Značke

, , , , , , , ,

Če bi lahko jedli knjige, inovacije, ki zagotavljajo nove proizvode, pa imeli za duhovno hrano, bi bila Slovenija ena najbolj razvitih držav ne samo v Evropi, ampak tudi na svetu. Žal je zadeva postavljena na glavo. Slovenija izda na leto 1.780 knjig na milijon prebivalcev (v EU je na drugem mestu, takoj za Britanci, ki izdajo 2.870 knjig na milijon prebivalcev), a poda samo 143 vlog na milijon prebivalcev za zaščito blagovne znamke na Urad EU za intelektualno lastnino (EUIPO), medtem ko je povprečje EU 176 vlog (to najnovejše poročilo Eurostata so slovenski mainstream mediji povsem minimalizirali). Povedano drugače: Slovenija ima preveč knjig (kulture) in premalo znanja (novih proizvodov). Slovenija je torej daleč od tega, da bi bila »družba znanja«, o kateri tako radi govorijo politiki.

Znanje ni abstraktna kategorija, ampak dobi smisel šele z inovacijami, ki se preizkusijo v proizvodnji. Zaradi novih proizvodnih sredstev in novih proizvodov, ki posledično povečajo proizvodnjo, ima tako znanje neposreden vpliv na rast BDP, s tem pa tudi na blaginjo ljudi. Seveda se v to država ne sme vmešavati. Posreden vpliv na proizvodnjo in posledično na rast BDP ima sicer tudi teoretično znanje (recimo raziskovanja fizikov, kemikom), vendar je za pridobivanje takih znanj potrebna gospodarsko močna in stabilna država.

Če pa Slovenija že ima kakšnega inovatorja in ta, Bog ne daj, s temi inovacijami obogati, se ga takoj označi za neoliberalnega kapitalista, ki izkorišča delavce. Kot je to pred tednom dni storil ultra socialistični ekonomist Maks Tajnikar, češ da bi bilo delavcem, ki delajo za Iva Boscarola (Pipistrel) ali Igorja Akrapoviča (Akrapovič), boljše brez njiju, saj bi v kuvertah konec meseca odnesli več, kot zdaj. Seveda. Samo knjige bi brali, denar pa obirali z dreves.

Advertisements