Značke

, , ,

Ko želijo čež lužo nazorno pokazati razliko med kolektivizmom in individualizmom, med socializmom in kapitalizmom, če hočete, običajno povedo anekdoto, ki naj bi bila resnična. Nekako takole gre. Zavzet socialist je med obema svetovnima vojnama na Times Squaru novačil delavce za socialistično revolucijo. Po hvalospevih Leninu in Stalinu, komunizmu in socializmu, jim je obljubil: „Ko bo revolucija, boste vsi jedli breskve in smetano“. Pa mu eden od poslušalcev odvrne: „Jaz ne maram breskev in smetane.“ Boljševiški revolucionar se malo zamisli in reče: „Ko pride revolucija, tovariš, boste vsi imeli radi breskve in smetano.“

Anekdota, ki sta jo kasneje v skeču na Broadwayu uporabila komika, brata Willie in Eugene Howard, samo da sta namesto breskev uporabila jagode, naj bi nastala v času, ko je iz revolucionarne Rusije v ZDA emigrirala 21-letna Ayn Rand, s pravim imenom Alisa Zinovjevna Rosenbaum. Postala je slavna pisateljica in scenaristka, proslavila pa se je tudi z utemeljitvijo objektivizma in kritiko kolektivizma. Ravno zato ni bila priljubljena v socialističnih državah, v Sloveniji še danes o njej malokdo kaj ve. Šele pred štirimi leti sta v slovenskem prevodu izšli dve njeni knjigi (Izvor in Mi, živi), nanjo pa sem se spomnil, ko sem bral izvrstnega hrvaškega blogerja Tko je John Galt (https://tkojejohngalt.wordpress.com/).

Njena kritika kolektivizma, ki posameznike sili, da naredijo tisto, kar si oni, posvečeni izmislijo (če v socializmu ne maraš breskev in smetane, te pač prisilijo, da jih ješ), je pravzaprav kritika javnega interesa. Za njim se skrivajo socialisti oziroma kolektivisti ter javni interes, ki je v Sloveniji zamenjal znameniti Kučanov nacionalni interes (v javnem interesu je, da se državna podjetja ne prodajo), predstavljajo kot samostojen organizem. Ta je pomembnejši od sebičnih interesov posameznikov, od katerih se zahteva, da se podredijo skupnosti in se zanjo (z odrekanjem ali čem drugim) žrtvujejo. Povedano drugače: država je pomembnejša od državljanov.

Za marsikoga je to logično, lepo se sliši, toda v resnici ne obstaja kolektiv kot samostojni organizem, ampak je ta vedno sestavljen iz posameznikov, javni interes pa je neka fikcija, ki so si jo posamezniki izmislili, da bi svoje interese vsilili vsem drugim. V socializmu se to običajno počne tako, da socialist z orožjem, ki je naperjeno v glave posameznikom, tem pove, kaj je javni interes in kaj ni. Skratka, levičarji želijo posameznikom vsiliti javni interes s prisilo: kaj morajo kupiti, jesti in delati in koliko bo to stalo. V taki nasilni družbi, kjer politična elita misli, da najboljše ve, kaj je dobro za posameznike, prej ali slej pride do pomanjkanja osnovnih dobrin, kar smo tisti, ki smo živeli v nekdanji Jugoslaviji, občutili na svoji koži. Med koliko pralnimi praški smo lahko izbirali? Kateri avtomobil smo lahko kupili? Smo jedli čokolado iz kakava ali sladkorne tablice?

V družbi s svobodnimi posamezniki, podjetniško pobudo in prostim trgom prisila ne obstaja. Ljudje se sami (kot posamezniki) odločajo, kaj potrebujejo in to tudi proizvajajo. V te odnose vstopajo prostovoljno in brez prisile. In prav na tej točki delajo za blaginjo celotne skupnosti. Povedano drugače. Ravno zato, ker je posameznik sebičen in individualist, ki želi zadovoljiti izključno svoje interese, če se grobo izrazim, je prisiljen zadovoljevati interese drugih. Slaščičar, ki bi delal samo sadne torte, ker so njemu všeč, ne bi prodal niti ene, če bi bile drugim všeč čokoladne torte. Zato dela čokoladne torte, čeprav jih sam ne mara. Samo tako jih bo lahko prodal. Slaščičar ve, da ljudje rajši kupujejo čokoladne torte kot sadne, zato izdela več čokoladnih tort, ki jih proda, zasluži denar, ki ga porabi za tisto, kar meni, da sam potrebuje. Torej posameznik na prostem trgu napreduje samo v primeru, če ves čas zadovoljuje potrebe in interese drugih. Po drugi strani te v socializmu oblast oziroma elita prisili, da ješ sadne torte, ker naj bi bilo to v javnem oziroma občem interesu. Prav slednje nam hočejo vsiliti slovenski levičarji.

Advertisements