• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: krščanstvo

Matej Tonin in ritual žlahtne samorefleksije (ali kam na lestvici stopenj neumnosti uvrstiti človeka, ki zaupa levici)

29 torek Nov 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 1 komentar

Značke

Bog, cerkev, Cirilmetodijsko društvo, demokracija, desnica, devica Marija, Evripid, Evropa, ilegalne migracije, Janez Janša, Jezus Kristus, JGBT, konservatizem, kristjani, krščanstvo, Levica, Matej Tonin, mediji, medijski mainstream, MSM, NSi, POP TV, postmodernizem, SDS, splav, svoboda, Uroš Slak, vera, volitve, vrednote, žčahtna desnica

Rituali »samorefleksije«, ki jih v predvidljivih časovnih presledkih izvaja Matej Tonin, so osupljivo podobni povojnemu ravnanju duhovščine, zbrane okoli Cirilmetodijskega društva: če se bo dovolj ponižal, kritiziral razmere na desnici, zahteval umik vodje opozicije in prisegal, da z Janezom Janšo ne bo nikoli več šel v vlado,  mu bo levica pustila dihati. Ne bo! Ne bo!  Dokler bo zanjo koristen idiot, bo začasno deležen drobtinic medijskega mainstreama in naklonjenosti levih analitikov.

Kakopak, Slovenija potrebuje ´žlahtno desnico´, nikakor ne Janeza Janše. A Toninov konec bo potem načrtovano klavrn. Ko bo levica enkrat z vsemi sredstvi onemogočila Janšo, najbrž zakonsko prepovedala delovanje SDS, bo prišla po sedanjega šefa NSi. Danes moraš biti resnično slep, če ne spregledaš, da levičarske agende ne motita samo Janša in SDS, ampak desnica (ne samo konservativna) kot taka nasploh. Vprašati se je treba, kam na lestvici stopenj neumnosti uvrstiti človeka, ki zaupa levičarjem?

Vzdržal se bom kakršnihkoli trdnih zaključkov glede prištevnosti, ker nikogar na območju ´žlahtnosti´ ne poznam tako dobro, da bi sodil. A zdi se mi, da druščina okoli samooklicane slovenske krščanske demokracije predstavlja zelo poseben primer. Delujejo spravno in preudarno, brez večjih zamer in za svoje dobro zvito, a to avtomatično ne pomeni, da vedo, kaj počno in da so sposobni razumeti posledice svojih dejanj. So atipični konservativci, kar ni samo slovenska posebnost. Samo zapuščino Angele Merkel je treba pogledati in bo vsakomur jasno, kam je zašla prava evropska krščanska demokracija. V večini držav je postala pomočnik levice v boju proti izvornim vrednotam stare celine.

Pomislite, kaj vse imajo danes levičarji in progresivni novinarji za »skrajno desno ideologijo«, ki ji odrekajo legitimnost in legalnost. Na njihovem seznamu radikalnih desnih ekstremistov se znajdejo vsi, ki se zavzemajo za nacionalne vrednote in svobodo govora, zavračajo ilegalne migracije in postmodernistične vrednote (splav, LGBT agendo in homoseksualne poroke), so na področju ekonomije zagovorniki načel klasičnega liberalizma (od podpore prostemu trgu do nasprotovanja minimalni plači, centralnobančni digitalni valuti, progresivni obdavčitvi in visokim davkom) in dvomijo v globalno segrevanje, ki je posledica antropogenih dejavnikov. Vse to je danes označeno kot nevarno demokraciji in svobodi, kot ta dva pojma slika ´prebujena´ levica.

Zakaj? Mediji delijo levičarsko prepričanje in vsiljujejo mnenje, da do porasta ´sovraštva´ proti sodobnim vrednotam prihaja zaradi ostankov patriarhata, ki ga predstavljajo tisti kristjani, ki hodijo v cerkev in so za heteroseksualne poroke. Podpora tradicionalni definiciji zakonske zveze in nuklearni družini naj bi povzročala nasilje nad tistimi, ki redefinirajo ne samo zakonsko zvezo, ampak tradicionalne konservativne vrednote. Zato se ´žlahtneži´ strinjajo s pregonom vseh, ki se upira postmodernizmu. Tudi če to pomeni puljenje njihovih krščanskih korenin in teptanje njihove vere. Ampak, pomislite, kako je to sprevrženo in perverzno. Ljudje iz tradicionalnih družin, ki obiskujejo cerkve, niso nagnjeni k zločinom. Imajo moralne omejitve, ker se bojijo Boga in poslednje sodbe. Ne uživajo in ne prodajajo drog. Ne obračunavajo nasilno z drugimi ljudmi. Spoštujejo lastnino drugih. Pri njih ni zmedenosti glede spolne identitete. Ne zahajajo v nočne bare. Nimajo promiskuitetnih spolnih odnosov z neznanci. Poroka je za njih sveta, otroci so blagoslov, potomce vzgajajo v sledilce Jezusa Kristusa in v ljubezni do device Marije. Ti krščanski ljudje so daleč od tega, da bi bili nasilni. Imajo svoje mnenje, ki ga, če je potrebno, javno povedo. In samo želijo si, da jih pustijo pri miru v njihovi veri in z njihovimi vrednotami. Zdravorazumski in bogaboječi človek je zato skeptičen do poročanja aktivističnih medijev, ki konservativce, ki hodijo v cerkve na bogoslužja, krivijo za nasilje, ki v resnici prihaja iz njihovih lastnih sekularnih levih skupnosti.

Žal so ´žlahtni´ elitneži zaradi lastnih koristi postali klon povojnih cirilmetodijanskih komunističnih poštarjev, ki so se zadovoljili z življenjem v luknji s koščkom sira. Nova Slovenija je klonila pod pritiskom največje levičarske poosamosvojitvene ustrahovalne akcije, kjer politiko vodi mafija, ki sta ji Janša in SDS (taka, kot je) trn v peti. Tonin prezre ustaljeno prakso v zvezi s vprašanjem dvoma, zato je kot gost Uroša Slaka v oddaji 24UR zvečer dal končno sodbo, ki jo je medijski mainstream in levičarski politični establišment želel: da z Janšo NSi ne bo več sodelovala v vladah. Lov na utišanje na prvaka SDS zdaj ni več samo vprašanje sodstva in tožilstva, ampak pod tiralico ´živ ali mrtev´ je po novem podpisan tudi politik, ki se ima za desničarja. Z vidika osrednjih medijev in politične levice je zelo pomembno dokončati atentat na Janšo in SDS. In pri Toninu gre pač za pot najmanjšega odpora, kar ni ne pogumno, ne pametno. Ali če parafraziram Evripida:  Kogar bi levica uničila, ga najprej spravi ob pamet. Samo spomnite se, kako je s položaja predsednice NSi odšla Ljudmila Novak. Občutila je levičarsko načelo: uporabi, prežveči in izpljuni koristnega idiota z desnice.

Mateju Toninu sta zdaj na voljo le še dve možnosti. Lahko se posuje s pepelom, da je njegova zadnja izjava temeljila na levičarskih analizah letošnjega volilnega leta in zato na napačnih premisah. In se mogoče celo opraviči, besede vzame nazaj, češ bile so prehitro izrečene. Ali pa nadaljuje, kot da se ni nič zgodilo. Če se bo odločil za slednje, bo prišel dan, ko bodo potrkali tudi na njegova vrata in ne bo nikogar več, ki bi se postavil zanj. Zato je vprašanje, kam na lestvici stopenj neumnosti uvrstiti človeka, ki zaupa levici in se ima hkrati za konservativnega, povsem na mestu.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Kako deluje progresivna obdavčitev

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Kaj pomeni »financiranje gospodarskega subjekta«?

V bran svobodi govora

Kako multikulturalizem uničuje nacionalne identitete

21 ponedeljek Nov 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Islam

≈ Komentiraj

Značke

Alain Destexhe, Anglija, begunci, Boutros Boutros-Ghali, Bretanija, Bruselj, Callac, Egipt, Else Fornero, Emmanuel Macron, Francija, Giulio Meotti, islam, Kanada, Kopti, krščanstvo, Le Figaro, Magreb, migracije, migranti, multikulturalizem, multikulturnost, muslimani, New York Times, Philippe Van Parijs, priseljenci, Richard Thaler, Severna Afrika, Standaard, Turčija, Velika Britanija, Wales, Združeni narodi, ZN, Švedska

(Spodnji tekst je bil objavljen na portalu Gatestone Instituta, napisal ga je italijanski publicist Giulio Meotti, urednik kulture pri Il Foglio.)

Pred dvajsetimi leti so Združeni narodi objavili dokument z naslovom Nadomestna migracija: Ali je rešitev za upadanje in staranje prebivalstva?. Ni šlo za desničarsko teorijo zarote, temveč za prefinjen delovni načrt za zahodne demokracije, ki se ukvarjajo z demografskim staranjem. Od takrat je postalo to mainstream. Samo preberite, kaj  je Richard Thaler, Nobelov nagrajenec za ekonomijo, rekel ta teden: »Potrebujemo več priseljencev za izplačevanje pokojnin«.

Nedavni  članek  Else Fornero, nekdanje italijanske ministrice za delo, prav tako pojasnjuje mentaliteto tistih, ki vladajo Evropi, in kako pripravljajo propad njene civilizacije:

»Če je italijansko prebivalstvo ‘izginilo’, nam ni treba skrbeti, ker se bo verjetno našel nekdo, ki bo pripravljen prevzeti njegovo mesto; samo poglejte na drugo stran Sredozemlja, kjer se pojavljajo države z zelo dinamičnim prebivalstvom in starostno strukturo, ki je zelo drugačna od naše, z veliko dojenčki, otroki in mladimi ter razmeroma malo starejših. S sprejemanjem demografskega upada kot družbene paradigme, s prilagajanjem družbi ne le z manj šolami, nenaseljenimi vasmi, zapuščenimi hišami in manjšo mobilnostjo, ampak tudi z manj kinematografi, gledališči, turističnimi in športnimi objekti, jim jasno sporočamo, da je naša zemlja že njihova.«

Zahodne elite odkrito obravnavajo priseljevanje kot zgolj ekonomski vir za podporo socialnim sistemom, ki bi sicer bankrotirali. Prav tako prepovedujejo kakršnokoli razpravo o vplivu, ki ga ima to število priseljencev na kulturo, običaje in identiteto družbe. Na sam koncept »identitete« se gleda s sumom in se označuje za »rasistično« fantazijo.

Kanada (40 milijonov prebivalcev) si zdaj postavlja rekordne cilje v zgodovini priseljevanja z načrtom, da do leta 2025 pripelje 1,45 milijona (zakonitih) priseljencev. New York Times  piše, da bi v dveh največjih mestih, Torontu in Vancouvru, 60 odstotkov prebivalstva lahko v samo desetih letih sestavljale etnične manjšine.

Multikulturalizem postaja ključno orodje pri razkroju nacionalnih identitet in oznaka »populizem« služi izganjanju racionalnega odziva na velike strahove, ki že več desetletij oblegajo zahodne družbe: strah pred ljudmi, ki se soočajo z množičnim, nereguliranim priseljevanjem; strah, da se bo zahodna kultura razblinila v relativizem in vzporedne družb (celo  The Economist ga je obsodil); strah pred državami brez zunanjih meja ali notranje moralne legitimnosti.

Nove uradne britanske  številke  razkrivajo, da je bilo 10 milijonov ljudi (1 od 6) v Angliji in Walesu rojenih v tujini; povečanje za 2,5 milijona od leta 2011 se je zgodilo kljub obljubam vlade, da bo poskušala omejiti priseljevanje.Danes ima že 90 odstotkov  britanske demografske rasti podlago v priseljevanju.

Enak premik se dogaja na Švedskem. Samo v letu 2015 je Švedska  sprejela 163.000 priseljencev, kar je enako 1,65 odstotka celotnega prebivalstva. V kombinaciji z drugimi leti je to demografska revolucija:  leta 2015 je bilo približno 17 odstotkov prebivalstva rojenega v tujini.

»Švedski parlament je leta 1975 soglasno odločil, da je Švedska večkulturna država,« je zapisal  Kyösti Tarvainen , profesor na univerzi Aalto v Helsinkih. »Takrat je bilo več kot 40 odstotkov priseljencev mojih rojakov, Fincev. Razmere so se spremenile: leta 2019 je bilo 88 odstotkov neto priseljencev nezahodnih in 52 odstotkov muslimanov. Zato je prišlo do velikih kulturnih sprememb v priseljenskem prebivalstvu, saj je njihova največja skupina iz Fincev postala muslimanska. Ob nespremenjenem priseljevanju bodo etnični Švedi leta 2065 manjšina.«

Demografske spremembe v evropski državi, ki je pustila, da so jo potopili neevropski priseljenci, so hitre, pogosto izjemno hitre. Kot je pojasnila francoska demografinja Michèle Tribalat:

»Malmö je imel 31. decembra 2016 328.000 prebivalcev; Lessebo je imel na isti dan 8.800 prebivalcev. Lessebo je mesto 230 kilometrov severovzhodno od Malmöja. Leta 2002 je bilo 48 odstotkov otrok, rojenih tisto leto v Malmöju, rojenih v tujini ali vsaj enemu od staršev, rojenih v tujini, v primerjavi z 12 odstotki v Lessebu. Leta 2016 je bil ta odstotek 58 odstotkov v Malmöju in 57 odstotkov v Lessebu.« Stari Lessebo ne obstaja več, preprosto je izginil.

Tino Sanandaji, švedski ekonomist kurdsko-iranskega porekla, ki je napisal  Mass Challenge, uspešnico o tem, kako Švedska implodira zaradi multikulturalizma, je  opozoril, da »v nasprotju s tem, kar nekateri ideološki zgodovinarji hočejo verjeti, Švedska nikoli ni bila država priseljencev.«

»Švedska je bila dolgo homogena država in šele v zadnjih desetletjih je začela sprejemati veliko število neevropskih beguncev. Do leta 1985 je bilo na Švedskem zelo malo nezahodnih migrantov, le 2 odstotka prebivalstva, ker so bili socialdemokrati, ki so bili na oblasti pred letom 1968, glede teh vprašanj dokaj konservativna stranka. Toda švedska politika je postala bolj radikalna in v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja je vlada začela sprejemati veliko število migrantov. V obdobju 1985–2015 je bilo azilno priseljevanje na Švedskem približno štirikrat večje na prebivalca kot v drugih zahodnoevropskih državah, tako da se je delež prebivalstva nezahodnega porekla povečal z 2 odstotka na 20 odstotkov celotnega prebivalstva. Vlade so takrat verjele, da se bo švedski sistem socialne zaščite izognil težavam, ki so jih opazili že v Franciji in drugih evropskih državah. Dejstva so dokazala, da so se motili, vendar je trajalo dolgo, da so to priznali.

Zato so Švedi nedavno  glasovali za konservativno vlado. To je njihova zadnja priložnost, da ustavijo nacionalno samouničenje brez primere.

V Franciji je zdaj skoraj tretjina (29,6 odstotka) prebivalstva, starega od 0 do 4 let, neevropskega izvora v primerjavi s 17,1 odstotka v starosti od 18 do 24 let, 18,8 odstotka v starosti od 40 do 44 let, 7,6  odstotka v starosti 60–64 let in 3,1 odstotka v starosti več kot 80 let. To je nedavno  razkril Insee, poroča francoski nacionalni statistični inštitut, ki je preučil zadnje tri generacije: 16,2 odstotka vseh otrok, starih od 0 do 4 leta v Franciji, so otroci ali vnuki iz Severne Afrike (Magreb); 7,3 odstotka jih je iz preostale Afrike in 4 odstotke iz Azije.

Francoski predsednik Emmanuel Macron je to nedavno poimenoval »demografska tranzicija«, kar je evfemizem za kulturno zamenjavo. V Callacu, majhnem mirnem mestecu z 2200 prebivalci v osrednji Bretanji, želijo oblasti naseliti priseljence, da bi se borile proti »dezertifikaciji«, je zapisal  Le Figaro. Cilj občine in človekoljubne fundacije v Callacu je ponovno z migranti naseliti majhno »starajoče« se mesto, oživiti mestno jedro in razviti gospodarske dejavnosti. Model Callac naj bi bil navdih za predlog zakona o azilu, ki ga je Macron napovedal za leto 2023: porazdelitev tujcev na »podeželskih območjih«.

Nekdanji belgijski senator Alain Destexhe v svoji knjigi  Immigration et Intégration: avant qu’il ne soit trop tard  (»Priseljevanje in integracija: preden še ni prepozno«) poroča, da je Belgija med letoma 2000 in 2010 sprejela več kot milijon priseljencev v 11-milijonsko populacijo. 5. septembra je belgijski akademik in ekonomist Philippe Van Parijs za časnik Standaard pripomnil,  da »Bruselj ni več Belgija«. Van Parijs je opravil demografsko študijo, njegova odkritja pa bodo presenetila le tiste, ki želijo ostati slepi. V desetih letih se je odstotek prebivalcev Bruslja, katerih starša imata oba belgijsko državljanstvo, zmanjšal s 36 odstotkov na samo 26 odstotkov.

»Nič manj kot tri četrtine prebivalcev Bruslja je priseljenskega izvora. Prebivalcev Bruslja maroškega porekla je več kot Flamcev ali Valoncev.«

To zgodovinsko preobrazbo je predvidel  Boutros Boutros-Ghali, nekdanji generalni sekretar ZN, ki je leta 2007 orisal vizijo prihodnosti Evrope: »Kolaps evropskega prebivalstva brez primere in njegovo pospešeno staranje sta v nasprotju s še vedno zelo hitrim naraščanjem prebivalstva v južnem in vzhodnem Sredozemlju. To bo povzročilo zelo akutna neravnovesja! S strogo kvantitativnega vidika bi bilo priseljevanje rešitev. Toda vprašanja ne moremo obravnavati kot problema sklenjenih plovil. Priseljevanje brez previdnosti tvega implozijo zahodnih družb za ceno zelo resnih težav (kulturni šok, neokolonialne strukture, brezposelnost itd.).«

Zato se je nova italijanska vlada vrnila k blokadi ladij z nezakonitimi migranti. Država, ki se sooča z demografskim samomorom (v zadnjih desetih letih so zaprli 1.707 vrtcev), si ne more privoščiti, da bi jo preplavilo množično priseljevanje, ne da bi izgubila svojo nacionalno identiteto.

Zahod je na kocki. Izbira, ki jo morajo Evropejci narediti, je, ali želijo spremeniti svoje države v države s popolnoma drugačno kulturo; kot so ljudje, ki so naselili Turčijo, naredili po tem, ko je središče krščanstva padlo v Otomansko cesarstvo, ali kot se je Egipt spremenil iz dežele kristjanov (Kopti) v državo, v kateri se kristjani (Kopti) zdaj soočajo z nenehnim preganjanjem.

Žal pa Evropa, če ji je to všeč ali ne, tako rekoč nima več časa, da bi se odločila, ali želi še naprej sprejemati politike odprtih mej, multikulturalizem in globalizem ter skozi pasivnost ugotoviti, da njene težko pridobljene vrednote, svoboščine in identitete izumirajo ali pa bo kaj radikalno spremenila, da se to ne bo zgodilo.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Kaj pomeni »financiranje gospodarskega subjekta«?

Vrata Armagedona: ko smo se odvrnili od Boga, smo se odpovedali človeškosti in človečnosti

19 nedelja Jun 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, katoliška cerkev

≈ Komentiraj

Značke

Aleksander Solžencin, Andrej Turjaški, Bog, cerkev Marijininega vnebovzetja, don Juan Avstrijski, Hannah Arendt, humanizem, izobraževanje, Jan Sobieski, Karel Martel, krščanstvo, Martin Luther, orožje, prebujenci, vera, wokeism, ZDA, šola

Ko sem danes romal k Marijinemu svetišču na Dolenjskem (cerkev Marijinega vnebovzetja na Zaplazu), sem se spomnil na Matjaža Šiška (pričo tožilstva v zadevi Škorčeva glosa, kjer sem soobtožen, ker sem kot takratni odgovorni urednik revije Demokracija dopustil objavo domnevno rasističnega zapisa; razsodba naj bi bila 13. julija), ki je med zaslišanjem dejal, da smo verniki, ki verjamemo v končno božjo sodbo, »skrajni«.

Kristjani verjamemo v sodni dan, ko bodo mrtvi vstali in bo izrečena končna sodba. To pomeni, da je tuzemsko življenje prehodno in da je smisel človeka prihod Božjega kraljestva in večno življenje. Zato se ljudje dolga stoletja sploh niso bali posvetnih oblasti (ne glede na to, kakšna kazen bi jim bila naložena), saj so menili, da so za svoja ravnanja odgovorni (vsevidnemu) Stvarniku, ki jim je dal življenje in svobodo. Dokler (težko je reči, kdaj natančno se je to zgodilo) se s spodkopavanjem vere, tradicionalnih vrednot in morale ni zadeva obrnila: ko so se ljudje odvrnili od Boga in vere, so se začeli bati zemeljskih oblasti in novih prerokov.

Mestoma prisilna sekularizacija je posamezne družbe pripeljala do totalitarnih struktur in ko se je humanizem odvrnil od vere, se je začel vzpon kulture smrti. Svetost življenja je bila poteptana, za novodobne ´prebujence´ (wokeism) so kristjani postali radikalni –  katolibani (ali klerofašisti), ostanek preteklosti in simbol nazadnjaštva, za katere ni prostora v njihovem svetu. Za začetku omenjeni Šiško je tipičen predstavnik novega reda, ki verjame, da so ljudje, ki sledijo krščanskim resnicam, skrajneži. Bilo bi pomilovanja vredno, če ne bi bilo (tudi za življenja vernikov) nevarno.

Cerkev Marijinega vnebovzetja (Zaplaz, občina Trebnje).

Zanimivo je, da so ljudje, ki so živeli znotraj železne zavese (vključno s Slovenijo, kot delom Jugoslavije), bolj ohranili vero v Boga, kot demokratični Zahod. Temu se je čudil tudi ruski pisatelj Aleksander Solžencin, ki so ga pred nekaj manj kot pol stoletja izgnali iz Sovjetske zveze. Ko so vsi pričakovali njegovo kritiko socialističnega raja, je ogledalo nastavil Zahodu.

Zahod je izgubil (državljanski) pogum, ki ga je odlikoval, vse preveč se zanaša na regulacije, ki omejujejo svobodo, dano od Boga, morala je postala nezaželena, je opozoril: »Govorim o nesreči despiritualizirane in nereligiozne humanistične zavesti.« Po njegovo ravno nezaželenost duhovnega odnosa do Boga in odvračanje od vere pripeljeta do avtoritativnih družb. Sreča se ne išče več svobodno, srečo ti skušajo vsiliti vlade, ki se pretvarjajo, da najbolje vedo, kaj je zate prav in kaj ni. Dobri nameni humanizma so se povsem pokvarili in vrata v katastrofo so se odklenila. To je pripeljalo so popolne odsotnosti krščanske morale in kulture, človek je začel igrati Boga: ne gre več zato, da bi si posvetne oblasti ljudi pokorile zgolj s prisilo, s spremembo zunanjih pogojev njihovega obstoja in življenja (reorganizacija družbenega reda), ampak za poskus preoblikovanja človekove narave, kot nam jo je dal Bog ter kar nas dela človeške in človečne. To je že pred 70 leti zapisala ameriška filozofinja in politična teoretičarka Hannah Arendt.

Tipičen primer obračanja hrbta Bogu in veri (ter kam to pelje) lahko v živo spremljamo v ZDA. Čez lužo se vsi sprašujejo, zakaj je v zadnjih letih toliko morilskih pohodov po šolah (kot je bil v mestu Uvalde). Enoznačnih in lahkih odgovorov ni, čeprav nas progresivni medijski mainstream prepričuje, da je za streljanja kriva zelo liberalna zakonodaja, ki omogoča lahek dostop do orožja. Ta argument pade, če vemo (kdor le malo spremlja zgodovino ZDA), da je bil dostop do orožja v preteklosti še lažji. Prav vsakdo je kupil orožje, otroci so ga celo naročali po pošti in z njim hodili v šole, da so šli po pouku na lov. Bilo je zanemarljivo malo primerov, ko je kdo uperil puško ali pištolo v vrstnike. Torej se je moralo v sodobnosti zgoditi nekaj drugega, kar je sprožilo konfliktne odklonske težnje pri mladih, še posebej pri generacijah od babyboomerjev do milenijcev.

Eden od razlogov zagotovo je, da je meja občutka, kaj je absolutno prav in kaj narobe, zabrisana. Tradicionalne družbene norme, na katerih so bile zgrajene zahodne demokracije, so označene kot patriarhalne, kar je nesprejemljivo in ni v skladu z novim svetom, kamor nas vodijo »prebujenci«. S prstom lahko pokažemo na izobraževalni sistem, ki je naravnan tako, da otroci niso več bogaboječi. Skoraj neverjetno se zdi, da je to že pred pol tisočletja spoznal reformator Martin Luther (Den christlichen Adel deutscher Nation, 1520): »Zelo se bojim, da se bodo univerze izkazale za velika vrata pekla, če se ne bodo marljivo trudile razlagati Sveto pismo in ga vrezovati v srca mladih. Nikomur ne svetujem, naj svojega otroka postavi tja, kjer Sveto pismo ne kraljuje nad vsem.«

Krščanstvo je od svojega začetka utrjevalo predstavo o dobrem in slabem, o absolutnem načelu morale in etike, prek katerega se ne sme. Otroci so to živeli v šolah, obstajala so določena pravila, vsak je vedel, kaj je in kaj ni sprejemljivo ravnanje. Zato tudi ni nihče streljal po šolah, čeprav so orožje nosili h pouku. Življenje je bilo sveto, krščanstvo je z naukom o poslednji sodbi služilo za kažipot po poti nesporne avtoritete – Boga. In nikomur ni padlo na pamet, da bi zamudil nedeljsko sveto mašo. To ni bil zgolj verski obred, to je bil moralni kompas in strahospoštovanje do načina življenja, ki je prinašal blaginjo. Odsotnost udeležbe pri verskih obredih, ki se je na Zahodu začela pred pol stoletja, je zelo zmanjšala standarde, predvsem je prevladalo mnenje, da si tudi brez kakršnegakoli dela in odgovornosti upravičen do vsega. In to – takoj.

Izginili so Kristusovi junaki, novi idoli so postali apologeti vojne proti krščanstvu. Če se je nekoč slavilo Karla Martela, dona Juana Avstrijskega, Andreja Turjaškega ali Jana Sobieskega, ki so zmagovali v bitkah proti islamu, se današnje mladostniške zglede najde na paradah ponosa, tvorcih teorij spolov, med mazači pročelij cerkva, prvaki liberalnih teologij, komunističnimi krvniki in lažnimi socialnimi pravičneži. Da o zvezdnikih, ki v iskanju všečnosti (pri vseh in vsakomur) mimogrede izdajo sebe kot božjo stvaritev, niti ne govorimo. Mlade generacije berejo, poslušajo in gledajo (danes večinoma na mobilnih napravah) samo tisto, kjer prepoznajo sebe (kot žrtev). Osredotočene so (in to spodbujajo šole) nase in na svoje tatuje. Nekoč so učitelji otrokom ponujali v branje literaturo, da so se kaj naučili o drugih. Danes je to misija nemogoče, tudi ni uravnoteženega pogleda na svet, ni sprejemanja drugačnosti in različnosti. Zato kričanje »prebujencev«, da se zavzemajo za različnost, dojamemo kot sarkazem nevednih.

Tako sem premišljeval na tisti gozdni poti na Bajturn (nad cerkvijo Marijinega vnebovzetja s 609 metri najvišji vrh občine Trebnje), dokler se vame (z »neprednostne« steze) skoraj ni zaletel srnjak. Poklicna deformacija je pripomogla, da sem instinktivno in refleksno segel po mobilnem telefonu, da ujamem trenutek srečanja. A sem se kmalu počutil kot bedak, ker je bilo to (božje) gozdno bitje že daleč od mene.

Bajturn, najvišji vrh občine Trebnje (nad cerkvijo Marijinega vnebovzetja).

Aktivisti LGBT s pomočjo vlad uničujejo idejo o svobodi

07 torek Jul 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 5 komentarjev

Značke

homoseksualnost, krščanstvo, LGBT, svoboda, ZDA

Pred meseci sem pisal, kako sta lezbijki Rachel Cryer and Laurel Bowman tožili Aarona in Melisso Klein iz mesteca Gresham v Oregonu, ker jima njuna slaščičarna Sweet Cakes by Melissa zaradi verskega prepričanja (sta zelo pobožna kristjana, ki živita v skladu s svojimi vrednotami) ni želela speči poročne torte. »Jaz enostavno ne delam poročnih tort za homoseksualne poroke,« je povedal gospod Klein (http://www.oregonlive.com/business/index.ssf/2015/02/sweet_cakes_by_melissa_discrim.html). Zakonca sta bila kaznovana z 200 tisoč dolarji kazni, zato sta se pritožila, vendar je oregonski uradnik urada za delo in industrijo (BOLI) Brad Avakian potrdil odločitev upravnega sodnika Alana McCullougha, češ da sta Kleinova diskriminirala lezbijski zaradi njune spolne usmerjenosti. Kazen je malo nižja, vendar še vedno visoka. Plačati bosta morala 135.000 dolarjev: 60.000 dolarjev kazni in 75.000 dolarjev odškodnine Cryerjevi in Bowmanovi zaradi duševnih bolečin (http://www.foxnews.com/opinion/2015/07/02/christian-bakers-fined-135000-for-refusing-to-make-wedding-cake-for-lesbians.html).

Nasploh se je v ZDA začel pravi pogrom zoper katoliške vernike, saj homoseksualni aktivisti proti njim sprožajo številne tožbe ali jim celo grozijo s smrtjo. V Novi Mehiki je morala fotografinja Elaine Huguenin plačati 7.000 ameriških dolarjev kazni, ker ni želela fotografirati homoseksualno prireditev (http://www.9jabook.com/forum/topics/christian-fined-7-000-dollars-in-america-for-refusing-to). V Indiani je morala picerija v lasti katoliške družine zapreti svoja vrata, saj je bil, ko je izjavil, da ne bi stregel na homoseksualni poroki – to bi bilo to v nasprotju z njegovo vero – deležen groženj s smrtjo (http://legalinsurrection.com/2015/04/indiana-pizza-restaurant-closes-due-to-threats/). V državi Washington je država tožila cvetličarko, ker zaradi ugovora vesti ni želela aranžirati šopkov rož za homoseksualno poroko (http://jonathanturley.org/2015/02/21/court-rules-against-washington-state-florist-who-refused-to-make-wedding-flower-arrangement-for-gay-couple/).

»Prepričan sem, da bo preganjanje še hujše. Sprejeti so številni zakoni, ki omejujejo naše svobodo kot kristjanov,« je dejal Franklin Graham, predsednik organizacije Samaritan’s Purse, ki pomaga ljudem, ki jih oblast preganja zaradi njihove vere (http://nation.foxnews.com/2015/06/26/exclusive-franklin-graham-warns-gay-marriage-ruling-will-lead-christian-persecution).

Skratka, ZDA postajajo vse manj svobodna država, saj oblasti ljudi pod vplivom raznih lobijev, od katerih je homoseksualni zelo močan, silijo v neke vzorce obnašanja, po drugi strani pa naj bi svoboda pomenila odsotnost prisile. Svoboda namreč pomeni, da te nihče ne omejuje in ti nihče ne nalaga, kako moraš govoriti in misliti, pomeni, da ti nihče ne ovira pri tvojem delovanju. Podobno velja tudi obratno. Tudi ti ne smeš nobenega siliti v nekaj in pri svojem delovanju ne smeš nobenemu škodovati. In nihče od zgoraj naštetih, ki jih je država kaznovala, ni nikomur škodila: ne zakonca Klein, ki sta zavrnila, da bi naredila poročno torto za lezbijki, ne fotografinja, ki je zavrnila fotografiranje homoseksualcev, ne lastnik picerije, ki je povedal, kaj si misli, in ne cvetličar, ki ni želel narediti šopkov za homoseksualce. Vsi ti bi lahko poiskali drugo slaščičarno, drugega fotografa ali drugega cvetličarja, kajti nihče ne more nikogar prisiliti, da nekaj naredi, če tega noče. Toda homoseksualni lobiji in aktivisti so nagnjeni k temu, da uporabljajo prisilo, da hočejo na silo doseči, da bi o njih vsi ljudje enako pozitivno mislili. Toda na silo se ne da ničesar. To ni svoboda. In zato ni čudno, da so ZDA, ki so včasih veljale za zibelko svobode, v zadnjih letih na lestvici svobode izpadle iz prve peterice in zdrsnile na za njih sramotno 12. mesto. Tudi zaradi zgoraj naštetih omejevanj svobode.

Predstavljajte si naslednjo absurdno situacijo, o kateri sem že pisal, pa ni odveč, če jo ponovim. V turistični agenciji plačate avtobusni izlet v Prekmurje, skupaj potujete z vam popolnoma neznanimi ljudmi. Ker se dobro pripravite, nesete s seboj več hrane. Sami ste jo kupili, zato je vaša in z njo počnete, kar želite. Ko avtobus ustavi na počivališču, nekaterim izletnikom ponudite svojo hrano, drugim pa ne. Kakšni so ti razlogi, je seveda vaša osebna stvar, ki je niste dolžni nikomur razlagati. Toda glede na ameriške primere se zastavlja vprašanje, ali lahko s svojo hrano svobodno razpolagate. Lahko se zgodi, da k vam pride eden od izletnikov, ki mu niste ponudili hrane, češ da ga diskriminirate. In ko vas vpraša, zakaj njemu niste ponudili sendvič ali banano, mu pač odvrnete, da je to vaša stvar, ki mu je niste dolžni razlagati. Tudi če bi bili tako nevljudni, da bi mu rekli, da mu niste ponudili hrane, ker vam pač ni všeč, ker vam njegovo obnašanje ni pogodu ali kaj tretjega, on pač nima pravice do vaše hrane, če mu je ne ponudite. Toda oseba je užaljena in pokliče policijo. Ta vas zasliši. Če ni zadovoljna z odgovori oziroma če presodi, da dotični osebi niste ponudili hrane zaradi diskriminacije, vas aretira, pelje v pripor in nato pred sodnika. Skratka, birazna situacija, ko moraš pred oblastmi opravičevati svojo povsem legitimno odločitev, zakaj si nekoga »diskriminiral«. In to je naravnost strašljivo, grozljivo. Vsaj posameznik ima (ali moral bi imeti) pravico, da se sam odloči, s kom bo sodeloval in s kom ne, komu bo kaj dal in komu ne. Vse mora biti prostovoljno, nikakršne prisile. In pri tem ne potrebuje, da bi se za svoje zasebne in povsem legitimne odločitve komurkoli opravičeval.

Okolje hitro prepozna diskriminatorno ravnanje in v takih primerih je vmešavanje države povsem odveč. Tisti, ki diskriminira, bi se moral zavedati, da dober glas seže v deveto vas, slab pa še dlje. Pomislite, da bi zakonca Klein pekla samo čokoladne torte, sadnih pa ne. Hitro bi izgubila veliko kupcev, ker pač ne bi imela sadnih tort. Enako bi se zgodilo, če pek ne bi pekel žemljic, ampak samo kajzerice. In če gremo naprej. Če bi frizer strigel samo črnolaske, svetlolask pa ne, ker mu pač svetlolaske iz raznih razlogov niso všeč ali jih celo diskriminira na podlagi barve las, bi bil hitro ob posel. Nihče, tudi črnolaske se pri njem ne bi več strigle, pač pa bi se skupaj s svetlolaskami pri konkurenci. Se pravi prosti trg in konkurenca bosta opravila ali izločila tiste, ki na trgu diskriminirajo. In ti bodo ali nehali z diskriminatornim ravnanjem ali pa bodo propadli. Lezbijki Rachel Cryer and Laurel Bowman bi šli po torto lahko h konkurenci in Kleinova bi hitro izgubljala stranke. Vendar je tukaj država posegla v svobodno odločitev posameznika, posegla je na področje svobodne odločitve. In tukaj so homoseksualna društva, združenja (ali ne vem kaj še) najbolj nasilna. Vsem skušajo vsiliti svoja prepričanja. Kdor jih ne sprejme, je v končni fazi avtomatično homofob, rasist, oseba, ki krši človekove pravice. Najprej zahtevajo tolerantnost, ki vodi do zahteve po enakosti, in na koncu do sprememb zakonov, ki imajo stroge kazni za vse, ki se ne strinjajo s homoseksualnostjo.

V Veliki Britaniji so to občutile predvsem zasebne (katoliške) šole. Tamkajšnja članica vlade za izobraževanje Nicky Morgan je zagrozila vsem šolam z inšpekcijami, če ne bodo poučevali o homoseksualnosti kot pozitivnem pojavu (http://www.dailymail.co.uk/news/article-2929190/Now-Ms-U-turn-backs-Ofsted-gay-quiz-pupils-aged-ten-Unapologetic-Education-Secretary-shrugs-controversies-defends-English-Values-drive.html). Po takih grožnjah so mediji kmalu poročali, da so otroci prihajali domov jokajoči, saj so po šolah začeli hoditi šolski inšpektorji ter otroke zasliševati, »kaj je lezbijka«, »kaj si mislijo o homoseksualcih«. In to 10-letne otroke. »Tako zasliševanje je popolnoma neprimerno,« je zadevo komentirala 46-letna Lena, mati enega od otrok, ki je inšpektorju dal »napačen« odgovor.

O tem, da je šola prisila in oblika indoktrinacije otrok po okusu države, sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/07/bogokletna-misel-zakaj-je-osnovna-sola-sploh-obvezna/), tokrat samo naslednje. Od kod državi (ali komurkoli) pravica, da staršem in otrokom grozi z uporabo sile, da otroka ne učimo tako, kot to odloči nek birokrat, ki mu za vrat diha neka skupnost, ki sliši na ime LBGT? Od kje ta pravica, da šole otroke vzgajajo tako, kot to želijo homoseksualci? Ampak, da ne bo pomote, to je postalo povsem normalno tudi drugje, ne samo v Veliki Britaniji, in ljudje so se kar sprijaznili s tem. Levičarjem ni zadosti, da posameznike, ki delajo, z davki kradejo in potem ta denar prerazporejajo, ni jim zadosti, da z zakoni ukazujejo, kaj naj človek dela in s kom naj posluje, zdaj indoktrinirajo naše otroke, dobesedno jih posiljujejo s homoseksualno ideologijo. Odgovor je spet preprost – zasebno šolstvo. Starši in otroci bodo lahko izbirali, ali bodo hodili v indoktrinirane javne šole ali zasebne šole, kjer je poudarek na učenju za življenje, ne pa ideologiji.

Kako si islam lasti gospodarski napredek Zahoda

12 petek Jun 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Islam

≈ 4 komentarji

Značke

Bat Ye´or, Ben Kingsley, islam, islamizacija, koran, krščanstvo, muslimani, napredek, razstava

Nesporno je, da je za vzpon zahodne civilizacije zaslužna krščanska tradicija, na kateri je zrasla liberalna misel, ki je bila podlaga za hiter gospodarski napredek. Danes, ko poteka islamizacija Zahoda, je kaj takega skoraj bogokletno izreči. Še več. Pojavljajo so poskusi, da bi vlogo zahodne civilizacije v duhu multikulturalizma zmanjšali in da bi se velike zasluge pripisale muslimanom. V tem duhu je tudi razstava 1001 izum, ki gostuje na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču in skuša obiskovalca prepričati, da je bila najbolj zaslužna za razvoj človeštva islamska civilizacija. Industrijske revolucije in tudi tehnoloških dosežkov, kakršne poznamo danes, namreč naj ne bi bilo brez Alahovih sinov.

Že v uvodu v razstavo, ki so jo zasnovali muslimanski profesorji v Manchestru v Veliki Britaniji in je v taki obliki na ogled od leta 2010, se začne indoktrinacija predvsem mlajših obiskovalcev. Po nakupu precej drage vstopnice (15 evrov za odrasle), te najprej napotijo na ogled sicer vrhunsko izdelanega četrturnega propagandnega filma, kjer glavno vlogo igra z oskarjem nagrajeni Ben Kingsley. Ta igra knjižničarja, h kateremu pridejo trije dijaki (glede na suknjiče z grbom so najbrž Angleži), da bi za šolsko nalogo pridobili informacije o srednjem veku. Deklico in dečka, ki že mislijo zapustiti knjižnico, ker so tako ali tako vse izumili Grki in Rimljani, ustavi Kingsley, češ kdo jim polni glave s takimi neumnostmi, ko pa nekateri najpomembnejši izumi nastali pod muslimani.

Kingsley v okolju, ki spominja na čarobni svet Harryja Potterja, prinese veliko knjigo, podobno koranu. Pravljično se odpre, iz nje se spiralasto dvigajo pozlačeni »izumi« in citati v arabščini, knjižnico pa obsije zlata svetloba. Tudi Kingsley doživi preobrazbo: iz angleškega knjižničarja se spremeni v eksotično oblečenega Al-Jazarija s turbanom na glavi, ki dijake pouči, da je v srednjem veku obstajala sijoča civilizacija, ki je kot luč v temi svetila tisoč let (začne se seveda, kakopak, v 7. stoletju s smrtjo preroka Mohameda) in razsvetljevala svet od Španije dom Kitajske. Dijaki žarijo, so navdušeni. Deček poskuša s fotoaparatom na mobilnem telefonu slikati, ko se za njenim hrbtom pojavi Ibn al-Haytham, češ to je pa moj izum. Al Jazari jim razloži, da je muslimanski matematik in astronom v 10. stoletju odkril delovanje človeški oči in razvil tako imenovano camero obscuro. V osnovi gre za škatlo, ki je v notranjosti temna, skozi majhno luknjico pa vanjo prodirajo svetlobni žarki. Na njeni zadnji steni nastane obrnjena slika. Seveda Al Jazari ne pove, da so delovanje oči preučevali že stari Grki in da je princip camere obscure opisal že kitajski filozof Mozi v 5. stoletju pred našim štetjem, pač pa s spretno uporabo jezika (»njegove idejo so pripeljale do izuma fotografskega aparata«, »položil temelje«) ustvari vtis, da je al-Haytham najbolj zaslužen za dekličin fotoaparat na mobilniku.

Potem pride na vrsto Abbas ibn Firnas, ki ga dijaki lahko gledajo pod stropom knjižnice z nekakšnimi lesenimi krili. »Drznil si je sanjati o letenju pred bratoma Wright,« razlaga Kingsley v podobi Al Jazarija. Firnas je seveda res živel v 9. stoletju. Tisto, kar knjižničar zamolči, je, da naj bi njegov poskus leta opisal šele maroški kronist Ahmed Mohamed al-Maqqari konec 16. stoletja in da so podobne poskuse izvajali že Kitajci v 6. stoletju. Firnasu pa se je poskus ponesrečil, ker je pozabil na letalski rep, pove nadobudnežem Al Jaziri in jim položi na srce, naj se spomnijo na Abbasa, ko bodo leteli z letalom. (Seveda, če ga ravno ne ugrabijo muslimani in nato razstrelijo ali strmoglavijo.)

Sledi predstavitev Al-Zahrawija, zdravnika in kirurga iz 10. stoletja. »Ste v tistih časih res že operirali,« vprašajo dijaki. »Seveda smo,« odgovori Al-Zahrawi, češ da mnoge njegove medicinske pripomočke »vaši kirurgi uporabljajo še danes«. Kar je s spretnim mešanjem mitov in dejstev ponovno zavajanje. Arheologi so leta 1887 v italijanskih Pompejih, ki jih je leta 79 uničil piroklastični tok ognjenika Vezuv, odkrili dobro ohranjen kirurški pribor, medicinske pripomočke pa je v 5. stoletju pred našim štetjem uporabljal že Hipokrat. Skratka nič tako revolucionarno novega. Poleg tega sta slavna muslimanska zdravnika (poleg Al-Zahrawija še Ibn Sina) znanje črpala iz številnih antičnih besedil, ki so bila v 6. stoletju prevedena v arabščino.

Zadnja, ki jo Al Jazari predstavi dijakom, je Mariam Al Ijlija, ki je izumila – nič več in nič manj – kot GPS, navigacijsko napravo. Takrat so jo imenovali astrolab. »Ti kažejo nebo in zvezde na ploščici. (…) Recimo, da je to naprava za računanje in merjenje časa. (…) Danes imate uro, kompas ali GPS,« razlaga Al Jazari, vendar te trditve spet ne držijo. Podrobno je astrolabe opisal Teon iz Aleksandrije (3. stoletje pred našim štetjem), za svoja astronomska opazovanja jih je uporabljal Klavdij Ptolomej, o njih je razpravo v 6. stoletju napisal Janez Filopon, krščanski učenjak grškega rodu. Povedano drugače. Astrolabi (oziroma GPS naprave) so bili v uporabi že tisočletje prej, preden jih je »izumil« islam.

Čisto na koncu se predstavi še sam knjižničar. On je Al Jazari, ki ga muslimani opevajo kot genija mehanike. Izdelal je avtomatizirano slonovo uro tako, da je uporabil tehnologije prejšnjih civilizacij (dijaki iz tega izpeljejo malodane zaključek, da je tudi oče Združenih narodov), zasnoval vodno črpalko, njegov najgenialnejši izum pa naj bi bil mehanični sistem ročice in povezovalnega droga, ki krožno gibanje pretvarja v linearno. Deklici in dečkoma potarna, da ga je svet pozabil, pa čeprav brez njega ne bi bilo industrijske revolucije, ki se je začela z iznajdbo parnega stroja. Povedano drugače. Brez našemljenega Kingsleya bi danes v zahodni Evropi še vedno jahali konje in se prevažali na volovskih vpregah, čudno je le, da so muslimani kasneje razhajali kamele kot Angleži konje ter začeli potovali z vlakom. Toda tako gred so poznali že Kitajci v času dinastije Han.

Vse na razstavi je zavito v spretno besedno igro, kjer se anekdote, miti in fikcija mešajo z dejstvi, čeprav naj bi razstava, tako zagotavlja organizator, temeljila na znanstvenih dognanjih in dokazih. Toda propagandni filmček zvesto sledi Orwellovi modrosti, če lahko misli pokvarijo jezik, lahko tudi jezik pokvari misli. To je v indoktrinirani predstavitvi islamske znanosti še kanček bolj izpiljeno. Ustvarja se vtis, da so muslimani izumili prav vse, konča pa z nekakšnim mesijanskim navodilom dijakom, naj hodijo po svetu in razširjajo »resnico«, ki so jo slišali. Spretno se tudi zamegli ločnica med izumom in odkritjem. Zato samo medklic, da razčistimo pojma. Med izumom in odkritjem je velika razlika, čeprav so izumi pripomogli k odkritjem in obratno. Tako je denimo izum teleskopa pripomogel k odkritjem novih galaksij v vesolju, po drugi strani pa je odkritje radijskih valov pripomoglo k izumu radia.

Vse to je sicer nekako med vrsticami opisano v nadaljevanju razstave, ki je razdeljena na sedem sklopov (od doma in šole do bolnišnice in vesolja) in kjer vsake toliko časa priznajo, da je islam marsikaj povzel od Kitajcev, Indijcev, Rimljanov in Grkov, toda od filmske manipulacije oprani možgani tega skoraj ne zaznajo. Tako je pri desetiškem sistemu. Ničlo so izumili Indijci, ne muslimani, na razstavi pa, kjer je govora o številkah, poleg postavijo sodoben kalkulator, logičen zaključek nekritičnega obiskovalca (običajno otroka) je, brez matematike Alahovih sinov in hčera ne bi bilo računalnikov.

Podobno taktiko uberejo na vseh interaktivnih pultih, kjer se človek ustavi. Najprej je govora o imenih zvezd, ki izhajajo iz arabščine, nato predstavijo Luno in zaključijo, da so muslimani izstrelili raketo, s katero je poletel človek. Ko se vse te informacije povežejo, je zaključek logičen: v islamu so leteli proti vesolju pred Rusi in Američani. Resnica je, da je v Turčiji v 17. stoletju res živel nek Lagari Hasan Čelebi, ki je naokoli pohajkoval s svojim slavnejšim bratom Evlijem, potopiscem. Ta je zapisal, da se je njegov brat Hasan ob rojstvu hčerke sultana Murada IV. v Istanbulu s pomočjo smodnika izstrelil v zrak in strmoglavil v Bospor. To je zgodba človeka, ki je bil tako drzen, da je prvi poletel z raketo, samozavestno pravi razstava. Izuma rakete s človeško posadko ni opisal nihče drug več kot samo Evlija. In ko sta znana legendarna televizijska voditelja v oddaji Razbijalca mitov (MythBusters) skušala posnemati dogodek izpred 300 let, sta seveda ugotovila, da je »raketni let« Hasana zgolj mit.

Vendar se pri tem ne ustavijo. Muslimani naj bi bili tudi začetniki kemične industrije s prvo klasifikacijo in organiziranim znanjem o snoveh ter njihovih lastnostih. Če bi teza o »klasifikaciji snovi« držala, potem bi moral biti prvi kemik Aristotel, ki je klasificiral Zemljo, vodo, zrak in ogenj. Toda ustvarjalci razstave se ne dajo. Na plano povlečejo destilacijo, parfume, islam naj bi razvil keramične ploščice, barve za lase in vodoodporne lake. Seveda je destilacija proces, ki je obstajal že skoraj tri tisočletja pred koranom, čas zlate dobe islama, kot imenujejo obdobje o katerem govori razstava pa nima nikakršne povezave s sodobno kemično industrijo. Če bi jo imela, bi morali za prve kemike razglasiti Babilonce in Mezopotamce. Tudi trditev, da je zgodnja muslimanska civilizacija pripomogla k razmahu pridelovanja hrane, je precej za lase privlečena. Kot dokaz namreč navajajo gradnjo navpičnih golobnjakov, da so pridobili potrebno gnojilo. To, da so živalski iztrebki dobro gnojilo, ve človek že od takrat, ko se je začel ukvarjati z živinorejo. To pa je tisočletja nazaj in mu res ni bilo treba čakati na muslimanske golobnjake. Enako je precej hvalisav namig, da je islam imel prve ekologe, da so se zavedali onesnaževanja okolja, zato so v »muslimanski civilizaciji izkoriščali čisto energijo vetra in vode«. Dokaz? Ni problema. Hiše z jaški, s katerimi so prezračevali in hladili prostore. In te hiše naj bi bile tudi prve varčne hiše na svetu. Ni, da ni, kar ne bi odkrili in izumili muslimani ter tako obogatili takratno temačno Evropo. Fizik Ibn al-Hajtam je celo »pripravil podlago« za delo Leonarda da Vincija, čeprav ni nikakršnih jasnih dokazov, da bi se da Vinci kadarkoli srečal, recimo, z zapiski o Firnasovem letu. Ali kakšnim drugim izumom, ki bi bil dokazano muslimanski. Toda ker je da Vinci (med drugimi evropskimi umi) kot velik genij nekako štrlel iz tega obdobja, ki naj bi ga z znanostjo obvladoval islam, je bila pred nekako desetimi leti v javnost dana (hipo)teza, da je bil pravzaprav musliman. To je bilo ravno v času, ko je profesor Salim Al-Hassani snoval razstavo 1001 izum. Seveda temu ne verjame nihče, zato razstava samo napeljuje, da brez muslimanov ne bi tudi Roger Bacon ali Johannes Kepler (poleg da Vincija) ničesar ustvarila.

Seveda nihče ne trdi, da islamska civilizacija ni pripomogla k napredku človeštva, vendar ne v taki meri in obsegu, kot skuša obiskovalca prepričati razstava 1001 izum. Prav tako nihče ne more zanikati prispevkov Al Jazarija, Ibn Hajtama, Al Kindija, Ibn Batuta ali Al Farabija, težava je le, da se na razstavi, ki naj bi bila podprta z znanstvenimi dokazi, mešajo dejstva z miti, legendami in citati iz korana. Prav tako je čudno, da se »tisočletje prevladujoča civilizacija« ni razvila v industrijsko velesilo. Eden od razlogov najbrž je, da se islamski svet ni nikoli sekulariziral. Številne njihove univerze imajo v kampih za študente več mošej, znanje korana pa je pomembnejše od znanja fizike, kemije, matematike. Zato ni čudno, kot je pred leti pisala revija Economist, da univerza Harvard na leto objavi več znanstvenih člankov kot 17 muslimanskih arabsko govorečih držav skupaj, muslimani pa imajo samo dva Nobelova nagrajenca s področja fizike in kemije. Nekako se ta del sveta, močno pod vplivom islama, drži načela, ki ga zelo rada izpostavlja pan-islamska Stranka osvoboditve (Hizb ut–Tahrir): »Če so dokazi v nasprotju s koranom, se mora dokaze šteti za napačne in jih zavrniti, ker se koran ne more motiti«. Po drugi strani pa je tudi res, da se je po smrti preroka Mohameda leta 632 začela velika ekspanzija muslimanov na Evropo, kjer so hranili nepregledne množice zapiskov starih Grkov in Rimljanov. Vse to so muslimani prevzeli in zdaj skušajo marsikaj predstaviti kot svoje lastno odkritje ali izum.

Razstavi so se precej nekritično poklonili nekateri svetovni voditelji (ker je danes pač biti moderno proislamski), vendar ne v taki meri, kot bi si želeli muslimani. Med njimi sta denimo princ Charles in Hillary Clinton. Razstavo naj bi do zdaj v petih letih videlo šest milijonov ljudi, islamski organizatorji iz Velike Britanije pa se pohvalijo, da zanjo prek njihovih izobraževalnih programov in propagandnih filmov ve že 150 milijonov ljudi. Skratka, indoktrinacija in muslimansko »osvajanje« zahodne civilizacije, ki se je začelo s tako imenovano Strasbourško resolucijo pred skoraj natanko 40 leti, sta v polnem razmahu. Tokrat na znanstveni podlagi, čeravno se teorija o veličastni dobi islamske civilizacije pogosto sploh ne ujema z dejstvi. Ampak potem toliko slabše za dejstva.

Ena redkih uglednih svetovnih osebnosti, ki si je drznila na glas kritizirati, je bila 81-letna Bat Ye´or, najbrž najboljša svetovna poznavalka Bližnjega vzhoda. Ampak zanjo je tako ali tako znano, da si je s svojimi izjavami in knjigami ter z opozorili, ki so podobna opozorilom žal pokojne Oriane Fallaci (da denimo poteka islamizacija Evrope, ki se spreminja v Evrabijo), nakopala (sveto) jezo muslimanov. Drugi so bolj ali manj tiho, čeprav se pred njihovimi očmi dogaja obsežna revizija zgodovine.

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • marec 2023
  • februar 2023
  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Create a free website or blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 110 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico
 

Nalagam komentarje...