Ne pozabite, Kučan in resnicoljubnost sta pojma, ki sta si diametralno nasprotna

Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , , ,

Pravijo, da je največja prevara v zgodovini človeštva ta, da je hudiču uspelo ljudi prepričati, da ne obstaja. Podobno je z okorelimi komunisti, ki so Slovence uspeli prepričati ne samo v to, da nikoli niso živeli v totalitarizmu, ampak da je bil samoupravni socializem do 90. let najboljši družbeni sistem, v katerem so bili vsi zaposleni, vsi so imeli spodobne plače, vsi so si lahko privoščili počitnice, čeprav je večina (z izjemo partijske elite) živela življenje Del Boya in Rodneya iz družine Trotter iz angleške nanizanke Samo bedaki in konji – preživetje s socialno podporo, dvigovanje standarda s preprodajo in »švercom« ter 50 kvadratnih metrov veliko socialno stanovanje v ogromnem bloku. Del Boy in Rodney nista spadala v srednji razred, nista bila niti delavski razred, ampak sta bila socialni primer. In ne samo to. Levici je uspelo mlade, ki so bili v času osamosvojitve še dojenčki ali pa najstniki, prepričati, da sta bili komunistična partija in njena tajna politična policija (Udba) malodane dobrodelni in humanitarni organizaciji ter da so bili disidenti (drugače misleči) navadni kriminalci, ki so jih upravičeno pošiljali pred strelski vod ali metali v jame.

Mojster tovrstnega prepričevanja in zavajanja je Milan Kučan. Ljudje mu vedno znova in znova nasedejo ter naredijo natančno tisto, kar si v resnici želi. Komunistični psihopati, kot je najslavnejši stanovalec Murgel, imajo priučen talent za laganje in manipulacijo. Šolski primer tovrstnega ravnanja so predsedniške volitve. V trenutku, ko se je podpora Borutu Pahorju začela zmanjševati in so drugi kandidati (Marjan Šarec, Romana Tomc in Ljudmila Novak) začeli vsaj malo pridobivati, se je oglasil Milan Kučan, češ da je Pahor razvrednotil funkcijo predsednika republike in ni dober kandidat.

Zdaj pa pomislite? Zakaj bi se star partijec, ki že desetletja vleče na nos naivne Slovenke in Slovence, oglasil proti nekomu, ki tako ali tako izgublja podporo? Edina logična razlaga je, da je v resnici Pahor prva izbira Kučana, tistega mafijskega kroga, ki ne bo škodoval njihovi dediščini. Ping pong med Kučanom in Pahorjem je bila zgolj predstava za javnost, ki ni bila namenjena levim volivcem, ampak desnim. Sporočilo Kučana je bilo jasno: „Jaz ne podpiram Pahorja!“ Miselni proces, ki je sledil v glavah desnih volivcev, je bil naslednji: če Kučan ne podpira Pahorja, ga moram jaz; zato glasu ne bom dal Tomčevi ali Novakovi, ampak Pahorju, da zmaga v prvem krogu; če ne bo, ga v drugem krogu lahko ogrozi Kučanov kandidat Šarec. Ne verjamete? Spomnite se zadnjih predsedniških volitev, ko je imel Kučan tik pred koncem kampanje „neko mnenje“. Tudi takrat so na desni za Pahorja glasovali zato, da ne bo zmagal domnevno Kučanov kandidat. In naprej. Zakaj so vse meritve javnega mnenja pred volitvami kazale tako nizko podporo Romani Tomc? Preprosto zato, da bi desni volivci glasovali za Pahorja. Razmišljanje, zakaj bi dal glas Tomčevi, ki jo podpira tako malo ljudi in bi šel glas zanjo v nič, zato bom rajši proti Kučanu, se pravi za Pahorja, se zdi povsem verjetno. In razmislite. Kučan se je oglasil takoj po tistem, ko je predsednik SDS Janez Janša „napadel“ Pahorja. Možganski nevroni povprečnega volivca nikakor niso mogli povezati Kučana in Janšo. Kaj je zdaj to? Oba, med seboj velika politična nasprotnika, sta proti Pahorju. A če je ta poteza prvaka opozicije logična, saj je odkrito podpiral kandidatko svoje stranke, je bil Kučanov glas proti Pahorju namenjen povzročanju zmede na desni, ne aktiviranju volivcev na levi.

Še enkrat premislite, tokrat s svojo glavo. Poznate partijskega voditelja, ki ne laže? Če bi bilo vse res, kot se kaže, se pravi, da Kučan v resnici ne mara Pahorja, moramo tudi verjeti, da je Kučan iskren v tistem, kar govori. Pomislite! Kučan. Partija. Komunist. Socializem. Iskrenost. Resnica. Svoboda. Vam gredo ti pojmi skupaj? Se hecate? Se opravičujem, ampak pojma komunizem in iskrenost ne gresta skupaj. Pri najbolj okorelih je vedno tako, da mislijo diametralno nasprotno od tistega, kar govorijo. So izjeme. Ampak pri izjemah gre bolj za to, da se jim določene besede zarečejo, kot pa za iskrenost. Zato je odziv Milana Kučana v Mladini bolj tema za Pavliho, kot pa za kaj drugega, bolj resnega, saj Kučan govori o „resnicoljubnosti“ in „odkritosrčnosti“ ter se pritožuje, da Pahor misli, da bi moral on molčati (Kučan: „Čudim se tudi oceni kandidata B. Pahorja, izrečeni na POP TV, da kritika njegovega predsednikovanja avtomatično pomeni podporo njegovemu sedanjemu protikandidatu, ki, kot razumem, tudi misli, da bi jaz moral molčati.“).

Pravzaprav mislim, da bi morala oba molčati, nikoli (ne Pahor, ne Kučan) sploh ne bi smela priti v situacijo, da kandidirata za katerokoli funkcijo v (vsaj na deklarativni ravni) demokratični državi. Kučan je bil šef partije, Pahor je bil najmlajši član centralnega komisija partije. Kaj pa je bila partija v prejšnjem režimu, bralkam in bralcem najbrž ni treba posebej razlagati. Samo toliko. Partija je odločala o življenju in smrti državljanov. Imela je moč, da pošlje na drugi svet kogarkoli, ki bi jo ogrozil. Do zadnjega je onemogočala demokratizacijo, do zadnjega je metala polena pod noge načrtom Demosa po osamosvojitvi. Potem je nekoliko omehčala stališča. Ne zato, ker bi ji bilo mar za Slovenke in Slovence, za slovenski narod, ampak zaradi svojih interesov, ker je sprevidela, da se je utegne zgoditi romunski scenarij. In vodilna člana sta bila tako Kučan kot Pahor. Žal je lustracija izostala in Slovenija je tam, kjer pač je.

In kaj je glavni Kučanov očitek Pahorju? Še enkrat si natančno preberite Kučanove očitke in hitro vam bo jasno, da mu ne očita ničesar takega, kar mu ne bi tudi desnica – od TEŠ 6 do pranja denarja v NLB. Drugače je Pahor tipični levičar, njegov miselni vzorec je socialističen. Še enkrat pomislite! Kolikokrat ste slišali Pahorja govoriti in poudarjati tipično desne vrednote, kot so osebna svoboda, svoboda govora, ekonomska svoboda, kapitalizem, zasebna lastnina in podobno. Ali ste ga mogoče večkrat slišali govoriti o skupnem dobrem, kolektivu, javnem, državnem, socialnem? Pahor ohranja na položaju predsednika republike tipični socialistični vrednostni sistem. In tu ustreza tranzicijski levici. Ne samo ustreza, njen pomembni del je, vitalni člen. Ko govori, izgovarja besede, ki so splošna filozofija komunizma. Ljudje se po nagovorih ure in ure sprašujejo, kaj je želel pesnik povedati. Tovrsten besednjak je kot iz Alana Forda: Rad bi nekaj vijoličastega, toda vijoličastega, ki ni vijoličasto, tako da se ljudje sprašujejo, ali je vijoličasto ali ne.“ Malo preglejte izjave Pahorja, podobnost s stripovskimi vzorci je neverjetna. S Šarcem ni nič boljše.

Če bi Kučan tako sovražil Pahorja, kot govori, verjemite, bila bi to taka gonja medijskega mainstreama proti njemu, kot je bil medijski stampedo proti Janezu Janši. Zgolj naivneži verjamejo, da je Kučan med vrsticami podpiral Šarca. V resnici je Serpentinšek tista topovska hrana, ki je preprečila, da najbolj resna kandidatka desnice Romana Tomc ne pride ne drugo mesto, Bog ne daj, da bi prišla v drugi krog. Zato je treba jasno povedati: naivnim Slovenkam in Slovencem Boruta Pahorja za predsednika izbira Milan Kučan, volijo ga ljudje, ki nimajo spomina, ki še danes ne zmorejo povezati vzrokov in posledic, kaj je prav in kaj narobe, ljudje, katerih obnašanje bi mogoče lahko razložila le psihopatologija. Tudi razlika med levimi in desnimi volivci. Pri prvih je izhodišče nasprotovanje nečemu (kapitalizmu, kapitalu, imperializmu), kar pomeni, da vedno glasujejo proti nekomu (na parlamentarnih volitvah vedno proti Janezu Janši), desni volivci pa v izhodišču vedno glasujejo za nekoga in za nekaj. Se pravi, da jih je treba tokrat le prepričati, naj glasujejo za Boruta Pahorja. In Kučanu z manipulacijo s Šarcem to odlično uspeva. In kaj zdaj? Koga voliti v drugem krogu? V vsakem primeru bo izvoljen levičar, odhod desnice na volišče bo (levičarskim) volitvam dal legitimnost. Ampak vsak naj se sam pri sebi odloči. Nikogar ne nagovarjam, da bojkotira drugi krog volitev.

Starejši že vedo, zakaj pravijo, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne. Enako je z okorelimi komunisti, nekdanjimi šefi partije in udbovci, ki ohranjajo moč. Zato se v tem trenutku zdi najboljše sesti na breg, gledati proti toku reke, hladiti šampanjec in počakati. Če obstaja pravica, ne bo trajalo dolgo.

Advertisements

Kako želi biti Cerar podoben Macronu, a mu nikakor ne uspe

Značke

, , , , , ,

Slovenski premier Miro Cerar bi bil na vsak način rad podoben francoskemu predsedniku Emmanuelu Macronu. Trenutno ju druži le to, da obema pada priljubljenost v javnosti. Toda vzroki so različni. Medtem ko Cerar postaja vse bolj nepriljubljen zaradi nenačelne drže in načrtovanja novih obdavčitev državljanov, se je Macron znašel v primežu zaradi odločnosti, da uresniči predvolilne obljube. Gre predvsem za delovno zakonodajo, za katero je Macron za časnik Le Point dejal, da je potrebna »Kopernikove revolucije«, medtem ko za Cerarja to področje ostaja »sveta krava« sindikatov, v katere slovenski premier nikakor ne želi dregniti. A pustimo zdaj Cerarja in si poglejmo, kaj želi (po poročanju portala Politico) narediti Macron.

Individualizacija pogovorov o pogojih zaposlitve

Gre za veliko spremembo. Do zdaj so se o pogojih zaposlitve pogajali predstavniki sindikatov in delodajalcev na ravni panoge. Sporazum, ki so ga sprejeli, je veljal za celoten sektor. Po novem se bo vsak delavec o tem, kolikor ur bo delal in koliko bo znašala njegova plača, sam pogajal z delodajalcem (največ na ravni podjetja). Ta sprememba bo bistveno zmanjšala izsiljevalsko moč sindikatov.

Poslovanje podjetja na globalni ravni ne bo vplivalo na odpuščanje delavcev

V Franciji velja, da mora podjetje dobiti dovoljenje, da lahko odpusti večje število delavcev. Delovno sodišče lahko odpuščanje delavcev prepreči, če ugotovi, da podjetje na globalni ravni uspešno posluje. Po novem bo sodišče presojalo poslovanje podjetja samo v Franciji.

Določitev nadomestil za neutemeljena odpuščanja

V Franciji ima vsak sektor nekakšne smernice, koliko nadomestila (odškodnine) dobi delavec, če se ugotovi, da je bil neupravičeno odpuščen. Te smernice niso obvezno, zato se večina primerov rešuje v arbitražnih postopkih, ki so običajno delavcem prisodile velike odškodnine. Zdaj naj bi vlada določila konkretno lestvico nadomestil, tako da se odpuščeni delavec in delodajalec ne bosta kaj veliko pogajala o vsoti odškodnine.

Ukinitev številnih svetov delavcev

V Franciji je do zdaj veljalo, da mora podjetje, ki ima najmanj 50 zaposlenih, izpolniti cel niz zahtev, med drugim mora imeti svet delavcev, svet za zdravje, svet za ravnost in druge svete. Po novem bo potrebno imeli en sam svet delavcev.

Delo za določen čas

V Franciji je največ zaposlitev za določen čas. To je urejeno v zakonu, ki določa minimalni čas zaposlitve za določen čas in kolikokrat se lahko pogodba podaljša (največ dvakrat). Po izteku tega je imel delodajalec možnost, da delavca zaposli za nedoločen čas ali da ne podaljša pogodbe. Po novem zakon ne bo več veljal na splošno in na nacionalni ravni za vse sektorje gospodarstva enako, ampak se bodo meje zaposlovanja postavljale na ravni sektorja. Primer. Najkrajši možni čas zaposlitve za določen čas v medijih bo 4 mesece, pogodba se bo lahko obnovila šestkrat.

100 let oktobrske revolucije: Kdo je financiral in vodil rdeči teror?

Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

Mineva 100 let od oktobrske revolucije, ki se je v Petrogradu začela v noči s 24. na 25. oktober 1917 po starem (julijanskem) oziroma od 7. na 8. november po novem (gregorijanskem) koledarju in ki se jo je prijelo tudi ime boljševiška revolucija. Ideja socializma (komunizma), ki se je v naslednjih desetletjih razširila v Azijo, Južno Ameriko, Afriko in po 2. svetovni vojni v Vzhodno Evropo, je povzročila morijo in opustošenje brez primere v zgodovini človeštva. Ne mislim se ukvarjati s socialističnim gospodarstvom, niti s politiko komunistov (o obojem sem že pisal), ampak o malo znanih podrobnostih boljševizma, ki so v resnici ključne za razumevanje dogajanj v 20. stoletja in obeh svetovnih vojn: (prvič), kdo so bili boljševiki; (drugič), kdo jih je financiral; (tretjič), kdo si je izmislil in vodil NKVD (kasneje KGB), zloglasno Stalinovo tajno policijo, ki je morila drugače misleče politične nasprotnike in po vzoru katere so nastale vse najbolj razvpite tajne policije (od Gestapa prek Mosada do Udbe, Stasija in Securitate).

Leta 2003 je bila v Nemčiji za (ne)besedo leta izbrana (beseda z negativnim prizvokom) beseda Tätervolk, ki se nanaša na idejo kolektivne krivde. To pomeni, da bi moral biti celoten narod odgovoren za dejanja prednikov. Sprejem nemške kolektivne krivde (za holokavst), s katero so Nemci živeli (in še živijo) od konca 2. svetovne vojne, je precej jezil Martina Hohmanna, nemškega poslanca CDU (danes je član AfD), ki je ob 3. oktobru (nemški dan enotnosti) 2003 v znamenitem govoru z naslovom Pravičnost za Nemčijo (Gerechtigkeit für Deutschland) na podlagi dokumentov iz sovjetskih arhivov razkril nekatere podatke o vodilnih kadrih NKVD. Gre za tako imenovano Petrovovo listo (1934 – 1941), ki je vodilne uslužbence zloglasne tajne policije razvrstila po različnih kriterijih, tudi po narodnosti. Iz dveh tabel je razvidno, da je bilo med leti 1934 in 1937 skoraj 40 odstotkov vodilnih v NKVD Židov, v celotnem sistemu državne varnosti pa je bilo med zaposlenimi 7 odstotkov Židov. Kasneje se je delež sicer zmanjševal (leta 1950 je delež Židov v operativnem sovjetskem kadru znašal le še 1,5 odstotka), a so bili v času največjega Stalinovega rdečega terorja (predstavljali samo 1,8 odstotka celotnega prebivalstva boljševističnega imperija, Rusov je bilo denimo 80 odstotkov) ključni za odstranjevanje ideoloških nasprotnikov socializma.

Martin Hohmann je s preprostimi matematičnimi operacijami izračunal, da je bilo slabih dva odstotka Židov odgovornih za skoraj 40 odstotkov stalinističnega terorja, medtem ko 80 odstotkov Rusov »samo« za 30 odstotkov. Povedano drugače. Če je Stalinov režim (po zelo konservativni oceni) med leti 1924 in 1953 odgovoren za smrt okoli 20 milijonov ljudi (po eni od teorij naj bi ta številka dosegala 62 milijonov), to pomeni, da so Židje v Rusiji odgovorni za smrt najmanj 8 milijonov ljudi, kar je več, kot je bilo uradno (po židovskih virih) žrtev holokavsta (6 milijonov). In naprej. To pomeni, da so Židje v Sovjetski zvezi 59-krat bolj odgovorni za rdeči teror na prebivalca kot pa avtohtoni Rusi, je v govoru poudaril Hohmann in se vprašal, zakaj se od Židov ne pričakuje kolektivna krivda za morijo drugače mislečih v času vladavine Stalina. Zoper Hohmanna je sledil pogrom, še enkrat več se je izkazalo, da je vsakršna kritika Židov v Nemčiji tabu tema, kar je zapisal celo novinar BBC.

Prijateljstvo in tesne vezi med boljševiki in Židi so še starejšega datuma. Za uvod se samo za trenutek ustavimo pri Marxu. Karl Marx, ideolog komunizma, najbrž najbolj zlobne ideologije v zgodovini, je bil vzgajan v judovstvu. Starša sta pobegnila pred antisemitizmom, Karlov dedek je bil židovski rabin z imenom Mordecai. Na Marxa je najbolj vplival Moses Hess, francoski židovski filozof, ki mu je omogočil, da je Rheinische Zeitung uporabil za levičarsko platformo. Hess je bil tudi tisti, ki je v komunista spreobračal Friedricha Engelsa, bogatega tekstilnega magnata, ki je kasneje financiral Karla Marxa iz dobičkov, ki jih je ustvaril v Nemčiji in Veliki Britaniji.

Marksizem se je dokaj hitro razširil po Evropi in pljusknil tudi prek luže, kjer so ga Židje, ki so se v 19. stoletju iz Rusije množično selili v Zahodno in Vzhodno Evropo ter ZDA, vzeli za svojega in prek njega uresničevali svoje interese. Komentator je v The Jewish Chronicle (najstarejši židovski časopis na svetu) zapisal, da je razlog, zakaj Židje sprejemajo boljševizem, v tem, da so »ideali boljševizma v mnogih točkah usklajeni z najboljšimi ideali judovstva«. Tudi zato so Židje financirali boljševike in jih podpirali. Ko so denimo boljševiki spomladi 1917 v Carnegie Hall v New Yorku slavili odstopno izjavo Nikolaja II. Ruskega, carja Rusije, kralja Poljske in princa Finske, so dobili telegram podpore od Jacoba Schiffa, bogatega židovskega poslovneža, ki je vodil investicijsko banko Kuhn, Loeb & Co. Ta banka je bila ena od ustanoviteljic ameriške centralne banke (FED), ki je nastala tako, da so židovski bančniki izpodrinili bogate industrialce, ki so nasprotovali centralni banki (o tem sem pisal TUKAJ). Telegram je objavil New York Times, Schiff pa je skušal zanikati svojo vpletenost, a je njegov vnuk John trideset let kasneje v New York Journalu (3. februar 1949) razkril, da je Jacob Schiff za boljševiško revolucijo namenil 20 milijonov dolarjev. In prav Schiff je leta 1905 že financiral Japonce v vojni proti carski Rusiji, istega leta so židovski bankirji financirali rusko revolucijo, ki ni bila uspešna.

V Evropi je bil eden glavnih financerjev boljševikov Olof Ashberg iz Stockholma, Žid, ki se je še po 2. svetovni vojni v Švici sestajal z Rusi. Diplomatski krogi v Švici so ga opisovali kot »sovjetskega bankirja«, ki je leta 1917 z izdatnimi denarnimi sredstvi Trockemu in Leninu (slednji je veljal za Rusa, a je imel nemške, ruske, židovske in mongolske korenine, njegova žena Nedežda pa naj bi bila Židinja, saj je njena družina kot družinski pogovorni jezik uporabljala jidiš, se pravi nemščino s hebrejskimi koreninami) pomagal izpeljati oktobrsko revolucijo. Takih židovskih bankirjev in poslovnežev, ki so financirali boljševike, je bilo še ve, a o njih kdaj drugič.

Kakorkoli, kmalu po židovskemu slavju v New Yorku je nazaj v Rusijo odpotoval Lev Trocki (v ZDA je pisal za Novy Mir, ki ga je Times kasneje označil za židovski časopis), ki je kasneje postal eden ključnih oblastnikov. Po njegovi zaslugi je rdeča zvezda najprej postala simbol Rdeče armade, kasneje pa komunizma. Med zgodovinarji krožita dve teoriji, kako je prišlo do tega. Po prvi peterokraka zvezda predstavlja pet prstov delavca, po drugi pa naj bi Trocki skušal najti simbol, ki spominja na davidovo zvezdo. Še najbližje heksagramu je bil pentagram.

Pravo ime Trockega je bilo Lev Davidovich Bronstein, po prihodu nazaj v Rusijo je postal najpomembnejši komisar, desna roka Lenina, ki je najbolj pripomogla, da so boljševiki oktobra 1917 v Moskvi in Peterburgu zrušili kratkotrajno demokratično izvoljeno vlado, ki je nastopila po odstopu carja Nikolaja (april – oktober 1917). Tudi zato so takratni kronisti iz Rusije poročali, da ni šlo za delavski upor oziroma ruski državni udar, ampak da je bila oktobrska revolucija pravzaprav židovski državni udar.

Guardianova (takrat se je časopis imenoval še Manchester Guardian in je bil za razliko od danes še verodostojen) dopisnica iz Moskve Ariadne Tyrkova Williams je zapisala: »V sovjetski republiki so vsi odbori in komisariati napolnjeni z Židi.« Winston Churchill, ki je pisal za Illustrated Sunday Herald, je 8. februarja 1920 zapisal: »Z izjemo Lenina je večina vodilnih oseb Židov. Poleg tega glavni navdih in gonilna moč prihajata od judovskih voditeljev.« A najpopolnejši opis rasnega ozadja članov boljševistične oblasti je dal Robert Wilton, dopisnik Timesa iz Rusije. Leta 1920 je v francoščini izdal knjigo Les derniers jours des Romanov, v kateri je objavil seznam članov centralnega komiteja komunistov, ljudskih komisarjev, izvršilnega odbora boljševikov in članov komisije za izredne razmere. Se pravi seznam tistih, ki so imeli v rokah oblast. Iz seznamov je razvidno, da je bila več kot polovica članov centralnega komiteja Židov, tudi več kot polovica članov sveta ljudskih komisarjev je bila Židov. Wilton, ki ga še danes obtožujejo antisemitizma, je pet let po objavi knjige umrl, uradni vzrok smrti je bil rak.

Podobno kot Tyrkova in Wilton so v svoje matične države poročali tudi drugi dopisniki in diplomati. William Oudendyk, nizozemski konzul v Sankt Peterburgu, je v zahodno Evropo poslal depešo, v kateri je zapisal, da »boljševizem organizirajo in izvajajo Židje«. Njegovo poročilo je bilo aprila 1919 vključeno »belo knjigo o Rusiji« oziroma v Zbirko poročil o Rusiji I., a je bilo hitro umaknjeno. Stotnik Montgomery Schuyler (G2 Intelligence), ki je bil operativec ameriških sil v Sankt Peterburgu, je zapisal: »Boljševistično gibanje je bilo že od samega začetka vodeno in pod nadzorom najmočnejših ruskih Židov.« Ta zapis hrani državni arhiv ZDA, kjer sta tudi dva telegrama. Prvi je od konzula Summersa (2. maj 1918) iz Moskve, ki navaja: »Židje prevladujejo v lokalni sovjetski vladi, protižidovsko razpoloženje med ljudmi narašča.« Drugi telegram je poslal Caldwell, konzul v Vladivostoku (5. julij 1918). Zapisal je: »Petdeset odstotkov sovjetske vlade v vsakem mestu sestavljajo Židje najhujše vrste«.

Ko je januarja 1924 Lenin umrl, se je začel boj za njegovo nasledstvo. Zmagal je Josip Stalin, ki ga še danes opisujejo kot antisemita, a resnica je diametralno nasprotna. Stalin je imel tri žene in vse so bile Židinje. Njegovi otroci so bili vzgajani v židovskem duhu, tudi poročali so se z Židi (hčerka Svetlana iz prvega zakona je imela štiri može, trije od teh so bili Židi). Podobno je bilo s Stalinovim pomočnikom Vjačeslavom Molotovom, enako z drugimi Stalinovimi nasledniki, kot je denimo Leonid Brežnjev, ki je bil poročen z Židinjo, njegovi otroci so bili vzgajani kot Židje. In še nekaj. Prav vsi zloglasni šefi boljševistične tajne službe, od Uritskyga do Berije, so bili Židje.

Enak recept je bil uporabljen drugod po Evropi. Leta 1919 je Bela Kun na Madžarskem organiziral socialistično revolucijo. Skoraj vsi člani vlade so bili Židje, kar je tudi povzročilo padec režima, saj jih Madžari niso marali. S sovjetsko pomočjo so se Židje vrnili na oblast leta 1945, ko je bil postavljen triumvirat: Matyas Rakosi (rojen kot Rosenfeld), Erno Gero (rojen kot Singer) in Zoltan Vas. Prva dva sta bila tudi člana krvave Kunove vlade. Najslavnejši madžarski Žid in eden najškodljivejših Zemljanov je danes George Soros.

Enako je bilo na Češkem, Poljskem, v Romuniji in tudi Titovi Jugoslaviji, kjer je bil glavni diktatorjev svetovalec Žid Moša Pijade. John Gunther je v knjigi Za zaveso v poglavju Tito in Jugoslavija zapisal, da je bil Pijade glavni mentor Josipa Broza in da je »ideološko strukturo, ki jo ima, dobil od tega pametnega starca«. Benton Bradberry je leta 2012 v knjigi razbil mit o Nemcih kot najbolj zlobnem narodu, ki je zakrivil obe svetovni vojni. Avtor trdi, da je šlo za agresivno politiko do Nemčije, nestabilnost sveta v 20. stoletju pa je zakrivila boljševistična revolucija, za katero so stali Židje. Bradberry je zapisal: »Najboljši dokaz o židovski naravi oktobrske revolucije in prevladi Židov v boljševistični vladi je tudi njihova vloga v komunističnih revolucijah, ki so se dogajale po Evropi.«

Po prvi svetovni vojni so Židje skušali prevzeti oblast tudi v Nemčiji. S pomočjo sovjetskega veleposlanika in židovskega denarja je skupina Spartak skušala zrušiti vlado. Upor je bil zatrt, voditelja Roza Luxemburg in Karl Liebknecht sta bila usmrčena. Židje so kasneje financirali nacionalsocializem oziroma zloglasno NSDAP, ki naj bi bila med 2. svetovno vojno odgovorna za holokavst. In ravno na to je leta 2003 v svojem govoru članom CDU opozoril uvodoma omenjeni Martin Hohmann: nihče ne terja od Židov, da na podlagi dedne krivde prevzamejo kolektivno odgovornost za početje med boljševiško revolucijo, se pravi, da bi bili kolektivno krivi za tisto, kar so počeli dve generaciji prej njihovi predniki. Zato tudi od Nemcev nima pravice nihče terjati, da sedanje generacije nosijo breme holokavsta. Zaradi teh besed so ga napadli mediji, obrekovali so ga v CDU (iz poslanske skupine je bil izgnan 14. novembra 2003, stranko je zapustil aprila 2004), kazensko so ga preganjali. A pregon so morali opustiti, ker v svojem govoru ni povedal ničesar neresničnega, njegova skovanka Tätervolk pa je postala (ne)beseda leta 2003.

Kdo je bil Che Guevara, ikona levičarjev?

Značke

, , , , , , , ,

Če bi bil Ernesto Che Guevara (1928-1967), rojeni Argentinec in zdravnik, še živ, bi bil star 89 let. Bil bi ostarel, nič kaj romantičen kubanski revolucionar, najbrž priključen na cevke, ki bi ga umetno ohranjale pri življenju. Doživel bi zlom Kube, popoln kolaps bolivarske revolucije, gospodarski čudež Čila, Tita brez ene noge, lov na Nicolaeja Ceaușescuja in krogle v njegovem telesu na božični dan, padec Berlinskega zidu, za katerim se je skrival „socialistični raj“, smrt Fidela Castra. Pa ni živ. V ponedeljek, 9. oktobra, bo minilo 50 let od njegove smrti. Ubili so ga. Tako kot je sam ubil ali dal ubiti brez sojenja na deset tisoč ljudi, od katerih večina sploh ni bila njegovih sovražnikov. Večina ljudi, predvsem mladih, ga idealizira, ponosno ga nosi na majicah, vprašanje je, če sploh vedo, kaj je bil in kaj je predstavljal. Tudi TV Slovenija, ki je namesto resnega dokumentarnega filma o Che Guevari predvajala romantičen hollywoodski zmazek z Beniciom Del Torom v glavni vlogi.

Ne mislim pisati o Che Guevari, dovolj je nekaj njegovih citatov.

O revolucionarni „pravni državi“

Za pošiljanje ljudi pred strelski vod ne potrebuješ sodnega dokaza. Ti postopki so arhaično-meščanske podrobnosti. To je revolucija. In revolucionarnost mora postati hladnokrvni stroj za ubijanje, ki ga motivira čisto sovraštvo.“

Znani so Chejevi zloglasni strelski vodi, ki jih je vodil. Skupaj s Fidelom Castrom in njegovim bratom Raulom je trojica lastnoročno ubila najmanj 1.253 ljudi. Iz tistega časa je nastala tudi fotografija, za katero bi najrajši videli, da jo nikoli ne bi bilo. Prikazuje, kako „trojica“ izvaja usmrtitev.

O reševanju „težav“

Težavo sem rešil s kalibrom .32. V desni del njegovih možganov sem ustrelil kroglo. (…) Vse, kar je bilo njegovo, sem si prisvojil.“

Tako je komentiral umor sodelavca Eutimija Guerre, ki ga je obtožil vohunstva.

O dokazih

Ne potrebujem dokazov, da bi ubil človeka. Potrebujem samo dokaz, zakaj ga ne bi ubil.“

Tako je Che odgovoril v Združenih narodih, ko so ga vprašali, po kakšnih kriterijih ubija ljudi, ki so povezani z nasprotniki socializma.

O mladih

Mladi se morajo naučiti razmišljati kot množica. Zločin je razmišljati kot posameznik.“

Te besede levičarji še vedno imajo za svete.

O sebi

Dobro sem in žejen krvi. Kot pravi vojak.“

To je pisal svoji materi.

O črncih

Črnec je malomaren in sanjač, svojo majhno plačo zapravlja za neumnosti in pijačo. Evropejec izvira iz tradicije dela in varčevanja, kar ga je pripeljalo v ta del Amerike. (…) Zaradi svoje rase se jim ni treba umivati.“

Tako je Che Guevara v svojih dnevnikih razmišljal o črncih. Zanimivo. Che je levičarska ikona, hkrati pa rasist.

O relativnosti časa

Revolucija ni jabolko, ki pade z drevesa, ko pride čas. Ti si ta, ki mora jabolko prisiliti, da pade.“

Che o tem, kdaj je čas za okrutno revolucijo. To metodo danes levičarji uporabljajo v gospodarstvu. Delijo denar, preden ga zaslužijo. Če ga sploh.

O medijih

Ukiniti moramo vse časopise. S svobodnimi mediji je revolucija nemogoča.“

Hm, levičarji ne marajo svobode govora. No, pravzaprav jo. Dopuščajo svobodo govora, dokler se z njimi strinjaš. Ko se ne, je to že sovražni govor.

O ceni revolucije

Zmaga socializma je vredna milijone atomskih žrtev. (…) Če bi nuklearne rakete ostale na Kubi, bi jih izstrelili v samo srce ZDA, to pomeni – na New York.“

Humanitarec“ ni nikoli skrival, da bi uničil ZDA, če bi mogel.

O vojski

Sovraštvo je središče našega boja. Divje sovraštvo človeka sili prek njegovoh zmožnosti in iz njega naredi hladnokrvni stroj za ubijanje. Točno taki morajo biti naši vojaki.“

Socialisti naj bi bili miroljubni, ali ne?

Socialističnem gospodarstvu

Naši tovariši iz tovarne so izdelali zobno pasto. Dobra je, kot so bili prejšnje. Zobe čisti povsem enako, napaka je le, ker se čez nekaj časa spremeni v kamen.“

Che Guevara je bil nekaj časa celo glavni gospodarstvenik socialistične vlade, čeprav je bil ekonomsko popolnoma nepismen. Kako je že rekel Hayek? Će bi se socialisti spoznali na ekonomijo, ne bi bili socialisti.

Klimatski znanstveniki končno priznali: Motili smo se o globalnem segrevanju

Značke

, , , , , , , , , ,

Se spomnite, kako je globalni medijski mainstream (vključno s slovenskim) napadel ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ko je izjavil, da ne verjame v podnebne spremembe in je odstopil od Pariškega sporazuma? Da se obeta katastrofa, ki bo uničila svet, so kričali ekološki aktivisti in organizirali proteste. Pozoren bralec in poslušalec je takrat opazil, da so apokalipso napovedovale nevladne organizacije (sociologi, politologi, psihologi in drugi) in da se resni znanstveniki niso več oglašali. Slednji so že takrat vedeli, zakaj so tiho. V novi številki znanstvene revije Nature Geoscience, ki je referenca na področju klimatologije, so zdaj končno skrušeno priznali, da so se motili. V članku (revija ga je prejela februarja, objavo so odobrili avgusta, septembra pa tekst objavili) so popravili svoje prejšnje napovedi in zapisali, da se tudi najslabši vpliv na klimatske spremembe lahko prepreči. Spomnimo. Pred slabim desetletjem so trdili, da ima človeštvo samo še pet let časa, da reši planet. Minilo je pet let, Zemlja se še vedno vrti, zadeve pa se niso šle tako, kot so predvidevali. Zakaj?

Michael Grubb, profesor na univerzi v Londonu, trdi, da so bile prejšnje napovedi napačne, ker so temeljile na napačnih modelih (denimo model »hokejske palice«). Pred samo dvema letoma je Grubb, ki si je s strašljivimi napovedmi prihodnosti finančno zelo opomogel, dejal, da je cilj Pariškega sporazuma, po katerem bi globalno segrevanje povzročilo samo 1,5 stopinje Celzija višje temperature od predindustrijske dobe, nedosegljiv, da je preveč optimističen. Zdaj pa pravi, ne samo, da se ozračje ne bo ogrelo za več kot 1,5 stopinje Celzija, ampak celo, da tega ogrevanja Zemlja sploh ne bo dosegla.

Temperatura zemeljskega ozračja se je v povprečju od predindustrijske dobe res povečala za 0,9 stopinje Celzija, toda znanstveniki zdaj pravijo, da je prišlo do upočasnjevanja v zadnjih petnajstih letih. Tega upočasnjevanja, pravzaprav ohlajevanja, pa znanstveniki sploh niso vnesli v računalniške modele! »Nismo zaznali hitrega ogrevanja po letu 2000, kot ga lahko opazimo na modelih,« pravi Myles Allen, še eden od znanstvenikov, ki skušajo danes to svojo »napako« popraviti. Kar bo težko. Industrija s klimatskimi spremembami, ki temelji na zastraševanju z globalnim ogrevanjem, je letno že vredna prek 100 milijard evrov. To je denar, zaradi katerega ne samo, da se ubija, ampak sproža vojne in meče vlade. Z njim je obogatel nekdanji podpredsednik ZDA Al Gore (seveda iz Demokratske stranke), ki med tistimi redkimi znanstveniki, ki niso nasedli levičarski histeriji, velja za največjega prevaranta. Medtem ko predava po svetu in za predavanja računa več sto tisoč evrov, živi v razkošni vili, ki porabi več energije, kot neka ulica v Hollywoodu.

Drugi bogataš je postal Bill Nye, voditelj »znanstvenih« oddaj za otroke, ki so ga v Sloveniji po prihodu na Netflix v Sloveniji predstavljali kot uglednega in slavnega znanstvenika, s katerim je selfije delal tudi Barack Obama. Seveda, mnogi so v klimatskih spremembah videli možnost odličnega zaslužka, vsi so postali klovni, ki so popularizirali histerijo. In kolikor bolj je bila napoved katastrofična, toliko bolj jo je medijski mainstream omenjal kot mogoče. Pa naj gre pa potop jadranske obale, konec sveta, neurja v ZDA ali topljenje arktičnega ledu. In če je kdo podvomil v njihove teze, je doživel medijski linč. Kot John Christy, profesor iz univerze v Alabami, ki je ameriškim kongresnikom pojasnjeval, da so modeli, na podlagi katerih napovedujejo povečanje temperature, napačni. Medijski mainstream ga je malodane označil za sovražnika človeštva.


7 mitov SMC o 2. tiru*

Značke

, , , , , , , , , ,

Konec tedna bomo volivci na referendumu odločali o usodi zakona o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge DivačaKoper (ZIUGDT). Cerarjeva vlada, ki za referendumsko kampanjo troši davkoplačevalski denar, se pravi tudi denar tistih, ki so proti zakonu, želi volivce prepričati, da je od zakona odvisna usoda 2. tira. A to je le eden od mitov, ki jih ustvarjajo na Gregorčičevi 20.

Kaos, ki je do zdaj spremljal projekt 2. tir, predvsem pa njegovo vodenje, ki ga prevzema fantomsko podjetje 2TDK z enim samim zaposlenim (upravljal bo z milijardo evrov), vzbuja številne pomisleke in dvome. Da bi jih odpravili, skušajo vladni uradniki prepričati javnost z izmišljenimi miti. Čas je, da jih razbijemo in glasujemo proti.

Mit št. 1: Cena bo 961 milijonov evrov

Ne drži. Najprej zato, ker je to cena brez DDV, kar pomeni, da bo cena drugega tira (27,1 kilometra dolgega odseka med Koprom in Divačo) v resnici najmanj 1,17 milijarde evrov. Drugič pa zato, ker je cena za zdaj zgolj pobožna želja vlade, kar je potrdil tudi nekdanji državni sekretar Metod Dragonja, danes svetovalec v podjetju 2TDK, češ da izdelane ocene še niso dovolj natančne. To pri davkoplačevalcih vzbuja najmanj nelagodje.

Strokovnjaki civilne družbe so prepričani, da bo gradnja 2. tira dražja, ker je cena izračunana za idealne razmere. Gradnja številnih predorov bo potekala na krasu, ki je poseben in zahteven, saj gre za zelo specifično geološko sestavo terena. Kaj bo potrebno narediti, bodo pokazala podrobna geološka vrtanja, ki še niso bila opravljena. Šele na podlagi tega se bo lahko ocenila vrednost investicije. Kar posredno priznava tudi državni sekretar Jure Leben, češ »da bo cena projekta znana takrat, ko bo projekt končan«.

Mit št. 2: Najmanjša obremenitev davkoplačevalcev

Ne drži. Ne obstaja najmanjša ali največja obremenitev davkoplačevalcev, obstaja samo prisilna obremenitev davkoplačevalcev. Ampak če za hip pustimo to ob strani, si oglejmo vladno genezo prepričevanja (beri: zavajanja) državljanov. Stranka SMC je 13. aprila na družbenih omrežjih objavila naslednje: »Drugi tir ne bo zgrajen na plečih davkoplačevalcev.« Ko so ugotovili, kakšnega kozla so ustrelili, so začeli govoriti, da je finančna konstrukcija zasnovana tako, da bo najmanj bremenila davkoplačevalce, danes SMC govori, da predlagano financiranje najmanj bremeni proračun.

Zadnje (tehnično gledano) drži, praktično pa so vse to debele laži. Prvič, proračun se ne polni sam od sebe, ampak ga polnijo davkoplačevalci. Drugič, nepovratna sredstva se ne oberejo na drevesu. Tretjič, tudi evropska sredstva so denar davkoplačevalcev. Četrtič, za kredite bodo jamčili davkoplačevalci. Torej, tudi če odmislimo tujega vlagatelja in posojila, bo vložek davkoplačevalcev okoli pol milijarde evrov.

Mit št. 3: Slovenija bo zaostala v razvoju

Ne drži. Čeprav v SMC trdijo, da je »glas za drugi tir (…) glas za razvoj Slovenije«, je to, milo rečeno, zavajanje. Razvoj Slovenije ni in ne more biti odvisen od 27,1 kilometra dolge železniške proge in od nekega podjetja, ki sliši na ime 2TDK. SMC s takimi izjavami ustvarja izredne razmere, kar kaže, da ima vlado v pesti gradbena mafija okoli Foruma 21, ki si obeta stomilijonske zaslužke.

Os same gradnje bo največ koristi imela Luka Koper, ki bo sicer z nekaterimi dajatvami sofinancirala gradnjo, a ne v taki meri, kot bi človek pričakoval. Če Luka Koper za svoj razvoj potrebuje 2 tir, naj ga financira. Tudi napovedi rasti pretovora so pretirane (z 22 milijonov ton lani na 35,3 milijona ton leta 2030), poleg tega onesnaževanje zaradi cestnega tovornega prometa ne bo manjše, saj vlada sama napoveduje, da se bo cestni prevoz kljub drugemu tiru več kot podvojil (s 7,7 milijona ton letos na 18,5 milijona ton leta 2040), medtem ko se bo promet po železnici povečal za manj – za 13,1 milijona ton. To pomeni, da se kljub povečani pretočnosti železnice ne bo povečalo samo onesnaževanje, ampak tudi avtocestni zastoji.

Mit. št 4: Drugi tir ne bo zgrajen

Ne drži. Referendumski glas »proti« ne pomeni, da drugi tir ne bo zgrajen. Na referendumu se glasuje o zakonu, ki predpisuje izvedbo investicije, gospodarjenje in upravljanje z infrastrukturo ter dajatve (pribitek na avtocestno cestnino in takso za pretovor v Luki Koper). Glas »proti« bo na referendumu zato pomenil predvsem glas proti netransparentnemu vodenju projekta, proti podjetju 2TDK, za katerega nihče ne ve, zakaj je bilo ustanovljeno, in proti avtokratskemu in narcisoidnemu načinu vladanja Mira Cerarja, ki ves čas kampanje grozi in žali državljane. Predvsem pa, da bo 2. tir začela graditi nova vlada (prihodnje leto so državnozborske volitve), in to z ugodnejšo in dokončano finančno konstrukcijo, našli bi lahko tudi alternativno traso.

Mit št. 5: SMC prevzema odgovornost

Ne drži. Odgovornosti ne prevzema nihče, odgovornost se bo socializirala, breme tega bodo v največji meri nosili (neto) davkoplačevalci, še posebej v primeru, če se bo kaj zalomilo in se bo projekt podražil. Miro Cerar je na družbenih omrežjih sicer sporočil, da »sam osebno in vlada stojita za projektom 2 tir«, kar bi lahko (napačno) razumeli, da premier prevzema osebno odgovornost. Sedanji premier ne prevzema nikakršne odgovornosti, še najmanj odškodninske. Samo spomnimo se podpredsednika »etične« in »moralne« SMC Milana Brgleza, kako se je ob odvzemu mandata predsedniku SDS Janezu Janši zaklinjal, da prevzema politično odgovornost. Ko je ustavno sodišče Janši vrnilo mandat, si je premislil. Če bi Miro Cerar resnično želel prevzeti tudi osebno odgovornost, bi bila ta (če že imamo poseben zakon za 27,1 kilometra železja in kamenja) jasno opredeljena.

Mit št. 6: 9.000 delovnih mest

Ne drži. To je ena največjih laži Cerarjeve vlade. »Če želimo, da se Slovenija razvija, če želimo 9.000 novih delovnih mest, če želimo razvoj Luke Koper, potem zgradimo že enkrat ta 2 tir,« je dejal Jure Leben, Cerarjev sekretar, ki ga morajo javni uslužbenci v dopisih naslavljati z »Jure Leben, master of science, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, državni sekretar,« in ki je leta 2014 odstopil z mesta državnega sekretarja na ministrstvu za okolje ravno zaradi zavajanja javnosti. Toliko o tem, koliko lahko verjamemo besedam Lebna.

Ampak od kod vladi številka 9.000? Domnevno na podlagi mednarodne študije, po kateri da milijarda ameriških dolarjev, vložena v velike infrastrukturne objekte, ustvari (posredno ali neposredno) 28.000 delovnih mest. Vladni uradniki so številko malo prilagodili, Metod Dragonja iz 2TDK pa je kasneje priznal, da gre za le ocene.

Mit št. 7: Infrastrukturni projekt

Ne drži. Gradnja drugega tira je infrastrukturni projekt le po imenu, drugače gre za povsem politični projekt vlade Mira Cerarja in njegove SMC. Tudi če odmislimo, da so vse vladne odločitve že po definiciji politične, političnost projekta dokazuje kar nekaj zadev: (prvič), nedorečen zakon, o katerem se bo odločalo na referendumu (politika si vedno pusti veliko prostora); (drugič), ni znana finančna konstrukcija (prodajanje megle je tipično za politiko); (tretjič), projekt nima jasno določene cilje (politični cilji niso nikoli natančni, ampak temeljijo na običajno nerealnih željah, kar kaže tudi načrtovanje 2. tira in zakon; (četrtič), plačevanje z denarjem drugih (politiki nikoli za projekte ne dajo svojega denarja, ampak vedno obremenijo druge); (in petič) nekaj mesecev pred državnozborskimi volitvami je vse več znakov, da SMC na tem projektu že gradi svojo predvolilno kampanjo. Če bi bil to zgolj infrastrukturni projekt, bi vlada o predlogih, ki so jih dali posamezni strokovnjaki in številne civilne iniciative, vsaj premislila (če jih že ni upoštevala), tako da se ni dala motiti in je državni zbor zakon sprejel.

*Tekst je bil prvič objavljen v reviji Reporter

Ko človek na urgenci čaka skoraj 10 ur

Značke

, , , ,

Ob interpelaciji, ko je ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc dejala, da si bolniki sami želijo biti v dolgih čakalnih vrstah, sem se spomnil, da sem bil s hčerko pred več meseci na urgenci in da sem to najino kalvarijo tudi zapisal. No, pobrskal sem po arhivu in našel. Zaradi še vedno aktualne problematike čakalnih vrst (ne samo na urgenci) zapis objavljam, saj se od takrat ni nič bistveno spremenilo, kvečjemu se je vsa stvar poslabšala, čakalne dobe pa podaljšale.

Takole sem pred meseci zapisal:

Človek se, kriv sam ali ne, včasih ponesreči. Če so poškodbe hujše ali če ni prepričan, da so vsi deli njegovega telesa tam, kjer pač morajo biti, poišče pomoč na urgenci. To pa pomeni, kar pove že ime, hitro oskrbo ponesrečenca, ki seveda ne potrebuje napotnice. Hitrost obravnave bolnika je seveda odvisna od poškodbe, vendar ponesrečenec, kakršnakoli je že poškodba, zagotovo ne pričakuje, da bo na pregled najprej čakal 8 ur in sedem minut ter da se bo vse skupaj zavleklo 9 ur in 23 minut.

15.00 Hčerka v bližini nebotičnika na Slovenski cesti v Ljubljani s kolesom zapelje na robnik in pade na pločnik. Udari se v komolec, zapestje, podrgne po obrazu, na kolenu ima oteklino.

15.14 Pridem do hčerke, ki čaka pri Figovcu. Nič hujšega, potrebno je malo ledu. In hčerka se odpelje.

15.25 Pokliče me in pravi, da jo zelo boli komolec. In da bi šla poškodbo preveriti na urgentni blok UKC Ljubljana.

15.38 Pride do mene, pokličeva taksi, plačava tri evre za »dostavo« pred vrata urgence.

15.55 Postaviva se v vrsto za sprejem. Pred nama trije, štirje, čakajoči jezno gledajo predse. Seveda, ponesrečenci se pač ne smejijo na ves glas in veselo skakljajo po hodniku. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da so njihovi dolgi obrazi posledica več urnega čakanja, čeprav so mediji poročali o dolgih čakalnih vrstah.

16.03 Sprejme naju sestra, opiševa poškodbo, opraviva formalnosti. Pravi, da se opravičuje, ker niso podaljšali pogodbe z dvema zdravnikoma, zato bova čakala tri ure in pol. Vprašam, če bo tako dolga celotna obravnava hčerke, pa mi odvrne, da je toliko čakalna doba, da sploh prideva do zdravnika. In spet opravičilo. Odvrnem, naj spore rešijo med seboj, ne pa na bolnikih. Moram poudariti, da sem te besede izrekel zelo in karseda prijazno, saj mi je del možganov, ki je zadolžen za potrpežljivost, delal še povsem normalno. Dobiva številko 3287.

16.10 Usedeva se v čakalnico pred rentgenom, ker je bil tam pač prostor, vendar dovolj blizu sprejemnih ordinacij, da bi slišala, ko naju kdo pokliče. Hodniki so bili polni čakajočih. Trije moško nasproti naju se zabavajo. Nekaj govorijo o času, vendar nisem slišal dobro. Kljub temu dovolj, da me pripravijo do tega, da vstanem in pogledam na monitor, da vidim, koliko jih je pred nama. Da ne bo pomote. Gledam zeleno obarvane, kajti tiste številke, ki so obarvane rdeče ali rumeno, imajo prednost. Gre pač za bolj resno poškodbe in človek to razume.

16.11 Skoraj me kap. Trenutno jih je bilo pred nama 43 (z besedo: triinštirideset), saj je bila na vrhu številka 3244. Kasneje se je izkazalo, da vrstni red sploh ne drži, saj je računalnik (ali pa tisti, ki ga upravlja) čakajoče, ki so presegli šest ur čakanja, preprosto izbrisal.

16.15 Hčerko vprašam, če greva za tri ure domov. Pravi, da ne, da bi pa nekaj pojedla. Jo pa (predvsem komolec) vse bolj boli.

16.20 Dokopljeva se do sendvičomata, kavomata in pijačomata. Vse vrste avtomatov so imeli. In greva malo na sonce, ker je bilo še precej toplo.

17.00 Vrneva se v čakalnico. Ljudi je vse več, hčerkina številka še vedno nekje pri dnu.

18.00 Čakanje in presedanje. Zaradi neudobnih klopi me že boli hrbet. Moški v bližini naju si je prebil glavo in čaka že več kot tri ure. Ima številko 3276.

19.00 Hčerkina številka se premakne v drugo kolono, kar nama vlije malo optimizma. Sicer spet ustekleničena voda in nova kava. Moški nasproti naju se še naprej nekaj zabavajo. Slišim, da ima eden številko 3266, drugi malo več. Prvi je imel težave z ramo, drugi je imel najbrž prebito ličnico (nisem videl dobro, ker je imel prek levega lica obliž). Oba sta na monitorju že v prvi koloni. Vauuu. Toda oba čakata že okoli štiri ure.

20.15 Moški s številko 3266 pravi, da je njegova številka izginila z monitorja. Kmalu izgine tudi številka moškega s prebito ličnico.

21.00 Z monitorja izgine številka 3276, najina številka se je nenadoma povzpela na šesto mesto v vrsti za čakanje.

21.30 Greva malo ven. Na zrak. Notri je obupno. Po hodnikih se drenja okoli 100 ljudi.

22.05 Tudi hčerkina številka izgine z monitorja, moški s prebito glavo in številko 3276 pa še vedno čaka. Tudi ona dva prek še nista na vrsti. Madona, kaj se dogaja.

22.15 Grem vprašati v sprejemnico, zakaj je hčerkina številka izginila z monitorja. Pove, da se jim sesuva informacijski sistem in da naj prav nič ne skrbiva, saj so pri njih napotnice lepo zložene po vrsti. Hm, zares dobra tolažba. Zanimivo je, da so se izbrisale tiste številke, kjer je čakalni čas presegel šest ur.

22.35 Moškega, ki čaka krepko več kot osem ur, pokličejo k zdravniku. Ljudje začnejo kar ploskati – končno na vrsti.

23.00 Ljudje postajajo nestrpni. Pogledam na monitor. Številka zadnjih v vrsti je že krepko presegla 3340.

23.15 Od zdravnika pride moški s prebito glavo. Slikati bo treba, nato pa šivati. Se pravi, človek, ki ima prebito glavo, je na šivanje čakal več osem ur. No, saj tudi hčerko čakava tako dolgo, da se ji je odrgnina na obrazu že skoraj zacelila.

23.30 Bliža se polnoč. Prihaja do prvih prepirov. Da niso oni krivi, da je krivo ministrstvo za zdravje, da naj jim pomagamo in protestiramo pri vladi, ker je ona to zakuhala, da je na voljo samo en zdravnik. En zdravnik? Ljudi pa tam okoli 100. Ampak resnično, to ni moja težava. Zakaj ne protestirajo tako, da prideta dva ali trije zdravniki prostovoljno delati ter tako pokažejo, da jim je mar za ponesrečence. Da pa se kopja lomijo na hrbtnih bolnikov, ki pošteno plačujejo davke in prispevke, s katerimi se plačujejo zdravniki in sestre, je nesprejemljivo. Da se varčuje tako, da se daljšajo čakalne vrste (in to na urgenci), je škandalozno.

00.10 Je že čez polnoč, ko hčerko pokliče zdravnik. Pregleda v manj kot petih minutah, pravi, da ni nič hujšega, in da bomo slikali. Moški z otrokom v vozičku, ki čaka že pet ur, zahteva od medicinske sestre, naj mu vsaj pove, kdaj bosta na vrsti. Odvrne mu, da ne ve. Začne nekaj razpredati o čakalnih dobah.

00.30 Na šivanje gre tudi moški s prebito ličnico (tudi on je na šivanje čakal več kot osem ur), moški s številko 3266, ki je dobil opornico za ramo, je že končal. Po devetih, desetih urah.

00.35 Hčerka gre na rentgen.

00.55 Vprašam, koliko časa traja, da se naredi rentgenska slika. Rentgenolog odvrne, da dve minuti.

01.14 Pride medicinska sestra in pove, da rentgenolog očitno ni dobro prebral in je nekaj pozabil slikati. »Halo??? Se norčujete? Bova zdaj še eno uro tukaj?« pravim sestri, ki spet odvrne, da oni niso krivi. »Da me ne zanima in ali je ni sram,« se ne dam, ona pa: »Mene že ni sram.« Ja, koga pa bi moralo biti? Mene, hčerko, vse čakajoče ponesrečence? Dragi moji, ne izsiljujte z bolniki. Zmenite se z novo ministrico za zdravje in vlado. Stavkajte! Ja, zakaj ne? Če je lahko veliko zdravnikov in medicinskih sester prišlo na »spontane« vstaje proti Janševi vladi, se bi lahko tudi zdaj zbrali ali na Gregorčičevi ali pa na Kongresnem trgu. Aja, tokrat pa ne. Zakaj že? Proti komu bi bili?

01.19 Nov rentgen za hčerko.

01.26 Zdravnika ni, sprejme naju sestra. Da izvid, pove za kontrolni pregled, vse je v redu, samo udarec, malo ledu, pa bo. Hvala. To je vse. Ja. Edina dobra stvar je bila, da je s hčerko vse v redu. In to po devetih urah (9) in triindajsetih (23) minutah.

Christine Tasin o potrebnem uporu proti islamizaciji: Ali bomo zmagali ali pa bomo umrli!

Značke

, , , , , , , , , ,

Francozinja Christine Tasin, ustanoviteljica spletne strani Riposte laïque in predsednica Resistance Républicaine, ki je pred leti razburila levičarje z izjavo: »Islamofobna sem, pa kaj potem?«, je spet v središču pozornosti. Tokrat je upokojena učiteljica, ki jo imajo za francosko Oriano Fallaci, multikulturneže na pomirjevala spravila zaradi govora ob 10. obletnici portala Riposte laïque, kjer je pozvala k uporu in boju proti islamu in pokvarjeni evropski politični eliti.

Nekaj poudarkov iz govora Tasinove, ki ji je po stališčih v Sloveniji podoben odlični Bernard Brščič (sovražniki svobode govora in razne »paznice s Petrička« ga zmerjajo z neonacistom).

Na začetku je bila beseda. Na začetku Riposte laïque je bila beseda Pierra Cassena. Pred desetimi leti, bilo je avgusta 2007, sem prejela telefonski klic od človeka, ki je urejal »ResPublico«. Dejal mi je: »Začel bom izdajati nov spletni časopis – Riposte laïque. Želim si, da se pridružiš redakciji. Všeč mi je tvoj slog. Vprašala sem ga, o čem bo ta portal. Dejal je, da je zjutraj govoril z mojim prijateljem Fannyjem Truchelutom. Rekla sem: »Bingo!« Vprašala sem ga po politični usmeritvi portala. Dejal mi je, da je za zvezo republikancev, da pa so pri njem ljudje z leve in z desne, skupno jim je, da so proti islamu. Spet sem rekla: »Bingo!« In tako se je začelo popotovanje, ki traja že deset let.

(…)

Razmere postajajo tako katastrofalne, da bo čez deset let v Franciji toliko muslimanov, toliko dvoličnežev in toliko priseljencev, da Francozi ne bomo več v večini. Če rečem, da so razmere katastrofalne, vem o čem govorim. Toda o kom govorim? Govorim o ljudeh, nekaj sem pisala o tem, ki so za poceni bencin pristali na priseljevanje in islamizacijo. To je Evropska unija, to so naše elite, toda obstaja še en dan v zgodovini, ki ga pozna zelo malo ljudi. S tem dnem bi rada opozorila tiste med nami, ki trdijo, da muslimani niso odgovorni, da so odgovorne samo naše elite, ki jim gre za lastne koristi. 5. januarja 1986 je bil v Libiji tajni sestanek, ki se ga je udeležilo pet tajnih služb petih arabskih držav. Te države so bile Irak, Egipt, Savdska Arabija, Libija in Alžirija. Pet držav. In kaj so sklenili na tem ultra tajnem sestanku? Da bodo spodbudili načrtno invazijo na Evropo, predvsem na Francijo, in jo islamizirali. Za ta sestanek so naši voditelji vedeli, vsi so vedeli zanj, o tem so nekaj dni kasneje govorili na Elizejskih poljanah. In kaj so naši voditelji naredili, da bi se borili proti sklepom sestanka? Na stežaj so odprli vrata. Odprli so jim vrata, čeprav so vedeli, da nas bodo napadli, da želijo zasesti našo deželo. Zato so odgovorni oboji: naši izdajalci, islamo-kolaboranti, in seveda muslimani iz islamskih držav. Nihče od teh ni 5-leten otrok, da ne bi vedel, kaj dela. Odgovorni so za svoja dejanja. In med nami so danes tisti, ki verjamejo, da migranti prihajajo med nas samo zaradi spremembe zraka; morda, naj jih vprašajo. In manipulirajo. In če smo obsojeni na to, da nas napadajo, naše elite nosijo velik del krivde.

(…)

Ta teden so me spet klicali na policijo. V Parizu obstaja tožilec, odvetnik. Liga za človekove pravice in Francoska muslimanska bratovščina me tožita zaradi moje knjige z naslovom »Morilci ubogajo Koran«. Preganjana sem zaradi »spodbujanja sovraštva«, zato ker sem povzela tisto, kar je zapisano v Koranu. Kako nas ubijajo. Kako bodo to naredili. Kako se mi s tem soočamo in kaj lahko storimo. Samo en odgovor je, ker država ne naredi prav ničesar: Ne moremo se več zanesti na politike, vsaj zdaj ne. Dejstvo je, da smo izključno mi tisti, ki lahko kaj naredimo.

(…)

Kaj lahko naredimo? Bomo predlagali. Natisnili smo letake, zato vas prosimo, da jih vzamete 1000, 2000 ali 3000 in jih razdelite ljudem v nabiralnike. Tisti, ki si tega ne upajo, naj vzamejo letak ali dva, dajo v pismo in pošljejo. To je pismo vsem francoskim ljudem. To je naša zadnja priložnost. Naj se letak znajde na vsaki mizi. Pravimo: »Samo Francozi lahko rešijo Francoze!« Pred desetimi leti, ko smo naredili spletno stran Riposte laïque smo zveneli kot alarm. Danes se je vse, kar smo napovedali, tudi zgodilo: vse več je terorističnih napadov v Franciji, vse več jih je v Evropi, islamizacija ne jezdi več, ampak galopira. Burke postajajo del običajnega dne, džamije zmagujejo, mesarji ponujajo halal in ga menjajo za naše tradicionalne jedi. In tako naprej. Preberite letak! Ne bo vam vzelo preveč časa; tega nam primanjkuje. Prebrati vam želim le zadnji odstavek.

(…)

Pridružite se našemu uporu, kolikor se lahko! Pridružiti se pomeni narediti nekaj. Če nas ne poznate, berite naše portale. Delite informacije, ki so na naših spletnih straneh – tako na Riposte laïque kot na Resistance Républicaine. Delajte več, kot ste do zdaj, obveščajte se med seboj. Pomagajte nam, da nadaljujejo z delom, da obstanemo; pomagajte nam s prispevki, da plačamo naše računalnikarje, naše odvetnike, naše shode, naše letake. Pripravite se, da se soočite z vojnimi dejanji proti naši državi in našim prebivalcem. Zapomnite si: mrtev odpor je zaman. Naša prva naloga je, da ostanemo živi in vztrajamo, dokler so živi naši ljudje.

(…)

Pridružite se naši mreži aktivnih upornikov, pišite na naslov Résistance Républicaine in vzpostavili bomo stik z vami. Pozivam predvsem mlade.

(…)

Žal mi je, da sem to popoldne začela z govorom, ki je mogoče grob ali vznemirjajoč, toda prihodnost naše države in naših otrok je izključno v naših rokah. Ali bomo zmagali ali pa bomo umrli.

Govor Tasinove si lahko ogledate na You Tubu.

Šok za feministko, ki ji je lastna študija nastavila ogledalo

Značke

, , , , , , , , , ,

Pred dvema letoma je simpatična ameriška pevka Taylor Swift kolegici Seleni Gomez navrgla, da je predebela. Feministke, ki Swiftove tako ali tako ne marajo, so skočile pokonci in napadle svetlolaso pevko (meri 177,5 centimetra, njena teža niha med 54 in 56 kilogrami), češ naj ne komentira telesne teže drugih in naj ne deli družbeno škodljivih nasvetov.

Ali je ta primer spodbudil Breanne Fahs, profesorico ženskih in spolnih študij na državni univerzi v Arizoni, da opravi med ženskami raziskavo o debelosti, ni znano, dejstvo pa je, da je bila Fahsova, ki sebe drugače opisuje kot debelo žensko, razočarana zaradi rezultatov. Po poročanju portala Campus Reform je namreč intervjuvala 20 žensk in prav vse so imele negativno stališče do debelosti. Teza njene študije, ki je bila premierno objavljena na Mednarodnem forumu za ženske študije, je namreč bila, da so ženske že toliko “ozaveščene”, da se ne bojijo pridobivanja telesne teže in bi se kljub debelosti same sebi še naprej zdele privlačne. Da debele ženske niso atraktivne, je po mnenju Fahsove posledica patriarhata, seksizma in nasilja nad ženskami.

Fahsova, ki ženske tudi prepričuje, naj se ne brijejo pod pazduhami, saj s tem priznavajo nadvlado moških, trdi, da se ženske bolj bojijo zrediti, kot da bi živele s svojo debelostjo. »Strah pred debelostjo je ekstremen,« pravi profesorica, ki je bila zgrožena nad štirimi intervjuvankami, ki so se med njeno resno raziskavo smejale. Ampak, kdo se ne bi smejal, če bi vas kdo vprašal, kaj si mislite o tem, da bi na hitro pridobili 45 kilogramov.

V zaključku študije je izrazila resno zaskrbljenost, ker prav nobena ženska, ki je sodelovala v raziskavi, v debelosti ni videla prav nič pozitivnega. »Debelosti ne smemo razumeti kot negativno lastnost, saj feministična teorija pravi, da je stigmatizacija debelosti povezana s seksizmom. Dejstvo, da ženske ne vidijo debelosti kot svobode, nam veliko pove o vsiljenem pogledu na debelost,« pravi Fahsova, ki seveda pozabi, da je debelost škodljiva zdravju in je vzrok za številne bolezni srca in ožilja.

In kako se je končala zgodba med Swiftovo in Gomezovo? Feministke so doživele hladen tuš, saj se Gomezova ni odzvala po njihovih pričakovanjih (da bi se še bolj zredila) in je shujšala. Levičarske aktivistke so se spet oglasile in to označile kot nasilje nad telesom, ravnanje Swiftove pa je bil za njih še dokaz več, da gre za sovražnico žensk, kar naj bi po njihovo »dokazala« že leto prej, ko je nastopila v Victoria’s Secret Fashion Show. Njihovih opozoril naj ne nastopa v šovu, ki povzdiguje vitkost in žensko lepoto, namreč ni poslušala. Tudi sicer je zaradi politične nekorektnosti ne marajo. Njen video Shake It Off so označili za rasističnega, ker je v njem premalo črnskih plesalcev in plesalk; njen video Wildest Dreams za povzdigovanje kolonializma v Afriki; njeno žensko »ekipo« prijateljic pa za »demografsko problematično« (sama mlada dekleta, vsa vitka, poslovno uspešna,  samo ena črnka in podobno) in antifeministično (sama lepa dekleta).

Lahko še preberete, kako postajajo debele ženske zastavonoše boja proti neoliberalizmu, ali pa kako so Angleži prisiljeni plačevati take ljudi.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na Twitterju.

Charlottesville: nacistično-rasistična plat zgodbe

Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

Naslov je seveda provokativen. Namenoma. Ne gre ne za rasistično in ne za nacistično interpretacijo tragičnih dogodkov v ameriškem mestu Charlottesville, ampak za nekatere podrobnosti, ki jih je medijski mainstream preprosto zamolčal ali potvoril. Pravzaprav bi se moral naslov glasiti: »Kje je bila policija?« Charlottesville Police Department se je namreč v trenutku, ko bi morala demonstrante (mediji so jih vse po vrsti označili za naciste in rasiste), ki so protestirali proti odstranitvi spomenika legendarnemu ameriškemu generalu Robertu Edwardu Leeju, braniti in jim omogočiti uresničevanje z ustavo zagotovljene pravice do svobode govora, izražanja in združevanja, umaknila. (V ZDA je paradiranje s svastiko, rdečo zvezdo ali židovsko zastavo dovoljeno. Pravico do svobode govora in združevanja imajo vsi, tako nacisti kot socialisti ali kdo drug. In to je tisto, kar je za levico popolnoma nerazumljivo: da imajo z ustavo zagotovljene pravice tudi tisti, ki se z levico ne strinjajo.) Celo več. Kaže, da je bil ukaz policistom, naj se umaknejo, del politične strategije levičarske (demokratske) oblasti, da se diskreditirajo ne samo protestniki, združeni v Unite the Right (UTR), ampak vsi drugače misleči, vključno s predsednikom Donaldom Trumpom. Za slednjega se je izkazalo, da karkoli bi že rekel, bi bilo za levico nesprejemljivo. A oglejmo si kronologijo dogodkov skozi oči različnih ameriških medijev (večinoma je povzeta po portalu American Thinker).

Na tiskovni konferenci v nedeljo zjutraj (the day after) je guverner Terry McAuliffe zagovarjal policijo in trdil, da ni bilo mogoče storiti ničesar, da bi preprečili »terorizem« voznika avtomobila, ki je zapeljal med simpatizerje Antifa, pri čemer je umrla 32-letna Heather Heyer. A demonstranti, ki so imeli legalno prijavljen shod, se s tem ne strinjajo in pravijo, da bi morala policija že med sobotnimi jutranjimi nemiri ločiti skupini protestnikov (tukaj, tukaj in tukaj).

Novinarka portala Infowars Millie Weaver trdi, da ji je policist priznal, da je policiste odpoklicala mestna oblast, novinar Fox News Doug McKelway pa je s prizorišča neredov gledalcem v eter sporočil, da je policija zapustila kraj spopadov potem, ko so levičarji na desne protestnike začeli metati solzivec. Nekako takole je poročal: »Ko je začel na protestnike s strani proti-protestnikov leteti solzivec, je policija začela z umikom. Vprašal sem odgovornega: ´Kam greste?´ Rekel je: ´Odhajamo. Tukaj je preveč nevarno.´ Policija je imela priložnost, da umiri izgrednike, a so se odločili, da jih ne bodo.« Takšen umik je za Breitbart zanikala mestna uradnica , češ da policija ni imela ukaza za umik.

A kmalu se je izkazalo, da uradnica bodisi ni bila prav obveščena bodisi je namenoma zavajala novinarje. Novinarka New York Timesa Sheryl Gay Stolberg je o strategiji in taktiki mesta Charlottesville takole poročala: »Brian Moran, tajnik za javno in domovinsko varnost v Virginiji, je dogodke opazoval s šestega nadstropja banke Wells Fargo v središču nakupovalnega središča. Bilo je nekaj občasnih spopadov. ´To je kot hokej,´ je dejal. ´Pogosto pride do sporadičnih pretepov, a nato se zadeva umiri.´ Nenadoma so proti-protestniki začeli na demonstrante metati steklenice z vodo, nekatere so bile napolnjene z urinom. Drugi so uporabili solzivec. Gospod Moran je iz šestega nadstropja videl dimne bombe, ki so jih vrgli. Ljudje so začeli pretepati drug drugega. Nek duhovnik se je umaknil na varno – v restavracijo v bližini.«

Končno se je Moran ob 11.22 odločil, da pokliče guvernerja
McAuliffeja in mu svetoval, naj odpove dogodek. Ob 11.35 je predstavnik na uradnem profilu mesta zapisal, da je protest nezakonit in prepovedan. Kmalu zatem McAuliffe razglasil izredne razmere, demonstrantom, ki so protestirali proti odstranitvi spomenika in so imeli do tistega trenutka zakonito odločbo z dovoljenjem za protest, pa so svetovali, naj se razidejo. A bilo je prepozno. Levičarji, ki jih je vodila Antifa, so jih že obkolili in začeli tolči po njih. Ko je Stolbergova Morana vprašala, zakaj policija nič več ne nadzoruje razmer, ji je odgovoril:
»Bila je zelo vnetljiva situacija.« Dodal je, da je šlo mestu zelo dobro pri zagotavljanju varnosti meščanov in njihove lastnine. Priznal pa ji je, da so se mestni uradniki zavestno odločili, da bodo določeno stopnjo nasilja dovolili, pri čemer so bili ves čas pripravljeni, da prepovedo protest.

Z njim se ni strinjal organizator protesta (UTR) Jason Kessler, ki je povedal, da so protest pripravljali več mesecev ter da so ves čas sodelovali s policijskimi in drugimi varnostnimi organi. »Kljub temu policija ni ukrepala tako, kot je imela v načrtu, ampak je s svojim umikom nasilje še spodbudila: niso ločili protestnike od proti-protestnikov,« je dejal in dodal, da so jim nenadoma stali nasproti proti-protestniki in jih prisilili k umiku. Toda umikali so se lahko samo proti oboroženim članom Antifa. Več kot očitno je torej, da je šlo za skrbno načrtovano levičarsko akcijo, pri kateri je pri pripravi taktike najbrž sodelovala tudi policija. Kessler trdi, da so jim mestni veljaki s figo v žepu izdali dovoljenje za protest. Morali so ga, ker bi drugače kršili njihove ustavne pravice, toda hkrati so naredili vse, da jim protest preprečijo. Nekaj dni pred dogodkom je bilo dovoljenje celo preklicano, a je protest dovolilo zvezno sodiščem, potem ko se je UTR pritožil. Zvezni organi so s tem dovoljenjem na nek način naložili policiji, da mora braniti tiste (in njihove pravice), katerim je bilo dovoljenje izdano.

Kessler verjame, da je levica skovala zaroto in da je kri na rokah mestnih svetnikov, najbrž ima krvave roke tudi guverner. Njegove besede potrjujejo številni posredni dokazi, ki dokazujejo, da so mestne oblasti imele v rokah vse vzvode, da bi preprečile nasilje. Celo več. Nekateri so ga celo spodbujali. V začetku avgusta je predsednica virginijske univerze Teresa Ann Sullivan poslala pismo, v katerem je lažno trdila, da organizatorji protesta (UTR) vabijo k nasilju. »Organizatorji protesta želijo konfrontacijo. Ne izpolnimo jim te želje.« Kar je večina razumela kot vabilo k nasilnim proti-demonstracijam. Podobno je dan pred protestom izjavil guverner McAuliffe, ki je UTR vnaprej obtožil nasilja.

Ampak tragični dogodki se niso končali z razglasitvijo izrednih razmer, zaradi katerih je bilo izrecno prepovedano vsako združevanje in protestiranje. Policija je namreč ob 13.30, dve uri po tragičnih dogodkih, na Water Street mirno opazovala radikalne levičarje, ki so organizirali svoj shod in proslavili zmago nad UTR. Še en dokaz več, da so bile mestne oblasti skupaj s policijo pristransko na strani levičarjev in Antifa. Človekove pravice z ZDA že dolgo niso bile tako poteptane.

Se spomnite, kako je bil prepovedan koncert Thompsona? Pod pretvezo, da bi lahko prišlo do kaznivih dejanj in zaradi varnosti. Torej sta upravna enota in policija že vnaprej Thompsona in obiskovalce koncerta obtožili nasilja, namesto da bi jim policija zajamčila varnost in jih branila pred levičarskimi izgredniki. Vloga policije in oblasti je, da omogoča državljanom, da varno in brez bojazni uresničujejo njim z ustavo zagotovljene pravice. Tako pa očitno tudi v Sloveniji red delata (in izdajata dovoljenje, kaj lahko in kaj se ne sme) radikalna levica s svojo oboroženo Antifa enoto.