Značke

, , , , , , , , , , ,

Pred dvema letoma so v Nemčijo prišli prvi sirski begunci. Tako se je odločila nemška vlada in organizirani so bili čarterski poleti, da so jih prepeljali. Večina jih je bila izučenih delavcev (kot denimo Khalid Ibrahim, ki je električar), in to takih poklicev, ki jih je gospodarsko najmočnejša država potrebovala. Povedano drugače. Nemci so večinoma izbrali take, ki ne bodo strošek davkoplačevalcev oziroma ne bodo dodatno obremenjevali proračuna, ampak bodo v njega prispevali. Šlo je za obojestransko prostovoljno interakcijo. Obe strani (Nemčija na eni in begunci na drugi strani) sta se s tem strinjali.

Ta uvod zato, ker danes politični korektni mediji liberalcem (v evropskem pomenu besede) očitajo, da so »zagovorniki absolutne svobode trga, globalizacije in prostega pretoka blaga (…) začeli moledovati državo, naj nepredušno zapre meje pred nebodijihtreba prišleki, ki da nas bodo posilili in poklali«.

In še. »Seveda je v veliki množici ljudi ob beguncih tudi veliko ekonomskih migrantov. Pa kaj? Je morda zločin, če želi nekdo iz Bangladeša, kjer ni vojne, svoji družini omogočiti boljše življenje? Z »liberalci«, ki bi postavljali žičnate ograje na mejah, se je tudi treba strinjati, da so velike množice ljudi lahko pomembno tveganje za varnost. Za to, da ta tveganja odkrijejo in odpravijo, pa imamo varnostne organe, ki so bili tem istim »liberalcem« še pred nedavnim le odvečen strošek.«

Domnevam, da večina libertarcev, ki zagovarjajo prosti trg, minimalno državo, nedotakljivost zasebne lastnine in podobno, resnično meni, da država migracij ne bi smela omejevati, zato se zavzemajo za politiko odprtih mej. Še posebej zato, ker se Evropa stara in potrebuje mlado, svežo delovno silo. To seveda drži – liberalizem se zavzema za prost pretok blaga, storitev in ljudi. Zato migracije niso same po sebi problem. Težava nastane, ker nekateri, ki si prizadevajo za prosti trg, globalizacijo, prosto izmenjavo blaga in tudi ljudi, ne razumejo, da te interakcije potekajo prostovoljno. Prosti trg namreč predvideva prostovoljno obojestransko izmenjavo blaga med prodajalcem in kupcem, torej med tistim, ki proizvaja in prodaja, ter tistim, ki kupuje. Če naročim neko blago iz Italije ali Švedske, to storim prostovoljno in upravičeno pričakujem, da mi bo prodajalec to blago poslal, jaz ga bom pa plačal. Torej oba, in jaz kot kupec in Italijan (ali Šved) kot prodajalec, sodelujeva pri tem prostovoljno. Nihče nas ne sili v sodelovanje. Zdaj si pa predstavljajte, da bi neko špansko podjetje začelo v Slovenijo pošiljati pakete, ki jih potrošniki sploh niso naročili. To ne bi bila več prosta izmenjava dobrin, saj mora trgovina temeljiti na prostovoljnem odnosu. Na načelni ravni je enako z migracijami. Nemčija je leta 2013, ko je njihova vlada dejala, da bo sprejela 5.000 sirskih beguncev, ravnala pravilno. Tiste, ki je sprejela, je tudi sama pripeljala v Nemčijo. Ali z letalom ali pa z vlakom, toda s tem, da se je z državami, skozi katere je peljal vlak, dogovorila, da gre za njene goste oziroma ljudi, ki jih bo sprejela.

Toda libertarni zagovorniki odprtih mej pravijo, da prosti trg sam po sebi predvideva tudi prost pretok ljudi. Zato menijo, da bi morale biti meje odprte. Argument je na videz trden in neizpodbiten, toda popolnoma nedosleden. Poglejmo. Po njihovo država nobenemu ne more prepovedati prehod meje in svobodno gibanje. Pri tem opozarjajo, da država prav tako ne more svojim državljanom prepovedati, da bi kupovali dobrine zunaj meja nacionalne države. Torej, če imamo prost pretok blaga in storitev, moramo imeti tudi prost pretok ljudi. Vendar je to tipična zabloda libertarcev.

Na težavo smo že opozorili: interakcija mora biti prostovoljna, se pravi, da se morata strinjati obe strani. Recimo, da nekdo dobi službo na Danskem. V tem primeru gre na Dansko, kjer ga pričakuje nov delodajalec. Torej ima zagotovljeno delo, da dela v tej državi, povabil ga je delodajalec. Toda če nekdo prestopi nacionalno mejo, ne da bi ga kdo povabil, potem ne gre za obojestranski prostovoljni odnos.

Naslednji argument libertarcev, ki smrdi po socialistični mantri, je, da v državi, kamor pridejo migranti, obstaja državna lastnina, javni prostori, kjer se lahko zadržujejo. To je res, toda kjer je take lastnine preveč, to ni več svobodna družba. Pa tudi v tem primeru bi se morala država izkazati kot dober lastnik, kot dober upravitelj, ki ščiti svoje državljane. In lastniki teh javnih površin, so državljani, država z njimi samo upravlja. Torej, če nekdo hoče v drugo državo, ne da bi ga kdo poklical, nima pravice svobodnega prečkanja meje. Politika odprtih mej torej pomeni kršenje lastninskih pravic. Tudi lastninskih pravic zasebnikov. Ste se kdaj vprašali, zakaj denimo Avstrija ali Nemčija striktno zahtevata, da gredo migranti organizirano in nadzorovano z vlaki ali avtobusi do centrov. Zato da na svoji poti, če bi šli neorganizirano, ne kršijo lastninskih pravic zasebnikov. Predstavljajte si, da bi si migranti, ki bi potovali od točke A do točke B, izbrali ravno vaše stanovanje ali hišo, da bi si skrajšali pot. Bi pustili, da bi jih na tisoče vstopalo pri prednjih vratih izstopalo pa pri zadnjih vratih? In to ves čas, iz ure v uro, iz dneva v dan. Zato tudi migranti, ki potujejo, nimajo nikakršne pravice, da si na poti sami postrežejo s sadjem ali poljščinami, ki rastejo ob njihovi poti. To bi namreč pomenilo kršenje lastninskih pravic. Dokaj urejene države to upoštevajo in migrantom ne pustijo prosto sprehajanje po državi, drugod, kjer še vlada socialistična norija in je vse »naše«, kot recimo na Hrvaškem (in delno ob slovensko-hrvaški meji), pa se migranti sprehajajo po zasebnih zemljiščih. V res svobodni družbi, kjer ne bi bilo državne ali javno lastnine, tudi težav z migranti ne bi bilo. Lastniki zemljišč bi odločali, kdo in pod kakšnimi pogoji lahko stopi na njihovo zemljišče. Toda socialistom se še vedno zdi, da so zemljišča, do koder seže njihov pogled, v njihovi lasti oziroma so skupna lastnina. Toda tudi v tem primeru se migrant ne more svobodno in prosto sprehajati, če ga v državo ni nihče povabil (nima na primer garantnega pisma, pogodbe o delu in podobno). Če pa govorimo o beguncih, potem velja naslednje: zateči se mora v prvo varno državo. Te pa so na poti iz Sirije (če izpustimo Turčijo) Grčija, Makedonija, Srbija in Hrvaška.

Libertarna politika odprtih mej ima še eno težavo, da katero se pozablja. To je socialna država, ki spodbuja brezdelje, lenobo in neodgovornost ter ustvarja parazite in kriminalce. Evropske države še nikoli v zgodovini niso imele tolikšne javne porabe in še nikoli v zgodovini niso toliko trošile za razne socialne transferje kot ravno danes. Socialna država pa, kot vemo, uničuje tradicionalne stebre družbe, kot je družina, povzroča izkrivljanje trga, povečuje časovne preference prebivalstva, preprečuje učinkovito razporejanje gospodarskih virov in zmanjšuje življenjski standard. Na dolgi rok vodi v propad civilizirane družbe. In na to vplivajo tudi migracije, saj migranti prihajajo, ne da bi imeli zagotovljenega dela, dobivajo pa nadomestila za brezposelnost, deležni so javnega zdravstva in izobraževanja, imajo plačan porodniški dopust, prejemajo otroške dodatke in podobno. Da bi bila zadeva še slabša, ti ljudje prihajajo iz nesvobodnih držav, zato ne razumejo delovanja kapitalizma. In ker ga ne razumejo, bodo na volitvah, če v novi državi dobijo državljanstvo, volili levičarje. To pa pomeni še več kolektivistične tiranije. Do bridkega konca svobode.

In za konec še eden od mitskih argumentov v korist ilegalnih migrantov. Pravijo, da se celo sam predsednik uprave nemškega Daimlerja Dieter Zetsche zavzema za migrante, saj je to velika priložnost za Nemčijo. Z njim se lahko strinjamo, če ne bi bilo »lepotne napake«. Migranti so nekakšna državna subvencija velikim korporacijam. Zakaj? Preprosto zato, ker bi v pogojih prostega trga in prave konkurence korporacija sama poiskala delovno silo in to na svoje stroške. Če bi jo potrebovala in je v Nemčiji ne bi bilo, bi pač njeni kadroviki odleteli v Turčijo, izbrali tiste, ki bi si želeli delati v Daimlerju ter jih zaposlili. Tako pa jih nemška država tovori v Nemčijo in jih namešča v centre na stroške davkoplačevalcev. Korporacije bodo na brez težav in brez lastnih stroškov prišle do poceni in kvalificirane delovne sile (glede na to, koliko je migrantov).

Skratka, kaj narediti? Na tem mestu bi se strinjal s Keithom Milesom: »Prvič, prave begunce bi morali spodbuditi, da bi ostali v taboriščih, kjer jih lahko ustrezno oskrbijo in vnovič naselijo, kot se je to dogajalo po koncu druge svetovne vojne. (…) In drugič, ločiti bi morali ekonomske migrante od resničnih beguncev in poskrbeti, da se ustrezno prijavijo prek ustaljenih zakonskih postopkov in gredo v države, ki jih potrebujejo.«

*O problematiki migrantov in vprašanjih liberalizma v zvezi z begunci sem že pisal. Danes gre za razširjen in dopolnjen tekst. (Tukaj)

Advertisements