Značke

, , , , ,

Mogoče sem res že malo dolgočasen, ker sem že večkrat pisal o minimalni plači in opozarjal na njene škodljive posledice, ampak očitno je treba ponavljati: zakon o minimalni plači je ena od najtežjih oblik diskriminacije oseb, ki so težje zaposljive, ki so iz takih ali drugačnih razlogov manj produktivni. In kar je najbolj skrb vzbujajoče – prav nobeden od poslancev (ne levih ne tistih, ki se opredeljujejo za desnico) pretekli petek ni bil proti predlogu zakonske spremembe definicije minimalne plače (magnetogram). Vseh 75 poslancev v državnem zboru, kolikor jih je glasovalo, je podprlo sindikalni predlog, da so iz definicije minimalne plače izvzeti dodatki za neugoden delovni čas, torej za delo ponoči, ob vikendih in praznikih. Koliko bo to delodajalce stalo, koliko ljudi bodo morali odpustiti oziroma koliko sedaj redno zaposlenih bo postalo honorarnih sodelavcev, ne, tega ni nihče izračunal, to nikogar ne skrbi. Sindikalisti so sicer izračunali, da bo to javni sektor dodatno stalo 0,66 milijona evrov na letni ravni, koliko bodo morali dati zasebni delodajalci, pa jim je očitno vseeno.

Minimalna plača izhaja iz marksističnega mita o izkoriščevalskih delodajalcih, zato mora vskočiti država, ki predpiše, za kakšno plačilo nekdo lahko dela in za kakšno ne, ne glede na delovne sposobnosti osebe ali produktivnost. Na ta način se delodajalcem z zakonom prepove, da bi zaposlili manj produktivno osebo, prav tako je morebitnim delavcem prepovedano, da bi delali. Povedano drugače. Namesto da bi se nezaposleni ali težje zaposljivi, sami odločili in se sami z delodajalcem dogovorili, za kakšno plačilo bodo delali ali pa sploh ne bodo delali in kakšni bodo njihovi dodatki, se namesto njih odločajo birokrati (na predlog sindikatov) in poslanci. To pomeni, da se je država (oziroma v njenem imenu 75 poslancev) odločila, da je za nezaposlenega boljše, da nič ne dela, kot pa mu v mesec kapne v denarnico manj, kot to predpiše politika.

Slovenija se po podatkih Eurostata po višini minimalne plače (791 evrov) v EU (med državami, kjer je minimalna plača zakonsko določena) uvršča na 8. mesto, takoj za Veliko Britanijo in pred Španijo. Razlika do države z največjo minimalno plačo (Luksemburga) je 1.222. Razlike so med državami tudi sicer precejšnje (1 proti 10, če primerjano Bolgarijo in Luksemburg), toda zmanjšajo se, če se upošteva kupna moč (1 proti 4, če upoštevamo Bolgarijo in Luksemburg). Upoštevajoč kupno moč znaša slovenska minimalna plača 949 evrov, kar je preveč glede na slovensko produktivnost, zakoni s predpisano minimalno plačo pa povzročajo brezposelnost in pomenijo omejevanje ekonomske svobode. Tam, kjer je ekonomska svoboda velika in trg delovne sile fleksibilen, sploh ne poznajo instituta minimalne plače. To blagodejno vpliva na zaposlenost. Tak primer je denimo Singapur, država, ki je v samem vrhu ekonomske svobode. Nasproten primer je Slovenija, kjer je nezaposlenost potem, ko je vlada Boruta Pahorja leta 2009 povečala zakonsko določeno minimalno plačo s 597 na 734 evrov bruto, dobila neverjeten pospešek (graf).

Delodajalci torej ne smejo zaposlovati nezaposlenih, manj produktivnih in manj kvalificirane, ker jim država ne dovoli, da bi delali. Veliko mladih, ki živijo še pri starših ali se kako drugače prebija v življenju, bi rado delalo za manj, kot je minimalna plača, saj računajo, da bodo dobili boljšo zaposlitev, vendar jim preprečuje država. Kako uničujoče vpliva minimalna plača na najstnike, ki začnejo zgodaj delati (in se iz takih ali drugačnih razlogov ne šolajo naprej), kaže graf, ki ga je objavila revija Forbes: ob povečanju minimalne plače se je zaposlenost med mladimi zmanjšala.

Kako minimalna plača uničujoče deluje na manj produktivne, poglejmo poenostavljen primer. Janez Mizar ima tri zaposlene, ki obdelujejo deske: Alojza, Martina in Mirana. Da bi bil po odbitju vse stroškov in izplačilu plače na pozitivni ničli, mora vsak zaposleni na mesec obdelati vsaj 200 desk, vsaka mu prinese 4 evre. Alojz je najbolj produktiven: na mesec obdela 300 desk, plačo ima zato 1000 evrov, Janez Mizar ima 200 evrov dobička. Martin obdela 250 desk, plačo ima 900 evrov, Janez Mizar ima z njim 100 evrov dobička. Miran je najmanj produktiven: obdela 200 desk, plačo ima zakonsko predpisano minimalno 791 evrov, delodajalec ima z njim 9 evrov dobička. Na mesec ima torej Janez Mizar z zaposlenimi 309 evrov dobička. Zdaj pa se vlada odloči, da bo minimalno plačo povišala oziroma da je treba iz minimalne plače izvzeti denimo dodatke za neugoden delovni čas. Minimalni stroški za enega zaposlenega se nenadoma povečajo na 900 evrov. Ob enaki produktivnosti se za Alojza ničesar ne spremeni, saj ima Janez Mizar z njim še vedno 200 evrov dobička. Z Martinom je izgubil 100 evrov dobička, njegova nova plača ravno zadostuje za izplačilo nove minimalne plače. Pri Miranu ima po novem 100 evrov izgube. Kaj zdaj? Ker delodajalec ni socialna ustanova, bo Mirana odpustil, čeprav ni ta še vedno rad delal, čeprav samo za 800 evrov. Toda tega mu ne pusti država oziroma sindikati. Martin je vprašljiv, saj bo Janez Mizar začel iskati bolj produktivnega, da mu bo prinesel dobiček. Delodajalec sicer lahko podraži obdelane plošče, vendar je vprašanje, ali bo potem še konkurenčen. Povečanje stroškov za minimalne plače nima posledic samo za Janeza Mizarja, ampak za celotno gospodarstvo, ki ustvari manj tudi za proračun.

Minimalna plača je torej dobra za bolj produktivne, za manj produktivne pa ne. Prvi sploh ne potrebujejo pomoči države, saj se z delodajalcem sami pogajajo o povišanju plače. Dober lastnik jih pač ne bo odpustil, ker mu prinašajo dobiček. V svobodnih družbah, v pogojih resničnega prostega trga, je plača odvisna od produktivnosti. Vsako poseganje države v odnos med delodajalcem in delojemalcem je škodljivo.

Advertisements