Golobova vlada in primitivna ekonomija prebujene levice: zakaj načrti leve koalicije ne morejo delovati in bodo (po povzročitvi velike škode) zagotovo klavrno končali

Značke

ekonomija, kulturni marksizem, Levica, levičarji, Miha Kordiš, primitivno gospodarstvo, robert golob, socializem, Venezuela, Violeta Tomić

Eno je, ko levičarji (samo) govorijo o gospodarstvu in eksperimentirajo s svojim denarjem, nekaj povsem drugega je, ko se ekonomske politike izvajajo. Takrat začno vse loviti demoni in škodo občutijo vsi.

Z nastopom Golobove vlade, ki je najbolj leva po osamosvojitvi, se bo zgodilo nekaj slabega. In zaradi velike večine, ki so jo v te roke izročili volivci, je skoraj nemogoče, da bi se temu izognili. Ne gre samo za nesposobnost in neznanje, v igri sta tudi zlonamernost in maščevanje, ki ga podžigajo poulični »prebujenci« (wokeism) s svojimi viktimizirajočimi in moralizirajočimi klišeji, kako (skrajna) desnica uničuje socialno državo in z nižanjem davkov pomaga bogatim, da postanejo še bogatejši. Svoj moralni in materialni vakuum gradijo na zelo spolzkem terenu, na nestabilnem pesku, zgodovino kot učiteljico ne samo, da zavračajo, ampak jo popravljajo v skladu z novodobnimi normami. Njihov izbrani maziljenec, ki bo spremenil svet po njihovi podobi, bo služil vsem, pravijo, saj bi brez njega ostali na poti do cilja.

Dvajseto stoletje je na zelo krvav in trd način dokazalo, da marksistično gospodarstvo, nad katerim se navdušujejo in so z njim okužili tudi novo slovensko vlado, ne deluje. Največji tovrstni eksperiment v zgodovini človeštva (od Sovjetske zveze do Jugoslavije) je propadel, jasno je dokazal in pokazal, kaj se zgodi, če o ekonomiji odločajo ljudje, ki zanjo niso usposobljeni. Ni po naključju podnaslov tega bloga misel Hayeka: Če bi se socialisti spoznali na ekonomijo, ne bi bili socialisti.

Nedavno sem v intervjuju za Portal24 omenil, da novodobni levičarji, ki so zrasli z ideologijo kulturnega marksizma, stremijo k nekakšnem romantičnem socializmu, da bi si vsi med seboj vse delili in živeli kot velika družina. To je bilo možno, ko je bilo človeštvo na stopnji lovcev in nabiralcev, ki so živeli v majhnih skupinah, sestavljenih večinoma iz sorodnikov. Ameriški ekonomist Paul Harold Rubin temu pravi »primitivna ekonomija prebujene levice«. Tudi Marxov ekonomski sistem, ki je gospodarstvo opredeljeval kot konflikt in ne kot sodelovanje med delom in kapitalom, se je oziral na plemenske družbe daleč v preteklosti. Po njegovo so bogati obogateli zato, ker so izkoriščali revne delavce. Njegova teorija, kako to uravnotežiti (igra ničelne vsote), se je izkazala za napačno. Tudi eksperiment jugoslovanskih komunistov s samoupravljanjem je klavrno končal.

Rubin pravi, da je bila »ljudska ekonomija« možna v določeni stopnji evolucije, ko je bilo malo kapitala in je bil svet skoraj brez specializacije poklicev. S hitrim razvojem v zadnjih stoletjih in pojavom kapitalističnih ekonomij, ko je Adam Smith dokazal, da je kapital produktiven in da lahko delo in kapital sodelujeta pri povečanju dohodka (predvsem pa, da zapleteno gospodarstvo lahko deluje samo, brez da bi se kdo vmešaval s centralnim planiranjem), je to primitivno teorijo znova populariziral Marx. Čeprav je za seboj pustila opustošenje in povzročila revščino v številnih državah, se, kot pravi Rubin, »pripadniki prebujene levice želijo vrniti k politikam, ki temeljijo na primitivnem ekonomskem razmišljanju«.

Ekonomsko politiko »prebujenih« spodbujajo teorije spolnih, rasnih in drugih kvot, ki jih morajo podjetniki upoštevati. Če k temu dodamo visoke davke, s katerimi merijo na bogatejše (ki so tako ali tako največje zlo, namesto da bi jih prepoznali kot podjetne, ki dajejo delo tisočim in lajšajo življenje milijonom), regulacijo po dolgem in počez ter poskuse nadzora nad cenami je cilj en sam – ponovna oživitev primitivnih ekonomij. Težava je domišljanje »prebujenih«, da svet razumejo bolje, kot vsi ostali. Podrejanje tej (v svojem bistvu) avtoritativni ideologiji pomeni biti na avtocesti v propad. Kar se že dogaja.

Sodobna levica tudi ni zmožna soočiti argumentov, ki so na strani prostotržno razmišljujočih. Kakorkoli obrnete, zgodovina 20. stoletja je ponudila dovolj trdnih in lahko preverljivih dokazov, da desničarske ekonomske politike (kapitalizem, če želite) delujejo. Analitičarka iz Dun & Bradstreeta Prachi Juneja v Vodniku po ekonomskih študijah dobro opiše levičarske teorije o gospodarski rasti.

Tipično sklepanje sodobnih levičarjev je, da na potrošniškem trgu, ki ga večinoma sestavljajo ljudje, ki vsak mesec za preživetje porabijo celo plačo, bogati porabijo veliko manj kot revni. Njihovo razmišljanje je, če bi šel del dohodka od bogatih k revnim, bi slednji več potrošili, s tem bi se povečala gospodarska rast. Zato zagovarjajo politike, kot je minimalna plača, davčne olajšave za ljudi z nižjimi dohodki in še kaj bi se našlo. Levičarski ekonomisti predpostavljajo, da bo bogatim dejansko bolje dajati višje plače. To je zato, ker bodo dobili majhen delež rastočega gospodarstva namesto večjega deleža stagnirajočega.

Juneja meni, da bi taki ukrepi povzročili zmanjšanje gospodarske rasti, ker so v nasprotju z osnovami ekonomije. Če se delavcem na silo dodeli večji delež in kapitalistom odvzame njihov delež, bodo upočasnili proizvodnjo. Zakon ponudbe kaže, da dobavitelji proizvedejo več, če zaslužijo več dobička na enoto. Vendar pa tudi manj proizvajajo, če se njihov dobiček zmanjša. Torej, čeprav bi se plače posameznih delavcev lahko povečale, bi se lahko število zaposlenih delavcev zmanjšalo. Posledično bo znesek denarja, dodeljen revnemu in srednjemu razredu, ostal enak ali pa bo celo manjši. »Te politike so del lažne blagovne znamke ekonomije, katere pravi namen je pridobiti politično kilometrino,« zaključi Juneja.

Te »lažne blagovne znamke ekonomije« Golobova vlada predlaga kot rešitev za vse, kar naj bi povzročila desnosredinska Janševa vlada. Interventni zakon, s katerim naj bi rešili nujne težave v zdravstvu, je že korak v to smer. Jasno je, da ne gre za interventni zakon, ampak za zakon, ki bo pravna podlaga za polmilijardni eksperiment boljševizacije zdravstva. Vprašanje je, kako daleč bo šla ta vlada. Trenutno se nam ne obeta nič dobrega. Bojim se, da bodo z eksperimentom v zdravstvu dosegli to, da bomo na koncu zdravniško pomoč vsi iskali pri vaških zdravilcih. Upanje, da mogoče le ne bo tako hudo in tiščanje glave v pesek ne bosta pomagala. Noj se s tem ne zaščiti pred nevarnostjo.

Se spomnite Venezuele v tem stoletju in eksperimenta Huga Cháveza, ki si je postavil prednostno nalogo, da s kolektivizmom odpravi revščino? Vsi levičarski intelektualci in modni ekonomisti so ga hvalili, poslanca Levice Violeta Tomić in Miha Kordiš sta celo odpotovala (na učno ekskurzijo) v Venezuelo.  Po propadu so vsi iskali zapletene izgovore izgovore, češ da v Venezueli ni bil pravi socializem. Ideja je bila sicer dobra, prenos zamisli v prakso pa slab, je najpogostejše opravičilo. In, kakopak, zarota kapitalističnih in imperialističnih ZDA.

V Sloveniji bo poleg »dobrih idej, a slabe izvedbe« kriva še desna opozicija. Jasno. Levica je vedno živela od etiketiranja drugih in njej lastnih fantazij, neverjetna je njihova sposobnost reinkarnacije zgrešenih doktrin in politik. Še bolj nerazumljivo je obnašanje volivcev, ki vedno znova nasedejo iluzijam izkrivljenih stališč, čeprav bi jim moralo biti še od prej jasno, da prav nobena levičarska shema ne deluje.

Pravica do bojkota (volitev) ali esenca demokracije

Značke

Bernard Brščič, bojkot, Borut Pahor, CK ZKS, davčne oaze, desnica, ekonomska svoboda, kapitalizem, levičarji, Luka Mesec, Marjan Šarec, Mercator, minimalna plača, NLB, NOB, predsedniške volitve, socializem, svoboda govora, Venezuela, volitve, človekove pravice

Soočenja predsedniških kandidatov, priznam, nisem spremljal pogosto. Tudi takrat, ko sem jih, sem jih bolj z enim, kot obema očesoma (ali ušesoma, če že hočete). Zadnjemu soočenju na nacionalni televiziji pa sem vendarle malo bolje prisluhnil. Razloga sta dva: prvič, ker so mi nekateri komentatorji in bralci ob zadnjem zapisu očitali, da kandidata nista za v isti koš, se pravi, da sta oba sicer levičarja, ampak enega malo bolj vleče na desno, drugega malo manj; in drugič, ker me je zanimalo, kaj imata za povedati o ekonomiji, gospodarstvu, se pravi o tistem področju, ki ljudem prinaša resnično blaginjo. In oba sta me tudi tokrat prepričala, da sta zadrta socialista in da drži tista Hayekova: »If socialists understood economics they wouldn’t be socialists.«

Pravzaprav sta oba zastopala trdo levičarsko stališče, kot boljševiki pred 100 leti, ko so delavcem obljubljali, da bodo v socializmu vsi jedli breskve s smetano. A ko so se nekateri delavci odzvali, da oni ne marajo breskve s smetano, so dobili odgovor: »Ko pride revolucija, tovariši, boste vsi imeli radi breskve in smetano.« Povedano drugače. Marjan Šarec in Borut Pahor sta predstavila stališča, ki so svetlobna leta daleč od osebne in ekonomske svobode, obema niti zasebna lastnina in svobodno razpolaganje posameznika s premoženjem ni sveto. Taka večletna politika je pripomogla, da indeks demokratičnosti držav (Economist) Slovenijo uvršča med države s pomanjkljivo demokracijo. Takih držav je največ v tistih vzhodnih državah, kjer so najbolj vidni ostanki socializma. Ti ostanki se personalizirajo prek oseb, kakršen je denimo Borut Pahor, eden od članov zadnjega CK ZKS, ali Marjan Šarec, sicer bogaboječi človek, ki pa se je zelo navzel socialističnih pogledov na gospodarstvo.

Odmislimo njun odnos do NOB, sprave, cerkve in še česa, na podlagi katerega se večina (tako desnih kot levih) volivcev v resnici odloča, koga bo volila. Rajši si oglejmo nekatera ekonomska vprašanja, kjer bi moral ob njunih odgovorih vsak pravi desničar zastriči z ušesi in potegniti ročno zavoro. Ne gre samo za to, ali bi prodala NLB oziroma ali bi kupila nazaj Mercator, to so nianse; oba imata do fundamentalnih vprašanj trda levičarska stališča, ki so socialistična in škodljiva za vsako gospodarstvo. Vprašajte se, koliko socialističnih gospodarstev je bilo v zgodovini uspešnih? Nobeno! Niti eno! Zadnji primer umiranja levičarske ekonomije lahko v živo spremljamo v Venezueli. Pa ste slišali Pahorja ali Šarca, da bi rekla, socializem dokazano ne deluje, razvite države so postale bogate zaradi kapitalizma?

Poglejmo si vsaj dvoje njunih mnenj. Najprej minimalna plača. Tako Pahor kot Šarec je ne bi samo obdržala, ampak bi jo povečala. Aktualni predsednik, za katerim stoji naslednica partije, se je pohvalil, da je z njegovim ukrepom povečanja minimalne plače, ko je bil še premier, zadovoljna celo Levica Luke Mesca. Ni treba posebej poudarjati, da je tudi med levičarskimi keynesijanskimi ekonomisti malodane soglasje, da minimalna plača ne prinaša pozitivnih učinkov, ampak negativne. In da gre za ukrep politike, ki je zelo škodljiv za gospodarstvo vsake države. In da se obsedenost z minimalno plačo loteva tudi slovenske desnice (če ji sploh lahko tako rečemo), ki je predlani družno podprla sindikalni predlog. Ne predstavljam si podjetnika, da bi na volitvah obkrožil ali Pahorja ali Šarca; oba se zavzemata, da bi država določala plače v njegovem podjetju.

Drugi primer so davčne oaze, ki neposredno zadevajo zasebno lastnino, premoženje posameznika. Šarec tudi tiste ljudi (pustimo kriminalce, ki služijo z drogami, belim blagom, orožjem ali korupcijo), ki na podlagi pozitivne zakonodaje povsem zakonito prenesejo poslovanje svojega podjetja ali zasebno premoženje v države, ki so z davki prijazne do ljudi, označuje za ljudi, ki izigravajo zakonodajo. »Če je ta denar parkiran nekje drugje, potem od njega naša država nima nič,« pravi Šarec. Bi morala imeti? Bi si morala to kar prisvojiti? To je denar zasebnika. Z njim počne, kar si želi. Lahko ga prenese na Mars, če želi. In to države prav nič ne briga. Šarec celo pravi: »To je treba preprečiti!« Kako? Bo ponovno nacionaliziral premoženje? Bo kar vzel, ko bo na oblasti? Podobno meni tudi Pahor, ki sicer priznava, da taki ljudje »načeloma ne ravnajo nezakonito«, ampak: »To je zame nesprejemljivo.« In še: »Zaostriti je treba zakonodajo.« Halo? Za Pahorja je zakonito ravnanje nesprejemljivo!

Nobeden od obeh se ni zavzel za spoštovanje zasebne lastnine, do prostega razpolaganja s premoženjem, ki ga je posameznik zaslužil. Oba govorita, da je pač treba zaostriti davčno politiko, ker je država zelo šibka na področju izterjave davkov. Vsakega zasebnika (in desničarja) mi moralo zelo skrbeti ob takih izjavah. Zato se primite za denarnice, če bosta zares zastopala taka stališča; izvršne moči sicer kot predsednika ne bosta imela, toda njuno mnenje in stališče zelo šteje. Ekonomska svoboda (posameznika) je pogoj vsake demokracije.

In ne gre zgolj za ekonomska vprašanja, gre tudi za spoštovanje in razumevanje temeljnih človekovih pravic. Človekove pravice so absolutne, so neposredno uresničljive. Pri človekovih pravicah ni progresivnosti, ni besede „ampak“, ki jo Pahor zelo pogosto uporablja. Se je letos oglasil v bran Bernardu Brščiču, ko se je tako z leve kot z desne po njem vsulo, ker si je drznil podvomiti v holokavst? Ne. Z Brščičem se lahko strinjamo ali ne, lahko pljuvamo po njem in ga žalimo, toda odrekati mu pravico, da pove, kaj si misli o holokavstu, in zaradi teh stališč nadenj pošiljati organe pregona, je nesprejemljivo. Pahor je zamudil lepo priložnost, da se jasno postavi v bran svobode govora kot temeljne človekove pravice. Prav nič drugače ni s Šarcem. Oba človekove pravice razumeta progresivno, kot ustrezajo času in prostoru. In sistemu. Že zaradi tega je za desne volivce veliko vprašanje, ali naj sploh gredo na volišča. Kogarkoli bodo namreč obkrožili, bodo oddali svoj glas človeku, ki ne razume človekovih pravic kot absolutnih pravic, ki so dane vsakemu človeku že s tem, ko živi. Kogarkoli bodo obkrožili, bo to strel v lastno koleno. Tako Šarec kot Pahor imata namreč hude težave z razumevanjem človekovih pravic, čeprav so v resnici, kdor to želi, enostavne za razumeti.

In da smo si na jasnem. To ni poziv k bojkotu. Vsak naj se sam odloči, ali bo šel na volišče. Toda na letošnjih predsedniških volitvah smo prvič doživeli, da so tisti, ki so napovedali, da ne bodo odšli na volišče, označeni za sovražnike demokracije, anarhiste. Halo?! Drage moje in dragi moji, ravno s tem, ko ti nekomu odrekaš pravico bojkota volitev, mu odrekaš pravico do svobodne odločitve. In ko mu odrekaš pravico, da to javno pove in pozove ljudi, naj ti sledijo, mu odrekaš pravico do svobode govora. In naprej. Pravica do glasovanja vključuje tudi pravico, da ne glasuješ. Pravica, da ne glasuješ, je namreč stranski učinek volilne pravice. Kot je denimo sovražni govor (karkoli že to pomeni) stranski učinek svobode govora. In pika.

Zakaj je dobro, da Slovenija še nima (nove) medijske strategije?

Značke

Barbaro Verdnik, Hugo Chavez, Liberal, Madison Avenue, mediji, medijska strategija, medijska svoboda, Miro Cerar, Monthly Review, Nataša Pirc Musar, novinarstvo, Robert W. McChesney, Sandra Bašič Hrvatin, svoboda, Venezuela, Wall Street

Nedavno je časnik Večer svojim bralcem, kolikor jih še ima, razkril še en velik neuspeh vlade Mira Cerarja. V članku z naslovom Še en neuspeh Cerarjeve vlade? Medijske strategije ni na vidiku se avtor zgraža, da vlada (kljub koalicijskim zavezam) še ni sprejela medijske strategije. Pravzaprav je neverjetno, da si mediji, ki bi morali biti v prvih vrstah, ko gre za obrambo svobode govora in izražanja, medijske svobode ter svobode nasploh, tako želijo nekega vladnega dokumenta, ki bi jih reguliral, ki bi usmerjal njihovo delo in delovanje. V svobodnih državah si novinarji, uredniki in lastniki medijev nikakor ne želijo, da bi se aktualna oblast kakorkoli vmešavala v njihovo delo. A Slovenija očitno ni svobodna država, njeni novinarji so slejkoprej ostali v času družbenopolitičnih delavcev, ki bijejo in nadaljujejo razredni boj proti osovraženemu kapitalizmu.

Pozoren bralec je seveda opazil, da se v analizi z naslovom Izhodišča za osnutek medijske strategije, ki so ga po naročilu ministrstva za kulturo napisali znani slovenski levičarski medijski kruhoborci in kruhoborke, med katerimi najdemo Sandro Bašič Hrvatin, Natašo Pirc Musar ali Barbaro Verdnik, pogosto kot referenca in tisti, ki ga je potrebno citirati, pojavi ameriški profesor Robert W. McChesney. Zanimivo je, da so se nanj sklicevali tudi hrvaški medijski strategi, o čemer izvrstno piše bloger Liberal, od katerega povzemam glavne poudarke delovanja McChesneya.

Torej, kdo je človek, ki je očitno zelo navdihujoče deloval na pisce medijskih izhodišč?

Robert W. McChesney je goreč marksist. Kot profesor na univerzi Urbana-Champaign v Illinoisu v ZDA je ustanovil organizacijo Free Press, ki si prizadeva za medijsko reformo. Hkrati je direktor Monthly Review, ki izdaja istoimenski marksistični časopis (nekakšna ameriška različica Mladine) in ki ima v podnaslovu napisano, da gre za „neodvisno socialistično revijo“. V njej je napisal članek z naslovom Novinarstvo, demokracija in razredni boj in zapisal:

„Naša naloga je, da izvedemo medijsko reformo kot del našega širšega boja za demokracijo, socialno pravičnost in, če lahko tako zapišem, socializem. Nemogoče je, da svet naredimo boljši z medijskim sistemom, ki je pod Wall Streetom in Madison Avenue, se pravi pod nadzorom lastniškega razreda.“

McChesney je tudi človek, ki je leta 2007 zelo hvalil venezuelskega predsednika Huga Chaveza. Razglasil ga je za „prvaka medijske svobode“, venezuelske medije, ki so pod vplivom bolivarske republike, pa primer medijev, po katerih bi se morali vsi zgledovati. Dve leti kasneje je izjavil, da mora biti „reforma medijev del revolucionarnega programa, s katerim bo kapitalistični sistem zavržen, (…) družba pa se mora na novo postaviti na načelih socializma“.

Po njegovo mediji ne smejo oglaševati kapital, zavračati morajo oglase podjetij, ki delujejo po kapitalističnih načelih. „Narediti moramo vse, kar je mogoče, da omejimo kapitalistično propagando, jo preuredimo, minimaliziramo in celo popolnoma uničimo. Samo vlada lahko implementira politike in spodbude, da se omogoči institucionalni okvir za kvalitetno novinarstvo,“ je zapisal v Monthly Review.

Vam je zdaj jasno, kje so dobili navdih slovenski medijski strategi? Pri človeku, ki se zavzema za socializem, ki mu je socialistična revolucija navdih, uničenje kapitalizma cilj. Ta človek si želi državni nadzor nad mediji, meni, da mora država usmerjati delovanje medijev in ga regulirati po vzoru venezuelskih medijev. Zato tudi nervoza in neučakanost slovenskega medijskega mainstreama, ki bi jim taka regulacija prinesla tudi ugodnejše življenje v državnih jaslih. Tovrstni mediji so vendarle javni interes, mar ne?

Zame osebno „zavlačevanje“ sprejema medijske strategije ni Cerarjev neuspeh, ampak uspeh. Čimmanj se bo država vmešavala v medije, boljše bo, večja bo medijska svoboda. In obratno. Toda bojim se, da bo vlada, kot že ničkolikokrat doslej, popustila pritiskom medijskih ekstremistov, med katerimi so najbolj glasni predstavniki tako imenovanih nevladnih organizacij, katerih cilj ne popolna regulacija medijev. Prej ali slej bo vlada na tak ali drugačen način dodatno (so)financirala njihovo socialistično propagando, saj je očitno, da je so brezkompromisna protikapitalistična stališča medijev danes družbeno sprejemljiva in pogoj za prejem sredstev davkoplačevalcev.

Globalni resničnostni šov: propadanje socializma v Venezueli v živo

Značke

Hugo Chavez, inflacija, komunisti, Laura Saravia, Michigan, nafta, Nicolas Maduro, Petra Cahill, socializem, Venezuela

Svet nima prav pogosto priložnosti v živo spremljati propad socialističnega gospodarstva, kot je to primer Venezuele. Propad države, ki je imela lani 800-odstotno inflacijo in ki ji za letos napovedujejo 2.200-odstotno inflacijo, katere BDP je lani padel za 18,6 odstotkov in ki trpi hudo pomanjkanje, se je začel natanko takrat, ko je oblast leta 1999 prevzel Hugo Chavez. Bilo je to v času največjega padca cen nafte v sodobni zgodovini (podoben se je zgodil ob naftni krizi v sedemdesetih letih), Chavez pa je prišel na oblast z obljubo, da bo delil naftno bogastvo države z revnimi.

Ko so se cene nafte približale 100 dolarjem na sodček, je povsem izgubil razum. Država, ki ima največje zaloge nafte na svetu in ki 95 odstotkov proračuna napolni z nafto, je sprejela več ukrepov, namenjenih prerazporeditvi bogastva. Nacionalizirala je skoraj vse sektorje gospodarstva – od naftnih ploščadi in telekomunikacijskih podjetij do bank. To je skoraj vse velike tuje korporacije, ki so dajale delo deset tisočim Venezuelcem, pognalo v beg iz socialistične države. Težava, ki je nastala, je bila nepremostljiva, usoda propada neizbežna. Odšel je zasebni inženirski kader, bolivarski prisledniki pa seveda niso imeli pojma o črpanju nafte, ki je bila pomembna zato, ker so z naftnimi dolarji uvažali hrano. Padec cen nafte, ki je sledil v tem desetletju, in prevzem vodenja države s strani Nicolasa Madure, je državo dokončno zlomil.

Posledice si lahko preberete v dobri reportaži Petre Cahill in Laure Saravie.

In samo mimogrede. Vsak poskus, da bi karkoli zasnovali na marksističnem oziroma socialističnem vzorcu, je vnaprej obsojeno na neuspeh. To so spoznali tudi marksisti v Michiganu, ki so odprli restavracijo in jo upravljali po socialističnih manirah. Kako se je končalo, preberite v tekstu Komunisti v šoku: marksistična restavracija v Michiganu zaprla vrata.

Kdor zna, zna ali kako Nigerija ne zna gospodariti z nafto

Značke

Afrika, dizelsko gorivo, ekologija, ekoteroristi, kapitalizem, nafta, Nigerija, Public Eye, socializem, Venezuela, žveplovi delci

Pred dnevi so vedno budni ekoteroristi in drugi protikapitalistični osebki z orgazmičnim navdušenjem pozdravili odločitev Nigerije, po kateri bo nafta na njenem trgu morala imeti koncentracijo manj kot 50 žveplovih delcev na milijon. To je bil odziv na poročilo organizacije Public Eye, češ da evropska podjetja izkoriščajo nizke standarde za čistost goriva v Zahodni Afriki in v Nigerijo izvažajo dizelsko gorivo z nevarno visokimi vrednostmi žvepla in drugih strupenih snovi. To naj bi bila veličastna zmaga »tretjega sveta« nad razvitim in pokvarjenim Zahodom.

Najprej poglejmo nekaj dejstev.

Prvič, Nigerija je 12. največja proizvajalka nafte na svetu.

Drugič, Nigerija je 8. največja izvoznica nafte na svetu.

Tretjič, Nigerija ima 10. največje zaloge nafte na svetu.

Četrtič, prodaja surove nafte predstavlja 40 odstotkov nigerijskega BDP.

Petič, prodaja surove nafte predstavlja 80 odstotkov vladnih prihodkov.

Vam nekaj ne gre v račun? Si med največjimi proizvajalkami nafte na svetu, jo izvažaš, nato pa iz Evrope uvažaš »umazano« dizelsko gorivo. In to na podlagi standardov, ki so jih sam postavil. Potem kriviš korporacije, da ti podtikajo umazano gorivo, čeprav se držijo tvojih standardov. In naprej. Zakaj Nigerijci uvažajo gorivo, če bi lahko nafto sami predelali? Zelo podobno težavo ima tudi socialistična Venezuela, ki ima celo največje zaloge nafte na svetu. Tudi ona izvaža surovo nafto, ker nima znanja za predelavo. Tehnologijo sicer lahko kupiš, a moraš tehnološki postopek poznati do najmanjše podrobnosti. Kar seveda ni zastonj, kot si nekateri domišljajo, ampak precej drago.

Zakaj Nigerija višjih standardov ni postavila že prej? Če je to posledica podkupnin korporacij, kot namigujejo mediji (Nigerija je ena najbolj skorumpiranih držav na svetu), je za to, da so podkupnine sprejeli uradniki, kriva nigerijska vlada. Naftne korporacije zagotovo niso matere Terezije, ampak družbe, ki gledajo, da bi njihovi lastniki imeli čim večje dobičke. Meje njihovega poslovanja pa mora postaviti vlada. In ker bodo zdaj uvažali čistejše gorivo, bo to tudi dražje. Kar bodo občutili predvsem potrošniki, katerim se bo nizek standard še znižal. Po BDP je Nigerija že zdaj z 2.640 dolarja na prebivalca samo na 122. mestu, pa je, pomislite, 12. največja proizvajalka nafte na svetu. Ampak najlažje je reči, da so za vse krivi kapitalistični hudobneži.

Sindikat prekarcev ali sekta marksističnih vernikov

Značke

David N. Weil, delavci, delo in kapital, kapital, levičarji, Marko Funkl, prekarci, sindikat, Sindikat prekarcev, Venezuela

Pred dnevi je bil v okviru Svobodnega sindikata Slovenije ustanovljen Sindikat prekarcev. Poleg klasičnih sindikalnih floskul, da sindikat ustanavljajo zaradi izkoriščanja najranljivejše skupine delavcev in da prekarci nimajo pravice do bolniške odsotnosti, letnega dopusta, rednega dela, kar naj bi bil dolžan zagotavljati delodajalec, je predsednik novoustanovljenega sindikata Marko Funkl prepoznal tudi njihovega največjega sovražnika – kapital. Takole je modroval: »Ustanovitev sindikata je močno sporočilo, da smo vsi skupaj v istem loncu in nas kuha skupen sovražnik, ki se mu reče kapital.« Torej manj ko bo kapitala, več bo delavskih pravic, s tem pa tudi manj prekarnega dela, kajti, po tej logiki, je ravno kapital tisti, ki zavira zaposlovanje za nedoločen čas.

Seveda gre za klasično marksistično ideologijo, ki ustvarja konflikt med delom in kapitalom. Ta miselnost je povzročila po svetu veliko škode, grozljivo pa ni samo, da je sploh še živa, ampak da dobiva vse večjo veljavo. Čeprav preprost pogled na graf profesorja Davida N. Weila iz njegove knjige Economic Growth pove vse. Povsem jasno je, da je v državah, kjer je več kapitala, tudi produktivnost delavcev večja (zaradi boljše tehnologije) in boljše živijo. V tistih državah, kjer se kapital izganja (kot denimo v Sloveniji) bodisi zaradi mainstream ideologije bodisi zaradi visokih davkov in številnih regulacij, se živi slabše. Kako je sploh mogoče, da se nekaj tako osnovnega, trivialnega in logičnega demonizira? Avtor bloga Tko je John Galt odgovarja, da zaradi pravega »verskega fanatizma« levičarjev, ki radi živijo (in se napajajo) v kolektivizmu in za slabe razmere krivijo neoliberalni kapitalizem. In seveda kapital, ki je »skupen sovražnik«, kot bi rekel Funkl. Takih osebkom niti najbolj preprosti in osnovni dokazi ne pomagajo, zato jim tudi profesor Weil ne more. Njihova vera v konflikt dela in kapitala je globlja kot vera katoličana v Boga ali muslimana v Alaha, čeprav imajo po svetu številne primere, ki ta socialistični mit rušijo. Venezuela je lep primer. Bolivarska republika ima največje ocenjene zaloge nafte na svetu (298 milijard sodčkov; en sodček 159 litrov), ampak se ni izognila socialni in ekonomski katastrofi. Da bi se uničilo državo, ki ima dvakrat večje zaloge nafte kot Savdska Arabija (ki je ena najbogatejših držav na svetu) in številne druge naravne vire, moraš na oblasti resnično imeti socialistične fanatike, verske blazneže marksistične ideologije. Druge ni. In tja sta »romala« poslanca Združene levice Violeta Tomić in Miha Kordiš ter se navduševala, opravičevala težave, češ »imajo nekaj težav, pa ne zato, ker so v socializmu, ampak ker so še vedno v kapitalizmu«. Logično, ni kaj.

No, za konec malce starejši filmček odličnega profesorja Matta Zwolinskega: Does Capitalism Exploit Workers? S hrvaškimi podnapisi (prevedla ga je skupina Iustitia) ga lahko najdete tukaj.

Bolivarski socializem v prostem padu

Značke

BDP, New York Times, Nicolas Maduro, socializem, Venezuela, ZDA

Neuspeh socializma v Venezueli je pripeljal do lakote. Osupljivih 87 odstotkov prebivalcev bolivarske republike pravi, da nima dovolj denarja za hrano, kažejo rezultati analize, ki jo je opravila Univerza Simona Bolivarja, poroča New York Times. Tisti, ki imajo dovolj, za hrano porabijo 72 odstotkov plače, pa je ugotovila raziskovalna skupina Federacije venezuelskih učiteljev (WTF).

Nicolas Maduro po stari navadi krivi ZDA in opozicijo. BDP Venezuele se je lani zmanjšal za 5,7 odstotka, inflacija je znašala 180 odstotkov, državi grozi huda dolžniška kriza kljub največjim zalogam nafte na svetu.

Socializem je Venezuelo povsem uničil. Ampak, otroci, ne skrbite, vredno je trpeti, socialistično izobraževanje je še vedno zastonj.

Če želimo postati Švica, moramo posnemati Švico, ne bolivarsko Venezuelo

Značke

Hugo Chavez, Lawrence W. (“Larry”) Reed, Lenin, Miha Kordiš, Slovenija, socializem, Sovjetska zveza, Stalin, Tko je John Galt, Venezuela, Švica

Malo starejši se boste spomnili, kako smo Slovenci vedno sanjali, da bo Slovenija postala „nova Švica“, da bo postala „mala Švica“, da bomo Slovenci ne samo dohiteli, ampak tudi prehiteli Avstrijo. Te želje so se po osamosvojitvi še okrepile. No, niso bile samo želje, prevladalo je prepričanje, da bomo sen (skoraj) vsakega Slovenca uresničili. In ker naj bi bili Slovenci pridni in delavni, to naj ne bi bilo težko. Celo radikalni levičarji, ki sami sebe, kot denimo Miha Kordiš, razglašajo za socialiste, bi si najbrž želeli, da ima majhna in mlada država na sončni strani Alp tako visok standard in tako blaginjo, kot jo imajo Švicarji, tak povprečen BDP na prebivalca in tako povprečno plačo, kot jo imajo prebivalci države v samem osrčju Alp. Težava je le, da nihče od tovarišev socialistov ne ve, kaj pomeni postati podoben Švici.

Gre za temeljno nerazumevanje, če želimo postati enaki Švici (ali jo celo prehiteti), se moramo začeti obnašati kot Švica, ne kot Venezuela. To pomeni: zmanjšanje javne porabe (švicarska javna poraba je nekaj čez 30 odstotkov); odpraviti proračunski primanjkljaj (Švica ga je imela v zadnjem desetletju sam,o dvakrat, pa še takrat je znašal med 0,1 in 0,2 odstotka BDP); odpraviti 1000 + 1 socialni transfer; zmanjšati obvdavčitev (čeprav ima Švica progresivno davčno lestvico, je najvišja stopnja na zvezni ravni 13,2 odstotka); zmanjšati javni dolg (v Švici znaša 34 odstotkov BDP, kar je manj od večine članic EU); privatizacija (v Švici je sistem zdravstvenega zavarovanja v popolnosti v zasebnih rokah, a glej čudo čudno, nihče ne umira na ulicah, Švicarji so med najbolj zdravimi prebivalci na svetu, povprečna življenjska doba je med najdaljšimi na svetu, njihove bolnišnice in klinike ne poznajo izgub); življenjski stroški se v Švici vztrajno nižajo, imajo deflacijo, pa si nihče ne beli glave, da bo deflacijska spirala smrti uničila gospodarstvo; nezaposlenost je na ravni naravne nezaposlenosti, se pravi do 5 odstotkov; Švicarji imajo veliko svobode, regulacij ima veliko manj, kot je povprečje EU; zakoni o nošenju orožja so med najbolj liberalnimi na svetu in spet pridemo do novega čudesa: čeprav so Švicarji med najbolj oboroženimi prebivalci na svetu (količina orožja na prebivalca), je Švica ena najbolj varnih držav na svetu in ima eno najnižjih stopenj umorov ali ubojev na svetu; zmanjšati subvencije za podjetja in posameznike; Švicarji na referendumih odločajo o vseh vprašanjih in brez omejitev, kar pomeni, da se politiki z javnim sektorjem bojijo državljanov in ne obratno.

Skratka, Švica je država (o njej velikokrat piše odličen bloger Tko je John Galt, zato sem si nekaj misli sposodil od njega), ki jo levičarji označujejo kot neoliberalno, jo prezirajo kot deželo brutalnih kapitalistov, kjer tisti prebivalci, ki imajo več, tega nočejo deliti s tistimi, ki imajo manj, je tisto bruno v očesu levih radikalcev, ki ruši socialistične mite, ker kaže, da je realnost deluje diametralno nasprotno od njihovih prepričanj in želja. Zato še enkrat: če želi Slovenija postati kot Švica, se mora tako tudi obnašati in delovati. Levičarji pa mislijo in si domišljajo, če se bodo obnašali in delovali kot bolivarska Venezuela, bomo postali Švica. Na žalost posnemanje Venezuele pelje lahko samo do venezuelskega scenarija. Kakšen je ta, vidimo in spoznavamo vsak dan znova.

Kako levičarji razmišljajo, je nedavno odlično opisal Lawrence W. (“Larry”) Reed iz Foundation of Economic Education. Nekako takole gre. Reed pravi, da je lažje postrgati betonsko steno z nohti, kot pa razumeti levičarje ali obrazložiti, kaj je socializem, ki je v resnici neskončno se premikajoča tarča.

1. Znano je, da je na celi črti pogorela Marxova teorija, ki predvideva odpravo zasebne lastnine in državno lastništvo produkcijskih sredstev (temu so rekli celo znanstveni socializem).

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

2. Ko je Lenin ustanovil socialistično Sovjetsko zvezo, ko je država skrbela „za dobro ljudi“, in je Stalin dejal, da je sovjetski socializem raj za delavce, se je po nekaj desetletjih izkazalo, da gre za pekel na zemlji, kjer so bili umori in pokoli političnih in razrednih nasprotnikov del v vsakdana.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

3. Hitler je izhajal iz socializma, njegova delavska stranka je temeljila na socializmu.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

4. Po propadu Sovjetske zveze je nekaj na novo nastalih držav (denimo Belorusija) razglasilo, da bodo še naprej predani socializmu.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

5. Jugoslovanski eksperiment s samoupravnim socialističnim gospodarstvom je privedel do bankrota države.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

6. Na ducate afriških in azijskih držav se razglaša za socialistične. Vse po vrsti trpijo pomanjkanje, vladajo jim tirani.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ pravijo sedanji socialistični sanjači.

7. Ko je v Venezueli prevzel oblast Hugo Chavez in Venezuelo razglasil za socialistično državo, so se veselili vsi socialisti po svetu. Izvedel nacionalizacijo številnih podjetij, dal „oblast ljudstvu“, preziral in obtoževal kapitalistične države, ja, takrat so levičarski sanjači končno dahnili: „To je tisto, kar mislimo.“ Danes, ko je Venezuela utrpela pomanjkanja, ko se je socializem še enkrat v praksi izkazal za zgrešen sistem, smo slišali znan levičarski refren:

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo.“

8. Levičarji se ozirajo po skandinavskih državah, celo Bernie Sanders je dejal, da bo ZDA ustrojil po skandinavsko. „To je tisto, kar mislimo!“ so spet dahnili socialisti, tokrat v ZDA. Ampak ko so podrobneje pogledali v drobovje teh držav, so videli, da tam nimajo predpisov o minimalni plači, da imajo nižje davke na dobiček podjetij, da imajo več izbire pri izobraževanju, da njihova trgovina temelji na globalizaciji, da skoraj nimajo industrije v državni lasti.

   „Ampak to ni tisto, kar mi mislimo,“ so si premislili socialistični sanjači.

Ja, kaj za vraga sploh mislite? Levičarji so intelektualno tako izmuzljivi, da jim je težko slediti. Pravijo, da bi bilo v puščavi pomanjkanje peska, če bi tam uvedli socializem. Mogoče je prehuda primerjava, a ni daleč od resnice. Socialisti želijo v Sloveniji, ki je ena najbolj vodnatih držav na svetu, pravico do vode zapisati v ustavo. Če bodo levičarji prevzeli nadzor nad vodo, vam povem, da jo bo kmalu zmanjkalo. V socializmu molža krave poteka nekako takole: v kravo nameriš s puško in rečeš, naj da mleko ali jo ustreliš. Za socialiste je za pomanjkanje vedno krov nekdo drug. Če krava ne da mleka, je kriva krava, kakopak. Razlog je, da levičarji ne marajo osebne odgovornosti, da ne želijo prevzeti osebno odgovornost.

Zato tudi sami natančno ne vedo, kaj socializem sploh je. Poglejte samo, kako različni slovarji opredeljujejo socializem. Običajno tako: Socializem kot „politični in ekonomski sistem, se zavzema, da so sredstva za proizvodnjo, distribucijo in menjavo v lasti celotne skupnosti“. Navidez zelo natančna opredelitev ali ne? Preberite še enkrat in skušajte zdaj razumeti. Kaj natančno pomeni last celotne skupnosti? A to pomeni, da celotna skupnost glasuje, kaj bo in kaj ne na policah v trgovini? A to pomeni, da celotna skupnost glasuje, kaj bo neka tovarna proizvajala in kaj ne? In kaj sploh je celotna skupnost? Prebivalci ene občine ali kar cele države? Ampak na koncu pride vedno do tega, da odloča peščica ljudi s politično močjo.

Švedska, Norveška in Danska so države, ki s svojo socialno demokracijo res spominjajo na socialistične države. Uspešne niso zato, ker imajo socializem, ampak zato, ker kapitalizem še ni uničen. Kaj pomeni socializem, ko se ga gredo levičarji na polno, je dovolj zgovoren primer Venezuele. Ali še huje: Severne Koreje.

Čestitke bolivarskemu socializmu

Značke

bolivarski socializem, demokratični socializem, Forbes, minimalna plača, nafta, Nicolas Maduro, Tim Worstal, Venezuela

Čestitke bolivarskemu socializmu. Minimalna plača v Venezueli se je povečala na 13,5 dolarja na mesec. Tako je venezuelskemu predsedniku Nikolasu Maduri in njegovi ekipi čestital komentator revije Forbes Tim Worstall. Odličen tekst si lahko preberete tukaj.

Venezuela je v popolnem kaosu. Ne gre več samo za pomanjkanje (mleka, plenic, higienskih pripomočkov, gradbenega materiala), zdaj tega več enostavno ni. Javni uslužbenci zaradi varčevanja z energijo delajo samo dva dni na teden, primanjkovati je začelo celo vode, mobilni operaterji izklapljajo omrežja, pivovarne ustavljajo proizvodnjo piva (ker nimajo deviz, s katerimi bi v tujini kupili sklad, ki ga zmanjkuje), urine kazalce je predsednik Maduro ukazal (spet) pomakniti za pol ure naprej. »Venezuela ima za pol ure več prihodnosti,« je ob tem dejal. Kljub temu nekateri že nekaj časa branijo ta »socializem«.

Kar bode v oči, je to, da se to dogaja v državi, ki ima največje rezerve nafte na svetu in bi morala biti po neki logiki bogata, njeni prebivalci pa nikakor ne bi smeli trpeti pomanjkanja. Ampak socializem naredi svoje. Resnično moraš biti izredno nadarjeni genij, da uničiš državo, ki je tako bogata z nahajališči nafte, kot je to Venezuela.

Palestinski študenti v Venezueli namesto pridobivanja znanja medicine poslušali predavanja o socialistični revoluciji

Značke

Associated Press, islam, izobraževanje, Nicolas Maduro, socializem, Venezuela

Na univerzah v islamskem svetu je najpomembnejši predmet poznavanje in pravilno branje Korana. Vse drugo ni pomembno. Podobno je pri socialistih, kar so občutili palestinski študenti, ki so se lani v okviru programa štipendiranja Jaserja Arafata odpravili na medicinske fakultete v Venezuelo, o bolivarski republiki pa sem že večkrat pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/10/plenice-miha-kordis-in-venezuela/).

Ko so Palestinci prišli v Venezuelo, so jih na letališču Simon Bolivar v mestu Maiquetia pričakali kot zvezdnike. Celo predsednik Nicolas Maduro je bil tam. Ambiciozni bodoči zdravniki so bili veseli, saj so mislili, da bodo pridobili ustrezno izobrazbo. A razočaranje je bilo precejšnje, celo tako, da so množično zapuščali obljubljeno deželo. Kot so povedali za agencijo Associated Press, so pričakovali resno in naporno šolanje, vendar so v pol leta dobili samo nekaj tečajev učenja španščine in indoktrinirana predavanja o socialistični revoluciji. Ko so se nekateri pritožili, češ da to vse skupaj ni nič in da bi radi pridobili medicinsko znanje, so jim »profesorji« dejali, da je bolj kot zdravljenje pomembno preventivno osveščanje prebivalcev. Povedano drugače: preventivna medicina ima večji vpliv na vsakdanje življenje kot drago tradicionalno usposabljanje, ki vključuje diagnostične tehnologije. Tako so študenti skupaj z učitelji (kubanskimi zdravniki) obiskovali revne soseske in poslušali, kakšen družbeni vpliv ima tako delo.

Več pa lahko preberete tukaj: http://bigstory.ap.org/article/d2e8b4b0f1f5407ba66959875cc82b55/ap-exclusive-palestinians-quit-medical-study-venezuela.