Značke

, , , ,

Regulacija dokazano ne deluje. Že Milton Friedman (o njem imam sicer mešane občutke) je lepo pojasnil in tudi dokazal, da je bila za tako imenovano veliko recesijo pred osemdesetimi leti kriva ravno vse bolj obsežna zakonodaja na področjih, ki jih je obvladovala država. Enako je bilo s finančno krizo v prejšnjem desetletju. Kljub temu levičarji zahtevajo še več regulacije: treba je še bolj regulirati prosti trg (Hm, a obstaja?), banke, šolstvo in zdravstvo (da ja ne bi primata prevzele zasebne šole ali zasebne zdravstvene ustanove, ki so prav tako dokazano boljše kot javne), najnovejša domislica je, da bi predpisali ženske (spolne) kvote v upravah in nadzornih svetih podjetij, in to po zgledu Nemčije, ko bo s 1. januarjem 2016 moralo 100 največjih podjetij imeti v nadzornih svetih najmanj tretjino žensk. Skratka, že tako regulirano državo (trenutno je v veljavi 800 zakonov in prek 18 tisoč podzakonskih aktov) je potrebno še bolj regulirati, uvesti še več prisile. Vse seveda izhaja iz marksistične oziroma socialistične predpostavke, da mora država z zakoni predvideti vse mogoče (negativne) situacije, ki jih je treba sankcionirati. In če le pride do »napake«, se zakon dopolni. In tako naprej v nedogled, samo da bodo državljani bolj varni, še posebej pred pohlepnim neoliberalizmom, kapitalizmom, podjetništvom, se pravi pred zlodjem in sovražnikom sodobnega malega človeka.

Seveda je občutek varnosti, ki ga posamezniku daje tak centralistični etatizem, lažen. Kljub temu nas skuša država vsak dan znova prepričati, da je nepokvarjena, da je ona najboljša v vsem, tudi pri vodenju ali upravljanju premoženja. Zato je najboljše, pravijo socialisti, da se prepustimo v varno naročje matere države, da se ne obremenjujemo z odločitvami, saj bodo to namesto nas naredili birokrati, naj ji kar slepo zaupamo, kajti država je v službi malega človeka. Se pravi, na področju, ki ga je država regulirala, ni bojazni, da bi bilo kaj narobe. In ker je reguliran skoraj da že vsak del našega življenja, ker zato skrbi država, je skoraj nemogoče, da bi v trgovini kupili pokvarjeno salamo ali gnilo sadje, v belem kruhu je natanko toliko bele moke, kot je predpisano, vina, ki mu je dodana voda, skoraj ne moreš kupiti. Skratka, tam kjer ima prste vmes država, je vse najboljše in predpisane kakovosti, tam ljudje živijo v blaginji.

Seveda je resnica ravno nasprotna, kar se je pokazalo pri kreditih – se spomnite – v švicarskih frankih. Kako je mogoče, da se lahko zgodi taka »krivica« na področju, ki je tako regulirano? Preprosto. Ljudje so podpisovali pogodbe, ne da bi jih natančno prebrali, niso se pozanimali o tveganjih, ki so bila vidna z Marsa. Ali so se sploh vprašali, zakaj je kredit v švicarskih frankih tako ugoden? Zadeva je podobna ponudbam, ki vabijo naivneže, da bodo donosi za vloženi denar kaj 50, ampak 100-odstotni. Ampak ne, ker država bdi nad bankami, je zagotovo vse v redu. Kaj takega se na prostem trgu, v dereguliranem okolju skoraj ne bi moglo zgoditi. Ljudje bi z banko sklenili pogodbo na lastno odgovornost, ne bi se zanašali na državo, mogoče bi povprašali za nasvet finančnega strokovnjaka. Povedano drugače. Regulacija je slaba in vsak nov zakon zadevo še poslabša. Državljani se sploh ne odločajo več samostojno, ampak vse prepuščajo državi, da naredi namesto njih, kakor pravi levičarska agitacija. Kar pa Slovenijo zelo, zelo drago stane. Kako deluje regulacija v “sodobnem” socializmu in kam pripelje, dokazuje Venezuela, ki je slovenski združeni levici zelo pri srcu. Po novem je treba ob nakupu otroških plenic predložiti celo vrsto dokumentov. Katere, si lahko preberete tukaj (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/10/plenice-miha-kordis-in-venezuela/).

 

Advertisements