Značke

, , , , , , , ,

Kako si levičarji predstavljajo pravičnost, lepo kaže grška kriza. Grški premier Aleksis Cipras in finančni minister Janis Varufakis sta se razletela po Evropi in voditelje prepričevala, da država na Egejskem polotoku ne potrebuje denarja, ampak čas. Ali sta posnemala Alenko Bratušek ali ne, niti ni pomembno. Grki pa bi vseeno potrebovali še nekaj deset milijard evrov, da pridejo k sebi. K sebi pa bodo prišli tako, da bodo povečali javni sektor ter povišali plače in pokojnine, s tem spodbudili potrošnjo in gospodarska rast bo prišla (hm, sama od sebe). Seveda, predvsem Nemčija ni nasedla takim keynesianističnim zablodam, čeprav Grke podpira sam Nobelov nagrajenec Paul Krugman. Kar je seveda v državah, ki same varčujejo, delovalo ravno nasprotno. In zdaj vsi čakajo, kako se bo odločila Grčija: ali za podaljšanje sedanjega programa reform in vračanja dolga ali pa bo kmalu bankrotirala.

K navijaški histeriji, kakopak za Grčijo, se je pridružila tudi Slovenija. Da je zastavonoša tega boja za pravičnost Združena levica, ne more biti dvoma, od medijev pa prednjačita nacionalna televizija in tednik Mladina. Nemčija, ki ne popušča niti za ped, je zlobna, obnaša še kot nacisti, finančni trgi so nazadnjaški, nad Evropo se zbirajo temni oblaki, kriv je pohlepen neoliberalizem, lahko poslušamo ves čas. V uvodniku Mladine se celo sprašujejo, kam so izginili državniki, ki so zmogli razumeti svet zunaj štiriletnega proračunskega okvirja. Takole je zapisano: »Boleče grozljivo je opazovati današnje izživljanje nad Grčijo – pa ne le zaradi Grkov samih. Naj se izognemo tokrat tistemu, kar bode v oči; zdi se, da se trdo jedro evropske politike sploh ne zaveda razsežnosti svojega ravnanja. Danes smo priča arogantnemu poniževanju grške države, njenega vodstva in celotnega naroda, ki si ga v neki zvezi držav (zlasti pa ne v Evropski uniji) ne bi smeli nikoli privoščiti. To je dejansko že konec Evrope, kot smo si jo želeli – pa čeprav se tega morda še ne zavedamo.« (http://www.mladina.si/164324/drveti-naprej/) Skratka, krivi so tisti, ki Grčiji nočejo kar na lepe oči posoditi denarja svojih davkoplačevalcev. Ali še drugače. Če njihovi davkoplačevalci varčujejo, bodo tudi Grki. Ja, hudo je, seveda je grozno, ampak dovolj je bilo tega, da odhodki grške države niso usklajeni s prihodki. Zadeva je šla te dni tako daleč, da sami Grki ne verjamejo več Sirizi in so iz bank, ker se bojijo najhujšega, dvignili več dve milijardi evrov prihrankov. Seveda so voditelji Sirize povečali frekventnost pljuvanja po Nemčiji, od katere je najbolj odvisno, na kakšen način bodo pomagali Grčiji.

Ampak levičarji se še ne dajo kar tako ugnati v kozji rog. Mogoče so Grki res sami krivi, ker so živeli prek svojih zmožnosti, ampak v to so jih silili finančni špekulanti, trdijo tudi slovenski socialisti, ki na primeru Grčije vidijo svetovno zaroto proti gospodarsko šibkim in revnejšim državam. Od tod do sklepa, da je za vse pravzaprav kriv neoliberalizem globalnih razsežnosti, kot ga je opisovala Naomi Klein v Doktrini šoka, ki je za levičarje poleg Kapitala v 21. stoletju Thomasa Pikettyja nekakšen novodobni komunistični manifest, ni več daleč. Najrajši bi videli, da bi se dolg do Grčije odpisal, da bi potem vsem državam odpisali dolgove. Pa ne samo to. Ko bi jim to uspelo, bi začeli prerazporejati bogastvo – od bogatih k revnejšim.

Stanje duha levičarjev oziroma kako bi to naredili, najbolj pokaže komentar pod člankom na portalu Za-misli, kjer med kolumnisti najdemo celo Draga Kosa. Seveda je kolumna prestreljena s proti-nemškimi pamfleti in ganljivimi opozorili, češ da v Grčiji mnogi otroci hodijo lačni spat, mnogi ne morejo do zdravstvene oskrbe ter da zaposlovanje (v javnem sektorju), višje plače in pokojnine pomenijo večjo blaginjo in manj ali nič lačnih. To bi plačali drugi ali pa bi pravico na tem svetu vzeli v svoje roke in obračunali z bogatimi. Tako si to revolucijo predstavlja forumaš Jože: »Najbolj pravično je, da se vzame tistim, ki imajo, in da tistim, ki nimajo. Tisti, ki imajo, so itak pridni, in bodo delali, da nadomestijo zaplenjeno. Tistim, ki nimajo, pa lahko pomaga samo prerazporejanje.« Kaj je hotel osebek povedati? Sicer prizna, da so bogati pridni in da so si bogastvu prislužili z delom, vendar je to vseeno nepravično. Zato bomo bogate socialisti pač pokradli, jim vse vzeli ter nakradeno porazdelili. Bogati, vajeni trdo delati, bodo tako ali tako spet obogateli. In potem bomo vajo (najbrž) ponovili.

Ob takih idejah seveda človek ostane brez besed.

Advertisements