100 let oktobrske revolucije: Kdo je financiral in vodil rdeči teror?

Značke

AfD, Ariadna Tyrkova Williams, Benton Bradberry, boljševiška revolucija, CDU, FED, Friedrich Engels, George Soros, holokavst, Jacob Schiff, Karl Marx, KGB, Kuhn, Lenin, Lev Trocki, Loeb & Co., marksizem, Martin Hohmann, Montgomery Schuyler, Moses Hess, Nikolaj II. Ruski, NKVD, oktobrska revolucija, Olof Ashberg, Robert Wilton, Roza Luxemburg, skupina Spartak, socializem, Stalin, Tätervolk, Tito, Winston Churchill, Židi, Židje

Mineva 100 let od oktobrske revolucije, ki se je v Petrogradu začela v noči s 24. na 25. oktober 1917 po starem (julijanskem) oziroma od 7. na 8. november po novem (gregorijanskem) koledarju in ki se jo je prijelo tudi ime boljševiška revolucija. Ideja socializma (komunizma), ki se je v naslednjih desetletjih razširila v Azijo, Južno Ameriko, Afriko in po 2. svetovni vojni v Vzhodno Evropo, je povzročila morijo in opustošenje brez primere v zgodovini človeštva. Ne mislim se ukvarjati s socialističnim gospodarstvom, niti s politiko komunistov (o obojem sem že pisal), ampak o malo znanih podrobnostih boljševizma, ki so v resnici ključne za razumevanje dogajanj v 20. stoletja in obeh svetovnih vojn: (prvič), kdo so bili boljševiki; (drugič), kdo jih je financiral; (tretjič), kdo si je izmislil in vodil NKVD (kasneje KGB), zloglasno Stalinovo tajno policijo, ki je morila drugače misleče politične nasprotnike in po vzoru katere so nastale vse najbolj razvpite tajne policije (od Gestapa prek Mosada do Udbe, Stasija in Securitate).

Leta 2003 je bila v Nemčiji za (ne)besedo leta izbrana (beseda z negativnim prizvokom) beseda Tätervolk, ki se nanaša na idejo kolektivne krivde. To pomeni, da bi moral biti celoten narod odgovoren za dejanja prednikov. Sprejem nemške kolektivne krivde (za holokavst), s katero so Nemci živeli (in še živijo) od konca 2. svetovne vojne, je precej jezil Martina Hohmanna, nemškega poslanca CDU (danes je član AfD), ki je ob 3. oktobru (nemški dan enotnosti) 2003 v znamenitem govoru z naslovom Pravičnost za Nemčijo (Gerechtigkeit für Deutschland) na podlagi dokumentov iz sovjetskih arhivov razkril nekatere podatke o vodilnih kadrih NKVD. Gre za tako imenovano Petrovovo listo (1934 – 1941), ki je vodilne uslužbence zloglasne tajne policije razvrstila po različnih kriterijih, tudi po narodnosti. Iz dveh tabel je razvidno, da je bilo med leti 1934 in 1937 skoraj 40 odstotkov vodilnih v NKVD Židov, v celotnem sistemu državne varnosti pa je bilo med zaposlenimi 7 odstotkov Židov. Kasneje se je delež sicer zmanjševal (leta 1950 je delež Židov v operativnem sovjetskem kadru znašal le še 1,5 odstotka), a so bili v času največjega Stalinovega rdečega terorja (predstavljali samo 1,8 odstotka celotnega prebivalstva boljševističnega imperija, Rusov je bilo denimo 80 odstotkov) ključni za odstranjevanje ideoloških nasprotnikov socializma.

Martin Hohmann je s preprostimi matematičnimi operacijami izračunal, da je bilo slabih dva odstotka Židov odgovornih za skoraj 40 odstotkov stalinističnega terorja, medtem ko 80 odstotkov Rusov »samo« za 30 odstotkov. Povedano drugače. Če je Stalinov režim (po zelo konservativni oceni) med leti 1924 in 1953 odgovoren za smrt okoli 20 milijonov ljudi (po eni od teorij naj bi ta številka dosegala 62 milijonov), to pomeni, da so Židje v Rusiji odgovorni za smrt najmanj 8 milijonov ljudi, kar je več, kot je bilo uradno (po židovskih virih) žrtev holokavsta (6 milijonov). In naprej. To pomeni, da so Židje v Sovjetski zvezi 59-krat bolj odgovorni za rdeči teror na prebivalca kot pa avtohtoni Rusi, je v govoru poudaril Hohmann in se vprašal, zakaj se od Židov ne pričakuje kolektivna krivda za morijo drugače mislečih v času vladavine Stalina. Zoper Hohmanna je sledil pogrom, še enkrat več se je izkazalo, da je vsakršna kritika Židov v Nemčiji tabu tema, kar je zapisal celo novinar BBC.

Prijateljstvo in tesne vezi med boljševiki in Židi so še starejšega datuma. Za uvod se samo za trenutek ustavimo pri Marxu. Karl Marx, ideolog komunizma, najbrž najbolj zlobne ideologije v zgodovini, je bil vzgajan v judovstvu. Starša sta pobegnila pred antisemitizmom, Karlov dedek je bil židovski rabin z imenom Mordecai. Na Marxa je najbolj vplival Moses Hess, francoski židovski filozof, ki mu je omogočil, da je Rheinische Zeitung uporabil za levičarsko platformo. Hess je bil tudi tisti, ki je v komunista spreobračal Friedricha Engelsa, bogatega tekstilnega magnata, ki je kasneje financiral Karla Marxa iz dobičkov, ki jih je ustvaril v Nemčiji in Veliki Britaniji.

Marksizem se je dokaj hitro razširil po Evropi in pljusknil tudi prek luže, kjer so ga Židje, ki so se v 19. stoletju iz Rusije množično selili v Zahodno in Vzhodno Evropo ter ZDA, vzeli za svojega in prek njega uresničevali svoje interese. Komentator je v The Jewish Chronicle (najstarejši židovski časopis na svetu) zapisal, da je razlog, zakaj Židje sprejemajo boljševizem, v tem, da so »ideali boljševizma v mnogih točkah usklajeni z najboljšimi ideali judovstva«. Tudi zato so Židje financirali boljševike in jih podpirali. Ko so denimo boljševiki spomladi 1917 v Carnegie Hall v New Yorku slavili odstopno izjavo Nikolaja II. Ruskega, carja Rusije, kralja Poljske in princa Finske, so dobili telegram podpore od Jacoba Schiffa, bogatega židovskega poslovneža, ki je vodil investicijsko banko Kuhn, Loeb & Co. Ta banka je bila ena od ustanoviteljic ameriške centralne banke (FED), ki je nastala tako, da so židovski bančniki izpodrinili bogate industrialce, ki so nasprotovali centralni banki (o tem sem pisal TUKAJ). Telegram je objavil New York Times, Schiff pa je skušal zanikati svojo vpletenost, a je njegov vnuk John trideset let kasneje v New York Journalu (3. februar 1949) razkril, da je Jacob Schiff za boljševiško revolucijo namenil 20 milijonov dolarjev. In prav Schiff je leta 1905 že financiral Japonce v vojni proti carski Rusiji, istega leta so židovski bankirji financirali rusko revolucijo, ki ni bila uspešna.

V Evropi je bil eden glavnih financerjev boljševikov Olof Ashberg iz Stockholma, Žid, ki se je še po 2. svetovni vojni v Švici sestajal z Rusi. Diplomatski krogi v Švici so ga opisovali kot »sovjetskega bankirja«, ki je leta 1917 z izdatnimi denarnimi sredstvi Trockemu in Leninu (slednji je veljal za Rusa, a je imel nemške, ruske, židovske in mongolske korenine, njegova žena Nedežda pa naj bi bila Židinja, saj je njena družina kot družinski pogovorni jezik uporabljala jidiš, se pravi nemščino s hebrejskimi koreninami) pomagal izpeljati oktobrsko revolucijo. Takih židovskih bankirjev in poslovnežev, ki so financirali boljševike, je bilo še ve, a o njih kdaj drugič.

Kakorkoli, kmalu po židovskemu slavju v New Yorku je nazaj v Rusijo odpotoval Lev Trocki (v ZDA je pisal za Novy Mir, ki ga je Times kasneje označil za židovski časopis), ki je kasneje postal eden ključnih oblastnikov. Po njegovi zaslugi je rdeča zvezda najprej postala simbol Rdeče armade, kasneje pa komunizma. Med zgodovinarji krožita dve teoriji, kako je prišlo do tega. Po prvi peterokraka zvezda predstavlja pet prstov delavca, po drugi pa naj bi Trocki skušal najti simbol, ki spominja na davidovo zvezdo. Še najbližje heksagramu je bil pentagram.

Pravo ime Trockega je bilo Lev Davidovich Bronstein, po prihodu nazaj v Rusijo je postal najpomembnejši komisar, desna roka Lenina, ki je najbolj pripomogla, da so boljševiki oktobra 1917 v Moskvi in Peterburgu zrušili kratkotrajno demokratično izvoljeno vlado, ki je nastopila po odstopu carja Nikolaja (april – oktober 1917). Tudi zato so takratni kronisti iz Rusije poročali, da ni šlo za delavski upor oziroma ruski državni udar, ampak da je bila oktobrska revolucija pravzaprav židovski državni udar.

Guardianova (takrat se je časopis imenoval še Manchester Guardian in je bil za razliko od danes še verodostojen) dopisnica iz Moskve Ariadne Tyrkova Williams je zapisala: »V sovjetski republiki so vsi odbori in komisariati napolnjeni z Židi.« Winston Churchill, ki je pisal za Illustrated Sunday Herald, je 8. februarja 1920 zapisal: »Z izjemo Lenina je večina vodilnih oseb Židov. Poleg tega glavni navdih in gonilna moč prihajata od judovskih voditeljev.« A najpopolnejši opis rasnega ozadja članov boljševistične oblasti je dal Robert Wilton, dopisnik Timesa iz Rusije. Leta 1920 je v francoščini izdal knjigo Les derniers jours des Romanov, v kateri je objavil seznam članov centralnega komiteja komunistov, ljudskih komisarjev, izvršilnega odbora boljševikov in članov komisije za izredne razmere. Se pravi seznam tistih, ki so imeli v rokah oblast. Iz seznamov je razvidno, da je bila več kot polovica članov centralnega komiteja Židov, tudi več kot polovica članov sveta ljudskih komisarjev je bila Židov. Wilton, ki ga še danes obtožujejo antisemitizma, je pet let po objavi knjige umrl, uradni vzrok smrti je bil rak.

Podobno kot Tyrkova in Wilton so v svoje matične države poročali tudi drugi dopisniki in diplomati. William Oudendyk, nizozemski konzul v Sankt Peterburgu, je v zahodno Evropo poslal depešo, v kateri je zapisal, da »boljševizem organizirajo in izvajajo Židje«. Njegovo poročilo je bilo aprila 1919 vključeno »belo knjigo o Rusiji« oziroma v Zbirko poročil o Rusiji I., a je bilo hitro umaknjeno. Stotnik Montgomery Schuyler (G2 Intelligence), ki je bil operativec ameriških sil v Sankt Peterburgu, je zapisal: »Boljševistično gibanje je bilo že od samega začetka vodeno in pod nadzorom najmočnejših ruskih Židov.« Ta zapis hrani državni arhiv ZDA, kjer sta tudi dva telegrama. Prvi je od konzula Summersa (2. maj 1918) iz Moskve, ki navaja: »Židje prevladujejo v lokalni sovjetski vladi, protižidovsko razpoloženje med ljudmi narašča.« Drugi telegram je poslal Caldwell, konzul v Vladivostoku (5. julij 1918). Zapisal je: »Petdeset odstotkov sovjetske vlade v vsakem mestu sestavljajo Židje najhujše vrste«.

Ko je januarja 1924 Lenin umrl, se je začel boj za njegovo nasledstvo. Zmagal je Josip Stalin, ki ga še danes opisujejo kot antisemita, a resnica je diametralno nasprotna. Stalin je imel tri žene in vse so bile Židinje. Njegovi otroci so bili vzgajani v židovskem duhu, tudi poročali so se z Židi (hčerka Svetlana iz prvega zakona je imela štiri može, trije od teh so bili Židi). Podobno je bilo s Stalinovim pomočnikom Vjačeslavom Molotovom, enako z drugimi Stalinovimi nasledniki, kot je denimo Leonid Brežnjev, ki je bil poročen z Židinjo, njegovi otroci so bili vzgajani kot Židje. In še nekaj. Prav vsi zloglasni šefi boljševistične tajne službe, od Uritskyga do Berije, so bili Židje.

Enak recept je bil uporabljen drugod po Evropi. Leta 1919 je Bela Kun na Madžarskem organiziral socialistično revolucijo. Skoraj vsi člani vlade so bili Židje, kar je tudi povzročilo padec režima, saj jih Madžari niso marali. S sovjetsko pomočjo so se Židje vrnili na oblast leta 1945, ko je bil postavljen triumvirat: Matyas Rakosi (rojen kot Rosenfeld), Erno Gero (rojen kot Singer) in Zoltan Vas. Prva dva sta bila tudi člana krvave Kunove vlade. Najslavnejši madžarski Žid in eden najškodljivejših Zemljanov je danes George Soros.

Enako je bilo na Češkem, Poljskem, v Romuniji in tudi Titovi Jugoslaviji, kjer je bil glavni diktatorjev svetovalec Žid Moša Pijade. John Gunther je v knjigi Za zaveso v poglavju Tito in Jugoslavija zapisal, da je bil Pijade glavni mentor Josipa Broza in da je »ideološko strukturo, ki jo ima, dobil od tega pametnega starca«. Benton Bradberry je leta 2012 v knjigi razbil mit o Nemcih kot najbolj zlobnem narodu, ki je zakrivil obe svetovni vojni. Avtor trdi, da je šlo za agresivno politiko do Nemčije, nestabilnost sveta v 20. stoletju pa je zakrivila boljševistična revolucija, za katero so stali Židje. Bradberry je zapisal: »Najboljši dokaz o židovski naravi oktobrske revolucije in prevladi Židov v boljševistični vladi je tudi njihova vloga v komunističnih revolucijah, ki so se dogajale po Evropi.«

Po prvi svetovni vojni so Židje skušali prevzeti oblast tudi v Nemčiji. S pomočjo sovjetskega veleposlanika in židovskega denarja je skupina Spartak skušala zrušiti vlado. Upor je bil zatrt, voditelja Roza Luxemburg in Karl Liebknecht sta bila usmrčena. Židje so kasneje financirali nacionalsocializem oziroma zloglasno NSDAP, ki naj bi bila med 2. svetovno vojno odgovorna za holokavst. In ravno na to je leta 2003 v svojem govoru članom CDU opozoril uvodoma omenjeni Martin Hohmann: nihče ne terja od Židov, da na podlagi dedne krivde prevzamejo kolektivno odgovornost za početje med boljševiško revolucijo, se pravi, da bi bili kolektivno krivi za tisto, kar so počeli dve generaciji prej njihovi predniki. Zato tudi od Nemcev nima pravice nihče terjati, da sedanje generacije nosijo breme holokavsta. Zaradi teh besed so ga napadli mediji, obrekovali so ga v CDU (iz poslanske skupine je bil izgnan 14. novembra 2003, stranko je zapustil aprila 2004), kazensko so ga preganjali. A pregon so morali opustiti, ker v svojem govoru ni povedal ničesar neresničnega, njegova skovanka Tätervolk pa je postala (ne)beseda leta 2003.

Advertisements

Zadnji „modni krik“ levice so obtožbe z antisemitizmom

Značke

antifa, antisemit, antisemitizem, Bernard Brščič, Evropska komisija, Evropski parlament, Frans Timmermans, George Soros, Karl Marx, levičar, rasist, Robert Waltl, Viktor Orban, Žid

Nekoč sem napisal, bilo je v času največjega vala samooklicanih beguncev čez Balkan, da je obramba pred obtožbami rasizma kot hoja med kapljami. Se pravi – (skoraj) nemogoča. Na nesrečo levičarjev, ki so po dolgem in počez opletali in obtoževali z izrazi, da ne napišem žaljivkami, kot so rasist, ekstremist, nacist, ksenofob in fašist, je ostrina izrazov topela iz dneva v dan. Zato je bilo potrebno najti novo besedo, s katero bodo označevali svoje ideološke nasprotnike. Zadnji krik tovrstne levičarske mode je obtožba, da je nekdo antisemit.

Danes so antisemiti vsi, ki ne sprejemajo krivde prejšnjih generacij za pogrom Židov. Če ne sprejmeš tega križa, pomeni, da ne sprejemaš uradne razlage zgodovine. In če ne sprejemaš uradne razlage zgodovine, zanikaš holokavst. Če zanikaš holokavst, si nacist. In če si nacist, si, kakopak, tudi rasist, ksenofob in fašist. Skratka obtožba za antisemitizem je postala nadvse prikladna, da se nekoga, ki se s tabo ne strinja in ima drugačen pogled, obtožiš vsega hkrati: rasizma, ksenofobije in fašizma, za nameček pa še homofobije, transfobije in še česa.

Dokler tako obkladanje ostane na ravni medosebne komunikacije na družbenih omrežjih ali debate med posameznimi mediji, lahko človek le zamahne z roko – komu mar. Ko pa izrazi postanejo del besednjaka politikov za obračunavanje z drugače mislečim na nacionalni ali mednarodni ravni, postane vsa zadeva skrb vzbujajoča. Tak primer je podpredsednik Evropske komisije Frans Timmermans, nizozemski politik in levičar, ki je predsednika madžarske vlade Viktorja Orbana obtožil antisemitizma. Zakaj? Orban je v Evropskem parlamentu dejal, da je George Soros „ameriški finančni špekulant, ki napada Madžarsko“ in ki je uničil življenja milijonov Evropejcev.

Pozoren bralec je seveda opazil, da Orban ni ne omenil Židov, niti ni omenil, da je Soros Žid. Kljub temu to ni preprečilo Timmermansu, da na novinarsko vprašanje, ali bi Orbanove komentarje označil za antisemitske, odgovoril pritrdilno. Kar pomeni, da je dovolj, da na katerikoli način kritiziraš neko osebo, ki je židovskega porekla, in že si antisemit. Samo spomnite se besed Bernarda Brščiča, za katere je bil obtožen antisemitizma. Brščič je lahko danes prav vsak izmed nas. Vsa stvar gre namreč v smer, da bo dovolj, da boš rekel, da so predstave Roberta Waltla v Mini teatru slabe (ne glede na to, da se o okusih ne razpravlja, saj ima vsak drugačnega), pa boš čez noč postal antisemit.

Waltl je Žid in vodi Judovski kulturni center; zadnje čase je v soju žarometov, ker je napovedal tožbo zoper Brščiča. In če sledimo logiki “uglednega” Timmermansa, boš po novem kritiziral židovstvo, če boš kritiziral Waltla. To je sicer zelo sprevržena logika, ki pa postaja povsem legitimna v levičarskih političnih krogih, nanjo niso imuni tudi na desnici. Gre za perfidno tehnologijo, ki so jo antifašisti razvili za politično, kulturno in osebno diskreditacijo ljudi, ki mislijo drugače; predvsem s svojo glavo. Antisemitizma te obtožujejo ljudje, katerih večina je v svojih diplomskih, magistrskih ali doktorskih nalogah vsaj enkrat omenila Karla Marxa ali se nanj celo sklicevala. In Marx je bil deklarirani antisemit. In končno, antisemitizma te obtožujejo ljudje, ki slavijo in glorificirajo sistem, ki je Žide preganjal. Ne mislim na nacizem, ampak na socializem, ki je svoj antisemitizem skril pod krinko pregona kapitalistov, se pravi lastnikov proizvodnih sredstev.

Formula levice je sila preprosta. Če si levičar, si lahko antisemit, kolikor si duša in srce poželita, če nisi levičar, postaneš antisemit ne glede na to, kaj delaš in govoriš. Čeprav, kako ironično, so Izraelce in Žide prav levičarji še nedavno obtoževali nacizma.

Vzpon zla

Značke

Antony C. Sutton, centralne banke, crony kapitalizem, EU, kapitalizem, Karl Marx, socializem, Wall Street

Te dni mineva 100 let, odkar se je Lev Trocki iz ZDA vračal v Rusijo. Če je ta podatek splošno znan, je v tančico skrivnosti zavit odgovor na vprašanje, kako to, da se je Trocki, ki je v New Yorku preživel nekaj mesecev kot berač, vrnil v Rusijo z 10.000 dolarji v žepu (danes nekaj več kot 0,2 milijona dolarjev). In kako to, da sta mu ZDA in Velika Britanija to dopustili, čeprav sta vedeli, da se bo v Rusiji pridružil Leninu in vodil socialistično revolucijo. In Lenin? Kako je mogoče, da je v Rusijo z dovoljenjem nemškega generalštaba potoval v posebej zavarovanem vlaku? In kako to, da so bile Nemčija na eni strani ter Velika Britanija in ZDA na drugi strani v času medsebojne vojne tako usklajene, da so najbolj razvpitim boljševikom pomagale, da dosežejo ozemlje Rusije?

Kalifornijski ekonomist in zgodovinar Antony C. Sutton v knjigi Wall Street and the Bolshevik Revolution na podlagi redkih dokumentov korak za korakom razkriva, da sta Trocki in Lenin z nekaj več kot 10.000 revolucionarji za nadaljevanje revolucije in utrjevanje boljševizma dobivala veliko finančno podporo zahoda, predvsem ZDA, Velike Britanije in Nemčije. In isti bankirji, ki so financirali ruski boljševizem, so kasneje na oblast pripeljali nacizem in Adolfa Hitlerja. Po svoje je ironično, da so Židje, ki so že takrat obvladovali finančne institucije v najbolj razvitih državah, financirali svoj holokavst. Zato je možno samo dvoje: da jim je šlo pri Hitlerju nekaj »hudo narobe« ali pa so namenoma žrtvovali »nekaj evropskih rojakov«, da bi se lahko po 2. svetovni vojni oblikovali prvi zametki svetovne vlade. Kar se je 26. oktobra 1945 v San Franciscu z ustanovitvijo Organizacije združenih narodov tudi v resnici zgodilo.

Sutton v svoji knjigi na več vprašanj ne odgovori neposredno. Meni, da je šlo že v začetku 20. stoletja za uresničevanje načrta, da bi peščica ljudi (finančna elita in veliki industrialci ob pomoči politikov) nadzorovala celotno svetovno družbo. Socializem je namreč prinašal kolektivizem, ta pa korporativni socializem (na zahodu danes znan kot crony kapitalizem), se pravi, da imajo vladajoče (politične in ekonomske) elite monopol nad bogastvom. Vedeti je namreč treba, da je v 18. in 19. stoletju v zahodnih državah še prevladal liberalni kapitalizem, ki je prinesel največji skok v zgodovini človeštva. Nekateri so zelo obogateli, postali so elita, vendar je bilo njihovo bogastvo izpostavljeno prostemu trgu, ki deluje po načelu ponudbe in povpraševanja. Na prostem trgu namreč na trg vsak dan prihajajo novi in novi igralci, ki so običajno boljši od starih, ki lahko svoje bogastvo zaradi konkurence v hipu izgubijo. Zato je bilo treba »iznajti« način, da se tako oblikovane elite ne ohranijo samo desetletja, ampak stoletja. In marksistična ideologija statizma, ki je takrat začela strašiti po svetu, je tej eliti prišla prav.

Ste se kdaj vprašali, zakaj Karl Marx v svojem ključnem delu Kapital pojmom, kot so denar ali banke, posveti samo nekaj stavkov? Zakaj je bil največji nasprotnik denarja, ki ni izhajal iz zadolževanja? Zakaj je težko razumljiv in berljiv, poln nekih sofizmov, ko piše o finančnih institucijah in bankah? Jaz pravim – namenoma. Delal je v interesu bankirjev, s katerimi je našel skupno točko – internacionalizem in globalizem. Marxov umetni konflikt med delom in kapitalom, ki velja za klasično marksistično ideologijo (in tudi največjo zmoto v ekonomiji), koristi obojim. Če so za vrednote liberalnega kapitalizma (klasična desnica) veljale spoštovanje prava in človekovih pravic, prosti trg in konkurenca ter poudarjanje delavnosti, spoštovanja pogodb in poštenosti, za vrednote socializma (klasična levica) pa delitev, prerazporejanje bogastva, socialna pravičnost, skupna lastnina in enakost, tega danes ni več. Samo poglejte Evropsko unijo, ki sprejema take ukrepe, da bi se lahko takoj preimenovala v Socialistično zvezo evropskih držav, katere težnja je enotna evropska vlada.

Današnja levica in desnica nikoli ne postavita pod vprašaj samo naravo Evropske unije (prvotna EGS je bila mišljena kot prostotrgovinska cona, kar je dobro), ne njenega bančnega sistema. Ne, taka vprašanja danes očitno ne zanimajo nikogar. Globalistične elite (naj razjasnimo: globalizem kot svetovno trgovanje, ki temelji na prostovoljni menjavi dobrin, ni prav nič slabega; nasprotno, prinaša napredek) danes z zadovoljstvom gledajo tako na sodobno desnico kot na levico, ki se ukvarjata sami s sabo. Ob tem, da sprožijo migrantski val, da bi stara celina izgubila svojo identiteto, kar bi pomenilo, da bi lažje uresničili svoje globalistične in multikulturne načrte. O pravih vprašanjih skoraj nihče več ne razmišlja, vse skupaj vodi v popolni relativizem, apatijo. Sodobna zahodna družba je popolnoma izgubila smer, ki je bila pred več stoletji utemeljena na liberalnem kapitalizmu močnih nacionalnih držav na podlagi vrednot, za katere nihče ne ve, kje in kdaj v zgodovini človeštva so se pojavile in smo jih kasneje zapisali kot temeljne človekove pravice.

A naj bo dovolj, saj je tekst uvod v nekatere teme, ki se jim bom posvetil v naslednjih tednih ali mesecih. Gre za stvari, ki se nam zdijo samoumevne, ki ljudem prinašajo navidezno svobodo, toda v resnici ljudi potiskajo vse globlje v življenje v matrici. Poskusite si odgovoriti na preprosta vprašanja: Kaj je v resnici denar? Komu koristijo centralne banke? Kje dobijo denar? Zakaj nas prepričujejo, da je inflacija dobra? Kako je mogoče, da je denimo dolar celo 19. stoletje ohranil skoraj enako vrednost, medtem ko se je moč dolarja v 20. stoletju zmanjšala za okoli 20-krat? Komu je to koristilo? Od kod ideja, da deflacija pelje v recesijo? Zakaj danes tako desnica kot levica vztrajno razširjata zmoto, da kapitalizem temelji na potrošnji? Komu so bili namenjeni baselski sporazumi (Basel I leta 1988 in Basel II leta 2006)? Koga nobena kriza niti ne oplazi? Zakaj so vsi pretresi bili posledica deifikacije vlad? In najpomembnejše: Kdo v resnici določa vrednost vaše lastnine in sadov dela vaših rok?

Levičarji dočakali Marxov evangelij po Pikettyju v slovenščini

Značke

Alenka Bratušek, Associated Press, Delo, Dnevnik, Karl Marx, levičarji, Margaret Thatcher, Mladina, neoliberalizem, Ronald Reagan, Studio city, Thomas Piketty

Za slovenske levičarje, vernike marksizma in druge sovražnike svobode, je bil četrtek pravi praznik. Dočakali so slovenski prevod novodobne socialistične biblije – knjigo Kapital v 21. stoletju Thomasa Pikettyja. Pravzaprav bi se morala knjiga imenovati Evangelij po Marxu: Poskus vstajenja v 21. stoletju, ampak pustimo malenkosti.

O temu francoskemu ekonomistu in njegovi knjigi, ki je povzročila pravo histerijo med levico, ker tovariš Thomas sploh ne skriva, da je navdih za knjigo našel pri Karlu Marxu (čeprav so se njegove teorije že zdavnaj izkazale za popolnoma zgrešene), sem že pisal: o analizi domnevne globalne neenakosti, pravičnosti, kot si jo predstavljajo levičarji, socialističnem mitu, da revni vzdržujejo bogate, Pikettyjevi tezi, da bogati postajajo še bogatejši, in o tem, kako je študent MIT osmešil teorijo Pikettyja. Kljub uničujočim kritikam uglednih ekonomistov in dejstvu, da se knjiga sicer dobro prodaja, a zelo slabo bere, ga levica in njeni podporni mediji v vseh državah, kjer je izšel njegov prevod, slavijo kot novodobnega mesijo. Slovenija pač ni nobena izjema.

Tako je Delo v članku z naslovom Pikettyjeva presenetljiva, a zaslužena uspešnica lanskega leta zapisalo, da »gre za fenomen, saj so o knjigi, ki govori o ekonomiji, povsod po svetu pisali ne le resni mediji, ampak tudi tabloidi. Med drugim je razlog verjetno avtorjeva svojevrstna kritika ekonomske stroke in kolegov ekonomistov, za katere Piketty meni, da premalo berejo svetovno literaturo in so preveč zabubljeni v svoje teoretične modele.«

In še: »Knjiga zadeva vse nas in v tem lahko iščemo vzrok njene popularnosti. Največ prostora v njej je namenjenega dohodkovni neenakosti, za katero večina slovenskih ekonomistov meni, da pri nas ne obstaja in da smo v tem smislu ena najbolj egalitarnih družb na svetu.«

Največ prostora je posvečenega neenakosti, se pravi tistemu, kar levičarji ne razumejo. Ne obstaja namreč problem neenakosti, saj to ni problem per se, ampak povsem naraven pojav, saj smo ljudje različni. Ne mislim na tem mestu razpredati na dolgo in široko (bom drugič, ko bom slovenski prevod natančno prebral, ker me zanima, koliko se razlikuje od izvirnika), ampak oglejmo si kaj je o neenakosti zapisalo Delo v povojnem obdobju: »Po koncu druge svetovne vojne smo imeli v prvih povojnih desetletjih do sredine sedemdesetih let obdobje, ki v zgodovini kapitalizma velja za njegovo zlato dobo. To je bilo obdobje visoke gospodarske rasti, nizke družbene neenakosti, ipd. V sredini sedemdesetih let so se z vzponom pojava, ki ga Piketty imenuje »konzervativna revolucija«, ki ga je v anglosaškem svetu utelešata Ronald Reagan v ZDA in Margaret Thatcher v Veliki Britaniji ti trendi začeli obračati. Gospodarska rast je padla pod ustaljeno raven.« Če ponovimo: 50. in 60. leta so bila zlato obdobje kapitalizma, ker je bila družbena neenakost nizka, države so beležile visoke gospodarske rasti. Za razliko od danes, ko nam komentatorji od Mladine in Dela do Studia city in Dnevnika razlagajo, da živimo v času podivjanega neoliberalizma, ki uničuje socialno državo, krči pravice delavcem, privatizira izobraževanje in zdravstvo. Skratka, država namenja premalo denarja za tisto, čemur levičarji pravijo »javno«. Čeprav sem o tem že pisal, naj na kratko ponovim. Torej, kapitalizem pred pol stoletja je bil za levičarje tisti pravi, socialni kapitalizem, neenakost je bila majhna, novi kapitalizem oziroma neoliberalizem, pa je neusmiljen, neenakost med bogatimi in revnimi se povečuje. Človek bi pomislil, da je imela država v petdesetih in šestdesetih letih veliko vlogo, da so bili davki tako visoki, da so se lahko financirali socialni programi, ter da je obstajala obsežna regulacija, ki je nadzirala banke in podjetja.

Kot običajno je resnica povsem drugačna od tiste, ki jo predstavljajo tovariši socialisti. Če pogledamo znanstveno delo profesorjev Thomasa R. Cusacka in Susanne Fuchs, ki sta analizirala vpliv države na posamezna gospodarstva in socialno politiko, takoj opazimo, da je bil kapitalizem od leta 1950 do leta 1970, ki ga delo imenuje zlata doba kapitalizma z majhno neenakostjo, veliko bolj dereguliran, država pa je namenjala za socialne programe veliko manj denarja, kot to počne danes. Samo za primer: povprečna javna poraba v 18 najbolj razvitih kapitalističnih državah je leta 1950 znašala 23,9 odstotka BDP in leta 1960 27,4 odstotka, medtem ko je lani znašala že 47,2 odstotka. Če pogledamo še posamezne države. V zlati dobi kapitalizma so najmanjšo javno porabo imele Japonska (15,9 odstotka BDP), Danska (19,6 odstotka BDP), Švica (20,8 odstotka BDP), ZDA (22,4 odstotka BDP) in Italija (23 odstotkov BDP), danes, ko po mnenju socialistov vlada krut neoliberalizem, pa javna poraba v vseh državah (razen v Švici in Avstraliji) krepko presega 40 odstotkov BDP. Povedano drugače: od petdesetih let prejšnjega stoletja se je javna poraba zelo povečala, prav tako se je povečal javni dolg, regulacija je postala strožja, vse več denarja se je namenilo za socialne programe. Skratka, vse je bilo diametralno nasprotno tistemu, kar trdijo levičarji. Torej, če imamo danes neoliberalni kapitalizem, kako bi potem v resnici morali poimenovati kapitalizem pred pol stoletja, kjer je država za socialne programe namenila do trikrat manj denarja, ko je bila javna poraba samo petina BDP? Super ultra neoliberalni kapitalizem?

Edini logičen sklep je, da so ravno državni intervencionizem, vse večja regulacija, nenasitna država s svojo potrošnjo in vse višji davki povzročili vse večjo neenakost, o kateri govorijo levičarji.

Marx, Piketty in Luka Mesec

Značke

Karl Marx, Luka Mesec, neenakost, neoliberalizem, Thomas Piketty

Minilo bo skoraj leto dni, odkar je Thomas Piketty najavil knjigo Kapital v 21. stoletju (Capital in the Twenty-First Century) in dobre pol leta je minilo, ko je izšla. In medtem ko jo je večina resnih ekonomistov raztrgala, ker je Piketty manipuliral s podatki in seveda, kot je pač za levičarje značilno, prišel do napačnih zaključkov, je medtem postala nekakšna biblija slovenskih socialistov – ki jo citirajo, pa če je to potrebno ali ne – kot pred leti Doktrino šoka (The Shock Doctrine) Naomi Klein. Primer je zadnji predlog Združene levice Luke Meseca, ki želi še bolj obdavčiti plače, saj predlaga, da bi 50-odstotno dohodnino uveljavili že pri 38.000 evrih letne osnove. Tako naj bi zmanjšali razliko med bogatimi in revnimi. Kar je norost, kljub temu pa Združeno levico (ZL) in liderja Luko Meseca časopis Delo in nacionalna televizija povzdigujeta na raven božanstva.

A da ne bomo preveč zašli. Bistvo ugotovitev Pikettyja, ki prihaja s Paris School of Economics, je sicer, da bogati postajajo še bogatejši, revni pa še bolj revni. Seveda je postala svetovna uspešnica, Piketty pa, kot se za levičarje, ki se najbolj znajdejo oziroma jim gre najboljše v kapitalizmu, služi mastne denarje. Ampak človek mu privošči, saj je izdal bestseller, ki se prodaja. Kupi ga lahko, kdor hoče. Revni ga zagotovo ne, ker nimajo denarja, jim pa zato socialisti prek mainstream medijev sporočajo, in to ni nič novega, da niso sami krivi, ker so revni, ampak je kriv neoliberalizem, ko bogati izkoriščajo manj bogate in na ta račun bogatijo. Torej, neenakost na globalni (in tudi nacionalni) ravni je posledica zlega kapitalizma, podjetnikov, managerjev in dedičev, ki bogatijo na račun delavcev oziroma tistih, ki delajo. Seveda je spregledano bistvo in sodeč po Pikettyju se zdi, kot da globalnega poslovanja, najnovejše tehnološke revolucije (iphonov, če že hočete) in vsakodnevnih inovacij, ki lastnikom omogočajo, da znižujejo stroške na raven, ki si jo pred leti niti zamisliti niso mogli, sploh ni. Pri tem je uporabil linearno statistiko (kot vsi levičarji, ki želijo dokazati svoj prav), namesto dinamične, ki bi seveda pokazala povsem drugačno sliko: ja, res je, bogati postajajo vse bogatejši, toda po drugi strani postajajo revni vse bolj bogati. In Piketty je kot dokaze za svoje nebulozne trditve uporabil podatke ZDA, Kanade, Francije in Velike Britanije, se pravi najbolj bogate države sveta, zanemaril pa svet na globalni ravni in dejstvo, da živimo v 21. stoletju in ne več v 19. stoletju, od koder francoski ekonomist črpa navdihe. Kar za socialiste ni nič novega. Skratka, Piketty analizira svet, kot da bi živel v 19. stoletju ali v začetku 20. stoletja; populistično, s podatki in izračuni manipulirajoče. Zato je s svojo knjigo v 21. stoletju to, vsaj za zdaj, kar je bil Karl Marx v 19. stoletju (Das Kapital) in John Maynard Keynes (The General Theory of Employment, Interest and Money) v 20. stoletju. Za oba pa vemo, da sta s svojimi teorijami pogorela. Tako kot Piketty, ki ni upošteval, da svet premore globalne tehnološke guruje, superzvezdnike in inovatorje, ki svoje izume znajo prodajati, znajo mobilizirati ljudi, da jih kupujejo (kjub temu, da jih izdelujejo na Kitajskem) in pri tem zelo zelo zaslužiti. Taki so Mark Zuckerberg, Steve Jobs, Bill Gates ali Richard Branson. In če običajnim smrtnikom, ki mislijo, da je za njihov neuspeh vedno in zagotovo kriv nekdo drug, da nima tako velike plače, ker ga vedno nekdo izkorišča, in podobne traparije, še nekako odpustimo, pa bi kritikom, ki so knjigo Kapital v 21. stoletju takoj vzeli za suho zlato, težko spregledali. “Noben izmed številnih recenzentov ni opazil, da imajo obsežne Pikettyjeve statistike omejeno pomembnost za njegovo neomarksistično ugotovitev o neizogibnosti naraščajoče neenakosti, socialnih nemirov in kolapsu trenutne tržne ekonomije. Statistika, ki jo uporablja, so posnetki razdelitve prihodka in premoženja: kot da bi fotografiral prebivalstvo, kompozicija pa se spreminja z vsako sliko,” je dejal Herbert Grubel, zaslužni profesor ekonomije na kanadski univerzi Simona Fraserja.

Pikettyjev novi komunistični manifest (ali manifest za 21. stoletje) je zgrešen, manipulativen, namenjen tistim, ki verjamejo, da je mati Zemlja ravna plošča. Nekateri ugledni profesorji in tudi amaterski ekonomisti, za levičarje seveda sluge neoliberalizma, so ga povsem raztrgali: Herbert Grubel (http://www.reporter.si/herbert-grubel-ko-piketty-zgre%C5%A1i/27401), Xavier Sala-i-Martin (http://salaimartin.com/randomthoughts/item/720#), Chris Giles (http://www.ft.com/intl/cms/s/2/e1f343ca-e281-11e3-89fd-00144feabdc0.html), Skyler Lehto (http://www.youtube.com/watch?v=V0h0HMZLDCQ), Jon Hartley (http://www.forbes.com/sites/jonhartley/2014/10/17/why-economists-disagree-with-pikettys-r-g-hypothesis-on-wealth-inequality/) in Justin Wolfers (http://www.economist.com/blogs/freeexchange/2014/06/thomas-pikettys-capital), če omenimo samo nekatere. Piketty skozi svojo knjigo, ki – seveda, uganili ste – temelji na Marxoni delovni teoriji vrednosti (iz tega potem izpelje neverjetne zaključke), ki pravi, da (tržno) vrednost določenega proizvoda ali storitve določa delo, ki je bilo vloženo oziroma da (vsako) delo nujno ustvarja vrednost. To pomeni: več dela prinaša večjo vrednost. Iz tega sledi raziskovanje tovariša Thomasa o neenakosti in rasti gospodarstva v kapitalizmu, kar pripelje do zaključka, da je na daljši rok stopnja dobička kapitala večja od gospodarske rasti ter da je to nevarnost demokraciji, saj se bogastvo koncentrira v rokah peščice ljudi. Povedano drugače, vrednost kapitala, ki je v rokah bogatih, bo rastla sama od sebe in tako se povečuje neenakost med ljudmi. Da bi to rešil, Piketty predlaga, da bi najvišje dohodke na obdavčili po 80-odstotni stopnji, premoženje pa med 5 in 10 odstotki. Vsekakor je Thomas dostojen naslednik svojega intelektualnega očeta Karla Marxa.

Oglejmo si nekaj največjih zablod Thomasa Pikettyja.

Pikettyjev zaključek, da bogati postajajo vedno bogatejši, revni pa vse bolj revni, je napačen. V resnici vsi postajajo bolj bogati – revni še bolj kot bogataši, kažejo statistike. Francoski ekonomist večino neenakomernosti bogastva pripiše vedno večjim prihrankom in dediščini bogatih. Njegova formula je r>g, da je stopnja donosa bogastva večja od gospodarske rasti. Pravzaprav to pomeni, da je stopnja rasti nakopičenega (ali podedovanega) bogastva večja od stopnje rasti naložbe, v katero je nekdo vložil denar (ali prihranke). Torej, prihranke se ne splača vlagati, ker bo stopnja rasti vedno nižja, kot če ne bi počeli ničesar. Povedano drugače: premoženje bogatih narašča samo od sebe, ne da bi sploh kaj delali. Njegov zaključek, zakaj je tako, pa je napačen. Porast vsega bogastva v zadnjih desetletjih je posledica rasti cen nepremičnin. Pravzaprav je neverjetno, da Piketty tega sam ne vidi, čeprav so v njegovi knjigi objavljeni številni grafi (za ZDA, Kanado, Veliko Britanijo), ki dokazujejo prav to. Namreč, da je rast vrednosti kapitala posledica rasti vrednosti objektov, ne pa zaradi izkoriščanja delavcev. Zadeva je tudi metodološko vprašljiva. Piketty ne loči med kapitalom in bogastvom. Po njegovi logiki bi morali pod kapital šteti tudi obleke, knjige na knjižnih policah, avtomobile in še kaj.

Piketty meni, da je neenakost največji problem sodobnega sveta. Toda v resnici je neenakost povsem ravani pojav. Ljudje smo različni: smo fizično in psihološko različni, nismo enako pametni, nimamo enakih okusov, nismo enako produktivni, različno doživljamo različne zvrsti glasbe, vsakdo ima neko delo rajši kot drugi, in še kaj. Vsa ta različnost nujno vodi tudi do različnosti v bogastvu, neenakosti, če že hočete. Kar je zanimivo, saj levičarji vedno poudarjajo drugačnost, ki nas bogati. Zato je njihovo nasprotovanje zares nerazumljivo.

Če je kaj težava, je to revščina, pa še ta je relativna. V Sloveniji levičarji revščino vidijo skozi plačo. Tako v Sloveniji danes velja, da je letni prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo je znašal 7.111 evrov, večina ljudi, ki ne dosega tega praga. Takih, kii težko ali zelo težko preživijo mesec, pa je po podatkih statističnega urada že več kot tretjina. Ob tem je zanimivo, da je okoli 90 odstotkov stanovanjskih objektov (družinskih hiš ali stanovanj v blokih) v lasti fizičnih oseb. Torej v Sloveniji se revščina opredeljuje glede na dohodek in ne na premoženje. Povedano drugače. Tisti, ki ima minimalno plačo (neklaj prek 700 evrov neto na mesec) in v lasti stanovanje je večji trevež kot tisti, ki ima 2.000 evrov neto mesečnega dohodka in živi v najemniškem stanovanju. Na podobno “težavo” naleti Piketty, ki ZDA kot najbolj neoliberalno državo na svetu, ki je izvor vsega zla, opisuje kot deželo, kjer so razlike med bogatimi in revnimi največje, kjer je izkoriščanje delavcev najbolj brutalno, kjer je tekma za preživetje in nekaj imeti najbolj nečloveška. No, poglejmo, ali to drži ali ne.

Od tistih 80 odstotkov prebivalcev ZDA, ki jih Piketty omenja kot revne, ima 90 odstotkov mikrovalovne pečice, večina ima klimatske naprave, 70 odstotkov satelitsko ali kabelsko televizijo, v tretjini primerov je njihov televizor vrhunska plazma ali LCD. Od teh “revnih” ima 75 odstotkov avtomobil, 31 odstotkov ima več kot en avtomobil, več kot polovica otrok revnih staršev ima konzole za igre (PlayStation ali pa Xbox) in 40 odstotkov revnih v ZDA je lastnikov svojih stanovanj ali hiš. To so podatki za leto 2010, podatki za predkrizno leto 2005 pa kažejo, da je skoraj 70 odstotkov teh revnih družin imelo doma več kot en televizor, četrtina je imela pomivalni stroj, več kot petina je imela več kot en DVD player in kar 99,6 odstotka jih je imelo hladilnik. Nekatere družine, ki so spadale v skupino revnih, so imele doma celo jacuzzi. Prava revščina, ni kaj. Skratka, vprašanje je, ali je boljše biti neenak v bogati državi z bogataši ali enak v revni državi. Levičarji, ki menijo, kot jih je razumeti, bi seveda rajši videli (ker v tem okolju najboljše delujejo, čeprav se najboljše počutijo v kapitalizmu), da bi bili vsi ljudje enako revni, kot pa neenako bogati. Povedano drugače: revni naj bodo še bolj revni, samo da bodo bogati manj bogati. To je njihovo vodilo, to je poslanstvo, ki ga v Sloveniji hoče uresničiti Združena levica ali SD. Ali primer Kitajske, o kateri Piketty pravi, da je na dobri poti, saj uvaja progresivne davčne stopnje, ki pa še vedno niso dovolj progresivne. Kakopak, kot levičarja ga bolj moti, da so se razlike med ljudmi v zadnjih dveh desetletjih povečale, kot pa to, da so pod vladavimo Mao Ce Tunga ljudje umirali od lakote.

Alimkot za Kanado ugotavlja Herbert Grubel, ker se je Piketty obregnil tudi ob to severnoameriško državo in jo dal za primer, kako se neenakost povečuje. Grubel piše: “Kanadski podatki bodo marsikoga presenetili: izmed sto delavcev, ki so bili leta 1990 v najnižjem kvintilu (petina oseb z najnižjimi dohodki), se jih je 19 let pozneje 87 premaknilo v višje kvintile. 21 se jih je uvrstilo v najvišji dohodkovni kvintil. Mobilnost dohodka se pokaže tudi v pomikih navzdol. Izmed sto Kanadčanov v najvišjem dohodkovnem razredu leta 1990 se jih je 19 let pozneje 36 pomaknilo v nižje kvintile. Še en pomemben podatek iz raziskave tega inštituta postavi na laž številna poročila o propadu srednjega razreda. Iste kanadske družine, ki so imele povprečne prihodke (usklajene z inflacijo) v najnižjem kvintilu leta 1990, so imele leta 2009 280 odstotkov višje prihodke. Med istim obdobjem se je družinam v najvišjem dohodkovnem razredu v devetdesetih letih prihodek povišal za samo 112 odstotkov. Povprečni prihodki srednjih treh kvintilov so se zvišali za 153 odstotkov. Ti podatki potrjujejo, da so vsi Kanadčani postali bogatejši – revni še bolj kot bogati. Srednji razred je več kot uspešno držal korak z bogatimi.” Dinamika porazdelitve prihodka, ki jo kažejo te statistike, je taka predvsem zaradi načina, kako služimo denar v življenju, meni Grubel, ki dodaja, da sta plača in produktivnost nizka, ko delavec stopi na trg delovne sile, s starostjo in delovnimi izkušnjami pa se viša, pozneje pa niža zaradi s starostjo povezane nezmožnosti za delo in upokojitve.

Ena od stvari, ki jo Piketty namerno spregleda, je, tehnološki napredek, ki prinaša blaginjo. In večina teh stvari (kot Facebook, Twitter, YouTube, brskalniki, portali medijev, knjige na internetu) je brezplačnih. Seveda levičarji spet menijo, da je to nekakšna pravica, nekakšna dolžnost velikih korporacij, da to zastonj delijo naokoli.

Neumnosti Pikettyja je še več. Od tega, da na podlagi zadnjih sto let kot jasnovidec napoveduje, da bo svetovni BDP v naslednjih desetletjih rasel po stopnji, ki je manjša od 1,5 odstotka (zaradi kopičenja neaktivnega bogastva pri enem odstotku svetovnega prebivalstva, čeprav je jasno, da gospodarsko rast omogočata svobodni trg in zasebna lastnina), do tega, da svojo teorije utemeljuje na nekaj najbogatejših državah, čeprav se neenakost na globalni ravni zmanjšuje že dve desetletji. In pri tem manipulira. Ko z Ginijevim koeficientom, ki je indikator stopnje neenakosti, dokazuje, da se neenakost znotraj posamičnih držav povečuje po njihovem povprečnem dohodku na prebivalca, sploh ne upošteva število prebivalcev posamične države. Zanj ima večmilijardna Kitajska isto težo kot majhna Slovenija.

Za vso neenakost je na koncu po Pikettyju kriv kapitalizem, čeprav so v zahodnih državah, ki naj bi bile nosilke tega družbenega reda, daleč od tega. Javna poraba je vse večja, trg je vse bolj reguliran, vse več je subvencij, davki naraščajo, osebne svobode in iniciative je vse manj. Samo primer. Pred sto leti, ki je po Pikettyju nekakšno izhodišče, je bila poraba države okoli 10 odstotkov BDP, danes je skoraj v vseh državah že prek 40 odstotkov BDP. Je to še kapitalizem? Liberalizem? Ali neoliberalizem? Liberalni ekonomisti pravijo, da je ravno vse večja moč države povzročila tolikšno neenakost. Država se namreč najrajši pogaja z velikimi korporacijami, tem pa je v interesu, da imajo v neki državi monopol, da politiki, ki jih obvladujejo lobisti, sprejmejo zakone, ki onemogočajo konkurenco.

Pikettyjev zaključek pa je kar srhljiv. V enem izmed poglavij pravi, da sta največja izuma 20. stoletja socialna država in progresivno obdavčenje. To na koncu nadgradi. Predlaga globalno obdavčenje, ki je po njegovo idealna oblika regulacije. Skratka, vse vlade tega sveta se morajo poenotiti in prisiliti vse banke, da bodo delile informacije o računih svojih komintentov. Da bi bilo to mogoče, bi svet potreboval neko globalno vlado, ki bi imela največjo moč v zgodovini človeštva. Piketty kot da ne vidi, da bi tak Big Brother globaliziral totalitarizem. Skozi celo knjigo izraža zaskrbljenost, ker se bogastvo na planetu kopiči v rokah peščice bogatih, potem pa predlaga koncentracijo politične (s tem pa ekonomske) moči v rokah nekaj globalnih birokratov. Tipično levičarsko. Tipično socialistično. Tipično komunistično. Ja, na Pikettyja bi bili ponosni vsi: od Marxa prek Stalina in Mao Ce Tunga do Tita in Ceaușescuja. Svet bi ob taki ureditvi potreboval še kakšno globalno politično policijo, kot so bile Securitate, Udba, Stasi ali KGB. In to naj bi prineslo enakost na globalni ravni.

Ronaldo in ekonomska neenakost

Značke

Adam Smith, Anders Chydenius, Cristiano Ronaldo, Karl Marx, mejna koristnost, socialisti

Pred današnjo tekmo Lige prvakov med Realom in Liverpoolom se podobno kot pred vsako tekmo, ko igra Cristiano Ronaldo (ali drugi globalni nogometni zvezdniki), po družbenih omrežjih razvijejo vroče debate, ali si Portugalec pri Realu zasluži 21 milijonov evrov letne plače ali ne. On samo teče po igrišču, udarja po žogi, medtem ko denimo učiteljica v španski prestolnici, kjer ima domicil kraljevi klub, zasluži 1000-krat manj. Torej, ali je njeno delo res 1000-krat manj vredno kot Ronaldovo. Kakopak je to tudi izhodišče, da se debata o nogometu razširi na debato o ekonomiji. In kot je to običajno, se tako kot na nogomet tudi na ekonomijo nenadoma vsi spoznajo. Od tod do razprave o nepravično razdeljenem svetovnem bogastvu, ki ga je treba prerazdeliti, ni več daleč. Da je svet vse bolj krivičen, naj bi dokazoval podatek neke človekoljubne organizacije Oxfam, da se je število milijarderjev od začetka krize (leta 2009) podvojilo, tako da jih je danes 1.646. In da svetovna elita, seveda neoliberalistična, bogastvo samo kopiči, medtem ko se na stotine milijone ljudi na svetu bojuje z revščino. Skratka, razlike v prihodkih in obstoječem bogastvu posameznika, tako pravijo, povzročajo ne samo ekonomskih, ampak tudi družbene težave. Učiteljica po njihovem mnenju za pošteno delo dobi nepošteno plačilo, Ronaldo pa ravno obratno. Tako pridemo do znanega levičarskega gesla, da bi morali vsi za pošteno delo dobiti pošteno plačilo. Seveda socialistični pravičniki pridejo v zagato, ko je treba pojasniti, kaj je »pošteno delo« in kaj »pošteno plačilo«, kako to ovrednotiti, kaj določa ceno dela in kaj določa višino plačila. Ker bi bilo seveda za njih, ki prezirajo kapitalizem, ki povzroča revščino in vse tegobe tega sveta, bogokletno, da bi razlike pojasnili s trgom, se hočeš nočeš morajo zateči k vsemogočnemu Karlu Marxu in njegovi delovni teoriji vrednosti, čeprav se je izkazala za popolnoma napačno, resni ekonomisti pa v njej ne vidijo nikakršnega smisla, razen blodenj nemškega filozofa. Ampak ker se dobro sliši, jo vedno znova (posebej sindikati) poudarjajo, vanjo pa po gonji proti zlobnemu neoliberalizmu verjame že večina Slovencev. Preden pojasnimo, da gre pri razlikah med prihodki Ronalda in španske učiteljice za tako imenovano mejno koristnost, si oglejmo zablodo levičarjev o delovni teoriji vrednosti, ki je v boju v imenu revščine proti bogatim zelo priročna. Hrvaški bloger Tko je John Galt (www.tkojejohngalt.wordpress.com) poda izvrsten primer, ki ga zaradi lažjega razumevanja te Marxove neumnosti prenesimo okolje na sončni strani Alp.

Vzemimo primer dostave paketa iz Vrhnike v Ljubljano v enem dnevu. Naročniku je pomembno, da paket pride do konca dneva, za storitev pa je pripravljen plačati 20 evrov. Odzovejo se trije dostavljalci.

1. motorist – za ceno 20 evrov dostavi paket in se vrne nazaj v eni uri;

2. kolesar – za ceno 20 evrov dostavi paket in se vrne nazaj v dveh urah;

3. pešec – za ceno 20 evrov dostavi paket in se vrne nazaj v osmih urah.

Kaj je zdaj delovna teorija vrednosti? Teorija pravi, da (tržno) vrednost določenega proizvoda ali storitve določa delo, ki je bilo vloženo oziroma da (vsako) delo nujno ustvarja vrednost. To pomeni: več dela prinaša večjo vrednost. In take neumnosti še vedno učijo svoje študente profesorji, ki so magistrirali ali doktorirali iz znanstvenega socializma. In to v 21. stoletju!

Kaj teorija pomeni za naš primer? Naročnik seveda izbere kateregakoli dostavljalca, saj mu bodo vsi trije dostavili paket do konca dneva za 20 evrov, toda ali je prav, da bo vse tri plačal enako. Kolesar dela dvakrat več kot motorist. Pešec dela štirikrat več kot kolesar in kar osemkrat več kot motorist. Za slovenske sledilce Marxa seveda to ni pošteno: ker naročnik kolesarja dvakrat bolj izkoristi kot motorista, bi ga moral plačati 40 evrov. Podobno je s pešcem, ki bi moral dobiti 160 evrov, da bi bil pošteno plačan. On je namreč pošteno hodil osem ur in edino pošteno plačilo bi bilo osemkrat večje plačilo, saj je za dostavo delal osemkrat več kot motorist. Upam, da ni treba posebej razlagati, zakaj so bili Gorenjevi televizorji v nekdanji Jugoslaviji dvakrat, trikrat dražji kot tisti v bližnji Italiji. Ampak socialistom se to nikakor ne da dopovedati, zato tudi ne razumejo (ali pa nočejo razumeti) teorije mejne koristnosti in zakona o padajoči mejni koristnosti, pri čemer se koristnost označuje, kako potrošniki vrednotijo različne dobrine in storitve. Če so nekomu bolj všeč rdeči čevlji kot modri, to pomeni, da imajo zanj rdeči čevlji večjo koristnost. Ali če prenesemo na povpraševanje: potrošniki razporedijo svoje omejene vire in optimalizirajo svojo koristnost, da izberejo dobrine, ki jih imajo najrajši. Mejna koristnost je torej koristnost, ki ga za potrošnika predstavlja posamezna enota neke dobrine. S povečevanjem količine neke dobrine pa mejna koristnost za potrošnika pada. To je pa zakon o padajoči mejni koristnosti. Zahodni ekonomisti to razlagajo na primeru kepice sladoleda.

Ko kupimo prvo kepico sladoleda (prva enota), imamo določeno zadovoljstvo ali koristnost, z drugo tudi (z njo povečano celotno koristnost, vendar je koristnost ali zadovoljstvo druge enote že manjša), sledijo tretja, četrta in tako naprej. Če nadaljujemo, nam je slabo, namesto povečanja zadovoljstva ali koristnosti zbolimo. Torej, vrednost dobrine nikoli ne merimo po skupni koristnosti te dobrine, ampak po mejni, saj se potrošniki vedno odločajo na podlagi mejne, nikoli glede na celotno koristnost. Adam Smith je to pokazal s paradoksom vode in diamantov. Čeprav je voda veliko bolj pomembna za človeško življenje kot diamant, je cenejša kot diamanti. Mejna koristnost vode je nižja zato, ker jo je relativno v izobilju, diamanti pa so redki, zato je njihova mejna vrednost velika.

Podobno lahko razložimo razliko v ceni dela. Učiteljic je v Španiji veliko. In čeprav učijo učence, da bi se kaj naučili, je njihova mejna koristnost majhna. Enako je recimo s peki. Čeprav peka kruha preprečuje lakoto, je mejna vrednost dela enega peka relativno majhna, ker je možnih pekov veliko, saj lahko vsakdo postane pek. Po drugi strani pa je mejna vrednost Ronalda izredno visoka, ker je edinstven in skoraj nihče ne igra nogometa tako, kot to počne Ronaldo. Če bi vsi najboljši nogometaši naenkrat prenehali z igranjem nogometa, bi večina klubov, kjer igrajo, bankrotirala, ker jih ne bi mogli nadomestiti, po drugi strani pa bi pa bi lahko učiteljice ali peke tako hitro nadomestili, da nihče tega niti opazil ne bi. Visoka plača za nek poklic je signal trgu, da je ta poklic cenjen, posamezniku pa, če se odloči za ta poklic, da obstaja velika verjetnost, da bo imel dobro plačo. Ko se vmeša država (in to običajno počno levičarji), da bi zaslužke enakomerneje prerazporedila, pride seveda do poloma. Posamezniku napačno pove, kateri poklic je na trgu cenjen. Še posebej velika škoda je, če s subvencijami favorizira nek poklic ali izobrazbo. V Sloveniji je vse polno družboslovcev, ker država napačno signalizira posamezniku, da je ta poklic potreben, poleg tega – zaradi subvencij in ker so plačani iz državnih jasli – v povprečju boljše zaslužijo kot inženirji, ki so ta hip v Sloveniji resnično potrebni. Družboslovcev je v Sloveniji danes preveč, novi so popolnoma nepotrebni.

Skratka, ker tega levičarji ne razumejo, velika večina še danes verjame v zveličavnost Marxove delovne teorije vrednosti. Zato poslušamo neumnosti o izkoriščevalcem neoliberalizmu, kot je naslednji odstavek z nekega predavanja zagrizenega borca proti kapitalizmu: „Delavec s pomočjo produkcijskih sredstev v kapitalistovi lasti proizvaja blago, ki je kapitalistova last in ga le-ta “realizira” na trgu po vrednosti, ki je višja od proizvodnih stroškov in kapitalistu prinaša “presežno vrednost”. Ta “profit” ni rezultat čaranja na trgu, ampak je posledica izkoriščanja delavcev v proizvodnem procesu, kar je dokazano z “delovno teorijo vrednosti”. Marx v kapitalističnem produkcijskem načinu odkriva njegova notranja protislovja – koncentracija lastnine in padajoča profitna stopnja – kar nakazuje konec kapitalizma.“

Komentar k temu res ni potreben.