Značke
1. maj, 8-urni delovnik, dimnikarstvo, Eugene Howard, George Hunter, Haymarketski izgredi, Henry Ford, praznik delavstva, Samuel Duncan Parnell, sindikati, socializem, Willie Howard
Danes je praznik dela, bolj znan tudi kot 1. maj. Gre za enega najbolj trdovratnih mitov, ki se je spletel s pomočjo socialističnih in komunističnih gibanj, vanj pa s pranjem možganov skozi izobraževalni sistem verjame celo večina desničarskih (kapitalistični) intelektualcev. Resnica je, kakopak, drugačna.
Najprej o tem, o čem govori mit. Prvi maj je mednarodni praznik delavstva, ki ga praznujejo v večini držav (z izjemo ZDA), in spomin na demonstracije v ameriškem Chicagu leta 1886, ki so bolj znane kot Haymarketski izgrede. Sindikati so zahtevali predvsem 8-urni delavnik, ki se je uveljavil šele kasneje, v spomin na ta dogodek pa so prvi maj kot praznik dela prvi začeli praznovati v socialistični Sovjetski zvezi in idejo širiti po svetu.
Iz tistega časa prihaja tudi anekdota, ki jo Američani radi povedo, ko želijo pokazati razliko med socializmom in kapitalizmom. Nekako takole gre. Zavzet socialistični sindikalist je na Times Squaru novačil delavce za socialistično revolucijo. Po hvalospevih Leninu in Stalinu, komunizmu in socializmu, jim je obljubil: „Ko bo revolucija, boste vsi jedli breskve in smetano“. Pa mu eden od poslušalcev odvrne: „Jaz ne maram breskev in smetane.“ Boljševiški revolucionar se malo zamisli in reče: „Ko pride revolucija, tovariš, boste vsi imeli radi breskve in smetano.“ Anekdoto sta kasneje v skeču na Broadwayu uporabila komika, brata Willie in Eugene Howard, samo da sta namesto breskev uporabila jagode.
Kakorkoli, skozi desetletja se je ustvaril mit, da so sindikati, ki so imeli zaledje v socialističnih delavskih strankah, ideološko pa so se napajali pri Karlu Marxu (ironično je, da ta človek nikoli v življenju ni delal in je živel na račun družine Engels), pred 130 leti dosegli največjo zmago v zgodovini. Če takrat ne bi bilo sindikatov, tako so nas učili in nas še vedno prepričujejo, bi še danes delali 10 ali 12 ur vsak dan, ves teden, celo leto. Kar je seveda nesmisel, takratni dogodki nimajo ničesar opraviti z 8-urnim delovnim časom, pač pa je k temu pripomogel prosti trg, dogovor med dvema (delodajalcem in delojemalcem), in to brez posredovanja tretjega (sindikatov).
Pustimo ob strani, da so pogajanja o 8-urnem delovnem času (40 ur na teden) potekala že prej in tudi kasneje, da so vlade tak delovnik uzakonile šele potem, ko je bil ta na (prostem) trgu že prevladujoč, ker se je (predvsem v industriji) izkazal za najbolj učinkovitega in je, če že hočete, kapitalistu prinašal največje dobičke, oglejmo si dva primera, ki jih sindikalisti namenoma pozabljajo, sta pa v resnici bistveno vplivala na delovni čas.
Prvi dogodek se je zgodil v letih 1840 in 1841, zanj pa sta zaslužna George Hunter (takrat pomorski agent, kasneje župan) in Samuel Duncan Parnell. Ko sta z ladjo prišla v Wellington na Novi Zelandiji, je Hunter vprašal Parnella, ali bi mu zgradil trgovino na Lambton Quayu (nekoč znanem kot Beach Street, danes je to poslovna četrt). Parnell je sprejel, vendar je imel pogoj: delal bo samo osem ur na dan. Njegova filozofija je pač bila, da mora človek osem ur na dan delati, osem ur spati in imeti osem ur prostega časa. Čeprav je Hunter ponujal Parnellu več denarja, je Parnell vztrajal. Naročnik gradnje trgovine je bil sicer jezen, a ni imel izbire. V Wellingtonu so bili samo trije mizarji, zato je ponudbo sprejel. Ta delovnik se je v Novi Zelandiji hitro razširil. Zanj niso bili potrebni sindikati, zanj ni bila potrebna zakonodaja, ampak preprost dogovor med dvema. Šlo je za njuno svobodno odločitev. Oba, tako Hunter kot Parnell, sta bila kasneje uspešna: Hunter kot trgovec in župan, Parnell kot kmetovalec. To je bila zmaga prostega trga.
Drug primer je iz ZDA. Krajši delovnik še ni bil uzakonjen, ko se je industrialec Henry Ford leta 1914 svobodno in brez sindikatov odločil za 8-urni delovni čas, urno postavko je povečal z okoli 2,5 dolarja na okoli 5 dolarjev. Produktivnost se je povečala, dobiček je z 30 milijonov dolarjev na leto zrasel na 60 milijonov dolarjev. Sindikati pri tej njegovi odločitvi niso imeli prav ničesar, so mu pa sledili drugi industrialci. Brez prisile, brez uzakonitve, brez socialistov in komunistov ter njihovih sindikatov.
Zato je 1. maj kot zmaga sindikatov za 8-urni delovnik mit, je ena najbolj fundamentalnih laži levičarjev, ki se je tako razširila, da danes velja za resnico. Ta „zmaga“ nima ničesar opraviti s sindikati, ničesar nima opraviti s socializmom in drugimi levičarskimi potegavščinami. To je bil win-win dogovor, 8-urni delovnik je bil preprosto stvar ponudbe in povpraševanja, predvsem povpraševanja po visoko kvalificirani delovni sili, kar je prinesla industrijska revolucija. Če bi bilo ustrezne in usposobljene delovne sile dovolj, kapitalista (v svobodnih državah) ne bi mogel nihče prisiliti, da skrajša delovni čas (kot se je kasneje zgodilo z uzakonitvijo 40-urnega delovnega tedna, ampak takrat so že skoraj vsi bili na takem delovnem urniku). Ker je ni bilo, je moral najboljših pač ponuditi ugodnejše pogoje dela, drugače bi svojo tovarno lahko zaprl.
Zato je vsakoletno ploskanje ob kresu in pleskavici, ko tudi medijski mainstream nekritično in brez kakršnegakoli poznavanja ekonomske zgodovine glorificira sindikate, češ kako „super“ so, saj bi bili brez njih danes delavci brez kakršnihkoli pravic in bi za pohlepne kapitaliste delali dlje, patetično. In tragikomično. Vse skupaj je karikatura, ob kateri se lahko človek samo nasmehne.
dado said:
Some true, but more misleading. Kapitalist wanted work for less payment even from child. Everything for more profit. Kapitalist did not want less profit so there was a fight. There was no negotiation. Somebody did win, that was the worker s side. Sorry Hayek that is the true. Yes today you can say work time, table time is negotiatible.
Všeč mi jeVšeč mi je
svobodagovora said:
Dragi dado. Nimaš prav. Pogajanja so odvisna od ponudbe in povpraševanja. Kar je lepo pokazano na primeru.
Všeč mi jeVšeč mi je
cinik said:
Zaradi takih demagogij in naših novokomponiranih kapitalistkov imamo v Sloveniji
tako situacijo – predvsem v številu ljudi , ki so na robu ali/in preko revščine.
Te ni nič sram ???? Pa bi te moralo biti.
Všeč mi jeVšeč mi je
svobodagovora said:
Vse, kar je danes slabega v Sloveniji, je posledica socialistične miselnosti, ki je prisotna tukaj. Zakaj bi torej moralo biti sram nasprotnika take miselnosti?
Všeč mi jeVšeč mi je
mark said:
zopet neko bluzenje o prostem trgu in tekmovalnem kapitalizmu, ko pa je vsem na zahodu že 10 let jasno da imamo izkoriščevalski kolonializem?
only in slovenia.
kar pa je resnično ironičnega pri recimo tukaj omenjenem karl marxu in njegovem ne-delu je to, da avtor ne dojame da neumni delavci skoraj nikoli niso bili pobudniki reform in vstaj, ker so bili preneumni da bi se zavedali položaja; to je vedno prišlo iz srednjega razreda, kateri je imel pamet in voljo po spremembah na bolje zoper vladajoči razred.
skratka, bolj kot prazno bluzenje in nepoznavanje situacije je bilo poučno spoznavanje idiotij, ki so jih producirali komunisti, kar je tudi nekako bolj pri srcu slovencem; da se lahko še naprej kregajo o ‘levih’ in ‘desnih’…
Všeč mi jeVšeč mi je
haap yack said:
hoj
Praznuje se praznik “SVETEGA JOSIPA DELAVCA”, ki so ga ha ha povsem slučajno umestili na 1.maj. To je v resnici dan ILUMINATOV, ki so ga pozneje podtaknili, delavcem kot mednarodni praznik dela.
čao
Všeč mi jeVšeč mi je
svobodagovora said:
Ti mark si res preneumen, da bi razumel najosnovnejše elemente ekonomije in trga.
Izkoriščevalski je le socializem. Kar poglej npr. Venezuelo.
Všeč mi jeVšeč mi je
mark said:
socializem ni izkoriščevalski, idiotske so izvedbe socializma po svetu.
prav tako kot ni izkoriščevalski kapitalizem, le izvedenke po svetu so kolonialistične…
Všeč mi jeVšeč mi je
svobodagovora said:
Socializem v praksi je izkoriščevalski in se je vedno – poudarjam – vedno – “ponesrečil” na isti način.
Iz tega logično sklepam, da je socializem zanič.
Že Einstein je povedal, da, če n-krat narediš poskus in vedno da isti rezultat, moraš biti neumen, če v naslednjem poskusu pričakuješ drugačen rezultat.
Kapitalizem kot svobodni trg niti ne more biti izkoriščevalski.
Všeč mi jeVšeč mi je
haap yack said:
hoj
Praznuje se praznik “SVETEGA JOSIPA DELAVCA”, ki so ga ha ha povsem slučajno umestili na 1.maj. To je v resnici dan ILUMINATOV, ki so ga pozneje podtaknili, delavcem kot mednarodni praznik dela.
Sicer pa edin važan na ta dan da je dela prosti dan. Folk pa potem mal popije, poje, mal posluša musko, pleše se pogovarja in to je to.
čao
Všeč mi jeVšeč mi je
Alenka said:
Zanimiv članek, predvsem zato, ker se Forda pri nas pljuva kot pohlepnega kapitalicta, ki je uvedel tekoči trak in norme …
me pa vseeno nekaj zanima in v članku o tem ni podatka: Za kaj so potem v resnici stavkali delavci v Chicagu? Bom zelo vesela odgovora …
Všeč mi jeVšeč mi je
Pingback: Pravica do bojkota (volitev) ali esenca demokracije | Kavarna Hayek