Pravica do bojkota (volitev) ali esenca demokracije

Značke

Bernard Brščič, bojkot, Borut Pahor, CK ZKS, davčne oaze, desnica, ekonomska svoboda, kapitalizem, levičarji, Luka Mesec, Marjan Šarec, Mercator, minimalna plača, NLB, NOB, predsedniške volitve, socializem, svoboda govora, Venezuela, volitve, človekove pravice

Soočenja predsedniških kandidatov, priznam, nisem spremljal pogosto. Tudi takrat, ko sem jih, sem jih bolj z enim, kot obema očesoma (ali ušesoma, če že hočete). Zadnjemu soočenju na nacionalni televiziji pa sem vendarle malo bolje prisluhnil. Razloga sta dva: prvič, ker so mi nekateri komentatorji in bralci ob zadnjem zapisu očitali, da kandidata nista za v isti koš, se pravi, da sta oba sicer levičarja, ampak enega malo bolj vleče na desno, drugega malo manj; in drugič, ker me je zanimalo, kaj imata za povedati o ekonomiji, gospodarstvu, se pravi o tistem področju, ki ljudem prinaša resnično blaginjo. In oba sta me tudi tokrat prepričala, da sta zadrta socialista in da drži tista Hayekova: »If socialists understood economics they wouldn’t be socialists.«

Pravzaprav sta oba zastopala trdo levičarsko stališče, kot boljševiki pred 100 leti, ko so delavcem obljubljali, da bodo v socializmu vsi jedli breskve s smetano. A ko so se nekateri delavci odzvali, da oni ne marajo breskve s smetano, so dobili odgovor: »Ko pride revolucija, tovariši, boste vsi imeli radi breskve in smetano.« Povedano drugače. Marjan Šarec in Borut Pahor sta predstavila stališča, ki so svetlobna leta daleč od osebne in ekonomske svobode, obema niti zasebna lastnina in svobodno razpolaganje posameznika s premoženjem ni sveto. Taka večletna politika je pripomogla, da indeks demokratičnosti držav (Economist) Slovenijo uvršča med države s pomanjkljivo demokracijo. Takih držav je največ v tistih vzhodnih državah, kjer so najbolj vidni ostanki socializma. Ti ostanki se personalizirajo prek oseb, kakršen je denimo Borut Pahor, eden od članov zadnjega CK ZKS, ali Marjan Šarec, sicer bogaboječi človek, ki pa se je zelo navzel socialističnih pogledov na gospodarstvo.

Odmislimo njun odnos do NOB, sprave, cerkve in še česa, na podlagi katerega se večina (tako desnih kot levih) volivcev v resnici odloča, koga bo volila. Rajši si oglejmo nekatera ekonomska vprašanja, kjer bi moral ob njunih odgovorih vsak pravi desničar zastriči z ušesi in potegniti ročno zavoro. Ne gre samo za to, ali bi prodala NLB oziroma ali bi kupila nazaj Mercator, to so nianse; oba imata do fundamentalnih vprašanj trda levičarska stališča, ki so socialistična in škodljiva za vsako gospodarstvo. Vprašajte se, koliko socialističnih gospodarstev je bilo v zgodovini uspešnih? Nobeno! Niti eno! Zadnji primer umiranja levičarske ekonomije lahko v živo spremljamo v Venezueli. Pa ste slišali Pahorja ali Šarca, da bi rekla, socializem dokazano ne deluje, razvite države so postale bogate zaradi kapitalizma?

Poglejmo si vsaj dvoje njunih mnenj. Najprej minimalna plača. Tako Pahor kot Šarec je ne bi samo obdržala, ampak bi jo povečala. Aktualni predsednik, za katerim stoji naslednica partije, se je pohvalil, da je z njegovim ukrepom povečanja minimalne plače, ko je bil še premier, zadovoljna celo Levica Luke Mesca. Ni treba posebej poudarjati, da je tudi med levičarskimi keynesijanskimi ekonomisti malodane soglasje, da minimalna plača ne prinaša pozitivnih učinkov, ampak negativne. In da gre za ukrep politike, ki je zelo škodljiv za gospodarstvo vsake države. In da se obsedenost z minimalno plačo loteva tudi slovenske desnice (če ji sploh lahko tako rečemo), ki je predlani družno podprla sindikalni predlog. Ne predstavljam si podjetnika, da bi na volitvah obkrožil ali Pahorja ali Šarca; oba se zavzemata, da bi država določala plače v njegovem podjetju.

Drugi primer so davčne oaze, ki neposredno zadevajo zasebno lastnino, premoženje posameznika. Šarec tudi tiste ljudi (pustimo kriminalce, ki služijo z drogami, belim blagom, orožjem ali korupcijo), ki na podlagi pozitivne zakonodaje povsem zakonito prenesejo poslovanje svojega podjetja ali zasebno premoženje v države, ki so z davki prijazne do ljudi, označuje za ljudi, ki izigravajo zakonodajo. »Če je ta denar parkiran nekje drugje, potem od njega naša država nima nič,« pravi Šarec. Bi morala imeti? Bi si morala to kar prisvojiti? To je denar zasebnika. Z njim počne, kar si želi. Lahko ga prenese na Mars, če želi. In to države prav nič ne briga. Šarec celo pravi: »To je treba preprečiti!« Kako? Bo ponovno nacionaliziral premoženje? Bo kar vzel, ko bo na oblasti? Podobno meni tudi Pahor, ki sicer priznava, da taki ljudje »načeloma ne ravnajo nezakonito«, ampak: »To je zame nesprejemljivo.« In še: »Zaostriti je treba zakonodajo.« Halo? Za Pahorja je zakonito ravnanje nesprejemljivo!

Nobeden od obeh se ni zavzel za spoštovanje zasebne lastnine, do prostega razpolaganja s premoženjem, ki ga je posameznik zaslužil. Oba govorita, da je pač treba zaostriti davčno politiko, ker je država zelo šibka na področju izterjave davkov. Vsakega zasebnika (in desničarja) mi moralo zelo skrbeti ob takih izjavah. Zato se primite za denarnice, če bosta zares zastopala taka stališča; izvršne moči sicer kot predsednika ne bosta imela, toda njuno mnenje in stališče zelo šteje. Ekonomska svoboda (posameznika) je pogoj vsake demokracije.

In ne gre zgolj za ekonomska vprašanja, gre tudi za spoštovanje in razumevanje temeljnih človekovih pravic. Človekove pravice so absolutne, so neposredno uresničljive. Pri človekovih pravicah ni progresivnosti, ni besede „ampak“, ki jo Pahor zelo pogosto uporablja. Se je letos oglasil v bran Bernardu Brščiču, ko se je tako z leve kot z desne po njem vsulo, ker si je drznil podvomiti v holokavst? Ne. Z Brščičem se lahko strinjamo ali ne, lahko pljuvamo po njem in ga žalimo, toda odrekati mu pravico, da pove, kaj si misli o holokavstu, in zaradi teh stališč nadenj pošiljati organe pregona, je nesprejemljivo. Pahor je zamudil lepo priložnost, da se jasno postavi v bran svobode govora kot temeljne človekove pravice. Prav nič drugače ni s Šarcem. Oba človekove pravice razumeta progresivno, kot ustrezajo času in prostoru. In sistemu. Že zaradi tega je za desne volivce veliko vprašanje, ali naj sploh gredo na volišča. Kogarkoli bodo namreč obkrožili, bodo oddali svoj glas človeku, ki ne razume človekovih pravic kot absolutnih pravic, ki so dane vsakemu človeku že s tem, ko živi. Kogarkoli bodo obkrožili, bo to strel v lastno koleno. Tako Šarec kot Pahor imata namreč hude težave z razumevanjem človekovih pravic, čeprav so v resnici, kdor to želi, enostavne za razumeti.

In da smo si na jasnem. To ni poziv k bojkotu. Vsak naj se sam odloči, ali bo šel na volišče. Toda na letošnjih predsedniških volitvah smo prvič doživeli, da so tisti, ki so napovedali, da ne bodo odšli na volišče, označeni za sovražnike demokracije, anarhiste. Halo?! Drage moje in dragi moji, ravno s tem, ko ti nekomu odrekaš pravico bojkota volitev, mu odrekaš pravico do svobodne odločitve. In ko mu odrekaš pravico, da to javno pove in pozove ljudi, naj ti sledijo, mu odrekaš pravico do svobode govora. In naprej. Pravica do glasovanja vključuje tudi pravico, da ne glasuješ. Pravica, da ne glasuješ, je namreč stranski učinek volilne pravice. Kot je denimo sovražni govor (karkoli že to pomeni) stranski učinek svobode govora. In pika.

Advertisements

Christine Tasin o potrebnem uporu proti islamizaciji: Ali bomo zmagali ali pa bomo umrli!

Značke

Bernard Brščič, Christine Tasin, EU, Francija, islamizacija, islamofobija, muslimani, Pierre Cassen, politična elita, Resistance Républicaine, Riposte laïque

Francozinja Christine Tasin, ustanoviteljica spletne strani Riposte laïque in predsednica Resistance Républicaine, ki je pred leti razburila levičarje z izjavo: »Islamofobna sem, pa kaj potem?«, je spet v središču pozornosti. Tokrat je upokojena učiteljica, ki jo imajo za francosko Oriano Fallaci, multikulturneže na pomirjevala spravila zaradi govora ob 10. obletnici portala Riposte laïque, kjer je pozvala k uporu in boju proti islamu in pokvarjeni evropski politični eliti.

Nekaj poudarkov iz govora Tasinove, ki ji je po stališčih v Sloveniji podoben odlični Bernard Brščič (sovražniki svobode govora in razne »paznice s Petrička« ga zmerjajo z neonacistom).

Na začetku je bila beseda. Na začetku Riposte laïque je bila beseda Pierra Cassena. Pred desetimi leti, bilo je avgusta 2007, sem prejela telefonski klic od človeka, ki je urejal »ResPublico«. Dejal mi je: »Začel bom izdajati nov spletni časopis – Riposte laïque. Želim si, da se pridružiš redakciji. Všeč mi je tvoj slog. Vprašala sem ga, o čem bo ta portal. Dejal je, da je zjutraj govoril z mojim prijateljem Fannyjem Truchelutom. Rekla sem: »Bingo!« Vprašala sem ga po politični usmeritvi portala. Dejal mi je, da je za zvezo republikancev, da pa so pri njem ljudje z leve in z desne, skupno jim je, da so proti islamu. Spet sem rekla: »Bingo!« In tako se je začelo popotovanje, ki traja že deset let.

(…)

Razmere postajajo tako katastrofalne, da bo čez deset let v Franciji toliko muslimanov, toliko dvoličnežev in toliko priseljencev, da Francozi ne bomo več v večini. Če rečem, da so razmere katastrofalne, vem o čem govorim. Toda o kom govorim? Govorim o ljudeh, nekaj sem pisala o tem, ki so za poceni bencin pristali na priseljevanje in islamizacijo. To je Evropska unija, to so naše elite, toda obstaja še en dan v zgodovini, ki ga pozna zelo malo ljudi. S tem dnem bi rada opozorila tiste med nami, ki trdijo, da muslimani niso odgovorni, da so odgovorne samo naše elite, ki jim gre za lastne koristi. 5. januarja 1986 je bil v Libiji tajni sestanek, ki se ga je udeležilo pet tajnih služb petih arabskih držav. Te države so bile Irak, Egipt, Savdska Arabija, Libija in Alžirija. Pet držav. In kaj so sklenili na tem ultra tajnem sestanku? Da bodo spodbudili načrtno invazijo na Evropo, predvsem na Francijo, in jo islamizirali. Za ta sestanek so naši voditelji vedeli, vsi so vedeli zanj, o tem so nekaj dni kasneje govorili na Elizejskih poljanah. In kaj so naši voditelji naredili, da bi se borili proti sklepom sestanka? Na stežaj so odprli vrata. Odprli so jim vrata, čeprav so vedeli, da nas bodo napadli, da želijo zasesti našo deželo. Zato so odgovorni oboji: naši izdajalci, islamo-kolaboranti, in seveda muslimani iz islamskih držav. Nihče od teh ni 5-leten otrok, da ne bi vedel, kaj dela. Odgovorni so za svoja dejanja. In med nami so danes tisti, ki verjamejo, da migranti prihajajo med nas samo zaradi spremembe zraka; morda, naj jih vprašajo. In manipulirajo. In če smo obsojeni na to, da nas napadajo, naše elite nosijo velik del krivde.

(…)

Ta teden so me spet klicali na policijo. V Parizu obstaja tožilec, odvetnik. Liga za človekove pravice in Francoska muslimanska bratovščina me tožita zaradi moje knjige z naslovom »Morilci ubogajo Koran«. Preganjana sem zaradi »spodbujanja sovraštva«, zato ker sem povzela tisto, kar je zapisano v Koranu. Kako nas ubijajo. Kako bodo to naredili. Kako se mi s tem soočamo in kaj lahko storimo. Samo en odgovor je, ker država ne naredi prav ničesar: Ne moremo se več zanesti na politike, vsaj zdaj ne. Dejstvo je, da smo izključno mi tisti, ki lahko kaj naredimo.

(…)

Kaj lahko naredimo? Bomo predlagali. Natisnili smo letake, zato vas prosimo, da jih vzamete 1000, 2000 ali 3000 in jih razdelite ljudem v nabiralnike. Tisti, ki si tega ne upajo, naj vzamejo letak ali dva, dajo v pismo in pošljejo. To je pismo vsem francoskim ljudem. To je naša zadnja priložnost. Naj se letak znajde na vsaki mizi. Pravimo: »Samo Francozi lahko rešijo Francoze!« Pred desetimi leti, ko smo naredili spletno stran Riposte laïque smo zveneli kot alarm. Danes se je vse, kar smo napovedali, tudi zgodilo: vse več je terorističnih napadov v Franciji, vse več jih je v Evropi, islamizacija ne jezdi več, ampak galopira. Burke postajajo del običajnega dne, džamije zmagujejo, mesarji ponujajo halal in ga menjajo za naše tradicionalne jedi. In tako naprej. Preberite letak! Ne bo vam vzelo preveč časa; tega nam primanjkuje. Prebrati vam želim le zadnji odstavek.

(…)

Pridružite se našemu uporu, kolikor se lahko! Pridružiti se pomeni narediti nekaj. Če nas ne poznate, berite naše portale. Delite informacije, ki so na naših spletnih straneh – tako na Riposte laïque kot na Resistance Républicaine. Delajte več, kot ste do zdaj, obveščajte se med seboj. Pomagajte nam, da nadaljujejo z delom, da obstanemo; pomagajte nam s prispevki, da plačamo naše računalnikarje, naše odvetnike, naše shode, naše letake. Pripravite se, da se soočite z vojnimi dejanji proti naši državi in našim prebivalcem. Zapomnite si: mrtev odpor je zaman. Naša prva naloga je, da ostanemo živi in vztrajamo, dokler so živi naši ljudje.

(…)

Pridružite se naši mreži aktivnih upornikov, pišite na naslov Résistance Républicaine in vzpostavili bomo stik z vami. Pozivam predvsem mlade.

(…)

Žal mi je, da sem to popoldne začela z govorom, ki je mogoče grob ali vznemirjajoč, toda prihodnost naše države in naših otrok je izključno v naših rokah. Ali bomo zmagali ali pa bomo umrli.

Govor Tasinove si lahko ogledate na You Tubu.

Zadnji „modni krik“ levice so obtožbe z antisemitizmom

Značke

antifa, antisemit, antisemitizem, Bernard Brščič, Evropska komisija, Evropski parlament, Frans Timmermans, George Soros, Karl Marx, levičar, rasist, Robert Waltl, Viktor Orban, Žid

Nekoč sem napisal, bilo je v času največjega vala samooklicanih beguncev čez Balkan, da je obramba pred obtožbami rasizma kot hoja med kapljami. Se pravi – (skoraj) nemogoča. Na nesrečo levičarjev, ki so po dolgem in počez opletali in obtoževali z izrazi, da ne napišem žaljivkami, kot so rasist, ekstremist, nacist, ksenofob in fašist, je ostrina izrazov topela iz dneva v dan. Zato je bilo potrebno najti novo besedo, s katero bodo označevali svoje ideološke nasprotnike. Zadnji krik tovrstne levičarske mode je obtožba, da je nekdo antisemit.

Danes so antisemiti vsi, ki ne sprejemajo krivde prejšnjih generacij za pogrom Židov. Če ne sprejmeš tega križa, pomeni, da ne sprejemaš uradne razlage zgodovine. In če ne sprejemaš uradne razlage zgodovine, zanikaš holokavst. Če zanikaš holokavst, si nacist. In če si nacist, si, kakopak, tudi rasist, ksenofob in fašist. Skratka obtožba za antisemitizem je postala nadvse prikladna, da se nekoga, ki se s tabo ne strinja in ima drugačen pogled, obtožiš vsega hkrati: rasizma, ksenofobije in fašizma, za nameček pa še homofobije, transfobije in še česa.

Dokler tako obkladanje ostane na ravni medosebne komunikacije na družbenih omrežjih ali debate med posameznimi mediji, lahko človek le zamahne z roko – komu mar. Ko pa izrazi postanejo del besednjaka politikov za obračunavanje z drugače mislečim na nacionalni ali mednarodni ravni, postane vsa zadeva skrb vzbujajoča. Tak primer je podpredsednik Evropske komisije Frans Timmermans, nizozemski politik in levičar, ki je predsednika madžarske vlade Viktorja Orbana obtožil antisemitizma. Zakaj? Orban je v Evropskem parlamentu dejal, da je George Soros „ameriški finančni špekulant, ki napada Madžarsko“ in ki je uničil življenja milijonov Evropejcev.

Pozoren bralec je seveda opazil, da Orban ni ne omenil Židov, niti ni omenil, da je Soros Žid. Kljub temu to ni preprečilo Timmermansu, da na novinarsko vprašanje, ali bi Orbanove komentarje označil za antisemitske, odgovoril pritrdilno. Kar pomeni, da je dovolj, da na katerikoli način kritiziraš neko osebo, ki je židovskega porekla, in že si antisemit. Samo spomnite se besed Bernarda Brščiča, za katere je bil obtožen antisemitizma. Brščič je lahko danes prav vsak izmed nas. Vsa stvar gre namreč v smer, da bo dovolj, da boš rekel, da so predstave Roberta Waltla v Mini teatru slabe (ne glede na to, da se o okusih ne razpravlja, saj ima vsak drugačnega), pa boš čez noč postal antisemit.

Waltl je Žid in vodi Judovski kulturni center; zadnje čase je v soju žarometov, ker je napovedal tožbo zoper Brščiča. In če sledimo logiki “uglednega” Timmermansa, boš po novem kritiziral židovstvo, če boš kritiziral Waltla. To je sicer zelo sprevržena logika, ki pa postaja povsem legitimna v levičarskih političnih krogih, nanjo niso imuni tudi na desnici. Gre za perfidno tehnologijo, ki so jo antifašisti razvili za politično, kulturno in osebno diskreditacijo ljudi, ki mislijo drugače; predvsem s svojo glavo. Antisemitizma te obtožujejo ljudje, katerih večina je v svojih diplomskih, magistrskih ali doktorskih nalogah vsaj enkrat omenila Karla Marxa ali se nanj celo sklicevala. In Marx je bil deklarirani antisemit. In končno, antisemitizma te obtožujejo ljudje, ki slavijo in glorificirajo sistem, ki je Žide preganjal. Ne mislim na nacizem, ampak na socializem, ki je svoj antisemitizem skril pod krinko pregona kapitalistov, se pravi lastnikov proizvodnih sredstev.

Formula levice je sila preprosta. Če si levičar, si lahko antisemit, kolikor si duša in srce poželita, če nisi levičar, postaneš antisemit ne glede na to, kaj delaš in govoriš. Čeprav, kako ironično, so Izraelce in Žide prav levičarji še nedavno obtoževali nacizma.

Svoboda govora: Robert Waltl vs. Bernard Brščič

Značke

Al Kaida, Avstralija, Balkan, Bernard Brščič, Boris Cipot, David Irving, demokracija, Draža Mihailović, Ernst Zuendl, Goli otok, Guardian, Harry Truman, holokavst, Irena Šumi, komunisti, Michael Moore, Mini teater, muslimani, New York Times, Nova24TV, partija, partizani, Reporter, Robert Faurisson, Robert Waltl, Sava, Sreda v sredo, svoboda govora, Sylvia Stolz, Tacen, Tito, ZDA, Židi, četniki

Za začetek vam bom povedal dve zgodbi. Prva gre takole. Med letoma 1943 in 1944 so zavezniški piloti skoraj dnevno bombardirali nemške rafinerije nafte v Romuniji. Protiletalska obramba jih je veliko sestrelila, zato so zasilno pristajali na območju Srbije. V tako imenovani Operaciji Halyard (ali Operacija zračni most) so jih reševali četniki Draže Mihailovića, medtem ko Titovi partizani niso le opazovali, ampak so celo Nemcem sporočali položaje četnikov in ameriških pilotov. Po vojni je ameriški predsednik Harry Truman generala Mihailovića zaradi „neustrašnih četniških enot“, ki so poskrbele, da so bili ameriški piloti „varno vrnjeni enotam Združenih držav Amerike“, posmrtno odlikoval. Komunisti so Dražo Mihailovića ubili, zasluge za vse rešene pilote zavezniških sil med 2. svetovno vojno pa pripisali sebi. Kdor je podvomil v to „sveto resnico“, je bil v najboljšem primeru preganjan zaradi „verbalnega delikta“ po zloglasnem 133. členu, drugače je končal v ječi ali na Golem otoku. Ta partijska resnica je veljala desetletja, šele po demokratizaciji Balkana je na dan prihajala tudi drugačna. Partija dogodkov med vojno ni samo drugače interpretirala in dovolila eno samo „Resnico“, ampak je potvarjala (ali zamolčala) dejstva.

Čeprav nekateri menijo, da sta dejstvo in resnica eno in isto, temu ni tako. Dejstvo ima namreč lahko več resnic in vse so prave. O tem govori druga zgodba. Kot najstnik sem rad poslušal pripovedovanja starejših. Nekoč so povedali anekdoto o nekem akademskem slikarju po drugi svetovni vojni. Lepega dne je naročil študentom, naj vzamejo platna in barve. Peljal jih je v Tacen pri Ljubljani, polovico jih je razporedil na eno stran Save, polovico na drugo stran Save. Rekel jim je, naj čimbolj realistično naslikajo skalo, ki je štrlela sredi reke. Ko so končali, prav nobena slika ni bila podobna drugi, še manj enaka. Vsi so sicer naslikali skalo (prvo dejstvo) in reko okoli nje (drugo dejstvo), toda med seboj so se razlikovale po obliki skale (več resnic), barvi skale (več resnic), barvi reke (več resnic), valovanju reke (več resnic) in še v tisočih podrobnosti. Katera slika je bila prava? Vse. Vsi so naslikali skalo in okoli nje reko, a tako, kot so videli, saj so slikali iz različnih kotov. Eden je pač videl samo osenčeni del skale, drugi tisti del, ki je bil obsijan s soncem, zato je bila tudi barva skale iz različnega kota različna. No, prišel je zaplet. Eden od študentov je doma očitno povedal, da so v Tacnu „slikali različne resnice“. Ker sta bila njegova starša po naključju partijska mogočneža, sta dosegla, da je bil profesor slikarstva zaslišan, češ naj pove, kaj je mislil s tem, da ima določeno dejstvo več resnic. Bil je to tipičen totalitarni obrambni refleks komunističnih veljakov, ki so priznavali eno samo zveličavno resnico, saj so sami pri sebi vedeli, da je resnic o drugi svetovni vojni in revoluciji po vojni več.

Obe zgodbi imata vzporednice z grožnjo direktorja Judovskega kulturnega centra (in enega od šefov ljubljanskega Mini teatra, ki je, mimo grede, od leta 2003 iz žepov neto davkoplačevalcev pobral 6,2 milijona evrov) Roberta Waltla političnemu analitiku in publicistu Bernardu Brščiču, da ga bo tožil. Brščič si je drznil omeniti holokavst, za katerega očitno velja ena sama resnica, v katero se ne dvomi, katero se ne postavlja pod vprašaj, o kateri se lahko govori samo na način, kakršnega predvideva uradna verzija zgodovine. Celo več. Antropologinja Irena Šumi, ki je takoj vzela v bran Waltla, sicer slovenski javnosti znana po tem, da ji je portal nacionalne televizije dal prostor, kjer postavlja pod vprašaj slovenski narod, pravi, da je prepovedano o holokavstu dvomiti tudi v znanstvenih študijah (zadnji odstavek tukaj). Ali vas to ne spominja na inkvizicijo, ki se je spravila na Galilea, katerega največja „napaka“ je bila njegova izjava, da se lahko razlagalci Biblije motijo? Povedano drugače. Če ti znanstvena študija pokaže o holokavstu drugače, kot o njem menijo njegovi razlagalci tipa Robert Waltl, je to zločin, znanstveno „opletanje s sovraštvom“, „razpihovanje strahu in sovraštva“ ali netenje sovraštva.

Kaj potem reči o Američanih, od katerih 3 milijone zanika holokavst, okoli 24 milijonov pa dvomi, da se je zgodil. To je namreč pokazala študija judovskega centra, o njej je pisal New York Times. Je ta raziskava netenje sovraštva? Bodo vse te Američane, ki zanikajo ali dvomijo o holokavstu, poslali v zapor. Ali raziskava Anti-Defamation League (ADL), ki je pokazala, da 54 odstotkov svetovne populacije sploh ne ve, da se je holokavst zgodil. Ali britanska študija YouGov, o kateri je poročal Guardian in ki je pokazala za Žide očitno grozljivo realnost: skoraj polovica anketiranih se je strinjala z vsaj enim (od štirih) antisemitskih stališč; skoraj petina jih je bila prepričanih, da si Judje domišljajo, da so nekaj posebnega; petina je tudi prepričana, da so britanski Židi bolj zvesti Izraelu, kot Veliki Britaniji.

Seveda gre pri tem za vprašanje svobode govora. Ne morem reči, da Waltl in Šumijeva svobode govora ne priznavata, lahko pa se z gotovostjo trdi, da je ne razumeta najboljše. Podobno kot Partija, ki je trdila, da je Jugoslavija svobodna država, kjer velja svoboda govora. A, kakopak, hkrati tudi opozorila, da svoboda govora ni absolutna, ampak omejena. Da povem bolj razumljivo. Svoboda govora je veljala za hvaljenje Partije. Različni pridevniki pred Partijo ali vodstvom Partije na čelu s Titom (kot recimo, da je Tito „ljubičica bela“, „prinašalec miru“, neustrašni komandant“, Partija pa „avantgarda“, „nosilka razvoja“, „steber stabilnosti“) so pomenili „različnost mnenj“, kar je bil dokaz svobode govora. Vsaka kritika Partije ali Tita pa je bila zloraba svobode govora, kajti svoboda govora ni absolutna. Logično, mar ne. In naprej. Očitno je, da so glede holokavsta dovoljeni samo pravi pridevniki in stavčne zveze. Nekako takole. Holokavst je bil „grozljiv zločin“ (če rečeš, da je bil „samo“ zločin, si že sumljiv), ki so ga izvedli „hudobni nacisti“ (pridevnik „hudobni“ je obvezen) po rodu Nemci (tega absolutno ne smeš pozabiti omeniti), zato jih je treba še nadaljnjih sto generacij imeti pod nadzorom, jim vcepljati občutek krivde in iztrebiti nacionalni gen. Če k temu izliješ svoj gnus in gnev do tistih grdih, umazanih in zlih, ki ne mislijo tako, to ni samo stoodstotni, ampak tisočodstotni dokaz popolne svobode. Če pa uporabljaš besede kot „domnevni“, „mogoč“ in „neuradno“ ali se, Bog ne daj, sklicuješ na študije ali raziskave, ki niso na „pravi liniji“, te obtožijo zlorabe svobode govora, ki, kakopak, ni absolutna. O domnevnih židovskih teorijah zarote, o čemer sem pisal v tekstih Vzpon zla in Prevara s centralnimi bankami ali ustvarjanje denarja iz nič, samo naslednje. Da gre za teorijo zarote pravi večina tistih levičarjev (in tudi „žlahtnih desničarjev“), ki verjamejo režiserju Michaelu Mooru, da so 11. septembra 2001 ameriške tajne službe same porušile WTC dvojčka in da se v Pentagon sploh ni zaletelo potniško letalo. S tem zanikajo, da bi ZDA napadli skrajneži iz Al Kaide in da bi bili muslimani krivi za smrt 2.977 ljudi. Skratka, eno zanikanje je dovoljeno, drugo ni, vera v eno „teorijo zarote“ je dovoljena, v drugo ni.

Sicer je Waltl Brščiča obtožil še žaljenja. Brščič pravilno ugotavlja, da priznanje pravice, da nisi užaljen, pomeni konec svobode govora. Pravica biti užaljen je podobno kot sovražni govor – karkoli že to pomeni – stranski učinek svobode govora (o tem več v tekstu Stranki učinki) oziroma je njegova nujna (najbrž nezaželena) posledica. Če prepovemo njegove stranske učinke, potem nimamo več svobode govora, ampak tako svobodo govora, kot si jo je zamislila Partija ali kot jo razume Robert Waltl. Kako dobro razumejo svobodo govora, so pokazali Avstralci (Avstralija je, kot vemo, po vseh kazalcih ena najbolj svobodnih držav na svetu, Slovenija to ni). Tamkajšnji Inštitut za javne zadeve je zaradi naraščanja nezadovoljstva nad muslimani naročil raziskavo, ki je odgovorila na preprosto vprašanje: ali je za Avstralce svoboda govora absolutna pravica ali je ta pravica omejena s tem, da posameznik ali skupina posameznikov niso užaljeni. Kar 82 odstotkov Avstralcev je odgovorilo, da se jim zdi svoboda govora kot absolutna pravica bolj pomembna od morebitne užaljenosti posameznika ali skupine.

Za konec še to. Tudi podpora Kavarne Hayek Bernardu Brščiču se je znašla na tarči Roberta Waltla (na sliki z rdečo zvezdo in Svetlano Makarovič). Enako „sporen“ je Boris Cipot, ki je Brščiča intervjuval v oddaji Sreda v sredo. Kot tudi tisti maloštevilni mediji, ki so na svojih spletnih straneh bodisi objavili posnetek intervjuja (Reporter) ali so povzeli podporo Brščiču (Nova24TV in Demokracija). Kaj zdaj? Najbrž se ne bo zgodilo prav nič pretresljivega, z izjemo kratkega medijskega pogroma. Čeprav, malo pomislite, kako zanimivo bi bilo, ko bi se na sodišču „partizanski lutkar“ Waltl srečal s takim intelektom, kot je Bernard Brščič.

Odpiranje omenjenih tem je dobro za družbo; da se sooči sama s sabo in svojo zgodovino. Zakaj? Ko so zaradi zanikanja holokavsta obsodili Davida Irvinga, Ernsta Zuendla, Sylvio Stolz (njen epski govor najdete tukaj) in Roberta Faurissona, se je zanimanje za medvojno tematiko izredno povečalo. Ljudje so po spletu iskali alternativne vire za razlago (uradno priznane) zgodovine. In jih tudi našli. Bo zdaj Waltl povzdignil glas tudi zoper tiste, ki zaradi besednega dvoboja z Brščičem brskajo po spletu in skušajo sami poiskati, kdo ima bolj prav? Ja, ljudje naj si iz različnih virov sami ustvarijo mnenje. Vsiljevanje ene in edine zveličavne resnice pod grožnjo kazenskega pregona pomeni diktaturo, ki je na dolgi rok vedno znova in znova poražena.

Pogrom zoper Bernarda Brščiča: holokavst med mitom in neizpodbitno resnico

Značke

2. svetovna vojna, Adolf Hitler, Antony S. Sutton, Auschwitz, Ben Weintraub, Bernard Brščič, Bližnji vzhod, George Soros, holokavst, Judi, Luka Lisjak, MSM, nacizem, Robert B. Goldmann, Robert Waltl, Sreda v sredo, Židi

„Nemški narod je žrtev židovskega vsiljevanja in kurjenja možganov s tako imenovano holokavstologijo. Sprašujem vas, kaj ima moja generacija Nemcev s Kajnovim znamenjem genocida, domnevnega, oziroma holokavstom. Dejansko gre za zelo perfiden način Židov, da so želeli, pravzaprav, nemški um zapreti, ustvariti kolektivno krivdo in ustvariti načrt raznemčenja, razfrancozenja, razangleženja. In vzpostaviti to multikulti distopijo.“

Te besede je v oddaji Sreda v sredo izrekel politični analitik Bernard Brščič. In bil takoj deležen groženj direktorja Judovskega kulturnega centra Roberta Waltla: „ČISTI SOVRAŽNI GOVOR, KI GA MORA REGULIRAT DRŽAVA- SLEDI PRIJAVA NA DRŽAVNO TOŽILSTVO – Zanikanje holokavsta je po slovenski zakonodaji kaznivo dejanje. Sramota za človeka, ki misli, da je intelektualec.“ A Brščič mu ni ostal dolžan: „Pedrovski multikulti aktivist Waltl si domišlja, da bo ustrahoval Bernarda Brščiča. Ne bo. Kot to ni uspelo Klemenčiču, ne bo tudi njemu.“

Pustimo ob strani Waltla, ki očitno ne ve, kaj je svoboda govora. Tudi ne mislim polemizirati z vsemi tistimi, ki so na družbenih omrežjih Facebook in Twitter nad Brščiča pošiljali organe pregona. Kot denimo Luka Lisjak: „Smešenje holokavsta, ščuvanje k nasilju, širjenje idej o rasni večvrednosti. 297. člen KZ je jasen: zapor do 2 let!“ Taisti Luka Lisjak, ki se v Sloveniji sklicuje na veljavno slovensko zakonodajo, bi po drugi strani zanikal veljavni zakon, ki so ga o CEU sprejeli na Madžarskem. Ampak, saj veste, kako to gre in kako je s Sorosovimi vojaki: priznajo samo tisto zakonodajo, ki jim ustreza. Vse drugo je kršenje človekovih pravic, karkoli za njih že pomenijo.

Ni mogoče zanikati, da so bili Židi med 2. svetovno vojno deležni krutega preganjanja in nasilja (deležni so ga bili tudi Romi in predvsem balkanski narodi), a na tem mestu bi rad opozoril na mite o holokavstu. Prvi je mit o šestih milijonih pobitih Židih. Zakaj šest milijonov? Kako je mogoče, da so jih tako natančno prešteli? Število je resda zaokroženo, toda nihče natančno ne ve, ali so jih v resnici toliko pobili nacisti. Ali so jih pet ali pa mogoče celo sedem milijonov? To je podobno kot danes, ko Evropejce MSM prepričujejo, da ljudje na Bližnjem vzhodu umirajo zaradi vojne. Pa veste, kateri je v resnici najpogostejši vzrok smrti v na Bližnjem vzhodu? To so bolezni srca. A če se vrnem k šestim milijonom mrtvih Judov med 2. svetovno vojno. To številko so Židje pravzaprav potrebovali. Stare judovske prerokbe namreč pravijo, da se bodo Judje vrnili v obljubljeno deželo, ko bo jih šest milijonov manj oziroma jih bo šest milijonov izginilo v ognju. Zato je izraelski zgodovinar Tom Segev izjavil, da je številka šest milijonov bila poskus zgodbo o holokavstu spremeniti v državno vero. Šest milijonov naj bi jih v skladu s prerokbo izginilo v pečeh nacističnih taborišč. Novinar Robert B. Goldmann je zapisal, da brez holokavsta ne bi bilo judovske države. Temu je posvetil knjigo Ben Weintraub, češ da je holokavst judovska dogma, Židje pa so svet prepričali, da se v to dogmo ne dvomi, ampak se mora vanjo preprosto verjeti. Torej so se Židje lahko vrnili v sveto deželo šele potem, ko jih je bilo šest milijonov manj. Po prerokbi je bilo to čiščenje grešnih duš ljudi. Tako očiščeni so šli nazaj. Zato teorija zarote (če gre v resnici za teorijo zarote) pravi, da so prav Židje najbolj potrebovali svetovno vojno.

Drugi mit govori, da je od vsega začetka obstajal načrt, da nacisti iztrebijo Žide. Kar ne bo povsem držalo. Kalifornijski zgodovinar in ekonomist Antony S. Sutton razkriva, da so židovski bankirji financirali tako boljševistično revolucijo kot vzpon nacizma. Človek se vpraša, zakaj so pravzaprav financirali svoj holokavst. Odgovor je jasen. Brez holokavsta svet v času, ko je potekala dekolonizacija, nikoli ne bi pristal na judovsko državo Izrael.

Tretji mit pravi, da je bila večina Judov umorjenih v taborišču Auschwitz, kar ne drži. Samo eden od šestih Židov, ki so jih Nemci izgnali v taborišča, je umrl v Auschwitz, drugi v taboriščih kot so Sobibor, Belzec in Treblinka. A nekateri menijo, da jih je največ umrlo kot civilistov v vojni, ko je nemška vojska vdrla v Poljsko in Sovjetsko zvezo (pokol pri Babyn Yaru). Mrtvih Židov med 2. svetovno vojno je bilo 10 odstotkov med vsemi žrtvami oziroma okoli 15 odstotkov med vsemi civilisti. Največ žrtev med civilisti je 2. svetovna vojna zahtevala med Kitajci (okoli 15 milijonov).

In za konec največja uganka. Zakaj so Židje tako občutljivi, ko se pojavi kritika ali dvom v holokavst? Do leta 1945 je bila kritika dovoljena, od takrat naprej (predvsem na Zahodu) nič več; tudi če zelo nežno in previdno podvomiš v „svete resnice“ holokavsta, obstaja zakonodaja, ki to sankcionira po načelu: kdor kritizira Žide in dvomi v holokavst je antisemit. Ker je bil antisemit tudi Hitler, je tisti, ki kritizira ali dvomi nacist. In ker je nacist, je nevaren, saj teži k novemu holokavstu. Ta argumentacija je zelo učinkovita, saj velika večina ljudi niti ne pomisli, da bi javno spregovorila o holokavstu in vanj podvomila, kot je to storil denimo Bernard Brščič.

Taki ljudje naj bi bili po mnenju dušebrižnikov zelo nevarni revizionisti, ki jih je treba ustaviti in sankcionirati. Kar je zelo zanimivo. Po eni strani trdijo, da so dokazi o holokavstu tako trdni, da jih ni mogoče ovreči in da ga lahko zanikajo samo idioti, po drugi strani pa se teh idiotov bojijo in bi jih radi utišali. Ali to pomeni, da bodo v zaporu končali tudi ljudje, ki zanikajo take neizpodbitne resnice, kot sta denimo, da se Zemlja vrti okoli sonca ali da je Zemlja okrogla? Imate namreč ljudi, ki v to dvomijo. Še več. Obstajajo ljudje, ki menijo, da je Zemlja središče vesolja. Toda nikomur ne pade na pamet, da bi jih spravil na sodišče in obsodil, da zanikajo dokazana dejstva, ampak menijo, da gre za idiote, norce in debile. Torej, če so „revizionisti“ res idioti, ki zanikajo neizpodbitne resnice, potem niso nevarni in bodo pri ljudeh deležni zgolj posmeha ali pomilovanja. Če pa so nevarni, potem niso idioti. Vprašanje, ali mogoče ne vemo vsega in ali nam uradna zgodovina kaj prikriva, zato ni zgolj retorično.

Ubijalski davki*

Značke

Bernard Brščič, davki, Matej Lahovnik, minimalna plača, plače

»Če voziš avto, bom obdavčil cesto. Če poskušaš sedeti, bom obdavčil tvoj sedež. Če te bo preveč zeblo, bom obdavčil toploto. Če greš na sprehod, bom obdavčil tvoje noge. Zato, ker sem dacar,« so pred skoraj pol stoletja prepevali Beatlesi v legendarni pesmi Taxman, uvodne z albuma s pomenljivim imenom Revolver. Bil je to protest proti 95-odstotnem super davku levičarskega predsednika vlade Harolda Wilsona. Danes tako ubijalskih davčnih stopenj sicer na stari celini ni nikjer več, kljub temu pa so Evropejci na splošno bolj obdavčeni kot kadarkoli prej. In Slovenija je prej pravilo kot izjema.

Kot kažejo podatki Evropske komisije (EK), ima 28 držav Evropske unije 1.053 osnovnih davkov, kar pomeni, da ima vsaka država v povprečju 38 davkov. Največ jih imajo Danska (81), Italija (69) in Švedska (55), najmanj pa Estonija (13), Portugalska (19) in, ne boste verjeli, Slovenija (23). Kar seveda ne pomeni, da so to vsi davki. Na spletni strani Davčne uprave RS (Durs) je predpisano za državljane 16 osnovnih obveznih dajatev, za podjetja 19. Vendar tudi to ni vse, saj jih obstaja še cela vrsta, ki se različno imenujejo, vendar jih ne pobira Durs, temveč romajo na račune različnih državnih in javnih podjetij ter agencij. V vsakdanjem življenju jih drago plačujemo, ne da bi to sploh opazili, prešteti jih je skoraj nemogoče.

Visoko obdavčene plače

Davki, ki jih najbolj občutimo, so davčne obremenitve na prihodke iz dela. V primerjavi s 34 članicami OECD, se pravi državami, ki naj bi bile najbolj razvite ter načeloma zavezane demokraciji in prostemu trgu, ima Slovenija z 42,3-odstotno povprečno davčno obremenitvijo plač deseto največjo obdavčitev dela. Manjšo obdavčitev imajo denimo Danska, Švica, Poljska in Irska, večjo Belgija, Nemčija, Avstrija in Madžarska, sicer je povprečje OECD 35,9-odstotna obremenitev. Pri tem ne gre toliko za bolj razvite države od Slovenije, ki imajo sicer večjo obremenitev, a so tudi bolj produktivne, ampak za tiste države, s katerimi Slovenija konkurira za tuj kapital in investicije. To pa so Slovaška, Estonija, Poljska in druge nekdanje države vzhodnega bloka, ki so pri obdavčitvi plač cenejše. Povedano drugače: zaposlenim v cenejših državah ob enaki bruto plači ostane v denarnici več. Zato so tudi bolj privlačne za tujce. Če hoče denimo delodajalec visokokvalificiranega slovenskega inženirja plačati denimo 3.000 evrov neto, ga bo skupni strošek (bruto bruto plača) prišel nekaj več kot 6.500 evrov, medtem ko bi ga na Poljskem, ki ima tudi nižje dohodninske stopnje, stal nekaj več kot 5.000 evrov.

Borut Borštnik, direktor Zavoda mladi podjetnik, pravi, da so plače absolutno preveč obremenjene s prispevki: »Enostavno je razlika previsoka, to podjetja duši, predvsem mala in tista z nizko dodano vrednostjo. Naš sistem je tak, da delovno uspešnost, izobrazbo, pridnost bolj obdavči: več zaslužiš, več plačaš v obliki davkov in dohodnine. To bi bilo treba omejiti, recimo s socialno kapico.« Obremenitve pa so resnično velike. Celoten strošek delodajalca je ob zakonsko predpisani minimalni plači še dokaj znosen. Zaposlenemu od celotnega stroška delodajalca (916,20 evra) pristane v njegovi denarnici (brez dodatkov za malico in prevoz) 61,2 odstotka (560,41 evra). Potem pa začne naraščati. Pri neto plači 2.000 evrov je celotni strošek dela že prek 4.000 evrov, pri menedžerski plači, ki je recimo brez dodatkov 5.000 evrov neto, pa celoten strošek delodajalca presega 12 tisoč evrov, kar pomeni, da zaposlenemu ostane samo 41,6 odstotka celotnega zneska, ki ga plača podjetje. Te obremenitve še posebej zadenejo podjetnike, ki začenjajo s poslom, in mlade. »Za prve bi morali uvesti znatnejše olajšave za prvo, drugo in tretje leto poslovanja,« je prepričan Borštnik, pri mladih, ki prehajajo iz fakultet na trg dela, pa vzpodbuditi plačana pripravništva in zagotoviti štipendiranja.

Ubijalska dohodnina

Izjemno visoke so tudi davčne stopnje v dohodninskih razredih. Samo za akontacijo dohodnine gre pri prej omenjeni menedžerski plači četrtina celotnega stroška delodajalca (3.071 evrov), medtem ko pri minimalni manj kot šest odstotkov (54,32 evra). »Najučinkovitejši ukrep bi bilo znižanje 50-odstotne davčne stopnje v najvišjem dohodninskem razredu na predkrizno raven 41 odstotkov. Prejšnja Janševa vlada je ob uveljavitvi najvišje dohodninske stopnje povedala, da gre za začasen ukrep, sedaj pa se zdi, da levosredinske koalicije vidijo to kot trajen ukrep,« pravi ekonomist Matej Lahovnik. S to najvišjo dohodnino so danes obremenjene plače, ki presegajo 12 tisoč evrov bruto na mesec oziroma zaslužek, ki je večji kot 70 tisoč evrov neto na leto. »To obsega en odstotek davčnih zavezancev, v državni proračun pa se na ta račun steče 16 milijonov evrov letno,« je nedavno povedala državna sekretarka na finančnem ministrstvu Mateja Vraničar. Vendar levim strankam to ni dovolj. Združena levica predlaga, da bi se po najvišji stopnji obdavčili vsi, ki prejemajo več kot 3.100 evrov bruto na mesec oziroma nekaj manj kot 2.000 evrov neto.

Tudi pri najvišjih dohodninskih stopnjah je Slovenija v samem vrhu – tako med članicami OECD kot med državami Evropske unije, kjer spada med osem držav s stopnjo večjo kot 50 odstotkov. Za najvišji dohodninski razred je stopnja večja (po podatkih KPMG) samo na Švedskem (57 odstotkov), Danskem (55 odstotkov), v Španiji in Nizozemski (52 odstotkov) ter Finski (51 odstotkov), v Avstriji in Belgiji pa je enako kot v Sloveniji. So pa vse te naštete države (z izjemo Španije) daleč bolj razvite. In podobno kot pri davčnih obremenitvah dela oziroma plač imajo države, s katerimi Slovenija konkurira pri privabljanju tujega kapitala in investicij, te stopnje precej manjše: Češka (22 odstotkov), Slovaška (25 odstotkov), Poljska (32 odstotkov). »Slovenija ima daleč najbolj obdavčene dohodke visokokvalificirane delovne sile. Zato ni naključje, da uradni statistični podatki kažejo, da vse več visokokvalificiranega kadra zapušča Slovenijo, medtem ko se k nam priseljujejo pretežko manj kvalificirani,« opozarja Lahovnik. 

Dejstvo, da povprečni zaposleni v Sloveniji ustvari nekaj manj kot 40 tisoč evrov bruto dodane vrednosti, zadevo še otežuje, saj to povprečje sploh ne zadošča za dovolj dobro plačo za visokokvalificiran kader. Ampak plača ni edina težava in njena obdavčitev je samo ena od mnogih, ki vztrajno draži življenje vsakega davkoplačevalca. Plačujemo nepregledno množico davkov, ki se nalagajo eden na drugega. Že samo, če gremo v trgovino. V Financah (www.finance.si) so izračunali, da je bila potrošniška košarica življenjskih potrebščin, na podlagi katere Statistični urad RS (Surs) izračuna inflacijo, leta 2009 obdavčena 20,8 odstotno, danes je že 25,1-odstotno. In ker morajo ljudje jesti in piti, se ogrevati in voziti, vlada useka ravno tam, kjer je potrošnja nujna, tako rekoč življenjsko potrebna. Od leta 2009 do 2012 je država uvedla ali zvišala najmanj 12 davščin, dajatev, prispevkov ali kakorkoli je to pač poimenovala, ki so krepko zarezali v potrošniško košarico.

Požrešni energetiki

Poglejte samo račun za elektriko, ki ga dobite vsak mesec. Kaj naredite z njim? Priznajte, ošinete ga z enim očesom in plačate položnico. Če znesek slučajno bistveno odstopa od prejšnjih računov, se razburite, češ, banda, spet so podražili elektriko, v samo vsebino se večina ljudi sploh ne poglablja. Če bi se, bi bila jeza toliko večja, vzeti bi morali najbrž kakšno pomirjevalo. Na računu povprečnega gospodinjstva, ki znaša med 25 in 40 evrov, je dejanska poraba med četrtino in tretjino, vse drugo so dajatve – od omrežnine in dodatkov do prispevkov in trošarine. Povedano drugače. Od končne cene, ko plačate položnico, ste dali za porabljeno elektriko (ker ste kuhali, se greli, imeli prižgane luči ali ste gledali televizor) v nekaterih primerih samo 25 odstotkov, drugih 75 odstotkov vam poberejo, in sicer v treh delih.

Prvi je omrežnina in je drugo, prijaznejše ime za dajatev, da sploh uporabljate električno omrežje in do njega dostopate. S tem denarjem pravzaprav potrošnik financira vzdrževanje, upravljanje in gradnjo omrežja, kar pomeni, da potrošniki oziroma davkoplačevalci sami gradijo omrežje, iz katerega potem dobijo elektriko. Ob omrežnini plačate tudi dodatek oziroma prispevek za javno Agencijo RS za energijo (Agen) in Borzen. Obe sta v lasti države. Agen skrbi za konkurenčnost na trgu in se je sprva financirala iz proračuna, ker pa naj bi bila agencija neodvisna, se zdaj financira iz omrežnine. Borzen skrbi za usklajeno delovanje slovenskega elektroenergetskega sistema, karkorli že to pomeni.

Drugi del so prispevki in ostale dajatve. Gre za davkoplačevalsko podporo proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov in podporo proizvodnji elektrike z visokim izkoristkom (prispevek OVE + SPTE), ne da bi vas kdo kaj vprašal, ali se s tem strinjate. Potem je tu še prispevek URE. Večina misli, da gre za vzdrževanje električnega števca ali ure, je pa to v resnici dajatev za povečanje energetske učinkovitosti. Oba prispevka določa ministrstvo za infrastrukturo in prostor, zadnjega v tem sklopu (trošarina) ministrstvo za finance. Ko se vse to sešteje, se na to obračuna še davek na dodano vrednost (DDV). Torej, na povprečnem računu sta samo dve postavki, ki se nanašata na to, koliko elektrike v resnici porabite (obračun je narejen sicer za predvideno porabo), kar devet postavk pa je plačilo raznih (obveznih) dajatev, davkov, prispevkov. In potem se ne gre čuditi, da imajo v energetiki plače, ki so med najvišjimi v državi in tudi najhitreje rastejo. Po najnovejših podatkih statističnega urada so se plače v energetiki na letni ravni septembra dvignile za 9,5 odstotka in danes zaposleni v tej dejavnosti v povprečju dobijo 2.359,23 evra bruto, medtem ko je bila povprečna slovenska plača 1.519,32 evra, kar pomeni 0,8-odstotno rast. Vendar to še ni vse. Pri računu za elektriko se postavlja vprašanje, zakaj se na vse te dajatve obračuna še 22-odstotni DDV. Na ljubljanski Elektro Energiji (hčerinsko podjetje Elektro Ljubljana) pravijo: »DDV se zaračunava v skladu z veljavno zakonodajo s področja DDV.«

Rop pri bencinu

Podobni nesmisli za potrošnika, a zelo osmišljeno za državo, so pri ceni bencina. Pri litru, ki ga plačamo na bencinskem servisu, predstavlja strošek samega goriva 40 odstotkov končne cene, ki jo plača potrošnik. Vse drugo so prispevki, trošarina in takse. Na vse to potrošnik na koncu plača še DDV. Cena je trenutno 1,43 evra za liter 95-oktanskega neosvinčenega bencina, cena brez obračunanega DDV pa je 1,17 evra, kjer so všteti prispevek za zagotavljanje podpore proizvodnji električne energije, dodatek za zagotavljanje prihrankov energije, taksa CO2 in trošarina. Če na te predpisane dajatve, ki končajo v državni blagajni ali pa na računih državnih agencij, ne bi obračunali DDV, ampak samo na prodajno ceno bencina, bi za liter odšteli 1,29 evra, se pravi 14 centov manj. Marsikdo bo rekel, da je to malo, ampak pri sto litrih bencina to predstavlja 14 evrov. In naprej. Na letni ravni ob predpostavki, da povprečno vozilo prevozi 10.000 kilometrov s povprečno porabo 7 litrov bencina na sto kilometrov in da je v Sloveniji registriranih nekaj čez milijon osebnih vozil, to pomeni okoli 100 milijonov evrov.

Tudi pri tej ceni se postavlja vprašanje, zakaj se denimo na takso CO2 plača še DDV? Zato smo zadevo, zakaj mora potrošnik na nek končni davek, kot je okoljska taksa, plačati še 22-odstotni davek na dodano vrednost, kot da bi šlo za proizvodnjo ali dobavo blaga in storitev, želeli razčistiti. Na Zvezi potrošnikov Slovenije je Jasmina Bevc Bahar pojasnila, da se na zvezi z davki ne ukvarjajo veliko, zato tudi ne morejo odgovoriti in naj rajši vprašamo na davčno upravo ali pristojno ministrstvo. Z ministrstva za infrastrukturo in prostor, ki ima na spletni strani objavljen razrez cene bencina, so odgovorili, da za to vprašanje niso pristojni, zato so naše vprašanje odstopili ministrstvu za finance. S slednjega pa smo dobili odgovor, ki ga objavljamo v celoti: »V skladu z Zakonom o davku na dodano vrednost – ZDDV1, ki je v celoti usklajen z DDV direktivo, je davčna osnova za DDV vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je ali ga bo  prejel dobavitelj  ali izvajalec za opravljene dobave blaga ali storitev, vključno s trošarinami in drugimi davki, taksami, uvoznimi in drugimi dajatvami (v nadaljevanju dajatve), razen DDV. Pri opredelitvi, zakaj se dajatve vključujejo v davčno osnovo za DDV, kljub temu da ne pomenijo dodane vrednosti in v ekonomskem smislu ne predstavljajo dobavo blaga oziroma opravljanje storitev, je potrebno izhajati iz tega, da so te dajatve neposredno povezane z opravljeno dobavo blaga oziroma storitve in se zaračunavajo zaradi opravljene dobave in jih je zato potrebno všteti v davčno osnovo za DDV.« Torej, za državo je povsem normalno, da se davek obračunava podobno kot kvote na športnih stavah ali vplačila na sleparskih piramidalnih igrah, kjer na koncu dobi samo tisti, ki je na vrhu te piramide. V našem primeru je to država.

Novi davki

»Davki in prispevki so pri nas prohibitivno visoki in so ob poraznem stanju v pravosodju glavni dejavnik brezupnosti poslovnega okolja,« razlaga ekonomist Bernard Brščič. Po njegovo so davki samo simptom, saj je slovenska bolezen javna poraba. »Zgolj nevtralno prerazdeljevanje davčnih bremen, na primer od neposrednih k posrednim davkom, ne vodi nikamor,« je prepričan Brščič. Vendar nič ne kaže, da bi do tega prišlo. Vlada je sicer napovedala krčenje javne porabe, toda hkrati sprejema nove davke ali povišuje obstoječe. Tako kot pretekli četrtek.

Vlada je na predlog ministrstva za finance sprejela spremembi zakona o davku od prometa zavarovalnih poslov in na finančne storitve. V obeh primerih se bo stopnja davka dvignila s 6,5 odstotka na 8,5 odstotka. Sliši se malo – samo za dve odstotni točki, toda v resnici se je davek povečal za 30 odstotkov. Bravo! Ker bo ta davek na koncu tako ali tako prevaljen na potrošnike, je vprašanje, ali se je vlada iz čiste dobrote zadrževala, da davka niso povišali še za več. Recimo za 50 odstotkov na skoraj 10-odstotno stopnjo ali pa kar, kaj bomo malenkostni, za 100 odstotkov. Saj gre tako ali tako za majhne, majcene številke, a ne? No, s spremembo davka od prometa zavarovalnih poslov se bo v proračun vsako leto nateklo dodatnih 18,5 milijona evrov (zdaj na leto 62,9 milijona evrov), s spremembo zakona o davku na finančne storitve pa dodatnih 13 milijonov evrov (zdaj okoli 44 milijonov evrov).

Kaj bo v prihodnje, nihče ne ve. Vlada sicer obljublja, da ne bo novih davčnih obremenitev, vendar skoraj ne mine teden, ko se kaj ne bi spremenilo na področju davkov. In pri tem so še najmanj krivi uslužbenci Dursa, na katere se ljudje zaradi obdavčitev najpogosteje jezijo. Oni so samo izvajalci odločitev vlade, politika pa je tista, ki nalaga nova in nova davčna bremena. »V razmerah, ko znaša javna poraba 9,8 milijarde evrov ali kar 49 odstotkov bruto domačega proizvoda, javnofinančni prihodki pa 8,6 milijarde evrov, je nerazumno zmanjševati davke, ne da bi naslovili problem pretirane javne porabe. Znižanje davkov je nujno, a mora biti spremljano s še večjim znižanjem javne porabe, kar bi omogočilo postopno izravnavo proračuna. Preudarna strategija bi bila radikalno zmanjšati javno porabo in potem znižati davke,« prepričan Bernard Brščič.

*Tekst je bil objavljen v reviji Reporter 24. novembra 2014