Značke
BDP, Eurostat, Igor Akrapovič, inovacije, intelektualna lastnina, Ivo Boscarol, Maks Tajnikar, proizvodnja, znanje
Če bi lahko jedli knjige, inovacije, ki zagotavljajo nove proizvode, pa imeli za duhovno hrano, bi bila Slovenija ena najbolj razvitih držav ne samo v Evropi, ampak tudi na svetu. Žal je zadeva postavljena na glavo. Slovenija izda na leto 1.780 knjig na milijon prebivalcev (v EU je na drugem mestu, takoj za Britanci, ki izdajo 2.870 knjig na milijon prebivalcev), a poda samo 143 vlog na milijon prebivalcev za zaščito blagovne znamke na Urad EU za intelektualno lastnino (EUIPO), medtem ko je povprečje EU 176 vlog (to najnovejše poročilo Eurostata so slovenski mainstream mediji povsem minimalizirali). Povedano drugače: Slovenija ima preveč knjig (kulture) in premalo znanja (novih proizvodov). Slovenija je torej daleč od tega, da bi bila »družba znanja«, o kateri tako radi govorijo politiki.
Znanje ni abstraktna kategorija, ampak dobi smisel šele z inovacijami, ki se preizkusijo v proizvodnji. Zaradi novih proizvodnih sredstev in novih proizvodov, ki posledično povečajo proizvodnjo, ima tako znanje neposreden vpliv na rast BDP, s tem pa tudi na blaginjo ljudi. Seveda se v to država ne sme vmešavati. Posreden vpliv na proizvodnjo in posledično na rast BDP ima sicer tudi teoretično znanje (recimo raziskovanja fizikov, kemikom), vendar je za pridobivanje takih znanj potrebna gospodarsko močna in stabilna država.
Če pa Slovenija že ima kakšnega inovatorja in ta, Bog ne daj, s temi inovacijami obogati, se ga takoj označi za neoliberalnega kapitalista, ki izkorišča delavce. Kot je to pred tednom dni storil ultra socialistični ekonomist Maks Tajnikar, češ da bi bilo delavcem, ki delajo za Iva Boscarola (Pipistrel) ali Igorja Akrapoviča (Akrapovič), boljše brez njiju, saj bi v kuvertah konec meseca odnesli več, kot zdaj. Seveda. Samo knjige bi brali, denar pa obirali z dreves.
Kavarna Hayek 
S povedanim se sicer strinjam, vendar ne v celoti. O družbi znanja govorimo takrat, kadar sta izpolnjena dva pogoja: V družbi so posamezniki, ki imajo relevantna znanja in gospodarstvo zna ta znanja tudi ekonomsko izkoristiti.
Slovenija nedvomno pogreša posameznike z relevantnimi znanji. Rešitev: uskladitev izobraževanja in trga dela.
Podjetja zaradi nesposobnih uprav in nadzornih svetov ne znajo tudi znanja, ki je na razpolago ekonomsko izkoristiti. Klasičen primer take nesposobnosti je bivša uprava Elana, ki ni uspela zaščititi svoje največje inovacije carving smučke. Dobila pa je visoke odpravnine.
Patentna politika države je katastrofalna. Finančno breme prijave, ki ni majhno (solidna zaščita stane cca € 40000), je v celoti na ramenih prijavitelja, zato se ti le težko odločajo za patentne prijave. Rešitev: Learn from the best. Na boljših ameriških univerzah obstajajo potentni uradi. Če nekdo od profesorjev ali študentov pride do ideje, ki se mu zdi vredna patentiranja, se lahko obrne na njih ob polnem spoštovanju intelektualne lastnine in zasebnosti. Urad oceni ali je ideja dobra in ekonomsko zanimiva. Če je, se prijavitelj z uradom dogovori o delitvi eventualnih tantjemov (običajno po tretjinah prijavitelju, fakulteti in uradu). Urad nato prevzame prijavo patenta in njegovo trženje.
Všeč mi jeVšeč mi je
avtor zopet ne razume, kakšna je razlika med neandertalci in kultiviranim narodom, med kapitalisti in izkoriščevalskimi paraziti.
Všeč mi jeVšeč mi je
Ti imaš s komunizmom oprane možgane, če jih sploh imaš…
Všeč mi jeVšeč mi je