Značke

, ,

Že mesece je priljubljena tema levičarskih medijev kričanje o družbeni neenakosti, ki se povečuje s svetlobno hitrostjo. Kmalu reveži na dnu niti z daljnogledom ne bodo več prepoznali tistih bogatašev, ki sedijo na ogromnih kupih denarja, tako daleč bodo. Vse seveda začinijo z idejo, da je treba to bogastvo prerazdeliti in svet bo rešen. In kot je pri levičarjih običajno, njihove blodnje nimajo realne osnove.

Tako smo danes zgodaj dopoldne lahko na portalu nacionalne televizije brali članek z udarnim naslovom: »Odstotek najbogatejših ima več pod palcem kot vsi drugi skupaj!« (http://www.rtvslo.si/svet/odstotek-najbogatejsih-ima-vec-pod-palcem-kot-vsi-drugi-skupaj/3561859 Če na kratko povzamem. Bogastvo v lasti enega odstotka najbogatejših na svetu naj bi že prihodnje leto preseglo bogastvo, ki ga ima v rokah preostalih 99 odstotkov ljudi. Izvršna direktorica organizacije Oxfam, ki je podatke dala v javnost, Winnie Byanyima se sprašuje, ali si ljudje res želijo živeti v svetu, v katerem ima en odstotek več pod palcem kot vsi preostali skupaj. “Lestvica globalne neenakosti je osupljiva, in čeprav se to vprašanje pojavlja na globalni agendi, se razkol med najbogatejšimi in drugimi hitro še povečuje,” je dejala v izjavi pred bližnjim Svetovnim gospodarskim forumom v Davosu, so zapisali na portalu in dodali: »Med 52 odstotki bogastva, ki je v lasti preostalih 99 odstotkov prebivalcev, je skoraj 46 odstotkov v lasti petine najbogatejših, še navaja Oxfam, preostali prebivalci, gre za okoli tri četrtine vseh Zemljanov, pa ima v lasti le 5,5 odstotka bogastva. Vsak izmed njih ima povprečno pod palcem 3.851 dolarjev, kažejo podatki za lansko leto, medtem ko je bogastvo vsakega izmed tega odstotka najbogatejših ocenjeno na 2,7 milijona dolarjev.« Skratka, neenakost je danes največja težava na svetu. Ali res?

Kot prvo. Neenakost kot taka ne obstaja, ampak je neenakost nekaj povsem naravnega, saj smo si ljudje med seboj različni. Imamo različne potrebe, eni so svetlolasi, drugi temnolasi, nimamo enakih okusov, poslušamo različno glasbo. Skratka, vsi smo si med seboj drugačni. Tukaj naletijo levičarji na težavo. Sami poudarjajo, da drugačnost družbo bogati, zdaj pa bi v nekem segmentu želeli, da smo vsi enaki. Dragi levičarji, odločite se, kaj sploh hočete. Če je kaj težava, je to revščina, pa še ta je relativna. V Sloveniji levičarji revščino vidijo skozi plačo. Tako v Sloveniji danes velja, da je letni prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo je znašal 7.111 evrov, večina ljudi, ki ne dosega tega praga. Takih, ki težko ali zelo težko preživijo mesec, pa je po podatkih statističnega urada že več kot tretjina. Ob tem je zanimivo, da je okoli 90 odstotkov stanovanjskih objektov (družinskih hiš ali stanovanj v blokih) v lasti fizičnih oseb. Torej v Sloveniji se revščina opredeljuje glede na dohodek in ne na premoženje.

Kaj pa je s premoženjem, ki ga želijo levičarji prerazporediti in tako zagotoviti večjo pravičnost? Sto najbogatejših Slovencev ima okoli 4,5 milijarde evrov. Če bi to razdelili med vse prebivalce, bi vsak dobil 2.250 evrov, kolikor znaša 1,3 bruto plače javnega uslužbenca. Premoženje bi torej zapravili v enem mesecu in osmih dneh. Kaj pa potem? Komu bi potem vzeli in prerazporejali? Seveda, nikomur. Levičarji bi rajši, da bi bili vsi enaki v revščini, kot pa neenako bogati. Socialisti si jemljejo pravico, da odločajo, kaj je preveč in kaj premalo. In bi jim bilo bolj všeč, če bi bili revni še bolj revni, če bi bili po drugi strani bogati manj bogati. Podobno je pri plačah. Socialisti bi bili zadovoljni, če bi vsi zaposleni dobivali minimalne plače, samo da bi plače menedžerjem Družbe za upravljanje terjatev bank znižali z 22.000 evrov na recimo 7.500 evrov. Razmerje med plačami bi bilo namreč manjše. Torej, boljša enakost v revščini kot različnost v bogastvu, je moto socialistov. Po njihovo bi bilo boljše, da bi imeli denimo dve povprečni smučarki, kot pa vrhunsko Tino Maze na eni in več kot skromno Ilko Štuhec na drugi strani.

Podobno je na globalni ravni. Svetovno bogastvo v zasebni lasti je vredno okoli 145 bilijonov dolarjev. Če upoštevamo, da je polovica tega bogastva v rokah 1 odstotka najbogatejših, to pomeni, da imajo ti v rokah 72,5 bilijonov dolarjev. Kaj bi se zgodilo, če bi to bogastvo razdelili med drugih 99 odstotkov Zemljanov? Vsak bi dobil okoli 10.700 dolarjev oziroma 9.200 evrov, kar ne bi bilo dovolj niti za renault clio. In če predpostavimo, da bi vsem kupili renault clio, kaj bi naredili potem, ko bi to bogastvo porazdelili? Nič, vsi bi bili enaki, vsi bi imeli clio ali kaj? Skratka, tovrstne teorije, ki so našle oporo v levičarski »bibliji« Kapital v 21. stoletju Thomasa Pikettyja, ne zdržijo.

Poleg vsega se nihče ne vpraša, kako bogati povečujejo svoje bogastvo. Tako da izkoriščajo delavce, da jemljejo šibkejšim? Nihče od levičarjev ne pomisli, da mogoče tudi z rastjo cen nepremičnin ali rastjo delnic na borzi. Poglejmo pevca U2 Bona. Ta je leta 2009 za približno 90 milijonov dolarjev kupil približno 1,5 odstotka delnic Facebooka, njihova vrednost pa se je ob borzni kotaciji podjetja povečala za več kot desetkrat. Bomo zdaj Bonu ukazali, naj razliko porazdeli med reveže? Ali kaj bi levičarji naredili z lastnikom podjetja, ki posluje dobro, njegova vrednost pa se vsako leto poveča za 10 ali 20 odstotkov? Naj se deležem kar odpove? Bodo levičarji to prerazporejali? Velika večina najbogatejših Zemljanov je obogatela zato, ker je bila dejavna na trgu, in ne zato, ker je maltretirala in izkoriščala delavce, da so (p)ostali revni. Ampak socialistom niti z argumenti ne moreš do živega. Navajajo plenilski socialistični kapitalizem na Kitajskem, kjer brezobzirni lastniki izkoriščajo delavce (ki delajo celo samomore) in bogatijo. Hm, te ljudi bolj moti povečevanje razlik v zadnjem desetletju, kot pa to, da so pod vladavino Mao Ce Tunga ljudje umirali od lakote.

Levičarji prav tako pozabljajo na tako imenovano socialno mobilnost. Prvo lestvico bogatašev je objavila revija Forbes leta 1987. In veste kdo je bil na vrhu lestvice? Yoshiaki Tsutsumi. Pojma nimate, kdo je to. In zakaj? Ker danes ni več bogat, ker je izgubil 96 odstotkov svojega premoženja. Na lestvici se je od takrat ohranila samo peščica, pa še to gre za velika družinska podjetja, ki imajo svoj denar naložen pretežno v nepremičninah, predelovalni industriji ali trgovini na drobno. Drugi so izginili. In tako je vedno. Najbogatejši se na lestvicah menjavajo. Eni prihajajo, drugi odhajajo. In ta mobilnost ne velja samo za najbogatejše. Po raziskavah v ZDA je kar polovica tistih prebivalcev, ki so leta 1996 sodili med 20 odstotkov najbolj revnih, v letu 2005 napredovala. Od teh je eden od dvajsetih skočil med 20 odstotkov najbogatejših Američanov. In obratno. Prek 50 odstotkov tistih, ki so bili še leta 1996 med enim odstotkom najbogatejših v ZDA, jih leta 2005 ni bilo niti med prvih 20 odstotki. Ampak kaj takega v levičarskih medijih zagotovo ne boste prebrali, ker se jim poruši teorija o eliti bogatašev.