• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: priseljenci

Kako multikulturalizem uničuje nacionalne identitete

21 ponedeljek Nov 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Islam

≈ Komentiraj

Značke

Alain Destexhe, Anglija, begunci, Boutros Boutros-Ghali, Bretanija, Bruselj, Callac, Egipt, Else Fornero, Emmanuel Macron, Francija, Giulio Meotti, islam, Kanada, Kopti, krščanstvo, Le Figaro, Magreb, migracije, migranti, multikulturalizem, multikulturnost, muslimani, New York Times, Philippe Van Parijs, priseljenci, Richard Thaler, Severna Afrika, Standaard, Turčija, Velika Britanija, Wales, Združeni narodi, ZN, Švedska

(Spodnji tekst je bil objavljen na portalu Gatestone Instituta, napisal ga je italijanski publicist Giulio Meotti, urednik kulture pri Il Foglio.)

Pred dvajsetimi leti so Združeni narodi objavili dokument z naslovom Nadomestna migracija: Ali je rešitev za upadanje in staranje prebivalstva?. Ni šlo za desničarsko teorijo zarote, temveč za prefinjen delovni načrt za zahodne demokracije, ki se ukvarjajo z demografskim staranjem. Od takrat je postalo to mainstream. Samo preberite, kaj  je Richard Thaler, Nobelov nagrajenec za ekonomijo, rekel ta teden: »Potrebujemo več priseljencev za izplačevanje pokojnin«.

Nedavni  članek  Else Fornero, nekdanje italijanske ministrice za delo, prav tako pojasnjuje mentaliteto tistih, ki vladajo Evropi, in kako pripravljajo propad njene civilizacije:

»Če je italijansko prebivalstvo ‘izginilo’, nam ni treba skrbeti, ker se bo verjetno našel nekdo, ki bo pripravljen prevzeti njegovo mesto; samo poglejte na drugo stran Sredozemlja, kjer se pojavljajo države z zelo dinamičnim prebivalstvom in starostno strukturo, ki je zelo drugačna od naše, z veliko dojenčki, otroki in mladimi ter razmeroma malo starejših. S sprejemanjem demografskega upada kot družbene paradigme, s prilagajanjem družbi ne le z manj šolami, nenaseljenimi vasmi, zapuščenimi hišami in manjšo mobilnostjo, ampak tudi z manj kinematografi, gledališči, turističnimi in športnimi objekti, jim jasno sporočamo, da je naša zemlja že njihova.«

Zahodne elite odkrito obravnavajo priseljevanje kot zgolj ekonomski vir za podporo socialnim sistemom, ki bi sicer bankrotirali. Prav tako prepovedujejo kakršnokoli razpravo o vplivu, ki ga ima to število priseljencev na kulturo, običaje in identiteto družbe. Na sam koncept »identitete« se gleda s sumom in se označuje za »rasistično« fantazijo.

Kanada (40 milijonov prebivalcev) si zdaj postavlja rekordne cilje v zgodovini priseljevanja z načrtom, da do leta 2025 pripelje 1,45 milijona (zakonitih) priseljencev. New York Times  piše, da bi v dveh največjih mestih, Torontu in Vancouvru, 60 odstotkov prebivalstva lahko v samo desetih letih sestavljale etnične manjšine.

Multikulturalizem postaja ključno orodje pri razkroju nacionalnih identitet in oznaka »populizem« služi izganjanju racionalnega odziva na velike strahove, ki že več desetletij oblegajo zahodne družbe: strah pred ljudmi, ki se soočajo z množičnim, nereguliranim priseljevanjem; strah, da se bo zahodna kultura razblinila v relativizem in vzporedne družb (celo  The Economist ga je obsodil); strah pred državami brez zunanjih meja ali notranje moralne legitimnosti.

Nove uradne britanske  številke  razkrivajo, da je bilo 10 milijonov ljudi (1 od 6) v Angliji in Walesu rojenih v tujini; povečanje za 2,5 milijona od leta 2011 se je zgodilo kljub obljubam vlade, da bo poskušala omejiti priseljevanje.Danes ima že 90 odstotkov  britanske demografske rasti podlago v priseljevanju.

Enak premik se dogaja na Švedskem. Samo v letu 2015 je Švedska  sprejela 163.000 priseljencev, kar je enako 1,65 odstotka celotnega prebivalstva. V kombinaciji z drugimi leti je to demografska revolucija:  leta 2015 je bilo približno 17 odstotkov prebivalstva rojenega v tujini.

»Švedski parlament je leta 1975 soglasno odločil, da je Švedska večkulturna država,« je zapisal  Kyösti Tarvainen , profesor na univerzi Aalto v Helsinkih. »Takrat je bilo več kot 40 odstotkov priseljencev mojih rojakov, Fincev. Razmere so se spremenile: leta 2019 je bilo 88 odstotkov neto priseljencev nezahodnih in 52 odstotkov muslimanov. Zato je prišlo do velikih kulturnih sprememb v priseljenskem prebivalstvu, saj je njihova največja skupina iz Fincev postala muslimanska. Ob nespremenjenem priseljevanju bodo etnični Švedi leta 2065 manjšina.«

Demografske spremembe v evropski državi, ki je pustila, da so jo potopili neevropski priseljenci, so hitre, pogosto izjemno hitre. Kot je pojasnila francoska demografinja Michèle Tribalat:

»Malmö je imel 31. decembra 2016 328.000 prebivalcev; Lessebo je imel na isti dan 8.800 prebivalcev. Lessebo je mesto 230 kilometrov severovzhodno od Malmöja. Leta 2002 je bilo 48 odstotkov otrok, rojenih tisto leto v Malmöju, rojenih v tujini ali vsaj enemu od staršev, rojenih v tujini, v primerjavi z 12 odstotki v Lessebu. Leta 2016 je bil ta odstotek 58 odstotkov v Malmöju in 57 odstotkov v Lessebu.« Stari Lessebo ne obstaja več, preprosto je izginil.

Tino Sanandaji, švedski ekonomist kurdsko-iranskega porekla, ki je napisal  Mass Challenge, uspešnico o tem, kako Švedska implodira zaradi multikulturalizma, je  opozoril, da »v nasprotju s tem, kar nekateri ideološki zgodovinarji hočejo verjeti, Švedska nikoli ni bila država priseljencev.«

»Švedska je bila dolgo homogena država in šele v zadnjih desetletjih je začela sprejemati veliko število neevropskih beguncev. Do leta 1985 je bilo na Švedskem zelo malo nezahodnih migrantov, le 2 odstotka prebivalstva, ker so bili socialdemokrati, ki so bili na oblasti pred letom 1968, glede teh vprašanj dokaj konservativna stranka. Toda švedska politika je postala bolj radikalna in v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja je vlada začela sprejemati veliko število migrantov. V obdobju 1985–2015 je bilo azilno priseljevanje na Švedskem približno štirikrat večje na prebivalca kot v drugih zahodnoevropskih državah, tako da se je delež prebivalstva nezahodnega porekla povečal z 2 odstotka na 20 odstotkov celotnega prebivalstva. Vlade so takrat verjele, da se bo švedski sistem socialne zaščite izognil težavam, ki so jih opazili že v Franciji in drugih evropskih državah. Dejstva so dokazala, da so se motili, vendar je trajalo dolgo, da so to priznali.

Zato so Švedi nedavno  glasovali za konservativno vlado. To je njihova zadnja priložnost, da ustavijo nacionalno samouničenje brez primere.

V Franciji je zdaj skoraj tretjina (29,6 odstotka) prebivalstva, starega od 0 do 4 let, neevropskega izvora v primerjavi s 17,1 odstotka v starosti od 18 do 24 let, 18,8 odstotka v starosti od 40 do 44 let, 7,6  odstotka v starosti 60–64 let in 3,1 odstotka v starosti več kot 80 let. To je nedavno  razkril Insee, poroča francoski nacionalni statistični inštitut, ki je preučil zadnje tri generacije: 16,2 odstotka vseh otrok, starih od 0 do 4 leta v Franciji, so otroci ali vnuki iz Severne Afrike (Magreb); 7,3 odstotka jih je iz preostale Afrike in 4 odstotke iz Azije.

Francoski predsednik Emmanuel Macron je to nedavno poimenoval »demografska tranzicija«, kar je evfemizem za kulturno zamenjavo. V Callacu, majhnem mirnem mestecu z 2200 prebivalci v osrednji Bretanji, želijo oblasti naseliti priseljence, da bi se borile proti »dezertifikaciji«, je zapisal  Le Figaro. Cilj občine in človekoljubne fundacije v Callacu je ponovno z migranti naseliti majhno »starajoče« se mesto, oživiti mestno jedro in razviti gospodarske dejavnosti. Model Callac naj bi bil navdih za predlog zakona o azilu, ki ga je Macron napovedal za leto 2023: porazdelitev tujcev na »podeželskih območjih«.

Nekdanji belgijski senator Alain Destexhe v svoji knjigi  Immigration et Intégration: avant qu’il ne soit trop tard  (»Priseljevanje in integracija: preden še ni prepozno«) poroča, da je Belgija med letoma 2000 in 2010 sprejela več kot milijon priseljencev v 11-milijonsko populacijo. 5. septembra je belgijski akademik in ekonomist Philippe Van Parijs za časnik Standaard pripomnil,  da »Bruselj ni več Belgija«. Van Parijs je opravil demografsko študijo, njegova odkritja pa bodo presenetila le tiste, ki želijo ostati slepi. V desetih letih se je odstotek prebivalcev Bruslja, katerih starša imata oba belgijsko državljanstvo, zmanjšal s 36 odstotkov na samo 26 odstotkov.

»Nič manj kot tri četrtine prebivalcev Bruslja je priseljenskega izvora. Prebivalcev Bruslja maroškega porekla je več kot Flamcev ali Valoncev.«

To zgodovinsko preobrazbo je predvidel  Boutros Boutros-Ghali, nekdanji generalni sekretar ZN, ki je leta 2007 orisal vizijo prihodnosti Evrope: »Kolaps evropskega prebivalstva brez primere in njegovo pospešeno staranje sta v nasprotju s še vedno zelo hitrim naraščanjem prebivalstva v južnem in vzhodnem Sredozemlju. To bo povzročilo zelo akutna neravnovesja! S strogo kvantitativnega vidika bi bilo priseljevanje rešitev. Toda vprašanja ne moremo obravnavati kot problema sklenjenih plovil. Priseljevanje brez previdnosti tvega implozijo zahodnih družb za ceno zelo resnih težav (kulturni šok, neokolonialne strukture, brezposelnost itd.).«

Zato se je nova italijanska vlada vrnila k blokadi ladij z nezakonitimi migranti. Država, ki se sooča z demografskim samomorom (v zadnjih desetih letih so zaprli 1.707 vrtcev), si ne more privoščiti, da bi jo preplavilo množično priseljevanje, ne da bi izgubila svojo nacionalno identiteto.

Zahod je na kocki. Izbira, ki jo morajo Evropejci narediti, je, ali želijo spremeniti svoje države v države s popolnoma drugačno kulturo; kot so ljudje, ki so naselili Turčijo, naredili po tem, ko je središče krščanstva padlo v Otomansko cesarstvo, ali kot se je Egipt spremenil iz dežele kristjanov (Kopti) v državo, v kateri se kristjani (Kopti) zdaj soočajo z nenehnim preganjanjem.

Žal pa Evropa, če ji je to všeč ali ne, tako rekoč nima več časa, da bi se odločila, ali želi še naprej sprejemati politike odprtih mej, multikulturalizem in globalizem ter skozi pasivnost ugotoviti, da njene težko pridobljene vrednote, svoboščine in identitete izumirajo ali pa bo kaj radikalno spremenila, da se to ne bo zgodilo.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Kaj pomeni »financiranje gospodarskega subjekta«?

Svoboda kot jo razume Društvo novinarjev Slovenije

23 petek Okt 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Islam, Politika

≈ 6 komentarjev

Značke

begunci, DNS, Društvo novinarjev Slovenije, Eamonn Butler, islam, ksenofobija, liberalizem, migranti, muslimani, Petra Lesjak Tušek, priseljenci, progresivnost, rasizem, svoboda

Večina (klasičnih) liberalcev ob besedni zvezi »biti liberalen« pomisli na besedno zvezo »biti svoboden«. Svoboda pa, kot vemo, pomeni več kot zgolj to, da nisi zaprt ali zasužnjen, kot bi rekel Eamonn Butler, ampak pomeni, da imaš pravico delovati, govoriti in misliti, kot želiš, ne da bi ti drugi, tudi tisti na oblasti, vsiljevali omejitve. Povedano drugače: svoboda je odsotnost sile in prisile. Zato bi človek od ljudi, ki se imajo za liberalne in zagovarjajo pravice homoseksualcev in drugih manjšin, pričakoval (še posebej od urednikov in novinarjev), da se bodo z vsemi sredstvi borili za svobodo govora. Vendar sem očitno zelo naiven, očitno pričakujem preveč, očitno je moj pogled na liberalizem zastarel, nekako konservativen, da ne razumem »novega« pogleda na liberalnost. Poglejmo samo zadnji javni poziv Društva novinarjev Slovenije (DNS).

Upravni odbor DNS najprej na široko poziva, kako moramo biti do množičnih migracij liberalni. »Lahko sicer gledamo stran, se pretvarjamo, da težav ni, iščemo izgovore, zakaj ti ljudje ne bi smeli biti upravičeni do naše pomoči. Njihovo pot lahko prekinemo z ograjo, jih pustimo na nikogaršnji zemlji, na (ne)milost mraza, dežja, blata, lakote in bolezni. Imamo tudi drugo možnost: da pokažemo svoj človeški obraz, da stopimo skupaj in jim – pomagamo. Ne le s hrano, vodo, zdravniško oskrbo, začasnim zatočiščem in prevozom, ampak tudi s tem, da jim vrnemo del dostojanstva, ki so ga bili na tej poti že zdavnaj prisiljeni izgubiti. Da jim pokažemo, da se v Sloveniji, do katere so prišli po poti smrti in strahu, nimajo česa bati,« so zapisali, na koncu pa: »In prav zato moramo vsi, ki živimo v tej državi, najprej reči odločen ´ne´ vsem vrstam sovražnega in nestrpnega govora, ki ustvarja umetne delitve in piha na dušo najbolj primitivnim (ne)človeškim vzgibom. (…) Naša skupna dolžnost je, da kot družba ustvarimo prostor ničelne tolerance do nehumanega, fašistoidnega, ksenofobnega in militantnega izražanja.«

Zanimivo, ni kaj. Ste razumeli? Najprej novinarsko združenje poziva k odprtosti do migrantov, k liberalni politiki sprejemanja, na koncu pa DNS moti, da v Sloveniji obstajajo tudi mediji in novinarji z drugačnim pogledom na krizo ter do migrantov kritična javnost, zato bi se nadnje spravila s silo (policijo, tožilci in z vsem represivnim aparatom) in jih prisilila, da razmišljajo tako kot oni. Še prej pa bi v DNS očitno prepovedali vse tekste, ki niso naklonjeni migracijam.

Očitno sem res malo zarjavel, da ne razumem novega pogleda na liberalnost, ki je očitno svetovni nazor, katerega značilnost je, da je istočasno progresiven in represiven (do tistih, ki ne delijo vrednote progresivnih). Na to kaže tudi njihova priljubljena krilatica: Sem strpen, vendar nestrpen do nestrpnih. Ali če prevedemo: Če ne sprejmete naših vrednot, jih vam bomo vsilili, vas bomo v njih prisilili. Ko želijo v ZDA pokazati tako dvoličnost, običajno povedo anekdoto, ki naj bi bila resnična. Nekako takole gre. Zavzet socialist je med obema vojnama na Times Squaru novačil delavce za socialistično revolucijo. Po hvalospevih Leninu in Stalinu, komunizmu in socializmu, jim je obljubil: »Ko bo revolucija, boste vsi jedli breskve in smetano«. Pa mu eden od poslušalcev odvrne: »Jaz ne maram breskev in smetane.« Boljševiški revolucionar se malo zamisli in reče: »Ko pride revolucija, tovariš, boste vsi imeli radi breskve in smetano.«

Skratka, to kar počne DNS je tipičen primer tako imenovanega kulturnega marksizma, o katerem sem že pisal. In to nima prav nikakršne veze z liberalizmom. Ravno nasprotno. Zato ni čudno, da druščina, ki jo vodi Petra Lesjak Tušek, bolj razpravlja o sovražnem govoru, kot pa o svobodi govora.

Migranti povzročili epidemijo posilstev v Nemčiji

02 petek Okt 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Islam, posilstvo

≈ 3 komentarji

Značke

Gatestone Institute, islam, islamizacija, migranti, Nemčija, posilstvo, priseljenci, Švedska

Pisali smo, kako je multikulturnost na Švedskem prispevala k rasti posilstev in državo uvrstila v sam vrh držav z največ posilstvi na 100.000 prebivalcev (tukaj in tukaj). Nekaj podobnega ob navalu migrantov opažajo v Nemčiji, kjer mediji (ne tisti mainstream) pišejo o »epidemiji posilstev« ali o »razvoju kulture posilstev v Nemčiji«. Glavni »igralci« so mladi moški, večinoma nezakoniti priseljenci, žrtve pa ne samo domačinke, ampak tudi ženske in otroci, ki so pobegnili pred nasiljem v svojih državah. Primeri, da ne bi vznemirjali prebivalce, redko pridejo v javnost, policija pa tiste storilce, ki jih ne najde, običajno označi kot »Südlander« ali »južnjaki«.

Poglejmo samo en del primerov v avgustu (podatkov za september še ni, prvi znaki pa kažejo, da bo slika še bolj katastrofalna kot avgusta):

23. avgusta je »temnopolt« moški v Dortmundu skušal posiliti 35-letno žensko;

17. avgusta so trije »južnjaki« v Ansbachu skušali posiliti 42-letno žensko;

16. avgusta je v Hanau »južnjak« posilil žensko;

12. avgusta je v Hannovru »južnjak« skušal posiliti 17-letno dekle;

10. avgusta se je v Kasselu »južnjak« slekel pred 31-letno žensko. Policija je sporočila, da se je podobno zgodilo tudi 11. avgusta;

10. avgusta je v Mönchengladbachu peterica moških turškega porekla skušala posiliti dekle;

10. avgusta je v Rintelnu »južnjak« posilil 15-letno dekle;

8. avgusta je v Siegnu »južnjak« skušal posiliti 20-letno žensko;

3. avgusta je v parku v Chemnitzu »afričan« posilil 7-letno deklico;

1. avgusta je v Stuttgartu »južnjak« skušal posiliti 27-letno žensko.

Medtem je nemška policija izdala opozorilo staršem, naj pazijo na svoje hčerke. Tako je policija v bavarskem mestu Mering, kjer je bila 11. septembra posiljena 16-letna deklica, opozorila, naj se dekleta ne sprehajajo zunaj brez spremstva. Ženskam je tudi svetovala, naj ne hodijo same v bližino železniške postaje, saj je v bližini center za begunce.

V bavarskem mestu Pocking je šolsko osebje opozorilo starše, naj njihova dekleta ne hodijo v šolo preveč »razkrita«, ker bi lahko prišlo do »nesporazumov« z 200 muslimanskimi priseljenci, ki se nahajajo v stavbi poleg šole. Pismo se glasi: »Sirski ljudje so večinoma muslimani in govorijo arabsko. Begunci imajo svojo kulturo. Ker je šola v neposredni bližini zgradbe, kjer so nastanjeni, bi bilo v izogib nesporazumom nositi primerno oblačilo. Majice, ki razkrivajo, kratka ali mini krila, bi lahko privedla do nesporazumov.«

Gatestone Institute ugotavlja, da je povečanje števila posilstev ali napadov na ženske posledica velikega števila muslimanskih moških med migranti. Od 411.567 migrantov (ali beguncev), ki so letos prišli prek Maditeranskega morja v Evropo, jih je 72 odstotkov moških, 13 odstotkov je žensk in 15 odstotkov otrok. To so uradni podatki UNCHR.

In memoriam: Oriana Fallaci, 9 let kasneje (15. september 2006/2015)

15 torek Sep 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Islam

≈ 22 komentarjev

Značke

begunci, Dejan Steinbuch, Eurabia, Evrabija, Evropa, islam, Luka Lisjak, muslimani, Oriana Fallaci, priseljenci, svoboda, tomaž Štih

Natanko pred devetimi leti, 15. septembra 2006, je umrla Oriana Fallaci. Pogrešamo jo. Manjka (vsem) nam. Njene pronicljivosti. In lucidnosti, s katero je videla, od kod zahodni civilizaciji preži nevarnost. In kaj se nam obeta. To, kar z begunsko invazijo na Evropo doživljamo danes, je bila njena prerokba. Kristalno jasna napoved. Izrekla jo je neposredno in nedvoumno, s precej grobimi besedami. Zanjo grožnja islamskega fundamentalizma ni bila nikoli zgolj hipotetična, ampak realna.

Oriana Fallaci. Novinarka, pisateljica in gospa. In borka za svobodo govora. Vse z veliko začetnico.

Povedala je vedno tako, kot je mislila. Prav nič drugače. Po 11. septembru, temu zahrbtnemu muslimanskemu zločinu proti ZDA in človeštvu, je spregovorila in preostanek življenja posvetila boju proti islamizaciji še posebej njej ljube Evrope in rodnih Firenc. V knjigi Moč razuma je med drugim zapisala, da »se Evropa iz dneva v dan bolj spreminja v islamsko pokrajino, islamsko kolonijo” in da je »razmišljanje o tem, češ da obstajata dober in slab islam, skregano z razumom«.

Že svojo zgodnjo mladost je posvetila boju proti totalitarizmom. Pridružila se je italijanskemu odporniškemu gibanju, ki so ga proti fašizmu vodili komunisti. »Bila sem majhna deklica, ki se bori proti nacizmu in fašizmu,« je zapisala mnogo let kasneje. Kmalu po 2. svetovni vojni je spoznala, da levičarji niso prav nič boljši od fašistov: hočejo nadzorovati posameznikovo življenje, ga usmerjati za svoje interese, zatirajo svobodo govora. Zato jim je obrnila hrbet. Javnosti je postala znana pred pol stoletja, ko je intervjuvala skoraj vse pomembne svetovne osebnosti. Med njimi so bili Henry Kissinger, ajatola Homeini, Lech Walensa, Willy Brandt, Indira Ghandi, Jaser Arafat in Haile Selassie.

Ruholaha Musavija Homeinija, bolj znanega kot ajatola Homeini, iranskega verskega in političnega voditelja, je med intervjujem leta 1979 povsem spravila ob živce, ko ga je imenovala tiran in se do takrat pokrita s čadorjem uspela razkriti. Takole je bilo:

Oriana Fallaci: »Še vedno vas moram vprašati mnogo stvari. O čadorju na primer, ki sem ga morala obleči, da sem prišla k vam za intervju in ki ga morajo imeti Iranke. (…) Ne mislim samo na obleko, temveč tudi na to, kar predstavlja, mislim na apartheid iranskih žensk, da ne morejo delati skupaj z ženskami, ne morejo plavati v morju ali v bazenu skupaj z moškimi. Vse morajo delati posebej oblečene v »čador«. Mimogrede, kako lahko plavaš v »čadorju«?

Ruhulah Homeini: »Nič od tega se ne tiče vas, naše navade se ne tičejo vas. Če vam ni všeč islamska obleka jo niste dolžni nositi, ker je za mlada dekleta in spoštovane gospe. Oriana Fallaci: To je zelo lepo od vas, Imam, ker ste mi to povedali, bom nemudoma slekla s sebe to srednjeveško cunjo. Tukaj!«

Fallacijeva je že zelo zgodaj sprevidela nevarnost islama in muslimanov, vendar je o tem molčala do 11. septembra 2001. »Izbrala sem si bila molk,« je zapisala v uvodu prve knjige Bes in ponos (2001), ki je pravzaprav razširjen dolg komentar, ki ga je napisala za italijanski dnevnik Corriere della Sera. Bil je izredno oster in kritičen do islama, zaključila pa ga je z besedami: »To, kar sem nameravala povedati, sem. Bes in ponos sta mi to narekovala, čista vest in moja leta pa so mi dovolila izpolniti svojo dolžnost.« Z omenjeno knjigo in še drugima dvema (Moč razuma – 2004 in Apokalipsa – 2005) je poskrbela za precej razburjena, še posebej med muslimani, ki jih je razkrila in razkrinkala do obisti. Po njeno se delitev na dober in slab islam upira zdravemu razumu. Obstaja samo en islam in ta je agresiven, predvsem do Evrope: »Evropa ni več Evropa, je Evrabija, kolonija islama, kjer islamska invazija ne poteka samo v fizičnem smislu, ampak tudi v duševnem in kulturnem smislu.« O svoji toliko ljubljeni Italiji pa: »Evropa vse bolj in bolj postaja provinca islama, kolonija islama. In Italija je postojanka te province, je trdnjava te kolonije.«

Niso je marali niti levičarji, ki so skupaj z muslimani septembra leta 2006 odkrito proslavljali njeno smrt. Tudi zato, ker se je zadnja leta svojega življenja (čeprav je bila ateistka) zatekla k katoliški veri, na osebni avdienci jo je sprejel tudi papež Benedikt XVI. Enega prvi pisem, ko je prekinila mol, si lahko preberete tukaj, ta blog Luke Lisjaka pa je zanimiv tudi zato, ker razkriva »svobodoljubnost« Dejana Steinbucha, samooklicanega »demokrata«, ki je še kot urednika revije Ampak preprečil objavo pisma Fallacijeve. Tako je Lisjak zapisal: »Nisem pričakoval, da bo Orianin članek v našem prostoru naletel na odobravanje, a nisem si predstavljal, da bi bila proti-izraelska pristranskost naših medijev tako zakoreninjena, da bodo članek vsi po vrsti zavrnili. Tako “levi” kot “desni” (danes je že marsikdo pozabil, da je v tistih časih celo Demokracija objavljala silovite proti-izraelske članke). Na koncu se je za objavo odločil mesečnik Ampak. A tik pred objavo je tedanji član uredništva Dejan Steinbuch preprečil objavo, tako da se je na straneh Ampaka namesto Orianinega članka pojavila – njegova polemika proti temu članku (ki ga slovenska javnost sploh ni mogla prebrati in si o njem ustvariti lastnega mnenja). In to kar s citati iz mojega – nikoli objavljenega – prevoda.«

No, kakorkoli, vrnimo se k Fallacijevi. Muslimane je poimenovala z »goniči kamel«, islam je opisovala kot agresivno religijo: »Edina umetnost, v kateri so se Alahovi sinovi vedno izkazali, je umetnost posedovanja, zavojevanja in podjarmljenja.« Proti njej so začeli proces v Italiji, Švicarji je zahtevala, da jim jo izročijo, ker je muslimanska skupnost v tej alpski državi v njenih knjigah prepoznala sovražnost. Na srečo je bil takratni italijanski pravosodni minister Roberto Castelli dovolj razumen in je švicarsko zahtevo zavrnil, češ v Italiji velja svoboda govora. »Povečana prisotnost muslimanov v Italiji in v Evropi je neposredno povezana z izgubo naše svobode,« je zapisala.

V svojih knjigah je Fallacijeva razkrila zaroto, v kateri so sodelovali tudi evropski politiki. Po njeno se je vse začelo s Strasbourško resolucijo, ki je bila na pobudo Parlamentarnega združenja evropsko-arabskega sodelovanja v okviru Evropske gospodarske skupnosti (danes EU) sprejeta julija 1975. »Moj bog, ni šlo za zaroto, ki bi jo v temi pletli neznani ali obešenjaki, znani samo policijskim postajam in Interpolu. Šlo je za zaroto, opravljeno pri belem dnevu, pred očmi vseh, pred televizijskimi kamerami, in izpeljali so jo sloviti voditelji,« v svoji knjigi pravi Oriana Fallaci. Resolucijo so narekovali muslimani, ki jih je Fallacijeva sovražila podobno kot druge priseljence, ki so kot ulični preprodajalci kazili in uničevali njene Firence. Užitek je prebirati opise njenih srečanj z njimi in besedne dvoboje, za kar so ji očitali rasizem, ksenofobijo in še marsikaj drugega. V spominih opiše srečanje z nekim črncem, ki ji je na vsak način hotel prodati ukradeno blago in jo je pri tem odkrito nadlegoval. Zapisala je, da ga je tako sunila v mednožje, da se je kot vreča sesedel na tla, se zvit v klopčič tresel in stokal. Iz napisanega je razbrati, da je bila nad svojo akcijo zelo navdušena in da ji je vedno gre na smeh, ko je spomni, da se je njenemu nadlegovalcu tam doli še dolgo treslo in ga je še dolgo bolelo.

Čeprav je svoja zadnja leta preživela v New Yorku, je želela umreti v Toskani. Že hudo bolna se je vrnila v Firence, kjer je 15. septembra 2006 v zasebni bolnišnici prenehalo biti njeno srce. »Zbrali se bomo v ozkem krogu, navsezadnje nas več tudi ni. Sama sploh ni želela, da bi javnost vedela, kako ji zdravje peša,« je ob smrti povedal eden od njenih nečakov, predsednik regionalnega odbora Riccardo Nencini pa: »Bila je zelo borbena ženska. Že lanskega februarja mi je zaupala, da želi umreti v Firencah, in tako se je tudi zgodilo.«

Oriana Fallaci je (bila) izjemna ženska. Njen patriotizem je občudujoč, njeno domoljubje navdihujoče, njena vera v svobodo prav fanatična, čeprav je Italijane, ki jih je (raz)delila na rdeče in črne fašiste, po svoje sovražila. Pravzaprav ne njih, pač pa njih hinavščino, farizejstvo. Toda kljub temu je bila zanjo vedno prva in edina država na tem svetu Italija, njene Firence pa svet kraj s številnimi veliki možmi v zgodovini: od Danteja, Machiavellija in Michelangela prek Mazzinija in Garibaldija do Prima Levija in Marca Travaglia. To je tista Italija, ki jo ljubim, je napisala, čeprav je zelo trpela, ko je videla, kako se prestolnica Toskane, rojstni kraj renesanse, Michelangelovega Davida in Da Vincijevih mojstrovin, pogrezajo v multikulturnost, ki nima nikakršnega odnosa do veličastne zgodovine. »V trenutku, ko se odrečete svojim načelom in svojim vrednotam, ste mrtvi, vaša kultura je mrtva, vaša civilizacija je mrtva,« je zapisala.

Fallacijeva je menila, da bodo imeli muslimani z neodločnimi Evropejci lahko delo. »Namesto, da bi se učili mlade, imamo osle z univerzitetno izobrazbo. Namesto, da bi bili prihodnji voditelji, imamo mehkužce z dragimi modrimi kavbojkami in lažne revolucionarje s smučarskimi maskami. In veste kaj? Mogoče je to še en razlog, zakaj imajo naši muslimanski zavojevalci tako lahko delo,« je menila Fallacijeva.

Povampirjeni levičarji v spregi z muslimani so ji pripisovali sovražnost, trdosrčnost, nesočutnost, rasizem in še kaj, se pravi vse tisto, kar danes pripisujejo tistim, ki so kritični do muslimanskih beguncev, ki trumoma zasedajo Evropo in jo islamizirajo. In bi najrajši videli, da bi njene knjige sežigali na grmadah. Oriana Fallaci je namreč človeštvu zapustila veliko. Vprašanje je, ali dovolj razumemo njene misli in ali jih bomo pravočasno upoštevali. Kajti Fallacijeva v svojem bistvu ni sovražila, ampak ljubila.

»Kdor ljubi življenje, se nikoli ne zna prilagajati, podrejati, potrpeti,« je nekoč zapisala, toda:

»Kdor ljubi življenje, stoji vedno s puško pri oknu, da ga brani.«

Ko je umrla, je bila Oriana Fallaci stara 77 let. Pokopana je bila z najvišjimi državnimi častmi. »Življenje je smrtna kazen,« je nekoč dejala ena najbolj vplivnih žensk 20. in začetka 21. stoletja.

»Odšla je italijanska novinarka, ki je svobodo in resnico ljubila bolj kot popularnost,« je ob njeni smrti zapisal Tomaž Štih, znan kot bloger in tviteraš @libertarec.

Ko davkoplačevalci financirajo kriminalce

14 petek Avg 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, javni sektor

≈ 5 komentarjev

Značke

Danska, davkoplačevalci, Gimi Levaković, kriminal, ksenofobija, levičarski aktivisti, priseljenci, rasizem, Romi, socialna pomoč

»Jebi se Danska in tvoja rasistična Danka Pia Kjersgard. S seboj bom vzel svoj denar, jebi se. Toda ne pozabi Danska, pridem nazaj, pa ne samo jaz, z menoj pride cela Romunija. Hvala in dober tek.«

To je na svojem Facebook profilu zapisal 46-letni Gimi Levaković, ki sam sebe imenuje »The Boss« ali »Boss 007« (njegov profil si lahko ogledate tukaj: https://www.facebook.com/gimitheboos?fref=nf) in je na Dansko priseljen Rom iz Hrvaške. Delu 45-članske družine Levaković (pravzaprav nihče ne ve, koliko članov ima ta družina, mediji pravijo da 45, The Boss trdi da samo 42, danska vlada ima spet drugačne podatke, izračunane na podlagi prejemnikov socialne pomoči) ali kar celi družini grozi, da jih bodo deportirali nazaj na Balkan. Levičarski aktivisti so že na okopih, češ tako rasistične in ksenofobne poteze nove danske vlade pa še ne, da gre za uboge ljudi, ki so odrinjeni na rob družbe. Toda tokrat so sicer precej socialni čuteči Danci povsem znoreli, potem ko so bili Levakovići redni gostje črnih kronik, hkrati pa prejemniki socialne pomoči. Dela, in s tem zaslužka, pa nikoli niso iskali. Ves čas so bili strošek danskih davkoplačevalcev.

Levakovićevi so na Dansko začeli prihajati eden za drugim od sredine 70. Let prejšnjega stoletja (http://nyhederne.tv2.dk/krimi/2015-08-06-sigoejner-bossen-levakovic-udvist-af-danmark). V tej državi so v tem času zagrešili več kot 1.000 kaznivih dejanj, vsak mesec prejemajo izdatno socialno pomoč, ki dosega več deset tisoč evrov. Ko jo prejmejo, »The Boss« naredi selfie in sliko objavi na spletu (https://www.facebook.com/gimitheboos/photos/a.1531488167133554.1073741828.1530540217228349/1553613624921008/?type=1 ali https://www.facebook.com/gimitheboos/photos/a.1531546400461064.1073741829.1530540217228349/1533481670267537/?type=1). Danske agencije so izračunale, da so Levakovići davkoplačevalce do zdaj stali vrtoglavih 9 milijonov evrov – od socialne pomoči in brezplačnega zdravstva do bivanja po zaporih.

Več o zloglasni romski družini, ki se je kot parazit zajedla v državo in izkorišča gostoljubje, lahko preberete tukaj (http://www.jutarnji.hr/hrvatska-obitelj-desetljecima-je-najmocniji-klan-u-danskoj-gimi-boss-007-bit-ce-prognan-u-hrvatsku/1350228/), naštejmo samo še glavne člane družine (https://www.facebook.com/gimitheboos/photos/a.1531488167133554.1073741828.1530540217228349/1553274968288207/?type=1) in njihove podvige: pravnomočno obsojeni ropar Jure Levaković (27), poulični razbojnik in tat Stefan Levaković (52), roparja starejših upokojencev Đango in Stefan Levaković, oboroženi lopov Dollar Levaković ter tihotapec cigaret in tat Alpacino Levaković (24). Na Danskem sicer živijo štiri generacije romske družine, korenine so tam pognali starši Gimija (ki se rad primerja z »botrom«: https://www.facebook.com/gimitheboos/photos/a.1531546400461064.1073741829.1530540217228349/1536215643327473/?type=1).

Nezakonite migracije niso v skladu z načeli prostega pretoka blaga, storitev in ljudi

18 sobota Jul 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 8 komentarjev

Značke

Finance, libertarci, migracije, priseljenci, prosti trg, Simona Toplak, Tko je John Galt

Grška dolžniška kriza je zadnje tedne zasenčila najbrž najbolj žgočo temo Evrope – problem priseljencev oziroma nelegalnih migrantov. Čeprav v Sloveniji dosledni libertarci ali liberalci, ki se zavzemajo za prosti trg, zasebno lastništvo in druge vrednote, nimajo domovinske pravice, ker jih prevladajoči mediji takoj označijo za mrzlosrčne neoliberalne kapitaliste, kapitalizem pa je, kakopak, ideologiija zla, se je na družbenih omrežjih kljub vsemu med njimi vnela debata, kakšen mora biti odnos države do migrantov. Težko ocenim, kakšno je razmerje sil, toda velik del tistih, ki zagovarjajo prosti trg, meni, da država migracij ne bi smela omejevati, zato se zavzemajo za politiko odprtih mej. Časnik Finance (www.finance.si), ki med levičarji velja za zastavonošo neoliberalnih idej, je šel tako daleč, da je na naslovnici objavil vabilo: „Dobrodošli, begunci“. Izhodišče odgovorne urednice Financ Simone Toplak je, da lahko legalni migranti rešijo pokojnine, saj se prebivalstva stara. Kar je res, ampak …

Liberalni zagovorniki odprtih mej pravijo, da prosti trg sam po sebi predvideva tudi prost pretok ljudi. Zato menijo, da bi morale biti meje odprte. Argument je na videz trden in neizpodbiten, toda popolnoma nedosleden. Poglejmo. Po njihovo država nobenemu ne more prepovedati prehod meje in svobodno gibanje. Pri tem opozarjajo, da država prav tako ne more svojim državljanom prepovedati, da bi kupovali dobrine zunaj meja nacionalne države. Torej, če imamo prost pretok blaga in storitev, moramo imeti tudi prost pretok ljudi. Vendar je to tipična zabloda libertarcev. O tem je pred meseci odlično napisal hrvaški bloger „Tko je John Galt“ (www.tkojejohngalt.wordpress.com), zato ga bom na kratko povzel (https://tkojejohngalt.wordpress.com/2014/10/26/slobodna-trgovina-i-neslobodna-migracija/).

Mednarodna trgovina, kot jo razumemo liberalci, temelji na prostovoljni menjavi blaga. To pomeni, da te nihče ne more prisiliti, da nekaj kupiš, če tega ne želiš. Torej, prosti trg predvideva prostovoljno izmenjavo dobrin med prodajalcem in kupcem, med tistim, ki proizvaja in prodaja, ter potrošnikom. Povedano še drugače. Če jaz iz Slovenije naročim neko blago v Nemčiji, to storim prostovoljno in pričakujem, da mi ga bo prodajalev v Nemčiji poslal. Oba, in jaz kot kupec in Nemec kot prodajalec, sodelujeva pri tem poslu prostovoljno.

Kar pa za migracije po eni strani velja, po drugi pa ne. Recimo, da dobim službo v Nemčiji. V tem primeru grem v Nemčijo, kjer me pričakuje nov delodajalec. Torej gre spet za obojestransko prostovoljnon interakcijo. Toda če nekdo prestopi mejo, brez da bi ga kdo povabil, potem ne gre za obojestranski prostovoljni odnos. Predstavljate si, da bi recimo neko belgijsko podjetje pošiljalo v Slovenijo pakete, ne da bi jih potrošniki v Sloveniji naročili. To ne bi bila več izmenjava dobrin ali trgovina. Trgovina mora temeljiti na prostovoljnem odnosu.

Ampak nekateri pravijo, da v državi, kamor pridejo migranti, obstaja državna lastnina, javni prostori, kjer se lahko zadržujejo. To je res, toda kjer je take lastnine preveč, to ni več svobodna družba. Pa tudi v tem primeru bi se morala država izkazati kot dober lastnik, kot dober upravitelj, ki ščiti svoje državljane. In lastniki teh javnih površin, smo državljani, država z njimi samo upravlja. Torej, če nekdo hoče v drugo državo, ne da bi ga kdo poklical, nima pravice svobodnega prečkanja meje. Politika odprtih mej torej pomeni kršenje lastninskih pravic.

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • junij 2023
  • maj 2023
  • april 2023
  • marec 2023
  • februar 2023
  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Create a free website or blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 111 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico
 

Nalagam komentarje...