Značke

, , , , , , , , , , , , , , , , , ,

Pravijo, da je največja prevara v zgodovini človeštva ta, da je hudiču uspelo ljudi prepričati, da ne obstaja. Podobno je z okorelimi komunisti, ki so Slovence uspeli prepričati ne samo v to, da nikoli niso živeli v totalitarizmu, ampak da je bil samoupravni socializem do 90. let najboljši družbeni sistem, v katerem so bili vsi zaposleni, vsi so imeli spodobne plače, vsi so si lahko privoščili počitnice, čeprav je večina (z izjemo partijske elite) živela življenje Del Boya in Rodneya iz družine Trotter iz angleške nanizanke Samo bedaki in konji – preživetje s socialno podporo, dvigovanje standarda s preprodajo in »švercom« ter 50 kvadratnih metrov veliko socialno stanovanje v ogromnem bloku. Del Boy in Rodney nista spadala v srednji razred, nista bila niti delavski razred, ampak sta bila socialni primer. In ne samo to. Levici je uspelo mlade, ki so bili v času osamosvojitve še dojenčki ali pa najstniki, prepričati, da sta bili komunistična partija in njena tajna politična policija (Udba) malodane dobrodelni in humanitarni organizaciji ter da so bili disidenti (drugače misleči) navadni kriminalci, ki so jih upravičeno pošiljali pred strelski vod ali metali v jame.

Mojster tovrstnega prepričevanja in zavajanja je Milan Kučan. Ljudje mu vedno znova in znova nasedejo ter naredijo natančno tisto, kar si v resnici želi. Komunistični psihopati, kot je najslavnejši stanovalec Murgel, imajo priučen talent za laganje in manipulacijo. Šolski primer tovrstnega ravnanja so predsedniške volitve. V trenutku, ko se je podpora Borutu Pahorju začela zmanjševati in so drugi kandidati (Marjan Šarec, Romana Tomc in Ljudmila Novak) začeli vsaj malo pridobivati, se je oglasil Milan Kučan, češ da je Pahor razvrednotil funkcijo predsednika republike in ni dober kandidat.

Zdaj pa pomislite? Zakaj bi se star partijec, ki že desetletja vleče na nos naivne Slovenke in Slovence, oglasil proti nekomu, ki tako ali tako izgublja podporo? Edina logična razlaga je, da je v resnici Pahor prva izbira Kučana, tistega mafijskega kroga, ki ne bo škodoval njihovi dediščini. Ping pong med Kučanom in Pahorjem je bila zgolj predstava za javnost, ki ni bila namenjena levim volivcem, ampak desnim. Sporočilo Kučana je bilo jasno: „Jaz ne podpiram Pahorja!“ Miselni proces, ki je sledil v glavah desnih volivcev, je bil naslednji: če Kučan ne podpira Pahorja, ga moram jaz; zato glasu ne bom dal Tomčevi ali Novakovi, ampak Pahorju, da zmaga v prvem krogu; če ne bo, ga v drugem krogu lahko ogrozi Kučanov kandidat Šarec. Ne verjamete? Spomnite se zadnjih predsedniških volitev, ko je imel Kučan tik pred koncem kampanje „neko mnenje“. Tudi takrat so na desni za Pahorja glasovali zato, da ne bo zmagal domnevno Kučanov kandidat. In naprej. Zakaj so vse meritve javnega mnenja pred volitvami kazale tako nizko podporo Romani Tomc? Preprosto zato, da bi desni volivci glasovali za Pahorja. Razmišljanje, zakaj bi dal glas Tomčevi, ki jo podpira tako malo ljudi in bi šel glas zanjo v nič, zato bom rajši proti Kučanu, se pravi za Pahorja, se zdi povsem verjetno. In razmislite. Kučan se je oglasil takoj po tistem, ko je predsednik SDS Janez Janša „napadel“ Pahorja. Možganski nevroni povprečnega volivca nikakor niso mogli povezati Kučana in Janšo. Kaj je zdaj to? Oba, med seboj velika politična nasprotnika, sta proti Pahorju. A če je ta poteza prvaka opozicije logična, saj je odkrito podpiral kandidatko svoje stranke, je bil Kučanov glas proti Pahorju namenjen povzročanju zmede na desni, ne aktiviranju volivcev na levi.

Še enkrat premislite, tokrat s svojo glavo. Poznate partijskega voditelja, ki ne laže? Če bi bilo vse res, kot se kaže, se pravi, da Kučan v resnici ne mara Pahorja, moramo tudi verjeti, da je Kučan iskren v tistem, kar govori. Pomislite! Kučan. Partija. Komunist. Socializem. Iskrenost. Resnica. Svoboda. Vam gredo ti pojmi skupaj? Se hecate? Se opravičujem, ampak pojma komunizem in iskrenost ne gresta skupaj. Pri najbolj okorelih je vedno tako, da mislijo diametralno nasprotno od tistega, kar govorijo. So izjeme. Ampak pri izjemah gre bolj za to, da se jim določene besede zarečejo, kot pa za iskrenost. Zato je odziv Milana Kučana v Mladini bolj tema za Pavliho, kot pa za kaj drugega, bolj resnega, saj Kučan govori o „resnicoljubnosti“ in „odkritosrčnosti“ ter se pritožuje, da Pahor misli, da bi moral on molčati (Kučan: „Čudim se tudi oceni kandidata B. Pahorja, izrečeni na POP TV, da kritika njegovega predsednikovanja avtomatično pomeni podporo njegovemu sedanjemu protikandidatu, ki, kot razumem, tudi misli, da bi jaz moral molčati.“).

Pravzaprav mislim, da bi morala oba molčati, nikoli (ne Pahor, ne Kučan) sploh ne bi smela priti v situacijo, da kandidirata za katerokoli funkcijo v (vsaj na deklarativni ravni) demokratični državi. Kučan je bil šef partije, Pahor je bil najmlajši član centralnega komisija partije. Kaj pa je bila partija v prejšnjem režimu, bralkam in bralcem najbrž ni treba posebej razlagati. Samo toliko. Partija je odločala o življenju in smrti državljanov. Imela je moč, da pošlje na drugi svet kogarkoli, ki bi jo ogrozil. Do zadnjega je onemogočala demokratizacijo, do zadnjega je metala polena pod noge načrtom Demosa po osamosvojitvi. Potem je nekoliko omehčala stališča. Ne zato, ker bi ji bilo mar za Slovenke in Slovence, za slovenski narod, ampak zaradi svojih interesov, ker je sprevidela, da se je utegne zgoditi romunski scenarij. In vodilna člana sta bila tako Kučan kot Pahor. Žal je lustracija izostala in Slovenija je tam, kjer pač je.

In kaj je glavni Kučanov očitek Pahorju? Še enkrat si natančno preberite Kučanove očitke in hitro vam bo jasno, da mu ne očita ničesar takega, kar mu ne bi tudi desnica – od TEŠ 6 do pranja denarja v NLB. Drugače je Pahor tipični levičar, njegov miselni vzorec je socialističen. Še enkrat pomislite! Kolikokrat ste slišali Pahorja govoriti in poudarjati tipično desne vrednote, kot so osebna svoboda, svoboda govora, ekonomska svoboda, kapitalizem, zasebna lastnina in podobno. Ali ste ga mogoče večkrat slišali govoriti o skupnem dobrem, kolektivu, javnem, državnem, socialnem? Pahor ohranja na položaju predsednika republike tipični socialistični vrednostni sistem. In tu ustreza tranzicijski levici. Ne samo ustreza, njen pomembni del je, vitalni člen. Ko govori, izgovarja besede, ki so splošna filozofija komunizma. Ljudje se po nagovorih ure in ure sprašujejo, kaj je želel pesnik povedati. Tovrsten besednjak je kot iz Alana Forda: Rad bi nekaj vijoličastega, toda vijoličastega, ki ni vijoličasto, tako da se ljudje sprašujejo, ali je vijoličasto ali ne.“ Malo preglejte izjave Pahorja, podobnost s stripovskimi vzorci je neverjetna. S Šarcem ni nič boljše.

Če bi Kučan tako sovražil Pahorja, kot govori, verjemite, bila bi to taka gonja medijskega mainstreama proti njemu, kot je bil medijski stampedo proti Janezu Janši. Zgolj naivneži verjamejo, da je Kučan med vrsticami podpiral Šarca. V resnici je Serpentinšek tista topovska hrana, ki je preprečila, da najbolj resna kandidatka desnice Romana Tomc ne pride ne drugo mesto, Bog ne daj, da bi prišla v drugi krog. Zato je treba jasno povedati: naivnim Slovenkam in Slovencem Boruta Pahorja za predsednika izbira Milan Kučan, volijo ga ljudje, ki nimajo spomina, ki še danes ne zmorejo povezati vzrokov in posledic, kaj je prav in kaj narobe, ljudje, katerih obnašanje bi mogoče lahko razložila le psihopatologija. Tudi razlika med levimi in desnimi volivci. Pri prvih je izhodišče nasprotovanje nečemu (kapitalizmu, kapitalu, imperializmu), kar pomeni, da vedno glasujejo proti nekomu (na parlamentarnih volitvah vedno proti Janezu Janši), desni volivci pa v izhodišču vedno glasujejo za nekoga in za nekaj. Se pravi, da jih je treba tokrat le prepričati, naj glasujejo za Boruta Pahorja. In Kučanu z manipulacijo s Šarcem to odlično uspeva. In kaj zdaj? Koga voliti v drugem krogu? V vsakem primeru bo izvoljen levičar, odhod desnice na volišče bo (levičarskim) volitvam dal legitimnost. Ampak vsak naj se sam pri sebi odloči. Nikogar ne nagovarjam, da bojkotira drugi krog volitev.

Starejši že vedo, zakaj pravijo, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne. Enako je z okorelimi komunisti, nekdanjimi šefi partije in udbovci, ki ohranjajo moč. Zato se v tem trenutku zdi najboljše sesti na breg, gledati proti toku reke, hladiti šampanjec in počakati. Če obstaja pravica, ne bo trajalo dolgo.

Advertisements