Ubijalski davki*

Značke

Bernard Brščič, davki, Matej Lahovnik, minimalna plača, plače

»Če voziš avto, bom obdavčil cesto. Če poskušaš sedeti, bom obdavčil tvoj sedež. Če te bo preveč zeblo, bom obdavčil toploto. Če greš na sprehod, bom obdavčil tvoje noge. Zato, ker sem dacar,« so pred skoraj pol stoletja prepevali Beatlesi v legendarni pesmi Taxman, uvodne z albuma s pomenljivim imenom Revolver. Bil je to protest proti 95-odstotnem super davku levičarskega predsednika vlade Harolda Wilsona. Danes tako ubijalskih davčnih stopenj sicer na stari celini ni nikjer več, kljub temu pa so Evropejci na splošno bolj obdavčeni kot kadarkoli prej. In Slovenija je prej pravilo kot izjema.

Kot kažejo podatki Evropske komisije (EK), ima 28 držav Evropske unije 1.053 osnovnih davkov, kar pomeni, da ima vsaka država v povprečju 38 davkov. Največ jih imajo Danska (81), Italija (69) in Švedska (55), najmanj pa Estonija (13), Portugalska (19) in, ne boste verjeli, Slovenija (23). Kar seveda ne pomeni, da so to vsi davki. Na spletni strani Davčne uprave RS (Durs) je predpisano za državljane 16 osnovnih obveznih dajatev, za podjetja 19. Vendar tudi to ni vse, saj jih obstaja še cela vrsta, ki se različno imenujejo, vendar jih ne pobira Durs, temveč romajo na račune različnih državnih in javnih podjetij ter agencij. V vsakdanjem življenju jih drago plačujemo, ne da bi to sploh opazili, prešteti jih je skoraj nemogoče.

Visoko obdavčene plače

Davki, ki jih najbolj občutimo, so davčne obremenitve na prihodke iz dela. V primerjavi s 34 članicami OECD, se pravi državami, ki naj bi bile najbolj razvite ter načeloma zavezane demokraciji in prostemu trgu, ima Slovenija z 42,3-odstotno povprečno davčno obremenitvijo plač deseto največjo obdavčitev dela. Manjšo obdavčitev imajo denimo Danska, Švica, Poljska in Irska, večjo Belgija, Nemčija, Avstrija in Madžarska, sicer je povprečje OECD 35,9-odstotna obremenitev. Pri tem ne gre toliko za bolj razvite države od Slovenije, ki imajo sicer večjo obremenitev, a so tudi bolj produktivne, ampak za tiste države, s katerimi Slovenija konkurira za tuj kapital in investicije. To pa so Slovaška, Estonija, Poljska in druge nekdanje države vzhodnega bloka, ki so pri obdavčitvi plač cenejše. Povedano drugače: zaposlenim v cenejših državah ob enaki bruto plači ostane v denarnici več. Zato so tudi bolj privlačne za tujce. Če hoče denimo delodajalec visokokvalificiranega slovenskega inženirja plačati denimo 3.000 evrov neto, ga bo skupni strošek (bruto bruto plača) prišel nekaj več kot 6.500 evrov, medtem ko bi ga na Poljskem, ki ima tudi nižje dohodninske stopnje, stal nekaj več kot 5.000 evrov.

Borut Borštnik, direktor Zavoda mladi podjetnik, pravi, da so plače absolutno preveč obremenjene s prispevki: »Enostavno je razlika previsoka, to podjetja duši, predvsem mala in tista z nizko dodano vrednostjo. Naš sistem je tak, da delovno uspešnost, izobrazbo, pridnost bolj obdavči: več zaslužiš, več plačaš v obliki davkov in dohodnine. To bi bilo treba omejiti, recimo s socialno kapico.« Obremenitve pa so resnično velike. Celoten strošek delodajalca je ob zakonsko predpisani minimalni plači še dokaj znosen. Zaposlenemu od celotnega stroška delodajalca (916,20 evra) pristane v njegovi denarnici (brez dodatkov za malico in prevoz) 61,2 odstotka (560,41 evra). Potem pa začne naraščati. Pri neto plači 2.000 evrov je celotni strošek dela že prek 4.000 evrov, pri menedžerski plači, ki je recimo brez dodatkov 5.000 evrov neto, pa celoten strošek delodajalca presega 12 tisoč evrov, kar pomeni, da zaposlenemu ostane samo 41,6 odstotka celotnega zneska, ki ga plača podjetje. Te obremenitve še posebej zadenejo podjetnike, ki začenjajo s poslom, in mlade. »Za prve bi morali uvesti znatnejše olajšave za prvo, drugo in tretje leto poslovanja,« je prepričan Borštnik, pri mladih, ki prehajajo iz fakultet na trg dela, pa vzpodbuditi plačana pripravništva in zagotoviti štipendiranja.

Ubijalska dohodnina

Izjemno visoke so tudi davčne stopnje v dohodninskih razredih. Samo za akontacijo dohodnine gre pri prej omenjeni menedžerski plači četrtina celotnega stroška delodajalca (3.071 evrov), medtem ko pri minimalni manj kot šest odstotkov (54,32 evra). »Najučinkovitejši ukrep bi bilo znižanje 50-odstotne davčne stopnje v najvišjem dohodninskem razredu na predkrizno raven 41 odstotkov. Prejšnja Janševa vlada je ob uveljavitvi najvišje dohodninske stopnje povedala, da gre za začasen ukrep, sedaj pa se zdi, da levosredinske koalicije vidijo to kot trajen ukrep,« pravi ekonomist Matej Lahovnik. S to najvišjo dohodnino so danes obremenjene plače, ki presegajo 12 tisoč evrov bruto na mesec oziroma zaslužek, ki je večji kot 70 tisoč evrov neto na leto. »To obsega en odstotek davčnih zavezancev, v državni proračun pa se na ta račun steče 16 milijonov evrov letno,« je nedavno povedala državna sekretarka na finančnem ministrstvu Mateja Vraničar. Vendar levim strankam to ni dovolj. Združena levica predlaga, da bi se po najvišji stopnji obdavčili vsi, ki prejemajo več kot 3.100 evrov bruto na mesec oziroma nekaj manj kot 2.000 evrov neto.

Tudi pri najvišjih dohodninskih stopnjah je Slovenija v samem vrhu – tako med članicami OECD kot med državami Evropske unije, kjer spada med osem držav s stopnjo večjo kot 50 odstotkov. Za najvišji dohodninski razred je stopnja večja (po podatkih KPMG) samo na Švedskem (57 odstotkov), Danskem (55 odstotkov), v Španiji in Nizozemski (52 odstotkov) ter Finski (51 odstotkov), v Avstriji in Belgiji pa je enako kot v Sloveniji. So pa vse te naštete države (z izjemo Španije) daleč bolj razvite. In podobno kot pri davčnih obremenitvah dela oziroma plač imajo države, s katerimi Slovenija konkurira pri privabljanju tujega kapitala in investicij, te stopnje precej manjše: Češka (22 odstotkov), Slovaška (25 odstotkov), Poljska (32 odstotkov). »Slovenija ima daleč najbolj obdavčene dohodke visokokvalificirane delovne sile. Zato ni naključje, da uradni statistični podatki kažejo, da vse več visokokvalificiranega kadra zapušča Slovenijo, medtem ko se k nam priseljujejo pretežko manj kvalificirani,« opozarja Lahovnik. 

Dejstvo, da povprečni zaposleni v Sloveniji ustvari nekaj manj kot 40 tisoč evrov bruto dodane vrednosti, zadevo še otežuje, saj to povprečje sploh ne zadošča za dovolj dobro plačo za visokokvalificiran kader. Ampak plača ni edina težava in njena obdavčitev je samo ena od mnogih, ki vztrajno draži življenje vsakega davkoplačevalca. Plačujemo nepregledno množico davkov, ki se nalagajo eden na drugega. Že samo, če gremo v trgovino. V Financah (www.finance.si) so izračunali, da je bila potrošniška košarica življenjskih potrebščin, na podlagi katere Statistični urad RS (Surs) izračuna inflacijo, leta 2009 obdavčena 20,8 odstotno, danes je že 25,1-odstotno. In ker morajo ljudje jesti in piti, se ogrevati in voziti, vlada useka ravno tam, kjer je potrošnja nujna, tako rekoč življenjsko potrebna. Od leta 2009 do 2012 je država uvedla ali zvišala najmanj 12 davščin, dajatev, prispevkov ali kakorkoli je to pač poimenovala, ki so krepko zarezali v potrošniško košarico.

Požrešni energetiki

Poglejte samo račun za elektriko, ki ga dobite vsak mesec. Kaj naredite z njim? Priznajte, ošinete ga z enim očesom in plačate položnico. Če znesek slučajno bistveno odstopa od prejšnjih računov, se razburite, češ, banda, spet so podražili elektriko, v samo vsebino se večina ljudi sploh ne poglablja. Če bi se, bi bila jeza toliko večja, vzeti bi morali najbrž kakšno pomirjevalo. Na računu povprečnega gospodinjstva, ki znaša med 25 in 40 evrov, je dejanska poraba med četrtino in tretjino, vse drugo so dajatve – od omrežnine in dodatkov do prispevkov in trošarine. Povedano drugače. Od končne cene, ko plačate položnico, ste dali za porabljeno elektriko (ker ste kuhali, se greli, imeli prižgane luči ali ste gledali televizor) v nekaterih primerih samo 25 odstotkov, drugih 75 odstotkov vam poberejo, in sicer v treh delih.

Prvi je omrežnina in je drugo, prijaznejše ime za dajatev, da sploh uporabljate električno omrežje in do njega dostopate. S tem denarjem pravzaprav potrošnik financira vzdrževanje, upravljanje in gradnjo omrežja, kar pomeni, da potrošniki oziroma davkoplačevalci sami gradijo omrežje, iz katerega potem dobijo elektriko. Ob omrežnini plačate tudi dodatek oziroma prispevek za javno Agencijo RS za energijo (Agen) in Borzen. Obe sta v lasti države. Agen skrbi za konkurenčnost na trgu in se je sprva financirala iz proračuna, ker pa naj bi bila agencija neodvisna, se zdaj financira iz omrežnine. Borzen skrbi za usklajeno delovanje slovenskega elektroenergetskega sistema, karkorli že to pomeni.

Drugi del so prispevki in ostale dajatve. Gre za davkoplačevalsko podporo proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov in podporo proizvodnji elektrike z visokim izkoristkom (prispevek OVE + SPTE), ne da bi vas kdo kaj vprašal, ali se s tem strinjate. Potem je tu še prispevek URE. Večina misli, da gre za vzdrževanje električnega števca ali ure, je pa to v resnici dajatev za povečanje energetske učinkovitosti. Oba prispevka določa ministrstvo za infrastrukturo in prostor, zadnjega v tem sklopu (trošarina) ministrstvo za finance. Ko se vse to sešteje, se na to obračuna še davek na dodano vrednost (DDV). Torej, na povprečnem računu sta samo dve postavki, ki se nanašata na to, koliko elektrike v resnici porabite (obračun je narejen sicer za predvideno porabo), kar devet postavk pa je plačilo raznih (obveznih) dajatev, davkov, prispevkov. In potem se ne gre čuditi, da imajo v energetiki plače, ki so med najvišjimi v državi in tudi najhitreje rastejo. Po najnovejših podatkih statističnega urada so se plače v energetiki na letni ravni septembra dvignile za 9,5 odstotka in danes zaposleni v tej dejavnosti v povprečju dobijo 2.359,23 evra bruto, medtem ko je bila povprečna slovenska plača 1.519,32 evra, kar pomeni 0,8-odstotno rast. Vendar to še ni vse. Pri računu za elektriko se postavlja vprašanje, zakaj se na vse te dajatve obračuna še 22-odstotni DDV. Na ljubljanski Elektro Energiji (hčerinsko podjetje Elektro Ljubljana) pravijo: »DDV se zaračunava v skladu z veljavno zakonodajo s področja DDV.«

Rop pri bencinu

Podobni nesmisli za potrošnika, a zelo osmišljeno za državo, so pri ceni bencina. Pri litru, ki ga plačamo na bencinskem servisu, predstavlja strošek samega goriva 40 odstotkov končne cene, ki jo plača potrošnik. Vse drugo so prispevki, trošarina in takse. Na vse to potrošnik na koncu plača še DDV. Cena je trenutno 1,43 evra za liter 95-oktanskega neosvinčenega bencina, cena brez obračunanega DDV pa je 1,17 evra, kjer so všteti prispevek za zagotavljanje podpore proizvodnji električne energije, dodatek za zagotavljanje prihrankov energije, taksa CO2 in trošarina. Če na te predpisane dajatve, ki končajo v državni blagajni ali pa na računih državnih agencij, ne bi obračunali DDV, ampak samo na prodajno ceno bencina, bi za liter odšteli 1,29 evra, se pravi 14 centov manj. Marsikdo bo rekel, da je to malo, ampak pri sto litrih bencina to predstavlja 14 evrov. In naprej. Na letni ravni ob predpostavki, da povprečno vozilo prevozi 10.000 kilometrov s povprečno porabo 7 litrov bencina na sto kilometrov in da je v Sloveniji registriranih nekaj čez milijon osebnih vozil, to pomeni okoli 100 milijonov evrov.

Tudi pri tej ceni se postavlja vprašanje, zakaj se denimo na takso CO2 plača še DDV? Zato smo zadevo, zakaj mora potrošnik na nek končni davek, kot je okoljska taksa, plačati še 22-odstotni davek na dodano vrednost, kot da bi šlo za proizvodnjo ali dobavo blaga in storitev, želeli razčistiti. Na Zvezi potrošnikov Slovenije je Jasmina Bevc Bahar pojasnila, da se na zvezi z davki ne ukvarjajo veliko, zato tudi ne morejo odgovoriti in naj rajši vprašamo na davčno upravo ali pristojno ministrstvo. Z ministrstva za infrastrukturo in prostor, ki ima na spletni strani objavljen razrez cene bencina, so odgovorili, da za to vprašanje niso pristojni, zato so naše vprašanje odstopili ministrstvu za finance. S slednjega pa smo dobili odgovor, ki ga objavljamo v celoti: »V skladu z Zakonom o davku na dodano vrednost – ZDDV1, ki je v celoti usklajen z DDV direktivo, je davčna osnova za DDV vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je ali ga bo  prejel dobavitelj  ali izvajalec za opravljene dobave blaga ali storitev, vključno s trošarinami in drugimi davki, taksami, uvoznimi in drugimi dajatvami (v nadaljevanju dajatve), razen DDV. Pri opredelitvi, zakaj se dajatve vključujejo v davčno osnovo za DDV, kljub temu da ne pomenijo dodane vrednosti in v ekonomskem smislu ne predstavljajo dobavo blaga oziroma opravljanje storitev, je potrebno izhajati iz tega, da so te dajatve neposredno povezane z opravljeno dobavo blaga oziroma storitve in se zaračunavajo zaradi opravljene dobave in jih je zato potrebno všteti v davčno osnovo za DDV.« Torej, za državo je povsem normalno, da se davek obračunava podobno kot kvote na športnih stavah ali vplačila na sleparskih piramidalnih igrah, kjer na koncu dobi samo tisti, ki je na vrhu te piramide. V našem primeru je to država.

Novi davki

»Davki in prispevki so pri nas prohibitivno visoki in so ob poraznem stanju v pravosodju glavni dejavnik brezupnosti poslovnega okolja,« razlaga ekonomist Bernard Brščič. Po njegovo so davki samo simptom, saj je slovenska bolezen javna poraba. »Zgolj nevtralno prerazdeljevanje davčnih bremen, na primer od neposrednih k posrednim davkom, ne vodi nikamor,« je prepričan Brščič. Vendar nič ne kaže, da bi do tega prišlo. Vlada je sicer napovedala krčenje javne porabe, toda hkrati sprejema nove davke ali povišuje obstoječe. Tako kot pretekli četrtek.

Vlada je na predlog ministrstva za finance sprejela spremembi zakona o davku od prometa zavarovalnih poslov in na finančne storitve. V obeh primerih se bo stopnja davka dvignila s 6,5 odstotka na 8,5 odstotka. Sliši se malo – samo za dve odstotni točki, toda v resnici se je davek povečal za 30 odstotkov. Bravo! Ker bo ta davek na koncu tako ali tako prevaljen na potrošnike, je vprašanje, ali se je vlada iz čiste dobrote zadrževala, da davka niso povišali še za več. Recimo za 50 odstotkov na skoraj 10-odstotno stopnjo ali pa kar, kaj bomo malenkostni, za 100 odstotkov. Saj gre tako ali tako za majhne, majcene številke, a ne? No, s spremembo davka od prometa zavarovalnih poslov se bo v proračun vsako leto nateklo dodatnih 18,5 milijona evrov (zdaj na leto 62,9 milijona evrov), s spremembo zakona o davku na finančne storitve pa dodatnih 13 milijonov evrov (zdaj okoli 44 milijonov evrov).

Kaj bo v prihodnje, nihče ne ve. Vlada sicer obljublja, da ne bo novih davčnih obremenitev, vendar skoraj ne mine teden, ko se kaj ne bi spremenilo na področju davkov. In pri tem so še najmanj krivi uslužbenci Dursa, na katere se ljudje zaradi obdavčitev najpogosteje jezijo. Oni so samo izvajalci odločitev vlade, politika pa je tista, ki nalaga nova in nova davčna bremena. »V razmerah, ko znaša javna poraba 9,8 milijarde evrov ali kar 49 odstotkov bruto domačega proizvoda, javnofinančni prihodki pa 8,6 milijarde evrov, je nerazumno zmanjševati davke, ne da bi naslovili problem pretirane javne porabe. Znižanje davkov je nujno, a mora biti spremljano s še večjim znižanjem javne porabe, kar bi omogočilo postopno izravnavo proračuna. Preudarna strategija bi bila radikalno zmanjšati javno porabo in potem znižati davke,« prepričan Bernard Brščič.

*Tekst je bil objavljen v reviji Reporter 24. novembra 2014

Škodljivi sindikalist Štrukelj in nacionalna televizija

Značke

Branimir Štrukelj, davki, javni sektor, sindikati

Priznam, na slovenskih televizijskih mrežah gledam osrednja dnevna poročila, dnevnike ali informativne oddaje, kakorkoli se že pač imenujejo, zelo redko. Danes na Planet TV je vsegliharski, 24 ur na POP TV je izrazito levičarski, prav tako TV Dnevnik na TV Slovenija, kjer pa gredo celo korak dlje, saj je za vse tegobe v tej preljubi majhni in mladi državi kriva desnica oziroma ena sama politična stranka, ki sliši na ime SDS, ter seveda največje zlo tega sveta – neoliberalizem. Čeprav tiste “fufice”, kot jih imenuje novinarski kolega Nenad Glücks, ne razumejo ravno natančno, kaj liberalizem, kaj šele neoliberalizem, sploh je. Te izrazite pristranskosti si pač nacionalka, ki jo plačujemo davkoplačevalci, ne bi smela privoščiti. Ampak protiutež je oddaja Odmevi, prav tako na nacionalki, samo malo bolj pozno, tam ob 22. uri, kjer so voditelji Rosvita Pesek, Slavko Bobovnik in Igor E. Bergant, karkoli si o njih dobrega ali slabega mislimo, pravzaprav špica, vrh tega, kar slovenske televizije zmorejo. In to običajno gledam. Drugo pač ne.

No, od časa do časa, bolj po naključju kot ne, ujamem kaj v “prajm tajmu”, kot se temu reče. Tako je bilo tudi včeraj, v soboto. V sklopu sobotnega Dnevnika je tako imenovani tedenski Utrip, kjer se je normalen človek lahko samo držal za glavo. Ko je bilo govora o ukrepih, kako Slovenijo popeljati iz gospodarske krize in kako zmanjšati proračunski primanjkljaj, je seveda prvi in edini logični ukrep krčenje javne porabe in javnega sektorja. In zmanjšanje plač. Ne pa za sindikaliste, ki so očitno na nacionalni televiziji dobili domovinsko pravico, da vse, kar povedo, vzamejo za suho zlato. Ker je po svoje razumljivo. Tudi zaposleni na RTV Slovenija so javni uslužbenci, ki živijo na račun davkoplačevalcev. Res da prek prispevka za javni zavod RTV Slovenija, ki ne gre skozi proračun, ampak neposredno v njihovo blagajno. Toda vse ekonomske teorije tak prispevek označujejo kot davek, ki pa plačujejo davkoplačevalci. Namreč vse kar je zakonsko predpisano, da se mora plačati, je davek. O tem ni debate. No, zdaj pa poglejmo, kaj je o krizi, zmanjševanju plač zaposlenim v javnem sektorju, varčevanju, financiranju gospodarstva s strani bank in še čem v dveh stavkih povedal zagrizeni levičar in sindikalist Branimir Štrukelj: “Naj prisilijo banke, da bodo začele financirati slovenska podjetja. Kajti to, da bodo učitelji, medicinske ssestre ali policisti iz svojih žepov financirali gospodarstvo, je neumno.”

Ne morete verjeti svojim očem? Jaz tudi nisem mogel bverjeti svojim ušesom, zato zavrtimo še enkrat ta posnetek, in to zadnji stavek: “Kajti to, da bodo učitelji, medicinske sestre ali policisti iz svojih žepov financirali gospodarstvo, je neumno.” Tip je totalno sprijen, pokvarjen ali pa mentalno zaostal. Kdo pa daje denar za javni sektor? Gospodarstvo! Na račun koga živi javni sektor? Gospodarstva! Tovariš Štrukelj pa v maniri najbolj trdoročnih komunistov govori, kot da se javni sektor plačuje tako, da nekaj javnih uslužbencev z dreves rajskega vrta Eden obira denar, ki seveda raste sam od sebe, ne da bi dreseva kdo sploh gnojil ali jih drugače vzdrževal, in ga polaga na račune javnih uslužbencev. Če bi bilo temu res tako, bi imel prav – gospodarstvo ne naredi ničesar za plače javnega sektorja, ker imajo v rajskem vrtu bankomat, iz katerega se financirajo. Ampak temu v realnem svetu ni tako. Javni sektor ne more obstati brez gospodarstva. Obratno je to povsem mogoče. Gospodarstvo z lahkoto preživi brez javnega sektorja. In pika. Ampak ne. Štrukelj bi bankam in podjetjem ukazoval, kaj naj delajo. Tako je pač navajen. Tako je naučen. Tako so ga učili. Da se za nič dela dobi plačilo. Da samo govoriš, nakladaš, denar pa sam od sebe leti po zraku. In podjetja bi se po njegovem morala zadolžiti pri bankah, to pomeni z dolžniškim kapitalom, da bi delala z izgubo, ampak bi plačevala davke, da bi lahko Štrukelj in kompanjoni v javnem sektorju imeli za plače. Lastniški kapital je zanj sovrag, saj se sindikati močno upirajo temu, da bi državna podjetja privatizirali in tako pritegnili tuj kapital. To je način delovanja sindikalistov. Da uničujejo, da škodujejo, da kradejo realni sektor.

To je jasno kot beli dan, ampak novinarka tega sploh ni problematizirala. Mislim, Štrukljeve izjave. Zanjo je očitno Janez Janša in to, da je ustavno sodišče začasno zamrznilo odločitev, da se predsedniku SDS odvzame mandat, največja težava.

Vpliv zlate ribice na davke*

Značke

davki, Jean-Claude Juncker

Kaj ni jasno? In komu spet kaj ni jasno? Povsem normalno, logično in odgovorno do lastnikov je, da se kapital seli tja, kjer je dobiček najmanj obdavčen, kjer so obremenitve za podjetja ali velike korporacije najmanjše, kot je to primer Luksemburga. Že dva tedna lahko vsak dan znova beremo prispevke, prihajajo kar v valovih, polne ogorčenja nad ravnanjem novega predsednika Evropske komisje Jeana-Clauda Junckerja, ki je kot premier velikega vojvodstva z nizkimi davki privabljal največje multinacionalke. Med njimi Pepsi, GlaxoSmithKline, Volkswagen Group, Amazon, če naštejemo samo nekatere od 340, kolikor jih je med letoma 2002 in 2010 z luksemburško vlado sklenilo davčne dogovore, obdavčitev pa je bila lahko tudi samo 0,5-odstotna. Kar je bilo koristno tako za korporacije kot za državo, ki se danes ponaša z bruto domačim proizvodom na prebivalca, ki presega 85 tisoč evrov, kar je daleč največ v EU, tamkajšnji skladi pa upravljajo s 3.000 milijardami premoženja.

Zdaj Junckerju očitajo, da je deloval na škodo drugih članic EU. Halo? Kako pa? Ker je Luksemburžanom zagotavljalo višji življenjski standard, je v sosednjih državah pomenilo manj denarja za zdravstvo, šolstvo, vrtce, smo lahko prebirali. Kakopak, sosednja Nemčija ima očitno tako nizek standard, da Merklova prosi vbogajme. Vse skupaj je moraliziranje zlate ribice ujete v stekleno bučko. V ravnanju magične pravljične dežele, kot Luksemburg označujejo ameriški finančniki, namreč ni bilo ničesar nezakonitega, nepoštenega ali neetičnega. Podobne sisteme imajo Nizozemska, Irska, Ciper. In Luksemburg zagotovo ni kriv, če davčni sistem v EU ni poenoten, je pač to izkoristil in bil najbolj konkurenčen. Lastniki kapitala pa tudi niso humanitarne organizacije, ki bi silili v države, kjer bi dobiček ob visokih davkih delile s prebivalci. Zakaj neki le? Ravno zaradi take miselnosti vseh slovenskih vlad po vrsti kapital ne ostaja tostran Alp, kaj šele, da bi prišli novi investitorji. Celo več. Beži ven še tisti, kar ga je še. Kdo pa bo ob takih obdavčitvah ostal v Sloveniji? In levičarski dušebrižniki, izganjalci neoliberalizma, so lahko resnično ponosni. Čudno je le, da taisti mediji (tako domači kot tuji), ki se zgražajo nad Luksemburgom zaradi nizkih davkov in hkrati Slovenijo ob posmehovanju pribijajo na križ zaradi visokih davkov, zdaj ne pojejo hvalospeve deželici tostran Alp, ki je davčnimi obremenitvami novodobni zastavonoša med izganjalci hudiča, se pravi kapitala in tujih investicij. Ja, Slovenija je v tem pravi vzor, nekakšen moralni vodja boja z zlim prostim pretokom. Slovenci se namreč vsak dan znova žrtvujemo za bližnje ali malo manj bližnje države. Dobesedno ganljivo, srce parajoče. Do bridkega konca.

*Tekst je bil objavljen v reviji Reporter, 17. novembra 2014

Življenje na vladnih subvencijah*

Značke

sindikati, subvencije

Kaj imajo skupnega Sandi Češko, Edvard Svetlik, Janez Škrabec, Franc Jager, Jure Knez, Dušan Šešok, Bojan Paldauf in Mihael Mikek? Ja, uganili ste, vsi so se uvrstili na Managerjevo lestvico najbogatejših Slovencev. In kaj jih še druži? Ne, tega najbrž niste vedeli. Njihova podjetja, s katerimi so obogateli, so bila vsa po vrsti v zadnjih petih letih že deležna kakšne izmed oblik vladne pomoči. Z davkoplačevalskim denarjem, kakopak.

Oblike državnih pomoči se raztezajo od različnih investicij, sofinaciranj in subvencij do poroštev in neštete vrst državnih spodbud. Od leta 2009 do septembra lani (novejših podatkov ni) se jih je po podatkih vladne spletne strani Država za razvoj Slovenije nabralo za dobre tri milijarde evrov, kar pomeni, da je vlada v tem času vsako minuto nekomu dala nekaj več kot znaša povprečna slovenska neto plača. Tega kislega jabolka državnih pomoči, še posebej subvencij, ki so skregane z logiko prostega trga, saj škodijo gospodarstvu, pa se do zdaj še nobena oblast ni resneje lotila.

Izgubljeni milijoni

To sredo bodo sindikalisti in delodajalci z državo razpravljali o proračunskih ukrepih za leti 2014 in 2015, ki jih vlada Mira Cerarja že skoraj mesec dni korak za korakom predstavlja. Medtem ko za letos skoraj nima več manevrskega prostora, so si na Gregorčičevi za prihodnje leto zastavili cilj, da privarčujejo dobrih 600 milijonov evrov. Najbolj bodo posegli v javno upravo (manjše število zaposlenih, znižanje regresa, ne bo napredovanj v višji plačilni razred), kjer naj bi privarčevali okoli 350 milijonov evrov, drugo naj bi prihranili po posameznih ministrstvih. Eden od dobrih napovedanih ukrepov je centralizacija javnih naročil, ki so pogosto podvržena korupcijskim tveganjem, glede subvencij pa na ministrstvu za gospodarstvo, razvoj in tehnologijo (MGRT) pravijo, da pred sprejetjem rebalansa proračuna ne morejo dati natančnega odgovora. Velja pa, da so subvencije uveljavljan instrument pomoči še posebej v času gospodarske krize in kreditnega krča. Tudi na ministrstvu za finance niso preveč zgovorni: »Vlada je pri usklajevanju ukrepov za leto 2015 ugotovila, da je največji učinek z vidika spremembe nepovratnih subvencij v ugodne povratne aranžmaje mogoče doseči pri subvencijah, za katere je pristojno MGRT, zato je ta ukrep izrecno določen za to ministrstvo.« Skratka, na področje subvencij oziroma drugih vrst državnih pomoči bo vlada posegla zelo sramežljivo in previdno. Za zdaj je načrtovano, da naj bi prihranili 27 milijonov evrov, čeprav je subvencij po podatkih ministrstva za finance vsako leto krepko prek 400 milijonov evrov.

»Subvencije so vedno strošek davkoplačevalcev. Tudi revizije računskega sodišča so pokazale, da (pre)pogosto ne dosegajo predvidenih učinkov,« meni ekonomist Matej Lahovnik. Celo več. Precej podjetij, ki naj bi jih državne pomoči rešile, je končalo v stečaju. Subvencije so izpuhtele v zrak, banke pa so unovčevale državna poroštva. Po podatkih vlade je ministrstvo za finance v povprečju vsak drug dan moralo banki upnici zaradi poroštva nakazati sredstva, teh pa se je v tem času nabralo za 74,5 milijona evrov oziroma v povprečju 1,25 milijona evrov na dan. Med temi prevladujejo gradbena podjetja, ki so končala v stečaju, kot so denimo SCT (11,8 milijona evrov), Primorje (dobrih 10 milijonov evrov), Kraški zidar (dobra dva milijona evrov), Vegrad (dva milijona evrov) ali Stavbar (1,9 milijona evrov). Davkoplačevalci smo morali z dobrim milijonom evrov poplačati tudi banke (Abanka, DBS) zaradi poroštev, ki so bila dana Energoplanu, solastniku družbe Grep, zasebnega partnerja Mestne občine Ljubljana pri ambicioznem načrtu ljubljanskega župana Zorana Jankovića z gradnjo Športnega parka Stožice. Tudi tajkunske polomije Zdenka Pavčka in njegovega Viator&Vektorja so davkoplačevalce drago stale: 3,7 milijona evrov je bilo zaradi zapadlih poroštev že nakazano Abanki in NLB, bankam upnicam. In skoraj vsa ta podjetja so bila, preden so končala v stečaju, deležna tudi drugih oblik državnih pomoči: od subvencij do sofinaciranj investicij. Vsa po vrsti so šla v stečaj in letos končala v slabi banki.

Koliko natančno je vseh podjetij, ki so prejemala razne oblike pomoči in končala v stečaju, ni znano, saj »skupne evidence o stečajih in likvidacijah v okviru ministrstva in izvajalskih institucij ne vodimo,« pravijo na MGRT in dodajajo, da spremljajo podjetja po posameznih javnih razpisih v zato predpisanem obdobju – treh oziroma pet let po zaključku projekta.

Pogon na subvencije

Andreja Poje, izvršna sekretarka za ekonomske odnose pri ZSSS, pravi, da so subvencije sicer zelo pomemben instrument ekonomske politike pri poslovanju podjetij (pri doseganju dodane vrednosti in dobičkov ter pri zaposlovanju), toda njihovi vpliv je lahko tudi negativen, zato je pomembno spremljanje njihovih učinkov na ohranitev delovnih mest, izdatke države in konkurenčnost. »V Sloveniji bi bilo potrebno povečati učinkovitost politike subvencioniranja in jih usmeriti v dejavnosti s potencialom za doseganje višje dodane vrednosti in ustvarjanja novih delovnih mest. Vzorčni primer tega kako lahko država s pomočjo subvencij ohrani podjetje in delovna mesta pa je primer nemške države in Opla,« meni Pojetova, ki poudarja tudi pomen subvencij pri blaženju gospodarske krize. Vendar niso vedno pomagale.

Eno podjetij, ki jim subvencije očitno samo podaljšujejo agonijo in ki so bila še nedavno kovana v zvezde, je Seaway Japca Jakopina oziroma podjetja, ki so z njim povezana, kot Seaway Design in Seaway Yahts. Za prvo smo lahko pred tedni prebrali, da zamuja z izplačilom plač zaposlenim in dobaviteljem, dobilo pa je skoraj štiri milijone subvencij, Seaway Yahts pa je prejelo deset milijonov evrov državnih pomoči. »V preteklosti smo se srečevali že s precej hujšimi težavami, ki nam jih je uspelo rešiti,« je medijem nedavno povedal Jakopin, ki je bil skupaj z bratom Jerneji pred leti uvrščen na lestvico najbogatejših Slovencev.

Subvencionirani najbogatejši

Na letošnji lestvici, ki jo je revija Manager objavila pretekli teden, najvišje kotirajo lastniki podjetij, ki sedeža nimajo v Sloveniji, med temi, ki poslujejo v Sloveniji, pa je bil marsikdo od njih deležen državnih pomoči. Med njimi podjetje NIL, podatkovne komunikacije, Bojana Paldaufa, ki je prejelo okoli 0,3 milijona evrov pomoči za nakup nove tehnološke opreme in za pospeševanje tehnološkega razvoja. Ali trboveljski Dewesoft Jureta Kneza, ki je prejel za 0,46 milijona evrov. Namen je enak kot pri NIL-u, kot tudi pri podjetju Celtra Mihaela Mikeka. Med podjetniki z lestvice najbogatejših Slovencev, ki so (bili) med prejemniki državnih pomoči, najdemo še družino Čadež (Halcom), Franca Freliha z družbo Plasta (2,2 milijona evrov posojil razvojnega sklada za investicije), Franca Jagra z Jagrosom (sofinanciranje spodbud delodajalcem), drugega najbogatejšega Slovenca Sandija Češka s Studiom moderna (sofinanciranje spodbud delodajalcem) in tudi Janeza Škrabca, katerega podjetja okoli krovnega Rika so dobile 0,66 milijona evrov različnih državnih pomoči (subvencije, spodbude delodajalcem sofinanciranje).

Prav tako je bil davkoplačevalskega denarja deležen Alex Luckman, ki obvladuje mengeški Filc in je prejel 0,2 milijona evrov za nakup nove tehnološke opreme. Družina Svetlik, ki vodi idrijsko Hidrio in povezana podjetja, je prejela kar 258 različnih vrst državnih pomoči v višini 7,4 milijona evrov. Vsa ta podjetja, katerih lastniki so na Managerjevi lestvici, imajo precejšnje dobičke, pa kljub temu prejemajo državne pomoči. Podobne dobičke imajo tudi drugi podjetniki, ki sicer niso med najbogatejšimi, so (bili) pa deležni neverjetne naklonjenosti države. Stegenska Iskra Medical (prek milijon evrov prihodkov in 0,16 milijona evrov dobička v letu 2012) je prejela 112 državnih pomoči v višini 1,1 milijona evrov, največ za pospeševanje tehnološkega razvoja, javna agencija za podjetništvo pa je denimo podjetju plačala tudi udeležbo na sejmu. Podjetje 4G Neuron Bojana Likarja je predvsem v letih 2010 in 2011 prejelo prek dva milijona evrov subvencij, kar je več, kot so znašali prihodki podjetja. Seveda, podjetje je ves čas poslovalo z dobičkom, toda po podatkih portala Bizi.si se je število zaposlenih zmanjšalo z 8 (leta 2012) na dva (lani).

Pomoč tudi Kocijančiču

In kjer je »zastonj« davkoplačevalski denar, je tam tudi Janez Kocijančič, predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS), ki je ustanovilo podjetje OKS-Olimp za izobraževanje športnih strokovnjakov. Od leta 2009 je pod postavko »druge subvencije privatnim podjetjem in zasebnikom« prejelo prek 100 državnih pomoči v vrednosti prek 5 milijonov evrov. In naprej. Zasebni ekonomski inštitut EIPF, kjer sta med soustanovitelji Jože Mencinger in Franc Križanič, je bilo deležno subvencij, ali podjetje Carthago, proizvodnja avtodomov, ki je lani imelo 22,7 milijona evrov prihodkov in 3,1 milijona evrov dobička, je med leti 2010 in 2012 prejelo 1,5 milijona evrov za razvoj delovnih mest.

Tudi ko boste naslednjič prestopili prag frizerja ali kozmetičarke, hoteli pri vulkanizerju zamenjati pnevmatike, pri peku kupiti kruh ali pri mizarju naročiti polico, se dobro primite za denarnico, saj obstaja velika verjetnost, da ste del izdelka ali storitve prek vladnih državnih pomoči že plačali. Matej Lahovnik opozarja, da je to že izkrivljanje konkurence, saj nekatera podjetja postavijo v priviligiran položaj na račun vseh ostalih, ki subvencij ne prejemajo, jih pa v obliki davkov in prispevkov plačujejo. »Najboljša in najpravičnejša oblika državne pomoči podjetjem bi bilo znižanje davkov in prispevkov, ki za razliko od subvencij ne vključuje politične selekcije, temveč deluje na vsa podjetja enako,« pravi Lahovnik.

Podobno meni tudi ekonomist Bernard Brščič, ki opozarja na tri negativne posledice subvencij: spodkopavajo konkurenčnost in zmanjšujejo informacijsko zmožnost cenovnega mehanizma; subvencije predstavljajo breme za javne finance, subvencionirana podjetja pa dejansko živijo na račun davkoplačevalcev; izplačevanje subvencij je povezano z moralnim tveganjem političnega klientelizma in korupcije.

Škodljive subvencije

Kako škodljive so subvencije za gospodarstvo lahko pokažemo na preprostem primeru dveh pekarn. V Gornji vasi je pekarna Miš, v Spodnji vasi pa pekarna Maš. Strošek peke kilograma kruha (vključno z delom zaposlenih) je v pekarni Miš 1,5 evra, v pekarni Maš pa dva evra. Cena, ki jo plača kupec, če hoče imeti lastnik dobiček, je v prvi pekarni 1,8 evra, v drugi pa 2,3 evra. Torej imata obe pekarni pri kilogramov kruha 30 centov dobička. Ker je pekarna v Gornji vasi zaradi nižjih stroškov in večje produktivnosti cenejša, zahajajo vanju tudi prebivalci Spodnje vasi. Če bi hotela biti pekarna Maš konkurenčna in zadržati kupce, bi morala ceno kilograma kruha znižati na 1,8 evra, kar pa pomeni, da bi imela pri vsaki prodani štruci 20 centov izgube. Prej ali slej ta pekarna ne bi več zmogla plačevati stroškov in izplačevati plač zaposlenim, zato državo prosi za pomoč. Razlog je tipičen: z zaprtjem pekarne Maš bi se v Spodnji vasi povečala brezposelnost, s subvencijo pa bi ohranili delovna mesta. Zato da država pekarni Maš za vsak kilogram kruha 20 centov subvencij. Državni uradniki se zdaj trkajo po prsih, češ preprečili smo povečanje brezposelnosti, saj smo pekarni v Spodnji vasi pomagali, da je postala bolj konkurenčna.

Strošek peke ostane pri pekarni Maš enak – 2 evra, vendar s tem, da razliko (20 centov) plačujemo vsi davkoplačevalci, vendar lahko zdaj postavi ceno za štruco kruha na 1,8 evra in je konkurenčna pekarni Miš. Torej cena kruha je zdaj enaka v obeh vaseh, vendar v Gornji vasi zaradi večje produktivnosti, v Spodnji vasi pa zaradi subvencij. To pomeni, da se za kupca cena v pekarni Maš v resnici ni znižala, saj za štruco kruha še vedno odšteje dva evra. Razliko 20 centov namreč plača z davki. Poglejmo, kaj bi se zgodilo, če bi veljal izključno prosti trg. Pekarna Maš bi šla v stečaj, za kratek čas bi se povečala brezposelnost. Toda prej ali slej bi se v Spodnji vasi nenadoma pokazala potreba po novi pekarni. Pekarna iz Gornje vasi, ki je produktivna in dobiček ustvari na trgu, bi v Spodnji vasi zagotovo odprla novo pekarno. In ker bi potrebovala delovno silo, bi zaposlila peke iz propadle pekarne, kar pomeni, da bi se brezposelnost spet zmanjšala.

Subvencije torej neposredno škodijo bolj produktivnim in na kratki rok pomagajo manj produktivnim. Škodijo trgu. Nižja cena bi morala biti na prostem trgu rezultat optimalnega poslovanja oziroma optimalnih stroškov, nikakor pa ne subvencij, se pravi denarja, ki ga država davkoplačevalcem ukrade. Zato je socialistični mit, da lahko vsemogočna mati država z raznimi oblikami subvencij in pomočmi poskrbi, da se v gospodarstvu odpravijo težave, le mit. Ali kot pravi Brščič: »S subvencijami se zagotavlja zmožnost preživetja podjetjem, ki ne bi smela preživeti, oziroma proizvajajo izdelke, ki ob polni ceni ne bi našla kupcev.«

*Tekst je bil objavljen v reviji Reporter, 10. novembra 2014

Marx, Piketty in Luka Mesec

Značke

Karl Marx, Luka Mesec, neenakost, neoliberalizem, Thomas Piketty

Minilo bo skoraj leto dni, odkar je Thomas Piketty najavil knjigo Kapital v 21. stoletju (Capital in the Twenty-First Century) in dobre pol leta je minilo, ko je izšla. In medtem ko jo je večina resnih ekonomistov raztrgala, ker je Piketty manipuliral s podatki in seveda, kot je pač za levičarje značilno, prišel do napačnih zaključkov, je medtem postala nekakšna biblija slovenskih socialistov – ki jo citirajo, pa če je to potrebno ali ne – kot pred leti Doktrino šoka (The Shock Doctrine) Naomi Klein. Primer je zadnji predlog Združene levice Luke Meseca, ki želi še bolj obdavčiti plače, saj predlaga, da bi 50-odstotno dohodnino uveljavili že pri 38.000 evrih letne osnove. Tako naj bi zmanjšali razliko med bogatimi in revnimi. Kar je norost, kljub temu pa Združeno levico (ZL) in liderja Luko Meseca časopis Delo in nacionalna televizija povzdigujeta na raven božanstva.

A da ne bomo preveč zašli. Bistvo ugotovitev Pikettyja, ki prihaja s Paris School of Economics, je sicer, da bogati postajajo še bogatejši, revni pa še bolj revni. Seveda je postala svetovna uspešnica, Piketty pa, kot se za levičarje, ki se najbolj znajdejo oziroma jim gre najboljše v kapitalizmu, služi mastne denarje. Ampak človek mu privošči, saj je izdal bestseller, ki se prodaja. Kupi ga lahko, kdor hoče. Revni ga zagotovo ne, ker nimajo denarja, jim pa zato socialisti prek mainstream medijev sporočajo, in to ni nič novega, da niso sami krivi, ker so revni, ampak je kriv neoliberalizem, ko bogati izkoriščajo manj bogate in na ta račun bogatijo. Torej, neenakost na globalni (in tudi nacionalni) ravni je posledica zlega kapitalizma, podjetnikov, managerjev in dedičev, ki bogatijo na račun delavcev oziroma tistih, ki delajo. Seveda je spregledano bistvo in sodeč po Pikettyju se zdi, kot da globalnega poslovanja, najnovejše tehnološke revolucije (iphonov, če že hočete) in vsakodnevnih inovacij, ki lastnikom omogočajo, da znižujejo stroške na raven, ki si jo pred leti niti zamisliti niso mogli, sploh ni. Pri tem je uporabil linearno statistiko (kot vsi levičarji, ki želijo dokazati svoj prav), namesto dinamične, ki bi seveda pokazala povsem drugačno sliko: ja, res je, bogati postajajo vse bogatejši, toda po drugi strani postajajo revni vse bolj bogati. In Piketty je kot dokaze za svoje nebulozne trditve uporabil podatke ZDA, Kanade, Francije in Velike Britanije, se pravi najbolj bogate države sveta, zanemaril pa svet na globalni ravni in dejstvo, da živimo v 21. stoletju in ne več v 19. stoletju, od koder francoski ekonomist črpa navdihe. Kar za socialiste ni nič novega. Skratka, Piketty analizira svet, kot da bi živel v 19. stoletju ali v začetku 20. stoletja; populistično, s podatki in izračuni manipulirajoče. Zato je s svojo knjigo v 21. stoletju to, vsaj za zdaj, kar je bil Karl Marx v 19. stoletju (Das Kapital) in John Maynard Keynes (The General Theory of Employment, Interest and Money) v 20. stoletju. Za oba pa vemo, da sta s svojimi teorijami pogorela. Tako kot Piketty, ki ni upošteval, da svet premore globalne tehnološke guruje, superzvezdnike in inovatorje, ki svoje izume znajo prodajati, znajo mobilizirati ljudi, da jih kupujejo (kjub temu, da jih izdelujejo na Kitajskem) in pri tem zelo zelo zaslužiti. Taki so Mark Zuckerberg, Steve Jobs, Bill Gates ali Richard Branson. In če običajnim smrtnikom, ki mislijo, da je za njihov neuspeh vedno in zagotovo kriv nekdo drug, da nima tako velike plače, ker ga vedno nekdo izkorišča, in podobne traparije, še nekako odpustimo, pa bi kritikom, ki so knjigo Kapital v 21. stoletju takoj vzeli za suho zlato, težko spregledali. “Noben izmed številnih recenzentov ni opazil, da imajo obsežne Pikettyjeve statistike omejeno pomembnost za njegovo neomarksistično ugotovitev o neizogibnosti naraščajoče neenakosti, socialnih nemirov in kolapsu trenutne tržne ekonomije. Statistika, ki jo uporablja, so posnetki razdelitve prihodka in premoženja: kot da bi fotografiral prebivalstvo, kompozicija pa se spreminja z vsako sliko,” je dejal Herbert Grubel, zaslužni profesor ekonomije na kanadski univerzi Simona Fraserja.

Pikettyjev novi komunistični manifest (ali manifest za 21. stoletje) je zgrešen, manipulativen, namenjen tistim, ki verjamejo, da je mati Zemlja ravna plošča. Nekateri ugledni profesorji in tudi amaterski ekonomisti, za levičarje seveda sluge neoliberalizma, so ga povsem raztrgali: Herbert Grubel (http://www.reporter.si/herbert-grubel-ko-piketty-zgre%C5%A1i/27401), Xavier Sala-i-Martin (http://salaimartin.com/randomthoughts/item/720#), Chris Giles (http://www.ft.com/intl/cms/s/2/e1f343ca-e281-11e3-89fd-00144feabdc0.html), Skyler Lehto (http://www.youtube.com/watch?v=V0h0HMZLDCQ), Jon Hartley (http://www.forbes.com/sites/jonhartley/2014/10/17/why-economists-disagree-with-pikettys-r-g-hypothesis-on-wealth-inequality/) in Justin Wolfers (http://www.economist.com/blogs/freeexchange/2014/06/thomas-pikettys-capital), če omenimo samo nekatere. Piketty skozi svojo knjigo, ki – seveda, uganili ste – temelji na Marxoni delovni teoriji vrednosti (iz tega potem izpelje neverjetne zaključke), ki pravi, da (tržno) vrednost določenega proizvoda ali storitve določa delo, ki je bilo vloženo oziroma da (vsako) delo nujno ustvarja vrednost. To pomeni: več dela prinaša večjo vrednost. Iz tega sledi raziskovanje tovariša Thomasa o neenakosti in rasti gospodarstva v kapitalizmu, kar pripelje do zaključka, da je na daljši rok stopnja dobička kapitala večja od gospodarske rasti ter da je to nevarnost demokraciji, saj se bogastvo koncentrira v rokah peščice ljudi. Povedano drugače, vrednost kapitala, ki je v rokah bogatih, bo rastla sama od sebe in tako se povečuje neenakost med ljudmi. Da bi to rešil, Piketty predlaga, da bi najvišje dohodke na obdavčili po 80-odstotni stopnji, premoženje pa med 5 in 10 odstotki. Vsekakor je Thomas dostojen naslednik svojega intelektualnega očeta Karla Marxa.

Oglejmo si nekaj največjih zablod Thomasa Pikettyja.

Pikettyjev zaključek, da bogati postajajo vedno bogatejši, revni pa vse bolj revni, je napačen. V resnici vsi postajajo bolj bogati – revni še bolj kot bogataši, kažejo statistike. Francoski ekonomist večino neenakomernosti bogastva pripiše vedno večjim prihrankom in dediščini bogatih. Njegova formula je r>g, da je stopnja donosa bogastva večja od gospodarske rasti. Pravzaprav to pomeni, da je stopnja rasti nakopičenega (ali podedovanega) bogastva večja od stopnje rasti naložbe, v katero je nekdo vložil denar (ali prihranke). Torej, prihranke se ne splača vlagati, ker bo stopnja rasti vedno nižja, kot če ne bi počeli ničesar. Povedano drugače: premoženje bogatih narašča samo od sebe, ne da bi sploh kaj delali. Njegov zaključek, zakaj je tako, pa je napačen. Porast vsega bogastva v zadnjih desetletjih je posledica rasti cen nepremičnin. Pravzaprav je neverjetno, da Piketty tega sam ne vidi, čeprav so v njegovi knjigi objavljeni številni grafi (za ZDA, Kanado, Veliko Britanijo), ki dokazujejo prav to. Namreč, da je rast vrednosti kapitala posledica rasti vrednosti objektov, ne pa zaradi izkoriščanja delavcev. Zadeva je tudi metodološko vprašljiva. Piketty ne loči med kapitalom in bogastvom. Po njegovi logiki bi morali pod kapital šteti tudi obleke, knjige na knjižnih policah, avtomobile in še kaj.

Piketty meni, da je neenakost največji problem sodobnega sveta. Toda v resnici je neenakost povsem ravani pojav. Ljudje smo različni: smo fizično in psihološko različni, nismo enako pametni, nimamo enakih okusov, nismo enako produktivni, različno doživljamo različne zvrsti glasbe, vsakdo ima neko delo rajši kot drugi, in še kaj. Vsa ta različnost nujno vodi tudi do različnosti v bogastvu, neenakosti, če že hočete. Kar je zanimivo, saj levičarji vedno poudarjajo drugačnost, ki nas bogati. Zato je njihovo nasprotovanje zares nerazumljivo.

Če je kaj težava, je to revščina, pa še ta je relativna. V Sloveniji levičarji revščino vidijo skozi plačo. Tako v Sloveniji danes velja, da je letni prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo je znašal 7.111 evrov, večina ljudi, ki ne dosega tega praga. Takih, kii težko ali zelo težko preživijo mesec, pa je po podatkih statističnega urada že več kot tretjina. Ob tem je zanimivo, da je okoli 90 odstotkov stanovanjskih objektov (družinskih hiš ali stanovanj v blokih) v lasti fizičnih oseb. Torej v Sloveniji se revščina opredeljuje glede na dohodek in ne na premoženje. Povedano drugače. Tisti, ki ima minimalno plačo (neklaj prek 700 evrov neto na mesec) in v lasti stanovanje je večji trevež kot tisti, ki ima 2.000 evrov neto mesečnega dohodka in živi v najemniškem stanovanju. Na podobno “težavo” naleti Piketty, ki ZDA kot najbolj neoliberalno državo na svetu, ki je izvor vsega zla, opisuje kot deželo, kjer so razlike med bogatimi in revnimi največje, kjer je izkoriščanje delavcev najbolj brutalno, kjer je tekma za preživetje in nekaj imeti najbolj nečloveška. No, poglejmo, ali to drži ali ne.

Od tistih 80 odstotkov prebivalcev ZDA, ki jih Piketty omenja kot revne, ima 90 odstotkov mikrovalovne pečice, večina ima klimatske naprave, 70 odstotkov satelitsko ali kabelsko televizijo, v tretjini primerov je njihov televizor vrhunska plazma ali LCD. Od teh “revnih” ima 75 odstotkov avtomobil, 31 odstotkov ima več kot en avtomobil, več kot polovica otrok revnih staršev ima konzole za igre (PlayStation ali pa Xbox) in 40 odstotkov revnih v ZDA je lastnikov svojih stanovanj ali hiš. To so podatki za leto 2010, podatki za predkrizno leto 2005 pa kažejo, da je skoraj 70 odstotkov teh revnih družin imelo doma več kot en televizor, četrtina je imela pomivalni stroj, več kot petina je imela več kot en DVD player in kar 99,6 odstotka jih je imelo hladilnik. Nekatere družine, ki so spadale v skupino revnih, so imele doma celo jacuzzi. Prava revščina, ni kaj. Skratka, vprašanje je, ali je boljše biti neenak v bogati državi z bogataši ali enak v revni državi. Levičarji, ki menijo, kot jih je razumeti, bi seveda rajši videli (ker v tem okolju najboljše delujejo, čeprav se najboljše počutijo v kapitalizmu), da bi bili vsi ljudje enako revni, kot pa neenako bogati. Povedano drugače: revni naj bodo še bolj revni, samo da bodo bogati manj bogati. To je njihovo vodilo, to je poslanstvo, ki ga v Sloveniji hoče uresničiti Združena levica ali SD. Ali primer Kitajske, o kateri Piketty pravi, da je na dobri poti, saj uvaja progresivne davčne stopnje, ki pa še vedno niso dovolj progresivne. Kakopak, kot levičarja ga bolj moti, da so se razlike med ljudmi v zadnjih dveh desetletjih povečale, kot pa to, da so pod vladavimo Mao Ce Tunga ljudje umirali od lakote.

Alimkot za Kanado ugotavlja Herbert Grubel, ker se je Piketty obregnil tudi ob to severnoameriško državo in jo dal za primer, kako se neenakost povečuje. Grubel piše: “Kanadski podatki bodo marsikoga presenetili: izmed sto delavcev, ki so bili leta 1990 v najnižjem kvintilu (petina oseb z najnižjimi dohodki), se jih je 19 let pozneje 87 premaknilo v višje kvintile. 21 se jih je uvrstilo v najvišji dohodkovni kvintil. Mobilnost dohodka se pokaže tudi v pomikih navzdol. Izmed sto Kanadčanov v najvišjem dohodkovnem razredu leta 1990 se jih je 19 let pozneje 36 pomaknilo v nižje kvintile. Še en pomemben podatek iz raziskave tega inštituta postavi na laž številna poročila o propadu srednjega razreda. Iste kanadske družine, ki so imele povprečne prihodke (usklajene z inflacijo) v najnižjem kvintilu leta 1990, so imele leta 2009 280 odstotkov višje prihodke. Med istim obdobjem se je družinam v najvišjem dohodkovnem razredu v devetdesetih letih prihodek povišal za samo 112 odstotkov. Povprečni prihodki srednjih treh kvintilov so se zvišali za 153 odstotkov. Ti podatki potrjujejo, da so vsi Kanadčani postali bogatejši – revni še bolj kot bogati. Srednji razred je več kot uspešno držal korak z bogatimi.” Dinamika porazdelitve prihodka, ki jo kažejo te statistike, je taka predvsem zaradi načina, kako služimo denar v življenju, meni Grubel, ki dodaja, da sta plača in produktivnost nizka, ko delavec stopi na trg delovne sile, s starostjo in delovnimi izkušnjami pa se viša, pozneje pa niža zaradi s starostjo povezane nezmožnosti za delo in upokojitve.

Ena od stvari, ki jo Piketty namerno spregleda, je, tehnološki napredek, ki prinaša blaginjo. In večina teh stvari (kot Facebook, Twitter, YouTube, brskalniki, portali medijev, knjige na internetu) je brezplačnih. Seveda levičarji spet menijo, da je to nekakšna pravica, nekakšna dolžnost velikih korporacij, da to zastonj delijo naokoli.

Neumnosti Pikettyja je še več. Od tega, da na podlagi zadnjih sto let kot jasnovidec napoveduje, da bo svetovni BDP v naslednjih desetletjih rasel po stopnji, ki je manjša od 1,5 odstotka (zaradi kopičenja neaktivnega bogastva pri enem odstotku svetovnega prebivalstva, čeprav je jasno, da gospodarsko rast omogočata svobodni trg in zasebna lastnina), do tega, da svojo teorije utemeljuje na nekaj najbogatejših državah, čeprav se neenakost na globalni ravni zmanjšuje že dve desetletji. In pri tem manipulira. Ko z Ginijevim koeficientom, ki je indikator stopnje neenakosti, dokazuje, da se neenakost znotraj posamičnih držav povečuje po njihovem povprečnem dohodku na prebivalca, sploh ne upošteva število prebivalcev posamične države. Zanj ima večmilijardna Kitajska isto težo kot majhna Slovenija.

Za vso neenakost je na koncu po Pikettyju kriv kapitalizem, čeprav so v zahodnih državah, ki naj bi bile nosilke tega družbenega reda, daleč od tega. Javna poraba je vse večja, trg je vse bolj reguliran, vse več je subvencij, davki naraščajo, osebne svobode in iniciative je vse manj. Samo primer. Pred sto leti, ki je po Pikettyju nekakšno izhodišče, je bila poraba države okoli 10 odstotkov BDP, danes je skoraj v vseh državah že prek 40 odstotkov BDP. Je to še kapitalizem? Liberalizem? Ali neoliberalizem? Liberalni ekonomisti pravijo, da je ravno vse večja moč države povzročila tolikšno neenakost. Država se namreč najrajši pogaja z velikimi korporacijami, tem pa je v interesu, da imajo v neki državi monopol, da politiki, ki jih obvladujejo lobisti, sprejmejo zakone, ki onemogočajo konkurenco.

Pikettyjev zaključek pa je kar srhljiv. V enem izmed poglavij pravi, da sta največja izuma 20. stoletja socialna država in progresivno obdavčenje. To na koncu nadgradi. Predlaga globalno obdavčenje, ki je po njegovo idealna oblika regulacije. Skratka, vse vlade tega sveta se morajo poenotiti in prisiliti vse banke, da bodo delile informacije o računih svojih komintentov. Da bi bilo to mogoče, bi svet potreboval neko globalno vlado, ki bi imela največjo moč v zgodovini človeštva. Piketty kot da ne vidi, da bi tak Big Brother globaliziral totalitarizem. Skozi celo knjigo izraža zaskrbljenost, ker se bogastvo na planetu kopiči v rokah peščice bogatih, potem pa predlaga koncentracijo politične (s tem pa ekonomske) moči v rokah nekaj globalnih birokratov. Tipično levičarsko. Tipično socialistično. Tipično komunistično. Ja, na Pikettyja bi bili ponosni vsi: od Marxa prek Stalina in Mao Ce Tunga do Tita in Ceaușescuja. Svet bi ob taki ureditvi potreboval še kakšno globalno politično policijo, kot so bile Securitate, Udba, Stasi ali KGB. In to naj bi prineslo enakost na globalni ravni.

Levičarska obsedenost z »našimi« avtocestami

Tednik Mladina, v zadnjem času zastavonoša boja proti neoliberalizmu in privatizaciji, je pred dnevi objavil članek z naslovom Adijo, avtoceste, v katerem svari pred privatizacijo slovenskih avtocest, kar naj bi bilo že dogovorjeno. V trenutku je svoj lonček pristavila še Združena levica (danes tudi sindikati), češ da gre za prizadevanja »za privatizacijo, s katero bi se obveznosti in tveganja prenesla na državo, donosne dejavnosti pa na prevzemnika ali koncesionarja. S tem bi Dars očistili vseh tistih funkcij, ki niso donosne, in jih prenesli na družbo za razvoj infrastrukture DRI ali na ministrstva.« Kar so seveda čiste neumnosti. Kajti koncesionar bi prevzel dolg Darsa, upravljanje in vzdrževanje avtocest, dobiček pa bi mu ostal. Cestnine bi se seveda podražile, vendar ne za vse. Avtoceste ne bi bile več socialna kategorija, katere plačujemo vsi, ne glede na to, ali se po njih vozimo ali ne, in ne glede na to, koliko po njih prevozimo, ampak tržna. Plačal bi toliko, kolikor se po njih voziš. Zdaj namreč tisti, ki naredijo manj kilometrov, subvencionirajo tistega, ki naredi več kilometrov. Kar je nepošteno. Toda očitno ravno to skrbi slovenske socialiste.

Zato, dragi moji levičarji, varuhi nacionalnega ali javnega interesa, prevzemite Dars, upravljajte in vzdržujte avtoceste, dobiček vam nadvse iskreno privoščim, če že pravite, da gre za izredno donosno podjetje in da je dolg Darsa »mala malica« ob taki donosnosti. Samo ne mene siliti, da boste to počeli z mojim denarjem in na moj račun. Mogoče je vaša bojazen, da bi država dobila premalo za koncesijo, in to na račun avtocest, za katere pravite, da so »naše«, povsem upravičena. Če menite, da med 2,5 in 3,2 milijarde evrov, kolikor naj bi po ocenah strokovnjakov kapnilo v državno blagajno (in potem vsako leto do izteka koncesije še nekaj deset milijonov evrov), ni dovolj, boste imeli priložnost celo zaslužiti. Jaz se odpovem svojemu deležu na avtocestnem križu, ki sem ga prigaral, ko sem plačeval davke. Dobrohotno vam ga podarim. Nikar se ne ozirajte na mene in ne skrbite za mojo blaginjo in varnost; povzročate škodo, če tega še ne veste. Ampak škodujte sebi, mene pa pustite primeru. In še nekaj. Tudi državno blagajno pustite pri miru, ko vam bo šlo z avtocestami za nohte.

Vizionarske zablode Viktorja Žaklja

Značke

kapitalizem, neoliberalizem, socializem, Viktor Žakelj

Ob nedavnem dnevu reformacije je zagrizen socialist Viktor Žakelj, viden funkcionar v socialističnem sistemu, danes pa predsednik Slovenskega protestantskega društva, razpravljal (šele danes sem pogledal posnetek), da je čas za novo reformacijo ter da se morata kapitalizem in neoliberalizem umakniti. Komu pa? Socializmu? Spet? Večina levičarskih komentatorjev mu je prikimavala, češ da je kapitalizem dober samo za peščico ljudi, da sta depresivnost in obremenjenost delavcev posledica izkoriščanja zlobnega kapitalista ter da ni upanja, da bi kapitalisti kdaj postali prijazni ljudje. Zato je potreben upor. Šele ko bodo produkcijska sredstva skupna last, bo možno drugačno in boljše življenje. Takrat egoistični posamezniki ne bodo tekmovali med seboj, ampak bosta prevladala sodelovanje in solidarnost. Takrat ne bo več brezposelnosti, vsi ljudje bodo srečni, vsi bodo imeli vse, kar si bodo poželeli. Seveda se tovrstni levičarski teoretiki zatečejo k Marxu. Vendar, kot smo se v to lahko prepričali v nekdanji Jugoslaviji (in tudi prebivalci vseh vzhodnih držav Evrope, ki so bili pod vplivom Rusije), to ni delovalo. Toda socialisti imajo tudi za to odgovor. Mogoče res ni delovalo, pravijo, ampak zdaj bo, ker smo se nekaj naučili. Pustimo take blodnje levičarskim teoretikom in poglejmo realnost.

Nasprotno od socializma, je kapitalizem močno prispeval k večji blaginji. Večina svetovnih dobrin, kot so televizor, pralni stroj, mikrovalovna pečica, mobilni telefoni, vse bolj izpopolnjeni in varni avtomobili, kar je vse posledica razvoja v kapitalističnih državah (čeprav levičarji trdijo, da to ni res, ker gre za pridobitve človeštva, ampak naj navedejo nekaj stvari, ki so nastale v socialističnih državah, pa jih danes uporablja ves svet), je postala tako samoumevna. Malodane so te dobrine že človekova pravica, da jih ima. Kljub temu socialisti govorijo o nemoralnem in do obisti pokvarjenem kapitalizmu. In je neverjetno, da ravno tisti, ki govorijo o večji zaposlenosti, manjši brezposelnosti, boljših plačah in pogojih za delavce, se čutijo poklicane, da je treba odpraviti kapitalizem, liberalizem. Toda prav slednje je, če lahko temu tako rečemo, ideologija, ki se zavzema za čim manj regulative s strani države, da se vsakomur omogoči, da začne s poslom, da so davki čim manjši. Več je liberalizma, več je podjetij in delodajalcev. In če je tega več, je tudi več delovnih mest, kjer so boljši delovni pogoji in kjer so boljše plače. Tako preprosta je ta zadeva, vendar se levičarji še vedno zatekajo k veliki in vsemogočni materi državi, ki naj regulira in prerazporeja, čeprav ravno to povzroča zmedo na trgu, kar ima v končni fazi za posledico manjše plače in večjo brezposelnost. S tem pa tudi nižji življenjski standard za delavce.

Levi teoretiki bodo oporekali, češ cilj kapitalista je čim večji dobiček, njegovo lastno bogatenje, kar pa lahko doseže tako, da delavcu nameni manjšo plačo. Pri tem pozabljajo na osnovno zakonitost prostega trga, ki se ji reče konkurenca. Več bo kapitalistov, več bo podjetij. Zato bo tudi večja konkurenca med njimi in večje povpraševanje po delovni sili. Če je večje povpraševanje po delavcih, bo delodajalec, da ga pridobi k sebi, ponudil tudi večjo plačo. In obratno. Čim bolj se država vpleta na trgu, postavlja prepreke, narekuje minimalne plače, dviguje davke, tem manj bo na trgu delodajalcev s podjetji. Ker bo povpraševanje po delavcih manjše, brezposelnih pa več, bodo posledično manjše tudi plače. Povedano drugače. Tisti, ki želi državljanom dobro, se bo zavzemal za svobodni trg, manjše davke, vitko državo in kar najmanj intervencionizma vlade. Kar z drugimi besedami pomeni, da se bo zavzemal za kapitalizem.

Da delavce v resnici izrablja država, ne pa prosti trg, je lepo obrazložil Matt Zwolinski z univerze v San Diegu v ZDA. Kratek video si lahko ogledate tukaj: http://www.youtube.com/watch?v=4Ttbj6LAu0A&spfreload=10

 

Juncker, davki in pravičniško Delo

Značke

Cristine Elisabet Fernández de Kirchner, Delo, Janez Markeš, Jean-Claude Juncker, kapitalizem, Luksemburg, neoliberalizem, Peter Žerjavič

V četrtek sem prebral zanimiv komentar Delovega (www.delo.si) bruseljskega dopisnika Petra Žerjaviča. Zanimiv zato, ker se za naslovom „Evropska (stran)pota: Monsieur Juncker, kaj pa davki?“ skriva tipična levičarsko socialistična miselnost, ki jo nekdaj ugleden slovenski časnik goji od začetka krize naprej, v njem pa so našli svoj prostor najbolj zagrizeni borci proti neoliberalizmu in zagovorniki kolektivizma. Kot recimo Janez Markeš, ki se po novem spozna tudi na svetovno ekonomijo in ki se je pred tedni čutil poklicanega, da pove nekaj krepkih na račun zlih skladov, ki od Argentine in njene predsednice Cristine Elisabet Fernández de Kirchnerjeve terjajo denar, ki so ga državi posodili. Seveda, Argentina, ki je nacionalizirala energetske (še posej tiste, ki se ukvarjajo z naftnimi derivati) in letalske družbe, ki svet in potencialne posojilodajalce zavaja s prirejanjem stopnje rasti BDP, ki daje svojim državljanom igre tako, da omogoča socializacijo prenosov nogometnih tekem, ki laže o stopnji inflacije, in še kaj bi se lahko našlo. Kako torej ne bi ogrela srce pravičniških piscev na Dunajski 5. Ampak o tem kdaj drugič. Poglejmo rajši, zakaj je Juncker, o katerem sicer tudi sam nimam najboljšega mnenja, zmotil levičarje.

Novi predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker je bil nekoč premier Luksemburga, državice, ki ima bruto domači proizvod na prebivalca višjega od 85 tisoč evrov (slovenski je lani znašal 17.750 evrov), ki velja v Evropi za eno od finančnih središč z nizkimi obdavčitvami in ki je pritegnila tuje vlagatelje tudi z ugodnimi davki, še posebej v času Junckerja. Postojte torej ob nekaterih globokih mislih komentatorja.

„Kot je pokazalo razkritje časnikarjev v okviru raziskovalnega projekta Luxembourg Leaks, je veliko vojvodstvo z inovativnimi modeli in finančnimi zvijačami naravnost spodbujalo orjake, kakršni so Amazon, Ikea ali Deutsche Bank, k izogibanju plačila davkov. Kar je Luksemburžanom zagotavljalo višji življenjski standard, je v sosednjih državah pomenilo manj denarja za zdravstvo, šolstvo, vrtce …“

Aha, zlobni neoliberalistični Juncker je z zvijačami privabljal tuje investitorje, da so vlagali v Luksemburg in tako zagotavljal višji standard svojim državljanom, in to na račun sosednjih držav, ki so zaradi tega koncepta imele manj denarja za zdravstvo, šolstvo, vrtce. No, te zvijače so bile nižji davki in davčne olajšave za tuje investitorje. Kaj je s tem narobe? Najbrž bi se morali zgledovati po Sloveniji, ki z visokimi davki izganja tuje investitorje in omogoča večjo blaginjo (denimo) avstrijskim državljanom.

„Sistem, ki je bil blizu modelu davčnih oaz, se je razbohotil med dolgoletno vladavino premiera Jean-Clauda Junckerja, ki je bil vedno zagovornik luksemburškega davčnega dampinga. Preden je leta 1988 postal finančni minister, so luksemburški skladi upravljali za 53 milijard evrov premoženja. Lani, ob koncu njegovega vodenja vlade, je vsota po navedbah Süddeutsche Zeitunga znašala − 3000 milijard.“

Prava groza! Luksemburg sicer ni davčna oaza, ampak je blizu temu. Po mnenju dušebrižnikov bi moral Luksemburg teh 3.000 milijard enakovredno porazdeliti vsem državam po Evropi. Pravzaprav bi jih moral socializirati, pa bi bil pošten. Tako pa ni. In davčni damping. Hm, če bi imel Luksemburg visoke davke, bi pa bilo vse v redu ali kaj? Avtor seveda ne pove, da je ta finančni sektor prinesel tretjino vseh davčnih prihodkov v državno blagajno in zaposloval petino prebivalstva. In da je to zagotavljalo velikodušno socialno državo.

„Luksemburške davčne zgodbe so kot smeti pod Junckerjevo preprogo. Predvsem zato, ker je bolj učinkovito spopadanje z izogibanjem plačevanju davkov med glavnimi političnimi cilji Unije.“

Super. Največji kriminalci v „novi EU“ bodo tisti, ki bodo poskrbeli, da jih države ne oropajo z višjimi davki. Avtor kar kliče po načinu, po katerem bi bogate s pištolo na sencah prisilili, da ostanejo v davčno neugodnih državah. S takim načinom razmišljanja bo šlo z EU samo še navzdol.

„Sklicevanje na zakonitost ravnanja velikega vojvodstva v njegovem času pri davčnih odpustkih mednarodnim podjetjem ne bo zadoščalo.“

Tipično levičarsko. Čeprav je v skladu z zakonom, je ravnanje kriminalno, ker ni v skladu z njihovo ideologijo, njihovim prepričanjem, da bi upravljali tudi s premoženjem drugih.

„Kočljiva je namreč predvsem legitimnost. Kdor Evropi obljublja nov začetek in napoveduje krepitev zaupanja državljanov v njene strukture, v času praznih državnih blagajn po vsej Evropi ne more braniti ureditve, ki je de facto spodbujanje davčnih utaj v korist peščice bogatih.“

Dejstva se seveda spet prirejajo. Tuji mediji pišejo, da je Juncker z nizkimi davki ustvaril finančni raj. Torej ni šlo za davčne utaje, ampak za zakonodajo, ki je velikim mednarodnim družbam zagotavljala, da so plačala kar najmanj davka in se izognila plačilu visokih dajatev v matični državi. Kaj ni jasno? Zakaj bi nekdo plačal recimo 20-odstoten davek v svoji državi, če lahko manjšega plača drugje ali pa se mu povsem izogne. Podobno se obnašajo potrošniki. Kupujejo tam, kjer je ceneje. Ne kupujejo denimo v Mercatorju, ampak v Sparu, če je neka dobrina cenejša. Enako je s kapitalom. Družbe na trgu niso neke humanitarne organizacije ali dobrodelna društva, ampak skrbijo, da imajo večji dobiček. Če država omogoči davčne olajšave, toliko boljše, če ne, poslovanje preseliš tja, kjer so nižji davki. To je tisto, česar levičarji ne razumejo, ampak še naprej trdijo, da so za tegobe tega sveta krive velike neoliberalne korporacije.

Resnica je seveda povsem nasprotna. Vse bolj pogoltne države, vse višji davki, razbohotene državne uprave in do skrajnosti regulirani trgi so kapital naravnost silili, da se je selil v davčno prijaznejše države. Kot noben posamezni potrošnik ne želi, da bi mu kdorkoli ukazoval, da bi kupoval tam, kjer je dražje ali „domače“, nihče ne more družbe prisiliti, da poslujejo tam, kjer so obremenitve največje. Zakaj neki. V ozadju je seveda zgodovinska želja levičarjev, da ne bi odločali samo o sebi, ampak tudi o usodi drugih.

Edino, kar je lahko v Luksemburgu sporno, in tega komentator ni problematiziral, je dotok denarja sumljivega porekla v luksemburške družbe (denar varuje bančna tajnost), ki skupaj z ugodno (ali pa ohlapno) davčno zakonodajo daje idealno priložnost za pranje denarja. Denar sumljivega porekla, denimo od kriminalnih dejavnosti (drog, orožja, trgovine z belim blagom), pa je stvar organov pregona, in to tudi v tistih državah, kjer se dogaja. Res pa je, da bi bilo dobro, ko bi luksemburška zakonodaja omogočila, da se bolj nadzirajo sumljive transakcije, ki so povezane s kriminalom. Toda velika večina družb posluje v Luksemburgu izključno zato, da se izogne nerazumno velikim davčnim stopnjam v svojih državah. Kar je povsem normalno. Kako to naredijo? Podjetje iz Slovenije ustanovi v Luksemburgu hčerinsko družbo. Ta nato posodi denar matičnemu podjetju, ki si tako v Sloveniji – zato, ker vrača kredit z obrestmi – zniža davčno osnove. Seveda ima zaradi tega hčerinska družba večjo davčno osnovo, vendar posluje v državi, kjer so davki manjši. Ko se potegne črta, ima družba večji dobiček, kot če bi vse to opravila v Sloveniji.

Če zaključimo. Velika večina bogatašev denar in posle ne seli v Luksemburg zato, da bi prala denar od kriminalnih dejavnosti ali da bi izvajala fiktivne posle, temveč zato, da bi se izognila visokim davkom v matičnih državah.

Levičarji in slovenski bogataši

Značke

Alenka Bratušek, bogataši, Joc Pečečnik, Slovenija, socialisti

Pred dnevi je revija Manager (www.manager.finance.si) objavila najnovejšo lestvico najbogatejših Slovencev. Opazno je, da se lestvica počasi čisti, saj z nje počasi izpadajo gradbeni, certifikatski in drugi tajkuni, ki so obogateli zaradi posebnosti slovenskega kapitalizma (če temu sploh lahko rečeno kapitalizem) oziroma državnega (pajdaškega) kapitalizma, ki z liberalizmom (ali pa neoliberalizmom, če že hočete) seveda nima nikakršne veze. V ospredje zdaj počasi prihajajo družinska podjetja. Tako sta na prvem mestu zakonca Login s podjetjem Outfit7, sledijo Sandi Češko s Studio Moderna, Albin in Tatjana Doberšek s podjetjem Engineering Dobersek in Joc Pečečnik z Interblockom. Posebnost vseh teh najbogatejših je (in to bi moralo skrbeti vlado), da poslujejo v tujini oziroma, da imajo sedeže podjetij v tujini. Eden izmed njih je navedel dva razloga. Prvi so visoki davki. Zakaj bi imel podjetje v Sloveniji, ko je davek na dobiček 17-odstoten, na Cipru pa je denimo samo 12,5-odstoten. Razlika je 4,5-odstotne točke, kar pomeni, da mu ob 50 milijonov evrov dobička, država v Sloveniji vzame 8,5 milijona evrov, na Cipru pa samo 6,25. Logično, da bo rajši posloval na Cipru. Kot drugi razlog pa je navedel varnost. Očitno ni „razumel“ domislice nekdanje premierke Alenke Bratušek, ki je lani dejala, da se ljudje ob višjih davkih počutijo bolj varne. Povedano drugače. Več ti država ukrade, bolj si varen. Ampak, hvala za tako varnost, si mislijo podjetni in gredo na tuje. Vendar je poslovnež mislil na drugo varnost, na stabilnejše poslovno okolje. V Sloveniji se razni ljudje, pripeti na državne jasli, ves čas izmišljajo nove in nove zakone in predpise, da bi kradli. Kar pomeni, da niti načrtovati ne moreš dobro, če ti vlada vsak dan predpiše nekaj novega. Seveda, vse z enim namenom – da ti pobere še več. Ampak to je že druga zgodba, poglejmo rajši reakcijo ljudi ob objavi lestvice najbogatejših.

„To niso najuspešnejši podjetniki, ampak tisti, ki so največ nakradli. So finančno krizo uporabili kot izgovor za to, da so še bolj obogateli in še bolj uničili državo, namesto da bi del svojega denarja dali v razvoj svojih podjetij in za plače tistim na robu.“

Ta zapis je na portalu nacionalne televizije (www.rtvslo.si) objavil nek zagrizen levičar pod psevdonimom »Kemik«, kaže pa razmišljanje tipičnega socialista. Bogati torej niso bogati zato, ker bi svoje bogastvo ustvarili s svojim delom, ampak ker kradejo revnim. Če ravno ne kradejo in so mogoče res nekaj ustvarili, imajo dobre zveze. In naprej. Če ne kradejo in nimajo dobrih zvez, pa izkoriščajo delavce, svoje zaposlene. Tem ljudem je nekaj normalnega, da mislijo, da so za njihove neuspehe krivi drugi. Skoraj nikoli ne pomislijo, da so sami odgovorni zase in za svojo usodo. Vsemu temu dodajo še misel, da je za vse kriv neoliberalizem, ki straši po svetu in ki so ga izkoristili bogati, da so še bogatejši. Tudi razmišljanje „Kemika“, „da bi del svojega denarja dali v razvoj svojih podjetij in za plače tistim na robu“, je tipično levičarsko. Vedno mislijo, da jim morajo drugi nekaj dati, da so jim dolžni dati, da morajo dati, da jih država mora prisiliti, da to, kar so zaslužili, morajo deliti z drugimi. Toda nikoli niti za hip ne pomislijo, da bi se še sami potrudili in kaj zaslužili. Socialisti so trdno prepričani, da je denar bogatašev tudi njihov, da je zato, ker imajo manj, kot recimo zakonca Login ali Joc Pečečnik, kriva neoliberalistična slovenska in svetovna zarota, ki zdaj vse bolj prihaja do izraza, korenine pa ima v zgodovinskem izkoriščanju delavskega razreda. Pravzaprav je treba levičarje po svoje občudovati, da tako trdno verjamejo v svoj prav. Oni niti v sanjah ne pomislijo, kaj šele, da bi se v to v budnem stanju pustili prepričati, da so neuspešni zaradi svoje zakompleksanosti, svojih osebnih lastnosti ali lastne nesposobnosti. Vedno so za njih krivi drugi, kar je seveda najlažje misliti. In v to se tudi najlažje prepriča druge. Pa je resnica veliko bolj banalna, kot bi si mislili. V ozadju je nič drugega kot bolestna ljubosumnost, da nekdo nekaj ima, drug pa ne. Gre za sveto jezo socialistov proti tistim, ki so drugačni. Kajti, če bi mislili drugače, širše, da so mogoče, pravim mogoče, kdaj krivi tudi sami, seveda ne bi bili levičarji, ne bi bili socialisti, ne bi verjeli v kolektivizem, kjer pa so oni sami vendarle bolj enaki od enakih, kar smo seveda imeli priložnost spremljati še četrt stoletja nazaj. Tako kot takrat komunisti, ki so imeli (no, vsaj mislili so tako) zgodovinsko nalogo, kaj nalogo, poslanstvo, da so se čutili poklicane, da upravljajo ne samo s tujim premoženjem (tega so tako ali tako nacionalizirali), ampak tudi z življenji drugih, sedanji socialisti, zadrti levičarji, kleni borci proti kapitalizmu, neoliberalizmu, ki običajno prihajajo s Fakultete za družbene vede ali Filozofske fakultete, menijo, da so prav oni poklicani, da delijo, razporejajo, prerazporejajo premoženje drugih, ker, tako si domišljajo, samo oni to znajo. Celo več. Menijo, da so drugi, drugačni, predvsem bogati, njihova last, zato gredo korak naprej in kot mesije tudi mislijo za druge. Socialistom ni nič dovolj, nič jim ni dovolj veliko, nič dovolj sveto, nič na svetu ni takega, kjer bi bila lahko meja njihovega ravnanja. Tudi če bi sami odpirali zadruge, razna socialna podjetja, kjer bi spet uvedli samoupravljanje, uvedli enake plače za vse, druge, ki bi delali drugače, ne bi pustili pri miru. To ni v njihovi naravi, hoteli bi urejati še njihov način življenja, poslovanje in delovanje.

Pravzaprav je neverjetno, koliko se je ta miselnost ustalila v glavah tostran Alp. Pa ne samo v Sloveniji, ampak tudi v Evropi in onstran luže. Čeprav vsi podatki kažejo, da svet z raznimi oblikami državnih pomoči še nikoli v zgodovini ni bil tako socializiran, da davki v razvitih državah, tam, kjer straši po mnenju socialistov najbolj okruten neoliberalizem, še nikoli niso bili tako visoki ter da vlade še nikoli v zgodovini niso tako posegale v trg, to socialistom ni dovolj. Ampak, saj veste kako je z levičarji. Oni nikoli ne sprejmejo dejstev, če se ne skladajo z njihovim razmišljanjem. Ali če si misel sposodimo pri Georgu Friedrichu Heglu: „Če dejstva ne ustrezajo potrebam, toliko slabše za dejstva.“ In tega se socialisti dosledno držijo.

Yugo in debeluhinja*

Značke

Jugoslavija, neoliberalizem, socializem

Bila je prava drama. Zaradi pomanjkanja deviz v Jugoslaviji se je Crvena zastava odločila, da bo avtomobil yugo prodajala v ZDA. Seveda so morali narediti jagodni izbor delavcev, kar ni bilo lahko. Ne bom delal za imperialiste, je bil eden od razlogov za zavrnitev »elitnega« delovnega mesta. Za socialiste povsem razumljiv argument, ni kaj. Drugi je bil kompleksnejši, lepo ga je pojasnil delavec beograjski televiziji: »Ritem življenja mi ne dopušča, da bi se zbujal zgodaj.« Logično, da bi se zgodaj zbujal in več delal, kljub boljši plači, ne gre. Anekdota pravi, da se je morala pred skoraj tridesetimi leti vključiti tovarniška partijska celica, da je izbrala dovolj za to delo zmožnih ljudi. Projekt je kasneje klavrno propadel, yugo pa je bil čez lužo izbran za najslabši avtomobil vseh časov. Nekako v tistem času je v Veliki Britaniji vladala Margaret Thatcher, ki je v imenu vitke države obračunala s sindikati, da si še danes niso opomogli, privatizirala državna podjetja, ukinila ali zmanjšala subvencije in krepko oklestila proračun.

S stališča novodobnih slovenskih levičarjev je bila takratna reakcija delavcev povsem normalna. Danes se to zrcali v protestih »proti diktaturi kapitala«, kot so pretekli teden vpili po ulicah, za vse drugo poskrbi mati država, ki izganja kapitaliste. In salonarskim levičarjem je v Sloveniji lepo. Nasprotno je v Angliji pokvarjena misel Miltona Friedmana pustila grozljive posledice. V živo so se lahko prepričali gledalci ITV v oddaji Danes zjutraj. Prizor je bil ganljiv, ko je voditeljica Katie Hopkins pod roko prijela 26-letno Christino Briggs, poosebljenje boja proti neoliberalizmu. Kot je razložila, je nedolžna žrtev te zlobne ideologije. Mati samohranilka pravi, da jo država ignorira, zato se obrača neposredno na davkoplačevalce, ki jo bodo zagotovo razumeli, če bo namesto dobrih 25 tisoč evrov letne socialne pomoči dobila več. Že zdaj si namreč težko privošči kitajsko hrano, kaj šele priljubljeno pico. Najbrž ni odveč podatek, da ima ta žrtev 160 kilogramov in indeks telesne mase 58, zato ne dobi službe. Poskušala je telovaditi, načrtovala plavanje, vendar bi jo to stalo 28 evrov mesečno, kar pomeni, da si z otrokoma ne bi mogla več mogla kupiti slastnih hamburgerjev v bližnjem McDonaldu. Kot skrbna je pripravljena za vsak shujšan kilogram vrniti 1,25 evra. Toda država ji mora (ima že zastonj občinsko stanovanje in plačano zdravstveno oskrbo) plačati zdravo hrano, saj kilogram paradižnika stane več kot njen priljubljen XXL čips Walkers. Njena stiska se je dotaknila socialističnih src povsod po Evropi in zdaj stiskajo pesti, da bodo neoliberalci do Christine sočutni in ji namenili nekaj tisočakov več. Kruto bi jo bilo prepustiti prostemu trgu.

*Tekst je bil objavljen v reviji Reporter, 3. novembra 2014