Človekove pravice so nekaj, kar levičarji (in tudi marsikateri desničarji) ne razumejo prav dobro. To so splošni in univerzalni standardi za zaščito osebne svobode posameznika, nikakor pa ne morajo biti utilitaristična sredstva za doseganja političnih in družbenih ciljev. Tako so na nacionalni televiziji včeraj spet razpravljali o svobodi govora in ugotavljali, da svoboda govora ni absolutna pravica. In to so počeli arbitrarno. Celo več. Na portalu nacionalne televizije so svobodo govora že označili za nevarno in skrajno desno ideologijo. Takole so zapisali pred meseci: „Aktivisti iz Reclaim Australia, med katerimi je kar nekaj takih, ki poveličujejo skrajno desne ideologije, pozivajo k zaščiti nacionalnih vrednot in osnovnih pravic avstralskih državljanov, kot je denimo svoboda govora.“ Pozivanje k zaščiti svobode govora je torej poveličevanje skrajno desne, malodane nacistične in rasistične ideologije. A po svoje ima avtor K.S. prav: levičarji svobodo govora prezirajo. Pravzaprav prezirajo vse temeljne človekove pravice. Zakaj? Ker so človekove pravice temelj za zaščito osebne svobode posameznika. To so pravice: do svobode brez prisile, do svobode govora, do zasebne lastnine, do svobode gibanje, do nedotakljivosti življenja in do enakosti pred zakonom. Se pravi, da gre za tako imenovane negativne pravice, ki so neposredno izvršljive že samo s tem, da človek obstaja kot človeško bitje. To je tisto, kar levičarji ne marajo – da z neposrednim izvrševanjem teh pravic nanje nimajo nikakršnega vpliva. Te pravice namreč nikomur ne škodijo, ker nikogar drugega v nič ne silijo. Delovanje levičarjev pa je vedno tako, da škodijo drugim.

Zato so bile „izmišljene“ tako imenovane pozitivne pravice in na žalost večina njih vnesena tudi v Splošno deklaracijo ZN o človekovih pravicah. Te pravice predvidevajo nekaj, kar gre vedno na škodo nekoga drugega, ko neka skupina ljudi zahteva od druge skupine ljudi, da jim brezpogojno izpolni njihove želje. In če drži, da so človekove pravice neposredno izvršljive, bi morali na podlagi pozitivnih pravic, ki se jih levičarji izmišljujejo iz dneva v dan nove, vsakemu omogočiti, da ima svoj dom, da ima dostojno plačo, brezplačno šolstvo in zdravstvo, udeležbo na dobičku in podobno. Brez teh pravic, tako pravijo, človek v življenju ne more uspeti in dostojno živeti. No, Nikola Tesla ni imel pravice do brezplačnega šolstva, a je vseeno zgradil prvo hidroelektrarno na Niagari.

Težava je, da izvrševanje pozitivnih pravic krši negativne pravice, namreč pozitivne pravice temeljijo na prisili (kdor noče prispevati denimo za brezplačno šolstvo, ga država v to prisili), predvidevajo pravico do tuje lastnine (zakonsko predpisana soudeležba pri dobičku podjetja ali predpisana ženska kvota v upravi družbe), diskriminirajo določene skupine ljudi (ugodnosti, ki jih uživajo migranti, je diskriminacija staroselcev). Ob tem je zanimivo, da posameznikom ne priznajo nekaterih pravic, ki bi morale biti samoumevne: pravica staršev, da sami odločijo, kaj je najboljše za njihovega otroka (na primer, osnovna šola je obvezna in če starši tega ne upoštevajo, jim otroka lahko odvzame država oziroma center za socialno delo); pravica do diskriminacije (človek sam odloči, kaj bo komu dal in s kom se bo družil, razlogi za tako ravnanje so izključno stvar posameznika); pravica posesti orožja in pravica do samoobrambe (nad orožjem ima monopol država); pravica do svobode govora (da poveš, kar misliš, tudi če s tem, koga užališ); pravica do zasebne lastnine (ta pravica se ne sklada z idejo socialistov o socialni pravičnosti, pa bi jo omejili, da bi lahko prerazdeljevali); in tako naprej.

Negativne pravice so nekaj, kar je zakoreninjeno v naravi človeka. To niso pravice na nekaj (vilo z bazenom, izobraževanje, iPhone, zdravstveno varstvo, internet, zaposlitev in podobno), ampak pravice od nečesa (da te nihče ne ubije, da te nihče ne obsodi zaradi tvojih stališč, da te nihče ne ukrade tvoje lastnine). Pogosto tudi slišimo, da naj bi bila človekova pravica tudi pravica do dela, kar pomeni, da mora nekdo nekomu zagotoviti zaposlitev. A ne katerokoli, ampak za tako, ki bo v skladu z njegovim izobraževanjem. Tako smo lani poslušali tarnanje diplomiranih biopsihologov, češ da so študirali, zdaj pa ne najdejo zaposlitve oziroma da je premalo delovnih mest. To, da si nekaj študiral, si se sam svobodno odločil, in to, da doštudiraš za biopsihologa, ti ne daje nikakršne pravice, da dobiš zaposlitev kot biopsiholog. Ampak ta poklic so oglaševali, da se bodo „bodoči diplomanti lahko zaposlili na področjih splošnega psihološkega svetovanja, v raziskovalno-razvojni dejavnosti ter v javnem sektorju, zlasti v zdravstvu, šolstvu, nevladnih organizacijah, socialnem skrbstvu in v državni upravi“.

Negativne (človekove) pravice so torej neposredno izvršljive in absolutne, medtem ko so pozitivne pravice vedno na škodo drugega. Nobeno kosilo namreč ni zastonj, saj izpolnitev pozitivne pravice nekoga vedno pomeni, da mora to nekdo drug plačati. Po drugi strani pa je negativna pravica lahko omejena le z drugo negativno pravico. Svoboda posameznika do prostega gibanja še ne pomeni, da ta posameznik lahko poseže v lastninsko pravico drugega; tako da se prosto sprehaja po njegovi posesti brez njegovega dovoljenja.