Pravica do bojkota (volitev) ali esenca demokracije

Značke

Bernard Brščič, bojkot, Borut Pahor, CK ZKS, davčne oaze, desnica, ekonomska svoboda, kapitalizem, levičarji, Luka Mesec, Marjan Šarec, Mercator, minimalna plača, NLB, NOB, predsedniške volitve, socializem, svoboda govora, Venezuela, volitve, človekove pravice

Soočenja predsedniških kandidatov, priznam, nisem spremljal pogosto. Tudi takrat, ko sem jih, sem jih bolj z enim, kot obema očesoma (ali ušesoma, če že hočete). Zadnjemu soočenju na nacionalni televiziji pa sem vendarle malo bolje prisluhnil. Razloga sta dva: prvič, ker so mi nekateri komentatorji in bralci ob zadnjem zapisu očitali, da kandidata nista za v isti koš, se pravi, da sta oba sicer levičarja, ampak enega malo bolj vleče na desno, drugega malo manj; in drugič, ker me je zanimalo, kaj imata za povedati o ekonomiji, gospodarstvu, se pravi o tistem področju, ki ljudem prinaša resnično blaginjo. In oba sta me tudi tokrat prepričala, da sta zadrta socialista in da drži tista Hayekova: »If socialists understood economics they wouldn’t be socialists.«

Pravzaprav sta oba zastopala trdo levičarsko stališče, kot boljševiki pred 100 leti, ko so delavcem obljubljali, da bodo v socializmu vsi jedli breskve s smetano. A ko so se nekateri delavci odzvali, da oni ne marajo breskve s smetano, so dobili odgovor: »Ko pride revolucija, tovariši, boste vsi imeli radi breskve in smetano.« Povedano drugače. Marjan Šarec in Borut Pahor sta predstavila stališča, ki so svetlobna leta daleč od osebne in ekonomske svobode, obema niti zasebna lastnina in svobodno razpolaganje posameznika s premoženjem ni sveto. Taka večletna politika je pripomogla, da indeks demokratičnosti držav (Economist) Slovenijo uvršča med države s pomanjkljivo demokracijo. Takih držav je največ v tistih vzhodnih državah, kjer so najbolj vidni ostanki socializma. Ti ostanki se personalizirajo prek oseb, kakršen je denimo Borut Pahor, eden od članov zadnjega CK ZKS, ali Marjan Šarec, sicer bogaboječi človek, ki pa se je zelo navzel socialističnih pogledov na gospodarstvo.

Odmislimo njun odnos do NOB, sprave, cerkve in še česa, na podlagi katerega se večina (tako desnih kot levih) volivcev v resnici odloča, koga bo volila. Rajši si oglejmo nekatera ekonomska vprašanja, kjer bi moral ob njunih odgovorih vsak pravi desničar zastriči z ušesi in potegniti ročno zavoro. Ne gre samo za to, ali bi prodala NLB oziroma ali bi kupila nazaj Mercator, to so nianse; oba imata do fundamentalnih vprašanj trda levičarska stališča, ki so socialistična in škodljiva za vsako gospodarstvo. Vprašajte se, koliko socialističnih gospodarstev je bilo v zgodovini uspešnih? Nobeno! Niti eno! Zadnji primer umiranja levičarske ekonomije lahko v živo spremljamo v Venezueli. Pa ste slišali Pahorja ali Šarca, da bi rekla, socializem dokazano ne deluje, razvite države so postale bogate zaradi kapitalizma?

Poglejmo si vsaj dvoje njunih mnenj. Najprej minimalna plača. Tako Pahor kot Šarec je ne bi samo obdržala, ampak bi jo povečala. Aktualni predsednik, za katerim stoji naslednica partije, se je pohvalil, da je z njegovim ukrepom povečanja minimalne plače, ko je bil še premier, zadovoljna celo Levica Luke Mesca. Ni treba posebej poudarjati, da je tudi med levičarskimi keynesijanskimi ekonomisti malodane soglasje, da minimalna plača ne prinaša pozitivnih učinkov, ampak negativne. In da gre za ukrep politike, ki je zelo škodljiv za gospodarstvo vsake države. In da se obsedenost z minimalno plačo loteva tudi slovenske desnice (če ji sploh lahko tako rečemo), ki je predlani družno podprla sindikalni predlog. Ne predstavljam si podjetnika, da bi na volitvah obkrožil ali Pahorja ali Šarca; oba se zavzemata, da bi država določala plače v njegovem podjetju.

Drugi primer so davčne oaze, ki neposredno zadevajo zasebno lastnino, premoženje posameznika. Šarec tudi tiste ljudi (pustimo kriminalce, ki služijo z drogami, belim blagom, orožjem ali korupcijo), ki na podlagi pozitivne zakonodaje povsem zakonito prenesejo poslovanje svojega podjetja ali zasebno premoženje v države, ki so z davki prijazne do ljudi, označuje za ljudi, ki izigravajo zakonodajo. »Če je ta denar parkiran nekje drugje, potem od njega naša država nima nič,« pravi Šarec. Bi morala imeti? Bi si morala to kar prisvojiti? To je denar zasebnika. Z njim počne, kar si želi. Lahko ga prenese na Mars, če želi. In to države prav nič ne briga. Šarec celo pravi: »To je treba preprečiti!« Kako? Bo ponovno nacionaliziral premoženje? Bo kar vzel, ko bo na oblasti? Podobno meni tudi Pahor, ki sicer priznava, da taki ljudje »načeloma ne ravnajo nezakonito«, ampak: »To je zame nesprejemljivo.« In še: »Zaostriti je treba zakonodajo.« Halo? Za Pahorja je zakonito ravnanje nesprejemljivo!

Nobeden od obeh se ni zavzel za spoštovanje zasebne lastnine, do prostega razpolaganja s premoženjem, ki ga je posameznik zaslužil. Oba govorita, da je pač treba zaostriti davčno politiko, ker je država zelo šibka na področju izterjave davkov. Vsakega zasebnika (in desničarja) mi moralo zelo skrbeti ob takih izjavah. Zato se primite za denarnice, če bosta zares zastopala taka stališča; izvršne moči sicer kot predsednika ne bosta imela, toda njuno mnenje in stališče zelo šteje. Ekonomska svoboda (posameznika) je pogoj vsake demokracije.

In ne gre zgolj za ekonomska vprašanja, gre tudi za spoštovanje in razumevanje temeljnih človekovih pravic. Človekove pravice so absolutne, so neposredno uresničljive. Pri človekovih pravicah ni progresivnosti, ni besede „ampak“, ki jo Pahor zelo pogosto uporablja. Se je letos oglasil v bran Bernardu Brščiču, ko se je tako z leve kot z desne po njem vsulo, ker si je drznil podvomiti v holokavst? Ne. Z Brščičem se lahko strinjamo ali ne, lahko pljuvamo po njem in ga žalimo, toda odrekati mu pravico, da pove, kaj si misli o holokavstu, in zaradi teh stališč nadenj pošiljati organe pregona, je nesprejemljivo. Pahor je zamudil lepo priložnost, da se jasno postavi v bran svobode govora kot temeljne človekove pravice. Prav nič drugače ni s Šarcem. Oba človekove pravice razumeta progresivno, kot ustrezajo času in prostoru. In sistemu. Že zaradi tega je za desne volivce veliko vprašanje, ali naj sploh gredo na volišča. Kogarkoli bodo namreč obkrožili, bodo oddali svoj glas človeku, ki ne razume človekovih pravic kot absolutnih pravic, ki so dane vsakemu človeku že s tem, ko živi. Kogarkoli bodo obkrožili, bo to strel v lastno koleno. Tako Šarec kot Pahor imata namreč hude težave z razumevanjem človekovih pravic, čeprav so v resnici, kdor to želi, enostavne za razumeti.

In da smo si na jasnem. To ni poziv k bojkotu. Vsak naj se sam odloči, ali bo šel na volišče. Toda na letošnjih predsedniških volitvah smo prvič doživeli, da so tisti, ki so napovedali, da ne bodo odšli na volišče, označeni za sovražnike demokracije, anarhiste. Halo?! Drage moje in dragi moji, ravno s tem, ko ti nekomu odrekaš pravico bojkota volitev, mu odrekaš pravico do svobodne odločitve. In ko mu odrekaš pravico, da to javno pove in pozove ljudi, naj ti sledijo, mu odrekaš pravico do svobode govora. In naprej. Pravica do glasovanja vključuje tudi pravico, da ne glasuješ. Pravica, da ne glasuješ, je namreč stranski učinek volilne pravice. Kot je denimo sovražni govor (karkoli že to pomeni) stranski učinek svobode govora. In pika.

Charlottesville: nacistično-rasistična plat zgodbe

Značke

American Thinker, antifa, Breitbart, Brian Moran, Charlottesville, Charlottesville Police Department, Doug McKelway, Fox News, Heather Heyer, Infowars, Jason Kessler, levičarji, Millie Weaver, Miriam Dickler, nacisti, rasisti, Robert Edward Lee, Sheryl Gay Stolberg, Terry McAuliffe, UTR, Virginia, Wells Fargo, ZDA, človekove pravice

Naslov je seveda provokativen. Namenoma. Ne gre ne za rasistično in ne za nacistično interpretacijo tragičnih dogodkov v ameriškem mestu Charlottesville, ampak za nekatere podrobnosti, ki jih je medijski mainstream preprosto zamolčal ali potvoril. Pravzaprav bi se moral naslov glasiti: »Kje je bila policija?« Charlottesville Police Department se je namreč v trenutku, ko bi morala demonstrante (mediji so jih vse po vrsti označili za naciste in rasiste), ki so protestirali proti odstranitvi spomenika legendarnemu ameriškemu generalu Robertu Edwardu Leeju, braniti in jim omogočiti uresničevanje z ustavo zagotovljene pravice do svobode govora, izražanja in združevanja, umaknila. (V ZDA je paradiranje s svastiko, rdečo zvezdo ali židovsko zastavo dovoljeno. Pravico do svobode govora in združevanja imajo vsi, tako nacisti kot socialisti ali kdo drug. In to je tisto, kar je za levico popolnoma nerazumljivo: da imajo z ustavo zagotovljene pravice tudi tisti, ki se z levico ne strinjajo.) Celo več. Kaže, da je bil ukaz policistom, naj se umaknejo, del politične strategije levičarske (demokratske) oblasti, da se diskreditirajo ne samo protestniki, združeni v Unite the Right (UTR), ampak vsi drugače misleči, vključno s predsednikom Donaldom Trumpom. Za slednjega se je izkazalo, da karkoli bi že rekel, bi bilo za levico nesprejemljivo. A oglejmo si kronologijo dogodkov skozi oči različnih ameriških medijev (večinoma je povzeta po portalu American Thinker).

Na tiskovni konferenci v nedeljo zjutraj (the day after) je guverner Terry McAuliffe zagovarjal policijo in trdil, da ni bilo mogoče storiti ničesar, da bi preprečili »terorizem« voznika avtomobila, ki je zapeljal med simpatizerje Antifa, pri čemer je umrla 32-letna Heather Heyer. A demonstranti, ki so imeli legalno prijavljen shod, se s tem ne strinjajo in pravijo, da bi morala policija že med sobotnimi jutranjimi nemiri ločiti skupini protestnikov (tukaj, tukaj in tukaj).

Novinarka portala Infowars Millie Weaver trdi, da ji je policist priznal, da je policiste odpoklicala mestna oblast, novinar Fox News Doug McKelway pa je s prizorišča neredov gledalcem v eter sporočil, da je policija zapustila kraj spopadov potem, ko so levičarji na desne protestnike začeli metati solzivec. Nekako takole je poročal: »Ko je začel na protestnike s strani proti-protestnikov leteti solzivec, je policija začela z umikom. Vprašal sem odgovornega: ´Kam greste?´ Rekel je: ´Odhajamo. Tukaj je preveč nevarno.´ Policija je imela priložnost, da umiri izgrednike, a so se odločili, da jih ne bodo.« Takšen umik je za Breitbart zanikala mestna uradnica , češ da policija ni imela ukaza za umik.

A kmalu se je izkazalo, da uradnica bodisi ni bila prav obveščena bodisi je namenoma zavajala novinarje. Novinarka New York Timesa Sheryl Gay Stolberg je o strategiji in taktiki mesta Charlottesville takole poročala: »Brian Moran, tajnik za javno in domovinsko varnost v Virginiji, je dogodke opazoval s šestega nadstropja banke Wells Fargo v središču nakupovalnega središča. Bilo je nekaj občasnih spopadov. ´To je kot hokej,´ je dejal. ´Pogosto pride do sporadičnih pretepov, a nato se zadeva umiri.´ Nenadoma so proti-protestniki začeli na demonstrante metati steklenice z vodo, nekatere so bile napolnjene z urinom. Drugi so uporabili solzivec. Gospod Moran je iz šestega nadstropja videl dimne bombe, ki so jih vrgli. Ljudje so začeli pretepati drug drugega. Nek duhovnik se je umaknil na varno – v restavracijo v bližini.«

Končno se je Moran ob 11.22 odločil, da pokliče guvernerja
McAuliffeja in mu svetoval, naj odpove dogodek. Ob 11.35 je predstavnik na uradnem profilu mesta zapisal, da je protest nezakonit in prepovedan. Kmalu zatem McAuliffe razglasil izredne razmere, demonstrantom, ki so protestirali proti odstranitvi spomenika in so imeli do tistega trenutka zakonito odločbo z dovoljenjem za protest, pa so svetovali, naj se razidejo. A bilo je prepozno. Levičarji, ki jih je vodila Antifa, so jih že obkolili in začeli tolči po njih. Ko je Stolbergova Morana vprašala, zakaj policija nič več ne nadzoruje razmer, ji je odgovoril: »Bila je zelo vnetljiva situacija.« Dodal je, da je šlo mestu zelo dobro pri zagotavljanju varnosti meščanov in njihove lastnine. Priznal pa ji je, da so se mestni uradniki zavestno odločili, da bodo določeno stopnjo nasilja dovolili, pri čemer so bili ves čas pripravljeni, da prepovedo protest.

Z njim se ni strinjal organizator protesta (UTR) Jason Kessler, ki je povedal, da so protest pripravljali več mesecev ter da so ves čas sodelovali s policijskimi in drugimi varnostnimi organi. »Kljub temu policija ni ukrepala tako, kot je imela v načrtu, ampak je s svojim umikom nasilje še spodbudila: niso ločili protestnike od proti-protestnikov,« je dejal in dodal, da so jim nenadoma stali nasproti proti-protestniki in jih prisilili k umiku. Toda umikali so se lahko samo proti oboroženim članom Antifa. Več kot očitno je torej, da je šlo za skrbno načrtovano levičarsko akcijo, pri kateri je pri pripravi taktike najbrž sodelovala tudi policija. Kessler trdi, da so jim mestni veljaki s figo v žepu izdali dovoljenje za protest. Morali so ga, ker bi drugače kršili njihove ustavne pravice, toda hkrati so naredili vse, da jim protest preprečijo. Nekaj dni pred dogodkom je bilo dovoljenje celo preklicano, a je protest dovolilo zvezno sodiščem, potem ko se je UTR pritožil. Zvezni organi so s tem dovoljenjem na nek način naložili policiji, da mora braniti tiste (in njihove pravice), katerim je bilo dovoljenje izdano.

Kessler verjame, da je levica skovala zaroto in da je kri na rokah mestnih svetnikov, najbrž ima krvave roke tudi guverner. Njegove besede potrjujejo številni posredni dokazi, ki dokazujejo, da so mestne oblasti imele v rokah vse vzvode, da bi preprečile nasilje. Celo več. Nekateri so ga celo spodbujali. V začetku avgusta je predsednica virginijske univerze Teresa Ann Sullivan poslala pismo, v katerem je lažno trdila, da organizatorji protesta (UTR) vabijo k nasilju. »Organizatorji protesta želijo konfrontacijo. Ne izpolnimo jim te želje.« Kar je večina razumela kot vabilo k nasilnim proti-demonstracijam. Podobno je dan pred protestom izjavil guverner McAuliffe, ki je UTR vnaprej obtožil nasilja.

Ampak tragični dogodki se niso končali z razglasitvijo izrednih razmer, zaradi katerih je bilo izrecno prepovedano vsako združevanje in protestiranje. Policija je namreč ob 13.30, dve uri po tragičnih dogodkih, na Water Street mirno opazovala radikalne levičarje, ki so organizirali svoj shod in proslavili zmago nad UTR. Še en dokaz več, da so bile mestne oblasti skupaj s policijo pristransko na strani levičarjev in Antifa. Človekove pravice z ZDA že dolgo niso bile tako poteptane.

Se spomnite, kako je bil prepovedan koncert Thompsona? Pod pretvezo, da bi lahko prišlo do kaznivih dejanj in zaradi varnosti. Torej sta upravna enota in policija že vnaprej Thompsona in obiskovalce koncerta obtožili nasilja, namesto da bi jim policija zajamčila varnost in jih branila pred levičarskimi izgredniki. Vloga policije in oblasti je, da omogoča državljanom, da varno in brez bojazni uresničujejo njim z ustavo zagotovljene pravice. Tako pa očitno tudi v Sloveniji red delata (in izdajata dovoljenje, kaj lahko in kaj se ne sme) radikalna levica s svojo oboroženo Antifa enoto.

 

Pravica do zdravstvenega varstva ni človekova pravica

Značke

Bernie Sanders, Paul Rand, Sloboda i Prosperitet, zdravstveno varstvo, zdravstvo, človekove pravice

Pravica do življenja je sicer temeljna človekova pravica, toda pravica do zdravstvenega varstva ni. In to je tisto, kar levičarji nikakor ne morejo razumeti. Spletna stran Sloboda i Prosperitet TV je zato prevedla govor ameriškega republikanskega senatorja Paula Randa, ki je odziv na zahtevo senatorja Bernieja Sandersa. Slednji je zahteval, da mora biti pravica do zdravstvenega varstva priznana kot temeljna človekova pravica, ki je brezplačno dostopna vsem.

„V zvezi z vprašanjem, ali imate pravico do zdravstvenega varstva, morate razumeti, kaj sploh to pomeni. To ni nekaj abstraktnega.

Zdravnik sem. To pomeni, da lahko pridete k meni domov in me vpokličete. To pomeni, da verjamete v suženjstvo. In ne pomeni samo, da boste zasužnjili mene, ampak tudi čistilko v moji bolnici, osebo, ki mi čisti ordinacijo, asistente, ki delajo pri meni, medicinske sestre.

Ko enkrat začnete verjeti, da imate pravico na storitve nekoga, ali imate tako pravico tudi do vodovodarja? Imate pravico na vodo, hrano? Vi pravzaprav trdite, da verjamete v suženjstvo. Pravite, da verjamete, da imate pravico nekaj vzeti od drugih ljudi.

Naši ustanovitelji so bili zelo jasni do tega vprašanja. Imate pravico, da iščete srečo, toda nimate jamstva za fizično ugodje. Ni jamstva za posest stvari. Da bi država dala nekomu nekaj konkretnega, mora država najprej vzeti nekomu drugemu.

Za to je potrebna grožnja s silo. Če sem zdravnik v vaši skupnosti in vi pravite, da imate pravico do zdravstvene oskrbe, ali to pomeni, da imate pravico, da pokličete policijo, da vdre v moj dom, me nažene na ulico in me prisili, da skrbim za vas? To je pravzaprav tisto, kar bi pomenilo pravico do zdravstvenega varstva.

Če verjamete v pravico do zdravstvenega varstva, vi načeloma verjamete v uporabo sile, da se nekdo zaveže, da bo izpolnjeval vaše ukaze.

Mi smo vedno pomagali, ker verjamemo v plemenito stvar, ker smo kristjani, ker smo to dolžni po Hipokratovi prisegi. Od začetka spodobne medicine smo vsakomur 100-odstotno zagotavljali zdravstveno oskrbo. Ja, to delam v zameno za privilegije. Ker verjamem v Hipokratovo prisego. Tudi moja bolnišnica mi nalaga, da lahko tam delam, če se strinjam, da bom oskrbel vse, ki bodo potrebovali nujno medicinsko pomoč. Vedno sem to delal. In ljudje so vedno imeli 100-odstotno brezplačni dostop do naše nujne medicinske pomoči.“

Originalni govor Paula Randa (debata z Berniejem Sandersem) si lahko ogledate tukaj, na spletni strani Sloboda in Prosperitet pa imate video podnaslovljen.

Diktatura Angele Merkel

Značke

Angela Merkel, Brexit, diktatura, Jean-Yves Le Gallou, Madžarska, Nemčija, Poljska, svoboda govora, verbalni delikt, Winston Churchill, Češka, človekove pravice

Pretekli teden je nemška policija v usklajeni akciji v štirinajstih zveznih deželah vpadla v domove 36 nemških državljanov, jih s pomočjo posebnih enot aretirala in odpeljala na zaslišanje. Ne, aretirani niso bili člani hudodelskih združb, ki se ukvarjajo z mamili, preprodajo orožja ali z belim blagom, niti niso člani terorističnih skupin. Ne, aretirane sumijo mnogo hujših zločinov – verbalnih deliktov. Veliko večino nesrečnežev sumijo, da so po družbenih omrežjih razširjali sovražne vsebine, se pravi, da so odkrito nasprotovali politiki »odprtih mej« Angele Merkel, da bi pa zadevo uravnotežili, je policija našla še dva skrajna levičarja, ki sta osumljena pisanja ekstremističnih vsebin, in domnevnega homofoba, ki je na spletu odkrito pokazal, da mu homoseksualci niso ravno pri srcu.

Angela Merkel je svojo politiko priseljevanja tujcev v Nemčijo proti volji nemškega naroda začela izvajati na represiven način, s silo želi zatreti kakršnokoli kritiko njenega načina vladanja. Nemčija torej ni na poti v diktaturo, Nemčija je že v diktaturi. Pozoren kronist dogodkov v Nemčiji bo opazil, da ima Merklova tri prednostne naloge: prvič, pridobitev kalifornijskih podjetij, da bodo na internetu izvajali cenzuro; drugič, za vsako ceno ostati politično korektna s pomočjo pravosodja, policije in medijev; in tretjič, sprožiti sodne postopke proti ljudem, ki škodijo njenemu političnemu režimu.

To, kar se je zgodilo pretekli ponedeljek, ko je policija aretirala ljudi zaradi njihovih besed, ki so jih zapisali na družbenih omrežjih, in razmišljanja, je diktatura, za katero je, kot vemo, značilno: prikrivanje realnosti, cenzura in policijska represija. Merklova namreč dobro ve, da je izvajanje politike »odprtih mej« možno le z uničenjem svoboščin in omejevanjem človekovih pravic. Tak proces se je že začel v Franciji, na dobri poti je bila Velika Britanija (ki bo, upamo lahko, z Brexitom obrnila tok dogodkov), pravzaprav gre celotna Evropska unija (z izjemo nekaterih upornih članic, kot so Češka, Poljska in Madžarska) v smer uničenja in izničenja dosežkov zahodne civilizacije in tradicije – vse temelji na svobodi govora.

Ko so Winstona Churchilla (vsaj mislim, da je bil on, nisem pa prepričan) nekoč vprašali, kaj je demokracija (o njej ni imel najboljšega mnenja), je odgovoril nekako v smislu, da je demokracijo tisto, ko zjutraj pred tvojo hišo ustavi avtomobil, ti pa misliš, da je dostavljalec mleka. To je počela Udba, to je počel Stasi, to danes počne Angela Merkel.

Esejist in nekdanji francoski poslanec Jean-Yves Le Gallou meni, da gre za začetek totalne represije, na katero bi morali ljudje odgovoriti z uporom. Za začetek tako, da bi drug drugega podpirali v svobodi izražanja, drugače bo treba pač poiskati politični azil na Madžarskem, Poljskem ali v Rusiji. Ali pa razviti »Ru Tube« in »ru-tweet«, ki bi bila konkurenca pred Nemčijo plazečimi se ameriškimi podjetji in porok svobode.

Marko Perković – Thompson in svoboda

Značke

Andrej Fištravec, Attila Vajnai, domobranci, ESČP, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, Evropsko sodišče za človekove pravice, komunistični simboli, levičarji, Maribor, Marko Perković - Thompson, maršal Petain, Milan Brglez, rdeča zvezda, Sodišče EU, svoboda, Za dom spremni, Zoran Janković, človekove pravice

Attila Vajnai je madžarski skrajni levičar. Na začetku tisočletja se je pred sodniki znašel zato, ker je kot podpredsednik Delavske stranke Madžarske na neko politično zborovanje v centru Budimpešte, kjer je nekoč stal spomenik Karlu Marxu, prišel z jakno, na kateri je bila prišita rdeča zvezda. Dobil je pogojno kazen zaradi prikazovanja komunističnih simbolov v javnosti. Ko je na Madžarskem izčrpal vsa pravna sredstva, se je zatekel na Sodišče EU, ki se je izreklo za nepristojnega, zato je pomoč zaradi kršenja človekovih pravic poiskal na Evropskem sodišče za človekove pravice (ESČP), ki je primer vzela v obravnavo.

Madžarska vlada je svojo odločitev pred sodniki zagovarjala, da je nošenje rdeče zvezde v javnosti neprimerno zaradi žrtev komunističnega režima in da je treba vse totalitarne ideologije obravnavati enakopravno. Po dolgotrajnem postopku so sodniki v imenu svobode govora in izražanja dali prav podpredsedniku Delavske stranke Madžarske. Sodniki so med drugim zapisali: »… sistematični teror komunističnih oblasti v nekaterih državah, med drugim tudi na Madžarskem, je pustil resne brazgotine v mislih in srcu Evrope (…) Prikazovanje simbola, ki je bil prisoten povsod v času vladavine tega režima, seveda lahko povzroči nelagodje med žrtvami in njihovimi družinami, ki povsem upravičeno menijo, da je simbol za njih omalovažujoč. Toda sodišče kljub temu meni, da taka čustva, čeprav upravičena, ne morejo postavljati meja svobode izražanja. Glede na to, da je Madžarska žrtvam komunizma dala pravno, moralno in materialno priznanje, še ta čustva ne morejo šteti za upravičen strah. Sodišče meni, da pravni sistem, ki omejuje posamezne človekove pravice, da bi ustregel javnim čustvom – realnim ali nerealnim – ne more upravičiti nujne družbene potrebe v demokratični družbi, saj mora družba v razsodbah ostati razumna. Če temu ni tako, bi bila svoboda govora in razmišljanja pogosto predmet veta.«

Po mnenju sodišča se torej na rdečo zvezdo ne sme gledati le kot na simbol, ki je predstavljal totalitarno komunistično vladavino, zato nošenje rdeče zvezde ne pomeni nujno propagande za totalitarno ideologijo. Levičarji so slavili, imeli so dokaz, da rdeča zvezda (in drugi simboli socializma in komunizma) ni povezana s totalitarizmi. Ampak, kot je pri njih v navadi, gredo na prvo žogo. Pozabili so, da je ta razsodba temeljila na nekaterih drugih primerih, na primer z zadevo francoskega maršala Petaina, saj so levičarji trdili, da se velikega maršala ne sme slaviti, ker je sodeloval z nacisti. Zato ta nova razsodba ni bila pomembna samo za levičarje in častilce komunističnih režimov, ki so tako dobili potrditev, da tudi ESČP meni, da rdeča zvezda ni sporna, ampak pomeni rehabilitacijo nekaterih simbolov in zgodovinskih oseb, ki so si jih kot svoje prisvojile nekatere oblasti v preteklosti in so v sedanjosti zaradi tega »sporni«. Sem lahko štejemo keltski križ, grb Dežele Kranjske, pozdrav Za dom spremni, srp in kladivo, cilindrične butare s sekiro v sredi, črko U in še kaj. Gre namreč za simbole, večinoma starodavne, katerih nastanek sega daleč nazaj v zgodovino, nekateri totalitarizmi pa so jih vzeli za svoje. Sodniki ESČP so jasno povedali, da ni njihova dolžnost razsojati o spornih zgodovinskih dogodkih, še manj te dogodke interpretirati. Po njihovo so ti simboli predmet javnih razprav, kar je razvidno tudi iz drugih sodb ESČP: Garaudy vs. Francija (2008), Lehideux & Isorni vs. Francija (1998), Džugašvili vs. Rusija (2010), Ždanoka vs. Latvija (2006). V tem smislu je še posebej pomembna odločitev ESČP v primeru poveličevanja maršala Pétaina. Sodniki so takrat zapisali:

»Čeprav lahko stališča tistih, ki so se pritožili, spet povzročijo nasprotja in obudijo spomine na pretekla trpljenja, je glede na to, da je minilo 40 let od dogodkov, neumestno, da bi nekatere trditve obravnavali z isto strogostjo, kot smo jih deset ali 20 let prej. To je pač napor, ki ga mora vložiti vsaka država, da o svoji preteklosti razpravlja odprto in brez čustev. V zvezi s tem Sodišče opozarja, da se svoboda izražanja, ne glede na to, da je omejena z 2. odstavkom 10. člena, ne nanaša samo na ideje in informacije, ki so splošno sprejete ali pa štejejo za nežaljive in nepomembne, ampak tudi na tiste, ki žalijo, šokirajo in vznemirjajo; to zahtevajo pluralizem, strpnost in širina duha. Brez tega tudi ni demokratične družbe.« (Lehideux and Isorni vs. Francija)

Kaj hočem povedati? To, da je prepoved koncerta hrvaškega glasbenega umetnika Thompsona, ki jo je na predlog policije sprejela Upravna enota Maribor, grobo kršenje človekovih pravic, predvsem 39. člena ustave Republike Slovenije. Takole so zapisali v EU Maribor: »Ocenili smo, da je policija verodostojna pri podaji ocene glede tveganja. Tehtali smo med ustavno pravico do združevanja ter izjavami organizatorja koncerta in predstavniki policije. Prevladalo je dejstvo, da bi lahko, v kolikor bi se na koncertu izvršila kazniva dejanja, prišlo do večjih posledic kot s samo prepovedjo prireditve.«

Oblastniki štajerske prestolnice so torej tehtali med ustavno pravico do združevanja ter izjavami organizatorja koncerta in predstavnikov policije. Če so pravice do svobode govora, mišljenja in združevanja temeljne človekove pravice, potem ne morejo biti omejene z nekimi izjavami ali ugibanje policije, da »bi se na koncertu izvršila kazniva dejanja«. O teh morebitnih kaznivih dejanjih lahko zgolj ugibamo. Po vsej verjetnosti so, da bi z nekaterimi ustaškimi simboli ali morebitnim vzklikanjem Za dom spremni podpihovali sovraštvo. Toda ESČP je že pri razsodbi z rdečo zvezdo jasno zapisalo, da nekateri simboli ali besede lahko vzbudijo negativna čustva, a to ne pomeni, da taka čustva, razžaljenost in vznemirjenje lahko postavljajo meje svobode govora. Povedano drugače. Za neko skupino ljudi je nek koncert lahko »ustaško zborovanje« ali poveličevanje preteklega hrvaškega nacionalizma, toda ta skupina ljudi nima prav nikakršne pravice, da drugi prepreči, da bi se udeležila koncerta. Če bi nasprotniki hoteli preprečiti koncert, bi morala policija tistim, ki želijo na koncert, zagotoviti varnost. V Sloveniji se je zgodilo še slabše. Oblast je (pod krinko grožnje varnosti) popustila čustvom tistih, ki jih koncert morebiti žali. Ali če uporabimo besede sodnikov ESČP: »Svoboda izražanja se (…) nanaša tudi (…) na tiste, ki žalijo, šokirajo in vznemirjajo; to zahtevajo pluralizem, strpnost in širina duha. Brez tega tudi ni demokratične družbe.« Zato je tudi 63. člen ustave, na katerega se je v pozivi k prepovedi koncerta skliceval celo predsednik DZ Milan Brglez, v tem primeru povsem neprimeren (pustimo ob strani, ali tak člen sploh spada v ustavo ali ne oziroma kaj vse v slovenski ustavi je odveč) in ne odtehta tako temeljne človekove pravice, kot je zapisana v 39. členu ustave. Na to je v primeru Lehideux & Isorni vs. Francija opozorilo tudi ESČP, češ da je v 2. odstavku 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic sicer omejitev svobode izražanja, ki pa ne pretehta nad 1. odstavkom, saj svoboda izražanja, mišljenja, idej in tudi združevanja lahko pomeni, da se vznemirijo čustva oziroma da lahko tudi žali čustva, ki glede neke zadeve sicer prevladujejo v javnosti.

Pozablja se, da je ustava (kot najvišji akt v državi) namenjena temu, da ščiti svobodo (in lastnino) državljanov pred samovoljo vsakokratne aktualne oblasti. In EU Maribor je naredila ravno to: samovoljno in v nasprotju z ustavo je koncert prepovedala. O sami varnosti, za katero bi morala skrbeti policija, pa samo toliko. Če lahko policija za nogometne tekme omeji nekaterim navijačem gibanje ali celo vstop v državo, ker se boji, da bi povzročili izgrede, ni nobene ovire, da tega ne bi naredila tudi za koncert Thompsona. Ne more in ne sme pa predlagati prepovedi na podlagi nečesa, kar bi se lahko zgodilo v prihodnosti: »na povečano varnostno tveganje zaradi nevarnosti, da bo koncert izrabljen za izvrševanje kaznivih ravnanj«. Ob tem, da javnost sploh ne ve natančno, katera kazniva dejanja bi lahko izvršili obiskovalci koncerta. Kar po drugi strani niti ni pomembno. Policija bi morala ta »domnevna« kazniva dejanja preprečiti na kraju samem, nikakor pa ne predlagati odpovedi koncerta. Pravzaprav lahko predlaga, a predloga EU Maribor pač ne bi smela sprejeti in bi morala dopustiti izvedbo koncerta. Zato je že marčevska izjava mariborskega župana Andreja Fištraveca, ko se je govorilo, da bi utegnil biti koncert na javnem mestu, češ »dokler smo na oblasti, ga na Trgu Leona Štuklja ne bomo videli«, zloraba oblasti brez primere. Nekaj podobnega v Ljubljani govori Zoran Janković: »Zagotavljam vam, da v Ljubljani ne bo domobranskih spomenikov.« Če bi oblast hotela legalno preprečiti koncert, bi Thompsonu preprosto prepovedala vstop v državo. Vsaka država ima namreč suvereno pravico, da prepove vstop na ozemlje komurkoli. Toda za tako prepoved nima prav nikakršnega vzroka, ker Thompson sam, kjerkoli je imel koncert, ni povzročal težav ali izvrševal kaznivih dejanj, ki bi pomenili grožnjo varnosti Slovenije, poleg tega je Hrvaška članica EU. Večja varnostna grožnja so bile reke samooklicanih beguncev, ki so leta 2015 prečkali slovensko ozemlje, Thompson pa zagotovo ni varnostna grožnja. A sploh ne gre ne za Thompsona ne za partizane ali domobrance, njihove simbole in pozdrave, na tej točki se srečamo z vprašanjem svobode.

UE Maribor, ki pravi, »da bi lahko, v kolikor bi se na koncertu izvršila kazniva dejanja, prišlo do večjih posledic kot s samo prepovedjo prireditve«, samo naslednje: Nič ne more povzročiti večje škode in večjih posledic, kot omejevanje svobode. Slovenija ji je danes očitno zabila enega zadnjih žebljev v krsto. Ostalo bo le vse večje omejevanje svobode, prepuščeno peščici ljudi na oblasti in (medijskim) aktivistom.

Razkritje portala Pod črto bi moralo zelo skrbeti vse, ki jim je mar za človekove pravice

Značke

Anže Voh Boštic, Dejan Ornig, Facebook, Pod črto, policija, SDV, Sova, svoboda, zakonodaja, človekove pravice

Razkritje Anžeta Voha Boštica, ustanovitelja in odgovornega urednika portala Pod črto, da vlada pripravlja nov zakon o Sovi, ki bo varnostno-obveščevalni službi razširil pooblastila tako, da »bi agenti Sove v Sloveniji pri slovenskih državljanih lahko izvajali tudi tajne hišne preiskave, v domove nameščali snemalno opremo, vdirali v računalnike posameznikov in za pridobitev telefonskih številk uporabljali lovilce IMSI«, sploh ni toliko razburilo slovenske javnosti, kot bi človek pričakoval. Kar je grozljivo. Ljudje so očitno že tako navajeni, da država vedno in povsod posega v njihovo življenje, da jih ob takih informacijah niti ne zmrazi več. Eden od razlogov je najbrž spreminjanje pojmovanja človekove svobode oziroma človekovih pravic.

Že primer Dejana Orniga, ki je bil med letoma 2012 in 2015 policijski informator ter je po naročilu policije vdrl v več kot 300 naslovov elektronske pošte in profilov uporabnikov Facebooka, je pokazal, kako grobo se teptajo človekove pravice, saj je bilo ugotovljeno oziroma obstaja resen sum, da policija pri svojem delu uporablja tajne predpise. Sova in policija sta sicer dve različni službi, a taka pooblastila, kot jih bo z zakonom zdaj dobila Sova, niti policija nima, saj ne sme izvajati tajnih hišnih preiskav, kot bodo to lahko počeli agenti Sove.

Že prisluškovanje s tehničnimi napravami je velik poseg v zasebnost in integriteto posameznika, tajen vstop v njegovo stanovanje, iz katerega bodo lahko po potrebi skrivoma vzeli predmet in ga nato vrnili (na primer računalnik), pa tudi posega na področje človekove pravice do zasebne lastnine oziroma nedotakljivosti stanovanja. Najhuje je, da bodo vse to počeli tajno, ne da bi po preiskavi posameznika tudi obvestili, da so na skrivaj stikali po njegovem stanovanju – od spalnice prek kopalnice do kuhinje. Gre za velika pooblastila Sove pri izvrševanju tega ukrepa, s tem pa tudi na možnost zlorab, saj je očitno, da ni predviden učinkovit nadzor nad izvajanjem ukrepov. Sprejem takega zakona v državi, kot je Slovenija, ki ima zelo kratko demokratično tradicijo in so ostanki preteklosti – ko je v človekovo zasebnost posegala SDV kot tajna politična policija – še močno zasidrani v človekovi podzavesti, demokratične sile pa so daleč od tega, da bi prevladale nad družbo, je zato zelo vprašljiv. In ker bo vse tajno, nabor možnosti, kdaj ukrep uporabiti, pa zelo nedoločen, bo državljanom onemogočeno predvideti situacije, v katerih bo nove ukrepe, ki posegajo v človekove pravice, mogoče uporabiti. S tem bo tudi onemogočen učinkovit (pravni) nadzor civilne družbe in pristojnih institucij, kar pomeni, da ne bo učinkovitih (pravnih) sredstev zoper zlorabe. Zato je zakon že zdaj, sodeč po tistem, kar je objavil Voh Boštic, neustaven in nevaren za človekove pravice.

Še policija lahko proti volji stanovalca vstopi v njegovo stanovanje le, če ima odredbo sodišča, ki pa preiskovalcem ne dovoljuje vstopa, ne da bi lastnik ali stanovalec za to vedela. Ampak, saj veste, kako je v Sloveniji. Dokler ne zadeva mene, se me vse skupaj ne tiče. Ob tem je zelo simptomatično, da so ostali tiho tisti, ki so ob zadnjih tožbah za odvzem premoženja posameznikom in dokazovanja po obrnjenem dokaznem bremenu zagovarjali tezo, če je nekdo pošten in nima ničesar skrivati, potem bo z lahkoto dokazal, da njegovo premoženje ni nezakonitega izvora. Zdaj pa vzemimo (na načelni ravni) nov zakon o Sovi. Kaj bodo zdaj rekli ti ljudje? Če je človek pošten in nima ničesar skrivati, zakaj bi se bal ali razburjal, če tajni agenti tajno vstopijo v stanovanje in mu namestijo prisluškovalne naprave ali začasno odvzamejo računalnik, ki ga nato spet skrivaj vrnejo nazaj? Če nimaš ničesar skrivati, te tudi ne moti, da te država tajno nadzoruje, saj ne bodo ničesar našli?

Dovolj zgovoren je tudi odgovor, ki ga je portal Pod črto dobil od informacijskega pooblaščenca, češ da »v tej fazi ne bi dajali komentarjev, vsekakor pa jih bomo, ko bo predlog v uradnem postopku«. Kot da osnutek zakona že sam po sebi ne bi bil dovolj škandalozen.

Pravica do (rasne) diskriminacije

Značke

diskriminacija, Haley Bennett, Katkapital, Leslie Jones, levičarji, rasizem, svoboda, svoboda govora, človekove pravice

Priznam, naslov je provokativen. Besedi »rasne« v oklepaju bi se z lahkoto izognil. Pa tega nisem storil. Z namenom sem jo postavil tja, in to v povezavi z diskriminacijo. Zakaj?

Diskriminiramo vsak dan. Ko v trgovini vzamemo jogurt Ljubljanskih mlekarn, namesto tistega Celjskih mlekarn, diskriminiramo; če imamo rajši filme, kjer igra Haley Bennett kot pa Leslie Jones, diskriminiramo; če nam je nogomet ljubši od košarke, diskriminiramo; če dijak posodi učbenik Pirančanki in ne Ljubljančanki, diskriminira; če si človek za prijatelja izbere Evropejca in ne Arabca, diskriminira. In tako naprej. Načeloma je vsaka naša odločitev diskriminacija. In ravno zato je diskriminacija pravica, da se človek svobodno in brez prisile odloča. Torej, človek se svobodno odloča, s kom se bo družil in s kom ne, kaj bo kupil in kaj ne bo, komu bo dal prednost in komu ne. Diskriminacija je torej del vsakdanjika slehernika, ki lahko diskriminira na katerikoli osnovi. In tega ni dolžan nikomur pojasnjevati. Za razliko od države, ki ne more in ne sme diskriminirati nikogar, saj vladavina prava pomeni, da so vsi, ne glede na raso, veroizpoved ali spol, enaki pred zakonom. Državo poudarjam zato, ker sta za rasizem (kar naj bi rasna diskriminacija pomenila) potrebna sovraštvo in (politična) moč.

Težava je, to se je pokazalo tudi ob nedavnem svetovnem dnevu boja proti rasni diskriminaciji, da želijo levičarski aktivisti povsem pomešati sfero države s sfero zasebnikov in njihovih medsebojnih odnosov. Če morajo biti na ravni države pred zakonom vsi enaki, tega posamezniku v odnosu z drugimi posamezniki ni treba upoštevati. Lahko diskriminira. Če si nekdo prijatelje izbira med Slovenci izključno zato, ker ne mara Balkancev, črncev ali Arabcev, je to njegova diskrecijska pravica. In obratno. Ni sicer družbeno korektno in sprejemljivo, kar pa ne spremeni dejstva, da ima to pravico. Nihče namreč ne more nikogar prisiliti, da bi bil s kom prijatelj, če tega ne želi. A kljub temu ob levičarskih aktivistov dobi opazko, da je rasist. Zakaj že? Ker se ne mara družiti z nekom, ki mu ni všeč? Vsak človek ima pravico do tovrstne diskriminacije, kar izhaja iz temeljnih človekovih pravic, ki svobodnemu posamezniku omogočajo, da se svobodno odloči, s kom želi in s kom ne želi imeti opravka.

Zaradi demoniziranja pravice do diskriminacije pridemo lahko do absurdnih situacij. Predstavljate si, kot to dobro opisuje bloger KatKapital, da imate vrečko bonbonov. Vi ste jo kupili, zato so bonboni vaši. Odprete jo in bonbone ponudite nekaterim ljudem, drugim pa ne. Nekateri so vam antipatični, drugi imajo umazane roke, tretji niso vaše vere, četrti imajo od vas drugačno barvo kožo. Mogoče pa ste zjutraj le vstali z levo nogo, kar je vplivalo na to, da bonbonov ne razdelite vsem. Zdaj se postavlja vprašanje: Ali imate vi pravico, da z bonboni, ki ste jih kupili in so vaša lastnina, svobodno razpolagate in jih delite tako, kot se vam zdi prav? Predstavljate si, da oseba, ki ji niste dali bonbona, pokliče policijo, češ da jo diskriminirate. In ko pride policist, vas vpraša, zakaj ste nekaterim ponudili bonbone, drugim pa ne. Na podlagi vašega odgovora bo nato presodil, ali je vaša diskriminacija pravična (vstali ste v levo nogo) ali nepravična (bonbona niste dali črncu). Zaradi slednjega vas očitno lahko še strpa v marico in končate v zaporu. Se vam ne zdi tak scenarij popolnoma bizaren? Toda ravno tako razlikovanje zagovarjajo protirasistični aktivisti, namreč da se mora posameznik, če oni presodijo, da je nepravično diskriminiral, zagovarjati zaradi svojih povsem legitimnih odločitev.

Poglejmo si tržišče. Lastnik trgovine v črnski četrti kot prodajalca ne bo nikoli zaposlil belca. Zakaj? Ker črnci ne bodo več kupovali pri njem in bo propadel. Zato bo imel med zaposlenimi same črnce. In obratno. Lastnik trgovine v pretežno belski četrti ne bo nikoli zaposlil črnca. Ravna diskriminatorno? Seveda. Je rasist? Mogoče. Toda v medosebne odnose zasebnikov se država nima kaj vpletati, v primeru lastnikov trgovin v dveh različnih četrti bo presodil trg. Če bodo kupci menili, da je eden od lastnikov diskriminatoren, pri njem ne bodo več kupovali. Lastnik bo hitro prišel na slab glas in bo prisiljen, da nekaj spremeni. Če ne bo, bo propadel.

Če potegnem črto. Vsakdo ima pravico, da diskriminira. Gre za pravico, da človek svobodno odloča, s kom želi in s kom ne želi imeti opravka, s kom želi delati in s kom ne, komu bo dal bonbone in komu ne. In se za te odločitve nima komurkoli za karkoli opravičevati.

Človekove pravice LGBT skupnosti ne obstajajo

Značke

Ayn Rand, LGBT, LGBTTIQQ2S, Super Super, Zagreb, človekove pravice

V Zagrebu je neznanec v klub z imenom »Super Super« vrgel solzivec. Kluba ne poznam, niti me ne zanima, pravzaprav mi je zanj popolnoma vseeno, kot najbrž večini. Nekdo, ki mu zabava ni bila povšeči, se je odločil, da jo prekine. Kaj je vodilo neznanca, da je to storil, ni jasno: lahko je hrup motil okoliške prebivalce, možno je, da je počil film ljubosumnemu ljubimcu, lahko je nekdo samo pregloboko pogledal v kozarec ali je zjutraj vstal z levo nogo, mogoče komu ni bila všeč čudna druščina, ki se je zbrala tam. Hočem povedati, da motiv sploh še ni jasen, a so ga progresivni označili za gnusen napad na drugačne. Preprosto zato, ker so tam imeli zabavo homoseksualci, lezbijke, transeksualci in še kdo. In namesto, da bi novica pristala na straneh črne kronike, torej tja, kamor spada, a še to samo v hrvaških medijih, so o »incidentu« obširno poročali tudi slovenski mediji. Poudarek je bil, da so bili napadeni »drugačni« in da so bile kršene »človekove pravice pripadnikov skupnosti LGBTIQ«. In smo spet pri človekovih pravicah.

Prvič, očitno je prišlo do nasilja. In nasilje je nesprejemljivo. Toda nasilje je enako za drugačne kot za ne-drugačne. Hočem povedati, da je popolnoma vseeno, ali je neznanec vrgel solzivec na homoseksualno zabavo, v dom upokojencev ali v trgovino z mlekom.

Drugič, ne obstajajo »človekove pravice pripadnikov skupnosti LGBTIQ«. Ni namreč kolektivnih človekovih pravic, torej ne obstajajo posebne človekove pravice za ženske, posebne za manjšine, posebne za homoseksualce. Človekove pravice ne zadevajo skupine, ampak posameznika. Če rečemo »človekove pravice pripadnikov skupnosti LGBTIQ«, je to oksimoron, podobno, kot bi rekli »trikotni krog«. Ali kot bi rekla pri levičarjih osovražena Ayn Rand: »Najmanjša manjšina na Zemlji je posameznik. Tisti, ki zanika pravice posameznika, ne more trditi, da je zagovornik manjšin.«

P.S. In še opomnik za progresivne novinarje. Kratica LGBTIQ ni več aktualna. Magični akronim Svetega reda enakosti in progresivnosti skoraj vsako leto dobi kakšno novo črko, da bi zadostil potrebam pravičnosti. Najnovejša različica ima devet črk in eno številko: LGBTTIQQ2S.

Zakaj birokrati OZN vse bolj previdno opletajo z jeziki, ko govorijo o Trumpu?

Značke

Brett Schaefer, Climate Change TV, Donald Trump, ekofašisti, ekoteroristi, financiranje, International Organization for Migration, IOM, Joel Millman, migracije, OIC, Organizacija združenih narodov, Stephanie Hodge, UNCHR, Združeni narodi, človekove pravice

Za Walterja iz Belizeja večina še ni slišala. Mogoče tisti, ki redno spremljate publikacije Organizacije združenih narodov (OZN), predvsem Unicefa. Ta deček, star 12 let, je bil pred leti žrtev indoktrinacije ekoteroristov. Za priročnik Unicefa je dejal: „Jaz sem sedanjost in prihodnost – žrtev podnebnih sprememb. Živim v regiji, ki je ves čas pod vplivom katastrof. Orkani in poplave so moja realnost. Moje življenje je resnično in jaz tudi.“

To je agenda Unicefa. Walterjev je še več. Stari so različno: od 6 do 16 let. In vsi, večinoma nepismeni, čustveno in poglobljeno govorijo o podnebnih spremembah v pesniškem jeziku. Čeprav v resnici ne vedo, kaj so povedali, ker so jim recitirano napisali odrasli (ekofašisti), vplivajo na otroke vsega sveta. In jih indoktrinirajo. Pripravljajo jih na globalno vlado, ki bo vodila svet in rešila vse težave s prerazporejanjem bogastva. Stephanie Hodge, specializirana za izobraževalni program Unicefa, je za Climate Change TV (televizija, ki jo financira OZN in je namenjena izključno propagandi o globalnem segrevanju in rešitvam, ki jih, kakopak, lahko izpeljejo samo z globalnimi akcijami pod vodstvom OZN) celo govorila o „globalnem državljanstvu“.

A zdaj se jim je zgodil Donald Trump, predsednik najmočnejše države na svetu, ki je jasno povedal, da so zanj podnebne spremembe larifari. In da si ne bo pustil ukazovati nikomur, niti OZN, saj je zanj Amerika na prvem mestu. Seveda je v palači na vzhodni strani Manhattna ob reki East River zavladal preplah. Ne zato, ker bi bilo uslužbencem kaj mar za svet, ampak zato, ker utegnejo izgubiti dobro plačane službe in vrsto privilegijev (tudi mednarodno imuniteto). To se utegne zgoditi, če bo Trump privil pipico, s katero ZDA financirajo OZN. Meni namreč, da je OZN preveč birokratska in da je delež, ki ga ZDA namenijo OZN, prevelik. Zato tudi taka previdnost v izjavah visokih predstavnikov OZN, ko gre za komentiranje Trumpovih ukrepov.

Oglejmo si, koliko OZN bremeni ameriške davkoplačevalce. Dvoletni uradni proračun OZN (2016-2017) znaša 5,4 milijarde dolarjev, skupaj z donacijami (zbirajo se na posameznih konferencah) in posebnimi sredstvi za mirovne operacije preseže 10 milijard dolarjev. Kot so poročali ameriški mediji, so ZDA leta 2015 (za preteklo leto izračuna še ni) od tega prispevale 3,024 milijarde dolarjev (za uradni proračun 0,6219 milijarde, za posebni del 2,402 milijarde). Mogoče se bo zdelo komu to malo, a če pogledamo primerjavo z drugimi državami, imajo tisti, ki pravijo, da ZDA prispevajo preveč, prav (po analizi Bretta Schaeferja):

1. za redni proračun ZDA prispevajo 621,9 milijona dolarjev, 35 držav prispeva vsaka samo 28.269 dolarjev;

2. za posebni del ZDA prispevajo 2,4 milijarde dolarjev, 20 držav vsaka samo 8.470 dolarjev;

3. za redni del pororačuna ZDA prispevajo 621,9 milijona dolarjev, kar je več kot 176 držav, članic OZN, skupaj;

4. za posebni del ZDA prispevajo 2,4 milijarde dolarjev, kar je več kot 185 držav, članic OZN, skupaj;

5. več kot polovica članic OZN prispeva manj kot milijon evrov, ZDA same prek tri milijarde;

6. 119 držav Gibanja neuvrščenih v proračun OZN prispeva samo 490 milijonov dolarjev, kar je več kot 2,5 milijarde manj kot ZDA same;

7. 56 držav Organizacije islamskega sodelovanja (OIC), med katerimi je 10 od 20 največjih proizvajalk nafte in ki imajo svojo deklaracijo o človekovih pravicah (utemeljeno na šariji), skupaj prispeva samo 360 milijonov dolarjev, medtem ko ZDA same prek tri milijarde dolarjev;

8. štiri članice Varnostnega sveta OZN (Rusija, Kitajska, Velika Britanija in Francija) prispevajo 2,52 milijarde dolarjev, kar je pol milijarde manj, kot samo ZDA.

Zdaj si pa predstavljate, da se Donald Trump odloči, da bodo ZDA prispevale samo polovico ali četrtino tega zneska. Usoda OZN in tamkajšnjih birokratov (beri: parazitov) bi bila zapečatena v nekaj urah. Zato bo zanimivo gledati, ali bodo v UNCHR še vrteli svoje gobce, ko gre za Trumpove ukrepe proti ilegalnim migrantom in zapiranju meja za (samoklicane) begunce, ali bodo še brusili jezike, ko bo dvomil v podnebne spremembe.

Previdnejši so že. Joel Millman, ki skrbi za odnose z javnostmi pri IOM (International Organization for Migration), je za Reuters že dejal, da morajo biti migracije zakonite in da se morajo migranti zakonito naseliti v ciljnih državah, za Trumpove ukrepe pa upa, da so začasni. Kakšen obrat. Še nekaj dni nazaj so opletali s pravicami, ki so jih poimenovali za človekove pravice, čeprav to niso.

11 levičarskih mitov o »beguncih«, ki jih razširja medijski mainstream

Značke

ekonomski migranti, Gatestone, ilegalni migranti, Kairska deklaracija, migracije, migranti, Paul Scheffer, schengensko območje, Sirija, človekove pravice

V Slovenijo je v drugem valu nezakonito vstopilo več kot 135.000 ilegalnih migrantov. O njih levičarji, nevladne in humanitarne organizacije širijo mite. Medijski mainstream jih zavestno (ali pa tudi ne) nekritično povzema, njihovi novinarji in komentatorji delujejo kot ceneni aktivisti.

Mit št. 1: Prek ozemlja Slovenije gredo begunci

Ne drži in nikoli ni držalo. Da so ilegalci begunci, je najbolj zavajajoč in trdovraten mit, ki ga razširjajo mediji. Temu pojmu bomo zato posvetili malo več prostora.

Begunec je oseba, ki mu ta status oziroma mednarodno zaščito prizna država, v katero se zateče. Gre pa v prvo tako imenovano varno (sosednjo) državo, ker so v matični državi njegova varnost, zdravje, življenje ali svoboda ogroženi zaradi vojne, rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Begunec torej ne išče države, kjer bi boljše živel, ampak državo, kjer bi bil varen, saj mu ne grozi smrtna kazen ali usmrtitev, mučenje ali nehumano in poniževalno ravnanje oziroma zapor zaradi zgoraj navedenih razlogov.

Kaj to pomeni na slovenskem primeru, ko je prek države v drugem migrantskem valu šlo prek 135.000 tujcev? Ker so skoraj vsi do zadnjega šli skozi varne države, gre za nezakonite priseljence oziroma ilegalne migrante. Mejo prestopajo večinoma brez kakršnihkoli dokumentov, na podlagi katerih bi bila možna identifikacija. Če že imajo dokumente, nimajo vize, ki je potrebna za vstop v Slovenijo, ki je članica EU in del schengenskega območja. V normalnih razmerah bi policija takega že na meji zavrnila. Če bi ga ujela na območju Slovenije, bi ga vrnila državi, iz katere je vstopil v Slovenijo. Imajo pa ob prihodu možnost, da podajo prošnjo za mednarodno zaščito (azil) v skladu z zakonom o mednarodni zaščiti. V postopku, ki sledi, bi lahko dobili status begunca ali status subsidiarne zaščite.

Do 26. oktobra letos je bilo v Sloveniji skupaj vloženih 185 prošenj, od tega okoli 50 neposredno kot posledica begunske krize. Šele na podlagi prošnje Slovenija lahko prizna status begunca osebi, ki verodostojno dokaže, da je v matični državi ni ogrožen. Odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Subsidiarna zaščita pa se prizna osebi, ki ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, vendar izkaže utemeljene in verodostojne razloge, da bi ji bila ob vrnitvi v matično državo povzročena resna škoda. Tudi odločba o priznanju subsidiarne zaščite z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, dokler traja ta zaščita. Zaradi migrantskega vala nima v Sloveniji po do zdaj znanih javnih podatkih še nihče statusa begunca, jih je pa od teh, ki so nezakonito vstopili v Slovenijo, 0,03 odstotka zaprosilo za status begunca.

Tujci, ki tudi s pomočjo države nezakonito vstopajo v Slovenijo, torej niso begunci, ampak so ilegalni migranti.

Mit št. 2: Slovenija se sooča s humanitarno krizo

Ne drži. K zmedi so pripomogli tudi poslanci, ki so v začetku septembra na skupni seji parlamentarnih odborov za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo ter za zadeve EU izglasovali sklep, da Slovenija migrantsko krizo zdaj obravnava kot humanitarno krizo in v vseh postopkih ravna skladno z načelom solidarnosti.

Humanitarna kriza po definiciji nastopi po izrednih dogodkih: naravnih nesrečah ali v vojnih razmerah. V Sloveniji ni prišlo ne do naravne katastrofe ne do vojne niti ni država razglasila izredne razmere. To, da v državo nezakonito vstopajo tujci, ni humanitarna kriza, ampak je varnostna kriza, saj kaže na to, da država ne zna preprečiti nezakonitih prehodov meje, prav tako ne vrača tistih, ki ne zaprosijo za azil. Zato ne moremo govoriti o humanitarni krizi, ampak o krizi slovenske suverenosti oziroma varnostni krizi.

Mit št. 3: Večina »beguncev« je izobraženih

Ne drži. Ta mit temelji na poročanju mainstream medijev, saj je večina tistih tujcev, ki nastopajo v medijih, kot po pravilu inženirjev, zdravnikov, modnih oblikovalcev in podobno. Verodostojnih podatkov, kakšno izobrazbo imajo ilegalni migranti, ni ne v Sloveniji ne v Avstriji ne v Nemčiji. Še najbolj se je temu približala raziskava nemške zvezne agencije za zaposlovanje (Bundesagentur für Arbeit), v kateri je navedeno, da 81 odstotkov migrantov nima nikakršnih poklicnih sposobnosti ali kvalifikacij, večino predstavljajo mladi moški, mlajši od 45 let, ki nima dokončane niti osnovne šole.

Mit št. 4: »Begunci« so miroljubni in nenasilni ljudje, ki iščejo boljše življenje

To je mit, ki za letošnji rekordni roj ilegalnih migrantov še niti dokazan niti ovržen v uradnih (policijskih) statistikah in raziskavah. Ker pa so migracije potekale že prej, se lahko zaneseno na statistike prejšnjih let. Te pa dokazujejo, da se s prihodom novih priseljencev povečuje tudi število nasilnih kaznivih dejanj. V nekaterih primerih je šlo za izredno kruta kazniva dejanja.

Po podatkih danskega TMC (Teori og Metodecentret) je stopnja kriminala med moškimi begunci in njihovimi potomci za 73 odstotkov večja od danskega povprečja. V Italiji po raziskavi Paola Pinottija, profesorja katedre za analizo politik in javno upravo na milanski zasebni fakulteti Bocconi, priseljenci in begunci povzročijo kar 80 odstotkov vseh najhujših kaznivih dejanj v državi (oborožen rop, umor in podobno).

Po podatkih inštituta Gatestone se je na Švedskem, od kar se je pred desetletji odprla za priseljence in begunce, število kaznivih dejanj povečalo za 300 odstotkov, število posilstev pa za neverjetnih 1.472 odstotkov. Kot je poročal Washington Times, ki se je skliceval na švedsko policijo, kar 77 odstotkov posilstev zagrešijo muslimani, ki jih je v tej skandinavski državi uradno samo pet odstotkov. Podobno se je dogajalo na Norveškem, kjer pa je nova, konservativna vlada zaostrila politiko do priseljencev. Po hitrem postopku so jih lani deportirali več tisoč (večinoma muslimanov), rezultat pa je bil, da se je stopnja kriminala v tej državi zmanjšala kar za 31 odstotkov. Podatke sicer objavlja norveški statistični portal SSB.

Na Finskem je zadeva malo boljša, vendar še vedno grozljiva: po podatkih telefonske linije za pomoč Tukinainen 2,2 odstotka na Finskem živečih tujcev zagreši kar petino vseh posilstev. Deutsche Welle, ki se je skliceval na nemško policijo, je pisal, da je stopnja kriminala med mladini moškimi petkrat večja med priseljenci kot avtohtonimi Nemci.

Mit št. 5: »Begunci« so v resnici ekonomski migranti

Nekateri mediji iz previdnosti že izpuščajo besedo begunci in rajši pišejo o migrantih oziroma ekonomskih migrantih. Toda tudi pri pojmu »ekonomski migrant« naletimo na težavo.

Čeprav velja, da državljani EU na območju EU ne potrebujejo nobenega delovnega dovoljenja, v nekaterih članicah še vedno velja, da nekateri iskalci zaposlitve iz EU še vedno potrebujejo delovno dovoljenje, ki se praviloma izda na vlogo delodajalca. Tudi sicer je za ekonomske migrante (v sodobnem času) značilno, da v ciljno državo, kjer bi želeli delati, vstopajo legalno. To pa ga tujce, ki se brez kakršnihkoli dokumentov danes prebijajo v osrčje Evrope, ne velja, zato gre, ponovimo še enkrat, za ilegalne migrante.

Mit št. 6: Slovenija je dolžna pomagati tistim, ki bežijo pred vojno

Begunec, ki beži pred vojno, poišče prvo varno državo, Slovenija pa ni prva varna država. Slovenija je beguncem že pomagala med vojno na Balkanu. Takrat je bila, ker Hrvaška ni bila varno območje, za begunce iz Bosne in Hercegovine resnično prva varna država. Slovenci smo se takrat izkazali. Ker pa gre danes za ilegalne migrante, ki niso ne begunci ne ekonomski migranti, kot smo opisali v 5. mitu, ni naša dolžnost, da jim pomagamo, ampak je naša dolžnost, da zaščitimo meje EU.

Glede na to, da »begunci« porabijo za pot iz Bližnjega vzhoda (po podatkih iz medijev) med 2.000 do 10.000 evrov na osebo, lahko sklepamo, da imajo za to dolgo pot denar. Torej bi se lahko v kakšnem turškem mestu vkrcali na letalo, plačali vozovnico do Nemčije, ko bi prileteli na nemško letališče, bi zaprosili za azil. Daljšo in bolj trnovo pot izberejo izključno zato, da se pomehkuženim Evropejcem zasmilijo.

Levičarji sicer navajajo Evropsko direktiva, ki narekuje, da mora katerakoli letalska družba ali ladijski prevoznik, ki prevaža ljudi brez vize, plačati za njihovo deportacijo v državo odhoda, vendar to ne drži. Če »begunec« zaprosi za azil, ga morajo obravnavati kot prosilca za azil. Toda »begunci« očitno sami pri sebi vedo (in tudi letalske družbe), da niso begunci, ampak ilegalni migranti, zato se odločajo za daljšo pot.

Mit št. 7: Če bi »begunci« ostali v Siriji, ki zaradi vojne lahko umrli

Nihče ne pravi, da morajo ostati v Siriji, če je ogroženo njihovo življenje. Toda Sirci varno območje dosežejo že v Turčiji, kjer bi morali ostati, in se vrniti, ko bi bila vojna v Siriji končana. V Turčiji življenje beguncev na noben način ni ogroženo, »begunec« pa nima nobene pravice (tudi po konvenciji Združenih narodov ne), da si sam izbira »varno« državo, kjer bi uveljavljal pravico do statusa begunca.

Mit št. 8: Nečloveško in nehumano bi bilo, če bi »begunce« vračali v Sirijo

Nihče ne pravi, da je treba begunce vračati v Sirijo. Toda »begunci« niso prišli iz Sirije, ampak iz Turčije, ki je prva varna država. Torej, najprej je treba preprečiti nezakonite vstope v EU. Podobno kot je storila Avstralija, ki dosledno vrača čolne z begunci nazaj, bi morala Grčija čolne z begunci, namesto da jih vleče v Grčijo, vračati v Turčijo. Težava bi bila rešena, »begunci« ne bi iz Turčije več silili s čolni v Grčijo.

Mit št. 9: Slovenija je dolžna sprejeti nekaj »beguncev« v svojo državo

Slovenija ni dolžna ničesar. Ampak, ja, bilo bi humano, če bi nekaj beguncev (koliko je stvar debate) sprejeli v svojo državo, toda postopek mora potekati na legalen način. Se pravi tako, da se prebežniki kot begunci najprej registrirajo v prvi varni državi (Turčija), nato se Slovenija odloči, koliko in katere bo vzela. Enako bi morala narediti EU.

Tako je leta 2013 naredila Nemčija, ki je iz begunskih taborišč v Libanonu v Nemčijo s čarterskimi leti prepeljala 5.000 beguncev.

Mit št. 10: EU ima pol milijarde prebivalcev, zato nekaj milijonov migrantov ne more spremeniti demografske strukture, kulture in vrednot

Množične migracije v sodobnem svetu niso normalen pojav, še manj, da bi bile zanemarljiv politični in družben pojav. Do zdaj smo bili priča migracijam, ki so jih povzročile vojne, vendar so se dogajale na zelo omejenih območjih, se pravi med sosednjimi državami. Sedanji migracijski tokovi, ki gredo iz Afrike in Bližnjega vzhoda proti EU pa že spreminjajo dinamiko družbe in demografsko strukturo. Gre za nevaren pojav, še posebej, ker je v nekaterih državah delež tujerodnih že presegel absorpcijsko sposobnost avtohtonega naroda, kot to imenuje nizozemski profesor na univerzi v Tilburgu Paul Scheffer.

Mit št. 11: Islam ni v nasprotju z zahodno (evropsko) civilizacijo

Ker je med »begunci« večina muslimanov, se skuša ustvariti vtis, da islamske vrednote (bil naj bi religija miru, kaj to pomeni, si lahko preberete na tej spletni strani) ne nasprotujejo vrednotam evropske civilizacije. Gre za enega najbolj prozornih levičarskih mitov. Muslimani ne priznavajo Splošne deklaracije ZN o človekovih pravicah, pač pa Deklaracijo o človekovih pravicah v islamu, znano kot Kairska deklaracija. Navedena deklaracija je podrejena šariji, se pravi verskim predpisom islama, skladno z načelom, da so temeljne pravice in univerzalne svoboščine v islamu del islamske vere. Islam torej že samo na področju človekovih pravic ni skladen z zahodnoevropsko civilizacijo. Zato v Evropi že prihaja do dveh vzporednih svetov, ki pa mu levičarji ljubko rečeno multikulturalizacija. Ta naj bi po mnenju levičarjev obogatila Evropo, toda v resnici prinaša samo razkol in vodi do nerazumljivih bizarnih in paradoksalnih ravnanj domačih levičarjev.

Tukaj si lahko preberete še o ekonomskih zmotah, da naj bi migranti gospodarsko oživili staro celino (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/11/06/7-ekonomskih-zmot-o-migrantih-ki-naj-bi-gospodarsko-ozivili-postarano-evropo/).