Značke

, , , , ,

Levičarji nikakor nočejo sprejeti dejstva, da je velika večina najbogatejših Zemljanov obogatela zato, ker je bila dejavna na trgu, in ne zato, ker je maltretirala in izkoriščala delavce, da so (p)ostali revni. Socialisti pač menijo, da je vse pač zero sum game, kar pomeni, povedano preprosto, če nekdo na eni strani obogati, potem je nekdo na drugi strani postal reven. Drugače se po njihovo ne da obogateti. In zaradi tega izkoriščanja naj bi imel 1 odstotek ljudi na svetu v lasti 48 odstotkov svetovnega bogastva oziroma ima 80 najbogatejših ljudi na svetu 1,9 trilijonov dolarjev bogastva, kar je vsota, s katero po drugi strani razpolaga 3,5 milijarde revnih ljudi.

Globalna neenakost je že nekaj časa zelo vroča tema, levičarji so v Thomasu Pikettyju dobili celo svojega preroka in njegovi knjigi Kapital 21. stoletja pa novo marksistično biblijo (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/16/pikettyjev-evangelij-po-luki-mesecu/), čeprav je njegovo teorijo zdaj zelo zamajal podiplomski študent Matthew Rognlie (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/04/07/kdo-je-matthew-rognlie-student-ki-je-osmesil-thomasa-pikettyja/). Kajti zelo težko se je sprijazniti, da se človek nahaja v spodnjih 99 odstotkov svetovnega prebivalstva in ne v zgornjem odstotku. Levičarji se zgražajo in menijo, da ta odstotek piše globalna pravila igre in drugim onemogoča, da bi bili uspešni.

Toda, ali smo v resnici žrtve ali pa smo samo nesposobni, da si ustvarimo bogastvo in želimo del tega, kar so drugi ustvarili s svojimi rokami, se je pred dnevi spraševal portal Business Insider (www.businessinsider.com). Radi bi seveda mislili, da je tistih 80 največjih svetovnih bogatašev svoje bogastvo podedovalo, toda to velja samo za 11, drugih 69 je ustvarilo svoje bogastva tako rekoč iz nič, piše portal (http://www.businessinsider.com/things-people-do-2015-4?utm_content=buffer2e6f0&utm_medium=social&utm_source=facebook.com&utm_campaign=buffer), poleg tega se vodilni na lestvicah najbogatejših precej hitro menjajo, kar pomeni, da niso za vse večne čase med najbolj bogatimi (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/19/nova-analiza-domnevne-globalne-neenakosti-in-kakopak-nova-histerija-levicarjev/). In namesto, da se jezimo na bogataše in od njih pričakujemo (no, socialisti od njih zahtevajo), da z nami običajnimi smrtniki delijo svoje bogastvo, je Business Insider navedel, katere stvari počnejo, ki jih revni ne.

Bogati verjamejo v dohodke

Premožni verjamejo, da bodo plačani natanko toliko, kot so prispevali k trgu. Z drugimi besedami, če ste ustvarili izdelek, ki ga drugi želijo in potrebujejo, na drugi strani pričakujete ustrezen prihodek.

Revni ljudje pogosto mislijo, da bi morali biti vsi plačani enako, ne glede na to, kakšno delo opravljajo. S takšno miselnostjo sploh ne bi bilo inovacij, revni bi bili še vedno revni, bogatih pa sploh ne bi bilo.

Bogati so osredotočeni na priložnosti, ne na ovire

Obstaja zgodba o prodajalcu čevljev, ki je prišel v daljno deželo, kjer nihče ni nosil obuval. Prodajalec poskuša nekaj prodati, vendar domačini nanj sploh niso bili pozorni, zato je kratko malo odšel in naletel na kolega trgovca. Povedal mu je svojo zgodbo, kolega je bil navdušen, kajti v deželi je videl nastajajoči trg.
To je vse stvar perspektive. Revni pogosto vidijo ovire in se hitro predajo, medtem ko bogati v ovirah vidijo priložnost in gredo na področja, kamor drugi niti v sanjah ne bi šli.

Bogati se povezujejo z uspešnimi

Bogati vedo, da je ves trik v odnosih med ljudmi. Če se družite z ljudmi, ki se nenehno pritožujejo zaradi slabega vremena, vlade in gospodarstva, boste kmalu postali enaki njih, ves čas se boste pritoževali. Toda če boste obdani z ljudmi, ki ves čas govorijo o uspehu, priložnostih in pozitivnih rečeh, boste po vsej verjetnosti tudi sami začeli gledati na svet s te perspektive.


Bogati so vedno pripravljeni, da se promovirajo

Bogatih ni nikoli sram, da povedo, kako so uspešni, kaj počnejo. Večina bogatih sploh ni skromna ali sramežljiva. Po drugi strani pa revni vedno pazijo, kaj govorijo. Tako si sami zmanjšajo vrednost.

Bogati težave rešijo, revni ne

Ko revni ljudje naletijo na težavo, jo pripišejo smoli v življenju in se s težavo skoraj ne ukvarjajo. Bogati se s težavo soočijo, o njej razmišljajo oziroma se z njo toliko časa ukvarjajo, dokler jo ne rešijo.

Bogati želijo vse, revni mislijo, da lahko dobijo samo eno stvar

Ekonomisti so oblikovali pojem „oportunitetni strošek“, kar pomeni, če se odločite za eno stvar, boste izgubili drugo. Tako razmišljajo revni ljudje. Če namreč imaš določeno količino denarja, si lahko privoščiš eno stvar, druge pa ne. Kar seveda ni res. Bogati najdejo pot, da si lahko privoščijo obe stvari.

Na primer. Bogata oseba si želi sladoled in žvečilni gumi, toda vsaka od teh stvari stane dva dolarja, kolikor tudi ima. Medtem ko bo revna oseba kupila eno od teh dveh stvari, bogata oseba ne bo kupila ničesar od tega, ampak bo za dva dolarja kupila paket desetih plastenk vode po pol litra in jih skušala prodati po 50 centov na plastenko. Tako bo dobila pet dolarjev, kar pomeni, da si bo lahko privoščila tako sladoled kot tudi zvečilni gumi, pa še en dolar jih bo ostal. Pri bogatih ne gre za dilemo „ali-ali“, ampak želijo vse.

Bogati so osredotočeni na neto vrednost

Revni razmišljajo o tem, koliko zaslužijo na dan, teden, mesec, medtem ko se bogati s tem ne obremenjujejo. Njih zanima, koliko od tega lahko privarčujejo, da bodo vložili denar še kam drugam. Povedano drugače. Lahko zaslužiš največ v državi, toda če del tega zaslužka ne znaš zadržati in ne zapraviti, boš na koncu ostal brez vsega.

Bogati se učijo vse življenje

Veliko študentov je prepričanih, da se morajo v življenju učiti le toliko, da diplomirajo, potem pa nič več. Bogati ne razmišljajo tako. Povprečen milijonar prebere na mesec vsaj eno publicistično knjigo, ker se želi učiti in česa tudi naučiti. Po drugi strani revni ne berejo, zato se zdi, da se bogati ves čas učijo, rastejo in bogatijo, revni pa mislijo, da že vse vedo.

Bogatih ne moti, če cilj dosežejo po težji poti

Revni pogosto ostanejo revni, ker vedno iščejo lažje načine in poti. Lahko bi delali v skladišču za 5 evrov na uro in se od pametnega poslovodje kaj naučili o poslu. No, oni se rajši odločijo, da preprodajajo mamila, kjer zaslužijo po 150 evrov na uro. Po težji poti bi mogoče postali uspešni, lažja pot pa jih bo najbrž vodila v odvisnost in nazadnje v zapor.

Bogatim namreč ni težko hoditi po težji poti, ker razmišljajo dolgoročno, za razliko od revnih, ki pogosto razmišljajo kratkoročno.