonjeni ekonomisti očitali, da je bil do Keynesa preveč zaničljiv (Keynes je pač ustrezal potrebam povojnega državnega intervencionizma), a kljub temu njegova knjiga ostaja ključnega pomena v razkritju napačnega pogleda večine, ki so menili, da je mogoče rešiti kapitalizem s povečanjem vladnih izdatkov (proračunski multiplikator).

Več o Meltzerju si lahko preberete tukaj, tukaj in tukaj, pet njegovih najbolj znanih izjav pa najdete tukaj.

Univerza v Koloradu spodbuja multikulturnost s segregacijo belcev

Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

Levičarji, ki so jih polna usta idej o multikulturnosti in raznolikosti, kakršna mora postati tudi vsa družba, se pravi rasno in kulturno mešana, da pač ne bo rasistična in ksenofobna, govorijo eno, delajo seveda nekaj povsem drugega. Zadnji dokaz prihaja iz koloradske univerze v mestecu Boulder, kjer bo vodstvo univerze, ki jo plačujejo davkoplačevalci, osamilo drugače misleče, predvsem pa segregiralo belce.

V sporočilu za javnost izpred meseca dni so objavili reforme za novo študijsko leto (2017/18). Jeseni bo uveden nov red, saj bodo eno od tamkajšnjih stavb preoblikovali in preimenovali v nekakšno življenjsko okolje socialne pravičnosti, kjer bodo svoje zatočišče našle tri skupnosti iz tako imenovanih »Living and Learning Communities« (LLC). In katere so te skupnosti?

Ena bo namenjena izključno črnskim študentom in njihovim zaveznikom, druga bo skupina za »multikulturne perspektive«, ki bo namenjena »strastnim zagovornikom multikulturnosti«, tretja, ki sicer že obstaja, a nima pravih prostorov, pa bo skupina, ki se imenuje Spectrum. Ta skupina je namenjena študentom, ki se prepoznajo kot LGBTQIA. Je izredno militantna in agresivna, kaj pa se zgodi, če popustiš njenim zahtevam, sem pisal tukaj.

Prvo skupino je najbolj pozdravila pomočnica dekana za študentske zadeve Akirah Bradley (zakaj, je razvidno iz njenega profila), češ da bodo s tem, ko bodo v določen prostor imeli vstop samo črnci (in njihovi podporniki), »vzpodbudili različnost in komunikacijo«. Logično, mar ne. Tudi nekateri drugi so navdušeni. Denimo Valerie Gao, ki se veseli strastnih zgod o socialni pravičnosti, ali Jaela Zellars, ki pravi, da bo nov univerzitetni red pripomogel pri spodbujanju sprememb.

Kako na univerzah v ZDA razširjajo sovražnost do belcev, kažejo številni primeri: Boston, Memphis, San Jose ali Missouri.

Razkritje portala Pod črto bi moralo zelo skrbeti vse, ki jim je mar za človekove pravice

Značke

, , , , , , , , ,

Razkritje Anžeta Voha Boštica, ustanovitelja in odgovornega urednika portala Pod črto, da vlada pripravlja nov zakon o Sovi, ki bo varnostno-obveščevalni službi razširil pooblastila tako, da »bi agenti Sove v Sloveniji pri slovenskih državljanih lahko izvajali tudi tajne hišne preiskave, v domove nameščali snemalno opremo, vdirali v računalnike posameznikov in za pridobitev telefonskih številk uporabljali lovilce IMSI«, sploh ni toliko razburilo slovenske javnosti, kot bi človek pričakoval. Kar je grozljivo. Ljudje so očitno že tako navajeni, da država vedno in povsod posega v njihovo življenje, da jih ob takih informacijah niti ne zmrazi več. Eden od razlogov je najbrž spreminjanje pojmovanja človekove svobode oziroma človekovih pravic.

Že primer Dejana Orniga, ki je bil med letoma 2012 in 2015 policijski informator ter je po naročilu policije vdrl v več kot 300 naslovov elektronske pošte in profilov uporabnikov Facebooka, je pokazal, kako grobo se teptajo človekove pravice, saj je bilo ugotovljeno oziroma obstaja resen sum, da policija pri svojem delu uporablja tajne predpise. Sova in policija sta sicer dve različni službi, a taka pooblastila, kot jih bo z zakonom zdaj dobila Sova, niti policija nima, saj ne sme izvajati tajnih hišnih preiskav, kot bodo to lahko počeli agenti Sove.

Že prisluškovanje s tehničnimi napravami je velik poseg v zasebnost in integriteto posameznika, tajen vstop v njegovo stanovanje, iz katerega bodo lahko po potrebi skrivoma vzeli predmet in ga nato vrnili (na primer računalnik), pa tudi posega na področje človekove pravice do zasebne lastnine oziroma nedotakljivosti stanovanja. Najhuje je, da bodo vse to počeli tajno, ne da bi po preiskavi posameznika tudi obvestili, da so na skrivaj stikali po njegovem stanovanju – od spalnice prek kopalnice do kuhinje. Gre za velika pooblastila Sove pri izvrševanju tega ukrepa, s tem pa tudi na možnost zlorab, saj je očitno, da ni predviden učinkovit nadzor nad izvajanjem ukrepov. Sprejem takega zakona v državi, kot je Slovenija, ki ima zelo kratko demokratično tradicijo in so ostanki preteklosti – ko je v človekovo zasebnost posegala SDV kot tajna politična policija – še močno zasidrani v človekovi podzavesti, demokratične sile pa so daleč od tega, da bi prevladale nad družbo, je zato zelo vprašljiv. In ker bo vse tajno, nabor možnosti, kdaj ukrep uporabiti, pa zelo nedoločen, bo državljanom onemogočeno predvideti situacije, v katerih bo nove ukrepe, ki posegajo v človekove pravice, mogoče uporabiti. S tem bo tudi onemogočen učinkovit (pravni) nadzor civilne družbe in pristojnih institucij, kar pomeni, da ne bo učinkovitih (pravnih) sredstev zoper zlorabe. Zato je zakon že zdaj, sodeč po tistem, kar je objavil Voh Boštic, neustaven in nevaren za človekove pravice.

Še policija lahko proti volji stanovalca vstopi v njegovo stanovanje le, če ima odredbo sodišča, ki pa preiskovalcem ne dovoljuje vstopa, ne da bi lastnik ali stanovalec za to vedela. Ampak, saj veste, kako je v Sloveniji. Dokler ne zadeva mene, se me vse skupaj ne tiče. Ob tem je zelo simptomatično, da so ostali tiho tisti, ki so ob zadnjih tožbah za odvzem premoženja posameznikom in dokazovanja po obrnjenem dokaznem bremenu zagovarjali tezo, če je nekdo pošten in nima ničesar skrivati, potem bo z lahkoto dokazal, da njegovo premoženje ni nezakonitega izvora. Zdaj pa vzemimo (na načelni ravni) nov zakon o Sovi. Kaj bodo zdaj rekli ti ljudje? Če je človek pošten in nima ničesar skrivati, zakaj bi se bal ali razburjal, če tajni agenti tajno vstopijo v stanovanje in mu namestijo prisluškovalne naprave ali začasno odvzamejo računalnik, ki ga nato spet skrivaj vrnejo nazaj? Če nimaš ničesar skrivati, te tudi ne moti, da te država tajno nadzoruje, saj ne bodo ničesar našli?

Dovolj zgovoren je tudi odgovor, ki ga je portal Pod črto dobil od informacijskega pooblaščenca, češ da »v tej fazi ne bi dajali komentarjev, vsekakor pa jih bomo, ko bo predlog v uradnem postopku«. Kot da osnutek zakona že sam po sebi ne bi bil dovolj škandalozen.

George Soros, grobar levice

Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , ,

Nekoč je bil na Kosovu velik rudarski kompleks Trepča. Zlato, srebro, cink, svinec in kadmij so kopali v približno štiridesetih rudnikih, ki so dajali delovna mesta ljudem, ki tam živijo. Eden od rudnikov, Zvečan imenovan, je bil še posebej bogat. Lepega dne je tja prišla Mednarodna krizna skupina (ICG), ugledna mednarodna nevladna organizacija z odličnimi političnimi in gospodarskimi zvezami tudi pri Organizaciji združenih narodov. V njenem upravnem odboru je sedel George Soros, saj je zagonska sredstva za ICG poskrbel prav on. Kmalu so »ugotovili«, da bo Trepča odigrala veliko vlogo pri razvoja Kosova, ko bo postalo neodvisno. Začeli so govoriti, da Srbija izkorišča domačine v Trepči in: »Trepča je berlinski zid Kosova. Dolgo je bil simbol srbske tiranije nad Albanci na Kosovu.« Kmalu za tem je izbruhnila vojna. Nekaj mesecev kasneje je predstavnik OZN na Kosovu Bernard Kouchner, ki je bil po »naključju« tudi soustanovitelj organizacije Zdravniki brez meja, ki jo po »naključju« financira Soros, ugotovil, da delo v rudniku in tovarni v Zvečanu škoduje zdravju, zato je treba srbske lastnike razlastiti, rudnike nacionalizirati. Idejo so podprle tudi nevladne organizacije (NVO), ki jih je spet po »naključju« financiral Soros. Povabili so »zasebne investicijske družbe«, da bi vlagali v rudnike. V »odprtem in transparentnem« postopku javnega naročila je bil med šestnajstimi kandidati izbran – George Soros.

Tako začne svojo zgodbo na portalu Latoszog madžarska zgodovinarka Mária Schmidt. Vse je potekalo v skladu z zahtevami »odprte družbe« in smernicami »neodvisnih strokovnjakov«, skratka z metodami, ki jih Soros in njegova mreža uporabljata povsod po svetu, piše Schmidtova.

Recept je sila preprost. Najprej najde Soros poslovni cilj, nato na teren pošlje svojo »civilno družbo« (NVO), ki je ustrezno podprta v medijih. Ustvari se kaos, Soros se pojavi kot dobrotnik, da organizira pomoč za obnovo. Njegova ekipa natančno določi sovražnike, ki ga ovirajo, in proti njim zažene medijsko kampanjo. Odprejo se meje, da ne ovirajo njegovih gibanj, oslabi se nacionalna suverenost, kupijo se »strokovnjaki«, delijo se štipendije, delijo se nagrade. Njegovi mediji stavijo na staro leninistično taktiko: vedno uporabljal osebne napade. Ljudi najprej ustrahujejo, če to ni dovolj, jih uničijo. »Njegovi novinarji in aktivisti so specialisti za take umore,« piše Schmidtova. In natanko to se je zgodilo na Kosovu. Okoli 50-milijonski vložek in še okoli 100 milijonov garancij ameriške vlade se je splačalo. Ocenjene zaloge rudnin namreč presegajo deset milijard evrov, Soros pa vedno pobere smetano na torti. Enako je naredil v Romuniji, kjer si je prilastil večino zalog zlata.

Celotno zgodbo si lahko preberete na portalu Gates of Vienna v angleškem prevodu v tekstu z naslovom The Gravedigger of the Left. Schmidtova omenja še Sorosovo madžarsko univerzo CEU (Kavarna Hayek je o tem pisala tukaj) in Rusijo, piše o »sorosizmu«, katerega tarča so predvsem države v tranziciji (Makedonija, Poljska, Madžarska, Romunija in druge države) ter ugotavlja: »Soros and the Left are the same thing.«

Ob 118-letnici rojstva Friedricha A. Hayeka

Značke

, , ,

Ne mislim se razpisati ob rojstnem dnevu Friedricha Hayeka, za počastitev njegovega rojstnega dne bo dovolj nekaj njegovih citatov.

»If socialists understood economics they wouldn’t be socialists.«

»Freedom can be preserved only if it is treated as a supreme principle which must not be sacrificed for particular advantages.«

»All economic activity is carried out through time. Every individual economic process occupies a certain time, and all linkages between economic processes necessarily involve longer or shorter periods of time.«

»The curious task of economics is to demonstrate to men how little they really know about what they imagine the can design.«

»The chief difference [between totalitarian and free countries] is that only the totalitarians appear clearly to know how they want to achieve that result, while the free world has only its past achievements to show, being by its very nature unable to offer any detailed “plan” for further growth.«

»One need not be a prophet to be aware of impending dangers. An accidental combination of experience and interest will often reveal events to one man under aspects which few yet see.«

»I have arrived at the conviction that the neglect by economists to discuss seriously what is really the crucial problem of our time is due to a certain timidity about soiling their hands by going from purely scientific questions into value questions.«

Globalni resničnostni šov: propadanje socializma v Venezueli v živo

Značke

, , , , , , , , ,

Svet nima prav pogosto priložnosti v živo spremljati propad socialističnega gospodarstva, kot je to primer Venezuele. Propad države, ki je imela lani 800-odstotno inflacijo in ki ji za letos napovedujejo 2.200-odstotno inflacijo, katere BDP je lani padel za 18,6 odstotkov in ki trpi hudo pomanjkanje, se je začel natanko takrat, ko je oblast leta 1999 prevzel Hugo Chavez. Bilo je to v času največjega padca cen nafte v sodobni zgodovini (podoben se je zgodil ob naftni krizi v sedemdesetih letih), Chavez pa je prišel na oblast z obljubo, da bo delil naftno bogastvo države z revnimi.

Ko so se cene nafte približale 100 dolarjem na sodček, je povsem izgubil razum. Država, ki ima največje zaloge nafte na svetu in ki 95 odstotkov proračuna napolni z nafto, je sprejela več ukrepov, namenjenih prerazporeditvi bogastva. Nacionalizirala je skoraj vse sektorje gospodarstva – od naftnih ploščadi in telekomunikacijskih podjetij do bank. To je skoraj vse velike tuje korporacije, ki so dajale delo deset tisočim Venezuelcem, pognalo v beg iz socialistične države. Težava, ki je nastala, je bila nepremostljiva, usoda propada neizbežna. Odšel je zasebni inženirski kader, bolivarski prisledniki pa seveda niso imeli pojma o črpanju nafte, ki je bila pomembna zato, ker so z naftnimi dolarji uvažali hrano. Padec cen nafte, ki je sledil v tem desetletju, in prevzem vodenja države s strani Nicolasa Madure, je državo dokončno zlomil.

Posledice si lahko preberete v dobri reportaži Petre Cahill in Laure Saravie.

In samo mimogrede. Vsak poskus, da bi karkoli zasnovali na marksističnem oziroma socialističnem vzorcu, je vnaprej obsojeno na neuspeh. To so spoznali tudi marksisti v Michiganu, ki so odprli restavracijo in jo upravljali po socialističnih manirah. Kako se je končalo, preberite v tekstu Komunisti v šoku: marksistična restavracija v Michiganu zaprla vrata.

Svoboda govora: Robert Waltl vs. Bernard Brščič

Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

Za začetek vam bom povedal dve zgodbi. Prva gre takole. Med letoma 1943 in 1944 so zavezniški piloti skoraj dnevno bombardirali nemške rafinerije nafte v Romuniji. Protiletalska obramba jih je veliko sestrelila, zato so zasilno pristajali na območju Srbije. V tako imenovani Operaciji Halyard (ali Operacija zračni most) so jih reševali četniki Draže Mihailovića, medtem ko Titovi partizani niso le opazovali, ampak so celo Nemcem sporočali položaje četnikov in ameriških pilotov. Po vojni je ameriški predsednik Harry Truman generala Mihailovića zaradi „neustrašnih četniških enot“, ki so poskrbele, da so bili ameriški piloti „varno vrnjeni enotam Združenih držav Amerike“, posmrtno odlikoval. Komunisti so Dražo Mihailovića ubili, zasluge za vse rešene pilote zavezniških sil med 2. svetovno vojno pa pripisali sebi. Kdor je podvomil v to „sveto resnico“, je bil v najboljšem primeru preganjan zaradi „verbalnega delikta“ po zloglasnem 133. členu, drugače je končal v ječi ali na Golem otoku. Ta partijska resnica je veljala desetletja, šele po demokratizaciji Balkana je na dan prihajala tudi drugačna. Partija dogodkov med vojno ni samo drugače interpretirala in dovolila eno samo „Resnico“, ampak je potvarjala (ali zamolčala) dejstva.

Čeprav nekateri menijo, da sta dejstvo in resnica eno in isto, temu ni tako. Dejstvo ima namreč lahko več resnic in vse so prave. O tem govori druga zgodba. Kot najstnik sem rad poslušal pripovedovanja starejših. Nekoč so povedali anekdoto o nekem akademskem slikarju po drugi svetovni vojni. Lepega dne je naročil študentom, naj vzamejo platna in barve. Peljal jih je v Tacen pri Ljubljani, polovico jih je razporedil na eno stran Save, polovico na drugo stran Save. Rekel jim je, naj čimbolj realistično naslikajo skalo, ki je štrlela sredi reke. Ko so končali, prav nobena slika ni bila podobna drugi, še manj enaka. Vsi so sicer naslikali skalo (prvo dejstvo) in reko okoli nje (drugo dejstvo), toda med seboj so se razlikovale po obliki skale (več resnic), barvi skale (več resnic), barvi reke (več resnic), valovanju reke (več resnic) in še v tisočih podrobnosti. Katera slika je bila prava? Vse. Vsi so naslikali skalo in okoli nje reko, a tako, kot so videli, saj so slikali iz različnih kotov. Eden je pač videl samo osenčeni del skale, drugi tisti del, ki je bil obsijan s soncem, zato je bila tudi barva skale iz različnega kota različna. No, prišel je zaplet. Eden od študentov je doma očitno povedal, da so v Tacnu „slikali različne resnice“. Ker sta bila njegova starša po naključju partijska mogočneža, sta dosegla, da je bil profesor slikarstva zaslišan, češ naj pove, kaj je mislil s tem, da ima določeno dejstvo več resnic. Bil je to tipičen totalitarni obrambni refleks komunističnih veljakov, ki so priznavali eno samo zveličavno resnico, saj so sami pri sebi vedeli, da je resnic o drugi svetovni vojni in revoluciji po vojni več.

Obe zgodbi imata vzporednice z grožnjo direktorja Judovskega kulturnega centra (in enega od šefov ljubljanskega Mini teatra, ki je, mimo grede, od leta 2003 iz žepov neto davkoplačevalcev pobral 6,2 milijona evrov) Roberta Waltla političnemu analitiku in publicistu Bernardu Brščiču, da ga bo tožil. Brščič si je drznil omeniti holokavst, za katerega očitno velja ena sama resnica, v katero se ne dvomi, katero se ne postavlja pod vprašaj, o kateri se lahko govori samo na način, kakršnega predvideva uradna verzija zgodovine. Celo več. Antropologinja Irena Šumi, ki je takoj vzela v bran Waltla, sicer slovenski javnosti znana po tem, da ji je portal nacionalne televizije dal prostor, kjer postavlja pod vprašaj slovenski narod, pravi, da je prepovedano o holokavstu dvomiti tudi v znanstvenih študijah (zadnji odstavek tukaj). Ali vas to ne spominja na inkvizicijo, ki se je spravila na Galilea, katerega največja „napaka“ je bila njegova izjava, da se lahko razlagalci Biblije motijo? Povedano drugače. Če ti znanstvena študija pokaže o holokavstu drugače, kot o njem menijo njegovi razlagalci tipa Robert Waltl, je to zločin, znanstveno „opletanje s sovraštvom“, „razpihovanje strahu in sovraštva“ ali netenje sovraštva.

Kaj potem reči o Američanih, od katerih 3 milijone zanika holokavst, okoli 24 milijonov pa dvomi, da se je zgodil. To je namreč pokazala študija judovskega centra, o njej je pisal New York Times. Je ta raziskava netenje sovraštva? Bodo vse te Američane, ki zanikajo ali dvomijo o holokavstu, poslali v zapor. Ali raziskava Anti-Defamation League (ADL), ki je pokazala, da 54 odstotkov svetovne populacije sploh ne ve, da se je holokavst zgodil. Ali britanska študija YouGov, o kateri je poročal Guardian in ki je pokazala za Žide očitno grozljivo realnost: skoraj polovica anketiranih se je strinjala z vsaj enim (od štirih) antisemitskih stališč; skoraj petina jih je bila prepričanih, da si Judje domišljajo, da so nekaj posebnega; petina je tudi prepričana, da so britanski Židi bolj zvesti Izraelu, kot Veliki Britaniji.

Seveda gre pri tem za vprašanje svobode govora. Ne morem reči, da Waltl in Šumijeva svobode govora ne priznavata, lahko pa se z gotovostjo trdi, da je ne razumeta najboljše. Podobno kot Partija, ki je trdila, da je Jugoslavija svobodna država, kjer velja svoboda govora. A, kakopak, hkrati tudi opozorila, da svoboda govora ni absolutna, ampak omejena. Da povem bolj razumljivo. Svoboda govora je veljala za hvaljenje Partije. Različni pridevniki pred Partijo ali vodstvom Partije na čelu s Titom (kot recimo, da je Tito „ljubičica bela“, „prinašalec miru“, neustrašni komandant“, Partija pa „avantgarda“, „nosilka razvoja“, „steber stabilnosti“) so pomenili „različnost mnenj“, kar je bil dokaz svobode govora. Vsaka kritika Partije ali Tita pa je bila zloraba svobode govora, kajti svoboda govora ni absolutna. Logično, mar ne. In naprej. Očitno je, da so glede holokavsta dovoljeni samo pravi pridevniki in stavčne zveze. Nekako takole. Holokavst je bil „grozljiv zločin“ (če rečeš, da je bil „samo“ zločin, si že sumljiv), ki so ga izvedli „hudobni nacisti“ (pridevnik „hudobni“ je obvezen) po rodu Nemci (tega absolutno ne smeš pozabiti omeniti), zato jih je treba še nadaljnjih sto generacij imeti pod nadzorom, jim vcepljati občutek krivde in iztrebiti nacionalni gen. Če k temu izliješ svoj gnus in gnev do tistih grdih, umazanih in zlih, ki ne mislijo tako, to ni samo stoodstotni, ampak tisočodstotni dokaz popolne svobode. Če pa uporabljaš besede kot „domnevni“, „mogoč“ in „neuradno“ ali se, Bog ne daj, sklicuješ na študije ali raziskave, ki niso na „pravi liniji“, te obtožijo zlorabe svobode govora, ki, kakopak, ni absolutna. O domnevnih židovskih teorijah zarote, o čemer sem pisal v tekstih Vzpon zla in Prevara s centralnimi bankami ali ustvarjanje denarja iz nič, samo naslednje. Da gre za teorijo zarote pravi večina tistih levičarjev (in tudi „žlahtnih desničarjev“), ki verjamejo režiserju Michaelu Mooru, da so 11. septembra 2001 ameriške tajne službe same porušile WTC dvojčka in da se v Pentagon sploh ni zaletelo potniško letalo. S tem zanikajo, da bi ZDA napadli skrajneži iz Al Kaide in da bi bili muslimani krivi za smrt 2.977 ljudi. Skratka, eno zanikanje je dovoljeno, drugo ni, vera v eno „teorijo zarote“ je dovoljena, v drugo ni.

Sicer je Waltl Brščiča obtožil še žaljenja. Brščič pravilno ugotavlja, da priznanje pravice, da nisi užaljen, pomeni konec svobode govora. Pravica biti užaljen je podobno kot sovražni govor – karkoli že to pomeni – stranski učinek svobode govora (o tem več v tekstu Stranki učinki) oziroma je njegova nujna (najbrž nezaželena) posledica. Če prepovemo njegove stranske učinke, potem nimamo več svobode govora, ampak tako svobodo govora, kot si jo je zamislila Partija ali kot jo razume Robert Waltl. Kako dobro razumejo svobodo govora, so pokazali Avstralci (Avstralija je, kot vemo, po vseh kazalcih ena najbolj svobodnih držav na svetu, Slovenija to ni). Tamkajšnji Inštitut za javne zadeve je zaradi naraščanja nezadovoljstva nad muslimani naročil raziskavo, ki je odgovorila na preprosto vprašanje: ali je za Avstralce svoboda govora absolutna pravica ali je ta pravica omejena s tem, da posameznik ali skupina posameznikov niso užaljeni. Kar 82 odstotkov Avstralcev je odgovorilo, da se jim zdi svoboda govora kot absolutna pravica bolj pomembna od morebitne užaljenosti posameznika ali skupine.

Za konec še to. Tudi podpora Kavarne Hayek Bernardu Brščiču se je znašla na tarči Roberta Waltla (na sliki z rdečo zvezdo in Svetlano Makarovič). Enako „sporen“ je Boris Cipot, ki je Brščiča intervjuval v oddaji Sreda v sredo. Kot tudi tisti maloštevilni mediji, ki so na svojih spletnih straneh bodisi objavili posnetek intervjuja (Reporter) ali so povzeli podporo Brščiču (Nova24TV in Demokracija). Kaj zdaj? Najbrž se ne bo zgodilo prav nič pretresljivega, z izjemo kratkega medijskega pogroma. Čeprav, malo pomislite, kako zanimivo bi bilo, ko bi se na sodišču „partizanski lutkar“ Waltl srečal s takim intelektom, kot je Bernard Brščič.

Odpiranje omenjenih tem je dobro za družbo; da se sooči sama s sabo in svojo zgodovino. Zakaj? Ko so zaradi zanikanja holokavsta obsodili Davida Irvinga, Ernsta Zuendla, Sylvio Stolz (njen epski govor najdete tukaj) in Roberta Faurissona, se je zanimanje za medvojno tematiko izredno povečalo. Ljudje so po spletu iskali alternativne vire za razlago (uradno priznane) zgodovine. In jih tudi našli. Bo zdaj Waltl povzdignil glas tudi zoper tiste, ki zaradi besednega dvoboja z Brščičem brskajo po spletu in skušajo sami poiskati, kdo ima bolj prav? Ja, ljudje naj si iz različnih virov sami ustvarijo mnenje. Vsiljevanje ene in edine zveličavne resnice pod grožnjo kazenskega pregona pomeni diktaturo, ki je na dolgi rok vedno znova in znova poražena.

Kdor zna, zna ali kako Nigerija ne zna gospodariti z nafto

Značke

, , , , , , , , , ,

Pred dnevi so vedno budni ekoteroristi in drugi protikapitalistični osebki z orgazmičnim navdušenjem pozdravili odločitev Nigerije, po kateri bo nafta na njenem trgu morala imeti koncentracijo manj kot 50 žveplovih delcev na milijon. To je bil odziv na poročilo organizacije Public Eye, češ da evropska podjetja izkoriščajo nizke standarde za čistost goriva v Zahodni Afriki in v Nigerijo izvažajo dizelsko gorivo z nevarno visokimi vrednostmi žvepla in drugih strupenih snovi. To naj bi bila veličastna zmaga »tretjega sveta« nad razvitim in pokvarjenim Zahodom.

Najprej poglejmo nekaj dejstev.

Prvič, Nigerija je 12. največja proizvajalka nafte na svetu.

Drugič, Nigerija je 8. največja izvoznica nafte na svetu.

Tretjič, Nigerija ima 10. največje zaloge nafte na svetu.

Četrtič, prodaja surove nafte predstavlja 40 odstotkov nigerijskega BDP.

Petič, prodaja surove nafte predstavlja 80 odstotkov vladnih prihodkov.

Vam nekaj ne gre v račun? Si med največjimi proizvajalkami nafte na svetu, jo izvažaš, nato pa iz Evrope uvažaš »umazano« dizelsko gorivo. In to na podlagi standardov, ki so jih sam postavil. Potem kriviš korporacije, da ti podtikajo umazano gorivo, čeprav se držijo tvojih standardov. In naprej. Zakaj Nigerijci uvažajo gorivo, če bi lahko nafto sami predelali? Zelo podobno težavo ima tudi socialistična Venezuela, ki ima celo največje zaloge nafte na svetu. Tudi ona izvaža surovo nafto, ker nima znanja za predelavo. Tehnologijo sicer lahko kupiš, a moraš tehnološki postopek poznati do najmanjše podrobnosti. Kar seveda ni zastonj, kot si nekateri domišljajo, ampak precej drago.

Zakaj Nigerija višjih standardov ni postavila že prej? Če je to posledica podkupnin korporacij, kot namigujejo mediji (Nigerija je ena najbolj skorumpiranih držav na svetu), je za to, da so podkupnine sprejeli uradniki, kriva nigerijska vlada. Naftne korporacije zagotovo niso matere Terezije, ampak družbe, ki gledajo, da bi njihovi lastniki imeli čim večje dobičke. Meje njihovega poslovanja pa mora postaviti vlada. In ker bodo zdaj uvažali čistejše gorivo, bo to tudi dražje. Kar bodo občutili predvsem potrošniki, katerim se bo nizek standard še znižal. Po BDP je Nigerija že zdaj z 2.640 dolarja na prebivalca samo na 122. mestu, pa je, pomislite, 12. največja proizvajalka nafte na svetu. Ampak najlažje je reči, da so za vse krivi kapitalistični hudobneži.