Zaradi Mihe Kordiša bi morala imeti Levica, če ne kar cela vladna koalicija, malo bolj izrazito rdečico, kot mogoče na skrivaj zardeva. Ni pa nujno, čeprav bi se spodobilo. To, da izpostavljeni član novodobnih revolucionarjev, ki (za zdaj samo) verbalno strelja vsevprek, osebno nima izvršilne moči, ni izgovor. Moj Bog, kakšen besednjak je že dlje časa to. Ker se je rodil, ko so s porodnimi krči nastajale prve opozicijske stranke, partijskega modnega jezika nikoli ni slišal v živo. A se ga je dobro priučil. Od lepih do grdih načinov kraje premoženja zasebnikov do bevskanja o kapitalistični kontrarevoluciji, ki jo je prinesla osamosvojitev Slovenije. In da si on želi socializma, a je kontra-kontrarevolucionarjev v vladi premalo. Drugače bi, kakopak, klero-nacionalno-fašistično-fevdalno-neoliberalno-kapitalistična sodrga že videla hudiča. Naj bomo tega veseli?
Če bi rekli, da je Kordiš na levici prvi med enako neuporabnimi, bi si zatiskali oči pred pravo naravo problema. Tudi ni zgolj skriptni jugonostalgik s kaviarskim pridihom. To medaljo imajo pripeto Luka Mesec, Asta Vrečko in Simon Maljevac. Odkriti oboževalec Che Guevare je ne potrebuje, on ima bajonet, s katerim bi »kapitalistično kontrarevolucijo (…) z bajoneti steral v morje«. Temu načinu se pač ni odpovedal, njegova filozofija je iz časov pred Gramscijem in Lukácsom, ko je veljalo, da se socialistična revolucija lahko izpelje le z nasiljem. To, da levica danes obvladuje vse družbene podsistemu in institucije, je zanj ovira. Revolucijo je treba občutiti na ulici in barikadah. Pravi moški tovariši mečejo desničarje v jame, softificirani načini so za otroke, mar ne, El Comandante?
Kakorkoli, na koncu so vedno (koristni) idioti. Tisti volivci, ki serijsko implodirajo s podporo levičarskim samopoškodovalnim politikam, da lahko oni živijo v zmešnjavi in si domišljajo, kako nadstandardno pametni so. Bližajočega se sodnega dne ne vidijo, pravijo, da je to le histerija janšistov. Tudi prav, ampak vrat le ne pozabite zapahniti. Kordiš in tovarišija se približuje.
Tekst je bil najprej objavljen v reviji Demokracija (2. februar 2023).
»Jaz mislim da slika, ki jo kažete, lepo odraža, v kakšni družbi si želimo živeti Slovenci. Slovenci si želimo živeti v družbi, za kakršno si konec koncev v Levici močno prizadevamo, kjer ne bo revnih in kjer bomo nekako vsi srednji razred. Se pravi, da tudi ne bo ekstremnega bogastva.« (Luka Mesec, minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti; Tarča, TV Slovenija, 5. januar 2023).
Ljudje od razsvetljenstva (še posebej od francoske revolucije) naprej težijo k enakosti. V 19. stoletju je temu dala pospešek marksistična miselnost, a na žalost socialistov je takratni tehnološki napredek omogočil vsem ljudem družbeno mobilnost, poslovne priložnosti in spodbude: sposobni, inovativni in produktivni revni ljudje so postajali bogataši, »zaslugarji« so tonili vedno niže. In to se je dogajalo ves čas. Vsakdo je imel možnost in priložnost, da mu v življenju uspe, zato je življenjski standard od druge polovice 19. stoletja strmo naraščal, kakovost življenja je bila boljša kot kadarkoli prej. A ne glede na to, kako visoko je šla družba v razvoju, je bil standard ljudi vedno primerjalno merjen z razredi.
Družba, ki je želela to na silo in administrativno odpraviti (socialistične države), je postala revna. In obratno. Napredek je bil mogoč le ob »sebičnih« posameznikih in razslojeni tekmovalni družbi. Ljudje namreč ne delujejo enako in niso enaki. Ena od stvari, zaradi katerih prostotržni (kot naravni) sistem deluje, je, da tisti, ki varčujejo in pametno vlagajo v različne stvari svoj čas in svoj denar, delajo boljše kot tisti, ki tega ne počno. Odločitve in tveganja so nagrajena z bogastvom, ki pomeni bogatenje celotne družbe in večja blaginja za vse.
Obstaja zelo zanimiva, a nevarna in smrtonosna igra. Vzameš revolver z nabojnikom s šestimi naboji. Pri tej »igri na srečo« igralec vstavi en naboj v revolver, zavrti bobnič, prisloni pištolo k glavi ali pod čeljust in potegne sprožilec. Možnost, da igralec preživi, je 83,3-odstotna. Če igro igra šest igralcev, se vaše možnosti z vsakim praznim strelom drastično zmanjšajo. Na koncu eden od igralcev zagotovo umre.
Bi igrali rusko ruleto? Če se niste ravno naveličali življenja, najbrž ne. Kaj pa v primeru, da vam je ponujena nagrada, če preživite? Denimo, 10 milijonov evrov. Število ljudi, ki bi tvegali življenje za nagrado, bi se zagotovo povečalo. In ta kategorija ljudi so tisti podjetniki, ki tvegajo vse v življenju, da zaslužijo denar, postanejo bogati in uresničijo sanje, čeprav vedo, da več kot 90 odstotkov novoustanovljenih podjetij na koncu propade. Če jim uspe, jih ljudje najprej hvalijo, nato se jim dobrikajo, na koncu oni, ki niso ničesar tvegali in ostali na dnu družbe, zahtevajo zase del njihovega bogastva. V svobodnih prostotržnih družbah je lastnina sveta, lastnino (vseh, in bogatih in revnih) ščiti država, v egalitarnih družbah oblast teži k enakosti, zato za bogatega, ki je tvegal, obstaja resna nevarnost, da ga bo država z regulacijami pahnila nazaj v povprečje. Zato so v socialističnih državah tudi igrali rusko ruleto, le da je bilo v nabojniku šest nabojev, možnosti, da postaneš bogat zasebnik, so bile nične. Nekako v smislu: Če preživiš, boš lahko (p)ostal bogat.
V svobodnih družbah ne gre za razredno vojno, ampak za izkoriščene ali neizkoriščene priložnosti. Tekmovalna narava ljudi in večna želja po izboljšanju življenja ženeta človeštvo naprej. Toda povzroči tudi, da se določena skupina ljudi (ki ne igra »ruske rulete«, ker meni, da ji nagrada po igri pripada sama po sebi) zgrozi ob misli, da obstajajo bogati, ki si lahko privoščijo razkošje. Njihovi liderji, kakršen je Luka Mesec, težijo k uravnilovki, ki bi (dohodkovno) izenačila vse ljudi. Povečanje minimalne plače je del tega, del take politike je tudi dejstvo, da so ljudje, ki opravljajo manj zahtevna in s tem manj plačana dela, namenoma plačani več.
Sodobni egalitaristi in etatisti, vključno z Luko Mescem, pravijo, da je krivično, da so nekateri bogati, in da bi morali bogastvo prerazporediti, da bi bili vsi srednji razred. Njihova egalitarna propaganda, ki jo ponavljajo mediji, nas prepričuje, da sta družba in sistem kriva obstoja revnih ljudi. Če bi imeli ustrezno ekonomsko znanje in zgodovinsko perspektivo, bi morali biti naklonjeni ekonomskemu in političnemu sistemu, ki je omogočil, da se je velik del prebivalstva prvič v zgodovini rešil revščine in hkrati omogočil prost prehod med družbenimi sloji in razredi. To bi moral biti razlog za ognjemet, ne za obsojanje in zagovarjanje absurdnih in vedno pokopanih politik, ki to spodkopavajo. Pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi bogastvo najbogatejših v enakih deležih razdelili med vse ljudi? Manjšina bi ta denar mogoče pametno porabila (investirala), velika večina bi ravnala nespametno. Za trenutek bi bili mogoče po bogastvu vsi enaki, naslednjo sekundo bi se svet spet razdelil, a bi bil revnejši. Svet enakosti nujno pripelje do revnejše družbe, manj bi bilo dobrin (uživanje vsakodnevnih dobrin revni dolgujejo bogatim, ki delujejo tudi kot preizkuševalci novosti in inovacij). Težnja Luke Mesca, da »bomo vsi nekako srednji razred«, in ob idejah njegovih strankarskih tovarišev, da bo država gradila stanovanja in poskrbela za vse, bo pripeljala do enakega rezultata – v revščino in življenje družine Trotter.
(Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na istoimenskem YouTube kanalu)
Ko tovariši ne samo govorijo, ampak se lotijo reform, takrat se je treba prijeti za denarnice. In ko veš, da v koaliciji ni glasu zdravega razuma, ampak socialistično soglasje, morebitne razlike v splošnem konsenzu pa so le kozmetične, bo imela Levica prosto pot, da želje iz vzporednega vesolja skuša prenesti v realnost. To pomeni nadaljnjo krepitev planskega gospodarstva, opolnomočen (kot pravijo tovariši) državni intervencionizem s prerazporejanjem in trdna vera v predimenzionirano varuško (socialno) državo. Gre preprosto zato, da ministrski levičarski dumbMM dvojec meni, da sedanje socialistične politike niso bile dovolj radikalne in da morajo položaje prevzeti njihovi prijatelji intelektualci, ki so strokovnjaki za centralno planiranje v svetli solidarni prihodnosti. Zato sta MM, ki slišita na ime Mesec (Luka) in Maljevac (Simon), zavihala rokave. Zdaj pa bo? Seveda bo, ker nas vkrcavata na Titanik.
Med ekonomisti (če odštejemo trash-marksistične teoretike) je nekakšno soglasje (in to uči tudi zgodovinska izkušnja), da so reforme nasprotje revolucije ter pomenijo krčenje javne porabe in pridobljenih (pozitivnih) pravic, kot je recimo socialna varnost. Če bi take reforme Slovenija izpeljala takoj po osamosvojitvi (kot so to naredile Baltske države), bi bilo zdaj drugače. Desetletje bi trpeli, nato bi se reforme obrestovale. Tako pa smo šli po poti gradualizma, na začetku tisočletja prisegali na nacionalni interes in se šli tovarišijski kapitalizem, ki je ohranjal socialistični princip državnega upravljanja gospodarstva po sprejetih načrtih politike. Za morebitno nedelovanje njihovih zamisli v praksi je bil neoliberalni kapitalizem s prostim trgom in rezanjem državnega aparata dežurni krivec malodane za vse politične stranke (z redkimi izjemami), ne glede na ideološko barvo. Dobro pri tem je bilo, da so se tovariši med seboj kregali in se bolj ukvarjali za ekonomijo nepomembnimi vprašanji (enakost spolov, LGBT agenda in podobne neekonomske teme). Tako so bili manj osredotočeni na rop neto davkoplačevalcev in dodatno socialistično eksperimentiranje. Res je, naredili so že veliko škode, plače obremenili tako, da lahko že govorimo o državnem suženjstvu, a gospodarstvo je nekako (pre)živelo, skrajna levica ni imela dostopa do vlade. Do letos. In do omenjenih reform.
MM: Cilj pokojninske reforme bo predvsem povečanje solidarnosti sistema, pravijo na ministrstvu za delo. Nasloviti nameravajo tako neenakosti v pričakovani življenjski dobi kot neenakosti v višinah pokojnin.
Komentar: Mesec se bo lotil pokojninskega sistema. Ta je že tako ali tako slab, nastavljen je bil za nek drug čas, ko ni bilo demografskih težav in je bilo pričakovano prejemanje pokojnine do največ 15 let, nikakor ne med 30 in 40 let. Minister namerava stvari še poslabšati – zmanjšal naj bi razlike med najvišjimi in najnižjimi pokojninami. To pomeni, da bo spremenil sam pomen in namen pokojnine. Pri pokojnini gre za pričakovano pravico na podlagi vplačanih prispevkov, Mesec jo želi narediti za socialno kategorijo. Kar bi utegnilo biti tudi ustavno sporno. Toda, saj veste, kako gre pri tovariših, ki je preslikava volilnega telesa: velja pravilo, da večji kot je visok državni uradnik bedak, večji idol je za domače levičarje. Zato se zaradi te napovedi ni nihče pretiroma vznemirjal, aspirine bomo morali jemati vsi.
Komentar: Za to bo poskrbel Meščev tovariš in soborec za solidarno prihodnost Simon Maljevac. Načrt je v njihovih glavah sila preprost. Država bo neto davkoplačevalcem vzela 100 milijonov evrov, z njimi zgradila stanovanja in jih oddajala po neprofitnih najemninah. Kakopak, nepravično je, da zasebnik pobira najemnino od najemnika. Kajti pravično najemnino pobira samo država, če to počne zasebnik, nepravičnost kar brizga naokoli. Čeprav je vsakemu kolikor toliko ekonomsko izobraženemu jasno, da vmešavanje države na trg vedno (ampak res vedno) pripelje do pomanjkanja dobrine ali do padca kvalitete te dobrine, na katero so oko vrgli centralni planerji (kar kažejo empirične izkušnje iz preteklosti), se kolektivisti in borci proti neenakosti vseh barv in okusov ne dajo prepričati. Škoda bo narejena, ampak dežurnega krivca imajo tako ali tako že v rokavu. Takih idej, politik in ukrepov, ki izhajajo iz njih, ne moremo ocenjevati po namerah, saj je ideja o vsem dostopnih stanovanjih sicer všečna (in vsak bi rad živel v takem svetu), ampak nehajmo s fiktivnimi željami na fiktivne želje. Načrte in zamisli je treba presojati po njihovih dejanskih učinkih in končnih rezultatih, še posebej takrat, ko vajeti prevzame država. In to se ne bo dobro končalo.
Komentar: O minimalni plače sem že večkrat pisal, zato ne mislim ponavljati. Zapisal bom samo, da ima minimalna plača (ne glede na njeno višino) neposredne negativne učinke na gospodarstvo in blaginjo državljanov. Tovariši zaradi lastnih zasebnih interesov mislijo drugače.
MM: Preko agencij bi po predlogu ministrstva v prihodnje lahko namesto sedanjih 25 odstotkov delalo le 15 odstotkov vseh delavcev, ne glede na status, pri čemer bi bila izjema mala podjetja.
Komentar: Še ena cvetka iz zapovedane knjige dogovorne ekonomije. Država ne more in ne sme predpisovati delodajalcu, kdo lahko pri njem dela. To se glede na potrebe odloči sam. Če presodi, da bo vse delavce najel pri agenciji, je to njegova pravica. O plačilu in pogojih dela se bo dogovoril z agencijo ali delavci, brez posredovanja centralnih planerjev. Kakorkoli, ideja je primer nadaljnje radikalizacije z zavajanjem, češ skrbimo za pravice delavcev. Ampak v resnici so njihovi interesi v neposrednem nasprotju z interesi delavcev. DumbMM sta radikalna politična aktivista na ministrskih položajih, katerih ambicija ni izgradnja srečne družbe in solidarne prihodnosti, temveč krepitev njunih političnih položajev in moči. Družbo blaginje ni mogoče zgraditi tako, da politika predpisuje njeno pot do nje na škodo svoboščin in pravic lastnikov.
To niso edine spremembe, ki jim Mesec pravi reforme. Prihodnje leto lahko pričakujemo tudi spremembe na področjih zdravstva, dolgotrajne oskrbe, plačnega sistema, delovnih razmerij in še kaj. Vse bo Slovenijo stalo milijarde. Kar je tudi posebnost, saj reforme običajno pomenijo zmanjšanje javne porabe, Meščeve in Maljevčeve »reforme« pa prinašajo dodatno obremenitev javne blagajne. In kot je to običajno, tovariši še ne vedo, kje bodo dobili denar za realizacijo njihovih idej. To je za njih očitno postranskega pomena, čeprav je že zdaj jasno, da se bo povečal davčni primež neto davkoplačevalcev. Saj je celo premier Robert Golob pred volitvami obljubljal višje davke in manjše plače. In volilno telo, večinoma sestavljeno iz posameznikov, ki živijo na račun davkoplačevalcev, je izvolilo socialiste. Zdaj pa kar izvolite. Vsekakor bodo krepko višji, če želita Mesec in Maljevac doseči ciljne želje. Bojim se le, da smo na Lefferjevi krivulji že dosegli točko, po kateri nadaljnje zviševanje davkov duši gospodarstvo, prinaša manj denarja v državni proračun, povečuje primanjkljaj in siromaši državljane. Prava reforma bi bila, da bi ta trend presekali z radikalnim rezom v trošenje javnega denarja in ne dodatno povečevali, ker bomo vsi državljani potegnjeni v spiralo socialnega obupa.
Socialisti tipa Mesec in Maljevac so sovražniki civilizacije, človeštva in državljanov. Na volitvah žal večina vedno znova nasede njihovim populističnim trikom. Njihova glavna značilnost je, da jih ne zanimajo dejstva in realnost, ampak le plenjenje premoženja drugih in nasilno vsiljevanje svoje ideologije. Načini, s katerim dosegajo svoje cilje, niso bistveni, prav tako ne posledice. Ker ne priznavajo svoje odgovornosti, saj so vedno krivi drugi – ali razredni sovražniki ali tisti, ki niso prav izpeljali njihovih briljantnih zamisli. Čeprav bi morali vedeti, da njihove ideje težko delujejo celo v teoriji. Za njih obstajajo specifični interesi: interesi pokvarjenih levih elit po premoženju drugih in neskončna želja vladati drugim.
S tovariši iz Levice ni nikoli dolgčas. Vsakdo se vedno lahko nauči kaj novega: ali o gospodarskih razmerah v Sloveniji ali prenašajo v te kraje modrosti globalnih socialističnih intelektualcev ali pridobimo nova znanja o stvareh okoli nas, ki smo jih do zdaj gledali z drugimi očmi. Njihovo vsakodnevno razmišljanje in poglobljeno iskanje resnice (predvsem o podjetništvu) gre onkraj meja znanega, popelje nas v do zdaj še neviden in neznan svet razsvetljenstva. In kot je Kolumb z odprtimi usti opazoval Novi svet, lahko vsakdo izmed nas z razširjenimi zenicami in vzeto sapo spoznava, da ima njegovo zaostalo kapitalistično razmišljanje meje ter da je lahko vesel levičarskega avantgardnega raziskovanja in njihovega razbijanja buržoaznih mitov.
Včeraj je frontman Levice Luka Mesec, ki so ga mediji naredili za pop zvezdo ekonomske in drugih znanosti, kot minister za delo nesebično delil svoja najnovejša spoznanja o minimalni plači. Pravim vam, če zdaj ne bo postal Nobelov lavreat za ekonomijo, ne bo nikoli. In če ne bo, bo to vesoljna krivica, nezaslišana kuhinja švedski akademikov, manifestacija neznanja sekretarjev komisije za podelitev Nobelove nagrade. Naj bralec oprosti takemu uvodu, toda slovesnost trenutka je neizmerna: luč v predoru je!
Mesec je v pogovoru z novinarji razkril nov pomen in namen minimalne plače. Ta nima samo, kot se je do zdaj zdelo, socialne vloge, da zagotovi boljše in dostojno življenje najmanj plačanim delavcem, ampak tudi razvojno, »saj so podjetja zaradi njenega vsakoletnega usklajevanja prisiljena krepiti dodano vrednost prek napredka na ravni organizacije in tehnologije«. Sem vam rekel, luč na koncu predora je! Človek se vpraša, kako to, da se tega ni prej domislil kdo drug, saj je rešitev za slovensko gospodarstvo, ko z višjimi stroški dela spodbudiš podjetje k ne samo boljšemu poslovanju, ampak tudi k investicijam, ležala praktično na cesti. Neverjetno. Eureka!
Izračun? Eh, malenkost! Pomislite na lastnika pekarne, ki peku daje minimalno plačo (okoli 1250 evrov bruto bruto). Ob predpostavki, da je razlika (poenostavljeno povedano) med proizvodno in maloprodajno ceno bele žemljice 0,2 evra, to pomeni, da mora pek prodati, da zasluži minimalno plačo, 6.250 žemljic. Če se bo minimalna plača povečala na 1.400 evrov (bruto bruto), bo moral prodati 7.000 žemljic oziroma bodo morali potrošniki v pekarni kupiti 750 žemljic več. Ker bodo kupili več (kar očitno ne bo težava, ker se bo tudi njim povečala plača), bodo tudi manj lačni. Kar pomeni, da povečanje minimalne plače ´ubije celo več muh´ naenkrat, kot si je zamislil Mesec. Dragi podjetniki, ste razumeli? Povečajte stroške in vaše podjetje ne bo samo vzcvetelo, ampak bo poletelo.
Na nesrečo Levice temu seveda ni tako, saj bo na koncu ´ubita samo ena muha´ – lastnik, ki bo moral zapreti pekarno. Življenje v realnem svetu je nekaj povsem drugega kot življenje v glavi Luke Mesca. Spominja na Zgodbo o žličkah Miltona Friedmana, ki govori o socialističnem programu zaposlovanja. Nekako takole gre. Friedman je nekoč obiskal Kitajsko. Bil je šokiran, ko je videl, da namesto sodobnih traktorjev in zemeljskih strojev na tisoče delavcev pri gradnji kanala gara z lopatami. Svojega gostitelja, vladnega birokrata, je vprašal, zakaj se ne uporablja več strojev. Birokrat je odgovoril: »Ne razumete. To je program zaposlovanja.« Milton je komentiral: »Oh, mislil sem, da poskušate zgraditi kanal. Če hočete službe, tem delavcem dajte žlice, ne lopate!«
O škodljivosti minimalne plače sem na primeru zaposlenih v restavraciji s hitro hrano že pisal, zato ne bom ponavljal. Na tem mestu naj ponovim le to, da minimalna plača povzroča nezaposlenost. Podjetja, ki so zaradi zakonodaje prisiljena izplačevati višje in višje minimalne plače, so prej ali slej izločena s trga, saj poslujejo težko. Delavci izgubijo delo in postanejo strošek drugih (neto) davkoplačevalcev. Edini učinek minimalne plače, ki jo določajo vlade, je, da uničujejo delovna mesta. Velika in kapitalsko močna podjetja seveda zagovarjajo minimalno plačo, saj vedo, da se ´na lep´ način znebijo manjše konkurence, ki bi utegnila ogroziti njihov položaj na trgu. Žal je minimalna plača fetiš tudi na desnici; bodisi zaradi ekonomskega neznanja bodisi zaradi povsem zasebnih interesov. Vsekakor minimalna plača, še posebej sprotno višanje, ima neposredne negativne učinke na gospodarstvo, s tem pa tudi na blaginjo državljanov.
Ampak levičarjev v to ne morete prepričati. Vsako vaše dokazovanje z empiričnimi raziskavami, večkrat dokazanimi teorijami in praktičnimi izkušnjami bo označeno za kapitalistično herezijo, ki ovira proces postmodernističnega ustvarjanja novega socialističnega človeka. On, Luka Mesec, pa ve, da so vrata raja na dosegu roke. Kot minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti bo (blagoslovljen s spoznanji in razumevanjem marksističnih mitov) popeljal (ne)vernike v brezskrbno prihodnost. Ne sicer kot minister za solidarno prihodnost, ki mu je propadlo že na začetku mandata in bi bil uspeh bolj veličasten, pa vseeno. Da ne bo pomote: govorimo o formalno precej izobraženem in odraslem človeku, ki je dobro načitan. Ja, evolucija zna biti včasih kruta.
Blog Kavarna Hayek je po novem tudi na istoimenskem YouTube kanalu. TUKAJ si lahko ogledate prvo epizodo.
Potem se tod potika še Luka Mesec, paradoksalen idol mladih, ki ponoči jočejo, da so zamudili generacijo 68. Vsi skupaj o dogajanju pred pol stoletja vedo le, kar jim opiti pripovedujejo takratni revolucionarji. Da je bilo lepo. Da so bili kolektiv. Da so hoteli več socializma. Da so zjutraj po grmovjih iskali hlačke. Da so ustoličili solo ženske. Da so kršili vse norme. Da je bila svoboda za vse. Na njihovo žalost je padel berlinski zid, zato so se zatekli k Nietzscheju, ki ga nikoli niso marali. Ampak v sili še hudič žre muhe. Hoteli so nekaj imeti, a niso dobili. In če ne bodo imeli ničesar, nihče na svetu ne bo imel ničesar. Še Fotopub, preoblečeni spomin na njihova junaštva, kjer so vzgajali podmladek, jim je zdaj propadel.
Zdi se, da je Mesec vse to ponotranjil. Preživeta mladost med umetniki in aktivističnimi intelektualci ga je naredila za postmodernističnega komunista. Ideja, da ni nikakršnih pravil in da je dovoljeno vse, če pa obstajajo normativi, jih sproti prilagajamo v našo korist, je veliko bolj uničujoča kot katerakoli socialistična diktatura v 20. stoletju. To, kar počne njegova stranka na ministrstvih za kulturo in delo, je recept za demontažo vsega, kar je delujočega in dobrega. Ja, Stalin, Lenin, Broz in Ceaușescu se morajo počutiti kot ponošene obleke v s termiti načeti omari na podstrešju.
Meščev poklon Mencingerju je jasen znak, kam pes taco moli, obljuba delitve pomoči za krizo (ki so jo zakuhale ravno 24/7 lubenične politike) po dolgem in počez, praviloma svojim prijateljem, nevidnim oblastnim strukturam in servilnim podjetnikom, je eksces brez primere, ki Sloveniji ne bo prinesel zmagoslavja. Mogoče tako ravna ravno zato, ker sovraži zmagovalce. On in njegovi ideološki predniki so poraženci zgodovine. Zato sovražijo zmagovalce, še najbolj pridne in inovativne podjetnike, ki jim je prostotržna in svobodomiselna logika prinesla blaginjo. To dobro vedo. In sovražijo, da to vedo. Zato sovražijo tudi sami sebi. Taki ljudje uničujejo. So nevarni. Eden teh je Luka Mesec. Minister.
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (15. september 2022).
Afera Smodej je tipična posledica sprevrženega postmodernizma, ki je zavrgel vse etične in moralne meje spodobnosti. V središču je vplivni hedonistični posameznik z dobrimi političnimi povezavami, ki cilja predvsem na dobro osebno počutje in zadovoljstvo. Ker mej ni, saj je postmodernizem umetnost »osvobodil« od pravil estetike, je legitimen tudi kakršenkoli življenjski slog umetnika.
Tovrstni ekscesi so vse pogostejši (afera z bulmastifi) in postajajo družbena norma, nekakšen mainstream ne samo na področju tistega, čemur pravimo pop kultura, ampak tudi v politiki, znanosti, arhitekturi.
Korenine segajo v modernizem (čeprav je bilo seme zla posejano že prej), ko se rodi kulturni marksizem in ko je proti njegovemu koncu francoski filozof Jacques Derrida postavil temelje destruktivizma, ki je pred dobre pol stoletja navdihnil hipijevsko gibanje. To je postmodernizmu dalo pravi obraz: uveljavljeno načelo, da je življenje tisto, kar želite, se je spremenilo v načelo, da življenje ni samo to, kar si želimo, da je, ampak karkoli si želimo, da življenje pomeni. S tem se je okužila kultura nasploh, zato ne čudi zagovarjanje »umetniških instalacij« v Fotopubu (gola telesa, zelenjava v genitalijah). Ideološko skrajno levo usmerjena Pravna mreža za varstvo demokracije je javno razkazovanje golote branila s citatom »umetnikov«:
»Dihanje je borba za življenje, borimo se za svoj obstoj, za svoj pomen, za svojo misel. Skozi (…) akcijo motrimo osnovno človekovo pravico do obstoja (…). Pustimo si dihati, pustimo dihati tudi drugim.«
Sprva se je zdelo, da bo modernizem, ki je rasel skupaj z industrijsko revolucijo, zgolj modna muha in alternativa nekega obdobja, da ga čaka gotovi konec, kot vse slabe, neokusne in neestetske stvari, ki jih je prinašal v svojem zrelem obdobju. Žal je bila to le utvara. Modernizem je temeljil na poveličevanju racionalnosti in razumu, transcendentno je bilo zaničevano kot znak ostanka preteklosti. Zato je (in še posebej postmodernizem) želel spremeniti svet z uničenjem vsega (materialnega in nematerialnega), kar je spominjalo na svet pred njim.
Klasični modernist Le Corbusier, arhitekt, je (karikirano) želel porušiti pol Pariza in ga zgraditi na novo. Njegova arhitektura, ki je temeljila na modernistični dogmi o socialni vlogi stavb in nujnosti odprtega prostora, je okužila kasnejše generacije arhitektov in »navdihnila« socialistično monumentalnost brezobraznega zidovja in sten. Corbusier je bil sodobnik začetnikov kulturnega marksizma, za seboj je pustil opustošenje in slab okus. V arhitekturi ga lahko imamo za enega (mogoče celo za nezavednega) od nosilcev socialističnega eksperimenta (ta je bil na zahodu drugačen kot na vzhodu), na čelu katerega so stali vojščaki kulturnega marksizma.
Podobno se je dogajalo v slikarstvu, literaturi, poeziji, glasbi, vse je bilo spodbujeno z vzponom socialno-demokratskih držav in politik. Meritokracija je na vseh področjih postajala vse bolj nezaželena, začelo se je obdobje, ko je bilo objektivno lepo in moralno relavitizirano, vrata klišejem in vsemu mogočemu kiču iz vseh mišjih lukenj so se na široko odprla. Ideje o Derridovem destruktivizmu so neposredna posledica tega in velikih sprememb v izobraževalnem sistemu po II. svetovni vojni. Ob napredku, ki ga je doživel zahod, so ljudi prepričali, naj se dokončno odrečejo Bogu in veri, če želijo uživati še večje blagostanje v kapitalizmu. Ob tem so se taisti preroki (kljub dokazanim totalitarnim metodam v socialističnih državah na vzhodu Evrope) odkrito in brez kančka sramu spogledovali s komunističnimi režimi (Rusija, Kuba), Engels, Marx, Lenin in Stalin so postali njihove avtoritete (ne samo politične). To »ljubezen« so prenašali na mlajše generacije, ki so začele častiti množičnega morilca Che Guevaro.
Malokdo se je zavedal nevarnosti modernističnega relativizma. Ena od teh je bila pisateljica Joan Didion, ki je umrla decembra lani. Za seboj je pustila knjigo (zbirko esejev iz National Review) Kolovratenje proti Betlehemu (Slouching Towards Bethlehem), ki je antropološki pogled na šestdeseta leta prejšnjega stoletja: zahodne kapitalistične države so bile v gospodarskem vzponu, gospodinjstva so uživala blaginjo kot nikoli prej, ljudje so bili svobodni, a se najde mladež, ki protestira. Po njeno takratno dogajanje ni bil tradicionalni generacijski upor otrok, katerim je bila zgodovina vedno priča, ampak posledica dejstva, da »smo tem otrokom nekako zanemarili razložiti pravila igre«. Ker je bilo to zanemarjeno, smo danes priča, da poskušajo postmodernistični otroci postavljati pravila igre celi družbi. Feministke iz Inštituta 8. marec so tipičen primer.
Postmodernizem je (ker se predvsem konservativni krogi niso ustrezno odzvali na nihilistične težnje) naredil korak dlje: osvoboditev od vsega. Veljala niso nobena pravila več, postalo je dovolj, da si se s prijatelji in somišljeniki vzajemno priznal, si tako ustvaril vtis pomembnosti in že si postal, kar si hotel. Ni bilo več pomembno, da si kot umetnik naredil nekaj (po objektivnih merilih) lepega, pomembno je bilo, da te je hvalil medijski mainstream. In naj so redki zdravorazumski kritiki še tako kričali, nič ni pomagalo. Zato je danes tolčenje po tleh s slovensko zastavo,vleka mrtve svinje po ulicah, žretje živega netopirja in vtikanje laserjev v ženske genitalije »priznana umetnost«, ki je zaplankani konservativci ne razumemo. Celo več. Zaplankani konservativci so sovražniki, ki so obtičali v temačnem srednjem veku (da je bil srednji vek temačen, je še en mit kulturnih marksistov več, a o tem drugič), zato jih je treba čimprej odstraniti z vseh vplivnih položajev. Tako imamo danes za ministra Luko Mesca in Asto Vrečko, dva, ki sta se dokazano družila in navduševala nad umetnostjo v Fotopubu. In zato urednik Mladine Grega Repovž zapiše, da je treba z RTV Slovenija odstraniti vse, ki ne sodijo v progresivno usmerjeno nacionalno televizijo (prav nacionalna televizija je največji propagandist sprevrženega postmodernizma). V tem pogledu je današnji postmodernizem podoben dekadenci starega Rima; zahodna civilizacija utegne razpasti (in je na dobri poti, da razpade) kot Zahodno rimsko cesarstvo.
Ta dekadenca svoj moralni in kulturni relativistični vrh dosega v sodobnih gibanjih: od LGBT in wokeizma do boja proti »sovražnemu govoru«. Brutalnost, s katero se lotevajo drugače mislečih, je nedoumljiva, v njihovih ravnanjih in življenjih ni prav nobene prepovedi ali znaka STOP. Skrb vzbujajoče je, da so se tej dirki na postmodernistični cesti v propad priključili (in v njej sodelujejo) na papirju ugledni znanstveniki, strokovnjaki, akademiki in drugi, ki bi v nekem drugem času in za normalne (bogaboječe) ljudi veljali za ugledne. Le redki danes še nasprotujejo (denimo) teoriji spolov, da je spolov več. Če bi se uprli sprevrženim teorijam, bi ostali brez služb in denarja. Tako zelo so jih od moralnega neodobravanja prebujeni ljudje prestrašili. Še najbolj osnovnih in dokazljivih dejstev si ne upajo več zagovarjati.
Eric Utter, kolumnist portala American Thinker, je dal odlično primerjavo, kam pelje osvoboditev od moralnih preprek in spolnih omejitev. Odzval se je za zapis Eli Erlick, ki se identificira kot »izjemno queer in neverjetno trans«. Takole piše Eli: »Trans ženske so naravne ženske. Trans ženske so normalne ženske. Trans ženske so biološke ženske. Trans ženske so rojene ženske. Trans ženske so ženske.« Iz te logike Utter izpelje, da imajo prašiči lahko krila, on pa je lahko nemški ovčar:»Mislim, trans ovčarji so naravni ovčarji. Trans ovčarji so normalni ovčarji. Trans ovčarji so biološki ovčarji. Trans ovčarji so rojeni ovčarji. Trans ovčarji so ovčarji. Edina inherentna razlika med trans ovčarji in normalnimi ovčarji je, da trans ovčarja veterinar ob kotitvi opredelil kot človeka. Trans je preprosto pridevnik, ki opisuje to poljubno dodelitev.«
Ni težko sprevideti, kam pelje ta spolna militantnost in odprta seksualna koda. Bosta potemtakem poligamija in incest čez nekaj let nova družbena norma? Skupaj z zoofilijo? V Nemčiji so zoofili že protestirali in zahtevali pravico, da jim je uradno dovoljeno ljubimkanje z živalmi, saj ljubezen ne pozna meja. Tudi v nikoli razčiščeni aferi z bulmastifi (Afera Baričević) je šlo za »ljubezen«, tudi tam (podobno kot pri aferi Smodej) so na plano pokukali bestialni politiki levega miljeja. Postmodernizem (in to je že kar mainstream) vsakemu dovoli, kdorkoli in karkoli želi biti. Omejitev ni več, moralni zadržki so ostanek patriarhalnosti, ki mora izginiti iz novega svetovnega reda.
Kakšna družba bo nasledila postmodernizem, je težko napovedati. Kot vse kaže, bo šlo le na slabše in postalo bo zelo grdo. Če bomo šli po sedanji poti, ki jo rišejo nova in nova družbena gibanja, ko se iz dneva v dan spreminjajo standardi in za seboj briše tradicija, utegnemo priti v tunel, ki na drugi strani nima izhoda. Bojim se, da smo že v tem tunelu, ker je sedanje življenje ob sodobnih gibanjih zelo temačno. Očitno je res nekdo pozabil zapreti vrata v hišo Oscarja Wilda.
P.S. Kot odgovor na postmodernizem sem lani na Novih obzorjih začel s projektom Galerije Fortunata Berganta, ki je poskus gradnje postmoderni umetnosti vzporedne likovne umetnosti, da se vrne k svojemu izvoru – k lepoti in lepemu. Kustos je nadarjen umetnik Lan Seušek.
»Za svoja natolcevanja ne rabijo dokazov. Danes so npr. objavili dva videa mojega obiska javne otvoritve razstave v Fotopubu pred dobrim letom. Na prvem videu grem po stopnicah v razstavni prostor, na drugem pa pred poslopjem klepetam z gosti. (…) A glej ga zlomka, to je zanje dovolj za naslednje sklepanje: “obiskal je razstavo v Fotopubu, torej je zagotovo obiskal tudi klet, ergo: ta človek drogira in posiljuje!”.«
Tomaž Štih (znan kot Libertarec) je na družbenem omrežju Facebook zapisal:»Vsak je nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana.« In krivda ti mora biti dokazana na za to pristojnih krajih – sodiščih. Najbrž se v pravni državi bolj ne bi mogli strinjati s Štihom. Težava nastane, ko je sklepanje brez dokazov in na podlagi indicev bolj kot ne značilno za levico (in tudi Levico). Saj veste (če malo priredimo Friedricha Hayeka), če levičarji ne bi imeli dvojnih meril, sploh ne bi imel meril.
Za Luko Mesca je bil dokaz, da je Janez Janša vpleten v odtekanje denarja iz zdravstva, ker je bil enkrat na jahti z lobistom Božom Dimnikom. Kako je že zapisal Mesec? Enkrat obiščem zabavo v Fotopubu, pa sem že posiljevalec.
Ker so se člani B & H udeležili nekaj dogodkov stranke SDS, so na levici Janeza Janšo in Branka Grimsa označili za najmanj podpornika neonacistov (progresivni trdijo, da so v B & H nacisti).
Ker je Založba Nova obzorja izdala knjigo Manifest za domovino (domoljubna skupina Generacija identitete), je bila revija Demokracija označena za podpornico fašizma in nacizma.
Ob zadevi Vizjak so trdili, da je že sum domnevno spornega ravnanja dovolj, da ne odstopi samo minister, ampak kar cela vlada. Takrat je Mesec dejal, da so dokazi nedvoumni, saj so Vizjaka posneli s Petanom. No, Mesec je bil tudi posnet v Fotopubu.
Primerov je še več, očitno je, da je Luko Mesca srečala karma: mediji, ki jim očita podtikanje in obrekovanje, uporabljajo natanko isto logiko sklepanja, kot jo je sam v številnih primerih. Kako se je že branil? Aha, to je »politični opis«. Ja, tovariš Luka Mesec, to, da mediji pišejo o vas v povezavi z Dušanom Smodejem, je samo »politični opis«, saj vas vedno opišejo kot politika ali ministra, mar ne?
Temelj svobodne ekonomija je tekma na trgu, prilagodljivost zahtevam potrošnikov in inovativnost pristopov. Toda ta živahnost, ki jo ponuja sistem ponudbe in povpraševanja, ogroža progresivno vizijo prihodnosti, ki nosi v sebi globoko avtoritarnost. Ta hip lahko v živo spremljamo paternalističen pristop levičarskih oblasti in njihovih sindikalističnih podaljškov k urejanju »gig ekonomije«. Kakopak, le oni imajo potrebno znanje, da pravilno pomagajo dostavljalcem pri Woltu, Glovu in drugih podjetjih, ki uporabnikom za provizijo ponujajo različne storitve (imajo tržni prostor in platformo, kjer se srečujeta ponudba in povpraševanje med naročniki storitev ter neodvisnimi in samostojnimi delavci – dostavljalci).
Se spomnite fotografije Woltovega dostavljalca hrane, ki si je na stopnišču Uršulinske cerkve v Ljubljani privoščil počitek in malico? Ker so bili zaradi pandemije kitajskega virusa v veljavi ukrepi (in dostavljalec jih je kršil), ga je policija oglobila. Kakšen vihar je nastal. Bil je to kronski dokaz totalitarnosti desnosredinske vlade Janeza Janše, levi politiki so kričali »sramota«, vsi mogoči nevladniki (vključno z Inštitutom 8. marec) so prilezli na plano. A danes, ko bo ljubljanski župan Zoran Janković (ki ima popolno podporo premierja Roberta Goloba)označil vsakega dostavljalca z identifikacijsko številko, so pravičniki bolj ali manj tiho. Naj bom jasen: zakoni, ukrepi in predpisi veljajo za vse državljane, tudi za dostavljalce Wolta ali Glova. Če kršijo cestnoprometne predpise (ali ukrepe v času pandemije, ne glede na to, ali se komu zdijo bedasti ali ne), naj bodo kaznovani. A da bodo za njimi oprezali državljani in jih prijavljali, je kar malo strašljivo in spominja na delovanje politične policija (Udba) v nekih drugih časih. Človek se vpraša, ali policija res nima časa in ljudi, da nekoga postavi na Čopovo ulico, kjer je vožnja s kolesom prepovedana?
Kakorkoli, dostavljalci bodo po novem označeni s številkami kakor taboriščniki, in to za levičarje ni težava. So pa paradni konji jugoboljševizma (denimo sindikat Mladi plus s Teo Jarc na čelu) pri »gig« podjetjih našli novo priložnost za boj proti globalnemu kapitalizmu. Lastniki Wolta (ali Glovo), aplikacije za dostavo na zahtevo, naj bi izkoriščali delavce, jih premalo plačali za opravljeno delo, ukinjali naj bi pravice delavcev. To priča, da ne poznajo poslovnega modela »gig« podjetij, ki temelji na prostovoljnem in partnerskem odnosu med lastniki podjetja in dostavljalci (nekateri jih pravijo tudi kurirji). Podjetje nima redno zaposlenih, zato podpiše partnersko pogodbo z večinoma samostojnimi podjetniki. Slednji, ki z »gig« podjetjem poslujejo kot podjetje s podjetjem, sami izbirajo, kdaj in koliko bodo delali: če dostavi več, dobi več; če mu delo več ne ustreza, pač ne dela in si poišče kaj drugega. Gre za projektno in zelo fleksibilno delo, kjer dobiš plačano toliko, kot si naredil. Zato je domnevno sužnjelastniški odnos blodnja levičarjev, saj dostavljalca ni nihče s pištolo na sencih prisilil, da mora delati za Wolt ali Glovo. Za to delo so se odločili sami, anonimno stokanje novinarkam postane megafon za pljuvanje po uspešnih podjetnikih. Sicer se od slovenskega medijskega mainstreama tako ali tako ne pričakuje drugega kot netenje sovraštva do kapitalizma in svobodne podjetniške pobude. Populistični pamfleti, ki jih bruhajo in okrepijo z izjavami Levice ali sindikalistk, nimajo nikakršne povezave z realnostjo.
Finec Miki Kuusi (32) in Španec Oscar Pierre (26), glavna soustanovitelja Wolta in Glova, sta na idejo ustanovitve dveh najbolj prepoznavnih podjetij za dostavo na zahtevo prišla v družbi prijateljev, ki so razpravljali, kako preživeti, kaj delati in na kakšen način zaslužiti. Ti mladi niso iskali službe, ampak delo. Obe družbi sta klasični start up podjetji, večina soustanoviteljev je imela za seboj neuspešne poskuse. Po prvih neuspehih niso (socialne in materialne) pomoči iskali pri državi, ampak poskusili znova. S trdim delom jim je uspelo, danes sta podjetji s svojim poslovnim modelom prisotni skoraj na vseh celinah.
Pojav teh podjetij je najboljši primer uspešnosti svobodne kapitalistične pobude. Čeprav se levičarji in njihovi marksistični ekonomisti borijo proti njim v povezavi s konceptom upora proti globalnemu kapitalizmu, predstavljata za resnejše ljudi (z minimalnim ekonomskim znanjem) Wolt in Glovo podjetji, ki se s svojim poslovnim modelom borita proti globalnemu socializmu. Primera finske in španske »gig« družbe sta najbolj enostavna primera, kako na preprost način ljudem pokazati, kako deluje prosti trg in njegova »nevidna roka« ter zakaj je uspešnejši od centralno-planske etatistične represije. Predvsem pa, da deluje in daje delo na tisočim ljudem. V ozadju so prostovoljne interakcije in transakcije med podjetjem in partnerji (dostavljalci) ter med partnerji (dostavljalci) in naročniki storitev, pri čemer dostavljalci na trgu ne tekmujejo z drugimi dostavljalci, ampak s samim seboj: kolikor več naročil dostavi, toliko je plačan. Se pravi, v podjetju prevladuje filozofija individualizma nad kolektivizmom, vse je podprto z zasebnim kapitalom v ozadju. In ravno to je tisto kar socialisti prezirajo: prostovoljne transakcije med popolnimi tujci brez prisotnosti državne birokracije ter zasebna iniciativa in lastništvo. V komunističnih državah taka podjetja ne bi bila mogoča: če bi bila, bi bila nacionalizirana in uničena.
V demokratičnih državah kot je Slovenija, ki vsaj na deklarativni ravni prisegajo na prosti trg in se levičarska oblast (vsaj zaenkrat) boji pleniti tuje premoženje, se pojavijo razni Luki Mesci, Tee Jarčeve in Nike Kovačeve. Za razliko od Kuusija in Pierra, ki sta ustanovila in zgradila podjetji, dala delo tisočim, na stotine podjetij rešila med krizo kitajskega virusa (restavracije so bile zaprte, edina rešitev je bila dostava na dom) in ponudila ljudem možnost, da jim dostavijo na dom, karkoli želijo, je poslanstvo boljševistične trojice uničevanje teh podjetij ali povzročanje škode, brez da bi prevzeli kakršnokoli odgovornost. Sindikat Mladi plus in Tea Jarc sta se že hvalila po družbenih omrežjih, da sta podjetniku iz Prekmurja povzročila škodo. Kakšen človek moraš biti, da se hvališ s škodovanjem poslovanju drugega, ti pa počneš samo to, da se praskaš spodaj, ovaduško iščeš podjetnike, ki so primerna tarča, in ko svoje opraviš, si nabiraš moči za nove podvige v eksotičnih krajih. Ta boljševistična svojat je zelo blizu definicije klasičnih ekonomskih teroristov (podobne gverilske akcije financira Guerilla Foundation, ki je eden od tujih finančnih podpornikov Inštituta 8. marec Nike Kovač). In če ima še podporo oblasti (in trojica jo ima, Mesec je celo minister), toliko slabše za svobodo, prosti trg in prostovoljne transakcije na trgu. Začne prevladovati poveljniška ekonomija, ki temelji na ukazno-nadzornem sistemu, kar je predstavljeno kot vrnitev v normalnost, kot boj za socialno pravičnost. Na Zahodu to poznajo kot erozijo svobode. Vlade (leve in desne) so prek komaj opaznih odmerkov povečanega nadzora postopoma družne spreminjale v mehke totalitarizme. Ko je odšla ena generacija, je naslednja že živela s temi odmerki, sploh se ni zavedala, da so prejšnje generacije živele veliko bolj svobodno. Ker niso poznale izvorne svobode, se jih je zdelo to normalno in so rajši ohranile status quo, ker naj bi bilo to zanje bolje. In tako iz generacijo v generacijo, kar je oblastem omogočalo vedno večji nadzor, krčenje polja svobode in priprave za novo normalnost naslednje generacije. To, kar se v Sloveniji dogaja z Woltom in Glovom, ni slovenska posebnost. Ekonomski teroristi, kot po pravilu spajdašeni z oblastmi, so že povsod po stari celini.
In mogoče je že čas, da vse skupaj izperemo in izpljunemo. Da le ni prepozno.
Antique photograph of the British Empire: Lancashire cotton mill
Večina dela v postmoderni družbi je projektnega. Tako se obnašajo tudi delodajalci. Za njih ni pomembno, koliko časa delavec preživi na delovnem mestu, ampak ali je delo (pravočasno) opravljeno.
Še vedno sicer ostajajo ostanki nekega drugega časa, da mora delodajalec za vsakega zaposlenega voditi evidenco, vendar tega danes nihče zdravorazumski ne upošteva dobesedno: evidenca poteka tako, da se vpiše navzočnost delavca in da je opravil osem ur na dan. Ali se to vpiše naknadno ali ne, nikogar ne briga, kajti že danes se vsi (kljub bedasti regulativi) obnašajo racionalno – delo mora biti opravljeno v dogovorjenem roku. Če je delavec za to porabil osem ur ali štiri, ni pomembno, na koncu je v evidenco opisano osem ur. To je tihi dogovor med delavcem in delodajalcem, da se pač zadosti, kar od delodajalca zahteva državna birokracija, ki misli, da mora delo potekati tako, kot poteka v državni ali javni upravi.
Ta status quo bo zdaj očitno prekinjen, ker Luka Mesec misli, da digitalizirana družba pomeni tudi digitalno preverjanje prisotnosti na delu. Po njegovi zamisli bo po novem treba elektronsko beležiti podatek o času prihoda delavca na delo in odhoda delavca z dela, času za malico, druge izhode in podobno. Mesec, ki mu (skupaj s stranko Levica) že nekaj let neuradno pripada naziv prvega škodljivca gospodarstva v državi, pravi, da dela v dobro delavca in ga ščiti pred zlobnimi in izkoriščevalskimi (kapitalističnimi) delodajalci, hkrati pa bo olajšalo delo inšpektorjem.
Predlagana uvedba obveznega »štempljanja« (pri opravičevanju tega imajo velike težave tudi levici naklonjeni mediji) ni nič drugega kot uvedba dodatnega nadzora nad delom zasebnih delodajalcev. Pri tem gre državi na roko sodba evropskega sodišča, ki od vseh podjetij zahteva, da spremljajo točen delovni čas svojih zaposlenih. Človeku ni jasno, kako lahko kaj takega odloči sodišče, ki je nastalo na pobudo držav s prostotržno tradicijo. »Štempljanje« je namreč v neposrednem nasprotju z ekonomsko svobodo, ki predvideva, da je pogodba o zaposlitvi stvar (pisnega ali ustnega) dogovora med delodajalcem in delojemalcem. Delodajalec lahko zahteva od delojemalcev, da morajo svojo prisotnost na delu (tudi čas prihoda in odhoda) natančno evidentirati, prav tako lahko zahteva od delavca, da mora biti vsak dan prisoten na delu osem ur, toda pameten delodajalec o tovrstnem evidentiranju ve dvoje: (prvič), delavec je motiviran, da za neko delo porabi več ur, ne pa da opravi več stvari v krajšem času; (in drugič), pomembno je opravljeno delo, ne čas, ki ga delavec preživi na delovnem mestu.
Zdi se, da Luki Mescu ne gre (le) za obrambo delavskih pravic in skrbjo pred izkoriščevalskim kapitalistom, ampak za preprosto socialistično predpostavko, da delovno mesto ni le kraj zaposlovanja, proizvodnje ali drugega dela, ampak je tudi pomembna institucija političnega delovanja. Jugoslovanski samoupravni socializem je socialistično tovarno (ali drugo delovno organizacijo) pojmoval kot »valilnico« socialističnega človeka, Mesec (in Levica) pa očitno meni, da bo z zahtevanim natančnim evidentiranjem prisotnosti na delu več ljudi ostajalo na delovnem mestu, pa imajo tam kaj za početi ali ne.
Iz zdaj prilagodljivega in gibljivega delovnega mesta in delovnega časa, kjer je delovni proces nadzoroval delodajalec (ali je delo opravljeno ali ne), Mesec predlaga skok nazaj v socialistični »mehanski« delovni čas in »mehansko« delovno mesto, kjer delavci nadzorujejo delovni proces: izvajajo nadzor nad trajanjem delovnega procesa, saj delo, ki bi ga lahko opravili v štirih urah, zdaj rajši opravijo v osmih urah. Zato so predlagane spremembe delovne zakonodaje na nek način mehak delavski prevzem zasebne lastnine (podjetij) in delna razlastitev lastnikov podjetij, o čemer sanjata Luka Mesec in Miha Kordiš. In Robert Golob se s tem očitno strinja.
Človek se na koncu vpraša, o čem lahko lastnik podjetja (delodajalec) v svojem podjetju v Sloveniji sploh še odloča.
Pred dnevi so mediji poročali, da bodo v Združenem kraljestvu začeli s pilotnim projektom štiridnevnega delovnega tedna. Organizator je skupina 4 Day Week Global, sodelovalo bo prek 3.000 delavcev v 70 organizacijah. Projekt temelji na formuli 100/80/100, kar pomeni 100-odstotno plačilo za 80 odstotkov delovnega časa ob 100-odstotni produktivnosti.
Zveni dobro, mar ne? Slovenski tovariši so navdušeni, nekdanji minister Pavel Gantar je na družbenem omrežju zapisal, da Boris Johnson diha Luki Mescu za vrat in pripel povezavo do članka na portalu nacionalne televizije. Tam spodaj najdemo navdušene komentarje, da je treba kaj takega uzakoniti v Sloveniji in da je dovolj neoliberalnega izkoriščanja delavcev, ki so novodobni sužnji.
Pravzaprav se nihče ni dobro poglobil, kaj to v resnici pomeni, kar je bilo tudi jedro spora pri tovrstnih poskusnih projektih v Belgiji in Nemčiji. Ali 80 odstotkov delovnega časa pomeni, da boš delal 32 ur na teden namesto 40, ali to pomeni, da boš delal štiri namesto petih dni, ampak boš vseeno moral opraviti 40 ur dela? Tudi pri produktivnosti so interpretacije različne: ali 100-odstotna produktivnost pomeni, da boš na uro opravil toliko, kot do zdaj, ali to pomeni, da boš v 32 urah opravil toliko, kot si do zdaj v 40 urah?
Pri interpretaciji o 80 odstotkih delovnega časa so se dokaj hitro sporazumeli, da to pomeni 80 odstotkov delovnega tedna, se pravi, da bo delavec delal štiri namesto pet dni in da bo imel na teden tri proste dneve. Glede 100-odstotne produktivnosti je treba še razčistiti: ali to pomeni urna produktivnost delavca ali tedenska produktivnost. A gremo po vrsti.
Produktivnost je koncept in merilo delovne uspešnosti, ki se uporablja za merjenje učinkovitosti delavca in se izračuna kot vrednost proizvodnje, ki jo opravi delavec na enoto časa (na uro, teden ali mesec).
Za razumevanje produktivnosti vzemimo hipotetičen primer, ki ga bom povsem poenostavil.
Delovni teden ima 40 ur. Delavec v eni uri naredi 10 enot (opravi storitev ali izdela stvari), njegova plača je pet evrov na uro (200 evrov na teden) oziroma 0,5 evra na enoto. Na trgu podjetje 1 enoto proda za 5 evrov. En delavec torej na delovni teden naredi 400 enot izdelkov (ali storitev) v vrednosti 2.000 evrov.
Kaj se zgodi, če se delovni teden skrajša na štiri dni in delavec dela samo 32 ur? Delavec v eni uri še vedno naredi 10 enot, urna vrednost enot ostane 50 evrov, tedenska vrednost enot pa se zmanjša na 1.600 evrov. Če finančno ovrednotimo delavčevo plačo, delodajalec ob 40-urnem delovnem tednu delavca plača 0,5 evra na izdelano ali opravljeno enoto, ob 32-urnem delovnika pa 0,63 evra na enoto.
To je za delodajalca seveda nesprejemljivo: prihodek delodajalca se zmanjša, hkrati se poveča plača delavca na opravljeno ali izdelano enoto, kar posledično pomeni manjši dobiček. Delodajalec ima sicer možnost, da izdelek podraži na 6,25 evra (da mu delavec prinese na teden 2.000 evrov), vendar s tem tvega, da izdelka (ali storitev) na trgu zaradi konkurence ne bo mogel več prodati.
V Nemčiji in Belgiji so interpretacijo o štiridnevnem delovnem tednu prepustili dogovoru med delodajalcem in delojemalcem. V nekaterih podjetjih so se dogovorili, da delavec štiri delovne dni v tednu namesto 8 ur na dan dela 10 ur, drugod so se delavci strinjali z nižjo plačo (namesto 200 evrov na teden samo 160 evrov). A ker so v Združenem kraljestvu sprejeli formulo 100/80/100, bo 100-odstotna produktivnost pomenila bodisi daljši delovni dan (10 ur na dan za 4 dni v tednu), bodisi bo delavec opravil v 32 urah toliko kot zdaj v 40 urah. Po vsej verjetnosti bo obveljalo prvo, ker če govorimo o 100-odstotni plači in štiridnevnem delovnem tednu (80 odstotkov), potem velja tudi 100-odstotna tedenska produktivnost. Drugače bi morali govoriti o formuli 100/80/80. Kar pa ne pomeni, da nekatera podjetja ne bodo ravnala drugače.
A nekaj mora biti jasno. Stvar dogovora (pogodbe) med delodajalcem in delojemalcem je, kakšna bo plača in kakšen bo delovni teden. Nihče nikogar v nič ne sili, delojemalec ima vse možnosti, da ponujenih pogojev delojemalca ne sprejme. In država se v ta odnos nima prav nikakršne pravice vmešavati. Če kateri izmed delodajalcev želi eksperimentirati, naj to počne. Iz zgodovine je znano, da niso bili ne država, ne sindikalisti tisti, ki so prispevali k 8-urnem delavniku, ampak industrialci pred več kot sto leti.
Torej, formula 100/80/100 ne pomeni manj dela za isto plačilo, kot si domišljajo nekateri tovariši na levi, pomeni enako količino opravljenega dela za isto plačilo (le v bolj strnjenem časovnem obdobju).
Kavarna Hayek 