Značke
Bernard Brščič, bojkot, Borut Pahor, CK ZKS, davčne oaze, desnica, ekonomska svoboda, kapitalizem, levičarji, Luka Mesec, Marjan Šarec, Mercator, minimalna plača, NLB, NOB, predsedniške volitve, socializem, svoboda govora, Venezuela, volitve, človekove pravice
Soočenja predsedniških kandidatov, priznam, nisem spremljal pogosto. Tudi takrat, ko sem jih, sem jih bolj z enim, kot obema očesoma (ali ušesoma, če že hočete). Zadnjemu soočenju na nacionalni televiziji pa sem vendarle malo bolje prisluhnil. Razloga sta dva: prvič, ker so mi nekateri komentatorji in bralci ob zadnjem zapisu očitali, da kandidata nista za v isti koš, se pravi, da sta oba sicer levičarja, ampak enega malo bolj vleče na desno, drugega malo manj; in drugič, ker me je zanimalo, kaj imata za povedati o ekonomiji, gospodarstvu, se pravi o tistem področju, ki ljudem prinaša resnično blaginjo. In oba sta me tudi tokrat prepričala, da sta zadrta socialista in da drži tista Hayekova: »If socialists understood economics they wouldn’t be socialists.«
Pravzaprav sta oba zastopala trdo levičarsko stališče, kot boljševiki pred 100 leti, ko so delavcem obljubljali, da bodo v socializmu vsi jedli breskve s smetano. A ko so se nekateri delavci odzvali, da oni ne marajo breskve s smetano, so dobili odgovor: »Ko pride revolucija, tovariši, boste vsi imeli radi breskve in smetano.« Povedano drugače. Marjan Šarec in Borut Pahor sta predstavila stališča, ki so svetlobna leta daleč od osebne in ekonomske svobode, obema niti zasebna lastnina in svobodno razpolaganje posameznika s premoženjem ni sveto. Taka večletna politika je pripomogla, da indeks demokratičnosti držav (Economist) Slovenijo uvršča med države s pomanjkljivo demokracijo. Takih držav je največ v tistih vzhodnih državah, kjer so najbolj vidni ostanki socializma. Ti ostanki se personalizirajo prek oseb, kakršen je denimo Borut Pahor, eden od članov zadnjega CK ZKS, ali Marjan Šarec, sicer bogaboječi človek, ki pa se je zelo navzel socialističnih pogledov na gospodarstvo.
Odmislimo njun odnos do NOB, sprave, cerkve in še česa, na podlagi katerega se večina (tako desnih kot levih) volivcev v resnici odloča, koga bo volila. Rajši si oglejmo nekatera ekonomska vprašanja, kjer bi moral ob njunih odgovorih vsak pravi desničar zastriči z ušesi in potegniti ročno zavoro. Ne gre samo za to, ali bi prodala NLB oziroma ali bi kupila nazaj Mercator, to so nianse; oba imata do fundamentalnih vprašanj trda levičarska stališča, ki so socialistična in škodljiva za vsako gospodarstvo. Vprašajte se, koliko socialističnih gospodarstev je bilo v zgodovini uspešnih? Nobeno! Niti eno! Zadnji primer umiranja levičarske ekonomije lahko v živo spremljamo v Venezueli. Pa ste slišali Pahorja ali Šarca, da bi rekla, socializem dokazano ne deluje, razvite države so postale bogate zaradi kapitalizma?
Poglejmo si vsaj dvoje njunih mnenj. Najprej minimalna plača. Tako Pahor kot Šarec je ne bi samo obdržala, ampak bi jo povečala. Aktualni predsednik, za katerim stoji naslednica partije, se je pohvalil, da je z njegovim ukrepom povečanja minimalne plače, ko je bil še premier, zadovoljna celo Levica Luke Mesca. Ni treba posebej poudarjati, da je tudi med levičarskimi keynesijanskimi ekonomisti malodane soglasje, da minimalna plača ne prinaša pozitivnih učinkov, ampak negativne. In da gre za ukrep politike, ki je zelo škodljiv za gospodarstvo vsake države. In da se obsedenost z minimalno plačo loteva tudi slovenske desnice (če ji sploh lahko tako rečemo), ki je predlani družno podprla sindikalni predlog. Ne predstavljam si podjetnika, da bi na volitvah obkrožil ali Pahorja ali Šarca; oba se zavzemata, da bi država določala plače v njegovem podjetju.
Drugi primer so davčne oaze, ki neposredno zadevajo zasebno lastnino, premoženje posameznika. Šarec tudi tiste ljudi (pustimo kriminalce, ki služijo z drogami, belim blagom, orožjem ali korupcijo), ki na podlagi pozitivne zakonodaje povsem zakonito prenesejo poslovanje svojega podjetja ali zasebno premoženje v države, ki so z davki prijazne do ljudi, označuje za ljudi, ki izigravajo zakonodajo. »Če je ta denar parkiran nekje drugje, potem od njega naša država nima nič,« pravi Šarec. Bi morala imeti? Bi si morala to kar prisvojiti? To je denar zasebnika. Z njim počne, kar si želi. Lahko ga prenese na Mars, če želi. In to države prav nič ne briga. Šarec celo pravi: »To je treba preprečiti!« Kako? Bo ponovno nacionaliziral premoženje? Bo kar vzel, ko bo na oblasti? Podobno meni tudi Pahor, ki sicer priznava, da taki ljudje »načeloma ne ravnajo nezakonito«, ampak: »To je zame nesprejemljivo.« In še: »Zaostriti je treba zakonodajo.« Halo? Za Pahorja je zakonito ravnanje nesprejemljivo!
Nobeden od obeh se ni zavzel za spoštovanje zasebne lastnine, do prostega razpolaganja s premoženjem, ki ga je posameznik zaslužil. Oba govorita, da je pač treba zaostriti davčno politiko, ker je država zelo šibka na področju izterjave davkov. Vsakega zasebnika (in desničarja) mi moralo zelo skrbeti ob takih izjavah. Zato se primite za denarnice, če bosta zares zastopala taka stališča; izvršne moči sicer kot predsednika ne bosta imela, toda njuno mnenje in stališče zelo šteje. Ekonomska svoboda (posameznika) je pogoj vsake demokracije.
In ne gre zgolj za ekonomska vprašanja, gre tudi za spoštovanje in razumevanje temeljnih človekovih pravic. Človekove pravice so absolutne, so neposredno uresničljive. Pri človekovih pravicah ni progresivnosti, ni besede „ampak“, ki jo Pahor zelo pogosto uporablja. Se je letos oglasil v bran Bernardu Brščiču, ko se je tako z leve kot z desne po njem vsulo, ker si je drznil podvomiti v holokavst? Ne. Z Brščičem se lahko strinjamo ali ne, lahko pljuvamo po njem in ga žalimo, toda odrekati mu pravico, da pove, kaj si misli o holokavstu, in zaradi teh stališč nadenj pošiljati organe pregona, je nesprejemljivo. Pahor je zamudil lepo priložnost, da se jasno postavi v bran svobode govora kot temeljne človekove pravice. Prav nič drugače ni s Šarcem. Oba človekove pravice razumeta progresivno, kot ustrezajo času in prostoru. In sistemu. Že zaradi tega je za desne volivce veliko vprašanje, ali naj sploh gredo na volišča. Kogarkoli bodo namreč obkrožili, bodo oddali svoj glas človeku, ki ne razume človekovih pravic kot absolutnih pravic, ki so dane vsakemu človeku že s tem, ko živi. Kogarkoli bodo obkrožili, bo to strel v lastno koleno. Tako Šarec kot Pahor imata namreč hude težave z razumevanjem človekovih pravic, čeprav so v resnici, kdor to želi, enostavne za razumeti.
In da smo si na jasnem. To ni poziv k bojkotu. Vsak naj se sam odloči, ali bo šel na volišče. Toda na letošnjih predsedniških volitvah smo prvič doživeli, da so tisti, ki so napovedali, da ne bodo odšli na volišče, označeni za sovražnike demokracije, anarhiste. Halo?! Drage moje in dragi moji, ravno s tem, ko ti nekomu odrekaš pravico bojkota volitev, mu odrekaš pravico do svobodne odločitve. In ko mu odrekaš pravico, da to javno pove in pozove ljudi, naj ti sledijo, mu odrekaš pravico do svobode govora. In naprej. Pravica do glasovanja vključuje tudi pravico, da ne glasuješ. Pravica, da ne glasuješ, je namreč stranski učinek volilne pravice. Kot je denimo sovražni govor (karkoli že to pomeni) stranski učinek svobode govora. In pika.
Kavarna Hayek 
Pingback: Pravica do bojkota (volitev) ali esenca demokracije – sloblogi
Slovenija je popolnoma utonila v komunističnem blatu.
Večina levičarjev sicer trdi, da komunizma ni, da je le socializem in bi mi najverjetneje oporekali, ko kar tako naravnost neumnost imenujem komunizem.
Torej, Slovenija je komunistična država.
To je postala prostovoljno, kar je prvovrstni paradoks in kaže, kako uspešno so komunisti prali možgane Slovencem, da so postali popolnoma retradiran narod.Skrajno desne stranke, ki to sploh niso, lahko v Sloveniji uvrstimo med socialdemokracijo. Tako je recimo SDS solidna socialdemokratska stranka, NSi pa krščansko demokratska stranka.
To, da vlada v Sloveniji komunizem je posledica šolskega sistem, ki se v bistvu vse od zmage krvave revolucije ni spremenil, ne gede na to, da se je Slovenija osamosvojila in postala demokratična država.
Demokracijo v Sloveniji sicer imamo, a kaj ko so Slovenci popolnoma zarobljeni in sploh ne vedo, da jim vladajo komunisti.
Podobno je v Butalah. Tudi Butalci so imeli demokracijo, a kaj, ko so bili Butalci in niso vedeli, da so butasti.
Pa če se vrnemo ki izvoru neumnosti, ki mrači um Slovencem. V prvi vrsti je to Slovenka akademija znanosti in umetnsti. Ta je največja komunistična celica v državi. Iz nje seva komunizem v vse pore slovenske družbe. Tam so akademiki, ki obiskujejo Dražgoše , največje svetiče komunizma v Sloveniji, svetišča, ki daje ton družbi, ki čofota v komunističnem blatu.
Za podmladek tej profani inštituciji skrbijo univerze in pred vsem fakultete za poneumljanje .
Ko namreč mladi ljudje, ki so se dodobra naužili markiszma in levičarstva od vrtca, do mature, pridejo na fakulteto, jim tam najvišje avtoritete okitene z doktorati, vcepljajo v glavo teorijo, ki jo je že davno povozil čas in na kateri so eksperimetirali komunistični krvoloki in vivo, se pravi, da so množice, skoraj pol zemljanov, bile izpostavljene tej kvarni doktrini.
Na stotine aksiomov je bilo spočetih in ponarodeli so, pa če prav so kvarni za družbo.
V takšnih okoliščinah sta rasla oba, ta hip še kandidata za predsednika komunistične republike Slovenije. Oba sta se prebila v drugi krog pred vsem zato, ker sta komunista. Danes v Sloveniji prevladuje levica, prevladujejo komunisti in ti po demokratični poti določijo, kdo bo predsednik komunistične republike Slovenije. Vseeno je, kdo bo. Važno je, da bo komunist in važno je, da vsaj še pet let v Sloveniji ne bo sprememb. Eden ali drugi se bosta trudila, da bo delavec vrhunil v vseh razpravah in povsod bo na prvem mestu, če ravno bo vedno bolj reven in zaničavan. Saj le z siromašenjem delavcev, lahko komunistični režim preživi.
Zgodba gre tako:
Ko pridejo komunisti na oblast, se polastijo premoženja, ki ga niso ustvarii in to premoženje razdelijo. Ob delitvi ga veliko unčijo, razdelijo pa ga maed tsite,k i z njim ne znajo upravljati, tako, da gre še dodatni del premoženja po zlu. Komunisti ne razumejo, da kapital ni nekaj samo po sebi, ampak je to materija, s katero je potrebno gosdpodariti. Ker z njo ne znajo gospodariti, je potrebno štediti. Najprej pri amortizaciji. Naprave, matrialna delovna sredstav pač gredo dokler gredo, ko propadjejo jih pač ni. Komunisti so nam pokazali kako to gre, ko še danes po sedemdesetih letih propadajo objekti, ki so bili nacionalizirani, pa se za njih država ne briga.. Zelo lepo je ilustrirana tudi agrarna reforma, ko so komunisti pokradli veleposestva, jih razparcelirali, sedaj pa se na prvovrstni zemlji bohoti divja zazidava.
To oba kandidata z dušo in srcem podpirata. Pravzaprav tega ne vidita,saj sta oba vzgojena v šolskem sistemu, ki tega ne prikazuje. Tudi akademiki tega ni vidijo. Vsaj tisti najbolj čislani, najbolj vidni, ki imajo možnost ustoličevanja politikov brez volitev.
Oba kandidata skrbita za reveže. Prav gotovo podpirata mehanizem dodeljevanja pkojnin. Za oba komunistična kandidata, so pokjnine socialni transferji, ki jih država deli ubogim upokojencem. Ker je mila in socialno čuteča, seveda skrbi za najrevnejše in jim dodaja , onim z večjimi pokojninami, pa jemleje. In takšno pretakalnje gre tako dolgo, dokler niso vsi upokojenci reveži. Oba kmunista se ne zavedata, da so pokojnine zaslužene in jih država ne sme šteti, kot socialni transfer. V kolikor pokojninska blagajna ne zmore izplačevati pokojnin, je to problem države, ki ne poskrbi za to, da bi bili delavci ustrezno plačani in v zadostn meri odvajali prispevke za pokojnino. To je za oba komunista pretežak rebus, ki ga ne znata razrešiti in po kmunistični maniri, bosta sistem podpirala do bridkega konca, ko ne samo najrevnejši, ampak vsi upokojenci ne bodo več mogli preživlajti. In kaj bo potem?
Venezuela?
Ja, lahko pa tudi ponovtev Jugoslavije, njenega komunizma in neslavnega ekonomskega pa tudi krvavega propada. Ja Jugoslavija je propadla prav zaradi takšnih kot sta Šarec in Pahor., ki menita, takokot njuni pajdaši, da je Jugoslavijo unčil Vatikan in ZDA.
Volite jih in pričakujte, da se zgodovina čimprej povrne.
Všeč mi jeLiked by 1 person
Osebno mislim, da bojkot volitev, oziroma, da ne greš na volišče, ni prava pot. Svoje mnenje lahko bistveno bolj decidirano izraziš, v kolikor oddaš neveljavno glasovnico.
Všeč mi jeVšeč mi je
V realnosti se je vedno treba odločati med boljšo in slabšo rešitvijo. Po tvoji logiki gledanja na ekonomijo, so bili vsi kandidati tudi na prvih volitvah napačni.
Všeč mi jeVšeč mi je
Če si želimo drugačnosti, se ne menjava obrazov, ampak koncepte, pristope. Jaz mislim, da si Slovenija zasluži boljše in bolj operativne koncepte in zato potrebne spremembe, ki pa jih ne more prinesti sedanji politični kremelj.
Všeč mi jeVšeč mi je
Tudi to bodo morali dojeti volivci – zgolj nov obraz – predvsem pa neizkušen je najslabše.
Všeč mi jeVšeč mi je
Če bo postavil tako visoke pogoje v Sloveniji, boš še v parlamentarni volitvah težko prešel mejo 4%, kaj šele več. Zato je treba delati kompromise.
Všeč mi jeVšeč mi je
Morda pa se bo razvila ponudba, ki bo vredna zaupanja volivcev …
Všeč mi jeVšeč mi je
Morda, ampak za začetek še vedno zelo socialistična. Če bodo uspeli prodati glavne bankomate Kučanove mafije, bo velik dosežek in se bodo stvari hitro začele premikati na bolje.
Všeč mi jeVšeč mi je