Kako je Šerbedžija ljudi, ki so leta 1991 pred JLA branili domovino, razglasil za strahopetce

Značke

, , , , , , , ,

Eden od temeljnih postulatov klasičnega liberalizma je pravica posameznika do življenja, svobode in lastnine. Ta pravica daje človeku tudi pravico, da se brani, če je napaden. Ne gre samo za pravico do samoobrambe, ampak tudi za pravico, da posameznik brani svojo družino, svojo lastnino, svoj narod, svojo državo in svobodo. Zdaj pa hrvaški portal Dnevno poroča, da srbski igralec Rade Šerbedžija, ki mu je Slovenija pred leti dala državljanstvo, ljudi, ki se branijo, razglaša za strahopetce. Šerbedžija je za Buka TV potem, ko sta se z novinarjem pogovarjala o vojni na Balkanu in protestih proti Miloševiću v Beogradu, rekel takole:

Najprej zato, ker so ljudje bojazljivi. Ljudje so večinoma strahopetci, Ko pravim strahopetci, pravim na nek opravičljiv način. Mislijo na svoje družine, na otroke, ki jih imajo. Želijo jih zaščititi, potem pa tisti stavek ´ne talasaj´ postane v bojnih časih zelo državljansko pomemben.“

Šerbedžija torej razglaša, da so ljudje, ki niso pobegnili in so se z orožjem postavili po robu agresiji JLA in totalitarnemu režimu, strahopetci. Za Šerbedžijo je to, da braniš družino in otroke, strahopetno dejanje. Kdo pa je potemtakem heroj? Očitno Šerbedžija, ki je potem, ko je JLA napadla Slovenijo in Hrvaško, pobegnil v Beograd in se skril v mišjo luknjo.

Intervju, na katerega se sklicuje Dnevno, si lahko ogledate – TUKAJ.

Kavarno Hayek lahko sledite tudi na Twitterju.

Advertisements

Upor Poljske proti povampirjeni bruseljski oligarhiji

Značke

, , , , , , , , , , , ,

Najbrž ne bi nikoli uganili, da je Švedska tista članica Evropske unije, ki krši največ njenih predpisov in direktiv. Francija in Nemčija, najbolj glasni, ko je treba obsoditi protekcionizem Donalda Trumpa, in ki z vsemi sredstvi ščitita svoji avtomobilski industriji ter zamižita na obe očesi pred kartelnimi dogovori njunih korporacij, nista daleč zadaj. Vprašajte se, katere države evroobmočja so v tem tisočletju največkrat kršile pravilo o javnofinančnem primanjkljaju? To so Nemčija, Grčija, Italija in Portugalska. A glede na poročanje mainstream medijev se zdi, da je največja težava Evropske unije Poljska.

V zadnjem mesecu je bila Poljska spet tarča neuravnovešenih verbalnih napadov bruseljskih birokratov, češ da s svojo reformo pravosodja resno krši pravni red Evropske unije. In da jih bodo odvzeli glasovalne pravice, če reforme ne umakne. A to ni prvič, da Bruselj, ki ga podpihuje na poljskih volitvah poraženi Donald Tusk, danes predsednik Evropskega sveta, grozi najbolj krščanskemu narodu v Evropi. Poljaki so mu že poslali sporočilo, naj se ne vrača, saj toliko škode, kolikor jo je on povzročil Poljski, je ni še nihče v zgodovini.

Vse se je začelo leta 2015, ko je na volitvah premočno zmagala stranka Zakon in pravičnost (PiS) in je vročica s peno v ustih postala normalno stanje poljskih (in evropskih) levičarjev. Od takrat naprej Bruselj vsako leto najde vsaj eno „napako“ nove varšavske oblasti. Najprej je bila „skrb glede svobode tiska“. Čeprav je večina medijev ostala pod vplivom levice, je Bruselj napadel predsednico vlade Beato Szydło, češ da duši svobodo medijev. Resnica je bila seveda povsem drugačna. Z novo vlado (PiS) se je prenehala kršiti svoboda izražanja. Dokler je do leta 2015 vladala sredinska koalicija, je bilo povsem nekaj običajnega, da so agenti Agencije za notranjo varnost opravljali tajne in javne hišne preiskave na domovih novinarjev in sedežih medijev (od Gazete Polske Codziennie leta 2011 do tednika Wprost leta 2014). Bruselj ni ukrepal, njegovi birokrati niso zagnali medijske gonje, šele po zamenjavi oblasti, ko je začela vladati PiS, so zahodni mediji (vključno s slovenskimi) v en glas začeli tuliti, da bo radikalna desničarska vlada peljala Poljsko v diktaturo.

Sledila je globalistična skrb za človekove pravice na Poljskem, na udaru je bila predvsem prepoved splava. Da na Poljskem vladajo katoliški fanatiki, smo lahko brali. In ko je poljska policija sestrelila nekaj brezpilotnih letal, s katerimi so retardirani aktivisti zahodnih nevladnih organizacij pošiljali na Poljsko tablete za splav, je bilo to označeno za fašistično dejanje. Pomislite! Nevladniki so kršili suverenost Poljske. In ko je država branila svojo suverenost, je bila označena za fašistično. Nato je prišla obsodba, da Poljska zavrača vsiljene migrante, letos je na tapeti skrb za neodvisnost poljskega sodstva.

Najnovejši zločin Poljske lahko strnemo v štiri točke: spolna diskriminacija sodnikov (sodnice se upokojijo pri 60 letih, sodniki pri 65 letih), kršenje neodvisnosti splošnih sodišč (pravosodni minister lahko sodnikom odloži upokojitev, ima tudi možnost odstaviti ali imenovati predsednike splošnih sodišč), vmešavanje politike v sodstvo (člane sodnega sveta ne bodo več izbirali izključno sodniki, vrhovne sodnike imenuje parlament) in stroka ne podpira reforme pravosodja.

Večina očitkov Poljski ne vzdrži resne kritike, saj imajo podobne rešitve tudi v drugih državah EU, poljski pravosodni sistem pa je enak kot je bil ob padcu Berlinskega zidu, zato tudi reforma.

Najprej o spolni diskriminaciji glede upokojitve. Skoraj vse države EU (tudi Slovenija) imajo za spola različne upokojitvene starosti, a jih še nihče ni obsodil spolne diskriminacije. Poljska ima tudi sicer na splošno predpisano starost ob upokojitvi za moške 65 let in za ženske 60 let. Ta splošna predpisana starost bo po novi zakonodaji veljala tudi za sodnice in sodnike. Prav tako ne zdrži očitek, da bo (vrhovne) sodnike imenoval parlament. Kdo jih imenuje v Sloveniji? Poslanci državnega zbora! Se pravi parlament. Sicer se ne reče imenovanje, ampak potrjevanje, ker jih predlaga sodni svet. Toda v bistvu jih na koncu imenuje politika.

In naprej. Po sedanji zakonodaji so 15 od 25 članov sodnega sveta izbrali sodniki med sabo, po novem bo vseh 25 članov potrdil parlament. Potrdil poudarjam zato, ker mainstream mediji pišejo, da bo imenovanje vseh 25 članov sodnega sveta v domeni politike. Kar ne drži. Ne samo, da bo morala politika glede novih članov sodnega sveta doseči soglasje s sodniki, za potrditev v parlamentu po potrebna 60-odstotna večina (3/5 poljskega sejma). Kar je dovolj velika varovalka, da ne bo prihajajo do zlorab.

Prav tako ne drži trditev, da so sodniki in pravna stroka proti reformi. Velika večina uglednih pravnikov podpira predlagane reforme. Enako je s sodniki. „Spremembe podpirajo predvsem mladi sodniki na okrožnih sodiščih, ki so sedanjem sistemu nimajo nikakršnih možnosti za napredovanje, saj so povsem odvisni od volje svojih šefov,“ je za NASZ Dziennik dejal eden od sodnikov, ki ne želi biti imenovan, saj se boji maščevanja starejših kolegov: „Nekdo, ki bi si upal javno podpreti predlog vlade, tvega, da bo izobčen iz sodniškega ceha.“

In še nekaj. Poljski sodniki bodo morali po novem (o tem nihče ne poroča) razkriti svoje premoženje in premoženje njihovih družin. Temu se nekateri sodniki zelo upirajo, saj menijo, da gre za nedopusten pritisk na neodvisnost sodstva. Kar je seveda smešen argument.

Skratka, kar evropska klika prikriva svoji javnosti, ko obsoja Poljsko, je konkekst, v katerem so bile reforme predlagane. Ni šlo za željo vladajoče stranke, da bi si pridobila vpliv na sodstvo, ampak za željo, da se poljsko sodstvo končne enkrat in za vselej poslovi od komunističnega sodnega sistema. Veliko sodnikov je še iz časa socializma, zato je nova zakonodaja predvsem korektivni ukrep, da se levičarskim pravnim aktivistom prepreči, da delujejo proti interesom lastnega naroda, kot je to že praksa na zahodu, kjer aktivisti razlagajo zakonodajo tako, da se ujema z njihovimi dekadentnimi ambicijami. In te ambicije so, da se Evropska unija zmeša v kotlu multikulturnosti, nacionalnost pa odpravi. To je tudi razlog za napade ne samo na Poljsko, ampak tudi Madžarsko oziroma na države Višegrajske skupine, ki ne želijo, da bi njihove dežele preplavili muslimanski migranti. Skrb Bruslja za neodvisnost sodstva na Poljskem je samo fasada, za katero se skrivajo napadi na suvereno državo.

Ali kot so nedavno na mestnih ulicah sporočili ljudje, ki podpirajo poljsko vlado: „To je Poljska, to ni Bruselj! (…) Na Poljskem so ljudje tisti, ki vladajo, ne oligarhi iz Bruslja, ki nam govorijo: ´Ta zakon je dober, ta zakon je slab.´ Mi se s tem ne strinjamo. Poljska bo svoje težave rešila na Poljskem. Zato, provokatorji, ven iz Poljske!“

Kavarno Hayek lahko spremljate in sledite na Twitterju.

Fiskalna odgovornost za telebane: zgodba o Janezu in Borutu

Značke

, , , , , ,

Zgodovina in številni primeri sodobnosti nas učijo, da je razširjena ideologija in brezbrižnost vlad, da lahko zgolj država s svojimi posegi na trg reši in odreši ljudi ter jih popelje v raj blagostanja, kratkega daha. Mitološke zgodbe, da je trg odpovedal in da mora zato država vzeti stvari v svoje roke na način, da kljub nizki produktivnosti in majhni ustvarjeni vrednosti razkošno skrbi za svoje državljane, ne bi smeli podcenjevati. Še posebej takrat, ko deli denar, ki sploh še ni bil ustvarjen, ali takrat, ko se zadolžuje in obveznosti prelaga na daljše časovno obdobje. Povedano drugače: takrat, ko sedanja generacija zadolžuje prihodnje generacije. Jezik, ki ga državni uradniki in aktualni politiki uporabljajo za opravičevanje tovrstnih posegov, je seveda zavajajoč: govorijo o neizogibnem polomu, če ne bodo naredili natančno tistega, kar so si zamislili. In vedno, predvsem levičarji, oznanjajo, da je fiskalno pravilo, ki pomeni vzdržnost javnih financ, največje zlo, ki ovira njih, preroke prihodnosti, pri vzpostavitvi splošne blaginje. Zato se fiskalne odgovornosti izogibajo, saj pomeni, da je njihova poraba omejena, kajti porabijo lahko samo toliko, kot je ustvarjenega. Brez zadolževanja, kakopak. Ker socialisti vseh vrst in barv, nagnjeni k pretirani porabi, tega ne razumejo ali nočejo razumeti, jim bom skušal razložiti na preprost način.

In da ne bom odkrival tople vode in se mučil z iskanjem primera, bom povzel odlično zgodbo o dveh prijateljih in njunih otrocih, ki je bila objavljena na spletni strani Liberal in jo je napisal Vladimir Filipović (spletno stran drugače ureja izvrstni Mario Nakić, novinar, ki ima za svetovni nazor klasični liberalizem). Zgodba gre takole (imena, država in denarna enota so prilagojeni Sloveniji).

Leto 2005. Dva prijatelja, Janez in Borut, vsak ima dva otroka, stara med 11 in 14 let. Otroci se radi družijo in igrajo, zato včasih z njimi preživlja čas Janez, včasih Borut. Oba sta zaposlena in oba zaslužita okoli 1.200 evrov na mesec.

Janez je zelo previden z denarjem. Pri otrocih redko varčuje, a se trudi, da ni razsipen. Ko Janez preživlja prosti čas z otroki, jih povabi na sladoled v park. Ob vsej pisani ponudbi Janez poskuša otroke naučiti, da preprosto nima denarja, da bi jim vse privoščil. Pogosto mu je zaradi tega težko, toda druge možnosti preprosto nima.

Za razliko od Janeza Borut, ko so otroci z njim, troši, kolikor je mogoče. Poleg tega, da jim kupi sladoled, jih odpelje v McDonald’s, kjer lahko naročijo, karkoli si zaželijo. Nato gredo v zabaviščni park, na koncu v kino. Poleg tega ima Borut dober in velik avto, njegova žena nosi drage obleke in pogosto zahajajo v restavracije. In Borut Janeza pogosto gleda izpod čela.

Seveda ni vprašanje, s katerim otroci v starosti med 11 in 14 let rajši preživljajo prosti čas. In zdaj si zamislimo, da sta Janez in Borut politika, otroci pa volivci. Koga bi volili? Kdo bi jih bolj prepričal? Se povprečen volivec razlikuje od povprečnega enajstletnika?

Ključno vprašanje seveda je, kaj se zgodi v prihodnosti. Borut ni imel denarja, da bi se vse to privoščil. Najprej se je zadolževal s kreditnimi karticami, nato je začel jemati gotovinska posojila. Ko mu nobena banka ni želela več odobriti posojila, se je zatekel k oderuhom. Ko ga je Janez opozarjal, naj tega ne počne, ga je zavračal s prezirom, saj so mu drugi svetovali, da lahko še naprej živi na veliki nogi, ker se težave rešijo same od sebe. Ko se je prekomerno zadolžil, je prodal stanovanje, ki ga je podedoval. Nato še manjšo posest in na koncu še veliko stanovanje, v katerem je živel. Družina se je zdaj morala preseliti v manjše stanovanje.

Leto 2020. Otroci so zdaj odrasli. Janezova otroka živita od svojega dela in manjše očetove dediščine. Borutova otroka ne živita dobro, ker nista ničesar podedovala. Še več. Ostali so jima očetovi dolgovi. Poleg tega sta sin in hčer zelo različna. Hčerka se z grozo spominja, kako so živeli njeni starši, doživi katarzo in skuša živeti od tega, kar zasluži.

Sin se noče soočiti z realnostjo in skuša živeti na isti način, kot je živel njegov oče Borut, a denarja je vse manj. Noben mu ga več ne posodi, nima več kaj prodati. Borutov sin postane aktivist politične stranke, ki trdi, da so za vse krive banke in da je potrebno dodatno tiskati denar. In z nostalgijo se spominja starih dobrih časov, ko se je dobro živelo.

Kaj je nauk zgodbe? Neodgovorno obnašanje tistih, ki upravljajo z denarjem in premoženjem, pušča težave naslednji generaciji. Življenje na račun prihodnjih generacij – izključno zato, da bi danes nekomu ugajali (otrokom ali volivcem) – bo imelo za posledico, da nas bodo v prihodnosti prezirali ali pa bo ta generacija še hujša, kot je bila naša.

Originalni tekst Filipovića si lahko preberete tukaj.

Kavarno Hayek lahko spremljate in sledite na Twitterju.

Bruseljski inženiring za uničenje makedonskega naroda

Značke

, , , , , , ,

31. maja letos je s komaj večino, 62 glasovi od 120 poslancev, makedonski parlament glasoval za novo vlado, ki jo je sestavil Zoran Zaev, vodja makedonske levice. Nova vlada je takoj dobila očitno in malodane navijaško podporo »zunanjih faktorjev«: EU kot institucije, držav članic EU in njihovih veleposlanikov (predvsem ameriškega Baileya iz Obamove administracije). Pomenljivo je, da so vsi ti poltretje leto prej aktivno sodelovali v rušenju konservativne vlade. Kršenje Dunajske konvencije, spreminjanje demokratičnih, zakonskih, etičnih in protokolarnih pravil, očitno vmešavanje v notranje zadeve suverene demokratične države sredi Evrope, vse je bilo dovoljeno in vse je strmelo samo k enemu cilju: nastaviti poslušno vlado po meri globalizma, ki bo takoj pristopila k samouničenju nacionalne biti, dezintegraciji državne suverenosti in bo poskrbela za uresničitev velikega načrta – zamenjave narodov, ver in tradicij v Evropi.

Predhodna (desna) vlada je neprodušno zaprla svojo mejo na balkanski poti stotisočih »beguncev« na njihovem pohodu naselitve in islamizacije Evrope. To pogumno dejanje Makedoncev je preprečilo še večjo katastrofo v Zahodni Evropi. A ni bilo čestitk in zahval, če izvzamemo osamljene glasove držav Višegrajske skupine. Nasprotno. Ker je majhna, nepomembna in ekonomsko šibkejša država to naredila na svojo pest, se je zoper tedanjo makedonsko vlado zagnala mašinerija EU z namenom, da jo navidez legalno odstavi legalno odstavili. Priskočili so na pomoč „levici“. Ta je vedela, da nima potrebnih glasov za zmago, zato je z vednostjo institucij EU že pred volitvami sklenila »pakt s hudičem«. Pa ne zato, ker bi bile albanske stranke hudič, ne, ampak zato, ker se je hudič skrival v podrobnostih – albanske stranke so za svoje sodelovanje v novi levi vladi postavile visoko ceno. Za Makedonce previsoko ceno. Dvojezičnost na vsem makedonskem državnem ozemlju, spremembo ustave, zakonov, ki bi na prvi stopnji spremenili karakter države: iz države, ki je »konstituirana kot nacionalna država makedonskega naroda, v kateri je zagotovljena popolna državljanska enakopravnost in trajno sobivanje makedonskega naroda z Albanci, Turki, Vlahi, Romi in drugimi nacionalnostmi, ki živijo v Republiki Makedoniji..«, v dvonacionalno državo, se pravi državo, ki jo sestavljata makedonski in albanski narod. Seveda, albanske stranke so imele s svojo v Tirani podpisano platformo v mislih že drugo stopnjo – postopno federalizacijo, odcepitev, priključitev in, seveda, ultimativen cilj na koncu, Veliko Albanijo. Albanski interes je bil ves čas zelo jasen. In interes makedonske levice tudi. Oblast za vsako ceno. Interes levičarskih politikov na plačilni listi Georga Sorosa, ki predstavljajo evropske institucije, a delujejo proti Evropi, je bil navidezno plemenit – demokracija, vladavina prava, sestop avtokratske politike. Toda v svojem bistvu je bil gnil: vlada brez moralnih zadržkov, ki je za prevzem oblasti pripravljena popolnoma uničiti lastno identiteto (ime, državna obeležja, praznike, jezik), bo vsekakor sledila tudi vsem »demokratičnim« nalogam, željam in ciljem.

In tako so, mimo pravilnikov in zakonov, izven uradne seje, brez zapisnika in štetja, po »izvolitvi« prvega albanskega predsednika sobranja, makedonskega parlamenta, Talata Džaferija, sledili prvi znaki novega življenja, vse v ne še prvih 100 dnevih nove vlade: po hitrem postopku zakon o LGTB pravicah, deklaracija o sprejem beguncev, intenzivni pregovori o spremembi imena, progresivni davek, vpeljevanje albanščine kot uradnega jezika na vseh ravneh. Vse pod budnim očesom »demokratičnega« Zahoda, ki ocenjuje napredek balkanske državice in v rokah drži palico in korenček. Demokratični Zahod, ki ga predstavljajo Mogherini, Fajon, Vajgl, Žbogar in drugi, sledi načrtu, ki seveda nima nikakršne veze s postulati Evropske skupnosti. Načrt je globalen, načrt je Sorosev. Uničenje nacionalnih držav.

Zdaj je načrt, da se ponovno odprejo vrata balkanski begunski poti, da bo lažje, hitreje in bolj učinkovito prišlo do zamenjave narodov, veroizpovedi in rase na evropskih tleh. In hkrati, da to ne bo tako do neba vpijoče, da ne bi Evropejci tega spregledali in se slučajno uprli temu inženiringu, je treba poskrbeti za »mehak prehod«. In tako nova leva makedonska vlada pripravlja zakonsko podlago za sprejetje »beguncev«, njihovo »integracijo« in – »last but not least« – po hitrem postopku (v desetih! dneh od prihoda) pridobitev makedonskega državljanstva. Vsa zadeva je „by book“ zapakirana v Nacionalni akcijski načrt za integracijo beguncev 2017 – 2027. Beguncev, ki jih sedaj v Makedoniji ni, da ne bo pomote. Torej, katerih beguncev? Zanemarimo dejstvo, da v državi ni beguncev, ker jih je v vseh teh letih v Makedoniji ostala le peščica, ki je zaprosila za azil. Vprašajmo se rajši, kaj to pomeni. Ko bo po odprtju mej v Makedonijo prišla večja skupina migrantov, ki so popolnoma nekompatibilni z Evropejci in se sploh ne želijo integrirati, bo ta skupina v tednu dni in pol dobila državljanstvo. S svojim makedonskim državljanstvom pa bodo vplivali na demografsko sestavo makedonske družbe in povečali delež muslimanov na čez 50 odstotkov. Takšno potezo vladajoče levice (komunistov in bivših agentov Udbe) je »mednarodna skupnost« že blagoslovila leta 1994 in 1999, ko je bilo kosovskim Albancem, ki so kot begunci prišli v Makedonijo, podeljeno čez 150.000 državljanstev. Je zdaj jasno, kakšen načrt ima Bruselj z Makedonijo?

Slovenija ne sme obračati glave stran, češ, Makedonija je daleč in uničenje nacionalne države ne zadeva državice na sončni strani Alp. Ne bo minilo dolgo, ko bo EU kaj takega zahtevala od Slovenije. Vse se, cinično rečeno, začne s pravicami manjšin. Nacionalnih, verskih. Na račun identitete, biti večine, ko je ta še večina.

Upor proti tiraniji države

Značke

, , , , ,

»Življenje, svoboda in zasebna lastnina ne obstajajo zato, ker si je človek izmislil zakone. Nasprotno, življenje, svoboda in zasebna lastnina so obstajali pred zakoni in so sploh omogočili človeku, da napiše zakone,« je zapisal Frederic Bastiat v knjigi Zakon, ki je eno najpomembnejše delo francoskega ekonomista in filozofa.

Povedano drugače. Življenje, svoboda in zasebna lastnina so sploh omogočili nastanek države. To se je zgodilo takrat, ko je večja skupina ljudi pooblastila manjšo skupino ljudi, da skrbijo za njihovo fizično in pravno varnost ter za to namenijo del tistega, kar ustvarijo. Posameznik je torej z državo sklenil nekakšno pogodbo, da mu bo zagotavljala varnost, da bo on lahko v miru živel in ustvarjal. Če je torej sklenjena pogodba, pa pomeni tudi, da se pogodba lahko razdre, ker se ena stran ne drži več pogodbenih določil. In ravno to je naredil Vedran Miočić – Stošić iz Zadra na Hrvaškem.

S svojega avtomobila ford fusion je odstranil registrske tablice, jih vrnil državi, hkrati pa na podlagi »Objave o neobstoju osebe« na avtomobil dal svoje (MG100616GM), ker meni, da človek živi po svoji volji in na svoje lastništvo, da lahko svoje tablice. Miočić Stošić meni, da zanj zakoni ne veljajo več, če se on tako odloči. »To je temeljna človekova pravicam,« pravi in doda, da so vse fizične osebe (državljani), pravno gledano, z državo v pogodbenem odnosu. Zato svojo potezo razume kot odstop od te pogodbe, poroča Jutarnji list.

Tovrstni upori, da posameznik javno objavi prekinitev pogodbenega razmerja z državo, so znani po vsem svetu. Gre preprosto za to, da človek vzame nazaj suverenost nad svojim življenjem. Izhaja iz spoznanja, da je država pod krinko skrbi za varnost in vzdrževanje reda zlorabila pooblastila, ki so jih ji dali posamezniki in z zakonodajo dobesedno zasužnjila državljane.

Tako je videti progresivna matematika

Značke

, , , , , , , ,

Če bi vas prosil, da 12 odštejete od 32, kako bi to storili? Najbrž takole:

 32

-12

——

 20

Logično, mar ne? Hitra in preprosta metoda, ki je stara že stoletja. Toda ta metoda je tradicionalna, zastarela, staromodna, ni v duhu sodobnega časa, ne upošteva progresivizma, ne upošteva multikulturnosti. Zato se na globalni ravni sprejemajo programi, ki se imenujejo „ Common Core“, kot denimo v ZDA. Take programe, ki so v zadnjih letih še bolj pripomogli, da je znanje šolarjev vse slabše, je čez lužo uvedel Barack Obama, med podporniki in donatorji je tudi Bill Gates.

No, kako bi morali 12 odšteti od 32, da ne bi bili nazadnjaški, staromodni, malodane rasisti? Takole.

Številki, ki jo odštevate (12), morate dodajati številke, dokler ne dosežete številko, od katere odštevate (32). Nato vse številke, ki ste jih dodali, seštejete in dobite rezultat (20).

12 + 3 = 15

15 + 5 = 20

20 + 10 = 30

30 + 2 = 32

——————

        20

Seštejete torej 3 + 5 + 10 + 2 in dobite 20.

Redki intelektualci, profesorji in znanstveniki (Joy Pollmann je napisal celo knjigo), ki so ohranili zdrav razum, pravijo, da gre za „zlorabo otrok, ki je sponzorirana s strani države“, posledica je, da ZDA zaostajajo za preostalim svetom. Jezni starši pišejo protestna pisma (tukaj je eno od njih, ki je bilo objavljeno na Facebooku), zgornji primer se je znašal na medmrežju, nekatere zvezne države že opuščajo Common Core. A ne pomaga. Levičarji vztrajajo, da je samo s Common Core mogoče doseči enakost in enakopravnost med ljudmi. Kar je razumljivo, saj ne priznavajo, da ljudje nismo enaki: smo različnih ras, imamo različne barve las, imamo različne darove in sposobnosti, različne cilje, različne delovne navade in različne ravni inteligence. Common Core je poskus, da bi denimo matematiko prilagodili najnižji stopnji inteligence (tukaj je primer, kako izračunati malo „težji“ račun). Izračun po „stari metodi“ je namreč pretežak predvsem za priseljence, ki prihajajo z območij, kjer inteligenčni količnik (IQ) ne presega 85 (Severna Afrika in Bližnji vzhod, se pravi muslimanske države) ali celo 75 (Osrednja Afrika), medtem ko je povprečni IQ v ZDA 100. Zato se šolski sistem prilagaja njim, ne pa prišleki šolskemu sistemu.

Pravica do zdravstvenega varstva ni človekova pravica

Značke

, , , , ,

Pravica do življenja je sicer temeljna človekova pravica, toda pravica do zdravstvenega varstva ni. In to je tisto, kar levičarji nikakor ne morejo razumeti. Spletna stran Sloboda i Prosperitet TV je zato prevedla govor ameriškega republikanskega senatorja Paula Randa, ki je odziv na zahtevo senatorja Bernieja Sandersa. Slednji je zahteval, da mora biti pravica do zdravstvenega varstva priznana kot temeljna človekova pravica, ki je brezplačno dostopna vsem.

V zvezi z vprašanjem, ali imate pravico do zdravstvenega varstva, morate razumeti, kaj sploh to pomeni. To ni nekaj abstraktnega.

Zdravnik sem. To pomeni, da lahko pridete k meni domov in me vpokličete. To pomeni, da verjamete v suženjstvo. In ne pomeni samo, da boste zasužnjili mene, ampak tudi čistilko v moji bolnici, osebo, ki mi čisti ordinacijo, asistente, ki delajo pri meni, medicinske sestre.

Ko enkrat začnete verjeti, da imate pravico na storitve nekoga, ali imate tako pravico tudi do vodovodarja? Imate pravico na vodo, hrano? Vi pravzaprav trdite, da verjamete v suženjstvo. Pravite, da verjamete, da imate pravico nekaj vzeti od drugih ljudi.

Naši ustanovitelji so bili zelo jasni do tega vprašanja. Imate pravico, da iščete srečo, toda nimate jamstva za fizično ugodje. Ni jamstva za posest stvari. Da bi država dala nekomu nekaj konkretnega, mora država najprej vzeti nekomu drugemu.

Za to je potrebna grožnja s silo. Če sem zdravnik v vaši skupnosti in vi pravite, da imate pravico do zdravstvene oskrbe, ali to pomeni, da imate pravico, da pokličete policijo, da vdre v moj dom, me nažene na ulico in me prisili, da skrbim za vas? To je pravzaprav tisto, kar bi pomenilo pravico do zdravstvenega varstva.

Če verjamete v pravico do zdravstvenega varstva, vi načeloma verjamete v uporabo sile, da se nekdo zaveže, da bo izpolnjeval vaše ukaze.

Mi smo vedno pomagali, ker verjamemo v plemenito stvar, ker smo kristjani, ker smo to dolžni po Hipokratovi prisegi. Od začetka spodobne medicine smo vsakomur 100-odstotno zagotavljali zdravstveno oskrbo. Ja, to delam v zameno za privilegije. Ker verjamem v Hipokratovo prisego. Tudi moja bolnišnica mi nalaga, da lahko tam delam, če se strinjam, da bom oskrbel vse, ki bodo potrebovali nujno medicinsko pomoč. Vedno sem to delal. In ljudje so vedno imeli 100-odstotno brezplačni dostop do naše nujne medicinske pomoči.“

Originalni govor Paula Randa (debata z Berniejem Sandersem) si lahko ogledate tukaj, na spletni strani Sloboda in Prosperitet pa imate video podnaslovljen.

Kako je Alex Jones slišati kot skupina Bon Iver? Odlično in neprecenljivo!

Značke

, , , , , ,

Ste se kdaj vprašali, kako bi bil Alex Jones slišati kot indie folk skupina Bon Iver? Ne? Res je. Težko si je predstavljati, da bi bil Jones, konservativni voditelj The Alex Jones Show na Info Wars, ki v svojih komentarjih kriči in preklinja, predvsem pa jezi levičarje, podoben Justinu Vernonu, ki ustvarja pomirjujočo ljudsko glasbo, tako nežno igra na kitaro, da bi jo radi poslušali sredi gozda, obkroženi z majhnimi živalmi. Ampak ustvarjalci v Super DeLuxe so poskrbeli, da so najbolj znane citate Jonesa opremili z glasbo skupine Bon Iver in dodali klasične vzdihe Vernona, kot sta „aaaaaah ali „ooooooh“. In kar je nastalo, je resnično neprecenljivo.

Človek, ki ni pozoren na besedilo, ampak ga omami nežno brenkanje na kitaro, sploh ne opazi, da „Vernon“ ne poje več o materi, ljubezni, sprehodih ob čudovitih jezerih, Božiču, solzah na licih in še čem drugem, ampak o tem, da je jezen, kakšne vonjave širita Barack Obama in Hillary Clinton (po žveplu), o trgovanju z organi nerojenih otrok (Planet Motherhood), klanju z mesarskimi noži in o tistih oblastnikih, ki menijo, da so priseljenci prijazni. Gre za izvirne citate in posnetke Jonesa, ki so jih zmontirali v glasbo skupine Bon Iver. In to so naredili zares – odlično.

Lahko si ogledate krajšo verzijo, a priporočam daljšo različico. Uživajte! Neprecenljivo je.

Tudi Alex Jones se je hitro odzval.

Davki za telebane: kako deluje progresivna obdavčitev in kje se zalomi

Značke

, ,

V ponedeljek, 4. marca 2001, je bilo v Chicago Tribune v rubriki Glas ljudstva (pisma bralcev) objavljeno pismo nekega Dona Donsona (kasneje se je izkazalo, da je ime izmišljeno), ki se je odzval na članek o pravičnosti progresivne obdavčitve. Gre nekako takole.

Vsak večer se je na večerji v neki restavraciji srečalo 10 moških. Plačilo računa, ki je znašal 100 evrov, so si razdelili. Da bi bili pravični, ker so bili pač različno bogati oziroma revni, so plačevali po naslednjem ključu. Prvi štirje niso plačali nič, peti je plačal 1 dolar, šesti je plačal 3 dolarje, sedmi 7 dolarjev, osmi 12 dolarjev in deveti 18 dolarjev. Razliko, ki je znašala 59 dolarjev, je poravnal deseti. Zadnji je torej plačal večerjo sebi in še petim drugim.

Nekega dne se je restavracija odločila, da zniža cene. Večerja, ki je za deseterico postala rutina, je po novem znašala 80 dolarjev. Odločili so se, da ohranilo razmerja, po katerih so plačevali večerjo in si vsak odšteje prihranek, ki ga je povzročilo znižanje cen.

Znižanje cene večerje na prve štiri ni vplivalo, saj že do zdaj niso plačali ničesar. Še vedno so jedli brezplačno, peti pa še naprej plačeval 1 dolar. Drugi so si obračunali prihranek: šesti je po novem plačeval 2 dolarja (1 dolar manj), sedmi 5 dolarjev (2 dolarja manj), osmi 9 dolarjev (3 dolarje manj), deveti 14 dolarjev (5 dolarjev manj) in deseti 49 dolarjev (10 dolarjev manj). Čeprav je šesti privarčeval kar 33 odstotkov, deseti pa najmanj (16 odstotkov), niso bili zadovoljni.

Ko so povečerjali, so namreč (nominalno) primerjali svoje prihranke. „Jaz nisem nič privarčeval,“ je dejal peti in s prstom pokazal na deseto osebo: „On je privarčeval kar 10 dolarjev.“

Jaz sem privarčeval samo dolar,“ je dejal šesti in dodal: „Ni pošteno, da je deseti privarčeval desetkrat več kot jaz.“

Res je,“ je dejal sedmi, „jaz sem privarčeval samo dva dolarja. Zakaj bi deseti plačal 10 dolarjev manj, jaz pa samo dva. Taka računica gre na roko bogatim.“ Podobno sta bila jezna tudi osmi in deveti. Menila sta, da ju deseti izkorišča.

Oglasili so se tudi prvi štirje, ki nikoli niso plačali ničesar. Dali so prav nezadovoljnežem: „Res je. Taki izračuni koristijo izključno bogatim. Tako se izkoriščajo revni!“ In še: „Mi nismo dobili ničesar. Kje je naš delež?“

Devet mož je obstopilo desetega, ga odpeljalo na bližnji hrib in ga linčalo.

Naslednji večer se je deveterica kot običajno spet dobila na večerji. Ko so dobili račun, ni bilo koga, ki bi ga poravnal. Dojeli so, da jim manjka več kot polovico denarja.

Originalni tekst A Tax-cut Parable lahko preberete tukaj.

Zakaj je dobro, da Slovenija še nima (nove) medijske strategije?

Značke

, , , , , , , , , , , , , , ,

Nedavno je časnik Večer svojim bralcem, kolikor jih še ima, razkril še en velik neuspeh vlade Mira Cerarja. V članku z naslovom Še en neuspeh Cerarjeve vlade? Medijske strategije ni na vidiku se avtor zgraža, da vlada (kljub koalicijskim zavezam) še ni sprejela medijske strategije. Pravzaprav je neverjetno, da si mediji, ki bi morali biti v prvih vrstah, ko gre za obrambo svobode govora in izražanja, medijske svobode ter svobode nasploh, tako želijo nekega vladnega dokumenta, ki bi jih reguliral, ki bi usmerjal njihovo delo in delovanje. V svobodnih državah si novinarji, uredniki in lastniki medijev nikakor ne želijo, da bi se aktualna oblast kakorkoli vmešavala v njihovo delo. A Slovenija očitno ni svobodna država, njeni novinarji so slejkoprej ostali v času družbenopolitičnih delavcev, ki bijejo in nadaljujejo razredni boj proti osovraženemu kapitalizmu.

Pozoren bralec je seveda opazil, da se v analizi z naslovom Izhodišča za osnutek medijske strategije, ki so ga po naročilu ministrstva za kulturo napisali znani slovenski levičarski medijski kruhoborci in kruhoborke, med katerimi najdemo Sandro Bašič Hrvatin, Natašo Pirc Musar ali Barbaro Verdnik, pogosto kot referenca in tisti, ki ga je potrebno citirati, pojavi ameriški profesor Robert W. McChesney. Zanimivo je, da so se nanj sklicevali tudi hrvaški medijski strategi, o čemer izvrstno piše bloger Liberal, od katerega povzemam glavne poudarke delovanja McChesneya.

Torej, kdo je človek, ki je očitno zelo navdihujoče deloval na pisce medijskih izhodišč?

Robert W. McChesney je goreč marksist. Kot profesor na univerzi Urbana-Champaign v Illinoisu v ZDA je ustanovil organizacijo Free Press, ki si prizadeva za medijsko reformo. Hkrati je direktor Monthly Review, ki izdaja istoimenski marksistični časopis (nekakšna ameriška različica Mladine) in ki ima v podnaslovu napisano, da gre za „neodvisno socialistično revijo“. V njej je napisal članek z naslovom Novinarstvo, demokracija in razredni boj in zapisal:

Naša naloga je, da izvedemo medijsko reformo kot del našega širšega boja za demokracijo, socialno pravičnost in, če lahko tako zapišem, socializem. Nemogoče je, da svet naredimo boljši z medijskim sistemom, ki je pod Wall Streetom in Madison Avenue, se pravi pod nadzorom lastniškega razreda.“

McChesney je tudi človek, ki je leta 2007 zelo hvalil venezuelskega predsednika Huga Chaveza. Razglasil ga je za „prvaka medijske svobode“, venezuelske medije, ki so pod vplivom bolivarske republike, pa primer medijev, po katerih bi se morali vsi zgledovati. Dve leti kasneje je izjavil, da mora biti „reforma medijev del revolucionarnega programa, s katerim bo kapitalistični sistem zavržen, (…) družba pa se mora na novo postaviti na načelih socializma“.

Po njegovo mediji ne smejo oglaševati kapital, zavračati morajo oglase podjetij, ki delujejo po kapitalističnih načelih. „Narediti moramo vse, kar je mogoče, da omejimo kapitalistično propagando, jo preuredimo, minimaliziramo in celo popolnoma uničimo. Samo vlada lahko implementira politike in spodbude, da se omogoči institucionalni okvir za kvalitetno novinarstvo,“ je zapisal v Monthly Review.

Vam je zdaj jasno, kje so dobili navdih slovenski medijski strategi? Pri človeku, ki se zavzema za socializem, ki mu je socialistična revolucija navdih, uničenje kapitalizma cilj. Ta človek si želi državni nadzor nad mediji, meni, da mora država usmerjati delovanje medijev in ga regulirati po vzoru venezuelskih medijev. Zato tudi nervoza in neučakanost slovenskega medijskega mainstreama, ki bi jim taka regulacija prinesla tudi ugodnejše življenje v državnih jaslih. Tovrstni mediji so vendarle javni interes, mar ne?

Zame osebno „zavlačevanje“ sprejema medijske strategije ni Cerarjev neuspeh, ampak uspeh. Čimmanj se bo država vmešavala v medije, boljše bo, večja bo medijska svoboda. In obratno. Toda bojim se, da bo vlada, kot že ničkolikokrat doslej, popustila pritiskom medijskih ekstremistov, med katerimi so najbolj glasni predstavniki tako imenovanih nevladnih organizacij, katerih cilj ne popolna regulacija medijev. Prej ali slej bo vlada na tak ali drugačen način dodatno (so)financirala njihovo socialistično propagando, saj je očitno, da je so brezkompromisna protikapitalistična stališča medijev danes družbeno sprejemljiva in pogoj za prejem sredstev davkoplačevalcev.