Značke
ekonomija, kulturni marksizem, Levica, levičarji, Miha Kordiš, primitivno gospodarstvo, robert golob, socializem, Venezuela, Violeta Tomić

Eno je, ko levičarji (samo) govorijo o gospodarstvu in eksperimentirajo s svojim denarjem, nekaj povsem drugega je, ko se ekonomske politike izvajajo. Takrat začno vse loviti demoni in škodo občutijo vsi.
Z nastopom Golobove vlade, ki je najbolj leva po osamosvojitvi, se bo zgodilo nekaj slabega. In zaradi velike večine, ki so jo v te roke izročili volivci, je skoraj nemogoče, da bi se temu izognili. Ne gre samo za nesposobnost in neznanje, v igri sta tudi zlonamernost in maščevanje, ki ga podžigajo poulični »prebujenci« (wokeism) s svojimi viktimizirajočimi in moralizirajočimi klišeji, kako (skrajna) desnica uničuje socialno državo in z nižanjem davkov pomaga bogatim, da postanejo še bogatejši. Svoj moralni in materialni vakuum gradijo na zelo spolzkem terenu, na nestabilnem pesku, zgodovino kot učiteljico ne samo, da zavračajo, ampak jo popravljajo v skladu z novodobnimi normami. Njihov izbrani maziljenec, ki bo spremenil svet po njihovi podobi, bo služil vsem, pravijo, saj bi brez njega ostali na poti do cilja.
Dvajseto stoletje je na zelo krvav in trd način dokazalo, da marksistično gospodarstvo, nad katerim se navdušujejo in so z njim okužili tudi novo slovensko vlado, ne deluje. Največji tovrstni eksperiment v zgodovini človeštva (od Sovjetske zveze do Jugoslavije) je propadel, jasno je dokazal in pokazal, kaj se zgodi, če o ekonomiji odločajo ljudje, ki zanjo niso usposobljeni. Ni po naključju podnaslov tega bloga misel Hayeka: Če bi se socialisti spoznali na ekonomijo, ne bi bili socialisti.
Nedavno sem v intervjuju za Portal24 omenil, da novodobni levičarji, ki so zrasli z ideologijo kulturnega marksizma, stremijo k nekakšnem romantičnem socializmu, da bi si vsi med seboj vse delili in živeli kot velika družina. To je bilo možno, ko je bilo človeštvo na stopnji lovcev in nabiralcev, ki so živeli v majhnih skupinah, sestavljenih večinoma iz sorodnikov. Ameriški ekonomist Paul Harold Rubin temu pravi »primitivna ekonomija prebujene levice«. Tudi Marxov ekonomski sistem, ki je gospodarstvo opredeljeval kot konflikt in ne kot sodelovanje med delom in kapitalom, se je oziral na plemenske družbe daleč v preteklosti. Po njegovo so bogati obogateli zato, ker so izkoriščali revne delavce. Njegova teorija, kako to uravnotežiti (igra ničelne vsote), se je izkazala za napačno. Tudi eksperiment jugoslovanskih komunistov s samoupravljanjem je klavrno končal.
Rubin pravi, da je bila »ljudska ekonomija« možna v določeni stopnji evolucije, ko je bilo malo kapitala in je bil svet skoraj brez specializacije poklicev. S hitrim razvojem v zadnjih stoletjih in pojavom kapitalističnih ekonomij, ko je Adam Smith dokazal, da je kapital produktiven in da lahko delo in kapital sodelujeta pri povečanju dohodka (predvsem pa, da zapleteno gospodarstvo lahko deluje samo, brez da bi se kdo vmešaval s centralnim planiranjem), je to primitivno teorijo znova populariziral Marx. Čeprav je za seboj pustila opustošenje in povzročila revščino v številnih državah, se, kot pravi Rubin, »pripadniki prebujene levice želijo vrniti k politikam, ki temeljijo na primitivnem ekonomskem razmišljanju«.
Ekonomsko politiko »prebujenih« spodbujajo teorije spolnih, rasnih in drugih kvot, ki jih morajo podjetniki upoštevati. Če k temu dodamo visoke davke, s katerimi merijo na bogatejše (ki so tako ali tako največje zlo, namesto da bi jih prepoznali kot podjetne, ki dajejo delo tisočim in lajšajo življenje milijonom), regulacijo po dolgem in počez ter poskuse nadzora nad cenami je cilj en sam – ponovna oživitev primitivnih ekonomij. Težava je domišljanje »prebujenih«, da svet razumejo bolje, kot vsi ostali. Podrejanje tej (v svojem bistvu) avtoritativni ideologiji pomeni biti na avtocesti v propad. Kar se že dogaja.
Sodobna levica tudi ni zmožna soočiti argumentov, ki so na strani prostotržno razmišljujočih. Kakorkoli obrnete, zgodovina 20. stoletja je ponudila dovolj trdnih in lahko preverljivih dokazov, da desničarske ekonomske politike (kapitalizem, če želite) delujejo. Analitičarka iz Dun & Bradstreeta Prachi Juneja v Vodniku po ekonomskih študijah dobro opiše levičarske teorije o gospodarski rasti.
Tipično sklepanje sodobnih levičarjev je, da na potrošniškem trgu, ki ga večinoma sestavljajo ljudje, ki vsak mesec za preživetje porabijo celo plačo, bogati porabijo veliko manj kot revni. Njihovo razmišljanje je, če bi šel del dohodka od bogatih k revnim, bi slednji več potrošili, s tem bi se povečala gospodarska rast. Zato zagovarjajo politike, kot je minimalna plača, davčne olajšave za ljudi z nižjimi dohodki in še kaj bi se našlo. Levičarski ekonomisti predpostavljajo, da bo bogatim dejansko bolje dajati višje plače. To je zato, ker bodo dobili majhen delež rastočega gospodarstva namesto večjega deleža stagnirajočega.
Juneja meni, da bi taki ukrepi povzročili zmanjšanje gospodarske rasti, ker so v nasprotju z osnovami ekonomije. Če se delavcem na silo dodeli večji delež in kapitalistom odvzame njihov delež, bodo upočasnili proizvodnjo. Zakon ponudbe kaže, da dobavitelji proizvedejo več, če zaslužijo več dobička na enoto. Vendar pa tudi manj proizvajajo, če se njihov dobiček zmanjša. Torej, čeprav bi se plače posameznih delavcev lahko povečale, bi se lahko število zaposlenih delavcev zmanjšalo. Posledično bo znesek denarja, dodeljen revnemu in srednjemu razredu, ostal enak ali pa bo celo manjši. »Te politike so del lažne blagovne znamke ekonomije, katere pravi namen je pridobiti politično kilometrino,« zaključi Juneja.
Te »lažne blagovne znamke ekonomije« Golobova vlada predlaga kot rešitev za vse, kar naj bi povzročila desnosredinska Janševa vlada. Interventni zakon, s katerim naj bi rešili nujne težave v zdravstvu, je že korak v to smer. Jasno je, da ne gre za interventni zakon, ampak za zakon, ki bo pravna podlaga za polmilijardni eksperiment boljševizacije zdravstva. Vprašanje je, kako daleč bo šla ta vlada. Trenutno se nam ne obeta nič dobrega. Bojim se, da bodo z eksperimentom v zdravstvu dosegli to, da bomo na koncu zdravniško pomoč vsi iskali pri vaških zdravilcih. Upanje, da mogoče le ne bo tako hudo in tiščanje glave v pesek ne bosta pomagala. Noj se s tem ne zaščiti pred nevarnostjo.
Se spomnite Venezuele v tem stoletju in eksperimenta Huga Cháveza, ki si je postavil prednostno nalogo, da s kolektivizmom odpravi revščino? Vsi levičarski intelektualci in modni ekonomisti so ga hvalili, poslanca Levice Violeta Tomić in Miha Kordiš sta celo odpotovala (na učno ekskurzijo) v Venezuelo. Po propadu so vsi iskali zapletene izgovore izgovore, češ da v Venezueli ni bil pravi socializem. Ideja je bila sicer dobra, prenos zamisli v prakso pa slab, je najpogostejše opravičilo. In, kakopak, zarota kapitalističnih in imperialističnih ZDA.
V Sloveniji bo poleg »dobrih idej, a slabe izvedbe« kriva še desna opozicija. Jasno. Levica je vedno živela od etiketiranja drugih in njej lastnih fantazij, neverjetna je njihova sposobnost reinkarnacije zgrešenih doktrin in politik. Še bolj nerazumljivo je obnašanje volivcev, ki vedno znova nasedejo iluzijam izkrivljenih stališč, čeprav bi jim moralo biti še od prej jasno, da prav nobena levičarska shema ne deluje.