• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: krščanstvo

Vrata Armagedona: ko smo se odvrnili od Boga, smo se odpovedali človeškosti in človečnosti

19 nedelja Jun 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, katoliška cerkev

≈ Komentiraj

Značke

Aleksander Solžencin, Andrej Turjaški, Bog, cerkev Marijininega vnebovzetja, don Juan Avstrijski, Hannah Arendt, humanizem, izobraževanje, Jan Sobieski, Karel Martel, krščanstvo, Martin Luther, orožje, prebujenci, vera, wokeism, ZDA, šola

Ko sem danes romal k Marijinemu svetišču na Dolenjskem (cerkev Marijinega vnebovzetja na Zaplazu), sem se spomnil na Matjaža Šiška (pričo tožilstva v zadevi Škorčeva glosa, kjer sem soobtožen, ker sem kot takratni odgovorni urednik revije Demokracija dopustil objavo domnevno rasističnega zapisa; razsodba naj bi bila 13. julija), ki je med zaslišanjem dejal, da smo verniki, ki verjamemo v končno božjo sodbo, »skrajni«.

Kristjani verjamemo v sodni dan, ko bodo mrtvi vstali in bo izrečena končna sodba. To pomeni, da je tuzemsko življenje prehodno in da je smisel človeka prihod Božjega kraljestva in večno življenje. Zato se ljudje dolga stoletja sploh niso bali posvetnih oblasti (ne glede na to, kakšna kazen bi jim bila naložena), saj so menili, da so za svoja ravnanja odgovorni (vsevidnemu) Stvarniku, ki jim je dal življenje in svobodo. Dokler (težko je reči, kdaj natančno se je to zgodilo) se s spodkopavanjem vere, tradicionalnih vrednot in morale ni zadeva obrnila: ko so se ljudje odvrnili od Boga in vere, so se začeli bati zemeljskih oblasti in novih prerokov.

Mestoma prisilna sekularizacija je posamezne družbe pripeljala do totalitarnih struktur in ko se je humanizem odvrnil od vere, se je začel vzpon kulture smrti. Svetost življenja je bila poteptana, za novodobne ´prebujence´ (wokeism) so kristjani postali radikalni –  katolibani (ali klerofašisti), ostanek preteklosti in simbol nazadnjaštva, za katere ni prostora v njihovem svetu. Za začetku omenjeni Šiško je tipičen predstavnik novega reda, ki verjame, da so ljudje, ki sledijo krščanskim resnicam, skrajneži. Bilo bi pomilovanja vredno, če ne bi bilo (tudi za življenja vernikov) nevarno.

Cerkev Marijinega vnebovzetja (Zaplaz, občina Trebnje).

Zanimivo je, da so ljudje, ki so živeli znotraj železne zavese (vključno s Slovenijo, kot delom Jugoslavije), bolj ohranili vero v Boga, kot demokratični Zahod. Temu se je čudil tudi ruski pisatelj Aleksander Solžencin, ki so ga pred nekaj manj kot pol stoletja izgnali iz Sovjetske zveze. Ko so vsi pričakovali njegovo kritiko socialističnega raja, je ogledalo nastavil Zahodu.

Zahod je izgubil (državljanski) pogum, ki ga je odlikoval, vse preveč se zanaša na regulacije, ki omejujejo svobodo, dano od Boga, morala je postala nezaželena, je opozoril: »Govorim o nesreči despiritualizirane in nereligiozne humanistične zavesti.« Po njegovo ravno nezaželenost duhovnega odnosa do Boga in odvračanje od vere pripeljeta do avtoritativnih družb. Sreča se ne išče več svobodno, srečo ti skušajo vsiliti vlade, ki se pretvarjajo, da najbolje vedo, kaj je zate prav in kaj ni. Dobri nameni humanizma so se povsem pokvarili in vrata v katastrofo so se odklenila. To je pripeljalo so popolne odsotnosti krščanske morale in kulture, človek je začel igrati Boga: ne gre več zato, da bi si posvetne oblasti ljudi pokorile zgolj s prisilo, s spremembo zunanjih pogojev njihovega obstoja in življenja (reorganizacija družbenega reda), ampak za poskus preoblikovanja človekove narave, kot nam jo je dal Bog ter kar nas dela človeške in človečne. To je že pred 70 leti zapisala ameriška filozofinja in politična teoretičarka Hannah Arendt.

Tipičen primer obračanja hrbta Bogu in veri (ter kam to pelje) lahko v živo spremljamo v ZDA. Čez lužo se vsi sprašujejo, zakaj je v zadnjih letih toliko morilskih pohodov po šolah (kot je bil v mestu Uvalde). Enoznačnih in lahkih odgovorov ni, čeprav nas progresivni medijski mainstream prepričuje, da je za streljanja kriva zelo liberalna zakonodaja, ki omogoča lahek dostop do orožja. Ta argument pade, če vemo (kdor le malo spremlja zgodovino ZDA), da je bil dostop do orožja v preteklosti še lažji. Prav vsakdo je kupil orožje, otroci so ga celo naročali po pošti in z njim hodili v šole, da so šli po pouku na lov. Bilo je zanemarljivo malo primerov, ko je kdo uperil puško ali pištolo v vrstnike. Torej se je moralo v sodobnosti zgoditi nekaj drugega, kar je sprožilo konfliktne odklonske težnje pri mladih, še posebej pri generacijah od babyboomerjev do milenijcev.

Eden od razlogov zagotovo je, da je meja občutka, kaj je absolutno prav in kaj narobe, zabrisana. Tradicionalne družbene norme, na katerih so bile zgrajene zahodne demokracije, so označene kot patriarhalne, kar je nesprejemljivo in ni v skladu z novim svetom, kamor nas vodijo »prebujenci«. S prstom lahko pokažemo na izobraževalni sistem, ki je naravnan tako, da otroci niso več bogaboječi. Skoraj neverjetno se zdi, da je to že pred pol tisočletja spoznal reformator Martin Luther (Den christlichen Adel deutscher Nation, 1520): »Zelo se bojim, da se bodo univerze izkazale za velika vrata pekla, če se ne bodo marljivo trudile razlagati Sveto pismo in ga vrezovati v srca mladih. Nikomur ne svetujem, naj svojega otroka postavi tja, kjer Sveto pismo ne kraljuje nad vsem.«

Krščanstvo je od svojega začetka utrjevalo predstavo o dobrem in slabem, o absolutnem načelu morale in etike, prek katerega se ne sme. Otroci so to živeli v šolah, obstajala so določena pravila, vsak je vedel, kaj je in kaj ni sprejemljivo ravnanje. Zato tudi ni nihče streljal po šolah, čeprav so orožje nosili h pouku. Življenje je bilo sveto, krščanstvo je z naukom o poslednji sodbi služilo za kažipot po poti nesporne avtoritete – Boga. In nikomur ni padlo na pamet, da bi zamudil nedeljsko sveto mašo. To ni bil zgolj verski obred, to je bil moralni kompas in strahospoštovanje do načina življenja, ki je prinašal blaginjo. Odsotnost udeležbe pri verskih obredih, ki se je na Zahodu začela pred pol stoletja, je zelo zmanjšala standarde, predvsem je prevladalo mnenje, da si tudi brez kakršnegakoli dela in odgovornosti upravičen do vsega. In to – takoj.

Izginili so Kristusovi junaki, novi idoli so postali apologeti vojne proti krščanstvu. Če se je nekoč slavilo Karla Martela, dona Juana Avstrijskega, Andreja Turjaškega ali Jana Sobieskega, ki so zmagovali v bitkah proti islamu, se današnje mladostniške zglede najde na paradah ponosa, tvorcih teorij spolov, med mazači pročelij cerkva, prvaki liberalnih teologij, komunističnimi krvniki in lažnimi socialnimi pravičneži. Da o zvezdnikih, ki v iskanju všečnosti (pri vseh in vsakomur) mimogrede izdajo sebe kot božjo stvaritev, niti ne govorimo. Mlade generacije berejo, poslušajo in gledajo (danes večinoma na mobilnih napravah) samo tisto, kjer prepoznajo sebe (kot žrtev). Osredotočene so (in to spodbujajo šole) nase in na svoje tatuje. Nekoč so učitelji otrokom ponujali v branje literaturo, da so se kaj naučili o drugih. Danes je to misija nemogoče, tudi ni uravnoteženega pogleda na svet, ni sprejemanja drugačnosti in različnosti. Zato kričanje »prebujencev«, da se zavzemajo za različnost, dojamemo kot sarkazem nevednih.

Tako sem premišljeval na tisti gozdni poti na Bajturn (nad cerkvijo Marijinega vnebovzetja s 609 metri najvišji vrh občine Trebnje), dokler se vame (z »neprednostne« steze) skoraj ni zaletel srnjak. Poklicna deformacija je pripomogla, da sem instinktivno in refleksno segel po mobilnem telefonu, da ujamem trenutek srečanja. A sem se kmalu počutil kot bedak, ker je bilo to (božje) gozdno bitje že daleč od mene.

Bajturn, najvišji vrh občine Trebnje (nad cerkvijo Marijinega vnebovzetja).

Aktivisti LGBT s pomočjo vlad uničujejo idejo o svobodi

07 torek Jul 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 5 komentarjev

Značke

homoseksualnost, krščanstvo, LGBT, svoboda, ZDA

Pred meseci sem pisal, kako sta lezbijki Rachel Cryer and Laurel Bowman tožili Aarona in Melisso Klein iz mesteca Gresham v Oregonu, ker jima njuna slaščičarna Sweet Cakes by Melissa zaradi verskega prepričanja (sta zelo pobožna kristjana, ki živita v skladu s svojimi vrednotami) ni želela speči poročne torte. »Jaz enostavno ne delam poročnih tort za homoseksualne poroke,« je povedal gospod Klein (http://www.oregonlive.com/business/index.ssf/2015/02/sweet_cakes_by_melissa_discrim.html). Zakonca sta bila kaznovana z 200 tisoč dolarji kazni, zato sta se pritožila, vendar je oregonski uradnik urada za delo in industrijo (BOLI) Brad Avakian potrdil odločitev upravnega sodnika Alana McCullougha, češ da sta Kleinova diskriminirala lezbijski zaradi njune spolne usmerjenosti. Kazen je malo nižja, vendar še vedno visoka. Plačati bosta morala 135.000 dolarjev: 60.000 dolarjev kazni in 75.000 dolarjev odškodnine Cryerjevi in Bowmanovi zaradi duševnih bolečin (http://www.foxnews.com/opinion/2015/07/02/christian-bakers-fined-135000-for-refusing-to-make-wedding-cake-for-lesbians.html).

Nasploh se je v ZDA začel pravi pogrom zoper katoliške vernike, saj homoseksualni aktivisti proti njim sprožajo številne tožbe ali jim celo grozijo s smrtjo. V Novi Mehiki je morala fotografinja Elaine Huguenin plačati 7.000 ameriških dolarjev kazni, ker ni želela fotografirati homoseksualno prireditev (http://www.9jabook.com/forum/topics/christian-fined-7-000-dollars-in-america-for-refusing-to). V Indiani je morala picerija v lasti katoliške družine zapreti svoja vrata, saj je bil, ko je izjavil, da ne bi stregel na homoseksualni poroki – to bi bilo to v nasprotju z njegovo vero – deležen groženj s smrtjo (http://legalinsurrection.com/2015/04/indiana-pizza-restaurant-closes-due-to-threats/). V državi Washington je država tožila cvetličarko, ker zaradi ugovora vesti ni želela aranžirati šopkov rož za homoseksualno poroko (http://jonathanturley.org/2015/02/21/court-rules-against-washington-state-florist-who-refused-to-make-wedding-flower-arrangement-for-gay-couple/).

»Prepričan sem, da bo preganjanje še hujše. Sprejeti so številni zakoni, ki omejujejo naše svobodo kot kristjanov,« je dejal Franklin Graham, predsednik organizacije Samaritan’s Purse, ki pomaga ljudem, ki jih oblast preganja zaradi njihove vere (http://nation.foxnews.com/2015/06/26/exclusive-franklin-graham-warns-gay-marriage-ruling-will-lead-christian-persecution).

Skratka, ZDA postajajo vse manj svobodna država, saj oblasti ljudi pod vplivom raznih lobijev, od katerih je homoseksualni zelo močan, silijo v neke vzorce obnašanja, po drugi strani pa naj bi svoboda pomenila odsotnost prisile. Svoboda namreč pomeni, da te nihče ne omejuje in ti nihče ne nalaga, kako moraš govoriti in misliti, pomeni, da ti nihče ne ovira pri tvojem delovanju. Podobno velja tudi obratno. Tudi ti ne smeš nobenega siliti v nekaj in pri svojem delovanju ne smeš nobenemu škodovati. In nihče od zgoraj naštetih, ki jih je država kaznovala, ni nikomur škodila: ne zakonca Klein, ki sta zavrnila, da bi naredila poročno torto za lezbijki, ne fotografinja, ki je zavrnila fotografiranje homoseksualcev, ne lastnik picerije, ki je povedal, kaj si misli, in ne cvetličar, ki ni želel narediti šopkov za homoseksualce. Vsi ti bi lahko poiskali drugo slaščičarno, drugega fotografa ali drugega cvetličarja, kajti nihče ne more nikogar prisiliti, da nekaj naredi, če tega noče. Toda homoseksualni lobiji in aktivisti so nagnjeni k temu, da uporabljajo prisilo, da hočejo na silo doseči, da bi o njih vsi ljudje enako pozitivno mislili. Toda na silo se ne da ničesar. To ni svoboda. In zato ni čudno, da so ZDA, ki so včasih veljale za zibelko svobode, v zadnjih letih na lestvici svobode izpadle iz prve peterice in zdrsnile na za njih sramotno 12. mesto. Tudi zaradi zgoraj naštetih omejevanj svobode.

Predstavljajte si naslednjo absurdno situacijo, o kateri sem že pisal, pa ni odveč, če jo ponovim. V turistični agenciji plačate avtobusni izlet v Prekmurje, skupaj potujete z vam popolnoma neznanimi ljudmi. Ker se dobro pripravite, nesete s seboj več hrane. Sami ste jo kupili, zato je vaša in z njo počnete, kar želite. Ko avtobus ustavi na počivališču, nekaterim izletnikom ponudite svojo hrano, drugim pa ne. Kakšni so ti razlogi, je seveda vaša osebna stvar, ki je niste dolžni nikomur razlagati. Toda glede na ameriške primere se zastavlja vprašanje, ali lahko s svojo hrano svobodno razpolagate. Lahko se zgodi, da k vam pride eden od izletnikov, ki mu niste ponudili hrane, češ da ga diskriminirate. In ko vas vpraša, zakaj njemu niste ponudili sendvič ali banano, mu pač odvrnete, da je to vaša stvar, ki mu je niste dolžni razlagati. Tudi če bi bili tako nevljudni, da bi mu rekli, da mu niste ponudili hrane, ker vam pač ni všeč, ker vam njegovo obnašanje ni pogodu ali kaj tretjega, on pač nima pravice do vaše hrane, če mu je ne ponudite. Toda oseba je užaljena in pokliče policijo. Ta vas zasliši. Če ni zadovoljna z odgovori oziroma če presodi, da dotični osebi niste ponudili hrane zaradi diskriminacije, vas aretira, pelje v pripor in nato pred sodnika. Skratka, birazna situacija, ko moraš pred oblastmi opravičevati svojo povsem legitimno odločitev, zakaj si nekoga »diskriminiral«. In to je naravnost strašljivo, grozljivo. Vsaj posameznik ima (ali moral bi imeti) pravico, da se sam odloči, s kom bo sodeloval in s kom ne, komu bo kaj dal in komu ne. Vse mora biti prostovoljno, nikakršne prisile. In pri tem ne potrebuje, da bi se za svoje zasebne in povsem legitimne odločitve komurkoli opravičeval.

Okolje hitro prepozna diskriminatorno ravnanje in v takih primerih je vmešavanje države povsem odveč. Tisti, ki diskriminira, bi se moral zavedati, da dober glas seže v deveto vas, slab pa še dlje. Pomislite, da bi zakonca Klein pekla samo čokoladne torte, sadnih pa ne. Hitro bi izgubila veliko kupcev, ker pač ne bi imela sadnih tort. Enako bi se zgodilo, če pek ne bi pekel žemljic, ampak samo kajzerice. In če gremo naprej. Če bi frizer strigel samo črnolaske, svetlolask pa ne, ker mu pač svetlolaske iz raznih razlogov niso všeč ali jih celo diskriminira na podlagi barve las, bi bil hitro ob posel. Nihče, tudi črnolaske se pri njem ne bi več strigle, pač pa bi se skupaj s svetlolaskami pri konkurenci. Se pravi prosti trg in konkurenca bosta opravila ali izločila tiste, ki na trgu diskriminirajo. In ti bodo ali nehali z diskriminatornim ravnanjem ali pa bodo propadli. Lezbijki Rachel Cryer and Laurel Bowman bi šli po torto lahko h konkurenci in Kleinova bi hitro izgubljala stranke. Vendar je tukaj država posegla v svobodno odločitev posameznika, posegla je na področje svobodne odločitve. In tukaj so homoseksualna društva, združenja (ali ne vem kaj še) najbolj nasilna. Vsem skušajo vsiliti svoja prepričanja. Kdor jih ne sprejme, je v končni fazi avtomatično homofob, rasist, oseba, ki krši človekove pravice. Najprej zahtevajo tolerantnost, ki vodi do zahteve po enakosti, in na koncu do sprememb zakonov, ki imajo stroge kazni za vse, ki se ne strinjajo s homoseksualnostjo.

V Veliki Britaniji so to občutile predvsem zasebne (katoliške) šole. Tamkajšnja članica vlade za izobraževanje Nicky Morgan je zagrozila vsem šolam z inšpekcijami, če ne bodo poučevali o homoseksualnosti kot pozitivnem pojavu (http://www.dailymail.co.uk/news/article-2929190/Now-Ms-U-turn-backs-Ofsted-gay-quiz-pupils-aged-ten-Unapologetic-Education-Secretary-shrugs-controversies-defends-English-Values-drive.html). Po takih grožnjah so mediji kmalu poročali, da so otroci prihajali domov jokajoči, saj so po šolah začeli hoditi šolski inšpektorji ter otroke zasliševati, »kaj je lezbijka«, »kaj si mislijo o homoseksualcih«. In to 10-letne otroke. »Tako zasliševanje je popolnoma neprimerno,« je zadevo komentirala 46-letna Lena, mati enega od otrok, ki je inšpektorju dal »napačen« odgovor.

O tem, da je šola prisila in oblika indoktrinacije otrok po okusu države, sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/07/bogokletna-misel-zakaj-je-osnovna-sola-sploh-obvezna/), tokrat samo naslednje. Od kod državi (ali komurkoli) pravica, da staršem in otrokom grozi z uporabo sile, da otroka ne učimo tako, kot to odloči nek birokrat, ki mu za vrat diha neka skupnost, ki sliši na ime LBGT? Od kje ta pravica, da šole otroke vzgajajo tako, kot to želijo homoseksualci? Ampak, da ne bo pomote, to je postalo povsem normalno tudi drugje, ne samo v Veliki Britaniji, in ljudje so se kar sprijaznili s tem. Levičarjem ni zadosti, da posameznike, ki delajo, z davki kradejo in potem ta denar prerazporejajo, ni jim zadosti, da z zakoni ukazujejo, kaj naj človek dela in s kom naj posluje, zdaj indoktrinirajo naše otroke, dobesedno jih posiljujejo s homoseksualno ideologijo. Odgovor je spet preprost – zasebno šolstvo. Starši in otroci bodo lahko izbirali, ali bodo hodili v indoktrinirane javne šole ali zasebne šole, kjer je poudarek na učenju za življenje, ne pa ideologiji.

Kako si islam lasti gospodarski napredek Zahoda

12 petek Jun 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Islam

≈ 4 komentarji

Značke

Bat Ye´or, Ben Kingsley, islam, islamizacija, koran, krščanstvo, muslimani, napredek, razstava

Nesporno je, da je za vzpon zahodne civilizacije zaslužna krščanska tradicija, na kateri je zrasla liberalna misel, ki je bila podlaga za hiter gospodarski napredek. Danes, ko poteka islamizacija Zahoda, je kaj takega skoraj bogokletno izreči. Še več. Pojavljajo so poskusi, da bi vlogo zahodne civilizacije v duhu multikulturalizma zmanjšali in da bi se velike zasluge pripisale muslimanom. V tem duhu je tudi razstava 1001 izum, ki gostuje na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču in skuša obiskovalca prepričati, da je bila najbolj zaslužna za razvoj človeštva islamska civilizacija. Industrijske revolucije in tudi tehnoloških dosežkov, kakršne poznamo danes, namreč naj ne bi bilo brez Alahovih sinov.

Že v uvodu v razstavo, ki so jo zasnovali muslimanski profesorji v Manchestru v Veliki Britaniji in je v taki obliki na ogled od leta 2010, se začne indoktrinacija predvsem mlajših obiskovalcev. Po nakupu precej drage vstopnice (15 evrov za odrasle), te najprej napotijo na ogled sicer vrhunsko izdelanega četrturnega propagandnega filma, kjer glavno vlogo igra z oskarjem nagrajeni Ben Kingsley. Ta igra knjižničarja, h kateremu pridejo trije dijaki (glede na suknjiče z grbom so najbrž Angleži), da bi za šolsko nalogo pridobili informacije o srednjem veku. Deklico in dečka, ki že mislijo zapustiti knjižnico, ker so tako ali tako vse izumili Grki in Rimljani, ustavi Kingsley, češ kdo jim polni glave s takimi neumnostmi, ko pa nekateri najpomembnejši izumi nastali pod muslimani.

Kingsley v okolju, ki spominja na čarobni svet Harryja Potterja, prinese veliko knjigo, podobno koranu. Pravljično se odpre, iz nje se spiralasto dvigajo pozlačeni »izumi« in citati v arabščini, knjižnico pa obsije zlata svetloba. Tudi Kingsley doživi preobrazbo: iz angleškega knjižničarja se spremeni v eksotično oblečenega Al-Jazarija s turbanom na glavi, ki dijake pouči, da je v srednjem veku obstajala sijoča civilizacija, ki je kot luč v temi svetila tisoč let (začne se seveda, kakopak, v 7. stoletju s smrtjo preroka Mohameda) in razsvetljevala svet od Španije dom Kitajske. Dijaki žarijo, so navdušeni. Deček poskuša s fotoaparatom na mobilnem telefonu slikati, ko se za njenim hrbtom pojavi Ibn al-Haytham, češ to je pa moj izum. Al Jazari jim razloži, da je muslimanski matematik in astronom v 10. stoletju odkril delovanje človeški oči in razvil tako imenovano camero obscuro. V osnovi gre za škatlo, ki je v notranjosti temna, skozi majhno luknjico pa vanjo prodirajo svetlobni žarki. Na njeni zadnji steni nastane obrnjena slika. Seveda Al Jazari ne pove, da so delovanje oči preučevali že stari Grki in da je princip camere obscure opisal že kitajski filozof Mozi v 5. stoletju pred našim štetjem, pač pa s spretno uporabo jezika (»njegove idejo so pripeljale do izuma fotografskega aparata«, »položil temelje«) ustvari vtis, da je al-Haytham najbolj zaslužen za dekličin fotoaparat na mobilniku.

Potem pride na vrsto Abbas ibn Firnas, ki ga dijaki lahko gledajo pod stropom knjižnice z nekakšnimi lesenimi krili. »Drznil si je sanjati o letenju pred bratoma Wright,« razlaga Kingsley v podobi Al Jazarija. Firnas je seveda res živel v 9. stoletju. Tisto, kar knjižničar zamolči, je, da naj bi njegov poskus leta opisal šele maroški kronist Ahmed Mohamed al-Maqqari konec 16. stoletja in da so podobne poskuse izvajali že Kitajci v 6. stoletju. Firnasu pa se je poskus ponesrečil, ker je pozabil na letalski rep, pove nadobudnežem Al Jaziri in jim položi na srce, naj se spomnijo na Abbasa, ko bodo leteli z letalom. (Seveda, če ga ravno ne ugrabijo muslimani in nato razstrelijo ali strmoglavijo.)

Sledi predstavitev Al-Zahrawija, zdravnika in kirurga iz 10. stoletja. »Ste v tistih časih res že operirali,« vprašajo dijaki. »Seveda smo,« odgovori Al-Zahrawi, češ da mnoge njegove medicinske pripomočke »vaši kirurgi uporabljajo še danes«. Kar je s spretnim mešanjem mitov in dejstev ponovno zavajanje. Arheologi so leta 1887 v italijanskih Pompejih, ki jih je leta 79 uničil piroklastični tok ognjenika Vezuv, odkrili dobro ohranjen kirurški pribor, medicinske pripomočke pa je v 5. stoletju pred našim štetjem uporabljal že Hipokrat. Skratka nič tako revolucionarno novega. Poleg tega sta slavna muslimanska zdravnika (poleg Al-Zahrawija še Ibn Sina) znanje črpala iz številnih antičnih besedil, ki so bila v 6. stoletju prevedena v arabščino.

Zadnja, ki jo Al Jazari predstavi dijakom, je Mariam Al Ijlija, ki je izumila – nič več in nič manj – kot GPS, navigacijsko napravo. Takrat so jo imenovali astrolab. »Ti kažejo nebo in zvezde na ploščici. (…) Recimo, da je to naprava za računanje in merjenje časa. (…) Danes imate uro, kompas ali GPS,« razlaga Al Jazari, vendar te trditve spet ne držijo. Podrobno je astrolabe opisal Teon iz Aleksandrije (3. stoletje pred našim štetjem), za svoja astronomska opazovanja jih je uporabljal Klavdij Ptolomej, o njih je razpravo v 6. stoletju napisal Janez Filopon, krščanski učenjak grškega rodu. Povedano drugače. Astrolabi (oziroma GPS naprave) so bili v uporabi že tisočletje prej, preden jih je »izumil« islam.

Čisto na koncu se predstavi še sam knjižničar. On je Al Jazari, ki ga muslimani opevajo kot genija mehanike. Izdelal je avtomatizirano slonovo uro tako, da je uporabil tehnologije prejšnjih civilizacij (dijaki iz tega izpeljejo malodane zaključek, da je tudi oče Združenih narodov), zasnoval vodno črpalko, njegov najgenialnejši izum pa naj bi bil mehanični sistem ročice in povezovalnega droga, ki krožno gibanje pretvarja v linearno. Deklici in dečkoma potarna, da ga je svet pozabil, pa čeprav brez njega ne bi bilo industrijske revolucije, ki se je začela z iznajdbo parnega stroja. Povedano drugače. Brez našemljenega Kingsleya bi danes v zahodni Evropi še vedno jahali konje in se prevažali na volovskih vpregah, čudno je le, da so muslimani kasneje razhajali kamele kot Angleži konje ter začeli potovali z vlakom. Toda tako gred so poznali že Kitajci v času dinastije Han.

Vse na razstavi je zavito v spretno besedno igro, kjer se anekdote, miti in fikcija mešajo z dejstvi, čeprav naj bi razstava, tako zagotavlja organizator, temeljila na znanstvenih dognanjih in dokazih. Toda propagandni filmček zvesto sledi Orwellovi modrosti, če lahko misli pokvarijo jezik, lahko tudi jezik pokvari misli. To je v indoktrinirani predstavitvi islamske znanosti še kanček bolj izpiljeno. Ustvarja se vtis, da so muslimani izumili prav vse, konča pa z nekakšnim mesijanskim navodilom dijakom, naj hodijo po svetu in razširjajo »resnico«, ki so jo slišali. Spretno se tudi zamegli ločnica med izumom in odkritjem. Zato samo medklic, da razčistimo pojma. Med izumom in odkritjem je velika razlika, čeprav so izumi pripomogli k odkritjem in obratno. Tako je denimo izum teleskopa pripomogel k odkritjem novih galaksij v vesolju, po drugi strani pa je odkritje radijskih valov pripomoglo k izumu radia.

Vse to je sicer nekako med vrsticami opisano v nadaljevanju razstave, ki je razdeljena na sedem sklopov (od doma in šole do bolnišnice in vesolja) in kjer vsake toliko časa priznajo, da je islam marsikaj povzel od Kitajcev, Indijcev, Rimljanov in Grkov, toda od filmske manipulacije oprani možgani tega skoraj ne zaznajo. Tako je pri desetiškem sistemu. Ničlo so izumili Indijci, ne muslimani, na razstavi pa, kjer je govora o številkah, poleg postavijo sodoben kalkulator, logičen zaključek nekritičnega obiskovalca (običajno otroka) je, brez matematike Alahovih sinov in hčera ne bi bilo računalnikov.

Podobno taktiko uberejo na vseh interaktivnih pultih, kjer se človek ustavi. Najprej je govora o imenih zvezd, ki izhajajo iz arabščine, nato predstavijo Luno in zaključijo, da so muslimani izstrelili raketo, s katero je poletel človek. Ko se vse te informacije povežejo, je zaključek logičen: v islamu so leteli proti vesolju pred Rusi in Američani. Resnica je, da je v Turčiji v 17. stoletju res živel nek Lagari Hasan Čelebi, ki je naokoli pohajkoval s svojim slavnejšim bratom Evlijem, potopiscem. Ta je zapisal, da se je njegov brat Hasan ob rojstvu hčerke sultana Murada IV. v Istanbulu s pomočjo smodnika izstrelil v zrak in strmoglavil v Bospor. To je zgodba človeka, ki je bil tako drzen, da je prvi poletel z raketo, samozavestno pravi razstava. Izuma rakete s človeško posadko ni opisal nihče drug več kot samo Evlija. In ko sta znana legendarna televizijska voditelja v oddaji Razbijalca mitov (MythBusters) skušala posnemati dogodek izpred 300 let, sta seveda ugotovila, da je »raketni let« Hasana zgolj mit.

Vendar se pri tem ne ustavijo. Muslimani naj bi bili tudi začetniki kemične industrije s prvo klasifikacijo in organiziranim znanjem o snoveh ter njihovih lastnostih. Če bi teza o »klasifikaciji snovi« držala, potem bi moral biti prvi kemik Aristotel, ki je klasificiral Zemljo, vodo, zrak in ogenj. Toda ustvarjalci razstave se ne dajo. Na plano povlečejo destilacijo, parfume, islam naj bi razvil keramične ploščice, barve za lase in vodoodporne lake. Seveda je destilacija proces, ki je obstajal že skoraj tri tisočletja pred koranom, čas zlate dobe islama, kot imenujejo obdobje o katerem govori razstava pa nima nikakršne povezave s sodobno kemično industrijo. Če bi jo imela, bi morali za prve kemike razglasiti Babilonce in Mezopotamce. Tudi trditev, da je zgodnja muslimanska civilizacija pripomogla k razmahu pridelovanja hrane, je precej za lase privlečena. Kot dokaz namreč navajajo gradnjo navpičnih golobnjakov, da so pridobili potrebno gnojilo. To, da so živalski iztrebki dobro gnojilo, ve človek že od takrat, ko se je začel ukvarjati z živinorejo. To pa je tisočletja nazaj in mu res ni bilo treba čakati na muslimanske golobnjake. Enako je precej hvalisav namig, da je islam imel prve ekologe, da so se zavedali onesnaževanja okolja, zato so v »muslimanski civilizaciji izkoriščali čisto energijo vetra in vode«. Dokaz? Ni problema. Hiše z jaški, s katerimi so prezračevali in hladili prostore. In te hiše naj bi bile tudi prve varčne hiše na svetu. Ni, da ni, kar ne bi odkrili in izumili muslimani ter tako obogatili takratno temačno Evropo. Fizik Ibn al-Hajtam je celo »pripravil podlago« za delo Leonarda da Vincija, čeprav ni nikakršnih jasnih dokazov, da bi se da Vinci kadarkoli srečal, recimo, z zapiski o Firnasovem letu. Ali kakšnim drugim izumom, ki bi bil dokazano muslimanski. Toda ker je da Vinci (med drugimi evropskimi umi) kot velik genij nekako štrlel iz tega obdobja, ki naj bi ga z znanostjo obvladoval islam, je bila pred nekako desetimi leti v javnost dana (hipo)teza, da je bil pravzaprav musliman. To je bilo ravno v času, ko je profesor Salim Al-Hassani snoval razstavo 1001 izum. Seveda temu ne verjame nihče, zato razstava samo napeljuje, da brez muslimanov ne bi tudi Roger Bacon ali Johannes Kepler (poleg da Vincija) ničesar ustvarila.

Seveda nihče ne trdi, da islamska civilizacija ni pripomogla k napredku človeštva, vendar ne v taki meri in obsegu, kot skuša obiskovalca prepričati razstava 1001 izum. Prav tako nihče ne more zanikati prispevkov Al Jazarija, Ibn Hajtama, Al Kindija, Ibn Batuta ali Al Farabija, težava je le, da se na razstavi, ki naj bi bila podprta z znanstvenimi dokazi, mešajo dejstva z miti, legendami in citati iz korana. Prav tako je čudno, da se »tisočletje prevladujoča civilizacija« ni razvila v industrijsko velesilo. Eden od razlogov najbrž je, da se islamski svet ni nikoli sekulariziral. Številne njihove univerze imajo v kampih za študente več mošej, znanje korana pa je pomembnejše od znanja fizike, kemije, matematike. Zato ni čudno, kot je pred leti pisala revija Economist, da univerza Harvard na leto objavi več znanstvenih člankov kot 17 muslimanskih arabsko govorečih držav skupaj, muslimani pa imajo samo dva Nobelova nagrajenca s področja fizike in kemije. Nekako se ta del sveta, močno pod vplivom islama, drži načela, ki ga zelo rada izpostavlja pan-islamska Stranka osvoboditve (Hizb ut–Tahrir): »Če so dokazi v nasprotju s koranom, se mora dokaze šteti za napačne in jih zavrniti, ker se koran ne more motiti«. Po drugi strani pa je tudi res, da se je po smrti preroka Mohameda leta 632 začela velika ekspanzija muslimanov na Evropo, kjer so hranili nepregledne množice zapiskov starih Grkov in Rimljanov. Vse to so muslimani prevzeli in zdaj skušajo marsikaj predstaviti kot svoje lastno odkritje ali izum.

Razstavi so se precej nekritično poklonili nekateri svetovni voditelji (ker je danes pač biti moderno proislamski), vendar ne v taki meri, kot bi si želeli muslimani. Med njimi sta denimo princ Charles in Hillary Clinton. Razstavo naj bi do zdaj v petih letih videlo šest milijonov ljudi, islamski organizatorji iz Velike Britanije pa se pohvalijo, da zanjo prek njihovih izobraževalnih programov in propagandnih filmov ve že 150 milijonov ljudi. Skratka, indoktrinacija in muslimansko »osvajanje« zahodne civilizacije, ki se je začelo s tako imenovano Strasbourško resolucijo pred skoraj natanko 40 leti, sta v polnem razmahu. Tokrat na znanstveni podlagi, čeravno se teorija o veličastni dobi islamske civilizacije pogosto sploh ne ujema z dejstvi. Ampak potem toliko slabše za dejstva.

Ena redkih uglednih svetovnih osebnosti, ki si je drznila na glas kritizirati, je bila 81-letna Bat Ye´or, najbrž najboljša svetovna poznavalka Bližnjega vzhoda. Ampak zanjo je tako ali tako znano, da si je s svojimi izjavami in knjigami ter z opozorili, ki so podobna opozorilom žal pokojne Oriane Fallaci (da denimo poteka islamizacija Evrope, ki se spreminja v Evrabijo), nakopala (sveto) jezo muslimanov. Drugi so bolj ali manj tiho, čeprav se pred njihovimi očmi dogaja obsežna revizija zgodovine.

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 101 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico
 

Nalagam komentarje...