Predsedniške volitve 2017 in igra številk

Značke

, , , , , , , ,

Po predsedniških volitvah je bilo zanimivo opazovati (politične) analitike. Svoje teorije gradijo v dveh smereh. Tisti, ki so stavili na Marjana Šarca, trdijo, da je zmago Borutu Pahorju priborila desnica. Obratno tisti, ki so pričakovali, da bo Pahor zmagal z večjo razliko; da so se glasovi Romani Tomc in Ljudmili Novak iz prvega kroga selili k Šarcu.

Zato uvodoma razjasnimo. To so zgolj špekulacije, ker nihče ne ve: prvič, koliko tistih, ki so šli na volišče v prvem krogu, je šlo tudi v drugem krogu; drugič, koliko tistih, ki so v prvem krogu ostali doma, je šlo na volišče v drugem krogu; in tretjič, največja uganka ostaja, kako so se porazdelili glasovi tistih, ki so po prvem krogu ostali brez svojega kandidata in so šli na volišče tudi v drugem krogu. O vsem tem lahko samo ugibamo, kajti vzporednih volitev, ki običajno vsaj približno odgovorijo na taka vprašanja, tudi v drugem krogu ni bilo.

Ker ne mislim ugibati, bom navedel nekaj dejstev, iz volilnih rezultatov izbrskanih številk, ki jih najbrž v medijskem mainstreamu ne boste našli. Kar boste prebrali spodaj so sicer uradni podatki Državne volilne komisije. Razlago številk prepuščam bralkam in bralcem.

Prvič, v prvem krogu je bila tradicionalno visoka volilna udeležba v nekaterih desnici najbolj naklonjenih okrajih, kot so Škofja Loka II, Ajdovščina, Ribnica in Grosuplje. V teh okrajih sta nadpovprečno veliko glasov dobili Romana Tomc in Ljudmila Novak. Kaj se je zgodilo v 2. krogu? Volilna udeležba se je v teh okrajih nadpovprečno zmanjšala.

Drugič, v drugem krogu je bila volilna udeležba večja kot v prvem samo v dveh okrajih: Zagorju ob Savi in Kamniku. V obeh okrajih je v drugem krogu zmagal Šarec, medtem ko je v prvem krogu v Zagorju ob Savi zmagal Pahor.

Tretjič, najbolj se je volilna udeležba zmanjšala v okrajih Koper I., Koper II in Piranu. V prvem krogu je tam nadpovprečno veliko glasov (nad 20 odstotkov) dobil Boris Popović, v drugem krogu je povsod zmagal Borut Pahor.

Četrtič, Šarec je zmagal v okrajih: Slovenske Konjice, Sevnica, Litija, Trbovlje, Zagorje ob Savi, Žalec II, Domžale I, Mozirje, Kamnik, Domžale II, Ljubljana Šiška IV, Kranj III, Škofja Loka I, Škofja Loka II, Idrija, Radovljica I in Radovljica II. Okraja Škofja Loka I in II sta okraja, kjer je bila desnica (Ljudmila Novak in Romana Tomc) v prvem krogu nadpovprečno uspešna, hkrati pa tudi okraja (izmed zgoraj naštetih Šarčevih zmagovalnih), kjer se je volilna udeležba glede na prvi krog najbolj zmanjšala.

Petič, v vseh desetih volilnih okrajih z najmanjšo volilno udeležbo v drugem krogu (Piran, Koper I in II, Maribor IV in VII, Lendava, Izola, Ljubljana Center, Jesenice in Pesnica) je zmagal Borut Pahor. Pri štirih od teh (Koper I in II, Piran in Pesnica) je indeks volilne udeležbe (glede na prvi krog) manjši od 0,90. Tak indeks ima šest okrajev. Poleg omenjenih štirih še Škofja Loka I in II.

Šestič, v desetih volilnih okrajih je Borut Pahor v 2. krogu dobil več kot 60 odstotkov glasov (Ajdovščina, Ilirska Bistrica, Lendava, Maribor V in VII, Murska Sobota I in II, Nova Gorica I in II, Sežana). Trije okraji (Murska Sobota I in II ter Nova Gorica II) so imeli indeks volilne udeležbe večji od 0,935 (povprečni indeks volilne udeležbe glede na prvi krog), vsi drugi so imeli manjšega.

Sedmič, dobili smo predsednika, ki je v vsej zgodovini samostojne Slovenije dobil najmanjšo podporo volilnih upravičencev. Zanj je v drugem krogu glasovalo 21,8 odstotka volilnih upravičencev, kar je 19,1 odstotka državljanov Slovenije (in, čeprav ni pomembno, zgolj zaradi statistike, 18,1 odstotka prebivalcev Slovenije).

Advertisements

Kako je župan Desnega Dola postal glavni krivec za slab obisk nogometnega finala

Značke

,

Tam, kjer se hribi prelomijo in se svet začne spuščati, stoji sredi ravnice velik nogometni stadion. Prebivalci, ki so nanj zelo navezani in mu pravijo hram nogometa, živijo v dveh vaseh. Prva, ki v smeri morja leži levo od stadiona, se imenuje Levi Dol, na drugi strani je Desni Dol. Vsaka ima seveda klube, ki igrajo svoja prvenstva, periodično se dobijo na zaključnem turnirju, kjer sodelujejo najboljši obeh Dolov. To je pravi praznik nogometa za oba Dola, saj sta bili v finalu po pravilu ekipi iz obeh Dolov.

Nekoč se je zgodilo, da sta se v finale uvrstili ekipi iz Levega Dola. Desnodolčanov to ni motilo. Imajo radi nogomet, od levodolnih klubov so izbrali svojega favorita in prišli zanj navijati. Celo navijaške pripomočke so kupili. A ko so prišli na stadion, so opazili, da so tribune navijačev Levega Dola precej prazne.

Kako to?“ so vprašali.

Nam je tako ali tako vseeno, kdo zmaga. V vsakem primeru bo iz Levega Dola,“ so odgovorili Levodolčani.

A nimate radi nogometa?“ so Desnodolčani bezali naprej.

Seveda ga imamo, ampak pokal gre zagotovo v Levi Dol. Izguba časa,“ se niso dali Levodolčani.

Življenje je teklo naprej in ko je prišlo do naslednjega zaključnega turnirja, sta se v finalu ponovno znašla kluba Levega Dola.

Tokrat ne grem na finale,“ je dejal prvi Desnodolčan.

Jaz tudi ne. Naj Levodolčani sami navijajo za svoje,“ mu je pritrdil drugi, župan Desnegadola pa: „Še vodilni Levega Dola pravijo, da je škoda denarja za finale.“

Napoved bojkota je imela velike razsežnosti. Najprej oglasili prebivalci Levega Dola.

Tako govorijo sovražniki nogometa,“ so rekli prvi.

Ni pomembno, kdo je v finalu, pomemben je nogomet,“ so rekli drugi.

Za nas je razumljivo, zakaj ne gremo na finale, saj v vsakem primeru zmaga naša ekipa. Ne razumemo pa Desnodolčanov, ki bi tako dokazali, da imajo radi nogomet,“ so komentirali tretji.

Tudi nekateri Desnodolčani so bili jezni, ker so njihovi sovaščani napovedali bojkot.

Anarhisti!“ so kričali.

Nešportniki,“ so menili.

Hujskači,“ so tretji označili tiste, ki so sovaščane prepričevali, zakaj neki bi hodili na finale, ko bo pa zmagovalec v vsakem primeru iz Levega Dola. In dodajali: „Res sta obe ekipi iz Levega Dola, ampak ena ekipa igra lepši nogomet od druge.“

Na dan finala je bila več kot polovica stadiona praznega.

Katastrofa,“ so bili zgroženi komentatorji.

In za slab obisk finala sredi ravnice na pol poti do morja so obtožili župana Desnega Dola, ki svojih vaščanov ni prepričal, naj si izberejo en klub Levega Dola in zanj navijajo. Menili so, da je treba Desnodolčanom, ki niso šli na tekmo, doživljenjsko prepovedati obisk kateregakoli finala in kakršenkoli pogovor o nogometu, pozivanje k bojkotu ogleda nogometne tekme pa v kazenskem zakoniku opredeliti kot sovražni govor in hujskaštvo zoper nogomet.

PS. Vsaka podobnost s predsedniškimi volitvami 2017 je zgolj naključna.

Pravica do bojkota (volitev) ali esenca demokracije

Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

Soočenja predsedniških kandidatov, priznam, nisem spremljal pogosto. Tudi takrat, ko sem jih, sem jih bolj z enim, kot obema očesoma (ali ušesoma, če že hočete). Zadnjemu soočenju na nacionalni televiziji pa sem vendarle malo bolje prisluhnil. Razloga sta dva: prvič, ker so mi nekateri komentatorji in bralci ob zadnjem zapisu očitali, da kandidata nista za v isti koš, se pravi, da sta oba sicer levičarja, ampak enega malo bolj vleče na desno, drugega malo manj; in drugič, ker me je zanimalo, kaj imata za povedati o ekonomiji, gospodarstvu, se pravi o tistem področju, ki ljudem prinaša resnično blaginjo. In oba sta me tudi tokrat prepričala, da sta zadrta socialista in da drži tista Hayekova: »If socialists understood economics they wouldn’t be socialists.«

Pravzaprav sta oba zastopala trdo levičarsko stališče, kot boljševiki pred 100 leti, ko so delavcem obljubljali, da bodo v socializmu vsi jedli breskve s smetano. A ko so se nekateri delavci odzvali, da oni ne marajo breskve s smetano, so dobili odgovor: »Ko pride revolucija, tovariši, boste vsi imeli radi breskve in smetano.« Povedano drugače. Marjan Šarec in Borut Pahor sta predstavila stališča, ki so svetlobna leta daleč od osebne in ekonomske svobode, obema niti zasebna lastnina in svobodno razpolaganje posameznika s premoženjem ni sveto. Taka večletna politika je pripomogla, da indeks demokratičnosti držav (Economist) Slovenijo uvršča med države s pomanjkljivo demokracijo. Takih držav je največ v tistih vzhodnih državah, kjer so najbolj vidni ostanki socializma. Ti ostanki se personalizirajo prek oseb, kakršen je denimo Borut Pahor, eden od članov zadnjega CK ZKS, ali Marjan Šarec, sicer bogaboječi človek, ki pa se je zelo navzel socialističnih pogledov na gospodarstvo.

Odmislimo njun odnos do NOB, sprave, cerkve in še česa, na podlagi katerega se večina (tako desnih kot levih) volivcev v resnici odloča, koga bo volila. Rajši si oglejmo nekatera ekonomska vprašanja, kjer bi moral ob njunih odgovorih vsak pravi desničar zastriči z ušesi in potegniti ročno zavoro. Ne gre samo za to, ali bi prodala NLB oziroma ali bi kupila nazaj Mercator, to so nianse; oba imata do fundamentalnih vprašanj trda levičarska stališča, ki so socialistična in škodljiva za vsako gospodarstvo. Vprašajte se, koliko socialističnih gospodarstev je bilo v zgodovini uspešnih? Nobeno! Niti eno! Zadnji primer umiranja levičarske ekonomije lahko v živo spremljamo v Venezueli. Pa ste slišali Pahorja ali Šarca, da bi rekla, socializem dokazano ne deluje, razvite države so postale bogate zaradi kapitalizma?

Poglejmo si vsaj dvoje njunih mnenj. Najprej minimalna plača. Tako Pahor kot Šarec je ne bi samo obdržala, ampak bi jo povečala. Aktualni predsednik, za katerim stoji naslednica partije, se je pohvalil, da je z njegovim ukrepom povečanja minimalne plače, ko je bil še premier, zadovoljna celo Levica Luke Mesca. Ni treba posebej poudarjati, da je tudi med levičarskimi keynesijanskimi ekonomisti malodane soglasje, da minimalna plača ne prinaša pozitivnih učinkov, ampak negativne. In da gre za ukrep politike, ki je zelo škodljiv za gospodarstvo vsake države. In da se obsedenost z minimalno plačo loteva tudi slovenske desnice (če ji sploh lahko tako rečemo), ki je predlani družno podprla sindikalni predlog. Ne predstavljam si podjetnika, da bi na volitvah obkrožil ali Pahorja ali Šarca; oba se zavzemata, da bi država določala plače v njegovem podjetju.

Drugi primer so davčne oaze, ki neposredno zadevajo zasebno lastnino, premoženje posameznika. Šarec tudi tiste ljudi (pustimo kriminalce, ki služijo z drogami, belim blagom, orožjem ali korupcijo), ki na podlagi pozitivne zakonodaje povsem zakonito prenesejo poslovanje svojega podjetja ali zasebno premoženje v države, ki so z davki prijazne do ljudi, označuje za ljudi, ki izigravajo zakonodajo. »Če je ta denar parkiran nekje drugje, potem od njega naša država nima nič,« pravi Šarec. Bi morala imeti? Bi si morala to kar prisvojiti? To je denar zasebnika. Z njim počne, kar si želi. Lahko ga prenese na Mars, če želi. In to države prav nič ne briga. Šarec celo pravi: »To je treba preprečiti!« Kako? Bo ponovno nacionaliziral premoženje? Bo kar vzel, ko bo na oblasti? Podobno meni tudi Pahor, ki sicer priznava, da taki ljudje »načeloma ne ravnajo nezakonito«, ampak: »To je zame nesprejemljivo.« In še: »Zaostriti je treba zakonodajo.« Halo? Za Pahorja je zakonito ravnanje nesprejemljivo!

Nobeden od obeh se ni zavzel za spoštovanje zasebne lastnine, do prostega razpolaganja s premoženjem, ki ga je posameznik zaslužil. Oba govorita, da je pač treba zaostriti davčno politiko, ker je država zelo šibka na področju izterjave davkov. Vsakega zasebnika (in desničarja) mi moralo zelo skrbeti ob takih izjavah. Zato se primite za denarnice, če bosta zares zastopala taka stališča; izvršne moči sicer kot predsednika ne bosta imela, toda njuno mnenje in stališče zelo šteje. Ekonomska svoboda (posameznika) je pogoj vsake demokracije.

In ne gre zgolj za ekonomska vprašanja, gre tudi za spoštovanje in razumevanje temeljnih človekovih pravic. Človekove pravice so absolutne, so neposredno uresničljive. Pri človekovih pravicah ni progresivnosti, ni besede „ampak“, ki jo Pahor zelo pogosto uporablja. Se je letos oglasil v bran Bernardu Brščiču, ko se je tako z leve kot z desne po njem vsulo, ker si je drznil podvomiti v holokavst? Ne. Z Brščičem se lahko strinjamo ali ne, lahko pljuvamo po njem in ga žalimo, toda odrekati mu pravico, da pove, kaj si misli o holokavstu, in zaradi teh stališč nadenj pošiljati organe pregona, je nesprejemljivo. Pahor je zamudil lepo priložnost, da se jasno postavi v bran svobode govora kot temeljne človekove pravice. Prav nič drugače ni s Šarcem. Oba človekove pravice razumeta progresivno, kot ustrezajo času in prostoru. In sistemu. Že zaradi tega je za desne volivce veliko vprašanje, ali naj sploh gredo na volišča. Kogarkoli bodo namreč obkrožili, bodo oddali svoj glas človeku, ki ne razume človekovih pravic kot absolutnih pravic, ki so dane vsakemu človeku že s tem, ko živi. Kogarkoli bodo obkrožili, bo to strel v lastno koleno. Tako Šarec kot Pahor imata namreč hude težave z razumevanjem človekovih pravic, čeprav so v resnici, kdor to želi, enostavne za razumeti.

In da smo si na jasnem. To ni poziv k bojkotu. Vsak naj se sam odloči, ali bo šel na volišče. Toda na letošnjih predsedniških volitvah smo prvič doživeli, da so tisti, ki so napovedali, da ne bodo odšli na volišče, označeni za sovražnike demokracije, anarhiste. Halo?! Drage moje in dragi moji, ravno s tem, ko ti nekomu odrekaš pravico bojkota volitev, mu odrekaš pravico do svobodne odločitve. In ko mu odrekaš pravico, da to javno pove in pozove ljudi, naj ti sledijo, mu odrekaš pravico do svobode govora. In naprej. Pravica do glasovanja vključuje tudi pravico, da ne glasuješ. Pravica, da ne glasuješ, je namreč stranski učinek volilne pravice. Kot je denimo sovražni govor (karkoli že to pomeni) stranski učinek svobode govora. In pika.

Davčne oaze in Miki Miška

Značke

, , , , , , , ,

V začetku septembra je Amazon, največji svetovni on-line trgovec, objavil novico, da išče nove prostore in da sedež mogoče ne bo več v Seatllu. Povedano drugače. Amazon se napovedal umik z območja, kamor gravitira skoraj štiri milijone ljudi. Takoj po objavi so na Amazon začele prihajati ponudbe županov iz vseh Združenih držav Amerike (ZDA). Kar ne preseneča, saj je Amazon v Seatllu zaposlil 40.000 ljudi, posredno je ustvaril še 50.000 delovnih mest, v mestno infrastrukturo je vložil 3,7 milijarde dolarjev, plačal več milijard davkov, napolnil je hotele v mestu in okolici, saj je samo lani rezerviral 233.000 nočitev. Zakaj taka odločitev? Levičarski aktivisti so več mesecev protestirali in zahtevali, da mestni možje bolj obdavčijo bogate. Najprej so pred dvema letoma povečali minimalno plačo s 7,25 dolarja na 13 dolarjem, kar je, ne boste verjeli, pripeljalo do tega, da so se zaposlenim v povprečju zmanjšali dohodki (to je pokazala raziskava, ki jo je naročil županov urad), nato so se letos odločili, da morajo vsi meščani, ki zaslužijo več kot 250.000 dolarjev, plačati 2,5-odstotni dodatni davek. In glede na to, da je Amazon dober plačnik, njegovi zaposlenim pa imajo nadpovprečne dohodke, je jasno, da bo odločitev najbolj prizadela prav delavce Amazona. Ni treba posebej poudarjati, da je župan Ed Murray militantni levičar (demokrat), povrh vsega še homoseksualec. Ko so meščani po tej odločitvi mestnih oblasti in najavi odhoda Amazona začeli dvigati glas, je stisnil rep med noge in odstopil. Njegov naslednik Tim Burgess (nekoč republikanec, danes demokrat) se je takoj začel pogajati z Amazonom in kot zdaj kaže, bo Amazon ostal v Seatllu, a levičarji ne bi bili levičarji, če globalne družbe ne bi obtožili poskusa izogibanja plačila davkov.

Precej podobna je zgodba z novimi predstavljenimi tako imenovanimi »rajskimi dokumenti«, ki razkrivajo osebe, ki poslujejo prek »davčnih oaz«. S temi imeni se označujejo kraji, območja ali države na zemeljski obli, ki imajo ljudem prijazne davke. Ljudem prijazne davke pa pomeni, da jim država od plačila, ki tega dobijo za opravljeno delo, ne vzame polovico, kot je primer v Sloveniji. A taki kraji so za levičarje vseh vrst in barv zlo na zemlji, ljudje, ki prek njih poslujejo, pa pohlepneži, davčni utajevalci, ki ne pustijo, da si od njihovega dela paraziti odrežejo še bolj zajeten kos pogače. Progresivna misel pravi, da bi bilo vsem boljše, če ljudje ne bi poslovali prek davčnih oaz, poleg tega (če bi vsi plačali davke) bi bili lahko davki nižji. Kar seveda ne drži. Davki zagotovo ne bi bili manjši, ampak bi več denarja ostalo za parazite, več bi bilo denarja za tovarišijski kapitalizem.

Tovariši socialisti mešajo vzrok in posledice. Državljani ne plačujejo davkov zato, da bi jih potem znižali, ampak se davki znižajo zato, da bi jih ljudje plačali. Če tako veliko ljudi ne plačuje davkov oziroma svoje poslovanje selijo v davčne oaze, to pomeni, da ima neka država najmanj eno težavo od naslednjih dveh: prvič, javna poraba države ne neodgovorna in netransparentna, zato so tudi ljudje neodgovorni do države; in drugič, davki so previsoki in niso sorazmerni s tistim, kar država državljanom vrača nazaj (države, ki so »izgubljene v vesolju«).

Zato posamezniki pač poslujejo v državah, kjer so davki nizki. In zato niso nobeni davčni utajevalci. Zakonodaja pač dopušča poslovanje kjerkoli na svetu, to poslovanje pa mora biti v skladu z zakoni, kjer je človek davčni rezident, in skladu z zakoni države, kjer je sedež podjetja. Poglejmo povsem enostaven primer lastnika podjetja, ki je imelo konec leta 100.000 evrov dobička. Če ima podjetje sedež v Sloveniji, najprej plača 19-odstotni davek na dohodek pravnih oseb, kar pomeni, da si država takoj vzame 19.000 evrov. Podjetju tako ostane 81.000 evrov za izplačilo dividend, ki so obdavčene s 25-odstotno stopnjo. To pomeni, če si jih lastnik izplača, plača državi 20.250 evrov, njemu ostane 60.750 evrov. Če pa ima sedež podjetja denimo na Angvili, kjer dobiček podjetja ni obdavčen, dobi slovenska država (ker je kot fizična oseba davčni zavezanec v Sloveniji) le 25.000 evrov (davek na izplačilo dividend), posamezniku ostane 75.000 evrov.

Še bolj absurdna je zadeva s plačami. Denimo, da se lastniku leto dni ne da delati in si reče, da si bo z dobičkom izplačeval plačo. Najprej mora odšteti 19-odstotni davek od dohodka pravnih oseb, kar pomeni, da za plačo lahko nameni 81.000 evrov. Ta vsota pa je dovolj za izplačilo dvanajstih plač v višini 5.800 evrov bruto (računati je treba bruto bruto, ki je strošek delodajalca in na mesec znaša 6.700 evrov). Vsak mesec tako posamezniku ostane 3.250 evrov neto. Toliko dobi na svoj račun. Zdaj pa izračunajte, koliko si vzame država. Od 100.000 evrov zasluženega denarja ostane posamezniku le 39.000 evrov, kar 61.000 evrov gre parazitom!

Zato si nekateri omislijo povsem legalno pot, da pridejo do celotnega zaslužka. Če imaš podjetje na Angvili in imaš na računu 100.000 evrov, si lahko vse izplačaš v obliki posojila. To ni kaznivo dejanje, ni davčna utaja, niti izogibanje plačilu davka ni. Je povsem zakonita in legalna pot do lastnega denarja. Ja, žalostno je, da mora posameznik uporabiti različne instrumente, da lahko pride do kar največjega dela denarja, ki ga je ustvaril z lastnimi rokami. In razkrivanju »takih ravnanj« časnik Delo pravi »vpogled v temačni svet davčnih utaj« in »izogibanje plačevanju davkov«. Sem in tja sicer zasledimo priznanje, da so posamezniki in podjetja »izkoristila vrzeli v mednarodnih zakonih«, čeprav ni jasno, kakšnih in katerih mednarodnih zakonov, saj obstajajo le nacionalne davčne zakonodaje, ki so med seboj precej različne.

Za konec si oglejmo nekaj nesmislov v definiciji »davčne oaze«. Prevladuje mnenje, da imajo države, ki so davčne oaze, »ohlapno zakonodajo«, da je »upravljanje podjetij poenostavljeno« in »da imajo nizke davke ali jih sploh nimajo«. Vprašajte se: (prvič), kaj naj bi bila neohlapna zakonodaja? (200 različnih regulacij namesto ene ali dveh?); (drugič), kaj naj bi bilo nepoenostavljeno upravljanje podjetij? (Da podjetje ustanoviš v mesecu dni, namesto v dveh urah?); (in tretjič), kaj je narobe z nizkimi davki? (Bi morali biti tako visoki kot v Sloveniji ali še višji?).

In naprej? Denar v davčne oaze ne »beži pred davkarijo«. Pravilno bi bilo: denar v davčne oaze beži pred krajo države! Edino, kar je sporno, je, da davčne oaze izkoriščajo kriminalne združbe in tako perejo denar od trgovine z drogami, belim blagom, orožjem, se financira terorizem ali v davčne oaze prihaja denar, ki so ga politiki pridobili s korupcijo. Ampak, to ugotavljajo celo strokovnjaki, pranja denarja kriminalcev in politikov je v davčnih oazah vse manj. Zakaj? Ker ga davčne oaze tudi same nočejo več. Zato tovrstni kriminalci in teroristi rajši uporabljajo »davčno urejene« države, ki imajo »neohlapno zakonodajo« in kjer sicer ni »poenostavljanega upravljanja podjetij«, je pa zelo poenostavljeno odpiranje transakcijskih računov. Tak raj, denimo za italijansko mafijo ali teroriste iz Irana, je Slovenija. Na sončni strani Alp se namreč nikomur ne zdi sumljivo, da se na tvoj račun stekajo ogromne vsote denarja, ti ga pa potem prenakažeš ljudem, ki jim je ime Miki Miška ali Jaka Racman. Seveda, kako ti bo to sumljivo, ko pa imaš tudi v Sloveniji ljudi, ki jim je denimo ime Brusli. Ne, sumljivi niso tisti, ki pred očmi vlade in organov pregona operejo milijardo dolarjev, ampak tisti, ki bi radi od plačila za svoje delo državi dali kar najmanj. Ker menijo, da ni pošteno, da jim paraziti vzamejo polovico, v nekaterih primerih tudi več.

MDS tudi uradno mednarodna levičarska organizacija

Značke

, , , , , , , , , , , ,

Bilo je februarja 2014, ko je Washington Post objavil kolumno Howarda Schneiderja z intrigantskim naslovom: »Communists have seized the IMF!« Kar je bilo malo čudno, saj je Mednarodni denarni sklad pogosto tarča levičarjev, da gre za mednarodno ustanovo, ki je namenjena širjenju neoliberalizma. A resnica je ravno obratna. Sklad je postal ustanova, ki tudi uradno podpira levičarske ekonomske politike. In da ne bom odkrival tople vode, si bom sposodil najnovejše primere, ki jih podaja bloger na blogu Tko je John Galt.

Davčna represija

Direktorica MDS Christine Lagarde predlaga, da države v razvoju postanejo bolj davčno represivne in da povečajo delež davčnih prihodkov v BDP. Tako naj bi pospešile gospodarsko rast.

Nasprotovanje Trumpu

MDS odkrito nasprotuje predlogom, da ZDA zmanjšajo davčno obremenitev, ker preveč denarja v rokah tistih, ki so ga v resnici zaslužili, lahko pomeni, da ta denar ne bo pametno porabljen.

Davčna konkurenca

Ekonomisti MDS se na službenem blogu pritožujejo, da obstaja davčna konkurenca med državami. Če neka država zmanjšuje davke, da bi pritegnila tuje investitorje, je to za MDS nesprejemljivo, saj bo politiki ostalo premalo denarja. Ekonomisti MDS predlagajo mednarodno intervencijo.

UTD

V nedavnem dokumentu MDS je zapisano, da si MDS prizadeva za povečanje obdavčenja, progresivne davke, večjo vlogo države pri prerazdelitvi dohodka in uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Tako naj bi se borili proti neenakosti. Predstavili so celo tezo, da je zmanjšanje življenjskega standarda zaželeno, ker bodo ljudje povem bolj enaki.

Celoten tekst blogerja si lahko preberete TUKAJ.

Je Donald Trump res (fašistični) diktator?

Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

Donald Trump je diktator, „trumpisti“ fanatično podpirajo njegovo diktaturo in razdvajajo ZDA. To sporočilo medijski mainstream razširja ves čas. Nedavno sta s tako retoriko Trumpa napadla tudi nekdanja ameriška predsednika – demokrat Barack Obama in republikanec George W. Bush mlajši. Prvi je dejal, da Trump vrača ZDA v 19. stoletje, Bush je bil kritičen do domnevnega fanatizma, ki ga ustvarja Trump s svojo politiko. Podobnega mnenja sta bila tudi Jimmy Carter in Bill Clinton, vsi štirje nekdanji predsedniki so se zbrali na dobrodelnem koncertu za pomoč žrtvam orkanov. „No, prava težava tega naroda je nepoznavanje, kako se ustvarja diktatura. To je sodobnim predsednikom omogočilo, da si vzamejo preveč moči,“ je do takih stališč kritičen libertarec James Bovard, kolumnist USA Today. Bovard meni, da Trumpovim kritikom ni za to, da bi preprečili domnevno diktaturo poslovneža v Beli hiši, ampak želijo vrniti predstavnike svojih strank na prestol.

Profesorja Samuel Moyn (Yale) in David Priestland (Oxford) sta za New York Times nedavno izjavila, da „ni resničnih dokazov, da želi Trump neustavno prevzeti oblast in da ne obstajajo pravi razlogi, da bi mu to uspelo“. Po njuno mnogi sodobni intelektualci, ki napadajo Trumpa, se očitno sploh ne zavedajo, kako daleč sega federalni nadzor.

Bovard je mnenja, da je manipuliranje z ustavo pravzaprav opis dela in nalog vseh sodobnih ameriških predsednikov. George W. Bush je bil tisti, ki je dosegel, da lahko predsednik kot vrhovni poveljnik ignorira zakone in ustavo. In kongres je nedvomno ravnal napak, ko je to dopustil. Še prav noben ukaz Trumpa ni tako grobo poteptal ustavo in človekove pravice, kot je bil to zakon o vojaških komisijah iz leta 2006, ki je retroaktivno legaliziral mučenje. In kaj so takrat pisali mediji, ki danes napadajo Trumpa? „Mnoge pravice iz ameriškega pravnega sistema manjkajo v novem zakonu,“ je bil „kritičen“ Washington Post. To in nič več. Za kongres zakon o mučenju ni bil nič bolj pomemben od zakona o subvencioniranju volne, piše Bovard.

In ravnanje Baracka Obame, Nobelovega lavreata za mir, ljubljenca levičarjev vseh barv in vrst? Najbrž je bil Obama največji kršitelj ustave, a progresivni „intelektualci“ so ga ocenjevali po barvi kože ter po njegovi retoriki in ciljih, nikakor pa ne po njegovi zavezanosti ustavi. Ko je Obama nekaj ameriških državljanov v imenu boja proti ekstremizmu ubil z brezpilotniki (droni), se o tem sploh ni razpravljalo. Dejali so, da Obama „misli dobro“. Ko se je leta 2011 odločil, da napade Libijo, so njegovi uslužbenci jasno povedali, da bo zanemaril in kršil zakon o oboroženih silah iz leta 1973, ki je bil sprejet, da bi predsednikom preprečil, da bi začeli vojne na lastno pest. Ko je zvezni sodnik maja 2016 presodil, da Obamove subvencije potrošnikom kršijo ustavo, je medijski mainstream popolnoma prezrl to razsodbo. Najbrž zato, ker so bile Obamove kršitve zakonom „progresivne“. A ko je Trump preklical subvencije, so ga mediji obsodili prekoračitve pooblastil kongresa.

In naprej. Trumpa so razglasili za diktatorja, ko je ZDA umaknil iz pariškega podnebnega sporazuma. Župan New Yorka Bill de Blasio je to odločitev označil kot „nemoralen napad na javno zdravje, varnost in varnost vsakega na tem planetu“. Zdaj pa pomislite, kako je ravnal Obama, ko je pristopil k sporazumu. Ni ga dal v ratifikacijo senatu, čeprav bi ga moral. New York Post je to odločitev komentiral, da se je Obama bolj „zanašal na birokratske luknje, kot pa na preglednost in transparentnost zakonodaje“. Na ta način je Obama sprejel še enkrat več „velikih predpisov“, kot Američani pravijo pomembni zakonodaji, kot administracija Georga W. Busha. A za diktatorja danes velja Trump, ne Obama.

Večina Trumpovih nasprotnikov ne nasprotuje njegovim odločitvam kot takim, temveč želijo le drugega diktatorja, piše Bovard. Trumpa so obsojali, ker njegova administracija ni želela prisiliti javne šole, da zagotovijo ločene kopalnice in garderobe za otroke, ki so se samooklicali za transseksualce. Toda v resnici Trump ni želel kršiti ustave, saj ta prepoveduje odločitve zvezne uprave glede spolne identitete.

Trump je na volitvah zmagal z geslom, da bo ZDA spet naredil velike. Ampak ZDA ne bodo postale velike, dokler ljudje ne bodo od predsednika pričakovali manj, kot počne. In samo nepismeni verjamejo, da bi menjava Trumpa pripomogla k temu, da se država zavaruje pred diktatorstvom, meni Bovard. Diktaturo so namreč v sistem vgradili Trumpovi predhodniki. Obsežna zakonodaja, ki je nastajala desetletja, kaže na neverjetno moč zvezne vlade. Ali neka država res potrebuje 4.000 zveznih kazenskih zakonov in 300.000 predpisov za kaznovanje neubogljivih in neposlušnih državljanov? Že Benjamin Constant je leta 1815 zapisal, da gre za tako stopnjo moči ameriških predsednikov, ki jo je treba obsoditi, saj daje zveznim organom pretežko roko proti državljanom, ki bi morali živeti svobodno, ne pa pod diktaturo. Na žalost Trumpovi nasprotniki tega nikoli ne bodo razumeli, nikoli ne bodo obsodili arbitrarno moč države, vedno bo kriv Trump kot Trump. Preprosto zato, ker te moči ne želijo izgubiti, ko se bodo vrnili v Belo hišo.

Ne pozabite, Kučan in resnicoljubnost sta pojma, ki sta si diametralno nasprotna

Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , , ,

Pravijo, da je največja prevara v zgodovini človeštva ta, da je hudiču uspelo ljudi prepričati, da ne obstaja. Podobno je z okorelimi komunisti, ki so Slovence uspeli prepričati ne samo v to, da nikoli niso živeli v totalitarizmu, ampak da je bil samoupravni socializem do 90. let najboljši družbeni sistem, v katerem so bili vsi zaposleni, vsi so imeli spodobne plače, vsi so si lahko privoščili počitnice, čeprav je večina (z izjemo partijske elite) živela življenje Del Boya in Rodneya iz družine Trotter iz angleške nanizanke Samo bedaki in konji – preživetje s socialno podporo, dvigovanje standarda s preprodajo in »švercom« ter 50 kvadratnih metrov veliko socialno stanovanje v ogromnem bloku. Del Boy in Rodney nista spadala v srednji razred, nista bila niti delavski razred, ampak sta bila socialni primer. In ne samo to. Levici je uspelo mlade, ki so bili v času osamosvojitve še dojenčki ali pa najstniki, prepričati, da sta bili komunistična partija in njena tajna politična policija (Udba) malodane dobrodelni in humanitarni organizaciji ter da so bili disidenti (drugače misleči) navadni kriminalci, ki so jih upravičeno pošiljali pred strelski vod ali metali v jame.

Mojster tovrstnega prepričevanja in zavajanja je Milan Kučan. Ljudje mu vedno znova in znova nasedejo ter naredijo natančno tisto, kar si v resnici želi. Komunistični psihopati, kot je najslavnejši stanovalec Murgel, imajo priučen talent za laganje in manipulacijo. Šolski primer tovrstnega ravnanja so predsedniške volitve. V trenutku, ko se je podpora Borutu Pahorju začela zmanjševati in so drugi kandidati (Marjan Šarec, Romana Tomc in Ljudmila Novak) začeli vsaj malo pridobivati, se je oglasil Milan Kučan, češ da je Pahor razvrednotil funkcijo predsednika republike in ni dober kandidat.

Zdaj pa pomislite? Zakaj bi se star partijec, ki že desetletja vleče na nos naivne Slovenke in Slovence, oglasil proti nekomu, ki tako ali tako izgublja podporo? Edina logična razlaga je, da je v resnici Pahor prva izbira Kučana, tistega mafijskega kroga, ki ne bo škodoval njihovi dediščini. Ping pong med Kučanom in Pahorjem je bila zgolj predstava za javnost, ki ni bila namenjena levim volivcem, ampak desnim. Sporočilo Kučana je bilo jasno: „Jaz ne podpiram Pahorja!“ Miselni proces, ki je sledil v glavah desnih volivcev, je bil naslednji: če Kučan ne podpira Pahorja, ga moram jaz; zato glasu ne bom dal Tomčevi ali Novakovi, ampak Pahorju, da zmaga v prvem krogu; če ne bo, ga v drugem krogu lahko ogrozi Kučanov kandidat Šarec. Ne verjamete? Spomnite se zadnjih predsedniških volitev, ko je imel Kučan tik pred koncem kampanje „neko mnenje“. Tudi takrat so na desni za Pahorja glasovali zato, da ne bo zmagal domnevno Kučanov kandidat. In naprej. Zakaj so vse meritve javnega mnenja pred volitvami kazale tako nizko podporo Romani Tomc? Preprosto zato, da bi desni volivci glasovali za Pahorja. Razmišljanje, zakaj bi dal glas Tomčevi, ki jo podpira tako malo ljudi in bi šel glas zanjo v nič, zato bom rajši proti Kučanu, se pravi za Pahorja, se zdi povsem verjetno. In razmislite. Kučan se je oglasil takoj po tistem, ko je predsednik SDS Janez Janša „napadel“ Pahorja. Možganski nevroni povprečnega volivca nikakor niso mogli povezati Kučana in Janšo. Kaj je zdaj to? Oba, med seboj velika politična nasprotnika, sta proti Pahorju. A če je ta poteza prvaka opozicije logična, saj je odkrito podpiral kandidatko svoje stranke, je bil Kučanov glas proti Pahorju namenjen povzročanju zmede na desni, ne aktiviranju volivcev na levi.

Še enkrat premislite, tokrat s svojo glavo. Poznate partijskega voditelja, ki ne laže? Če bi bilo vse res, kot se kaže, se pravi, da Kučan v resnici ne mara Pahorja, moramo tudi verjeti, da je Kučan iskren v tistem, kar govori. Pomislite! Kučan. Partija. Komunist. Socializem. Iskrenost. Resnica. Svoboda. Vam gredo ti pojmi skupaj? Se hecate? Se opravičujem, ampak pojma komunizem in iskrenost ne gresta skupaj. Pri najbolj okorelih je vedno tako, da mislijo diametralno nasprotno od tistega, kar govorijo. So izjeme. Ampak pri izjemah gre bolj za to, da se jim določene besede zarečejo, kot pa za iskrenost. Zato je odziv Milana Kučana v Mladini bolj tema za Pavliho, kot pa za kaj drugega, bolj resnega, saj Kučan govori o „resnicoljubnosti“ in „odkritosrčnosti“ ter se pritožuje, da Pahor misli, da bi moral on molčati (Kučan: „Čudim se tudi oceni kandidata B. Pahorja, izrečeni na POP TV, da kritika njegovega predsednikovanja avtomatično pomeni podporo njegovemu sedanjemu protikandidatu, ki, kot razumem, tudi misli, da bi jaz moral molčati.“).

Pravzaprav mislim, da bi morala oba molčati, nikoli (ne Pahor, ne Kučan) sploh ne bi smela priti v situacijo, da kandidirata za katerokoli funkcijo v (vsaj na deklarativni ravni) demokratični državi. Kučan je bil šef partije, Pahor je bil najmlajši član centralnega komisija partije. Kaj pa je bila partija v prejšnjem režimu, bralkam in bralcem najbrž ni treba posebej razlagati. Samo toliko. Partija je odločala o življenju in smrti državljanov. Imela je moč, da pošlje na drugi svet kogarkoli, ki bi jo ogrozil. Do zadnjega je onemogočala demokratizacijo, do zadnjega je metala polena pod noge načrtom Demosa po osamosvojitvi. Potem je nekoliko omehčala stališča. Ne zato, ker bi ji bilo mar za Slovenke in Slovence, za slovenski narod, ampak zaradi svojih interesov, ker je sprevidela, da se je utegne zgoditi romunski scenarij. In vodilna člana sta bila tako Kučan kot Pahor. Žal je lustracija izostala in Slovenija je tam, kjer pač je.

In kaj je glavni Kučanov očitek Pahorju? Še enkrat si natančno preberite Kučanove očitke in hitro vam bo jasno, da mu ne očita ničesar takega, kar mu ne bi tudi desnica – od TEŠ 6 do pranja denarja v NLB. Drugače je Pahor tipični levičar, njegov miselni vzorec je socialističen. Še enkrat pomislite! Kolikokrat ste slišali Pahorja govoriti in poudarjati tipično desne vrednote, kot so osebna svoboda, svoboda govora, ekonomska svoboda, kapitalizem, zasebna lastnina in podobno. Ali ste ga mogoče večkrat slišali govoriti o skupnem dobrem, kolektivu, javnem, državnem, socialnem? Pahor ohranja na položaju predsednika republike tipični socialistični vrednostni sistem. In tu ustreza tranzicijski levici. Ne samo ustreza, njen pomembni del je, vitalni člen. Ko govori, izgovarja besede, ki so splošna filozofija komunizma. Ljudje se po nagovorih ure in ure sprašujejo, kaj je želel pesnik povedati. Tovrsten besednjak je kot iz Alana Forda: Rad bi nekaj vijoličastega, toda vijoličastega, ki ni vijoličasto, tako da se ljudje sprašujejo, ali je vijoličasto ali ne.“ Malo preglejte izjave Pahorja, podobnost s stripovskimi vzorci je neverjetna. S Šarcem ni nič boljše.

Če bi Kučan tako sovražil Pahorja, kot govori, verjemite, bila bi to taka gonja medijskega mainstreama proti njemu, kot je bil medijski stampedo proti Janezu Janši. Zgolj naivneži verjamejo, da je Kučan med vrsticami podpiral Šarca. V resnici je Serpentinšek tista topovska hrana, ki je preprečila, da najbolj resna kandidatka desnice Romana Tomc ne pride ne drugo mesto, Bog ne daj, da bi prišla v drugi krog. Zato je treba jasno povedati: naivnim Slovenkam in Slovencem Boruta Pahorja za predsednika izbira Milan Kučan, volijo ga ljudje, ki nimajo spomina, ki še danes ne zmorejo povezati vzrokov in posledic, kaj je prav in kaj narobe, ljudje, katerih obnašanje bi mogoče lahko razložila le psihopatologija. Tudi razlika med levimi in desnimi volivci. Pri prvih je izhodišče nasprotovanje nečemu (kapitalizmu, kapitalu, imperializmu), kar pomeni, da vedno glasujejo proti nekomu (na parlamentarnih volitvah vedno proti Janezu Janši), desni volivci pa v izhodišču vedno glasujejo za nekoga in za nekaj. Se pravi, da jih je treba tokrat le prepričati, naj glasujejo za Boruta Pahorja. In Kučanu z manipulacijo s Šarcem to odlično uspeva. In kaj zdaj? Koga voliti v drugem krogu? V vsakem primeru bo izvoljen levičar, odhod desnice na volišče bo (levičarskim) volitvam dal legitimnost. Ampak vsak naj se sam pri sebi odloči. Nikogar ne nagovarjam, da bojkotira drugi krog volitev.

Starejši že vedo, zakaj pravijo, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne. Enako je z okorelimi komunisti, nekdanjimi šefi partije in udbovci, ki ohranjajo moč. Zato se v tem trenutku zdi najboljše sesti na breg, gledati proti toku reke, hladiti šampanjec in počakati. Če obstaja pravica, ne bo trajalo dolgo.

Kako želi biti Cerar podoben Macronu, a mu nikakor ne uspe

Značke

, , , , , ,

Slovenski premier Miro Cerar bi bil na vsak način rad podoben francoskemu predsedniku Emmanuelu Macronu. Trenutno ju druži le to, da obema pada priljubljenost v javnosti. Toda vzroki so različni. Medtem ko Cerar postaja vse bolj nepriljubljen zaradi nenačelne drže in načrtovanja novih obdavčitev državljanov, se je Macron znašel v primežu zaradi odločnosti, da uresniči predvolilne obljube. Gre predvsem za delovno zakonodajo, za katero je Macron za časnik Le Point dejal, da je potrebna »Kopernikove revolucije«, medtem ko za Cerarja to področje ostaja »sveta krava« sindikatov, v katere slovenski premier nikakor ne želi dregniti. A pustimo zdaj Cerarja in si poglejmo, kaj želi (po poročanju portala Politico) narediti Macron.

Individualizacija pogovorov o pogojih zaposlitve

Gre za veliko spremembo. Do zdaj so se o pogojih zaposlitve pogajali predstavniki sindikatov in delodajalcev na ravni panoge. Sporazum, ki so ga sprejeli, je veljal za celoten sektor. Po novem se bo vsak delavec o tem, kolikor ur bo delal in koliko bo znašala njegova plača, sam pogajal z delodajalcem (največ na ravni podjetja). Ta sprememba bo bistveno zmanjšala izsiljevalsko moč sindikatov.

Poslovanje podjetja na globalni ravni ne bo vplivalo na odpuščanje delavcev

V Franciji velja, da mora podjetje dobiti dovoljenje, da lahko odpusti večje število delavcev. Delovno sodišče lahko odpuščanje delavcev prepreči, če ugotovi, da podjetje na globalni ravni uspešno posluje. Po novem bo sodišče presojalo poslovanje podjetja samo v Franciji.

Določitev nadomestil za neutemeljena odpuščanja

V Franciji ima vsak sektor nekakšne smernice, koliko nadomestila (odškodnine) dobi delavec, če se ugotovi, da je bil neupravičeno odpuščen. Te smernice niso obvezno, zato se večina primerov rešuje v arbitražnih postopkih, ki so običajno delavcem prisodile velike odškodnine. Zdaj naj bi vlada določila konkretno lestvico nadomestil, tako da se odpuščeni delavec in delodajalec ne bosta kaj veliko pogajala o vsoti odškodnine.

Ukinitev številnih svetov delavcev

V Franciji je do zdaj veljalo, da mora podjetje, ki ima najmanj 50 zaposlenih, izpolniti cel niz zahtev, med drugim mora imeti svet delavcev, svet za zdravje, svet za ravnost in druge svete. Po novem bo potrebno imeli en sam svet delavcev.

Delo za določen čas

V Franciji je največ zaposlitev za določen čas. To je urejeno v zakonu, ki določa minimalni čas zaposlitve za določen čas in kolikokrat se lahko pogodba podaljša (največ dvakrat). Po izteku tega je imel delodajalec možnost, da delavca zaposli za nedoločen čas ali da ne podaljša pogodbe. Po novem zakon ne bo več veljal na splošno in na nacionalni ravni za vse sektorje gospodarstva enako, ampak se bodo meje zaposlovanja postavljale na ravni sektorja. Primer. Najkrajši možni čas zaposlitve za določen čas v medijih bo 4 mesece, pogodba se bo lahko obnovila šestkrat.

100 let oktobrske revolucije: Kdo je financiral in vodil rdeči teror?

Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

Mineva 100 let od oktobrske revolucije, ki se je v Petrogradu začela v noči s 24. na 25. oktober 1917 po starem (julijanskem) oziroma od 7. na 8. november po novem (gregorijanskem) koledarju in ki se jo je prijelo tudi ime boljševiška revolucija. Ideja socializma (komunizma), ki se je v naslednjih desetletjih razširila v Azijo, Južno Ameriko, Afriko in po 2. svetovni vojni v Vzhodno Evropo, je povzročila morijo in opustošenje brez primere v zgodovini človeštva. Ne mislim se ukvarjati s socialističnim gospodarstvom, niti s politiko komunistov (o obojem sem že pisal), ampak o malo znanih podrobnostih boljševizma, ki so v resnici ključne za razumevanje dogajanj v 20. stoletja in obeh svetovnih vojn: (prvič), kdo so bili boljševiki; (drugič), kdo jih je financiral; (tretjič), kdo si je izmislil in vodil NKVD (kasneje KGB), zloglasno Stalinovo tajno policijo, ki je morila drugače misleče politične nasprotnike in po vzoru katere so nastale vse najbolj razvpite tajne policije (od Gestapa prek Mosada do Udbe, Stasija in Securitate).

Leta 2003 je bila v Nemčiji za (ne)besedo leta izbrana (beseda z negativnim prizvokom) beseda Tätervolk, ki se nanaša na idejo kolektivne krivde. To pomeni, da bi moral biti celoten narod odgovoren za dejanja prednikov. Sprejem nemške kolektivne krivde (za holokavst), s katero so Nemci živeli (in še živijo) od konca 2. svetovne vojne, je precej jezil Martina Hohmanna, nemškega poslanca CDU (danes je član AfD), ki je ob 3. oktobru (nemški dan enotnosti) 2003 v znamenitem govoru z naslovom Pravičnost za Nemčijo (Gerechtigkeit für Deutschland) na podlagi dokumentov iz sovjetskih arhivov razkril nekatere podatke o vodilnih kadrih NKVD. Gre za tako imenovano Petrovovo listo (1934 – 1941), ki je vodilne uslužbence zloglasne tajne policije razvrstila po različnih kriterijih, tudi po narodnosti. Iz dveh tabel je razvidno, da je bilo med leti 1934 in 1937 skoraj 40 odstotkov vodilnih v NKVD Židov, v celotnem sistemu državne varnosti pa je bilo med zaposlenimi 7 odstotkov Židov. Kasneje se je delež sicer zmanjševal (leta 1950 je delež Židov v operativnem sovjetskem kadru znašal le še 1,5 odstotka), a so bili v času največjega Stalinovega rdečega terorja (predstavljali samo 1,8 odstotka celotnega prebivalstva boljševističnega imperija, Rusov je bilo denimo 80 odstotkov) ključni za odstranjevanje ideoloških nasprotnikov socializma.

Martin Hohmann je s preprostimi matematičnimi operacijami izračunal, da je bilo slabih dva odstotka Židov odgovornih za skoraj 40 odstotkov stalinističnega terorja, medtem ko 80 odstotkov Rusov »samo« za 30 odstotkov. Povedano drugače. Če je Stalinov režim (po zelo konservativni oceni) med leti 1924 in 1953 odgovoren za smrt okoli 20 milijonov ljudi (po eni od teorij naj bi ta številka dosegala 62 milijonov), to pomeni, da so Židje v Rusiji odgovorni za smrt najmanj 8 milijonov ljudi, kar je več, kot je bilo uradno (po židovskih virih) žrtev holokavsta (6 milijonov). In naprej. To pomeni, da so Židje v Sovjetski zvezi 59-krat bolj odgovorni za rdeči teror na prebivalca kot pa avtohtoni Rusi, je v govoru poudaril Hohmann in se vprašal, zakaj se od Židov ne pričakuje kolektivna krivda za morijo drugače mislečih v času vladavine Stalina. Zoper Hohmanna je sledil pogrom, še enkrat več se je izkazalo, da je vsakršna kritika Židov v Nemčiji tabu tema, kar je zapisal celo novinar BBC.

Prijateljstvo in tesne vezi med boljševiki in Židi so še starejšega datuma. Za uvod se samo za trenutek ustavimo pri Marxu. Karl Marx, ideolog komunizma, najbrž najbolj zlobne ideologije v zgodovini, je bil vzgajan v judovstvu. Starša sta pobegnila pred antisemitizmom, Karlov dedek je bil židovski rabin z imenom Mordecai. Na Marxa je najbolj vplival Moses Hess, francoski židovski filozof, ki mu je omogočil, da je Rheinische Zeitung uporabil za levičarsko platformo. Hess je bil tudi tisti, ki je v komunista spreobračal Friedricha Engelsa, bogatega tekstilnega magnata, ki je kasneje financiral Karla Marxa iz dobičkov, ki jih je ustvaril v Nemčiji in Veliki Britaniji.

Marksizem se je dokaj hitro razširil po Evropi in pljusknil tudi prek luže, kjer so ga Židje, ki so se v 19. stoletju iz Rusije množično selili v Zahodno in Vzhodno Evropo ter ZDA, vzeli za svojega in prek njega uresničevali svoje interese. Komentator je v The Jewish Chronicle (najstarejši židovski časopis na svetu) zapisal, da je razlog, zakaj Židje sprejemajo boljševizem, v tem, da so »ideali boljševizma v mnogih točkah usklajeni z najboljšimi ideali judovstva«. Tudi zato so Židje financirali boljševike in jih podpirali. Ko so denimo boljševiki spomladi 1917 v Carnegie Hall v New Yorku slavili odstopno izjavo Nikolaja II. Ruskega, carja Rusije, kralja Poljske in princa Finske, so dobili telegram podpore od Jacoba Schiffa, bogatega židovskega poslovneža, ki je vodil investicijsko banko Kuhn, Loeb & Co. Ta banka je bila ena od ustanoviteljic ameriške centralne banke (FED), ki je nastala tako, da so židovski bančniki izpodrinili bogate industrialce, ki so nasprotovali centralni banki (o tem sem pisal TUKAJ). Telegram je objavil New York Times, Schiff pa je skušal zanikati svojo vpletenost, a je njegov vnuk John trideset let kasneje v New York Journalu (3. februar 1949) razkril, da je Jacob Schiff za boljševiško revolucijo namenil 20 milijonov dolarjev. In prav Schiff je leta 1905 že financiral Japonce v vojni proti carski Rusiji, istega leta so židovski bankirji financirali rusko revolucijo, ki ni bila uspešna.

V Evropi je bil eden glavnih financerjev boljševikov Olof Ashberg iz Stockholma, Žid, ki se je še po 2. svetovni vojni v Švici sestajal z Rusi. Diplomatski krogi v Švici so ga opisovali kot »sovjetskega bankirja«, ki je leta 1917 z izdatnimi denarnimi sredstvi Trockemu in Leninu (slednji je veljal za Rusa, a je imel nemške, ruske, židovske in mongolske korenine, njegova žena Nedežda pa naj bi bila Židinja, saj je njena družina kot družinski pogovorni jezik uporabljala jidiš, se pravi nemščino s hebrejskimi koreninami) pomagal izpeljati oktobrsko revolucijo. Takih židovskih bankirjev in poslovnežev, ki so financirali boljševike, je bilo še ve, a o njih kdaj drugič.

Kakorkoli, kmalu po židovskemu slavju v New Yorku je nazaj v Rusijo odpotoval Lev Trocki (v ZDA je pisal za Novy Mir, ki ga je Times kasneje označil za židovski časopis), ki je kasneje postal eden ključnih oblastnikov. Po njegovi zaslugi je rdeča zvezda najprej postala simbol Rdeče armade, kasneje pa komunizma. Med zgodovinarji krožita dve teoriji, kako je prišlo do tega. Po prvi peterokraka zvezda predstavlja pet prstov delavca, po drugi pa naj bi Trocki skušal najti simbol, ki spominja na davidovo zvezdo. Še najbližje heksagramu je bil pentagram.

Pravo ime Trockega je bilo Lev Davidovich Bronstein, po prihodu nazaj v Rusijo je postal najpomembnejši komisar, desna roka Lenina, ki je najbolj pripomogla, da so boljševiki oktobra 1917 v Moskvi in Peterburgu zrušili kratkotrajno demokratično izvoljeno vlado, ki je nastopila po odstopu carja Nikolaja (april – oktober 1917). Tudi zato so takratni kronisti iz Rusije poročali, da ni šlo za delavski upor oziroma ruski državni udar, ampak da je bila oktobrska revolucija pravzaprav židovski državni udar.

Guardianova (takrat se je časopis imenoval še Manchester Guardian in je bil za razliko od danes še verodostojen) dopisnica iz Moskve Ariadne Tyrkova Williams je zapisala: »V sovjetski republiki so vsi odbori in komisariati napolnjeni z Židi.« Winston Churchill, ki je pisal za Illustrated Sunday Herald, je 8. februarja 1920 zapisal: »Z izjemo Lenina je večina vodilnih oseb Židov. Poleg tega glavni navdih in gonilna moč prihajata od judovskih voditeljev.« A najpopolnejši opis rasnega ozadja članov boljševistične oblasti je dal Robert Wilton, dopisnik Timesa iz Rusije. Leta 1920 je v francoščini izdal knjigo Les derniers jours des Romanov, v kateri je objavil seznam članov centralnega komiteja komunistov, ljudskih komisarjev, izvršilnega odbora boljševikov in članov komisije za izredne razmere. Se pravi seznam tistih, ki so imeli v rokah oblast. Iz seznamov je razvidno, da je bila več kot polovica članov centralnega komiteja Židov, tudi več kot polovica članov sveta ljudskih komisarjev je bila Židov. Wilton, ki ga še danes obtožujejo antisemitizma, je pet let po objavi knjige umrl, uradni vzrok smrti je bil rak.

Podobno kot Tyrkova in Wilton so v svoje matične države poročali tudi drugi dopisniki in diplomati. William Oudendyk, nizozemski konzul v Sankt Peterburgu, je v zahodno Evropo poslal depešo, v kateri je zapisal, da »boljševizem organizirajo in izvajajo Židje«. Njegovo poročilo je bilo aprila 1919 vključeno »belo knjigo o Rusiji« oziroma v Zbirko poročil o Rusiji I., a je bilo hitro umaknjeno. Stotnik Montgomery Schuyler (G2 Intelligence), ki je bil operativec ameriških sil v Sankt Peterburgu, je zapisal: »Boljševistično gibanje je bilo že od samega začetka vodeno in pod nadzorom najmočnejših ruskih Židov.« Ta zapis hrani državni arhiv ZDA, kjer sta tudi dva telegrama. Prvi je od konzula Summersa (2. maj 1918) iz Moskve, ki navaja: »Židje prevladujejo v lokalni sovjetski vladi, protižidovsko razpoloženje med ljudmi narašča.« Drugi telegram je poslal Caldwell, konzul v Vladivostoku (5. julij 1918). Zapisal je: »Petdeset odstotkov sovjetske vlade v vsakem mestu sestavljajo Židje najhujše vrste«.

Ko je januarja 1924 Lenin umrl, se je začel boj za njegovo nasledstvo. Zmagal je Josip Stalin, ki ga še danes opisujejo kot antisemita, a resnica je diametralno nasprotna. Stalin je imel tri žene in vse so bile Židinje. Njegovi otroci so bili vzgajani v židovskem duhu, tudi poročali so se z Židi (hčerka Svetlana iz prvega zakona je imela štiri može, trije od teh so bili Židi). Podobno je bilo s Stalinovim pomočnikom Vjačeslavom Molotovom, enako z drugimi Stalinovimi nasledniki, kot je denimo Leonid Brežnjev, ki je bil poročen z Židinjo, njegovi otroci so bili vzgajani kot Židje. In še nekaj. Prav vsi zloglasni šefi boljševistične tajne službe, od Uritskyga do Berije, so bili Židje.

Enak recept je bil uporabljen drugod po Evropi. Leta 1919 je Bela Kun na Madžarskem organiziral socialistično revolucijo. Skoraj vsi člani vlade so bili Židje, kar je tudi povzročilo padec režima, saj jih Madžari niso marali. S sovjetsko pomočjo so se Židje vrnili na oblast leta 1945, ko je bil postavljen triumvirat: Matyas Rakosi (rojen kot Rosenfeld), Erno Gero (rojen kot Singer) in Zoltan Vas. Prva dva sta bila tudi člana krvave Kunove vlade. Najslavnejši madžarski Žid in eden najškodljivejših Zemljanov je danes George Soros.

Enako je bilo na Češkem, Poljskem, v Romuniji in tudi Titovi Jugoslaviji, kjer je bil glavni diktatorjev svetovalec Žid Moša Pijade. John Gunther je v knjigi Za zaveso v poglavju Tito in Jugoslavija zapisal, da je bil Pijade glavni mentor Josipa Broza in da je »ideološko strukturo, ki jo ima, dobil od tega pametnega starca«. Benton Bradberry je leta 2012 v knjigi razbil mit o Nemcih kot najbolj zlobnem narodu, ki je zakrivil obe svetovni vojni. Avtor trdi, da je šlo za agresivno politiko do Nemčije, nestabilnost sveta v 20. stoletju pa je zakrivila boljševistična revolucija, za katero so stali Židje. Bradberry je zapisal: »Najboljši dokaz o židovski naravi oktobrske revolucije in prevladi Židov v boljševistični vladi je tudi njihova vloga v komunističnih revolucijah, ki so se dogajale po Evropi.«

Po prvi svetovni vojni so Židje skušali prevzeti oblast tudi v Nemčiji. S pomočjo sovjetskega veleposlanika in židovskega denarja je skupina Spartak skušala zrušiti vlado. Upor je bil zatrt, voditelja Roza Luxemburg in Karl Liebknecht sta bila usmrčena. Židje so kasneje financirali nacionalsocializem oziroma zloglasno NSDAP, ki naj bi bila med 2. svetovno vojno odgovorna za holokavst. In ravno na to je leta 2003 v svojem govoru članom CDU opozoril uvodoma omenjeni Martin Hohmann: nihče ne terja od Židov, da na podlagi dedne krivde prevzamejo kolektivno odgovornost za početje med boljševiško revolucijo, se pravi, da bi bili kolektivno krivi za tisto, kar so počeli dve generaciji prej njihovi predniki. Zato tudi od Nemcev nima pravice nihče terjati, da sedanje generacije nosijo breme holokavsta. Zaradi teh besed so ga napadli mediji, obrekovali so ga v CDU (iz poslanske skupine je bil izgnan 14. novembra 2003, stranko je zapustil aprila 2004), kazensko so ga preganjali. A pregon so morali opustiti, ker v svojem govoru ni povedal ničesar neresničnega, njegova skovanka Tätervolk pa je postala (ne)beseda leta 2003.

Kdo je bil Che Guevara, ikona levičarjev?

Značke

, , , , , , , ,

Če bi bil Ernesto Che Guevara (1928-1967), rojeni Argentinec in zdravnik, še živ, bi bil star 89 let. Bil bi ostarel, nič kaj romantičen kubanski revolucionar, najbrž priključen na cevke, ki bi ga umetno ohranjale pri življenju. Doživel bi zlom Kube, popoln kolaps bolivarske revolucije, gospodarski čudež Čila, Tita brez ene noge, lov na Nicolaeja Ceaușescuja in krogle v njegovem telesu na božični dan, padec Berlinskega zidu, za katerim se je skrival „socialistični raj“, smrt Fidela Castra. Pa ni živ. V ponedeljek, 9. oktobra, bo minilo 50 let od njegove smrti. Ubili so ga. Tako kot je sam ubil ali dal ubiti brez sojenja na deset tisoč ljudi, od katerih večina sploh ni bila njegovih sovražnikov. Večina ljudi, predvsem mladih, ga idealizira, ponosno ga nosi na majicah, vprašanje je, če sploh vedo, kaj je bil in kaj je predstavljal. Tudi TV Slovenija, ki je namesto resnega dokumentarnega filma o Che Guevari predvajala romantičen hollywoodski zmazek z Beniciom Del Torom v glavni vlogi.

Ne mislim pisati o Che Guevari, dovolj je nekaj njegovih citatov.

O revolucionarni „pravni državi“

Za pošiljanje ljudi pred strelski vod ne potrebuješ sodnega dokaza. Ti postopki so arhaično-meščanske podrobnosti. To je revolucija. In revolucionarnost mora postati hladnokrvni stroj za ubijanje, ki ga motivira čisto sovraštvo.“

Znani so Chejevi zloglasni strelski vodi, ki jih je vodil. Skupaj s Fidelom Castrom in njegovim bratom Raulom je trojica lastnoročno ubila najmanj 1.253 ljudi. Iz tistega časa je nastala tudi fotografija, za katero bi najrajši videli, da jo nikoli ne bi bilo. Prikazuje, kako „trojica“ izvaja usmrtitev.

O reševanju „težav“

Težavo sem rešil s kalibrom .32. V desni del njegovih možganov sem ustrelil kroglo. (…) Vse, kar je bilo njegovo, sem si prisvojil.“

Tako je komentiral umor sodelavca Eutimija Guerre, ki ga je obtožil vohunstva.

O dokazih

Ne potrebujem dokazov, da bi ubil človeka. Potrebujem samo dokaz, zakaj ga ne bi ubil.“

Tako je Che odgovoril v Združenih narodih, ko so ga vprašali, po kakšnih kriterijih ubija ljudi, ki so povezani z nasprotniki socializma.

O mladih

Mladi se morajo naučiti razmišljati kot množica. Zločin je razmišljati kot posameznik.“

Te besede levičarji še vedno imajo za svete.

O sebi

Dobro sem in žejen krvi. Kot pravi vojak.“

To je pisal svoji materi.

O črncih

Črnec je malomaren in sanjač, svojo majhno plačo zapravlja za neumnosti in pijačo. Evropejec izvira iz tradicije dela in varčevanja, kar ga je pripeljalo v ta del Amerike. (…) Zaradi svoje rase se jim ni treba umivati.“

Tako je Che Guevara v svojih dnevnikih razmišljal o črncih. Zanimivo. Che je levičarska ikona, hkrati pa rasist.

O relativnosti časa

Revolucija ni jabolko, ki pade z drevesa, ko pride čas. Ti si ta, ki mora jabolko prisiliti, da pade.“

Che o tem, kdaj je čas za okrutno revolucijo. To metodo danes levičarji uporabljajo v gospodarstvu. Delijo denar, preden ga zaslužijo. Če ga sploh.

O medijih

Ukiniti moramo vse časopise. S svobodnimi mediji je revolucija nemogoča.“

Hm, levičarji ne marajo svobode govora. No, pravzaprav jo. Dopuščajo svobodo govora, dokler se z njimi strinjaš. Ko se ne, je to že sovražni govor.

O ceni revolucije

Zmaga socializma je vredna milijone atomskih žrtev. (…) Če bi nuklearne rakete ostale na Kubi, bi jih izstrelili v samo srce ZDA, to pomeni – na New York.“

Humanitarec“ ni nikoli skrival, da bi uničil ZDA, če bi mogel.

O vojski

Sovraštvo je središče našega boja. Divje sovraštvo človeka sili prek njegovoh zmožnosti in iz njega naredi hladnokrvni stroj za ubijanje. Točno taki morajo biti naši vojaki.“

Socialisti naj bi bili miroljubni, ali ne?

Socialističnem gospodarstvu

Naši tovariši iz tovarne so izdelali zobno pasto. Dobra je, kot so bili prejšnje. Zobe čisti povsem enako, napaka je le, ker se čez nekaj časa spremeni v kamen.“

Che Guevara je bil nekaj časa celo glavni gospodarstvenik socialistične vlade, čeprav je bil ekonomsko popolnoma nepismen. Kako je že rekel Hayek? Će bi se socialisti spoznali na ekonomijo, ne bi bili socialisti.