Robert Golob za 58.000 evrov »odkril« tisto, kar vsi že vemo – da so cene na trgu pri različnih trgovcih različne ali kaj vse je narobe z vladno primerjavo cen živil

Značke

April 8, cena, cene, Finance, kartelni dogovor, Mercator, Mlinotest, neto davkoplačevalci, osnovna živila, Petra Sovdat, ponudba, ponudba in povpraševanje, potrošniška košarica, povpraševanje, regulacija, robert golob, Spar, Tilen Majnardi, trg, trgovci, TUŠ, Vlada RS, živila

Bistvo se, kakopak, skriva v drobnem tisku. Tam je tiho priznanje, da je vladna primerjava cen osnovnih živil metodološko neustrezna, nestrokovna, nepotrebna in zgolj populistična poteza ekipe na Gregorčičevi ulici 20.

Takole je zapisano: »Tako izvajalec kot naročnik zato ne prevzemata odgovornosti za morebitno škodo, ki bi lahko nastala kateri koli fizični ali pravni osebi zaradi uporabe spletne strani Primerjava cen živil.« Torej, če boste med nakupovanjem ugotovili, da podatki na spletni strani ne držijo, vlada in April 8 (družba, ki izvaja popis cen) ne prevzemata odgovornosti. Povedano drugače: vlada vas bo posadila na oslovsko klop. Enako je s trgovci, ki ne morejo sprožiti odškodninskih tožb zaradi zavajajočih in netočnih podatkov. Kajti, če je kaj narobe, so krivi trgovci, saj »nimamo vpliva na napake na strani trgovcev«, je zapisano (napake so torej že vnaprej pripisane trgovcem). Čemu potem primerjava? Druge razlage kot te, da želi oblast ljudem pokazati, da so za dražitev cen osnovnih živil krivi trgovci (pohlepni kapitalisti, zasebniki), ni.

Predsednik vlade Robert Golob je to napovedal že spomladi, toda takrat je govoril, da bodo s primerjavo razkrili »visoke marže« trgovcev. Očitno mu je kmalu postalo jasno, da je to misija nemogoče, ker bi morali trgovci vladi razkriti velik del poslovnih skrivnosti, zato je padla odločitev, da bodo hodili po trgovinah in primerjali cene živil. No, zdaj se je izkazalo, da so primerjali neprimerljivo. Tilen Majnardi, ekonomist in strokovnjak za marketing, je zapisal: »Tole neposrečeno spremljanje cen se bo končalo s kakšno tožbo, ker se v delu primerjave neprimerljivega, neupoštevanja kakovosti, porekla, neupoštevanja različnih bonitetnih sistemov, sistemov ugodnosti posameznih trgovcev, določenim trgovcem dela neposredna škoda.« Vladni popis cen živil bi bil torej kvečjemu dober za senzacionalističen novinarski prispevek, nikakor pa ne za drago resno raziskavo, ki je plačana z denarjem neto davkoplačevalcev. Kot je zapisala novinarka financ Petra Sovdat, da gre za enega najbolj lahko zasluženih denarjev od vseh dosedanjih lahko zasluženih javnih naročil. Tudi trgovci so se že odzvali.

Ekonomisti, statistiki in raziskovalci trga se že več kot sto let trudijo, da bi »iznašli« zanesljivo metodo za primerjavo cen. Do danes je še niso. Med približki, ki sta najbolj uporabni (vendar s celo vrsto metodoloških zadržkov) izstopata dve: skupna vrednost izbrane košarice in indeks cen. Vlada (oziroma podjetje April 8) se je zatekla k prvi metodi, ki naj bi bila za potrošnike tudi najbolj razumljiva: kolikšna je vrednost (izražena v denarju) izbranih osnovnih živil v košarici. Ta metoda ima nekaj pogojev, ki jih ni lahko doseči.

Najpomembnejši pogoj je, da je treba primerjati iste izdelke. Torej, če primerjamo moko tip 500, je najboljše, da v trgovinah primerjamo ta izdelek istega proizvajalca. Po vladni primerjavi, denimo, pri Mlinotestovi moki tip 500 v štirih trgovinah ni bilo nikakršne razlike v ceni (0,99 evra), v dveh trgovinah te moke niso imeli. To je ena od pomanjkljivosti te metode: ponudba konkurentov ni vedno nujno ista. Povsem možno je, da ima trgovec A v svoji ponudbi nek izdelek, trgovec B pa ne.

Da bi to presegli, se zatečejo k enakim izdelkom. Torej, tip moke 500 različnih proizvajalcev. Po tej primerjavi je bila Intesova moka tipa 500 najdražja, najcenejši pa je bil kilogram moke, ki ga pod svojo blagovno znamko uporabljajo trgovci. Seveda, moke TUŠ ne dobiš v Sparu, moke Spar ne dobiš v Mercatorju. Primerjava je tako povsem nemogoča.

Druga težava te metode je, kako doseči, da bodo dragi in poceni izdelki enakovredno sodelovali v košarici. Razlika v ceni je v vladni primerjavi tudi več kot 1 proti 20. To lahko pomembno vpliva na skupno končno ceno osnovnih živil v košarici, če posebej, ko pri dragih izdelkih (meso) primerjaš različne proizvajalce, kjer je razlika (nominalna vrednost) bistveno večja kot pri cenejših izdelkih. V vladni primerjavi se je zgodilo tisto, kar se ne bi smelo zgoditi: primerjali so izdelke visoke kakovosti pri enem trgovcu z izdelki nizke kakovosti pri drugem trgovcu.

Tretji izziv je »večni« N. Res je, vlada je med seboj primerjala šest trgovcev, toda samo v Ljubljani. To pomeni, da ima primerjava cen neko »uporabno« vrednost (če jo sploh ima), samo za prebivalce prestolnice, ker so cene istega trgovca za isti izdelek v Ljubljani v primerjavi z Mursko Soboto ali Koprom lahko različne. Še med trgovinami istega trgovca v prestolnici se lahko razlikujejo.

Vlada pravi, da je to primerjava »mehka regulacija cen« (???) in da se bodo zatekli k popolni regulaciji, če se bodo cene še zviševale. Kar je »vojna napoved« trgu, ki je edini sposoben, da cene oblikuje glede na ponudbo in povpraševanje.

Čeprav so izvajalci v prvem poročilu zapisali, da je košarica za vsakega trgovca oblikovana tako, da so v njej najcenejši izdelki trgovca, je neuporabna za normalnega zdravo razumskega človeka. Če bi želeli pokazati, kateri trgovec ima res najcenejšo košarico, bi morali upoštevati tudi trgovske kartice (kartice zvestobe), kajti ravno te so bistvo posameznega trgovca, da z nizkimi cenami privabi potrošnika. Zato je primerjava pokazala samo eno: da imajo osnovna živila na trgu različno ceno.

Hvala, draga vlada, ampak res ne bi bilo treba. To smo že vedeli in zaradi tega ni bilo treba 58.000 evrov neto davkoplačevalskega denarja vreči skozi okno. Tudi bojazen, da bi se zdaj trgovci med seboj dogovorili in uskladili cene, je odveč. Za ceno žemljice se res ne bodo kartelno dogovarjali. Obstaja pa povsem resna nevarnost, da bi se s trgovci dogovarjalo podjetje, ki opravlja popis cen. Pri primerjanju neprimerljivega je možnost ribarjenja v kalnem neizmerna, da o primerjalniku cen na spletni strni, ki je popolnoma (namerno) nepregleden, niti ne govorimo.

Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija (20. september 2020).

Zakaj levičarji ne razumejo vrednosti Janševe nepremičnine v Trenti?

Značke

avstrijska ekonomska šola, Carl Menger, Finance, Imos, Jan Škoberne, Janez Janša, Ludwig von Mises, mejna korist, SD, Trenta, vrednost, Zveza komunistov Slovenije

Saj veste, kako je z levičarji. Menijo, da se spoznajo na tržno ekonomijo, v resnici so globoki verniki planskega gospodarstva. In tudi takrat, ko želijo biti duhoviti, pokažejo vse svoje neznanje.

Potem ko je zastarala zadeva Patria (tukaj), je poslanec SD Jan Škoberne na Twitterju zapisal (tukaj): »Patria je zastarala. Sem vesel, da je poslanski kolega (Janez Janša; opom. Kavarna Hayek) razbremenjen te zgodbe, da bo lažje pojasnil kako prodati parcelo, vredno 20 za 150 :)« Pustimo ob strani zadevo Patria. Koliko je Slovence stala, sem pisal že (tukaj). Posvetimo se rajši drugemu delu njegove »domislice«, ki razkriva Škobernetovo ekonomsko neznanje, kar pa ni čudno, saj pripada politični stranki, je je zrasla iz Zveze komunistov Slovenije.

Škoberne je prepričan, da bodo Janšo zdaj preganjali zaradi prodaje nepremičnine v Trenti. Na kratko obnovimo zgodbo. Predsednik SDS Janez Janša je posestvo v Trenti kupil leta 1992, ki je obsegalo zazidljivo parcelo s hišno številko in hišo (v slabem stanju) tik ob Soči, v neposredni bližini avto kampa in večjega apartmajskega objekta. Lokacija je med najbolj atraktivnimi v Trenti, parcele posestva mejijo na 200 metrov obale Soče. Zanjo je odštel 1,32 milijona takratnih tolarjev, kar bi bilo vredno okoli 22 tisoč švicarskih frankov.

V časniku Finance so izračunali, da je to primerljivo z današnjimi 30.220 franki, kar znaša 24.683 evrov. Leta 2005 je to zemljišče prodal Eurogradnjam za 131 tisoč evrov, ta pa naprej Imosu. Glavni očitek Janši je bil, da je Imos preplačal zemljišče. »Če vzamemo povprečno ceno, bi bilo Janševo kmetijsko zemljišče v Trenti vredno 68 tisoč evrov, razlika 63 tisoč evrov pa je vredna ruševina hiše s 57 kvadratnimi metri neto tlorisne površine. Torej bi bila ruševina vredna 1.089 evrov za kvadratni meter oziroma stavbna parcela (176 kvadratnih metrov) 347 evrov za kvadratni meter. To je tik pod povprečnimi cenami za zazidljiva zemljišča v Trenti,« so zapisali v Financah.

Ne glede na te izračune bi moralo tudi v Sloveniji, ki ima vsaj na deklarativni ravni tržno gospodarstvo, veljati, da je stvar vredna natančno toliko, kolikor so kupci zanjo pripravljeni plačati. Gre za pomen vrednosti, ki jih različni ljudje ali pa različni poslovni subjekti pripisujejo stvarem. Te vrednosti, kar je ugotovil že Ludwig von Mises, niso del stvarnega sveta, kot so denimo masa predmeta, njegova dolžina ali širina, kar je zanimivo za naravoslovce. Vrednost namreč ni nekaj, kar bi obstajalo v samih dobrinah in jih bi bilo mogoče meriti z natančnimi lestvicami. Različni ljudje namreč različno vrednotimo stvari. Tako bodo nekateri višanje cen delnic na borzi videli kot dobro znamenje za nakup, drugi kot alarm in dobro priložnost za prodajo. Zato sta očitno Eurogradnje in Imos v Janševi parceli videla večjo vrednost, kot drugi. Prav lahko bi se našel kdo, ki bi ponudil še višjo ceno, ali pa drugi, ki bi ponudil manj, kot je Janša odštel ob nakupu. Vrednost neke stvari ni in ne more biti statična. Če bi bila, ne bi bilo ne napredka ne blaginje, kot ju poznamo danes. Samo poglejte nekdanjo Jugoslavijo, kjer je država skušala določati vrednosti stvarem. Družbo je to pahnilo v pomanjkanje in revščino.

Vrednost je torej v razumu posameznika. Je stvar čustev, je stvar osebne presoje. In te vrednosti se spreminjajo. In to ves čas. Ker se spreminja svet in naše potrebe. Dojemanje teh sprememb je težavno celo za ekonomista, kaj šele za navadnega človeka, ki se ves čas sooča s spreminjanjem vrednoti, sooča pa se tudi z nekaterimi na videz nerazumljivimi vrednotenji. Kako je mogoče, da je voda, ki je tako pomembna za življenje, tako poceni, diamanti, ki so v resnici nepomembno za preživetje, pa veliko več vredni kot voda. Odgovor je dal ustanovitelj avstrijske ekonomske šole Carl Menger, češ posamezniki ne izbirajo med »vodo« in »diamanti« na abstrakten način, saj se ne odločajo, ali bi imeli vso vodo na svetu ali vse diamante. Edina izbira je, ali bi želeli imeti malo več vode ali nov diamant. Ker imajo ljudje dovolj vode za svoje potrebe, dodatni skodelici vode pač ne pripisujejo prave vrednosti: zato je voda poceni. Po drugi strani pa ljudje ne mislijo, da imajo dovolj diamantov, zato so za diamante pripravljeni plačati veliko več. Pripisovanja vrednosti ni mogoče meriti z matematičnimi enačbami. Vsak človek bo dal določeni stvari drugo vrednost.

Podobno je tudi z denarjem. Vzemimo bankovec za 50 evrov. Na njem piše 50 evrov in toliko naj bi bil vreden. In pika. A temu ni tako. Za človeka, ki ima mesečni dohodek 500 evrov, je ta bankovec vreden mnogo več kot za človeka, ki ima mesečni dohodek 5.000 evrov. Nominalna vrednost je sicer enaka, čustvena, ki pravzaprav poganja celotno gospodarstvo oziroma menjavo, kjer se posamezniki odrekajo nečemu, da dobijo tisto, kar želijo, in to na podlagi mejne koristi, pa ne. Zato se nekomu Janševa prodaja parcele Eurogradnjam za 131.000 evrov zdi veliko, nekomu malo, tretjemu pa ravno prav.

Tudi cena, ki jo je cenilka postavila za Janševo nepremičnino, ki se zdaj prodaja iz stečajne mase Imosa (tukaj), ne more biti dokaz, da naj bi predsednik SDS ravnal koruptivno, ker je bil v času prodaje parcele pač ministrski predsednik. Zato še enkrat: stvar vredna natančno toliko, kolikor so kupci zanjo pripravljeni plačati. Pred 20. Leti so ponudili 20 tisoč evrov, pred desetimi leti 100.000 evrov, pred petimi 40 tisoč evrov, danes bi mogoče dali 10 tisoč evrov. Na podlagi spreminjanja cene nepremičnine sklepati, da je nekdo ravnal koruptivno, je seveda popolni nesmisel. Izjema bi bila, če bi imela policija materialne dokaze (prisluhe, elektronsko pošto ali kaj drugega), da je Imos kupil parcelo po višji ceni, v zameno pa je dobil državne posle. Toda pogled v Supervizorja pokaže, da Imos v času vlade Janeza Janše ni bil v privilegiranem položaju. In samo na podlagi tega, ker se nekomu dozdeva, da je bila nepremičnina preplačana, potem sklepati, da je bilo ravnanje koruptivno, kaže na popolno nepoznavanje tržnega gospodarstva.

Nezakonite migracije niso v skladu z načeli prostega pretoka blaga, storitev in ljudi

Značke

Finance, libertarci, migracije, priseljenci, prosti trg, Simona Toplak, Tko je John Galt

Grška dolžniška kriza je zadnje tedne zasenčila najbrž najbolj žgočo temo Evrope – problem priseljencev oziroma nelegalnih migrantov. Čeprav v Sloveniji dosledni libertarci ali liberalci, ki se zavzemajo za prosti trg, zasebno lastništvo in druge vrednote, nimajo domovinske pravice, ker jih prevladajoči mediji takoj označijo za mrzlosrčne neoliberalne kapitaliste, kapitalizem pa je, kakopak, ideologiija zla, se je na družbenih omrežjih kljub vsemu med njimi vnela debata, kakšen mora biti odnos države do migrantov. Težko ocenim, kakšno je razmerje sil, toda velik del tistih, ki zagovarjajo prosti trg, meni, da država migracij ne bi smela omejevati, zato se zavzemajo za politiko odprtih mej. Časnik Finance (www.finance.si), ki med levičarji velja za zastavonošo neoliberalnih idej, je šel tako daleč, da je na naslovnici objavil vabilo: „Dobrodošli, begunci“. Izhodišče odgovorne urednice Financ Simone Toplak je, da lahko legalni migranti rešijo pokojnine, saj se prebivalstva stara. Kar je res, ampak …

Liberalni zagovorniki odprtih mej pravijo, da prosti trg sam po sebi predvideva tudi prost pretok ljudi. Zato menijo, da bi morale biti meje odprte. Argument je na videz trden in neizpodbiten, toda popolnoma nedosleden. Poglejmo. Po njihovo država nobenemu ne more prepovedati prehod meje in svobodno gibanje. Pri tem opozarjajo, da država prav tako ne more svojim državljanom prepovedati, da bi kupovali dobrine zunaj meja nacionalne države. Torej, če imamo prost pretok blaga in storitev, moramo imeti tudi prost pretok ljudi. Vendar je to tipična zabloda libertarcev. O tem je pred meseci odlično napisal hrvaški bloger „Tko je John Galt“ (www.tkojejohngalt.wordpress.com), zato ga bom na kratko povzel (https://tkojejohngalt.wordpress.com/2014/10/26/slobodna-trgovina-i-neslobodna-migracija/).

Mednarodna trgovina, kot jo razumemo liberalci, temelji na prostovoljni menjavi blaga. To pomeni, da te nihče ne more prisiliti, da nekaj kupiš, če tega ne želiš. Torej, prosti trg predvideva prostovoljno izmenjavo dobrin med prodajalcem in kupcem, med tistim, ki proizvaja in prodaja, ter potrošnikom. Povedano še drugače. Če jaz iz Slovenije naročim neko blago v Nemčiji, to storim prostovoljno in pričakujem, da mi ga bo prodajalev v Nemčiji poslal. Oba, in jaz kot kupec in Nemec kot prodajalec, sodelujeva pri tem poslu prostovoljno.

Kar pa za migracije po eni strani velja, po drugi pa ne. Recimo, da dobim službo v Nemčiji. V tem primeru grem v Nemčijo, kjer me pričakuje nov delodajalec. Torej gre spet za obojestransko prostovoljnon interakcijo. Toda če nekdo prestopi mejo, brez da bi ga kdo povabil, potem ne gre za obojestranski prostovoljni odnos. Predstavljate si, da bi recimo neko belgijsko podjetje pošiljalo v Slovenijo pakete, ne da bi jih potrošniki v Sloveniji naročili. To ne bi bila več izmenjava dobrin ali trgovina. Trgovina mora temeljiti na prostovoljnem odnosu.

Ampak nekateri pravijo, da v državi, kamor pridejo migranti, obstaja državna lastnina, javni prostori, kjer se lahko zadržujejo. To je res, toda kjer je take lastnine preveč, to ni več svobodna družba. Pa tudi v tem primeru bi se morala država izkazati kot dober lastnik, kot dober upravitelj, ki ščiti svoje državljane. In lastniki teh javnih površin, smo državljani, država z njimi samo upravlja. Torej, če nekdo hoče v drugo državo, ne da bi ga kdo poklical, nima pravice svobodnega prečkanja meje. Politika odprtih mej torej pomeni kršenje lastninskih pravic.