»Če voziš avto, bom obdavčil cesto. Če poskušaš sedeti, bom obdavčil tvoj sedež. Če te bo preveč zeblo, bom obdavčil toploto. Če greš na sprehod, bom obdavčil tvoje noge. Zato, ker sem dacar,« so pred skoraj pol stoletja prepevali Beatlesi v legendarni pesmi Taxman, uvodne z albuma s pomenljivim imenom Revolver. Bil je to protest proti 95-odstotnem super davku levičarskega predsednika vlade Harolda Wilsona. Danes tako ubijalskih davčnih stopenj sicer na stari celini ni nikjer več, kljub temu pa so Evropejci na splošno bolj obdavčeni kot kadarkoli prej. In Slovenija je prej pravilo kot izjema.
Kot kažejo podatki Evropske komisije (EK), ima 28 držav Evropske unije 1.053 osnovnih davkov, kar pomeni, da ima vsaka država v povprečju 38 davkov. Največ jih imajo Danska (81), Italija (69) in Švedska (55), najmanj pa Estonija (13), Portugalska (19) in, ne boste verjeli, Slovenija (23). Kar seveda ne pomeni, da so to vsi davki. Na spletni strani Davčne uprave RS (Durs) je predpisano za državljane 16 osnovnih obveznih dajatev, za podjetja 19. Vendar tudi to ni vse, saj jih obstaja še cela vrsta, ki se različno imenujejo, vendar jih ne pobira Durs, temveč romajo na račune različnih državnih in javnih podjetij ter agencij. V vsakdanjem življenju jih drago plačujemo, ne da bi to sploh opazili, prešteti jih je skoraj nemogoče.
Visoko obdavčene plače
Davki, ki jih najbolj občutimo, so davčne obremenitve na prihodke iz dela. V primerjavi s 34 članicami OECD, se pravi državami, ki naj bi bile najbolj razvite ter načeloma zavezane demokraciji in prostemu trgu, ima Slovenija z 42,3-odstotno povprečno davčno obremenitvijo plač deseto največjo obdavčitev dela. Manjšo obdavčitev imajo denimo Danska, Švica, Poljska in Irska, večjo Belgija, Nemčija, Avstrija in Madžarska, sicer je povprečje OECD 35,9-odstotna obremenitev. Pri tem ne gre toliko za bolj razvite države od Slovenije, ki imajo sicer večjo obremenitev, a so tudi bolj produktivne, ampak za tiste države, s katerimi Slovenija konkurira za tuj kapital in investicije. To pa so Slovaška, Estonija, Poljska in druge nekdanje države vzhodnega bloka, ki so pri obdavčitvi plač cenejše. Povedano drugače: zaposlenim v cenejših državah ob enaki bruto plači ostane v denarnici več. Zato so tudi bolj privlačne za tujce. Če hoče denimo delodajalec visokokvalificiranega slovenskega inženirja plačati denimo 3.000 evrov neto, ga bo skupni strošek (bruto bruto plača) prišel nekaj več kot 6.500 evrov, medtem ko bi ga na Poljskem, ki ima tudi nižje dohodninske stopnje, stal nekaj več kot 5.000 evrov.
Borut Borštnik, direktor Zavoda mladi podjetnik, pravi, da so plače absolutno preveč obremenjene s prispevki: »Enostavno je razlika previsoka, to podjetja duši, predvsem mala in tista z nizko dodano vrednostjo. Naš sistem je tak, da delovno uspešnost, izobrazbo, pridnost bolj obdavči: več zaslužiš, več plačaš v obliki davkov in dohodnine. To bi bilo treba omejiti, recimo s socialno kapico.« Obremenitve pa so resnično velike. Celoten strošek delodajalca je ob zakonsko predpisani minimalni plači še dokaj znosen. Zaposlenemu od celotnega stroška delodajalca (916,20 evra) pristane v njegovi denarnici (brez dodatkov za malico in prevoz) 61,2 odstotka (560,41 evra). Potem pa začne naraščati. Pri neto plači 2.000 evrov je celotni strošek dela že prek 4.000 evrov, pri menedžerski plači, ki je recimo brez dodatkov 5.000 evrov neto, pa celoten strošek delodajalca presega 12 tisoč evrov, kar pomeni, da zaposlenemu ostane samo 41,6 odstotka celotnega zneska, ki ga plača podjetje. Te obremenitve še posebej zadenejo podjetnike, ki začenjajo s poslom, in mlade. »Za prve bi morali uvesti znatnejše olajšave za prvo, drugo in tretje leto poslovanja,« je prepričan Borštnik, pri mladih, ki prehajajo iz fakultet na trg dela, pa vzpodbuditi plačana pripravništva in zagotoviti štipendiranja.
Ubijalska dohodnina
Izjemno visoke so tudi davčne stopnje v dohodninskih razredih. Samo za akontacijo dohodnine gre pri prej omenjeni menedžerski plači četrtina celotnega stroška delodajalca (3.071 evrov), medtem ko pri minimalni manj kot šest odstotkov (54,32 evra). »Najučinkovitejši ukrep bi bilo znižanje 50-odstotne davčne stopnje v najvišjem dohodninskem razredu na predkrizno raven 41 odstotkov. Prejšnja Janševa vlada je ob uveljavitvi najvišje dohodninske stopnje povedala, da gre za začasen ukrep, sedaj pa se zdi, da levosredinske koalicije vidijo to kot trajen ukrep,« pravi ekonomist Matej Lahovnik. S to najvišjo dohodnino so danes obremenjene plače, ki presegajo 12 tisoč evrov bruto na mesec oziroma zaslužek, ki je večji kot 70 tisoč evrov neto na leto. »To obsega en odstotek davčnih zavezancev, v državni proračun pa se na ta račun steče 16 milijonov evrov letno,« je nedavno povedala državna sekretarka na finančnem ministrstvu Mateja Vraničar. Vendar levim strankam to ni dovolj. Združena levica predlaga, da bi se po najvišji stopnji obdavčili vsi, ki prejemajo več kot 3.100 evrov bruto na mesec oziroma nekaj manj kot 2.000 evrov neto.
Tudi pri najvišjih dohodninskih stopnjah je Slovenija v samem vrhu – tako med članicami OECD kot med državami Evropske unije, kjer spada med osem držav s stopnjo večjo kot 50 odstotkov. Za najvišji dohodninski razred je stopnja večja (po podatkih KPMG) samo na Švedskem (57 odstotkov), Danskem (55 odstotkov), v Španiji in Nizozemski (52 odstotkov) ter Finski (51 odstotkov), v Avstriji in Belgiji pa je enako kot v Sloveniji. So pa vse te naštete države (z izjemo Španije) daleč bolj razvite. In podobno kot pri davčnih obremenitvah dela oziroma plač imajo države, s katerimi Slovenija konkurira pri privabljanju tujega kapitala in investicij, te stopnje precej manjše: Češka (22 odstotkov), Slovaška (25 odstotkov), Poljska (32 odstotkov). »Slovenija ima daleč najbolj obdavčene dohodke visokokvalificirane delovne sile. Zato ni naključje, da uradni statistični podatki kažejo, da vse več visokokvalificiranega kadra zapušča Slovenijo, medtem ko se k nam priseljujejo pretežko manj kvalificirani,« opozarja Lahovnik.
Dejstvo, da povprečni zaposleni v Sloveniji ustvari nekaj manj kot 40 tisoč evrov bruto dodane vrednosti, zadevo še otežuje, saj to povprečje sploh ne zadošča za dovolj dobro plačo za visokokvalificiran kader. Ampak plača ni edina težava in njena obdavčitev je samo ena od mnogih, ki vztrajno draži življenje vsakega davkoplačevalca. Plačujemo nepregledno množico davkov, ki se nalagajo eden na drugega. Že samo, če gremo v trgovino. V Financah (www.finance.si) so izračunali, da je bila potrošniška košarica življenjskih potrebščin, na podlagi katere Statistični urad RS (Surs) izračuna inflacijo, leta 2009 obdavčena 20,8 odstotno, danes je že 25,1-odstotno. In ker morajo ljudje jesti in piti, se ogrevati in voziti, vlada useka ravno tam, kjer je potrošnja nujna, tako rekoč življenjsko potrebna. Od leta 2009 do 2012 je država uvedla ali zvišala najmanj 12 davščin, dajatev, prispevkov ali kakorkoli je to pač poimenovala, ki so krepko zarezali v potrošniško košarico.
Požrešni energetiki
Poglejte samo račun za elektriko, ki ga dobite vsak mesec. Kaj naredite z njim? Priznajte, ošinete ga z enim očesom in plačate položnico. Če znesek slučajno bistveno odstopa od prejšnjih računov, se razburite, češ, banda, spet so podražili elektriko, v samo vsebino se večina ljudi sploh ne poglablja. Če bi se, bi bila jeza toliko večja, vzeti bi morali najbrž kakšno pomirjevalo. Na računu povprečnega gospodinjstva, ki znaša med 25 in 40 evrov, je dejanska poraba med četrtino in tretjino, vse drugo so dajatve – od omrežnine in dodatkov do prispevkov in trošarine. Povedano drugače. Od končne cene, ko plačate položnico, ste dali za porabljeno elektriko (ker ste kuhali, se greli, imeli prižgane luči ali ste gledali televizor) v nekaterih primerih samo 25 odstotkov, drugih 75 odstotkov vam poberejo, in sicer v treh delih.
Prvi je omrežnina in je drugo, prijaznejše ime za dajatev, da sploh uporabljate električno omrežje in do njega dostopate. S tem denarjem pravzaprav potrošnik financira vzdrževanje, upravljanje in gradnjo omrežja, kar pomeni, da potrošniki oziroma davkoplačevalci sami gradijo omrežje, iz katerega potem dobijo elektriko. Ob omrežnini plačate tudi dodatek oziroma prispevek za javno Agencijo RS za energijo (Agen) in Borzen. Obe sta v lasti države. Agen skrbi za konkurenčnost na trgu in se je sprva financirala iz proračuna, ker pa naj bi bila agencija neodvisna, se zdaj financira iz omrežnine. Borzen skrbi za usklajeno delovanje slovenskega elektroenergetskega sistema, karkorli že to pomeni.
Drugi del so prispevki in ostale dajatve. Gre za davkoplačevalsko podporo proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov in podporo proizvodnji elektrike z visokim izkoristkom (prispevek OVE + SPTE), ne da bi vas kdo kaj vprašal, ali se s tem strinjate. Potem je tu še prispevek URE. Večina misli, da gre za vzdrževanje električnega števca ali ure, je pa to v resnici dajatev za povečanje energetske učinkovitosti. Oba prispevka določa ministrstvo za infrastrukturo in prostor, zadnjega v tem sklopu (trošarina) ministrstvo za finance. Ko se vse to sešteje, se na to obračuna še davek na dodano vrednost (DDV). Torej, na povprečnem računu sta samo dve postavki, ki se nanašata na to, koliko elektrike v resnici porabite (obračun je narejen sicer za predvideno porabo), kar devet postavk pa je plačilo raznih (obveznih) dajatev, davkov, prispevkov. In potem se ne gre čuditi, da imajo v energetiki plače, ki so med najvišjimi v državi in tudi najhitreje rastejo. Po najnovejših podatkih statističnega urada so se plače v energetiki na letni ravni septembra dvignile za 9,5 odstotka in danes zaposleni v tej dejavnosti v povprečju dobijo 2.359,23 evra bruto, medtem ko je bila povprečna slovenska plača 1.519,32 evra, kar pomeni 0,8-odstotno rast. Vendar to še ni vse. Pri računu za elektriko se postavlja vprašanje, zakaj se na vse te dajatve obračuna še 22-odstotni DDV. Na ljubljanski Elektro Energiji (hčerinsko podjetje Elektro Ljubljana) pravijo: »DDV se zaračunava v skladu z veljavno zakonodajo s področja DDV.«
Rop pri bencinu
Podobni nesmisli za potrošnika, a zelo osmišljeno za državo, so pri ceni bencina. Pri litru, ki ga plačamo na bencinskem servisu, predstavlja strošek samega goriva 40 odstotkov končne cene, ki jo plača potrošnik. Vse drugo so prispevki, trošarina in takse. Na vse to potrošnik na koncu plača še DDV. Cena je trenutno 1,43 evra za liter 95-oktanskega neosvinčenega bencina, cena brez obračunanega DDV pa je 1,17 evra, kjer so všteti prispevek za zagotavljanje podpore proizvodnji električne energije, dodatek za zagotavljanje prihrankov energije, taksa CO2 in trošarina. Če na te predpisane dajatve, ki končajo v državni blagajni ali pa na računih državnih agencij, ne bi obračunali DDV, ampak samo na prodajno ceno bencina, bi za liter odšteli 1,29 evra, se pravi 14 centov manj. Marsikdo bo rekel, da je to malo, ampak pri sto litrih bencina to predstavlja 14 evrov. In naprej. Na letni ravni ob predpostavki, da povprečno vozilo prevozi 10.000 kilometrov s povprečno porabo 7 litrov bencina na sto kilometrov in da je v Sloveniji registriranih nekaj čez milijon osebnih vozil, to pomeni okoli 100 milijonov evrov.
Tudi pri tej ceni se postavlja vprašanje, zakaj se denimo na takso CO2 plača še DDV? Zato smo zadevo, zakaj mora potrošnik na nek končni davek, kot je okoljska taksa, plačati še 22-odstotni davek na dodano vrednost, kot da bi šlo za proizvodnjo ali dobavo blaga in storitev, želeli razčistiti. Na Zvezi potrošnikov Slovenije je Jasmina Bevc Bahar pojasnila, da se na zvezi z davki ne ukvarjajo veliko, zato tudi ne morejo odgovoriti in naj rajši vprašamo na davčno upravo ali pristojno ministrstvo. Z ministrstva za infrastrukturo in prostor, ki ima na spletni strani objavljen razrez cene bencina, so odgovorili, da za to vprašanje niso pristojni, zato so naše vprašanje odstopili ministrstvu za finance. S slednjega pa smo dobili odgovor, ki ga objavljamo v celoti: »V skladu z Zakonom o davku na dodano vrednost – ZDDV1, ki je v celoti usklajen z DDV direktivo, je davčna osnova za DDV vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec za opravljene dobave blaga ali storitev, vključno s trošarinami in drugimi davki, taksami, uvoznimi in drugimi dajatvami (v nadaljevanju dajatve), razen DDV. Pri opredelitvi, zakaj se dajatve vključujejo v davčno osnovo za DDV, kljub temu da ne pomenijo dodane vrednosti in v ekonomskem smislu ne predstavljajo dobavo blaga oziroma opravljanje storitev, je potrebno izhajati iz tega, da so te dajatve neposredno povezane z opravljeno dobavo blaga oziroma storitve in se zaračunavajo zaradi opravljene dobave in jih je zato potrebno všteti v davčno osnovo za DDV.« Torej, za državo je povsem normalno, da se davek obračunava podobno kot kvote na športnih stavah ali vplačila na sleparskih piramidalnih igrah, kjer na koncu dobi samo tisti, ki je na vrhu te piramide. V našem primeru je to država.
Novi davki
»Davki in prispevki so pri nas prohibitivno visoki in so ob poraznem stanju v pravosodju glavni dejavnik brezupnosti poslovnega okolja,« razlaga ekonomist Bernard Brščič. Po njegovo so davki samo simptom, saj je slovenska bolezen javna poraba. »Zgolj nevtralno prerazdeljevanje davčnih bremen, na primer od neposrednih k posrednim davkom, ne vodi nikamor,« je prepričan Brščič. Vendar nič ne kaže, da bi do tega prišlo. Vlada je sicer napovedala krčenje javne porabe, toda hkrati sprejema nove davke ali povišuje obstoječe. Tako kot pretekli četrtek.
Vlada je na predlog ministrstva za finance sprejela spremembi zakona o davku od prometa zavarovalnih poslov in na finančne storitve. V obeh primerih se bo stopnja davka dvignila s 6,5 odstotka na 8,5 odstotka. Sliši se malo – samo za dve odstotni točki, toda v resnici se je davek povečal za 30 odstotkov. Bravo! Ker bo ta davek na koncu tako ali tako prevaljen na potrošnike, je vprašanje, ali se je vlada iz čiste dobrote zadrževala, da davka niso povišali še za več. Recimo za 50 odstotkov na skoraj 10-odstotno stopnjo ali pa kar, kaj bomo malenkostni, za 100 odstotkov. Saj gre tako ali tako za majhne, majcene številke, a ne? No, s spremembo davka od prometa zavarovalnih poslov se bo v proračun vsako leto nateklo dodatnih 18,5 milijona evrov (zdaj na leto 62,9 milijona evrov), s spremembo zakona o davku na finančne storitve pa dodatnih 13 milijonov evrov (zdaj okoli 44 milijonov evrov).
Kaj bo v prihodnje, nihče ne ve. Vlada sicer obljublja, da ne bo novih davčnih obremenitev, vendar skoraj ne mine teden, ko se kaj ne bi spremenilo na področju davkov. In pri tem so še najmanj krivi uslužbenci Dursa, na katere se ljudje zaradi obdavčitev najpogosteje jezijo. Oni so samo izvajalci odločitev vlade, politika pa je tista, ki nalaga nova in nova davčna bremena. »V razmerah, ko znaša javna poraba 9,8 milijarde evrov ali kar 49 odstotkov bruto domačega proizvoda, javnofinančni prihodki pa 8,6 milijarde evrov, je nerazumno zmanjševati davke, ne da bi naslovili problem pretirane javne porabe. Znižanje davkov je nujno, a mora biti spremljano s še večjim znižanjem javne porabe, kar bi omogočilo postopno izravnavo proračuna. Preudarna strategija bi bila radikalno zmanjšati javno porabo in potem znižati davke,« prepričan Bernard Brščič.
*Tekst je bil objavljen v reviji Reporter 24. novembra 2014