Kdo je Eva Vlaardingerbroek?

Značke

Eva Vlaardingerbroek, feminizem, FvD, konservatizem, Mark Koster, Mark Rutte, Mark Stein, Nizozemska, politična korektnost, svoboda govora, Tanya Hoogwerf, Tucker Carlson, Twitter

Bilo je 30. novembra 2019 v kongresnem centru RAI poslovnega okrožja Zuidas v Amsterdamu na Nizozemskem. Na kongresu politične stranke Forum za demokracijo (Forum voor Democratie – FvD) je kot govornica na oder stopila 23-letna mladenka.

Dekliškega obraza, svetlih las prek ramen z minimalistično verižico okoli vratu, modrih oči in oblečena v bledo temno modro ohlapno obleko je dokaj samozavestno nagovorila goste. Mladi dami je bilo ime Eva Vlaardingerbroek. Kar je sledilo, je zgodovina. Njen petminutni obračun s sodobnim feminizmom (3. val feminizma, ki je pod okriljem kulturnega marksizma) in množičnem priseljevanjem so prekinjali navdušeni gosti, ki jim je »odgovarjala« s sramežljivimi nasmeški. Bila je prava osvežitev, najbrž najboljši nagovor tistega večera. Nizozemski Telegraaf je kasneje pisal o »služkinji radikalne desnice, ki kaže pravi obraz«, Eva se je znašla sredi viharja jeznih levičarskih komentarjev.

A tistega dne, ko je z nasmehom in ob bučnem aplavzu odšla z odra, je bilo jasno, da ima evropski konservatizem novo zvezdo. Mlado žensko, ki je odkrito povedala, da »sodobna feministka sploh ne čuti Evrope in evropskih vrednot«, »da se ženske ne čutijo varne, ko živijo v bližini moških Neevropejcev« in da »demografske spremembe uničujejo tradicionalne vrednote«, so mnogi takoj primerjali z Američanko Tomi Lahren v njenih najboljših časih, ko je bila še na TV Blaze. Toda Vlaardingerbroekova, ki ima okoli vratu prepoznavno rdečo rutko, je vendarle nekaj tako posebnega, da jo je težko primerjati s komerkoli.

Tistega decembra so se na Nizozemskem z Evo Vlaardingerbroek, ki ima danes na družbenem omrežju Twitter skoraj 380 tisoč sledilcev, ukvarjali vsi, še najbolj levičarji, ki so podrobno analizirali Evin govor. Ona je »avantgarda radikalne desničarske skupnosti« je dejal medijski strokovnjak Mark Koster. Še posebej so bile ogorčene feministke, ker je razkrinkala njihovo hinavščino. »Zahodni moški je glavni sovražnik, a množično priseljevanje več sto tisoč samskih moških iz zelo patriarhalne družbe za feministke ne predstavlja nobene težave,« jim je vrgla v obraz. Malodane so si rezale žile, še posebej, ker je lepa, mlada in svetlolasa, kar je v popolnem nasprotju s prikazovanjem konservativnih žensk kot smrdečih gospodinj za štedilnikom, ki so podrejene možu. Ampak ni šlo samo za to. Bilo je jasno, da Vlaardingerbroekovi iskre med možganskimi nevroni preskakujejo v smeri normalnosti. Na inteligentno pravno filozofinjo je opozorila Tanya Hoogwerf, članica sveta Liveable Rotterdam: »Nepredstavljivo je, da pravijo, da so jo predstavili samo zato, ker je mlada in lepa. Resno vzemite njeno sporočilo. Je izobražena mlada ženska s svojim mnenjem. Samo tako se ji lahko približaš.«

Eva je takrat prvič občutila, kaj pomeni, ko te medijski mainstream, ki je tudi na Nizozemskem večinoma nagnjen levo, demonizira. »Ta Eva je Eva Braun potisnjena v kot. Kritizirala je feministke, a je hkrati na čelu strašljivega kluba,« so pisali. Pravo gnojnico so po njej zlivali na družbenih omrežjih. Vlaardingerbroekova je zavrnila izraz »radikalna desnica«, menila je, da so z njenim govorom manipulirali: »Dejstvo, da kritiziram sodobni feminizem, ne pomeni, da mislim, da so ženske dobre za nič drugega kot za rojevanje otrok in da bi se morale vse vrniti v kuhinjo. Če bi bilo to res, ne bi stal na odru pred tri tisoč ljudmi.« Mlado dekle je medijsko mrcvarjenje zelo prizadelo. Na svoji koži je občutila zlobnost politično korektnih.

A pred štirimi leti nič ni moglo več ustaviti njene priljubljenosti, kljub temu, da so ji podtikali več ljubezenskih afer. Eva, ki je študirala pravo na Univerzi v Utrechtu, nato v Münchnu, se je FvD priključila kot dvajsetletnica. Za stranko je delala tudi v Evropskem parlamentu, nato bila predavateljica v Leidnu. Oktobra 2020 se je povsem posvetila politični karieri in karieri politične komentatorke. Leta 2021 je nekaj časa delala na Švedskem kot voditeljica lastne vseevropske pogovorne oddaje Let’s talk about it na YouTube kanalu švedskega portala Riks. Kasneje je nekaj časa delala kot pravna svetovalka za področje civilnih zadev in človekovih pravic, ves čas je bila aktivna na družbenih omrežjih in drugih spletnih kanalih.

Poleg svojega neutrudnega in pogumnega boja za svobodo govora in svobodo nasploh, kritiki podnebnega alarmizma ter dvomov o upravičenosti ukrepov vlade ob pandemiji kitajskega virusa (zaradi tega so njo razglasili za podpornico teorij zarote) je odločno podprla nizozemske kmete v njihovem boju proti vladi Marka Rutteja, ki načrtuje zmanjšanje vnosa dušika v zemljo, kar pa bi lahko uničilo izvozno usmerjeno nizozemsko kmetijstvo. Slednje ji je prineslo globalno prepoznavnost, na Fox News jo je gostil Tucker Carlson (s Carlsonom se je prvič srečala na Madžarskem, ko je snemal dokumentarec o Viktorju Orbanu). Vlaardingerbroekova se redno pojavlja tudi kot komentatorka v oddaji Marka Steyna (britanski televizijski kanal GBNews) in na YouTube kanalu Achtung, Reichelt!.

Evo, ki je 3. septembra dopolnila 27 let, so starši, ki so delali v industriji klasične glasbe, vzgajali, da ceni zahodno kulturo. Zna nagovoriti množice, njene razlage sodobnosti so vsakomur razumljive in logične. Ne skriva se za novimi besednimi zvezami in ne uporablja ´učenih besed´ s sklicevanjem na razne filozofe in mislece, ampak stvari imenuje s pravimi izrazi in jih opisuje, kakršne pač so. Tudi zato je kulturnim marksistom trn v peti. Zanimivo je, da jo je pred dnevi blokiral Twitter. Pravi, da ni jasno, kako se je to zgodilo, saj ni dobila nobenega obvestila. In da je hvaležna, da so ji pomagali njeni prepoznavni in vplivni prijatelji, tako da njen Twitter račun spet deluje. »Bilo je zelo kafkovsko. Brez enega samega opozorila, pojasnila ali omembe določenega tvita je bil moj račun trajno blokiran. Začela sem se spraševati: Kako se je to zgodilo in kdo je to storil?« je zapisala.

Je globoko verna ženska. Na konservativni konferenci marca lani v Bruslju je dejala, da so ljudje postali zelo protikrščansko nastrojeni. »To je znak razkristjanjevanja, a tudi znak za nekaj globljega: Sile, ki hočejo vladati svetu, bodo prevzele tudi naše možgane. Bog je človekova najvišja avtoriteta. Želi, da izbiramo na podlagi svobode. Novi gospodarji tega ne želijo. Želijo, da se podrediš. Resno je,« je dejala.

Eva, ki je v slabih štirih letih dala skozi medijsko demonizacijo in bila deležna vseh mogočih zmerljivk, danes pravi: »Ne zanima me več, kaj ljudje, mediji ali establišment govorijo o meni. Veliko raje vidim, da me imenujejo in imajo v mojem boju proti zlu za radikalno, kot za zmerno. In tako bi morali tudi vi. Ko spregovoriš in se nehaš bati tega, kar govorijo o tebi, izgubijo svojo moč.«

Ona je Eva Vlaardingerbroek, glas in glasnica svobode.

Je to še Slovenija?

Značke

osamosvojitev, postmodernizem, Slovenija, svoboda govora

Pred dobrimi tremi desetletji sem videl sijočo deželo. To je bila Slovenija. Moja domovina. Mogoče sem v življenju premalo govoril, da sem gledal ponosen narod, ki je zgodovino dobesedno previharil in kanil samostojnost zgraditi na mogočni skali, na koščku blagoslovljenih tal, čudovitem delu zemlje, kot bi ga Bog naredil zase.

Ja, to je bilo drugačno in bolj samozavestno obdobje. To je bil kratek vek, ko se je dvignila megla in smo jasno videli razdejanje, ki ga je za seboj pustila komunistična diktatura. Nismo mežikali, se sramežljivo nasmihali in spraševali, kaj storiti. Samo storili smo. V ključnem trenutku zgodovine. Storili v trdnem prepričanju, da bo šla Slovenija v razvoju dlje, kot še nikoli prej. A kot je čas tekel naprej ter so bledeli spomini na osamosvojitveno sago in njene junake, so zoprniki, ki bi jih morali že zdavnaj pokopati, dvigovali glave in postajali vse glasnejši.

Danes sem utrujen od indoktriniranih levičarskih aktivistov, socialističnega orkestra, domišljavih in pristranskih medijev, nenehnega manipuliranja in poniževanja slovenstva. To je kraj, kjer si nisem želel biti. To je kraj, kjer daleč nad tlemi v svoji izmišljeni palači lebdijo in življenje bogaboječim ljudem narekujejo vzvišeni uradniki in ošabni novi obrazi. Bog mi je priča, da si nikoli nisem mislil, da bom moral prenašati ljudi, ki nam diktirajo, kaj je dobro za nas, kdo je lahko naš prijatelj, s kom naj se družimo, kaj naj zaužijemo in v koga naj verujemo. Prišlo je celo tako daleč, da je postalo ksenofobno in rasistično sporazumevati se v lastnem jeziku, povzdigovati svojo kulturo in tradicijo, biti ponosen, da si Slovenec. Danes mi je žal, da nismo nekoč zgradili trdnega obzidja in skozi vrata spustili le tiste, ki so imeli čisto srce in voljo do dela. Vse preveč je danes delomrznežev, ki jih morajo z grožnjo s silo hraniti pridne slovenske roke.

Ni dolgo do dne, ko bom na tem svetu stopil v sedmo desetletje življenja. Sčasoma se vse pogosteje sprašujem, ali sem v tem času naredil dovolj in kaj bi še lahko. A dejstvo, da so me po skoraj desetletnem pljuvanju z vse mogočimi izrazi skupaj z novinarskim kolegom Škorcem končno uspeli obsoditi zaradi javnega izražanja mnenj in misli, je vendarle nekoliko odplaknilo malodušje, ki sem ga nosil v sebi. Dejanje objave glose, ki je bila podlaga za obsodbo, je očitno imelo vsaj tolikšen pomen, da so moji svetovnonazorski nasprotniki in sovražniki svobode govora razkrili, da so ves čas blazneli v strahu pred tovrstnimi objavami. Intervencija bi bila v vsaki svobodni državi sramotna, a to je današnja Slovenija: zadrtost pripada tistim, ki bi radi bili modreci v zavetrnih pristaniščih.

Sprašujem se, je to še Slovenija. Je to še dežela ajdovih polj, veličastnih gozdov, številnih voda in mogočnih alpskih vrhov. Je to še dežela pogumnih in drznih posameznikov, ki so stoletja z literaturo, glasbo, tradicijo in vero ohranili izročilo naših prednikov. Ne, Slovenija, kot jo vidijo zdajšnji volivci, je nekaj povsem drugega:

Slovenija, kjer v nekaterih delih ne slišiš več slovenskega jezika;

Slovenija, kjer se urbana središča s tujerodnimi župani spreminjajo v balkanski kotel;

Slovenija, kjer posamezni predstavniki ljudstva kažejo vse znake uživanja kokaina in potem kot ministri skušajo uresničiti ideje, ki delujejo samo v njihovem domišljijskem svetu;

Slovenija, kjer je narejen križ čez svobodo govora;

Slovenija, kjer marčevske gospodinje z drugimi klošarji, katerih edini napor v življenju je pot roke od krožnika do ust, neartikulirano kričijo po ulicah in ovirajo življenje poštenih ljudi;

Slovenija, kjer bi z visokimi davki uničili še tiste podjetnike, ki to deželo držijo nad vodo;

Slovenija, kjer kljub prisilnemu plačilu zdravstvenega zavarovanja ne moreš do zdravnika ali specialista;

Slovenija, kjer izobraževanje z omalovaževanjem naravoslovnih znanosti tako opere možgane mladeži, da ne obvlada niti najbolj preprostih matematičnih operacij;

Slovenija, kjer so migranti več vredni od avtohtonega prebivalstva;

Slovenija, kjer je vsak petminutni kulturnik povzdignjen na piedestal odličnosti;

Slovenija, kjer staroselci sicer prepoznajo grdobo, lenobo in nasilnost, a se obrnejo stran, ker nočejo težav.

Nismo v tretjem svetu, a tudi v Sloveniji nismo več. Smo nekje, za kar si bo treba ime šele izmisliti; živimo v svetu dobronamerne cenzure, majic s Che Guevaro, vrtoglave državne potrošnje v imenu pravičnosti, jugonostalgikov in progresivcev ´68, vladavine kvantitete iz elitističnih bunkerjev, brezpogojnega sprejemanja zamisli vlade, degradacije policije in vojske, koruptivnega pravosodja, korporativne pokvarjenosti in lokalne oligarhije.

Zdrava pamet tod ni več zaželena, domovina se spreminja v pepel, presstituti in prostituti globalističnih podgan, kastrirani nebinarni pajaci praznih duš in steklenih pogledov zahtevajo brezpogojno sprejetje njihovih modnih smernic. Zgodovina bo velika dolžnica tistim, ki si bodo danes upali povzdigniti glas proti, ne bodo zardevali zaradi svoje vere, svoje duhovne dediščine, in ne bodo trpeli bolečine, ki jo povzročajo tisti, ki kradejo denar Slovencem in ga prerazporejajo. Potrebno bo dejanje upora. A bo minilo še veliko let, da se bodo potoki združili v reko, ki bo lahko prebila postmodernistično ničevost, ki uničuje moralne standarde in tradicijo.

WHO objavila ničelni osnutek mednarodne pogodbe o preprečevanju pandemije, ki posega v suverenost nacionalnih držav in zelo omejuje svobodo govora

Značke

dezinformacije, mednarodna pogodba, suverenost, Svetovna zdravstvena organizacija, svoboda govora, WHO

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je 1. februarja (med zasedanjem Izvršnega odbora) objavila ničelni osnutek mednarodne pogodbe o preprečevanju, pripravljenosti in odzivanju na pandemijo (WHO CA+). V 17. členu so pod krinko boja proti »dezinformacijam« tudi določbe o omejevanju svobode govora. Po sprejemu (to naj bi se zgodilo na skupščini WHO maja 2024) bo pogodba (konvencija, sporazum ali drug mednarodni instrument) pravno zavezujoča za vse države članice.

V začetku decembra 2021 je 194 članic WHO doseglo soglasje, da bodo začele postopek za pogajanja o konvenciji, sporazumu ali drugem mednarodnem instrumentu v okviru Ustanovne listine WHO in njegovo pripravo, da bi tako okrepili preprečevanje pandemij ter pripravljenost in odzivanje nanje. Ustanovili so medvladno pogajalsko telo, ki se je že večkrat sestalo in pripravilo več različic. Pretekli teden so predstavili ničelni osnutek, o katerem bodo razpravljali še letos na Generalni skupščini WHO. Načrt je, da se dokument dokončno sprejme prihodnje leto. Tako bo s 17. členom neizvoljena WHO dobila nova in pravno zavezujoča cenzurna pooblastila. In temu bi se morali ljudje po vsem svetu odločno upreti, kajti za dezinformacijo bo veljal vsak odklon od uradnega mnenja WHO.

Namen je sicer dober. Ko izbruhne pandemija, ni (zaradi odprtih mej) varna nobena država. Potrebno je mednarodno sodelovanje. Težava s tem dokumentom je, da neizvoljeni peščici posameznikov pri globalni zdravstveni organizaciji daje neverjetna pooblastila za obravnavo vsega, za kar meni, da je »napačno, zavajajoče ali dezinformacija«. Ko bo agencija to določila, bodo morale te smernice o dezinformacijah upoštevati izvoljene nacionalne vlade in cenzurirati (preganjati) posameznike, ki bodo imeli drugačno mnenje od elite v Ženevi.

Ničelni osnutek pogodbe je zelo podoben prejšnjim različicam. V zelo spornem 17. členu nalaga državam članicam, da se morajo spopasti z lažnimi in zavajajočimi dezinformacijami ter v tem boju mednarodno sodelovati.

WHO v pogodbo vključuje tudi skovanko »infodemija«. Izraz se nanaša na preveč informacij, vključno z napačnimi ali zavajajočimi informacijami v digitalnem in fizičnem okolju med izbruhom pandemije. Natančneje, državam članicam pogodba nalaga, da infodemijo upravljajo »prek učinkovitih kanalov, vključno s socialnimi mediji«.

17. člen odpira vprašanje, na podlagi česa se bodo ´strokovnjaki´ WHO odločili, kaj so dezinformacije. Pandemija kitajskega virusa je namreč pokazala, da so bile marsikatere smernice in navodila WHO napačna (vključno z začetnim zavajanjem, da cepivo preprečuje okužbo in da ni jasnih dokazov, da se kitajski virus prenaša s človeka na človeka). Ni prvič. Nasveti WHO so celo prinašali smrt.

Mednarodna pogodba o preprečevanju pandemije bo sprejeta v skladu z 19. členom Ustave WHO. Ta člen dovoljuje WHO, da državam članicam WHO naloži pravno zavezujoče konvencije z dvotretjinsko večino glasov. Ne glede na to, ali bo tretjina držav članic WHO glasovala proti mednarodni pogodbi, bo ta po mednarodnem pravu  veljala za njihove države. Poleg omejevanja nacionalnih vlad in posegov v suverenost pogodba omejuje tudi možnost državljanov (običajnih ljudi), da zahtevajo na volitvah odgovornost svojih izvoljenih predstavnikov. Predstavniki držav članic WHO so večinoma neizvoljeni diplomati, ki ostajajo na svojih položajih ne glede na spremembe v vladah. In večino glasov, ki določajo, ali mednarodno pravo velja za določeno državo, oddajo predstavniki teh držav, piše Reclaim Net.

Mednarodno pogodbo o preprečevanju pandemije podpirajo številne ´demokratične´ države, vključno z Združenimi državami (ZDA), Združenim kraljestvom (UK), Kanado, Avstralijo, Novo Zelandijo in državami EU. In to kljub nedemokratičnim postopkom na ravni WHO. Evropskim svetom (ES) (ki predstavlja 27 članic Evropske unije (EU). države), kljub nedemokratičnemu postopku sprejemanja zakonodaje SZO.

Objava ničelnega osnutka pogodbe prihaja le nekaj dni po tem, ko je so predstavniki WHO izjavili, da se je treba spopasti z napačnimi informacijami. WHO je objavila tudi posnetek, na katerem predstavniki pravijo, da je »aktivizem proti cepivom« smrtonosnejši od »globalnega terorizma«.

Slabi časi za svobodo govora

Značke

Andrej Drapal, Bojan Požar, demokracija, Dominika Švarc Pipan, Eamonn Butler, Edvard Kadič, Emilija Stojmenova Duh, Inštitut Adama Smitha, Mitja Iršič, Nova24TV, Portal24, Požareport, revija Demokracija, robert golob, svoboda govora, Vinko Vasle

(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija, 29. december 2022)

»Moja svoboda se konča pred tvojim nosom.« Tako je svobodo (govora) definiral Eamonn Butler, direktor Inštituta Adama Smitha. Za razliko od politične korektnosti, ki trdi, da se svoboda (govora) konča v filtru nekje med možgani in usti.

Čeprav je šlo zadnja leta vse bolj v smeri omejevanja, si najbrž ni nihče mislil, da bo leto 2022 tako črno za svobodo govora v Sloveniji. Obsodba na zaporno kazen zaradi satire (glose), številne ovadbe in zaslišanja zaradi izrečenega ali zapisanega, preganjanje in gonja proti konservativnim novinarjem in urednikom, nalaganje s strani državnega organa televiziji Nova24TV, da mora izrezati del televizijskega prispevka, grožnje premierja Roberta Goloba, da bo ukinil nekatere medije. To je samo nekaj primerov krčenja svobode govora. Prihodnje leto utegne biti še slabše, saj se obetajo spremembe kazenske zakonodaje in širitev pojma ´sovražnega govora´ (ki ni pravni pojem), po kateri bodo zaradi izrečenega lahko preganjali in obsodili kogarkoli, karkoli bo rekel, če to nekomu ne bo všeč. Golob je že napovedal, da se bodo najprej lotili čiščenja (beri: ukinjanja) klasičnih medijev, nato pa družbenih omrežij.

Akcija proti svobodi govora

»Zame je leto 2022 žalostna zgodba za svobodo govora,« pravi Vinko Vasle, pisatelj ter upokojeni dolgoletni novinar in urednik. Človekova pravica, da ima lahko vsakdo mnenje o vsem, da ga svobodno in brez strahu izrazi, zapiše in širi, je po njegovem vse bolj zatirana. Ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh, ki »nam s pomočjo ideološke pornografije in z znanimi osebnostmi sporoča, da so vsaka žaljivka, vsako prostaštvo, zmerljivka sovražni govor. Ta akcija je uperjena zoper svobodo govora. In ni več razlike med sovražnim govorom in med kritičnimi izražanji«, je prepričan Vasle.

Ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan sicer pravi, da je področje kaznovanja sovražnega govora (karkoli to pomeni) dobro urejeno, da pa taka ravnanja niso ustrezno sankcionirana. Vendar ministrica, ki je celo pravnica, očitno ne razume, kaj je svoboda govora. Po njeno sta svoboda govora in sovražni govor dva različna pojma. Kar pravno ne zdrži. Svoboda govora je ali je ni. Ne more biti nekaj vmes. Ker če bi bila samo delna pravica, potem to ni več temeljna človekova pravica in svoboščina. Bistvo svobode govora namreč je (in to meni tudi Evropsko sodišče za človekove pravice), da je govor tudi mestoma žaljiv in šokanten.

Medijska svoboda

»Kar zadeva slovensko politiko, glede svobode medijev nisem ravno optimist, čeprav sem po naravi vse drugo, samo pesimist ne. Ker vidim, da so pri vladajoči koaliciji, zlasti prevladujoče Gibanje Svoboda, pa tudi Levice in del Socialnih demokratov, dobesedno nagnjeni k represiji (Golobova parapolicija, dacarsko sledenje brez sodnih odredb …), kar se pri medijih najbolj kaže z bizarno parlamentarno preiskavo do sedanje oblasti kritičnih medijev,« pravi Bojan Požar, dolgoletni novinar in urednik, ustanovitelj Požareporta in TV voditelj. Zanj ni dvoma, da si »Golobovi želijo krčiti polje medijske svobode, je pa malo možnosti, da jim to lahko uspe«.

Res je. Medijska svoboda, ki pomeni, da lahko vsakdo ustanovi medij ter svobodno širi ideje in mnenja, bo kljub želji Roberta Goloba, da bi nekatere medije ukinil, bo ostala. Čeprav so za konservativno usmerjene težje, saj lahko nastanejo zapleti na ministrstvo za kulturo, kjer je treba medij vpisati v register. Se bo pa pod pretvezo boja proti sovražnemu govoru povečal pregon drugače mislečih. To napoveduje ves ideološko levi politični pol, to je želja in zahteva tudi prevladujočega dela hegemonističnih novinarjev in urednikov, ki se združujejo v Društvo novinarjev Slovenije (DNS). Nenazadnje omejitev svobode govora, in to je šokantno, zahteva tudi Evropska unija (EU).

Strašljive novice iz Bruslja

V Bruslju postopki k dodatni omejitvi svobodnega izražanja mnenj in stališč že tečejo, sprejeto bodo to morale implementirati v svoje kazenske zakonike vse članice EU. Dve leti nazaj je ECRI (Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope) objavila nekaj poročil, tudi za Slovenijo. Tam sta bili omenjeni tudi Demokracija in Nova24TV. Poročilo je bilo enostransko, ker se je sklicevalo samo na slovenske organizacije in združenja, ki so nasprotnega svetovnega nazora kot je revija, ki jo berete. V poročilu je bilo neverjetno to, da so se zgražali nad slovenskim 297. členom kazenskega zakonika, češ da ne omogoča dovolj obsodb. V poročilu je bilo tudi obžalovanje, da se je Slovenija po osamosvojitvi odpovedala 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ, saj bi bilo s tisto formulacijo »verbalnega delikta« preganjanje sovražnega govora lažje.

Kot je čas tekel naprej, je Evropska komisija s predsednico Ursulo von der Leyen v začetku decembra lani začela s pripravami na sprejem razširjenega seznama »zločinov EU« oziroma »zločinov proti EU«. Čeprav se seznam šele oblikuje in ni dokončen, je že zdaj jasno, da bo tako imenovani sovražni govor, kamor bo spadalo tudi nasprotovanje migracijam in LGBT agenti ter zanikanje podnebnih sprememb, opredeljeno kot »posebej hudo kaznivo dejanje«, ki spodkopava vrednote EU. Postopek sprejema ni tako enostaven in da bo na koncu odločal Svet EU, kjer bo potrebno popolno soglasje vlad držav članic. Toda že sam namen je strašljiv, saj se predlaga sprejem dela kazenske zakonodaje, ki bi bil za članice obvezujoč. Že danes se dogaja, da v Nemčiji k drugače mislečim vdirajo specialne policijske enote, da na Nizozemskem kritike obravnavajo protiteroristične agencije.

Policijska država

Nekateri menijo, da smo se od svobode govora že poslovili. »O svobodi govora v Sloveniji posebej ne bi, ker ´o mrtvih vse dobro´,« pravi Andrej Drapal, svetovalec in publicist, Mitja Iršič, novinar in publicist, pa dodaja: »Končni cilj je seveda policijska država.« Polje tega, kaj lahko rečeš in česa ne smeš, se krči. Odločanje, kaj je sovražni govor, ki je zelo izmuzljiv pojem, je prepuščeno interpretaciji oblasti. To seveda pomeni, da so možnosti zlorabe in pošiljanja ideoloških nasprotnikov v zapor, praktično neomejene. Edvard Kadič, analitik, komunikacijski strokovnjak in urednik spletne strani Portal, vidi omejevanje svobode govora ne samo v zatiranju in preganjanju, temveč tudi v »izboru predvidljivih govorcev, ´naših novinarjev´ in pravih virov (portalov) za sklicevanje nanje« v osrednjih medijih. »V letu 2023 pričakujem še močnejšo selekcijo, saj teater absurda ne more obstati brez stalne skrbi za občinstvo,« je prepričan Kadič.

Svobodi govora se v prihodnjem letu očitno ne obeta nič dobrega. Čeprav gre za z ustavo zaščiteno pravico, bi jo bilo očitno treba pred zlorabami zakonodajne, izvršne in sodne oblasti še dodatno zaščititi. Predvsem pa kaznovati tiste, ki jo onemogočajo in krčijo polje svobode.

O svobodi govora

Vinko Vasle, dolgoletni novinar, urednik in pisatelj: »Svoboda govora je od nastopa vlade Roberta Goloba in Gibanja svobode ter njenih pridruženih satelitov najbolj zlorabljena stvar ne samo od osamosvojitve dalje, ampak se vsaj tako grobo in brutalno to ni dogajalo niti v zadnjem desetletju bivšega komunističnega režima. Če smo nazaj v sedemdesetih letih komunističnega nasilja nad svobodo govora, se bo treba v letu 2023 organizirati tako kot tedaj. No pasaran, ali kako že.«

Andrej Drapal, publicist in svetovalec: »O svobodi govora v Sloveniji posebej ne bi, ker ´o mrtvih vse dobro´. Je pa globalno Muskov obrat Twitterja v realno svobodo govora pozitivni dogodek desetletja! Bojim pa se, da ne bo trajal, ker ´urinira´ proti vetru.«

Edvard Kadič, analitik in publicist: »Slovenija si je v letu 2022, po obdobju ene uspešnejših vlad v svoji zgodovini, izvolila ljudi, o kateri velika večina ne ve praktično nič. Moderno omejevanje svobode govora ni več zatiranje in preganjanje, temveč izbor predvidljivih sogovorcev, naših “novinarjev” in pravih virov (portalov) za sklicevanje nanje v osrednjih medijih. V letu 2023 pričakujem še močnejšo selekcijo, saj teater absurda ne more obstati brez stalne skrbi za občinstvo. Občinstvo bi v nasprotnem lahko celo spregledalo.«

Mitja Iršič, novinar in publicist: »Leto 2022 so zaznamovale resne tendence represije svobodne misli s strani oblasti, ki “tipa” teren, da vidi do kod lahko gre. Od smešnih spotov SD, ki želijo z dekretom določiti kaj se sme in kaj ne sme govoriti ter na tiho sankcionirati govor, ki se sicer po 297.členu KZ ne kaznuje, pa do zapora za Jožeta Biščaka in grožnja z zaporom za Bojana Požarja pred volitvami. Končni cilj je seveda policijska država.«

Bojan Požar, ustanovitelj Požareporta in TV voditelj: »Leto 2022 je bilo za medije vsekakor zelo napeto. Tudi zato, ker mnogi poslovni modeli tako ali drugače ugašajo, svoboda govora pa je hočeš nočeš del tega procesa. Bo pa leto 2023 za medije sicer tudi poslovno bistveno težje, saj prihaja recesija in to se bo poznalo pri oglaševanju.«

Na temni strani znanosti

Značke

akademiki, akademska razprava, Rafael Mihalič, svoboda govora, UL, znanost

Merila so danes postavljena na glavo: zdrav razum je zamenjala politična korektnost, empirične dokaze je spodrinilo ugibanje, resnica se menja z neresnico (v najboljšem primeru manipuliranju z resnico). Znanosti (ali ljudem v znanosti) nihče ne zameri nekaterih napačnih napovedi (že zdavnaj bi morali biti na Marsu ali se voziti z letečimi avtomobili), saj niso bistveno vplivale na življenje običajnih ljudi. Težava nastane, ko akademska srenja s piedestala avtoritete vehementno napove planetarno katastrofo in to neposredno vpliva na zmanjšanje blaginje ljudi.

Taka napoved, ki temelji zgolj na histeričnih teorijah, da ima Zemlja samo še nekaj let, da oblasti omejijo porabo energije (tudi če še nimajo nadomestnih virov) in prebivalstvo popolnoma spremeni svoj življenjski slog, drugače bo vesoljni potop, je neodgovorna. Tudi zato, ker vlade potem dobesedno kradejo ljudem denar in ga v neizmernih količinah preusmerjajo v projekte »v oblakih«. In ko so znanstveniki (nekoč elita človeštva) spoznali, da jim ideološka pristranost in alarmistične vizije prinašajo več udobja in materialnih koristi kot kadarkoli prej, so se spremenili v zelo zaprt kleptokratski trop. Na svoji koži je podnebno disidentstvo občutil akademik dr. Rafael Mihalič, ki se je (čeprav z dokazi) drznil podvomiti v »nujne podnebne ukrepe«. In namesto, da bi se razvila akademska razprava, je Univerza v Ljubljani (UL) po njem bruhnila ogenj in žveplo brez možnosti odziva na svojih spletnih straneh. Kar je vsekakor sramota za ustanovo, ki se ima za znanstveno.

Akademiki so bili v preteklosti vedno v prvih bojnih vrstah svobode govora in preverjanja teorij, tej slavni tradiciji se očitno vodstvo UL tudi v samostojni Sloveniji »uspešno« upira. Niso edini. Še bolj slavne univerze (Harvard, Oxford) se odrekajo staremu načelu, ki temelji na skrbni in preudarni zaznavni izkušnji, in podlegajo ideološkim modnim muham, ki jih lahko označimo za psevdoznanstveno čarovništvo. Žal. S postmodernizmom smo stopili na temno stran znanosti. In čimprej bo treba najti izhod. Akademik Mihalič je eden teh, ki nam ga kaže.

(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija, 5. januarja 2023)

Varuh človekovih pravic očitno svobodo razume kot Gilbert Keith-Worthing

Značke

Atlas shrugged, Atlasov skomig, Ayn Rand, Cukrarna, dan človekovih pravic, dostojanstvo, DUTB, Gilbert Keith Worthing, lastnina, lastninska pravica, Ministrstvo za notranje zadeve RS, Peter Svetina, skvoter, socialna pravičnost, Splošna deklaracija o človekovih pravicah, svoboda, svoboda govora, Ustava RS, Varuh človekovih pravic, zasebna lastnina, Združeni narodi, človekove pravice, človekove svoboščine

Vedno ostanem odprtih ust nad neverjetno sposobnostjo levičarjev, da spreminjajo pomen pojmov, ki so se do zdaj zdeli popolnoma jasni: od (socialne) pravičnosti in enakosti prek ekonomske demokracije in odgovornosti do svobode in človekovih pravic. In ker je danes dan človekovih pravic, se spodobi, da spet kakšno rečem o konceptu, ki je zaradi vztrajne (in mestoma nasilne) levice povsem spremenil prvotni pomen.

Tipičen primer je poslanica slovenskega varuha človekovih pravic Petra Svetine. Besedo svoboda je omenil le enkrat: še to v zvezi s Splošno deklaracijo človekovih pravic, kjer sicer, na žalost, mrgoli fiktivnih človekovih pravic in svoboščin. Razlog, da je deklaracija tako napisana, je mogoče v tem, da so jo sprejeli takoj po 2. svetovni vojni, ko je bil svet še pod vtisom nekaterih totalitarnih posameznikov. Kljub temu je strašljivo, da jo je sprejela skupinica 48 posameznikov, ki so si vzeli pravico, da povedo, kaj je dobro za svet. Enako se je dogajalo ves ča. Tudi danes, ko posamezniki, ki se imajo za prosvetljeno elito (v Bruslji, Združenih narodih ali Svetovni zdravstveni organizaciji), s hinavščino do človeka in njegove svobode sprejemajo odločitve za ves svet (in jih kot obvezne vsiljujejo drugim).

Kakorkoli, svobode govora tudi ni bilo v Svetinovi poslanici, niti ne (zasebne) lastnine in kapitala, ne nedotakljivosti človeškega življenja. Življenja se je spomnil glede »geopolitičnih razmer« in da je treba oblikovati pogoje »kakovostnega življenja«. Se pravi, univerzalnim in neodtujljivim človekovim pravicam (in svoboščinam), ki so tako imenovane »negativne pravice«, se je izognil. Zato pa v  njegovi poslanici kar mrgoli nekakšnih pridigarskih vrednot in  »pozitivnih pravic«; tistih pravic, ki temeljijo na prisili in gredo vedno na škodo nekoga drugega, ko neka skupina ljudi zahteva od druge skupine ljudi, da jim brezpogojno izpolni njihove želje.

Bom jasen. Imeti osebnega zdravnika ni človekova pravica. Krajše čakalne dobe v zdravstvu niso človekova pravica. Ne biti prekarni delavec ni človekova pravica. Ne biti v socialni stiski ni človekova pravica. Ne biti deležen nestrpnosti ni človekova pravica. Imeti dostojno življenje ni človekova pravica. Biti deležen sočutnosti, plemenitosti, srčnosti in nesebičnosti ni človekova pravica. In tako naprej. Le »fizični napadi«, ki jih je Svetina omenil, imajo povezavo s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami: nedotakljivost življenja in človekovega telesa.

Svoboda in svoboda govora, ki sta danes v zahodnem svetu najbolj ogroženi pravici in svoboščini, sta očitno za varuha človekovih pravic (kot dela leve elite) nepomembni. Pravzaprav se je Svetina izkazal za nekakšnega Gilberta Keith-Worthinga, glasu komunistične doktrine v romanu Ayn Rand Atlasov skomig: »Svoboda? Nehajmo govoriti o svobodi. Svoboda je nemogoča. Človek nikoli ne more biti osvobojen tiranije narave. Zakaj bi se torej upiral tiraniji politične diktature?« Zakaj bi torej Svetina govoril o negativnih pravicah, če lahko govori o pozitivnih pravicah in jih prestavi kot negativne? Res, ko tako spreminjaš pojme in njihov pomen, kot je Gilbert redefiniral svobodo, potem s komunističnimi in drugimi totalitarnimi režimi ni težav, mar ne? Popolnoma pozabiš in zanemariš univerzalne in temeljne človekove pravice in svoboščine. Danes moraš te pravice povezati z revščino, teorijo spolov, socialno pravičnostjo, transsponostjo, antifašizmom, protikrščanstvom, krivdo bele rase in drugim klasičnim levičarskim orožjem za pranje možganov, drugače kršiš človekove pravice.

Svetina je omenjal Cukrarno, nekoč zanemarjen prostor, danes del javnega zavoda. Ni omenil stavbe na Linhartovi cesti 43, ki so jo pred meseci zasedli skvoterji in kršili lastninsko pravico DUTB; lastnina je zaščitena z ustavo in je temeljna človekova pravica. Skvoterji pravijo, da so jo zasedli zato, »da iz nečesa zapuščenega, opuščenega in propadajočega zopet ustvarimo nekaj živega, avtonomnega in navdihujočega.« Ni pomembno, ali je bila stavba zapuščena in je propadala, važno je, čigava je ta stavba oziroma kdo ima nanjo lastninsko pravico. Normalno je, da lahko med posamezniki, skupinami ali organizacijami nastane konflikt, kako to stavbo uporabiti. Ampak prav zato, da se izognemo konfliktom in sporom, je v temeljnem konceptu človekovih pravic tudi lastnina, torej, v konkretnem primeru, razpolaganje s stavbo za Bežigradom. Stavba ima lastnika (DUTB), lastnik ima pravico odločati, kako jo bo uporabil. Toda ravno zaradi relativizacije in spreminjanja pomena pojmov, kjer je novodobni pomen (socialne) pravičnosti postavljen pred pravico do razpolaganja z lastnino, se je medijski mainstream skoraj večinsko postavil na stran skvoterjev, ki so nasilno (vsako kršenje lastninske pravice je nasilno dejanje) vstopili v stavko in jo zasedli.

Ampak, saj veste, marksizem ter posledično socializem in komunizem gredo vedno, ampak res vedno, in brez kakršnekoli izjeme z roko v roki z nasiljem in ideologijo. In to je popolnoma nesprejemljivo in nemoralno. Kar ni težko razumeti, saj gredo gesla (od tega, da so »osvobodili« stavbo do tega, da je stavba »naša«), s katerimi opletajo dediči socializma, hitro v ušesa in se od tam naselijo v možgane samovšečnim ljudomrznežem, sovražnikom kapitalizma, kleptomanskim lenuhom, ekonomskim bleferjem in samooklicanim pravičnežem. Čudno je, da celo Ministrstvo za notranje zadeve RS, ki je represivni organ države in že po definiciji nagnjen k kršitvam človekovih pravic in svoboščin, bolj razume, kaj so temeljne človekove pravice od varuha človekovih pravic.

Kako je ljubljanska univerza akademiku namignila, da bo moral kot Sokrat zaužiti trobeliko, če bo preveč svobodno širil svoja mnenja in stališča

Značke

akademik, Boštjan M. Turk, Ekonomska fakulteta, filozofija, Filozofska fakulteta, George Orwell, globalno segrevanje, humanizem, Laurence Berns, Mojca Svetek, Nina narat Meden, podnebne spremembe, rasvetljenstvo, Sokrat, svoboda govora, trobelika, Univerza v Ljubljana, Zakon o RTV Slovenija

http://www.metmuseum.org/art/collection/search/436105

Ali je filozofija kot nepopustljivo iskanje resnice sama po sebi subverzivna? Ali nujno spodkopava družbo in konvencionalno moralo ali pa je, nasprotno, dobra družba nemogoča brez svobodnega filozofskega razmišljanja?

Nekako tako je ameriški pisatelj in mislec Laurence Berns preoblikoval starodavno dilemo, ki jo je postavilo sojenje Sokratu, enemu »največjih junakov svobode misli« v zgodovini človeštva; dilemo, ki razkriva tudi večno željo oblastnikov po cenzuri, po omejevanju svobodnega širjenja mnenj in stališč.

Boštjan M. Turk najbrž še ne bo doživel usode grškega misleca in mu ne bo treba zaužiti korenin trobelike. Toda zelo nervozen odziv Univerze v Ljubljani na njegov nastop v oddaji Referendumska nedelja kaže, da mogoče ni daleč čas, ko se bo z nasprotniki postmodernističnih modnih muh obračunavalo tudi z obsodbami na smrt s pitjem strupa. Profesor Filozofske fakultete ima več kot očitno rokavico na napačni roki. Če bi jo imel na drugi, do distanciranja od njegovih izjav na TV Slovenija zagotovo ne bi prišlo.

Tukaj in zdaj ne mislim ponavljati, kaj je Boštjan M. Turk rekel, niti povzemati odziva Univerze v Ljubljani. Kdor želi, naj si ogleda oddajo in prebere drakonski odziv. Zapisal bom le, da je ravnanje visokošolske ustanove, ki se ima za znanstveno-raziskovalno središče, kjer gnezdijo akademiki in študirajo bodoči akademiki, namenjeno ustrahovanju M. Turka. Hkrati je tudi opozorilo, da bo dobil odpoved pogodbe za profesuro, če ne bo sprejel zaukazanih in predpisanih mnenj in vrednot, ki jih določa in predpisuje zelo ozka skupina s progresivnimi pogledi, ki se je denimo oglasila v zvezi z Zakonom o RTV Slovenija in se tudi enostransko ideološko opredelila.

Univerza se pogosto sklicuje (in tudi v primeru Boštjana M. Turka je bilo tako) na nadaljevanje »tradicije evropskega univerzitetnega izobraževanja, ki temelji na humanizmu in razsvetljenstvu«. Če bi se ravnala po »tradiciji univerzitetnega izobraževanja«, bi v zadnjem primeru podprla svojega profesorja (četudi se z njim ne strinja), tako pa je zamudila priložnost, da bi bila vsaj tiho. In ni čudno, da se ne more prebiti vsaj med 300 najboljših univerz na svetu.

Stoletna tradicija evropskih univerz je na krščanskih temeljih zrasla v srednjem veku; tistem času, ki ga dandanašnji profesorji in akademiki opredeljujejo kot mračnjaško obdobje, sami sebe pa vidijo kot dediče renesančnih humanistov. Ne glede na to in ne glede na simpatije in spore so profesorji in akademiki vedno priznavali, da je svoboda govora v razpravah, ki pomenijo različna mnenja in polemična stališča, mestoma izražena celo (za koga) žaljivo, tisti vzgon, ki je Evropo gnal daleč naprej, da je šla v znanju tako daleč, kot nobena civilizacija doslej. Boštjan M. Turk je pač žrtev povsem novega koncepta, ki je ljubljansko univerzo okužil z marksistično mislijo po drugi svetovni vojni; in to se s sprejemanjem ´prebujenih´ smernic nadaljuje še danes. Novorek leporečja in otroške občutljivosti ter budno spremljanje izrečenih besed, da ja le ne bo kdo užaljen, ne ogroža le akademske in profesorske svobode, ogroža samo človeško bit in svobodo nasploh. In kabinet rektorja Univerze v Ljubljani je očitno pripravljen iti zelo daleč, da bi ugodil zahtevam tistih, ki želijo uničiti pravo izročilo in resnično tradicijo evropskega visokošolskega univerzuma. »Če svoboda sploh kaj pomeni, pomeni pravico, da ljudem poveš tisto, česar ne želijo slišati,« bi rekel George Orwell.

V oči bode očitek, da je M. Turk zanikovalec podnebnih sprememb in da ne priznava avtoritete strokovnjakov s tega področja, ki globalno segrevanje znanstveno dokazujejo. »Od zaposlenih pričakujemo, da v svojih javnih nastopih predstavljajo znanstveno argumentirana in preverjena dejstva,« je v odzivu zapisala Nina Narat Meden, predstojnica oddelka za komuniciranje v kabinetu rektorja Univerze v Ljubljani. Samo pomislite, ali se je katera od katastrofičnih napovedi ljudi, ki se kitijo z vsemi mogočimi nazivi, uresničila? M. Turk ima vso pravico do dvoma, ki ga lahko javno izrazi. In se tudi norčuje iz tistih, ki že več kot pol stoletja napovedujejo sodni dan. Ta kar nikakor noče priti.

Zaveza k svobodi govora in svobodi nasploh je tista akademska zaveza, ki očitno že nekaj časa na ljubljanski univerzi nima domovinske pravice. S stališči nekoga se lahko ne strinjamo, lahko se nad njimi zgražamo, a da se zaradi izrečenih mnenj oglaša univerza, je zame nedojemljivo. Zanimivo je, da podobnega odziva univerze ni bila deležna profesorica na Ekonomski fakulteti v Ljubljani Mojca Svetek (če ga je bila, sem ga očitno spregledal, za kar se opravičujem); očitno nosi rokavico na pravi roki. Ne glede na to, sem tudi zanjo zastavil besedo in zapisal: »Lahko se zgražamo, obsojamo in tudi psujemo, če želimo. Da bi pa zdaj brisali zapise Mojce Svetek (ali še huje, da bi imela težave na fakulteti) bi bil wokizem najslabše vrste. Se ne strinjam z njenimi pogledi, ampak ima vso pravico, da pove, kar si misli.«

Da profesor in akademik (oziroma kdorkoli) lahko svobodno razlaga svoje poglede, je bistvenega pomena pri ohranitvi stebrov svobodne družbe. Od te svoboščine so odvisne vse druge temeljne človekove pravice in svoboščine; brez te svoboščine ljudje ne morejo biti uspešni; ta svoboščina razvija znanje in ga deli; od te svoboščine so odvisni naši pogledi na družbo, politiko, etiko, tradicijo, kulturo in vero. Dinamična in svobodna razprava, nikakor ne prepovedi in opozorila pred kaznijo, je najboljši način, da pridemo do najboljših rezultatov, je najboljši način, da razrešimo spore in sporna vprašanja. Z Boštjanom M. Turkom se lahko strinjamo ali ne, lahko njegova stališča zaničujemo ali se jim posmehujemo. A ravno to, da lahko človek, ne da bi se bal ustrahovanja in nasilja, svobodno izrazi mnenje in razpravlja o različnih stvareh, je najboljši ukrep proti zlorabi oblastniške politične moči, ki se ji kabinet rektorja očitno podreja. Končni cilj avtokratov je vedno, da ljudje nehajo javno govoriti, česar sami nočejo slišati. A ko so ljudje utihnili, je vedno sledilo nasilje. Zato je zastrašujoče, da je svoboda govora napadena s strani univerze, ki bi morala biti sopomenka za svobodo. Univerza bi morala podpirati tudi provokativna, kontroverzna in ušesom nezaželena mnenja. Če tega ne podpira, ne podpira niti akademske svobode, niti svobode govora.

Zgodovina nas uči, da so profesorji in akademiki, ki so plavali proti toku mnenjske ortodoksije, vedno prišli do brega. Medtem ko so se ljudje, ki so zatirali različna stališča, omejevali svobodno širjenje pogledov in se spogledovali s tiranijo, vedno utopili.

Sokrata zgodovina pomni in ga povzdiguje, njegovih sodnikov in krvnikov se spomni le po slabem. Trobelika pa še vedno raste v teh krajih.

Orwell je doma v Evropski uniji: konec je s svobodo govora, prihajajo policijske enote za »nadzor misli«

Značke

Aontú, Helen McEntee, Irska, KGB, nadzor misli, Orwell, Peadar Tóibín, policija, Potovati z Orwellom, Securitate, Stasi, svoboda govora, Udba, Voltaire

Irska je država, ki ima eno najbolj ostrih zakonodaj v boju proti tako imenovanem ´sovražnem govoru´. Posebni oddelki policije (take bomo zdaj očitno dobili tudi v Sloveniji) ves čas krožijo po družbenih omrežjih in prežijo na negativne zapise o ilegalnih migrantih, teoriji spolov, LGBT in drugih postmodernističnih vrednotah. A država Svetega Patrika meni, da to ni dovolj in bo naredila še korak dlje.

Človek ima občutek, da se je irska vlada zgledovala po ´najboljših praksah´ tajnih političnih policij za železno zaveso (Stasi, Udba, Securitate, KGB) in komunističnih kazenskih zakonikih, kajti na Irsko prihajajo policijske enote za »nadzor misli«, poroča Breitbart.

Poslanci irskega parlamenta so ostro obsodili vlado, češ da želi uvesti režim »miselnega nadzora«. V skladu s predlaganim zakonom (spodbujanje k nasilju ali sovraštvu in kazniva dejanja iz sovraštva), katerega cilj je boj proti »sovražnem govoru«, osebam, za katere je bilo ugotovljeno, da posedujejo material z vsebino, ki lahko izzove sovraštvo proti zaščitenim posameznikom, grozi do dve leti zapora. To pomeni, da bi lahko zaprli človeka, ki bi imel pri sebi doma knjige, revije ali letake, ki, denimo, nasprotujejo trasspolnosti. Da bi bila zadeva še hujša, mora tisti, pri katerem so našli tako gradivo, dokazati, da ni imel namena distribuirati spornih materialov.

V četrtkovem govoru v parlamentu je vodja opozicijske stranke Aontú, Peadar Tóibín TD, predlog opisal kot poskus vlade, da Irski vsili »miselni nadzor«. Zlasti vodja stranke je močno kritiziral pravosodno ministrico države Helen McEntee, češ da želi cenzurirati ljudi, s katerimi se ne strinja. »Za pluralizem mora biti možno sočasno sobivanje medsebojno nasprotujočih si ideologij,« je dejal: »Citat, pripisan Voltairu, ‘Morda se ne strinjam s tem, kar imate povedati, vendar bom do smrti branil vašo pravico, da to poveste,’ je temeljni kamen strpnosti in pluralizma ter s tem kohezije znotraj liberalne demokracije. Različica tega citata Helen McEntee je ‘Morda se ne strinjam s tem, kar imate povedati, a vas bom dal v zapor, če boste to rekli´.«

Kritiziral je tudi lahkotnost, s katero lahko sodnik izda nalog za preiskavo premoženja posameznika, za katerega obstaja sum, da poseduje »sovražno gradivo«. V skladu s predlogom zakona bo lahko sodnik na ravni okrožnega sodišča izdal nalog za hišno preiskavo osebe, če bo pripadnik državne policijske službe pod prisego trdil, da obstajajo »utemeljeni« razlogi za domnevo, da je na domu sumljive osebe nezakonit in sovražni material.

Medtem ko je manjšina TD izrazila pomisleke, podobne tistim, ki jih je imel Tóibín, je velika večina v irskem parlamentu izrazila podporo zakonu o sovražnem govoru, pri čemer se zdi, da so zlasti nekateri člani vladnih strank naklonjeni temu, da bi lahko zaprli osebo, ki poseduje »sovražni material«.

TUKAJ lahko naročite distopični roman Potovati z Orwellom, ki dogajanje postavlja v letu 2049, toda očitno je čas »nadzora misli« v Evropski uniji (in Sloveniji) že prišel.

Skupina za pregon ´sovražnega govora´ bo v resnici skupina za pregon svobode govora

Značke

AfD, desnica, Emmanuel Macron, Levica, opozicija, posebna skupina policije, robert golob, sovražni govor, svoboda govora, Vlada RS

Če držijo (neuradne) informacije, da naj bi v okviru policije nastajala posebna skupina za pregon ´sovražnega govora´, bi moral biti to znak za preplah. Ob tako nedefiniranem in neulovljivem pojmu, kot je ´sovražni govor´, ki si ga vsakdo razlaga drugače, obstaja povsem realna nevarnost, da bi skupino aktualna vlada uporabila za nadzor politične konkurence in za obračun z ideološkimi nasprotniki.

Posebne skupine za boj proti ´zločinom iz sovraštva´ in ´sovražnemu govoru´, ki imajo celo večja pooblastila kot običajna policija, ni slovenska posebnost. Pod različnimi nazivi in nameni obstajajo v več državah. Tako imajo v Kanadi posebno »podnebno policijo«, ki nadzira in zalezuje dvomljivce o podnebnih spremembah, na Nizozemskem ´sovražni govor´ (proti ilegalnim migrantom) preganja protiteroristična enota, v Nemčiji se s tem ukvarja posebna skupina znotraj BND (obveščevalna služba), ki nadzira celo politike opozicijske in domoljubne stranke AfD, tudi v Franciji si predsednik Emmanuel Macron osmišlja posebno policijo, ki se bo ukvarjala s posamezniki, ki ne bodo brezpogojno in brez kritike sprejeli postmodernistične vrednote.

Tarča delovanja vseh teh skupin je desnica. Levice ne skrbi, da bi utegnila biti prepovedana ali da bi bila tarča nadzora. Ve, da se to nikoli ne bo zgodilo; ve, da bodo skupine za pregon ´sovražnega govora´ poskrbele, da mnenja drugih ne bodo slišana, da bodo stališča, ki so različna od njihovega, obravnavana in preganjana kot ´sovražni govor´; in ve, da bi bila poražena, če bi bil ideološki in svetovnonazorski trg odprt in svoboden. Zato se levičarji zatekajo k avtoritarnosti in represiji nad drugače mislečimi.

Nasilje je bilo vedno del ideološkega boja levičarjev. Ko je na oblasti desnica, levica izsiljuje s pouličnim nasiljem, kamor pošilja svoje agitatorje in gverilce. Ko se oblast zamenja, prevzame represivni aparat in ga uporabi proti desni opoziciji. Sprejema zakone, ki so sprevrženo uporabljeni za omejevanje delovanja ideoloških nasprotnikov in zatiranje svobode govora. Skrb vzbujajoče je, da to odkrito podpirajo globalistična bruseljska birokracija in njeni visoki uradniki, ki sploh ne skrivajo več simpatij do wokeistične levice ter svojega odklonilnega in netolerantnega odnosa do volilnih uspehov desnice v katerikoli državi.

Levica vse bolj opušča predstavniško obliko vladanja in vedno bolj prevzema avtoritarnost z uporabo nasilja. Golobova vlada je tipičen primer, saj je Slovenija že potisnjena na nožev rob svobode razmišljanja. Ker je neuspešna, mora zagovarjati represijo, da bo v svojih namerah vsaj na videz uspešna. Desničarji bodo morali počasi razumeti (nekateri to že razumemo), da je z levico nemogoče sklepati kompromisov, da se za njihovimi milozvočnimi besedami in ravnanji vedno skriva zvijača. Nimajo prav nikakršne nagnjenosti k temu, da bi prepričali z argumenti; vedno uporabijo silo, ko jim ne gre vse gladko po njihovih zlobnih načrtih. Zato ne želijo samo politično moč in vladanja, želijo absolutno oblast, kjer bodo prepovedali in preganjali vse, kar ne bo v skladu z njihovo doktrino. Del tega načrta je tudi oblikovanje posebne skupine za boj proti ´sovražnemu govoru´, ki bo resnici posebna skupina za boj proti svobodi govora.

Svoboda in demokracija nikoli ne umreta v temi. Karavana teme vedno pri belem dnevu in vsem na očeh vkoraka v neko družbo. Vsi vedo, da prihaja tiranija, a vsi samo gledajo in nihče ne ukrene ničesar. Smo na desnici res postali tako apatični, da nimamo več razloga za svobodno življenje in boj zanj ali bomo zmogli zavrniti vsiljeno realnost in pokazati pogum? Skok z ladje, če imamo radi domovino, vsekakor ne pride v poštev.

Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija.

Zakaj je levica čez noč zasovražila Twitter in zakaj nihče od progresivnih še ni zaprl računa na platformi, če tako sovraži Muska

Značke

ARD, cenzura, Chris Gailus, desnica, Donald Trump, Elon Musk, Levica, levičarji, moderiranje, Nils Dampz, progresivizem, Qanon, svoboda, svoboda govora, terorija zarote, Twitter

Primerjava je bila zelo duhovita. Chris Gailus, kanadski TV voditelj, je potem, ko je Elon Musk dokončno prevzel Twitter, zapisal: »Ne morem se znebiti občutka, da se moji dnevi na tej platformi končujejo.« Eden od sledilcev se je odzval: »To ni letališče. Ni vam treba napovedati svojega odhoda.«

Gailus ni edini, ki je zaradi Muskove napovedi, da bo spremenil politiko moderiranja vsebin, napovedal, da ne bo več uporabljal Twitterja. Številni zvezdniki so kar tekmovali, kdo bo pri tem bolj ´prizadel´ novega lastnika. Ampak zgodilo se je podobno kot pred ameriškimi predsedniškimi volitvami 2016, ko so bila družbena omrežja polna napovedi znanih in manj znanih osebnosti, da se bodo iz ZDA preselili na Mars, Jupiter ali drugam v vesolje, če zmaga Donald Trump. Seveda se potem ni nihče, še v sosednje države ne. Podobno je s Twitterjem. Gailus je še vedno aktiven, enako drugi. Kar nočejo in nočejo s Twitterja, čeprav tega niso napovedali enkrat, ampak večkrat. Očitno je, da Muska to ne gane. Kar seveda povzroča histerijo na levici.

Nils Dampz, dopisnik nemške javne televizije ARD z zahodne obale ZDA, je v svojem besu, da bo Twitter po novem dal priložnost vsem, da povedo svoja stališča in mnenja, komentiral: »Toda na njegovi (op. Musk) ‘tržnici’ bi morali očitno rasističnim ali zarotniškim podganam dovoliti, da prilezejo iz svojih lukenj. Twitter lahko ostane relevanten samo, če te podgane (…) prežene nazaj v njihove luknje.« Kmalu je postalo jasno, da si je Dampz ´izposodil´ besede Josepha Goebbelsa, so se šefi informativnega programa ARD opravičili »za izbiro besed« komentatorja.

Ampak najboljša je bila zahteva nevladnih organizacij, ki so pozvale oglaševalce na Twitterju, naj od Muska zahtevajo, da ne bo razveljavil »osnovnih praks moderiranja, ki jih ima Twitter že v knjigah«. Nekatera podjetja so, še preden je odgovoril, že umaknila oglase, druga še čakajo, kaj se bo zgodilo. Musk je le napisal, da »se družbeno omrežje ne bo spremenilo v prosto peklensko pokrajino ter bo ostalo toplo in gostoljubno za vse.« In prav ta »za vse« očitno moti levico. Do zdaj so bili navajeni, da so bili šefi moderatorjev ideološko progresivno (levo) usmerjeni in tako je bilo tudi moderiranje, kjer so pravila zelo prilagajali posameznim uporabnikom. Musk pa pravi, da bo na Twitter vrnil svobodo, kjer bo lahko vsak povedal svoje mnenje in stališče.

Sedanje kritike novega lastnika Twitterja so zelo slamnato argumentirane. Musk se zaveda, da platforma potrebuje neka pravila delovanja (ki jih določa lastnik), nikoli ni rekel, da bo to prostor brez nadzora. Gre predvsem za neposredne grožnje z nasiljem ali smrtjo, terorizem, pornografijo. Pri moderiranju teh vsebin skoraj ni polemik. Zadeve postanejo nekoliko bolj zapletene in nerazumljene pri moderiranju mnenj in stališč. Mediji kot primer navajajo odstranitev vsebin QAnona, ki mu očitajo širjenje vsebin teorij zarote. Twitter je v letih 2020 in 2021 odstranil na tisoče vsebin, na tisoče uporabnikov je bilo blokiranih ali so bili njihovi profili trajno odstranjeni s platforme. Težava je, da mnenjem, ki jih je širil QAnon, lahko verjamemo ali ne verjamemo, lahko njegovo početje odobravamo ali ne odobravamo. Izhodišče prejšnje ekipe Twitterja je bila, da je treba uporabnike platforme ´obvarovati´ takih idej, izhodišče Muska je, da Twitter ne bo omejen na ideje in mnenja, ki jih odobrava ali jim verjame del uporabnikov, ampak bodo uporabniki sami presodili, komu in čemu bodo verjeli. Enako je z marksizmom ali socializmom na platformi. Širijo se ideje, kako socializem deluje, čeprav nikjer na svetu ni deloval; povzročal je le trpljenje in prinašal revščino.

Twitter bo pod Muskom še naprej moderiral vsebine, a ne na način, kot do zdaj. Moderiranje bo specifično, nanašalo se bo na nezakonite vsebine in na vsebine, ki so same po sebi nevarne. Kar moti levico je, da ne bo moderiral stališč in mnenj. Musk je povedal, da bo Twitter »trg idej«, prostor, kjer se bodo soočala različna mnenja in stališča ter da zagotovo ne bo več ideološko ali politično pristranski, saj bo zajel ves svetovnonazorski spekter: od skrajne levice do skrajne desnice. Če bo kdo zaradi tega v stresu ali mu bo užaljenost zadala psihično bolečino, potem pač taka platforma ni zanj; zapustil jo bo, lahko se bo pridružil prijaznemu Barbie forumu, kjer se bo po mili volji zavijal v roza in posipal z bleščicami. Twitter, kamor se vsak prijavi prostovoljno, ni platforma za občutljive in tiste, ki so ob vsaki kritiki ali mnenju na smrt užaljeni.

Nekaj je jasno. Musk ve, da je veliko boljše imeti užaljene in prizadete, kot pa moderirati vsebino v korist ene ideologije. Prvo pomeni imeti svobodo na platformi, drugo pomeni utrjevanje enoumja.