Značke

, , , , , ,

Grška dolžniška kriza je zadnje tedne zasenčila najbrž najbolj žgočo temo Evrope – problem priseljencev oziroma nelegalnih migrantov. Čeprav v Sloveniji dosledni libertarci ali liberalci, ki se zavzemajo za prosti trg, zasebno lastništvo in druge vrednote, nimajo domovinske pravice, ker jih prevladajoči mediji takoj označijo za mrzlosrčne neoliberalne kapitaliste, kapitalizem pa je, kakopak, ideologiija zla, se je na družbenih omrežjih kljub vsemu med njimi vnela debata, kakšen mora biti odnos države do migrantov. Težko ocenim, kakšno je razmerje sil, toda velik del tistih, ki zagovarjajo prosti trg, meni, da država migracij ne bi smela omejevati, zato se zavzemajo za politiko odprtih mej. Časnik Finance (www.finance.si), ki med levičarji velja za zastavonošo neoliberalnih idej, je šel tako daleč, da je na naslovnici objavil vabilo: „Dobrodošli, begunci“. Izhodišče odgovorne urednice Financ Simone Toplak je, da lahko legalni migranti rešijo pokojnine, saj se prebivalstva stara. Kar je res, ampak …

Liberalni zagovorniki odprtih mej pravijo, da prosti trg sam po sebi predvideva tudi prost pretok ljudi. Zato menijo, da bi morale biti meje odprte. Argument je na videz trden in neizpodbiten, toda popolnoma nedosleden. Poglejmo. Po njihovo država nobenemu ne more prepovedati prehod meje in svobodno gibanje. Pri tem opozarjajo, da država prav tako ne more svojim državljanom prepovedati, da bi kupovali dobrine zunaj meja nacionalne države. Torej, če imamo prost pretok blaga in storitev, moramo imeti tudi prost pretok ljudi. Vendar je to tipična zabloda libertarcev. O tem je pred meseci odlično napisal hrvaški bloger „Tko je John Galt“ (www.tkojejohngalt.wordpress.com), zato ga bom na kratko povzel (https://tkojejohngalt.wordpress.com/2014/10/26/slobodna-trgovina-i-neslobodna-migracija/).

Mednarodna trgovina, kot jo razumemo liberalci, temelji na prostovoljni menjavi blaga. To pomeni, da te nihče ne more prisiliti, da nekaj kupiš, če tega ne želiš. Torej, prosti trg predvideva prostovoljno izmenjavo dobrin med prodajalcem in kupcem, med tistim, ki proizvaja in prodaja, ter potrošnikom. Povedano še drugače. Če jaz iz Slovenije naročim neko blago v Nemčiji, to storim prostovoljno in pričakujem, da mi ga bo prodajalev v Nemčiji poslal. Oba, in jaz kot kupec in Nemec kot prodajalec, sodelujeva pri tem poslu prostovoljno.

Kar pa za migracije po eni strani velja, po drugi pa ne. Recimo, da dobim službo v Nemčiji. V tem primeru grem v Nemčijo, kjer me pričakuje nov delodajalec. Torej gre spet za obojestransko prostovoljnon interakcijo. Toda če nekdo prestopi mejo, brez da bi ga kdo povabil, potem ne gre za obojestranski prostovoljni odnos. Predstavljate si, da bi recimo neko belgijsko podjetje pošiljalo v Slovenijo pakete, ne da bi jih potrošniki v Sloveniji naročili. To ne bi bila več izmenjava dobrin ali trgovina. Trgovina mora temeljiti na prostovoljnem odnosu.

Ampak nekateri pravijo, da v državi, kamor pridejo migranti, obstaja državna lastnina, javni prostori, kjer se lahko zadržujejo. To je res, toda kjer je take lastnine preveč, to ni več svobodna družba. Pa tudi v tem primeru bi se morala država izkazati kot dober lastnik, kot dober upravitelj, ki ščiti svoje državljane. In lastniki teh javnih površin, smo državljani, država z njimi samo upravlja. Torej, če nekdo hoče v drugo državo, ne da bi ga kdo poklical, nima pravice svobodnega prečkanja meje. Politika odprtih mej torej pomeni kršenje lastninskih pravic.