21 torek Feb 2023
Britanska predsednica vlade Margaret Thatcher je na konferenci konservativne stranke v Winter Gardens v Blackpolu 14. oktobra 1983 imela enega svojih najbolj znamenitih govorov.
»Javni denar ne obstaja. Obstaja samo davkoplačevalski denar,« je dejala.
Podnaslovljen odlomek iz govora si lahko ogledate TUKAJ.
22 sreda Jun 2022
Posted in Ekonomija
Značke
deflacija, denar, ECB, inflacija, Margaret Thatcher, Mario Draghi, Ronald Reagan, Velika Britanija, ZDA
Bilo je januarja 2015, ko je takratni predsednik ECB Mario Draghi v Frankfurtu orgazmično napovedal, da bo banka sprožila tako imenovani program kvantitativnega sproščanja (EQ). To pomeni, da so se zagnali tiskarski stroji, ki so natisnili na desetine milijard evrov. Namen je bil, da se poveča potrošnja, sproži inflacija (na dva odstotka) in poveča gospodarska rast. In vse bo spet lepo in prav.
Kasneje se je izkazalo, da deflacija (ki je kar vztrajala) ne vpliva negativno na gospodarsko rast (rast BDP pa je bila daleč od pričakovane), niti na obnašanje potrošnikov, tiskanje ogromnih količin denarja (kar so največje centralne banke počele že od leta 2008) ni imelo nikakršnega učinka. Do lani, ko je velikanska plima sveže natisnjenega denarja (brez podlage, dobesedno iz nič) začela kazati prve učinke: avgusta lani se je povprečna inflacija v EU dvignila na tri odstotke (v Sloveniji je bila 3,3-odstotna), septembra je bila že 3,6 odstotka, novembra že 4,9 odstotka. Pandorina skrinjica se je odprla, ruski napad na Ukrajino je priročno kazanje s prstom na krivca in izgovor za obrambo ECB. Ampak zadeva gre samo še na slabše: povprečna inflacija v EU se je maja približana devetim odstotkom, ni več države, kjer bi bila inflacija nižja od petih odstotkov (v Estoniji je bila 20,1).
Da bi stvari razumeli, moramo odgovoriti na vprašanje, komu koristi deflacija in komu inflacija. Čeprav sem o tem že pisal, se mi zdi prav, da na kratko ponovim.
Deflacija koristi povsem običajnim ljudem, potrošnikom, lahko rečemo, da je dobra za ranljive skupine ljudi, ki imajo nizke dohodke. Deflacija pomeni, da denar ohranja vrednost (ali pridobiva na vrednosti), da za isto vsoto (fiat) denarja dobimo več, kot smo včeraj. Glede na tehnološki napredek je to povsem normalno: ta napredek omogoča, da podjetja dobrine lahko izdelujejo in prodajajo za nižjo ceno kot pred leti, desetletjem. To ni pogodu birokratom (in vladam). Ko je deflacija, govorijo o katastrofi apokaliptičnih razsežnosti. In da morajo oni (bruseljski birokrati skupaj z ECB) umetno sprožiti inflacijo (s tiskanjem denarja brez kritja). Izmišljujejo si vse mogoče, da bi potrošnik kupoval dražje, ne cenejše. Ena takih izmišljotin je program EQ, drugi je denimo zelena energija, ki se že kaže za katastrofo, saj se države vračajo nazaj na premog.
Inflacija za razliko od deflacije pomeni, da denar izgublja na vrednosti in da potrošnik kupuje vse dražje. Če imate danes v žepu 100 evrov, boste zaradi inflacije čez nekaj časa imeli samo še 95 evrov. Če ste zadolženi, je to za vas dobro, če niste in celo posojate denar, ga izgubljate. In ker so največji dolžniki države, jim je v interesu, da imajo inflacijo. Tako dajejo vsaj vtis, da bodo v doglednem času odplačale svoje dolgove, inflacija pa pomeni tudi večjo javno potrošnjo. Povedano drugače: deflacija koristi potrošnikom, inflacija pa državi. Zato jo je treba sprožiti. Ker proizvodnja dobrin in storitev sama po sebi ne sproža inflacije, ampak kvečjemu deflacijo, mora država tiskati denar, ki pa nima realne osnove in ne ustvarja nove vrednosti, temveč zmanjšuje njegovo vrednost. To pa z drugimi besedami pomeni, da je inflacija na nek način davek, ki ga moramo potrošniki že ob tako veliki obdavčenosti dodatno plačati. Izključno zato, da bi država lahko še več trošila in širila svojo birokracijo. Zato države (še posebej bruseljska biroikracija) strašijo pred deflacijo, čeprav ni nikakršnega razumnega razloga, da bi deflacija škodila gospodarski rasti, za kar imamo primere v zgodovini. Deflacija torej lahko samo blagodejno vpliva na potrošnike, saj spodbuja varčevanje (denar ne izgublja vrednosti) in umirjeno potrošnjo (potrošnik ne zapravlja brezglavo in si ne dela zalog, ker se boji, da se bodo dobrine naslednji dan podražile).
Margaret Thatcher in Ronald Reagan sta bila redka globalna voditelja, ki sta se zavedala, da je inflacija zlo, ker gre za paradavek na prihranke običajnih ljudi. ZDA so bile v letih 1981 in 1982 v hudi krizi: inflacija je bila dvomestna, gospodarstvo se je krčilo. Reagan je začel s konservativno politiko, ki je kasneje postala znana kot reaganomika. Njegovi predhodniki so se s krizi spopadali tako, da so razširili državo in njena pooblastila, reaganomika pa je temeljila na zmanjšanju vloge države, kar je dalo pospešek gospodarski rasti in zaposlenosti, inflacija se je zmanjšala.
Thatcherjeva je Veliko Britanijo rešila z ekonomistom šole klasičnega liberalizma – Hayekom. Anekdota govori, da je Thatcherjeva, ko je bila izvoljena za predsednico torijcev, na nekem sestanku na mizo dala Hayekovo knjigo Ustava za svobodo in dejala: »V to verjamemo!«
Reagan je o inflaciji dejal, da je »tako nasilna kot ropar, zastrašujoča kot oboroženi ropar in smrtonosna kot morilec.« Thatcherjeva pa: »Lekcija je jasna. Inflacija nas vse razvrednoti.« Obe državi sta se pod njunim vodstvom opomogli.
Svet danes potrebuje voditelje, kot sta bila Reagan in Thatcherjeva, pravi v Spectatorju Matthew Lynn. In se lahko samo strinjam.
14 sobota Jan 2017
Značke
davki, davkoplačevalci, Margaret Thatcher, migranti, pravna država, socialna pomoč, transparentnost
Eden od postulatov pravne in demokratične države je transparentnost. Ne taka, da novinarke komercialne televizije pomagajo državi z oprezanjem za prodajalci kostanja ali sveč in preverjanjem, ali so kupcu izdali račun ter ga potem, če ga slučajno niso, naskočijo zadaj in spredaj, stresejo iz hlač in pribijejo na križ, ampak transparentnost delovanja države, predvsem pa, kam gre denar davkoplačevalcev. V tem pogledu imajo (neto) davkoplačevalci tudi vso pravico izvedeti, kje in kako bodo živeli migranti. A država to pravico davkoplačevalcem odreka, češ da gre za poseganje v zasebnost azilantov. Zato je Slovenija še daleč od tega, da bi imela vlado, ki bi delovala transparentno in skrbno z denarjem, ki ga tistim, ki delajo, na silo odvzame.
Če pustimo ob strani, da imajo tudi v tradicionalnih razvitih kapitalističnih državah socialistične popadke, so nekateri mediji še vedno dovolj svobodni, da ne razkrivajo samo državne transferje podjetjem in organizacijam, ampak tudi socialne pomoči posameznikom, in to z imeni in priimki. Predvsem pa odkrivajo, ali so ti sploh upravičeni, da jih živijo davkoplačevalci. Poglejmo primer Velike Britanije. Seveda bodo „napredni“ skočili pokonci, da gre za državo z zapuščino Margaret Thacherjeve, glasne zagovornice darwinistične doktrine in eno najbolj zlobnih kapitalističnih princes, ki je pred dobrimi tridesetimi leti na stežaj odprla vrata neoliberalizmu. Vsi namreč vedo, da je njena dogma temeljila na satanskih umih, kot so Ludwig Mises, Friedrich Hayek in Milton Friedman. In se nato kot kuga razširila po nedolžni in socialni Evropi.
Kakorkoli, posamezne televizijske postaje (denimo Channel 5) in mediji (Daily Mail ali Mirror) zadnja leta razkrivajo davkoplačevalske transferje tistim, ki jim je država priznala invalidnost. Ne katerokoli, ampak invalidnost zaradi debelosti. Tako so nastale oddaje z naslovom Benefits: Too Fat To Work. In gledalci so lahko poslušali „pretresljivo“ izpoved Stephena Beera in Michelle Coombe. Čeprav sem o tem že pisal, ni odveč, da ponovim.
Par skupaj tehta 340 kilogramov. Stephen in Michelle pravita, da sta predebela, da bi delala. Od države dobita dobrih 2.500 evrov mesečne pomoči, kar je za njune potrebe premalo. Stephen, ki mu je Michelle šesta žena po vrsti, je obtožil vlado, da ima premalo posluha, saj samo osebna asistentka, ki jima pomaga pri opravilih v hiši, ju okopa in preoblači, stane okoli 10.000 evrov na leto. Sam je imel pred leti sicer delo, toda opustil ga je, saj se tako on kot Michelle zelo utrudita že s sekljanjem korenja. Nedavno sta na račun davkoplačevalcev (3.800 evrov) organizirala razkošno poroko, kjer sta postregla s svojimi najljubšimi jedmi: polnjenega purana, kebab, čokoladno torto in sladoled. Vse to sta naročila v bližnji restavraciji. Na vprašanje, ali ni to malo preveč razkošna zabava za nekoga, ki živi od socialne pomoči, in preveč mastna za nekoga, ki bi moral jesti samo zelenjavo in hujšati, sta odgovorila, če ju ne razume vlada, ju bodo zagotovo davkoplačevalci.
A davkoplačevalci nimajo razumevanja za njune potrebe. Članek o tem so objavili recimo v Daily Mailu (www.dailymail.co.uk), Metroju (www.metro.uk.com) in Mirrorju (www.mirror.co.uk), komentarji spodaj pa jima niso naklonjeni. Da sta lenuha, pravijo eni, delomrzneža, dodajajo drugi. Po njihovo izkoriščata sistem in vse davkoplačevalce izključno zato, da jima ni treba delati. Uporabnik Jenros iz Londona je zapisal, da jima mora vlada takoj ukiniti socialno pomoč in jima pomagati tako, da jima dodeli bone za zdravo hrano. Hm, očitno so se pokvarjeni neoliberalci organizirali in na forumih sprožili umazano gonjo proti žrtvam thatcherjanske ideologije. Kajti ko je kamera pokazala njun dom, nista imela nič takega, kar ne bi spadalo med novodobne človekove pravice: najnovejši iPhone, prenosni računalnik, satelitsko TV, LCD televizor. Stephen, ki ima za njegovo telesno težo prilagojen skuter, je potožil, da bi on zelo rad spet delal. Ampak ne vse. Želi si sedeti bodisi v trafiki pri Tower Bridgu bodisi biti Božiček v veleblagovnici. Te napore bi še prenesel, vendar mu lahko pomaga samo vlada. Prošnja je povsem logična, ni kaj. Le da bi prosto tržni talibani imeli več razumevanja za njegovo tegobe.
Michelle pa nikoli v življenju ni delala in tudi zdaj nima posebne želje, ker preprosto ne zmore. Še eden razumen zaključek. Upa, da bo otoplila hladna neoliberalna srca uradnikov in jo ne bodo pahnili v nemilost prostega trga. Seveda to, da bi dvigovala telefone za katero izmed telekomunikacijskih podjetij ali kaj zlagala v škatle, je bolj naporno od poti, ki jo opravi njena roka, da iz krožnika v usta prenese pečeno puranje bedro. Enako je s Stephenom, ki ima rad tudi špagete bolognese. In medtem, ko nosi hrano v usta, zelo trpi, saj je uživanje jedi fizično izredno naporno. Zato z Michelle ob nedeljah počivata in si po telefonu naročita velike porcije hitre hrane, najrajši poseben Takeaway Kebab, ki stane dobrih 15 evrov. Ta hrana je manj naporna, še posode ni treba pomivati. No, že dolgo nista sama pomivala. To zanju opravijo drugi.
In ko sta Stephen in Michelle tako iz minuto v minuto na Channel 5 vse bolj in bolj pihala na dušo in grela srca davkoplačevalcev, se je našel strokovnjak za diete in hujšanje Steve Miller, očitno eden iz vrst zlobnih kapitalistov, ter nerazumevajoč do težav para dejal, da biti debel ne pomeni, da imaš pravico do vladnih ugodnosti. Ti ljudje se morajo motivirati, da postanejo koristni člani skupnosti, je zaključil.
Tudi gledalci oddaje Danes zjutraj na ITV so se lahko prepričali, da biti debel pomeni boriti se proti nebrzdanemu neoliberalizmu. Prizor je bil ganljiv, ko je voditeljica pod roko prijela takrat 26-letno Christino Briggs, poosebljenje boja proti neenakosti, hkrati boja za socialno pravičnost. Mati samohranilka pravi, da jo država zapostavlja, zato se obrača neposredno na davkoplačevalce, ki jo bodo zagotovo razumeli, če bo namesto dobrih 25 tisoč evrov letne socialne pomoči dobila več. Že zdaj si namreč težko privošči kitajsko hrano, kaj šele priljubljeno pico. Najbrž ni odveč podatek, da ima ta žrtev 160 kilogramov in indeks telesne mase 58, zato ne dobi službe. Poskušala je telovaditi, načrtovala plavanje, vendar bi jo to stalo 28 evrov mesečno, kar pomeni, da si z otrokoma ne bi mogla več mogla kupiti slastnih hamburgerjev v bližnjem McDonaldu. Kot skrbna je pripravljena za vsak shujšan kilogram vrniti 1,25 evra. Toda država ji mora (ima že zastonj občinsko stanovanje in plačano zdravstveno oskrbo) plačati zdravo hrano, saj kilogram paradižnika stane več kot njen priljubljen XXL čips Walkers.
No, davkoplačevalci lahko ob takih objavah sami presodijo, ali je nekdo upravičen do pomoči.
27 nedelja Nov 2016
Posted in Ekonomija, Politika, Zgodovina, Zgodovinski spomin
Značke
Amy Lame, Fidel Castro, Hong Kong, Humberto Fontova, Kuba, Margaret Thatcher, Velika Britanija
Naključje je hotelo, da je 45-letna lezbijka Amy Lame (pravo ime je Amy Caddle) v začetku novembra postala pomočnica londonskega župana (muslimana) Sadiqa Khana za nočno življenje v Londonu (Night Tsar). Konzervativci v mestnem svetu so protestirali, saj je priseljenka po rodu iz ZDA (v London je prišla leta 1992) po družbenih omrežjih še nedavno napadala in žalila kraljico. Za Britance nič novega, saj imajo na Otoku še relativno visoko stopnjo svobode govora, zato se nihče ne razburja preveč, čeprav Lame zdaj s svojega Twitter profila strahopetno in pospešeno čisti „sporne“ komentarje in se skuša celo opravičiti. Ampak pustimo zdaj to. Ko je umrla Margaret Thatcher, je tvitnila: „Odklenkalo je, čarovnica je mrtva.“ In ni bila edina. Številni levičarski aktivisti ter filmski in glasbeni zvezdniki so pozdravljali njeno smrt. Toda včeraj in danes so se ti isti ljudje zgražali, ko so se njihovi ideološki nasprotniki veselili smrti komunističnega diktatorja in morilca Fidela Castra. Kdo je bil in koliko ljudi ima na vesti, sem pisal včeraj. A preden si osvežimo spomin na levičarske orgije pokojne britanske premierke (Thatcherjeva je umrla 8. aprila 2013), si na kratko poglejmo, kakšna je Castrova gospodarska zapuščina.
V začetku petdesetih let prejšnjega stoletja je bila Kuba relativno demokratična država. Bila je primerljiva s Hong Kongom. A takrat so se poti razšle. Azijska država se je odločila za liberalni kapitalizem, Castro je uvedel socialistično diktaturo. Rezultat je znan in razviden iz grafa. Na Kubi sta po revoluciji zavladali hudi revščina in lakota. Kubansko-ameriški politični komentator in avtor Humberto Fontova je v svoji knjigi Najdaljša romanca: Mainstream mediji in Fidel Castro zapisal, da so celo španski kolonialisti svojim sužnjem v 19. stoletju privoščili več hrane kot Castro svojim rojakom. Prehrana sužnjev leta 1842 in Kubancev leta 1962 je razvidna iz tabele. Še danes imajo na Kubi delni sistem delitve oziroma racionalizacije hrane, ki je bil uveden marca 1962. In za Castrom, ki je tako trpinčil svoje ljudi, so včeraj žalovali od Jeana-Clauda Junckerja do kanadskega premierja Justina Trudeauja. Tej noriji sta se pridružila tudi premier Miro Cerar in predsednik Borut Pahor.
Zdaj pa si poglejmo, kako so aprila leta 2013 levičarji slavili smrt Margaret Thatcher. V Britaniji sta prednjačila BBC in Guardian, Radio BBC pa je šel celo tako daleč, da je začel vrteti pesem Ding, Dong The Witch Is Dead. In ni bila edina pesem, ki so jo takrat vrteli na tem skrajno levičarskem radiu. Izbor je bil zares pester, saj so ob njeni smrti naredili „jagodni izbor“ sklad, ki so bile posvečene nekdanji premierki: The Larks, “Maggie Maggie Maggie (Out Out Out)” iz leta 1985; (Steven Patrick) Morrissey „Margaret on the Guillotine“ iz leta 1988; Kitchens of Distinction, „Margaret’s Injection“ iz leta 1989; V.I.M., „Maggie’s Last Party“ iz leta 1991; Billy Bragg, „Thatcherites“ iz leta 1996; Hefner, “The Day that Thatcher Dies” iz leta 2000; Frank Turner, “Thatcher Fucked the Kids” iz leta 2006; Pete Wylie, “The Day that Margaret Thatcher Dies” iz leta 2011. In še in še in še. Radio BBC je kasneje spoznal, da je šel predaleč in je zadevo malo omilil. Od pesmi Ding Dong The Witch Is Dead, ki se je uvrstila na lestvico najbolj priljubljenih in ki so jo imeli levičarji za himno, s katero so slavili smrt Thatcherjeve, so predvajali samo 51-sekundni odlomek.
Tukaj pa so lahko ogledate nekaj medijskih poročil o veseljačenju ob njeni smrti: Windsor Star, Guardian, BBC.
26 sobota Nov 2016
Značke
Ernesto "Che" Guevara, Fidel Castro, Kuba, Margaret Thatcher, Maria Werlau, množično streljanje, Raul Castro
Ko me je ujela vest, da je umrl ostareli in okoreli komunist Fidel Castro, sem najprej pobrskal po Twitterju. Vsaj pri „mojih“ je prevladovalo navdušenje, medtem ko so se sovražniki svobode in demokracije, se pravi levičarji vseh vrst in barv, zgražali, kako se lahko nekdo veseli smrti drugega. Kot da se ne spomnijo tistega aprila 2013, ko je umrla baronica Margaret Thatcher. Takrat so ulice Londona in še katerega mesta preplavili aktivisti in progresivci ter spodbujeni s strani komentarjev Guardiana in BBC odpirali šampanjce in se veselili smrti. Čarovnica je umrla, smo lahko brali na transparentih razigrane množice. Kar je povsem nerazumljivo, saj je Thatcherjeva s ekonomsko politiko liberalnega kapitalizma potegnila Britance iz globoke krize. Edino, kar bi ji „neoliberalci“ lahko zamerili, je, da je kriva za norijo o globalnem segrevanju. Naftna kriza v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in izsiljevalski sindikati (predvsem delavcev v premogovnikih) so njene svetovalce privedli do zamisli o čistejši energiji, zato se je Velika Britanija naslonila predvsem na nuklearke. Thatcherjeva je tako obračunala s sindikati, levičarski aktivisti pa so si kasneje po padcu Berlinskega zidu, ko so v socialističnih državah izgubili izgubili svoj navdih, prisvojili idejo globalnega segrevanja in nadaljevali „boj“ proti kapitalizmu. To je spoznala celo Thatcherjeva sama in rekla: „Global warming provides a marvelous excuse for worldwide, supra-national socialism.”
Ampak pustimo zdaj počivati v miru veliko državnico, ki je nad Evropo držala luč svobode, poglejmo rajši, kdo je bil Fidel Castro, s katerim se je rad družil tudi balkanski krvnik Josip Broz. Njegovo klasično biografijo si lahko preberete kjerkoli na spletu (denimo tukaj). Seveda je večinoma prirejena. Prikazujejo ga kot državnika in revolucionarja, mogoče malce diktatorja, ki se je na Kubi upiral zlobnim ZDA. A je bil vse prej kot to. Malo znani so njegovi zloglasni strelski vodi, ki jih je vodil drug zločinec – Ernesto “Che” Guevara, bolj znan kot El Che. Trojica, kamor je spadal tudi Fidelov brat Raul Castro, je lastnoročno ubila najmanj 1.253 ljudi. Iz tistega časa je nastala tudi fotografija, za katero bi najrajši videli, da jo nikoli ne bi bilo. Prikazuje, kako „trojica“ izvaja usmrtitev. No, El Cheja so, hvala Bogu, leta 1967 ubili, medtem ko je „izvažal“ revolucijo v Afriko, Fidel Castro pa je živel še nadaljnjih pol stoletja. Lani ga je obiskal celo papež Frančišek in na ta način dal nekakšno odvezo za njegove zločine.
Koliko ljudi je umoril ali dal umoriti, nihče ne ve. Ubijali so po znani doktrini Che Guevare: „Za pošiljanje ljudi pred strelski vod ne potrebuješ sodnega dokaza. Ti postopki so arhaično-meščanske podrobnosti. To je revolucija. In revolucionarnost mora postati hladnokrvni stroj za ubijanje, ki ga motivira čisto sovraštvo“. Profesor Armando Lago pravi, da je bilo žrtev med 10.000 in 100.000. Dokumentirano je 7.842 žrtev, pri poskusu bega iz „komunističnega raja“ je umrlo še več kot 77 tisoč ljudi. Koliko žrtev je bilo v resnici, najbrž ne bomo izvedeli nikoli. Arhivarka Maria Werlau pravi, da je skupno število žrtev lahko desetkrat večje. Zaradi krvoločnosti se je junija 1969 skupaj s Titom in še tremi drugimi diktatorji znašel na naslovnici Tima.
Umrl je torej množični morilec. Žal je umrl na svobodi. Človek, ki je bil odgovoren za množično zatiranje in smrt ljudi na Kubi, ki je podpiral teror in genocid v Afriki, bi moral umreti v ječi. Krivdo nosijo tudi mediji in aktivisti za človekove pravice, ki so denimo pozivali k pregonu generala Augusta Pinocheta, ne pa tudi (oziroma komajda kaj) Fidela Castra. Zato ustvarjalci Kavarne Hayek želimo „El Comandantu“ boleče cvrtje v večnem ognju Luciferjevega pekla.
Tukaj lahko preberete, kako se tisti, ki so slavili smrt Thatcherjeve, zdaj zgražajo nad ljudmi, ki se veselijo smrti Castra.
06 nedelja Nov 2016
Posted in Politika
Značke
American Exceptionalism, Bela hiša, Bill Clinton, Donald Trump, Hillary Clinton, Katar, Margaret Thatcher, mati Terezija, Melania Trump, Planned Parenthood, predsednik ZDA, Savdska Arabija, terorizem, ZDA
Ja, vem. In ni me treba posebej opominjati. Nisem državljan ZDA, zato ne bom glasoval na ameriških predsedniških volitvah. No, recimo, da sem se pridružil globalni histeriji, ko se zdi, da bo o ameriškem predsedniku odločal cel svet, čeprav povprečnemu Američanu gladko „visi dol“, kaj si o kandidatih mislijo drugi. Če pa bi imel možnost, je tukaj tik pred volitvami nekaj razlogov (ob mnogih drugih), zakaj bi glasoval za Donalda Trumpa.
Hillary je lažnivka
Donald Trump deluje iskreno, Hillary Clinton pa je dokazano notorična lažnivka (afera z elektronsko pošto, Bengazi in drugo). Bolj ko na dan prihajajo dokazi, da sta denimo fundacijo družine Clinton (iz nje se je črpal tudi denar za predsedniško kampanjo Hillary) financirali tudi državi, kot sta Savdska Arabija in Katar, ki sistematično kršita človekove pravice in financirata terorizem, bolj zatrjuje, da to ni res. Pravzaprav laže, zavestno in načrtno trdi nekaj, kar je diametralno v nasprotju z dejstvi. Gre za aroganco nekega predsedniškega kandidata, kakršne Američani še niso videli.
Trump ima energijo
Donald Trump ima energijo, ki jo ZDA potrebujejo. Spoštuje ameriško ustavo, zastavo in tradicijo. Ima tisti patriotizem, ki je ZDA naredil za najmogočnejšo gospodarsko, politično in vojaško silo na svetu, in to brez primere v zgodovini človeštva. Zna prisluhniti ljudem in se vsaj trudi razumeti težave povprečnega državljana. Ima se za Američana, spoštuje različne kulture, ki pa morajo brezpogojno sprejeti ameriški način življenja in zakone, če želijo živeti v ZDA.
Trump bi davčno razbremenil vse
Donald Trump bi davčno razbremenil vse državljane (do nekaj manj kot 30 tisoč ameriških dolarjev letnega dohodka ne bi bilo obdavčenih), medtem ko bi Clintonova bolj obdavčila izključno bogatejše in uvedla super davek za tiste, ki imajo več kot 5 milijonov dolarjev letnega dohodka (Trump najvišji, 33-odstotni dohodninski razred postavlja za tiste, ki imajo letne dohodke nad 154.000 ameriških dolarjev). Trump bi tudi stopnjo obdavčitve dohodka podjetij znižal s 35 odstotkov na 15.
Clintonovo podpirajo skupine LGBT in druge ekstremistične organizacije
Že to, da Clintonovo podpirajo LGBT lobiji, zagovorniki tako imenovane Gender Theory, podporniki Planned Parenthood, feministična gibanja in druge podobne ekstremistične skupine, ki same sebe imenujejo za civilno družbo in edine poklicane, da razpravljajo o človekovih pravicah, je dovolj velik razlog, da bi glasoval za Trumpa. Gre za pritlehne in zlobne združbe, ZDA bi bile s prevlado njihovih idej pahnjene v prepad.
Odnos do migrantov
Trump sploh nima tako negativnega odnosa do migrantov, kot želi prikazati medijski mainstream. Njegova migrantska politika je precej podobna politiki nekdanjega predsednika ZDA Theodorja Roosevelta jr., ki je v začetku 20. stoletja opozoril, da se lahko narod uniči, če bo država dovolila, da se nacija spremeni v zmes medsebojno diametralno si nasprotnih kultur. Zato previdno s priseljenci, ne vabite jih z odprtimi rokami. Oni se morajo asimilirati in postati lojalni, je govoril Roosevelt. Njegov odnos do migrantov bo vplival tudi na Evropo. Če zmaga Clintonova, se utegne agonija z „begunci“ podaljšati, kar lahko pripelje do državljanskih vojn.
Donald je moški
Ne želim reči, da Hillary ne more biti predsednica ZDA, ker je ženska (čeprav je za to lahko nešteto razlogov), ampak ker ni državnica takega kova, kot je bila (žal pokojna) baronica Margaret Thatcher.
Melania
Če bi bil Američan, bi bil ponosen, da bi bila Melania prva dama ZDA. Čeprav se ji vidi, da je bila že nekajkrat pod nožem lepotnih kirurgov, je še vedno lepa in privlačna ženska. Druge prve dame državnikov bodo nadvse rade v njeni družbi. Za razliko od stare vešče, ki bo s seboj kot „prvo damo“ vlačila Billa Clintona, seksualnega manijaka in posiljevalca, pred katerim bodo morale predsedniške ali premierske družine skrivati svoje mladoletne hčere.
Odnos do ustave
Ustava ZDA je svetinja, nedotakljiva. Trump jo ne bi spreminjal, Clintova jo bo poskušala.
Predsednik je državnik, ne mati Terezija
Donald Trump se ne pretvarja, da je svetnik. Predstavlja se tak, kot je, skupaj s svojimi napakami. Je zgolj človek. Clintonova je predstavlja kot svetnica, kar je že samo po sebi alarm in pokazatelj, da je dvolična in pokvarjena. Američani ne volijo moralnega reformatorja (samo poglejte, kaj se je zgodilo, ko so Slovenci izvolili „etičnega“ Mira Cerarja), ampak predsednika najmočnejše države na svetu.
Krščanstvo in predsedniška kandidata
Zdi se, da Clintonova prezira krščanstvo. Celo več. V svojih nastopih daje prednost islamu, ker od muslimanov pričakuje odločilne volilne glasove. Čeprav se Trump ni jasno opredelil do Cerkve, deluje v smeri Martina Luthra Kinga, češ da Cerkev ni ne državni uslužbenec ne orodje Bele hiše, ampak njena vest.
Hillary je nevarna ženska
Hillary Clinton je nevarna ženska. Svetu ne grozijo podnebne spremembe, ampak uporaba jedrskega orožja, ki ga za dosego svojih ciljev in ciljev njenih podpornikov utegne uporabiti. Clintonova večjo nevarnosti vidi v Putinu kot v islamu. Trump obratno: meni, da je večja nevarnost islam, s Putinom je mogoč dogovor.
Trump je politično nekorekten
Mnogi Američani se pritožujejo, da zaradi „kumbaya“ politične korektnosti izgubljajo državljanske pravice. Trump je na strani teh ljudi – večinoma belcev. Ne boji se retvitati o belem genocidu.
Gospodarski program
Gospodarska programa Clintonove in Trumpa sem že soočil. Edino, kar me pri Trumpu moti, je njegov pretiran protekcionizem, a Trumpova druga gospodarska stališča odtehtajo pomanjkljivosti.
Finančna neodvisnost
Trump nima velikih donatorjev, kar pomeni, da ne bo dolžan nikomur nič, ko bo v Beli hiši. Za razliko od Clintonove, ki bo kot predsednica dobivala račune ne samo iz Wall Streeta in velikih korporacij, ampak tudi od držav, ki podpirajo terorizem (Savdska Arabija, Katar). Medtem ko Trump ne bo v lasti nikogar, je Clintonova že v predvolilni kampanji prodala sebe in ZDA.
Hillary je lutka
Kot Američan bi se odločal, ali želim predsednika, ki govori iskreno in iz srca, ki ničesar ne skriva, ali želim predsednico, ki laže in govori tisto, kar ji drugi svetujejo. Povedano drugače. Trump ima svoje mnenje, Clintonovo ga nima.
Trump ima visoko mnenje o ZDA
Trump verjame v ameriško izjemnost (t.i. American Exceptionalism), ki ima tri temelje: ameriška zgodovina je edinstvena na svetu in se razlikuje od zgodovine drugih narodov; poslanstvo ZDA je, da preoblikuje svet; ZDA so boljše in superiornejše od drugih držav.
14 sobota Maj 2016
Značke
ekofašisti, ekoteroristi, ekoterorizem, globalno segrevanje, ICPP, Margaret Thatcher, National Hurricane Center, Paul Reiter, podnebna konferenca, podnebne spremembe, Združeni narodi
Zdravnika Kingstona najbrž ne poznate. Na obrobju Abuje v Nigeriji vodi manjšo ambulanto. Gradnjo je v okviru mednarodne pomoči financirala vlada. A ima veliko težavo. Ne boste verjeli, toda če ima hkrati prižgane luči in vključen manjši hladilnik, kjer hrani zdravila in medicinske pripomočke, pride zaradi preobremenjenosti do izpada elektrike. Mednarodno pomoč so zahodni okoljevarstveniki pogojevali s tem, da se mora ambulanta energetsko napajati s sončnimi celicami. In tako ima na strehi dve sončni celici, ki ne proizvajata dovolj energije. A progresivni ekoteroristi so zadovoljni – Nigerija se tako aktivno vključuje v boj proti globalnemu segrevanju oziroma podnebnim spremembam. In to država, ki je bogata z nafto in drugimi fosilnimi gorivi.
Ekoterorizem, ki ga izvajajo radikalni okoljevarstveniki, podpirajo Združeni narodi. Obsedenost z globalnim segrevanjem in pozivanjem na prepoved uporabe klasičnih goriv, saj naj bi toplogredni plini uničili svet in človeštvo, dosega neverjetne razsežnosti. Pri tem sodelujejo vodilni svetovni znanstveniki, kajti če kdo podvomi v verodostojnost napovedi ekoteroristov, ki v svoji osnovi sploh niso strokovnjaki, ampak levičarski aktivisti, običajno z družboslovno izobrazbo, so izločeni. Vzemimo na primer grožnjo z malarijo. Zaradi globalnega segrevanja se bodo komarji, ki prenašajo malarijo, širili proti severu. V poročilu medvladne skupine Združenih narodov za spremembe podnebja (ICPP) so zapisali, da komarji ponavadi ne preživijo v okolju, kjer povprečna zimska temperatura pade pod 16 – 18 stopinj. Ko je to prebral profesor Paul Reiter, ki je dolgo sodeloval z ICPP, se je prijel za glavo in ostro protestiral, češ malarija ni izključno tropska bolezen, komarji preživijo pri mnogo nižjih temperaturah in na podlagi temperaturnih sprememb ni mogoče napovedati razširjenost malarije. Za primer je navedel izbruh malarije v Sovjetski zvezi leta 1920, ko so zaznali 13 milijonov primerov, 600.000 ljudi je umrlo. Malarija je segala do arktičnega kroga. Reiter je izstopil iz ICPP in zahteval, da izbrišejo njegov priimek pod tako nestrokovno poročilo. To so kasneje pod grožnjo s sodnimi postopki tudi storili, za televizijo pa je izjavil nekako takole: „ICPP trdi, da združuje med 1.500 in 2.500 vodilnih svetovnih znanstvenikov, kar pa preprosto ni res. Ko pogledaš njihove biografije, ugotoviš, da je nemalo število ljudi, ki z znanostjo nimajo nikakršne zveze.“
Globalno segrevanje je postalo predvsem dober posel, ki ga financirajo davkoplačevalci. ZDA so leta 2013 za raziskave porabile že 22,2 milijarde dolarjev na leto, v Veliki Britaniji so se sredstva v zadnjih letih povečala s 170 milijonov funtov na 4 milijarde funtov. Zadnja, 21. podnebna konferenca v Parizu, ki je bila decembra lani in kjer so se zbrali vsi, ki naj bi na tem svetu nekaj pomenili, ni prinesla nič novega: ekoterorizem je povsem legalen, svoboda posameznikov se bo še zmanjševala, omejitve bodo še večje, za raziskave podnebja bo šlo še več davkoplačevalskega denarja, centralizacija bo večja. Če ste dobro poslušali in brali poročila, ste lahko opazili, da je bilo le malo besed namenjeno podnebju, večina pa regulacijam, omejitvam, strožji zakonodaji in seveda, ne povečanju, ampak mega povečanju sredstev. In nekateri na račun tega zelo dobro živijo, kot na primer profesor Jagadish Shukla.
Znanstveniki, ki danes v svojih delih ne omenijo podnebne spremembe, ne dobijo sredstev. Eden od britanskih profesorjev iz Sussexa je povedal takole: „Če bi želel preučevati življenje veveric v Sussexu, ne bi dobil denarja. Če bi pa napisal, da bom preučeval vpliv podnebnih sprememb na življenje veveric v Sussexu, bi ga dobil.“
Zanimivo je, in tega najbrž niste vedeli, da je za norijo o globalnem segrevanju v veliki meri „kriva“ Margaret Thatcher. Naftna kriza v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in izsiljevalski sindikati (predvsem delavcev v premogovnikih) so njene svetovalce privedli do zamisli o čistejši energiji, zato se je Velika Britanija naslonila predvsem na nuklearke. Thatcherjeva je tako obračunala s sindikati, levičarski aktivisti pa so si kasneje po padcu Berlinskega zidu, ko so v socialističnih državah izgubili izgubili svoj navdih, prisvojili idejo globalnega segrevanja in nadaljevali „boj“ proti kapitalizmu, globalizmu in zlobnim ZDA. To je spoznala celo Thatcherjeva sama in rekla: „Global warming provides a marvelous excuse for worldwide, supra-national socialism.”
Rodil se je ekoterorizem oziroma ekofašizem, ki je okužil tudi Združene narode, naravnan pa je proti razvitemu zahodnemu svetu. In za svoj „plemeniti“ cilj so znanstveniki ekoterorizma pripravljeni tudi lagati. Na to je pred leti v Wall Street Journalu opozoril profesor Frederick Seitz. Zapisal je, da so uradniki ICPP cenzurirali pripombe znanstvenikov, ki so med drugim ugotovili, da nobena od študij ni postregla z jasnim dokazom, da je za podnebne spremembe oziroma povečanje toplogrednih plinov odgovoren človek oziroma da ni zanesljivih dokazov, da je dodatni CO2 rezultat človekovih aktivnosti, torej antropogen. Tudi modeli znanstvenikov Združenih narodov, ki so vnašali podatke in napovedovali strašansko povečanje temperatur, so se izkazali za povsem napačne.
Več dokazov je ravno nasprotnih. Obstaja sicer rahla korelacija med globalnim segrevanjem in CO2 (pri tem ni nujno, da je izpuste povzročil človek), toda znanstveniki si ne znajo razložiti povečanja temperature v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, ki nikakor ni mogla biti zaradi povečanja CO2. No, takratno povečanje temperature je bila posledica povečane aktivnosti sonca. Nadaljnje raziskave so pokazale, da je globalno segrevanje bolj v korelaciji s sončevo aktivnostjo, kot pa z izpusti CO2. Norost je šla tako daleč, da „znanstveniki“ ob pomoči medijskega mainstreama dokazujejo, da vse hujši tropski cikloni niso več posledica naravnih pojavov, ampak globalnega segrevanja. Meteorologi take namige zavračajo. Če cikloni nastanejo zaradi temperaturnih razlik med obema poloma in tropi (čim večja je temperaturna razlika, tem bolj uničujoč je orkan), bi jih moralo biti, če drži trditev ekoteroristov, da se temperaturna razlika med poloma in tropi zaradi globalnega segrevanja zmanjšuje, manj. Tudi ameriški center za orkane (National Hurricane Center) je opozoril, da viharji po svetu niso močnejši ali pogostejši, kot so bili pred letom 1850. Da se nam zdi, da jih je več, je posledica boljše medijske pokritosti globalnih dogodkov.
No, vse dokazane zmote nimajo nikakršnih posledic na ekoteroriste oziroma ekofašiste, še manj na dobro plačane „znanstvenike“, ki sproti prilagajajo svoja „odkritja“. Kako to poteka, pokaže primer zadnjega pol stoletja. Med leti 1950 in 1970 so povprečne temperature padle, zato so znanstveniki začeli govoriti, da prihaja nova ledena doba. Ko so po letu 1979 temperature spet začele naraščati, je znanstvenik Nase James Hansen začel govoriti, da planetu grozi veliko segrevanje. Seveda, vseskozi je bil kriv človek. Ko so se po letu 2000 temperature spet znižale, so bili znanstveniki malo bolj previdni. Niso več govorili o globalnem segrevanju, ampak o podnebnih spremembah. To je očitno koncept, ki ga lažje znanstveno branijo, je pa hkrati očitno edini način, da levičarske anticivilizacijske politike rešijo svet pred samouničenjem.
No, kakorkoli, da njihova teorija ne bi propadla, se ekoteroristi izogibajo uporabi nekaterih zgovornih podatkov. Denimo teh, ki kažejo, da se je v zadnjih nekaj več kot sto letih, se pravi v času najhitrejše rasti blaginje po svetu, ko se je povprečna temperatura povečala za 0,8 stopinje, število smrti zaradi klimatskih razmer zmanjšalo za več kot 90 odstotkov, ob tem, da je danes več smrti zaradi nizkih temperatur, kot pa previsokih.
25 petek Sep 2015
Posted in Ekonomija, Gospodarstvo, Politika
Značke
Alenka Bratušek, Associated Press, Delo, Dnevnik, Karl Marx, levičarji, Margaret Thatcher, Mladina, neoliberalizem, Ronald Reagan, Studio city, Thomas Piketty
Za slovenske levičarje, vernike marksizma in druge sovražnike svobode, je bil četrtek pravi praznik. Dočakali so slovenski prevod novodobne socialistične biblije – knjigo Kapital v 21. stoletju Thomasa Pikettyja. Pravzaprav bi se morala knjiga imenovati Evangelij po Marxu: Poskus vstajenja v 21. stoletju, ampak pustimo malenkosti.
O temu francoskemu ekonomistu in njegovi knjigi, ki je povzročila pravo histerijo med levico, ker tovariš Thomas sploh ne skriva, da je navdih za knjigo našel pri Karlu Marxu (čeprav so se njegove teorije že zdavnaj izkazale za popolnoma zgrešene), sem že pisal: o analizi domnevne globalne neenakosti, pravičnosti, kot si jo predstavljajo levičarji, socialističnem mitu, da revni vzdržujejo bogate, Pikettyjevi tezi, da bogati postajajo še bogatejši, in o tem, kako je študent MIT osmešil teorijo Pikettyja. Kljub uničujočim kritikam uglednih ekonomistov in dejstvu, da se knjiga sicer dobro prodaja, a zelo slabo bere, ga levica in njeni podporni mediji v vseh državah, kjer je izšel njegov prevod, slavijo kot novodobnega mesijo. Slovenija pač ni nobena izjema.
Tako je Delo v članku z naslovom Pikettyjeva presenetljiva, a zaslužena uspešnica lanskega leta zapisalo, da »gre za fenomen, saj so o knjigi, ki govori o ekonomiji, povsod po svetu pisali ne le resni mediji, ampak tudi tabloidi. Med drugim je razlog verjetno avtorjeva svojevrstna kritika ekonomske stroke in kolegov ekonomistov, za katere Piketty meni, da premalo berejo svetovno literaturo in so preveč zabubljeni v svoje teoretične modele.«
In še: »Knjiga zadeva vse nas in v tem lahko iščemo vzrok njene popularnosti. Največ prostora v njej je namenjenega dohodkovni neenakosti, za katero večina slovenskih ekonomistov meni, da pri nas ne obstaja in da smo v tem smislu ena najbolj egalitarnih družb na svetu.«
Največ prostora je posvečenega neenakosti, se pravi tistemu, kar levičarji ne razumejo. Ne obstaja namreč problem neenakosti, saj to ni problem per se, ampak povsem naraven pojav, saj smo ljudje različni. Ne mislim na tem mestu razpredati na dolgo in široko (bom drugič, ko bom slovenski prevod natančno prebral, ker me zanima, koliko se razlikuje od izvirnika), ampak oglejmo si kaj je o neenakosti zapisalo Delo v povojnem obdobju: »Po koncu druge svetovne vojne smo imeli v prvih povojnih desetletjih do sredine sedemdesetih let obdobje, ki v zgodovini kapitalizma velja za njegovo zlato dobo. To je bilo obdobje visoke gospodarske rasti, nizke družbene neenakosti, ipd. V sredini sedemdesetih let so se z vzponom pojava, ki ga Piketty imenuje »konzervativna revolucija«, ki ga je v anglosaškem svetu utelešata Ronald Reagan v ZDA in Margaret Thatcher v Veliki Britaniji ti trendi začeli obračati. Gospodarska rast je padla pod ustaljeno raven.« Če ponovimo: 50. in 60. leta so bila zlato obdobje kapitalizma, ker je bila družbena neenakost nizka, države so beležile visoke gospodarske rasti. Za razliko od danes, ko nam komentatorji od Mladine in Dela do Studia city in Dnevnika razlagajo, da živimo v času podivjanega neoliberalizma, ki uničuje socialno državo, krči pravice delavcem, privatizira izobraževanje in zdravstvo. Skratka, država namenja premalo denarja za tisto, čemur levičarji pravijo »javno«. Čeprav sem o tem že pisal, naj na kratko ponovim. Torej, kapitalizem pred pol stoletja je bil za levičarje tisti pravi, socialni kapitalizem, neenakost je bila majhna, novi kapitalizem oziroma neoliberalizem, pa je neusmiljen, neenakost med bogatimi in revnimi se povečuje. Človek bi pomislil, da je imela država v petdesetih in šestdesetih letih veliko vlogo, da so bili davki tako visoki, da so se lahko financirali socialni programi, ter da je obstajala obsežna regulacija, ki je nadzirala banke in podjetja.
Kot običajno je resnica povsem drugačna od tiste, ki jo predstavljajo tovariši socialisti. Če pogledamo znanstveno delo profesorjev Thomasa R. Cusacka in Susanne Fuchs, ki sta analizirala vpliv države na posamezna gospodarstva in socialno politiko, takoj opazimo, da je bil kapitalizem od leta 1950 do leta 1970, ki ga delo imenuje zlata doba kapitalizma z majhno neenakostjo, veliko bolj dereguliran, država pa je namenjala za socialne programe veliko manj denarja, kot to počne danes. Samo za primer: povprečna javna poraba v 18 najbolj razvitih kapitalističnih državah je leta 1950 znašala 23,9 odstotka BDP in leta 1960 27,4 odstotka, medtem ko je lani znašala že 47,2 odstotka. Če pogledamo še posamezne države. V zlati dobi kapitalizma so najmanjšo javno porabo imele Japonska (15,9 odstotka BDP), Danska (19,6 odstotka BDP), Švica (20,8 odstotka BDP), ZDA (22,4 odstotka BDP) in Italija (23 odstotkov BDP), danes, ko po mnenju socialistov vlada krut neoliberalizem, pa javna poraba v vseh državah (razen v Švici in Avstraliji) krepko presega 40 odstotkov BDP. Povedano drugače: od petdesetih let prejšnjega stoletja se je javna poraba zelo povečala, prav tako se je povečal javni dolg, regulacija je postala strožja, vse več denarja se je namenilo za socialne programe. Skratka, vse je bilo diametralno nasprotno tistemu, kar trdijo levičarji. Torej, če imamo danes neoliberalni kapitalizem, kako bi potem v resnici morali poimenovati kapitalizem pred pol stoletja, kjer je država za socialne programe namenila do trikrat manj denarja, ko je bila javna poraba samo petina BDP? Super ultra neoliberalni kapitalizem?
Edini logičen sklep je, da so ravno državni intervencionizem, vse večja regulacija, nenasitna država s svojo potrošnjo in vse višji davki povzročili vse večjo neenakost, o kateri govorijo levičarji.
03 ponedeljek Avg 2015
Ste slišali za besedno skovanko »neosocialna država«? Jaz sem jo danes prvič, ko sem prebral članek v levičarskem Dnevniku (https://www.dnevnik.si/1042717932/slovenija/revscina-se-povecuje-slovenija-vse-bolj-le-se-senca-socialne-drzave). Čeprav ne vem natančno, kaj naj bi pomenila (kot mi še danes ni jasno, kaj je to neoliberalizem, prepričljive opredelitve pa od socialistov nikoli nisem slišal), sem nekako razumel, da sta zanjo kriva najbolj zlobni bitji 20. stoletja, se pravi Ronald Reagan in Margaret Thatcher, ki sta skrčila socialne pravice in vrinila vrednote neoliberalizma. In: »Neoliberalizem lahko deluje le z zmanjševanjem stroškov dela in socialnih pravic. Popolna demontaža socialne države je prinesla celo novo skovanko – neosocialno državo, ki zahteva fleksibilnost tudi pri socialno izključenih.« Tako pravi Srečo Dragoš z ljubljanske fakultete za socialno delo v Dnevniku. Skratka, neosocialna država ni socialna država, ampak je država, kjer socialno politiko določa neoliberalni kapitalizem. Ta hudičeva ideologija pa temelji na dereguliranem prostem trgu brez nadzora države, neoliberalci pa so upirajo socialnim pomočem, državnim subvencijam, javnemu zdravstvu in šolstvu, državnim podjetjem in bankam, po drugi strani pa se zavzemajo za privatizacijo, vitko državo z minimalno javno upravo, liberalizacijo trga.
Slovenija naj bi bila vse bolj neoliberalna država, kjer je vse odvisno od trga, vse manj je regulacije, so od socialne države ostale le sledi. Skratka, salonski levičarji in socialistični mediji nas skušajo prepričati, da v Sloveniji vlada nebrzdani neoliberalni kapitalizem. Se pravi, živimo v državi, kjer:
1. je bilo konec junija v veljavi 799 zakonov in 18.364 podzakonskih aktov (ob osamosvojitvi je bilo v veljavi 356 zakonov in 877 podzakonskih aktov, levičarji pa pravijo, da smo vse bolj deregulirana država);
2. država določa minimalno plačo in druge pogoje dela, kot maksimalno število ur, letni dopust in drugo;
3. je povprečna obdavčitev dela skoraj 50-odstotna, se pravi, od tega, kar zaslužimo, polovico pobere država. Ob tem, da bomo z zneskom, ki nam ostane, morali plačati še skrite davke, kot so TV naročnina, številne prispevke ob plačilu elektrike in vode;
4. za vsako blago in storitev plačamo še davek na dodano vrednost (običajno po najvišji stopnji, se pravi 22-odstotni);
5. Slovenija je med državami, ki imajo najvišjo progresivno obdavčitev dohodka (dohodnina);
6. če podjetje ustvari dobiček, mora plačati 17-odstotni davek;
7. državna poraba znaša skoraj 50 odstotkov BDP. Kako so razporejeni prihodki in odhodki države si lahko pogledate tukaj: http://www.vlada.si/teme_in_projekti/kam_gre_vas_denar/;
8. Slovenija ima javno šolstvo in zdravstvo, ki ju je dolžan financirati vsak davkoplačevalec, pa če je uporabnik teh javnih storitev ali ne;
9. največja banka (NLB) je še vedno državni lasti;
10. Slovenija ima 163 reguliranih poklicev (koliko je pri tem nesmislov, si lahko ogledate tukaj: http://www.reguliranipoklici.si/);
11. več kot polovico cene, ki jo plačate za bencin, gre državi;
12. država predpisuje številne odkupne cene, ima monopol pri oskrbi z vodo in elektriko, vsak je prisiljen plačati TV prispevek;
13. država vsako leto nameni okoli 100 milijonov evrov nevladnih organizacijam;
In tako naprej in tako naprej.
Skratka, Slovenija je daleč od tega, da bi bila neoliberalni raj, je daleč od tega, da bi imela prosti trg, je daleč od tega, da bi imela pohlepne podjetnike. Celo več. Je med državami, ki imajo najmanjšo dohodkovno in drugo neenakost.In razumi levičarje, kdor le more.
05 nedelja Jul 2015
Značke
Aleksis Cipras, Capital Group, Grčija, Iniciativa za demokratični socializem, Joerg Sponer, Jože P. Damjan, Margaret Thatcher, New York Times
Jožeta P. Damjana imam rad. Ko odprem njegov blog (http://damijan.org/), vedno izvem nekaj novega. Pravzaprav me tudi navdušuje (resnično in iskreno), kako ekonomist, ki je bil še pred desetimi leti ekonomsko prepoznaven kot liberalec, zapopade kolektivističnega (socialističnega) duha. V tem je neverjetno podoben Janezu Markešu, ki se je kot zaprisežen desničar in neumorni kritik komunizma (in Milana Kučana) prelevil v podpornika socialistične miselnosti. Seveda s to razliko, da skuša Damjan svoje teorije dokazati (včasih celo z matematičnimi formulami), za kolumnista Dela (www.delo.si) pa je empirično dokazovanje „španska vas“. Saj veste, natrosite kup neumnosti, ki so ljudem všečne, in ste opravili svoje.
No, zadnje dni se je Damjan zelo angažiral. Včeraj in danes je objavil deset tekstov, ki dokazujejo, da bi se morali Grki danes izreči proti, se pravi, da bi morali obkrožiti NE, s tem bi pokazali, da imajo dovolj bruseljskega (in drugega finančnega) terorizma (http://damijan.org/2015/07/04/nove-oblike-terorizma-financni/). O tem, da je to pač izključna pravica Grkov, da se odločijo, kot želijo, sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/07/04/cesa-socialisti-ne-razumejo/), tokrat bi se rad dotaknil nekaterih argumentov.
Ekonomist Damjan ima seveda prav, ko pravi, da krize v Grčiji ni povzročila Siriza (http://damijan.org/2015/07/04/za-grsko-katastrofo-ni-kriva-syriza-pac-pa-5-let-napacnega-zdravila/), vendar pozablja, da je krizo povzročil socializem oziroma socialistične vlade, ki so od padca vojaške hunte (takrat je bila Grčija zadolžena 20 odstotkov BDP) leta 1974 vladale do danes kar tri četrtine časa, zato je dolg narasel na 180 odstotkov BDP. Grki so preprosto ignorirali pregovor, da je boljše, da se naučijo loviti ribe, kot da jim ribe daje nekdo tretji. Prej ali slej pride račun. Kitajski pregovor namreč pravi: “Daj človeku ribo, nahranil ga boš za en dan. Nauči ga loviti ribe, prehranil ga boš za vse življenje.”
Te preproste lekcije (kot vsi kolektivisti in socialisti po svetu) niso vzeli dovolj resno. Grki so mislili, da bo denarja vedno dovolj, da se vedno najde nekdo, ki jim ga bo posodil. Če Velika Britanija ne bi imela pred desetletji Margaret Thatcher, bi bila na istem. Tudi skandinavske države recimo (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/02/mit-o-uspehih-skandinavskih-socialistov-le-mit-2/). Ampak vsi ti „zlobni neoliberalci“ so svoje države rešili pod potopom. Ker so sami sprevideli, da politika kolektivizma, množičnih socialnih pravic pelje v pogubo. V to jih nihče ni prisilil, sami so spoznali. Jože P. Damjan pa hoče prepričati (vse kar leze in gre), da Grki niso ničesar krivi, ampak zlobni kapitalisti, finančniki in bankirji v IMF, ECB in Bruslju (http://damijan.org/2015/07/05/obvezno-branje-kako-je-imf-zavajal-in-zavestno-ubijal-grcijo/).
Okey, tudi če sprejmemo njegovo tezo, za katero se sklicuje na The New York Times (ja, res verodostojen medij, ki med drugim podpira neskončno zapravljanje davkoplačevalskega denarja za Obamine dvomljive programe), moramo pogledati najmanj na čas, ko je postalo jasno, da bo Siriza na volitvah zmagala, se pravi novembra 2014. To so spoznali tudi posojilodalaci, ki so se v strahu za svoj denar sestali z ideologi Sirize, da jim povedo, kaj nameravajo po volitvah oziroma ali bodo, če zmagajo, vrnili sposojen denar. Tako sta se v londonskem Cityiju z „neolibneralci“ sestala dva izmed vodilnih članov Sirize Giorgos Statakis in Yiannis Milios (slednji je takrat veljal za tudi za glavnega »ekonomista« skrajnih levičarjev). Financial Times je o sestanku, o katerem sloveski mediji skoraj niso poročali, zapisal: »Vsi, ki prihajajo s sestanka, želijo prodati vse premoženje, ki ga imajo v Grčiji.« Nekaj ur po objavi pa so po spletu zaokrožile zabeležke s sestanka, med drugim tudi Joerga Sponerja iz Capital Group, ki je svojim nadrejenim sporočil, da se je treba takoj umakniti iz Grčije, če bo vlado oblikovala Siriza in: »Program Sirize je slabši od programa komunistov, ki imajo dobro razdelan načrt. Nastal bo kaos, če ga bodo začeli izvajati.« Kot je razvidno iz korespondence, ki jo je objavil Greek Reporter, je Sponer še zapisal, da so se lažje pogovarjali z levičarskimi radikalci iz nemške Die Linke ali španske Podemos, kot pa s Sirizo: »Sprva sem mislil, da je vse skupaj neslana šala, potem pa sem spoznal, da mislijo resno.«
Ključne točke programa, ki sta jih Statakis in Milios predstavila zasebnim vlagateljem, so po zapiskih analitikov Capital Group in Merrill Lynch:
1. Odpis grškega dolga do zasebnih vlagateljev, Evropska centralna banka pa naj odkupi preostali dolg.
2. Prekinitev varčevalnih ukrepov.
3. Proces privatizacije bo ustavljen.
4. Da bi se zmanjšala brezposelnost, bodo povečali število zaposlenih v javnem sektorju.
5. Da bi se končala socialna kriza, bo Siriza omogočila vsem potrebnim brezplačno domovanje, elektriko, hrano in zdravstveno oskrbo.
6. Plače so bodo dvignile na raven pred krizo.
7. Minimalna plača bo znašala 750 evrov na mesec in se bo izplačevala 14-krat na leto. (To pomeni, da bodo ljudje, ki prejemajo minimalno plačo, dobili še 13. in 14. plačo)
8. Minimalna pokojnina bo znašala 705 evrov in se bo izplačevala 13-krat na leto. (To pomeni, da bodo ljudje, ki minimalno pokojnino, dobili še 13. pokojnino).
9. Takoj bodo zamenjali vodstva treh največjih grških bank, ki morajo spet kreditirati ljudi in podjetja.
10. Vsi ti ukrepi bodo pripomogli k večji gospodarski rasti. Kako? S povečanjem števila zaposlenih v javni upravi, dvigom minimalne plače in minimalne pokojnine ter vrnitvijo plač na raven pred krizo bo večja potrošnja (potrošnjo bodo spodbudili tudi s povečanjem uvoza), s tem pa večja gospodarska rast.
11. Vsem se bodo znižali davki za 20 odstotkov, razen tistim z najvišjimi dohodki.
Ko so zasebni vlagatelji Statakisu in Miliosu že na sestanku povedali, da s takimi ukrepi Grčije ne bodo popeljali iz krize in ali imajo mogoče »načrt B«, če predlogov ne bodo sprejeli oziroma njihovi ukrepi ne bodo delovali, predvsem v delu o odpisu dolga pri zasebnih investitorjih, sta jima odvrnila, da obstaja samo »načrt A« in da je to njihov program. Da ima Siriza v načrtu še nacionalizacijo, ki bo izvedena, če bo potrebno. Za zdaj pa še vedno »spoštujejo« zasebno lastnino. Analitiki so komentirali: »Program Sirize se bere kot starogrška tragedija.«
Skratka, Siriza je že takrat vedela, da se s posojilodajalci ne bo pogajala oziroma da ne bo sprejela njihovih zahtev. Čeprav je v tistem času Grčija pod vlado Antonisa Samarasa dokaj dobro napredovala: proračunski primanjkljaj je od začetka krize leta 2009, ko je znašal skoraj 16 odstotkov BDP, konec leta 2013 spremenila v primarni presežek v višini 1,5 milijarde evrov oziroma 0,8 odstotka BDP. Javnofinančni primanjkljaj je sicer še vedno znašal 12,7 odstotka BDP, vendar je bil ta posledica plačila obresti (štiri odstotke BDP) in stroškov za stabilizacijo bank (9,5 odstotka BDP). So pa krepko oklestili javni sektor, saj so od leta 2010 odpustili petino zaposlenih, razpustili so tudi javno televizijo, ki je podobno kot slovenska RTV hujskala ljudi in jih strašila pred nekakšnim neoliberalizmom. Kakorkoli, napredek Grčije je zagotovo bil, čeprav so posledice precejšnje: brezposelnost se je povečala na prek 25 odstotkov, za četrtino je upadel tudi BDP.
Grki se zato danes odločajo, ali bodo sami lovili ribe ali ne. Drugi jih zanje zagotovo ne bodo več.
Kavarna Hayek 
