Značke

, , , , , ,

Samo nekaj časopisov je treba odpreti, prebrati kak mladinski tednik, pogledati 24 ur na POP TV, TV Dnevnik na TV Slovenija ali Danes na Planet TV in takoj je vsem jasno, da živimo v času zlobnega in pobesnelega neoliberalizma, ki ga je treba na vsak način ustaviti, ker bo v nasprotnem primeru konec sveta. Ampak kot je običajno in smo že navajeni, so levičarji pri opozarjanju pred vsemi nevarnostmi kapitalistov, ki vse bolj izkoriščajo delavski razred, nedosledni. Ko je bilo treba kritizirati varčevanje, so se sklicevali na Johna Maynarda Keynesa, ko pa je na dnevni red prišla minimalna plača, so nanj naenkrat pozabili. Jasno, tudi med levičarskimi keynesianskimi ekonomisti je malodane soglasje, da minimalna plača ne prinaša pozitivnih učinkov, ampak negativne. Seveda, takrat nastopijo socialistični ideologi, ki jih je med sindikalisti, še posebej javnega sektorja, vse polno.

Se spomnite lanskega referenduma v Švici, ki so ga izsilili nekakšna socialistično-zelena koalicija in sindikati, da bi dvignili minimalno plačo na 3.300 evrov? S tem bi Švica postala država z največjo minimalno plačo na svetu. Sindikalisti so trdili, da bi taka minimalna plača zmanjšala plačna nesorazmerja. In kaj se je zgodilo? Švicarji so tak predlog z veliko večino zavrnili, vodilne sindikaliste pa je najbolj bolelo, da so se delavci in nekatera sindikalna združenja postavili na stran delodajalcev. »Volivci so zelo jasno povedali, da zaupajo v našo ekonomijo,« so rezultat komentirali nekateri sindikalisti in vodilni panožnih združenj. In ravno v tem je razlika med Slovenijo in Švico oziroma med švicarskimi in slovenskimi sindikalisti. Da se Švicarji prav dobro zavedajo škodljivih posledic minimalne plače in, kar je še bolj pomembno, da ne mislijo, da bi morala to področje regulirati država. »Splošni« ali »javni« ali »nacionalni« interes je za Švicarje španska vas, za razliko od slovenskih sindikalistov, ki menijo, da se morajo »težave« reševati z dodatnimi zakoni in dodatno regulacijo ter dodatnimi pristiski na delodajalce, se pravi pokvarjene kapitaliste.

Tako so pred dnevi napovedali zahtevo za povečanje plač v javnem sektorju (zaradi napovedi o gospodarski rasti), te dni pa naj bi končali pripravo sprememb zakona o minimalni plači – predlagali bodo novo definicijo minimalne plače. Po sedanji so vanjo všteti dodatki (dodatki za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, ali iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu, dodatek za delovno dobo ter dodatek za delovno uspešnost), sindikati pa zahtevajo, da bi bili do višje minimalne plače upravičeni tisti, ki opravljajo delo v treh ali štirih izmenah, ponoči, ob nedeljah, praznikih. Toda sama minimalna plača je izredno škodljiva, saj ne pomaga manj produktivnim oziroma ranljivih skupinam delavcev, ampak bolj produktivnim, poleg tega poveča brezposelnost. Tako meni tudi Urad za makroekonomske analize (Umar: http://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/publikacije/pr/2013/IV/4_11.pdf, ki je leta 2012 ugotavljal vpliv nenormalnega povečanja minimalne plače pod vlado Boruta Pahorja leta 2010 (tedaj se je bruto znesek brez soglasja predstavnikov gospodarstva zvišal za nekaj manj kot 23 odstotkov oziroma za 103 evre). To je po analizi Umarja imelo negativne učinke: delo je zaradi tega izgubilo 7.000 ljudi, na daljši rok pa najmanj 18.000, poslabšala se je tudi konkurenčna sposobnost gospodarstva.

Kakšen negativen vpliv ima minimalna plača, razloži na tudi za sindikaliste razumljiv način profesor ekonomije Antony Davies z katoliške univerze Duquesne v Pittsburgu v ZDA (https://www.youtube.com/watch?v=Ct1Moeaa-W8). Čeprav smo o tem že pisali, ponovimo še enkrat. Davies da za primer zaposlene v restavraciji s hitro hrano. Al, Bob in Carl so plačani 8 dolarjev na uro. Glede na to, da lastniku po odbitju materialni stroškov ostane 0,10 dolarja na hamburger, mora vsak izmed zaposlenih speči vsaj 80 hamburgerjev na uro, da je lastnik na pozitivni ničli. Toda Al, Bob in Carl so različno produktivni. Bob jih speče 120, Al 100, Carl pa 90. To pomeni, da ima lastnik pri hitrem Bobu 4 dolarje dobička, pri Alu dva in pri počasnem Carlu en dolar dobička. Se pravi, dobiček lastnika je sedem dolarjev na uro. Potem pride vlada in uzakoni, da je minimalna plača 9,5 dolarja na uro. Ob predpostavki, da se produktivnost treh zaposlenih ni povečala, ima lastnik pri Bobu zdaj 2,5 dolarja dobička, pri Alu 0,5 dolarja, Carl pa na uro pridela 0,5 dolarja izgube. Ker z izgubo ne moreš delati, Carl pa ne zmore povečati svoje produktivnosti, lastniku ne preostane drugega, kot da ga odpusti. Carl bi sicer še vedno rad delal, pa čeprav za 8 dolarjev na uro, toda tega zakon ne dovoli in Carl postane brezposelna oseba. Kar pomeni, da je minimalna plača dobra za Ala in Boba, ne pa za Carla. Povedano drugače: minimalna plača je dobra za bolj produktivne, za manj produktivne pa ne. In naprej. Bolj produktivni in pridni delavci sploh ne potrebujejo pomoči države, ker se z delodajalcem sami pogajajo o povišanju plače, dober lastnik pa jih ne bo odpustil, ampak mu bo povečal plačo, saj mu prinašajo več dobička. To pomeni, da bolj produktivni delavci dosežejo višjo plačo tudi brez pomoči države v obliki minimalne plače.

Učinek minimalne plače je torej dvojen. Prvi je, da minimalna plača ne pomaga manj produktivnim, ampak bolj produktivnim. Drugi pa je, da bi bolj produktivni sami dosegli boljšo plačo, kot da jim pri tem „pomaga“ država. Brezposelni običajno postanejo manj izobraženi in manj kvalificirani delavci. Se pravi ranljive skupine ljudi, za katere naj bi se borili sindikati. S svojimi zahtevami po minimalni plači pa jim bolj škodijo kot pa koristijo.

Kljub škodljivim učinkom ima večina držav uzakonjeno minimalno plačo (http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_minimum_wages_by_country). Najbrž zato, ker prevladuje mnenje, da imajo delodajalci dovolj denarja, da izplačajo plačo, kakršno določi država, sindikalisti pa menijo, da tisti, ki ne morejo izplačati delavcu dostojne plače (ja, kakšna pa naj bi bila dostojna plača), sploh niso podjetniki. Seveda, najlažje je iz naslanjača s tujim mahati po koprivah, pri tem pa jim na misel ne pade, da bi sami ustanovili podjetje in izplačeval dostojne plače. Ampak ne, levičarji se čutijo poklicani, da oni delijo tisto, kar drugi ustvarijo.

Advertisements