7 mitov SMC o 2. tiru*

Značke

2. tir, 2TDK, davki, davkoplačevalci, infrastruktura, Jure Leben, Luka Koper, Miro Cerar, referendum, SMC, železnica

Konec tedna bomo volivci na referendumu odločali o usodi zakona o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača–Koper (ZIUGDT). Cerarjeva vlada, ki za referendumsko kampanjo troši davkoplačevalski denar, se pravi tudi denar tistih, ki so proti zakonu, želi volivce prepričati, da je od zakona odvisna usoda 2. tira. A to je le eden od mitov, ki jih ustvarjajo na Gregorčičevi 20.

Kaos, ki je do zdaj spremljal projekt 2. tir, predvsem pa njegovo vodenje, ki ga prevzema fantomsko podjetje 2TDK z enim samim zaposlenim (upravljal bo z milijardo evrov), vzbuja številne pomisleke in dvome. Da bi jih odpravili, skušajo vladni uradniki prepričati javnost z izmišljenimi miti. Čas je, da jih razbijemo in glasujemo proti.

Mit št. 1: Cena bo 961 milijonov evrov

Ne drži. Najprej zato, ker je to cena brez DDV, kar pomeni, da bo cena drugega tira (27,1 kilometra dolgega odseka med Koprom in Divačo) v resnici najmanj 1,17 milijarde evrov. Drugič pa zato, ker je cena za zdaj zgolj pobožna želja vlade, kar je potrdil tudi nekdanji državni sekretar Metod Dragonja, danes svetovalec v podjetju 2TDK, češ da izdelane ocene še niso dovolj natančne. To pri davkoplačevalcih vzbuja najmanj nelagodje.

Strokovnjaki civilne družbe so prepričani, da bo gradnja 2. tira dražja, ker je cena izračunana za idealne razmere. Gradnja številnih predorov bo potekala na krasu, ki je poseben in zahteven, saj gre za zelo specifično geološko sestavo terena. Kaj bo potrebno narediti, bodo pokazala podrobna geološka vrtanja, ki še niso bila opravljena. Šele na podlagi tega se bo lahko ocenila vrednost investicije. Kar posredno priznava tudi državni sekretar Jure Leben, češ »da bo cena projekta znana takrat, ko bo projekt končan«.

Mit št. 2: Najmanjša obremenitev davkoplačevalcev

Ne drži. Ne obstaja najmanjša ali največja obremenitev davkoplačevalcev, obstaja samo prisilna obremenitev davkoplačevalcev. Ampak če za hip pustimo to ob strani, si oglejmo vladno genezo prepričevanja (beri: zavajanja) državljanov. Stranka SMC je 13. aprila na družbenih omrežjih objavila naslednje: »Drugi tir ne bo zgrajen na plečih davkoplačevalcev.« Ko so ugotovili, kakšnega kozla so ustrelili, so začeli govoriti, da je finančna konstrukcija zasnovana tako, da bo najmanj bremenila davkoplačevalce, danes SMC govori, da predlagano financiranje najmanj bremeni proračun.

Zadnje (tehnično gledano) drži, praktično pa so vse to debele laži. Prvič, proračun se ne polni sam od sebe, ampak ga polnijo davkoplačevalci. Drugič, nepovratna sredstva se ne oberejo na drevesu. Tretjič, tudi evropska sredstva so denar davkoplačevalcev. Četrtič, za kredite bodo jamčili davkoplačevalci. Torej, tudi če odmislimo tujega vlagatelja in posojila, bo vložek davkoplačevalcev okoli pol milijarde evrov.

Mit št. 3: Slovenija bo zaostala v razvoju

Ne drži. Čeprav v SMC trdijo, da je »glas za drugi tir (…) glas za razvoj Slovenije«, je to, milo rečeno, zavajanje. Razvoj Slovenije ni in ne more biti odvisen od 27,1 kilometra dolge železniške proge in od nekega podjetja, ki sliši na ime 2TDK. SMC s takimi izjavami ustvarja izredne razmere, kar kaže, da ima vlado v pesti gradbena mafija okoli Foruma 21, ki si obeta stomilijonske zaslužke.

Os same gradnje bo največ koristi imela Luka Koper, ki bo sicer z nekaterimi dajatvami sofinancirala gradnjo, a ne v taki meri, kot bi človek pričakoval. Če Luka Koper za svoj razvoj potrebuje 2 tir, naj ga financira. Tudi napovedi rasti pretovora so pretirane (z 22 milijonov ton lani na 35,3 milijona ton leta 2030), poleg tega onesnaževanje zaradi cestnega tovornega prometa ne bo manjše, saj vlada sama napoveduje, da se bo cestni prevoz kljub drugemu tiru več kot podvojil (s 7,7 milijona ton letos na 18,5 milijona ton leta 2040), medtem ko se bo promet po železnici povečal za manj – za 13,1 milijona ton. To pomeni, da se kljub povečani pretočnosti železnice ne bo povečalo samo onesnaževanje, ampak tudi avtocestni zastoji.

Mit. št 4: Drugi tir ne bo zgrajen

Ne drži. Referendumski glas »proti« ne pomeni, da drugi tir ne bo zgrajen. Na referendumu se glasuje o zakonu, ki predpisuje izvedbo investicije, gospodarjenje in upravljanje z infrastrukturo ter dajatve (pribitek na avtocestno cestnino in takso za pretovor v Luki Koper). Glas »proti« bo na referendumu zato pomenil predvsem glas proti netransparentnemu vodenju projekta, proti podjetju 2TDK, za katerega nihče ne ve, zakaj je bilo ustanovljeno, in proti avtokratskemu in narcisoidnemu načinu vladanja Mira Cerarja, ki ves čas kampanje grozi in žali državljane. Predvsem pa, da bo 2. tir začela graditi nova vlada (prihodnje leto so državnozborske volitve), in to z ugodnejšo in dokončano finančno konstrukcijo, našli bi lahko tudi alternativno traso.

Mit št. 5: SMC prevzema odgovornost

Ne drži. Odgovornosti ne prevzema nihče, odgovornost se bo socializirala, breme tega bodo v največji meri nosili (neto) davkoplačevalci, še posebej v primeru, če se bo kaj zalomilo in se bo projekt podražil. Miro Cerar je na družbenih omrežjih sicer sporočil, da »sam osebno in vlada stojita za projektom 2 tir«, kar bi lahko (napačno) razumeli, da premier prevzema osebno odgovornost. Sedanji premier ne prevzema nikakršne odgovornosti, še najmanj odškodninske. Samo spomnimo se podpredsednika »etične« in »moralne« SMC Milana Brgleza, kako se je ob odvzemu mandata predsedniku SDS Janezu Janši zaklinjal, da prevzema politično odgovornost. Ko je ustavno sodišče Janši vrnilo mandat, si je premislil. Če bi Miro Cerar resnično želel prevzeti tudi osebno odgovornost, bi bila ta (če že imamo poseben zakon za 27,1 kilometra železja in kamenja) jasno opredeljena.

Mit št. 6: 9.000 delovnih mest

Ne drži. To je ena največjih laži Cerarjeve vlade. »Če želimo, da se Slovenija razvija, če želimo 9.000 novih delovnih mest, če želimo razvoj Luke Koper, potem zgradimo že enkrat ta 2 tir,« je dejal Jure Leben, Cerarjev sekretar, ki ga morajo javni uslužbenci v dopisih naslavljati z »Jure Leben, master of science, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, državni sekretar,« in ki je leta 2014 odstopil z mesta državnega sekretarja na ministrstvu za okolje ravno zaradi zavajanja javnosti. Toliko o tem, koliko lahko verjamemo besedam Lebna.

Ampak od kod vladi številka 9.000? Domnevno na podlagi mednarodne študije, po kateri da milijarda ameriških dolarjev, vložena v velike infrastrukturne objekte, ustvari (posredno ali neposredno) 28.000 delovnih mest. Vladni uradniki so številko malo prilagodili, Metod Dragonja iz 2TDK pa je kasneje priznal, da gre za le ocene.

Mit št. 7: Infrastrukturni projekt

Ne drži. Gradnja drugega tira je infrastrukturni projekt le po imenu, drugače gre za povsem politični projekt vlade Mira Cerarja in njegove SMC. Tudi če odmislimo, da so vse vladne odločitve že po definiciji politične, političnost projekta dokazuje kar nekaj zadev: (prvič), nedorečen zakon, o katerem se bo odločalo na referendumu (politika si vedno pusti veliko prostora); (drugič), ni znana finančna konstrukcija (prodajanje megle je tipično za politiko); (tretjič), projekt nima jasno določene cilje (politični cilji niso nikoli natančni, ampak temeljijo na običajno nerealnih željah, kar kaže tudi načrtovanje 2. tira in zakon; (četrtič), plačevanje z denarjem drugih (politiki nikoli za projekte ne dajo svojega denarja, ampak vedno obremenijo druge); (in petič) nekaj mesecev pred državnozborskimi volitvami je vse več znakov, da SMC na tem projektu že gradi svojo predvolilno kampanjo. Če bi bil to zgolj infrastrukturni projekt, bi vlada o predlogih, ki so jih dali posamezni strokovnjaki in številne civilne iniciative, vsaj premislila (če jih že ni upoštevala), tako da se ni dala motiti in je državni zbor zakon sprejel.

*Tekst je bil prvič objavljen v reviji Reporter

To je državni udar, zato: Spelji se, Milan Brglez!

Značke

državni udar, Državni zbor RS, Milan Brglez, Miro Cerar, parlament, referendum, SMC, ustava, Ustavno sodišče RS, zarota

Ni se zgodilo v temačnih, z težkimi zavesami zastrtih dvoranah, zarote niso pletli neznanci ali obešenjaki v skritih kotičkih Slovenije, prostori niso bili podobni neki zatohli nemški pivnici pred skoraj 100 leti. Zarota oligarhije je prišla iz hrama demokracije, parlamenta, pri belem dnevu, s sporočilom za javnost, in to vsem na očeh. Kaj takega se v četrt stoletni zgodovini samostojne Slovenije še ni zgodilo, take samovolje nekega nadutega oblastnika še nismo doživeli. Celo več. To, da se je predsednik državnega zbora Milan Brglez odločil, da ne bo določil roka za zbiranje podpisov v podporo zahtevam za razpis referendumov, ki jih je 25. aprila vložil Sindikat delavcev migrantov Slovenije, ni samo zloraba oblasti, ni samo zloraba funkcije in instituta predsednika državnega zbora, ni samo pritlehen udarec pravni državi, ne, to je kar državni udar. Mogoče se bo komu zdelo pretiravanje, toda odrekanje pravice ljudstvu, da se izreče o nekem zakonu ali vprašanju, ni drugega kot odrekanje in omejevanje pravice ljudstva do neposrednega izvajanja oblasti. To pa je državni udar.

Milan Brglez ni imel, niti nima nikakršnih pooblastil, da ne bi določil roka za zbiranje podpisov, kar z drugimi besedami pomeni, da je zavrnil pobudo za referendum. Tudi izgovor, da je s tem preprečil zlorabo referenduma, nima nikakršne pravne podlage. Kaj sploh je zloraba instituta referenduma? Lahko ljudstvo ta institut sploh zlorabi? Ne more. Tudi če bi Sindikat delavcev migrantov Slovenije vložil 100 in eno pobudo, bi Milan Brglez moral določiti rok. Razlogi, zakaj nekdo vloži pobudo, niso njegova stvar, niti ga ne bi smeli prav nič brigati. Tudi če bi nekdo zahteval referendum, ker je pač tisto jutro vstal z levo nogo, ker si je opekel prst pri peki jajc ali mu prodajalka v bližnji trgovini ni bila všeč, pa je bil jezen na cel svet, bi moral Brglez določiti rok, še posebej, če je pred tem zbral potrebnih 2.500 podpisov za zbiranje 40.000 podpisov za referendume.

Milan Brglez je s tem preprečil referendum, kar lahko stori le ustavno sodišče. Res je, da se lahko o zahtevah izrečejo tudi poslanci državnega zbora, ki referendum lahko zavrnejo (kar so storili denimo v primeru zakona o obrambi), toda zadnjo besedo imajo ustavni sodniki, če se predlagatelj referenduma pritoži. To, da bi referendum preprečil en sam človek, četudi je predsednik najvišjega zakonodajnega telesa v državi, pa je nevarno, še posebej če gre za visokega predstavnika vladajoče stranke (SMC), katere predsednik Miro Cerar je tudi že grozil, obtoževal in govoril o nekakšnih zlorabah referendumskih pobud. In če držijo zapisi nekaterih medijev, da Cerar sploh ne vodi vlade, ampak da oblast izvajajo iz ozadja lobiji tranzicijske levice, to pomeni, da so z današnjim Brglezovim dejanjem, se pravi z državnim udarom, oblast uradno prevzeli lobiji. Od danes naprej torej ne živimo več v pravni državi, ne živimo več v državi, kjer ima oblast ljudstvo, ampak (politična) elita.

Po 2. odstavku 90. člena ustave referendum sicer ni mogoč o zakonih, ki zadevajo obrambo države, o zakonih, ki zadevajo davke, carine in druge obvezne dajatve, o zakonih o ratifikaciji mednarodnih pogodb in o zakonih, ki odpravljajo neustavnost na področju človekovih pravic. Toda v pravni državi za preprečitev takih referendumov obstajajo neki postopki, ki pa jih je Brglez samopašno prezrl.

Ustavno sodišče je sicer že odločilo, da delavci migranti, ki doplačujejo dohodnino v Sloveniji, ne smejo imeti posebnih pravic. S tem je bila zadeva uradno zaključena, kar ne pomeni, da ti ljudje ne smejo uporabiti drugih oblik pritiska na oblast. Volitve so vsake štiri leta, v vmesnem obdobju ima vsak državljan pravico, da z institutom referenduma uresničuje ustavno pravico do neposrednega izvajanja oblasti. Ta pravica je v ustavi omejena, toda ne zakon ne ustava jim ne moreta preprečiti, da bi državljansko nepokorščino izvajali z vlaganjem referendumskih pobud. In to je danes Brglez ljudem samovoljno odrekel.

Za to dejanje ni opravičila, to dejanje je državni udar, to dejanje je zločin nad ljudstvom, je politični kriminal brez primere v zgodovini samostojnosti, zato bi moral odstopiti ali pa biti odstopljen. Če je v SMC še kolikor toliko poštenosti in občutka za pravno državo, bodo Brgleza ne samo odnesli iz svoje stranke, ampak kar iz državnega zbora. Tam nima več kaj iskati. Še posebej, ker je nastopil s pozicije moči, ker ima kot oblast za seboj represivni aparat z (zakonsko) pravico, da na ljudi strelja, obratno pa državljani te pravice nimajo.

Zato je že skrajni čas, da se reče: Spelji se, Milan Brglez! In z njim vsi zarotniki, kriminalci, zločinci, sluzavi priskledniki, izdajalci Slovenije in nacionalnosti, uničevalci Slovenk in Slovencev, plenilci vseh vrst in barv, vsi, ki plenite in kradete.

Česa socialisti ne razumejo

Značke

Aleksis Cipras, Janis Varufakis, Luka Mesec, referendum, Siriza, socializem, Združena levica

Luka Mesec, lider Združene levice, sicer pa klon radikalnega levičarja, ki vodi grško Sirizo, Aleksisa Ciprasa, ima skoraj vsak dan kaj »modrega« za povedati in se zato pogosto znajde na naslovnicah časopisov in v udarnih terminih televizijskih dnevnikov. Tokrat je v podporo grški Sirizi, ki bo v nedeljo organizirala referendum, da Grki rečejo Evropski unije NE, ob tridesetih simpatizerjih razložil, zakaj v Združeni levici podpirajo Sirizo oziroma Grke (http://www.rtvslo.si/slovenija/mesec-grke-podpiramo-ker-je-treba-ustaviti-izsiljevanje/368931):

»Razlog, zakaj podpiramo Grke, je, da je treba ustaviti izsiljevanje. Če se neka država z demokratično izvoljeno vlado legitimno odloči, da bo prenehala izvajati varčevalne ukrepe, bi morale evropske institucije to demokratično voljo demokratično izvoljene vlade v demokratični državi upoštevati. Videli smo ravno nasprotno. Začelo se je izsiljevanje, začelo se je ekonomsko teroriziranje, stiskanje v kot z ekonomskimi ukrepi, da bi poskusili Grčijo destabilizirati in vreči njeno vlado.«

Mesec ima seveda prav. Grki se morajo sami odločiti. Če se odločijo, da ne bodo varčevali, prav. Volitve, ki so na čelo grške vlade pripeljale leve ekstremiste, so bile demokratične. Tu ni kaj. Zato je tudi Ciprasova vlada povsem legitimna. In Evropa pač upošteva, da v Atenah sedijo socialisti. Drugega ji niti ne preostane. Taka je bila volja ljudi na volitvah in pika. Bruselj seveda ne more narekovati ljudem, kako naj mislijo. Nikakor. To ne bi z ničemer imelo opraviti s svobodo. Vendar je to tudi vse. Kot EU ne more ukazovati Grkom, koga in katero politično opcijo naj volijo ali kako naj se odločijo na referendumu, tako tudi Aleksis Cipras in finančni minister Janid Varufakis ne moreta državam EU kar ukazati, naj Grčiji (spet) posodijo denar (okoli 39 milijard evrov, čeprav naj bi jih potrebovali 52 milijard). To je svobodna odločitev suverenih držav komu in pod kakšnimi pogoji bodo dali cekine. In ker Grčija ni vrnila obroka posojila Mednarodnemu denarnemu skladu (zato je v tehničnem bankrotu) in kot zdaj kaže 20. julija ne bo vrnila niti 3,5 milijarde evrov Evropski centralni banki (razen če ne bo zadnji hip dogovora med upniki in Grčijo), je logično, da ji nihče noče več posoditi denarja. Še posebej, ker se noče zavezati k strukturnim reformam, da bi lahko začela vračati dolg.

Povedano drugače. Kot imajo Grki pravico, da o svoji usodi odločajo sami, tako imajo države upnice pravico, da se odločijo, ali bodo Grkom še posodile denar ali ne. In pri tem ne gre za nikakršno izsiljevanje ali ekonomsko teroriziranje, kot skuša Mesec prikazati. Gre za povsem običajen poslovni odnos. In to je tisto, česar socialisti ne razumejo.

Sindikalistična obsedenost z minimalno plačo

Značke

Antony Davies, minimalna plača, referendum, sindikati, socialisti, Umar, Švica

Samo nekaj časopisov je treba odpreti, prebrati kak mladinski tednik, pogledati 24 ur na POP TV, TV Dnevnik na TV Slovenija ali Danes na Planet TV in takoj je vsem jasno, da živimo v času zlobnega in pobesnelega neoliberalizma, ki ga je treba na vsak način ustaviti, ker bo v nasprotnem primeru konec sveta. Ampak kot je običajno in smo že navajeni, so levičarji pri opozarjanju pred vsemi nevarnostmi kapitalistov, ki vse bolj izkoriščajo delavski razred, nedosledni. Ko je bilo treba kritizirati varčevanje, so se sklicevali na Johna Maynarda Keynesa, ko pa je na dnevni red prišla minimalna plača, so nanj naenkrat pozabili. Jasno, tudi med levičarskimi keynesianskimi ekonomisti je malodane soglasje, da minimalna plača ne prinaša pozitivnih učinkov, ampak negativne. Seveda, takrat nastopijo socialistični ideologi, ki jih je med sindikalisti, še posebej javnega sektorja, vse polno.

Se spomnite lanskega referenduma v Švici, ki so ga izsilili nekakšna socialistično-zelena koalicija in sindikati, da bi dvignili minimalno plačo na 3.300 evrov? S tem bi Švica postala država z največjo minimalno plačo na svetu. Sindikalisti so trdili, da bi taka minimalna plača zmanjšala plačna nesorazmerja. In kaj se je zgodilo? Švicarji so tak predlog z veliko večino zavrnili, vodilne sindikaliste pa je najbolj bolelo, da so se delavci in nekatera sindikalna združenja postavili na stran delodajalcev. »Volivci so zelo jasno povedali, da zaupajo v našo ekonomijo,« so rezultat komentirali nekateri sindikalisti in vodilni panožnih združenj. In ravno v tem je razlika med Slovenijo in Švico oziroma med švicarskimi in slovenskimi sindikalisti. Da se Švicarji prav dobro zavedajo škodljivih posledic minimalne plače in, kar je še bolj pomembno, da ne mislijo, da bi morala to področje regulirati država. »Splošni« ali »javni« ali »nacionalni« interes je za Švicarje španska vas, za razliko od slovenskih sindikalistov, ki menijo, da se morajo »težave« reševati z dodatnimi zakoni in dodatno regulacijo ter dodatnimi pristiski na delodajalce, se pravi pokvarjene kapitaliste.

Tako so pred dnevi napovedali zahtevo za povečanje plač v javnem sektorju (zaradi napovedi o gospodarski rasti), te dni pa naj bi končali pripravo sprememb zakona o minimalni plači – predlagali bodo novo definicijo minimalne plače. Po sedanji so vanjo všteti dodatki (dodatki za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, ali iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu, dodatek za delovno dobo ter dodatek za delovno uspešnost), sindikati pa zahtevajo, da bi bili do višje minimalne plače upravičeni tisti, ki opravljajo delo v treh ali štirih izmenah, ponoči, ob nedeljah, praznikih. Toda sama minimalna plača je izredno škodljiva, saj ne pomaga manj produktivnim oziroma ranljivih skupinam delavcev, ampak bolj produktivnim, poleg tega poveča brezposelnost. Tako meni tudi Urad za makroekonomske analize (Umar: http://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/publikacije/pr/2013/IV/4_11.pdf, ki je leta 2012 ugotavljal vpliv nenormalnega povečanja minimalne plače pod vlado Boruta Pahorja leta 2010 (tedaj se je bruto znesek brez soglasja predstavnikov gospodarstva zvišal za nekaj manj kot 23 odstotkov oziroma za 103 evre). To je po analizi Umarja imelo negativne učinke: delo je zaradi tega izgubilo 7.000 ljudi, na daljši rok pa najmanj 18.000, poslabšala se je tudi konkurenčna sposobnost gospodarstva.

Kakšen negativen vpliv ima minimalna plača, razloži na tudi za sindikaliste razumljiv način profesor ekonomije Antony Davies z katoliške univerze Duquesne v Pittsburgu v ZDA (https://www.youtube.com/watch?v=Ct1Moeaa-W8). Čeprav smo o tem že pisali, ponovimo še enkrat. Davies da za primer zaposlene v restavraciji s hitro hrano. Al, Bob in Carl so plačani 8 dolarjev na uro. Glede na to, da lastniku po odbitju materialni stroškov ostane 0,10 dolarja na hamburger, mora vsak izmed zaposlenih speči vsaj 80 hamburgerjev na uro, da je lastnik na pozitivni ničli. Toda Al, Bob in Carl so različno produktivni. Bob jih speče 120, Al 100, Carl pa 90. To pomeni, da ima lastnik pri hitrem Bobu 4 dolarje dobička, pri Alu dva in pri počasnem Carlu en dolar dobička. Se pravi, dobiček lastnika je sedem dolarjev na uro. Potem pride vlada in uzakoni, da je minimalna plača 9,5 dolarja na uro. Ob predpostavki, da se produktivnost treh zaposlenih ni povečala, ima lastnik pri Bobu zdaj 2,5 dolarja dobička, pri Alu 0,5 dolarja, Carl pa na uro pridela 0,5 dolarja izgube. Ker z izgubo ne moreš delati, Carl pa ne zmore povečati svoje produktivnosti, lastniku ne preostane drugega, kot da ga odpusti. Carl bi sicer še vedno rad delal, pa čeprav za 8 dolarjev na uro, toda tega zakon ne dovoli in Carl postane brezposelna oseba. Kar pomeni, da je minimalna plača dobra za Ala in Boba, ne pa za Carla. Povedano drugače: minimalna plača je dobra za bolj produktivne, za manj produktivne pa ne. In naprej. Bolj produktivni in pridni delavci sploh ne potrebujejo pomoči države, ker se z delodajalcem sami pogajajo o povišanju plače, dober lastnik pa jih ne bo odpustil, ampak mu bo povečal plačo, saj mu prinašajo več dobička. To pomeni, da bolj produktivni delavci dosežejo višjo plačo tudi brez pomoči države v obliki minimalne plače.

Učinek minimalne plače je torej dvojen. Prvi je, da minimalna plača ne pomaga manj produktivnim, ampak bolj produktivnim. Drugi pa je, da bi bolj produktivni sami dosegli boljšo plačo, kot da jim pri tem „pomaga“ država. Brezposelni običajno postanejo manj izobraženi in manj kvalificirani delavci. Se pravi ranljive skupine ljudi, za katere naj bi se borili sindikati. S svojimi zahtevami po minimalni plači pa jim bolj škodijo kot pa koristijo.

Kljub škodljivim učinkom ima večina držav uzakonjeno minimalno plačo (http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_minimum_wages_by_country). Najbrž zato, ker prevladuje mnenje, da imajo delodajalci dovolj denarja, da izplačajo plačo, kakršno določi država, sindikalisti pa menijo, da tisti, ki ne morejo izplačati delavcu dostojne plače (ja, kakšna pa naj bi bila dostojna plača), sploh niso podjetniki. Seveda, najlažje je iz naslanjača s tujim mahati po koprivah, pri tem pa jim na misel ne pade, da bi sami ustanovili podjetje in izplačeval dostojne plače. Ampak ne, levičarji se čutijo poklicani, da oni delijo tisto, kar drugi ustvarijo.

Svoboda govora je pravica, otroci so dar

Značke

Dolce & Gabbana, Elton John, Guido Barilla, homoseksualnost, referendum, socialisti, človekove pravice

„Otroci so dar, ne pravica. Svoboda govora je pravica, ne dar,“ je na Twitterju zapisala Marian Osei (@errmimi). Pravzaprav se boljše skoraj ne da opisati bistva prave vojne na družbenih omrežjih, ki jo je sprožila domnevno sporna izjava Stefana Gabbana in Domenica Dolceja, modnih ikon, združenih v blagovno znamko Dolce&Gabbana, češ da ima otrok enega očeta in eno mamo ter da ne verjame v umetno oploditev, se pravi v sintetične otroke. In znova se je razgalila vsa agresivnost homoseksualnih združenj, ki ne priznavajo drugačnih mnenj o istospolno usmerjenih, kot je izključno njihovo. Pravzaprav so pokazali, da sploh ne vedo, kaj so človekove pravice, čeprav so jih polna usta.

Podobno kot „moderni“ levičarji, ki menijo, da med človekove pravice spadajo javno šolstvo in zdravstvo, imeti lastno stanovanje ali hišo, dostojna ali vsaj minimalna plača, voda, elektrika, televizor, najbrž tudi iPhone in dostop do interneta, tudi homoseksualna združenja razmišljajo podobno socialistično, češ da so njihove človekove pravice, da se poročijo, da imajo otroke tako, da jih posvojijo. Tako zdaj slovenski del LGBT meni, da bo referendum o zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v njej zakonsko zvezo med moškim in žensko izenačuje z istospolno partnersko skupnostjo) neustaven, ker posega na področje človekovih pravic, čeprav je Evropsko sodišče za človekove pravice odločilo, da denimo posamezne države niso dolžne uvesti homoseksualnih porok. Preprosto zato, ker poroka ni človekova pravica. Torej, kaj sploh je človekova pravica?

Osnovna človekova pravica, preprosto povedano, je že samo dejstvo, da človek obstaja kot človek, hkrati so človekove pravice tiste neodtuljive pravice, ki mu jih morajo drugi izpolniti. Če bi držala levičarska miselnost, potem bi morali vsakemu posamezniku omogočiti stanovanje ali hišo (pa ne bodimo malenkostni, vilo z bazenom), izobraževanje (kakšen magisterij, doktorat), dostojno plačo (ampak vsaj 4.000 do 5.000 evrov) in podobno. To bi mu bilo omogočeno, ne glede na to, kaj bi ta posameznik naredil v življenju. Enako je s homoseksualnimi skupnostmi, ki očitno menijo, da ima že s tem, ko človek obstaja, pravico do poroke, otrok, da ima neodtuljivo pravico, da je v zakonu zapisano, da je zakonska zveza med dvema osebama (ne pa med moškim in žensko). Tem pravicam rečejo tudi pozitivne pravice, se pravi pravice, ko neka skupina ljudi zahteva od druge skupine ljudi, da jim brezpogojno izpolnijo njihove želje. Vendar je tako razumevanje pravic v nasprotju s splošnimi človekovimi pravicami. Kajti dve pravici si ne moreta biti v nasprotju. Če sta si, potem je ena pravica „prava“, druga pa „neprava“. Zadnjič sem pisal, kako sta dve ameriški lezbijki menili, da je torta njuna neodtuljiva pravica in tožili slaščičarja, ki je zavrnil, da bi naredil torko za homoseksualno poroko (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/04/se-sploh-lahko-se-svobodno-odlocamo/).

Toda zagotovo je pravica do svobodnega izražanja stališč, mnenj in idej ena od človekovih pravic. In to pravico skuša Elton John skupaj s homoseksualnimi skupnostmi oporekati Stefanu Gabbani in Domenicu Dolceju. V intervjuju za italijansko Panoramo sta med drugim dejala, da ko se človek rodi, “ima enega očeta in eno mamo”. Dolce pa tudi: Sem gej, ne morem imeti otroka. Mislim, da v življenju ni mogoče imeti vsega. In tudi dobro se je čemu odreči. Življenje ima svoj naravni potek, so stvari, ki se jih ne sme spreminjati. In ena od teh je družina.“ Že lani sta izjavila, da se ne bi želela poročiti (dolgo sta bila tudi intimno partnerja), ker ne verjameta v homoseksualno poroko. Gabbana je pred leti tudi izjavil: „Nasprotujem temu, da bi otrok odraščal z dvema istospolnima staršema. Otrok potrebuje mamo in očeta. Ne morem si zamisliti svojega otroštva brez mame. Prepričan sem tudi, da je kruto, da vzameš dojenčka proč od njegove mame.“ Skratka, D&G nista tak homoseksualni par oziroma nista taka homoseksualca, kot bi si ju v raznih LGBT skupnostih želeli, zato so njune zadnje izjave tudi označili kot „nož v hrbet“.

Vzorec delovanja homoseksualnega lobija se v primeru D&G ponavlja. Samo spomnimo se primera Guida Barilla (testenine Barilla), ki je izrazil svojo podporo naravni družini. Homoseksualne skupnosti so ga silovito napadle, tako da se je nazadnje opravičil. Upajmo, da tokrat ne bo tako. Številni so že podprli D&G v svobodi izražanja, v Benetkah in Veroni sta bila spontana shoda v podporo modnima oblikovalcema. Nihče namreč nima pravice nikomur ukazovati in narekovati, kaj lahko govori in kako naj misli. In gejevski lobiji si domišljajo, da imajo neodtuljivo pravico, da razsojajo, kaj je prav in kaj ne. In če se z njimi kdo ne strinja, ga takoj označijo za homofoba.