Ne glede na ideološki predznak bi morali biti mediji ogledalo realnosti. To pomeni, da brez olepševanja poročajo o stvareh in dogodkih; z jezikom resničnosti in uporabo besed, ki dejansko so to, kar pomenijo. Če tega ni, mediji niso več ogledalo, ampak filmsko platno, pred katerim sedi javnost. Nanj projicirajo »svojo« resničnost. Takšno, kot bi novinarji in uredniki želeli, da je, oziroma takšno, kakršno si želijo elite, ki stojijo za mediji.
Danes živimo v času, ko malodane ves medijski mainstream (po pravilu progresivno usmerjen) na filmskem platnu prikazuje vzporedno resničnost, ki je daleč od realnosti. Novinarji in uredniki so postali psi na povodcu. In vedno je kdo v ozadju, ki ta povodec drži. Zato so se pojavili alternativni in neodvisni mediji, ki niso nezmotljivi (nihče ni), ampak postajajo vedno bolj zaupanja vredni, ker stvari in dogodke poimenujejo s pravimi besedami, ker se ne bojijo resnice.
To ambicijo ima novi mesečnik Nova24TV magazin, ki ga držite v rokah: biti alternativen, biti resnicoljuben in v tiskani izdaji nadaljevati tradicijo portala Nova24TV. Že Orwell se je v distopičnem romanu 1984 bal, da bo ljudem resnica postala prikrita in da elite ljudi ne bodo samo prikrajšale za informacije, ampak bodo te tudi prirejale. In danes sta portal Nova24TV in zdaj tudi mesečnik Nova24TV magazin ena redkih slovenskih medijev, ki ohranjata izvorno medijsko poslanstvo – biti ogledalo, ne filmsko platno. Bralci si to zaslužijo; da je medij jasen, jedrnat in prepričljiv, predvsem pa resnicoljuben, kar boste, dragi bralci, našli prav v novem mesečniku, v katerem bodo najbolj brani članki portala Nova24TV. To pa zato, ker večina naših bralcev ne uporablja svetovnega spleta in so odvisni od medijskega mainstreama. Od danes naprej je drugače.
Tirani (in Slovenija se pod to vlado počasi spreminja v tiranijo) imajo posebno taktiko. S pomočjo medijskega mainstreama želijo ljudi spremeniti v poslušne in brezvoljne sužnje. In to ne s trdimi, ampak z nedefiniranimi pojmi in obljubami, z uporabo »kašastega« jezika. Gre za besede ali besedne zveze, ki so izmuzljive in spolzke, da človek na koncu ne ve, kaj je govorec želel povedati. In to deluje. Za to ne potrebuješ nadarjenosti, niti ni potrebna pretirana inteligenca. Premetavaš besede, nihče te ne razume – in si nagrajen s poslušnimi ovcami. Nova24TV magazin ne želi biti to, nočemo bralcem risati gradove v oblakih, nedefinirano boljšo prihodnost. Uporaba jasnega, preprostega in vsakomur razumljivega jezika je naše orožje na pohodu proti oblastniškim in medijskim prevarantom. Naše informacije, ki jih podajamo, so z lahkoto preverljive in vsakdo se lahko prepriča v njihovo verodostojnost, kar je pri medijskem mainstreamu malodane nemogoče: bralec se v njihovem labirintu virov, medijev in posameznikov, na katere se sklicujejo, niti slučajno ne more znajti. In če uporablja za svoje informiranje izključno mainstream medije, potem ostane ujet v medijskem močvirju. Nova24TV magazin je namenjen tudi temu, da izsuši to močvirje, da se elitistične pijavke in režiserji lažnih novic ne bodo mogli več kje rediti; na koncu se bodo posušili in odmrli.
V uredništvu Nova24TV magazina bomo veseli vsakega bralca, vsakega naročnika. Založba Nova obzorja, ki izdaja revijo, je skupaj s televizijo Nova24TV in istoimenskim spletnim portalom tarča levičarske vlade. Nad nas pošiljajo agencije, inšpekcije in organe pregona, z namenom našega uničenja je bila ustanovljena preiskovalna komisija. Ne zato, ker bi naredili karkoli narobe ali kršili predpise in zakonodajo, ampak zato, ker smo konservativno usmerjeni in ker razmišljamo drugače kot oni. Predvsem pa zato, ker poročamo o dogodkih in posameznikih takšnih, kot so, ter s tem postavljamo pod vprašaj njihovo verodostojnost.
(Tekst je bil prvič objavljen v Nova24TV magazin, 22. december 2023)
»Ko začnejo oblastnike motiti karikature, potem je družba že na pol poti v diktaturo. In Slovenija je (z ovadbami, pregoni in tudi obsodbami) ta korak v letošnjem letu žal naredila. Satirična risba treh predstavnic vladajoče elite Delovega karikaturista Marka Kočevarja je le zadnja v vrsti, ki je doživela pogrom in pokazala, da vladajoči razred ne razume ne koncepta demokracije, ne koncepta svobode. Skrivanje za besedami, kot so »šovinizem«, »boj za pravice žensk« ali »sovražni govor«, je prefinjen način k tiraniji nagnjenih vladajočih, s katerimi bi želeli omejiti svobodo izražanja.
Svoboda govora ali izražanja ne pomeni samo, da imajo v demokratičnih in svobodnih družbah vsi možnost razpravljati o aktualnih vprašanjih, zadevah ali dogodkih, ampak pomeni tudi, da vsi, še posebej oblastniki, sprejmemo dejstvo, da imajo nekateri o določenih zadevah tudi robustna, žaljiva in kontroverzna stališča. Ravno slednje v je v samem središču varovanja svobode govora in svobode nasploh.
Povsem normalno je, da ostra satira (še posebej nazorna karikatura) neizogibno koga užali ali prizadene. Če temu ne bi bilo tako, ne bi bila satira, kjer avtor po definiciji hodi po rezilu britvice in lovi ravnotežje. In če se je komu zdela karikatura Kočevarja žaljiva ali šovinistična, potem to ni ne problem karikaturista ali medijske hiše Delo, temveč problem tistega, ki se je počutil užaljenega ali prizadetega. Omenjena karikatura je daleč od tega, kar karikaturistu očitajo aktualna politika in nekatere nevladne organizacije, pri čemer je skrajno nenavadno, da nevladne organizacije, ki naj bi predstavljale civilno družbo, ščitijo aktualne oblastnice, ne pa »civilista« Kočevarja. Kakorkoli, domnevno sporna karikatura ne pride niti blizu meje, ki opravičuje pogrom, ki ga je doživel karikaturist, niti ne opravičuje načina odziva prizadetih političark in njihovih podpornic iz ozadja.
Kočevarja karikatura je jasno vrednotila vprašanje javnega pomena, ki se nanaša na zunanjo politiko Slovenije: tri (pomanjkljivo oblečene) slovenske političarke na svojih plečih držijo cel svet. Ni povsem jasno, kaj je zmotilo oblastnice (in deloma nevladne organizacije), ki pa jim bi moralo biti vendarle jasno, da je satira medijska zvrst, ki s pretiravanjem, mestoma izkrivljanjem realnosti in ironičnostjo želi vznemiriti in provocirati. In če komu karikatura ni všeč, naj ne kupi časopisa, v katerem je bila objavljena.«
Jože Biščak, predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev
»Za svobodo govora gre,« je bil naslov javne tribune, ki ga je organiziral letos ustanovljeni Svet za zaščito svobode govora, ki deluje v okviru Zbora za republiko. V četrtek, 14. decembra, je bila to po Kopru druga javna tribuna Sveta. Tokrat v Ljubljani. Obiskovalci (blizu 40 jih je bilo) so lahko v živo in na praktičnem primeru videli, kaj pravzaprav pomeni koncept svobode govora.
Javno tribuno sem kot predsedujoči Svetu za zaščito svobode govora moderiral, kot goste sem povabil Boruta Rončevića, Romana Vodeba in Karin Planinšek. Bila je to malce drugačna javna tribuna, kot običajno je. »Zasluga« gre obiskovalcu Alešu Erneclu, ki je na tribuno prišel celo iz Štajerske in katerega že nekaj let poznam. Ko sem ga videl med občinstvom, sem rekel sam pri sebi: »Hvala Bogu, Bog obstaja.« Vedel sem, da bo oporekal govornikom na tribuni in da bo drugačnega mnenja, kot večina. Resnično sem bil vesel, da sem kot organizator dobil »poskusnega zajčka«, na katerem sem lahko občinstvu demonstriral in prikazal, da je v samem jedru koncepta svobode govora tudi žaljiv, kontroverzen in vznemirjujoč govor. In Ernecl ni razočaral, za kar sem mu hvaležen. Počutim pa se vseeno malo krivega, da mu nisem vsaj namignil, kakšno vlogo sem mu (povsem spontano) namenil. Se mu na tem mestu opravičujem. Toda (po drugi strani) če bi mu, svoje (zavedne ali nezavedne) vloge najbrž ne bi tako odlično odigral.
Moram reči, da se z Erneclom pogosto strinjam. O Slovencih in slovenstvu mi je njegovo razmišljanje blizu. Toda tema javne tribune je bila svoboda govora. Ernecl (dvakrat je imel besedo) je govoril o še čem drugem, toda bistveno je povedal: po njegovo je svoboda govora koncept Židov in svobodo govora bi on omejil (kot je dejal, »komunjare« ne bi imele svobode govora, ko bodo nacionalisti na oblasti). Kakorkoli, kljub mestoma žaljivi retoriki (besedni dvoboj z Romanom Vodebom), je imel Ernecl možnost povedati vse, kar si je želel. Tisti del, koga bi moral povabiti za gosta in koga ne, rajši ne bom komentiral; ima vse možnosti, da organizira javno tribuno in gosti kogarkoli želi. Ali del, ko se je pritoževal o nedostopnosti platform. Lastnik ima pravico, da določi pravila in lahko komurkoli izbriše račun. Podobno kot Elon Musk lahko Ernecl kupi svoje družbeno omrežje ali pa ga »izumi« (ter za dostopnost zgradi svoje komunikacijsko omrežje). Toda očitno (tako kot komunisti) meni, da je lastnina drugega tudi njegova lastnina.
No, kasneje sem mu na družbenem omrežju X napisal, da sem bil vesel, da je prišel, saj sem imel možnost pokazati, da svoboda govora pomeni tudi žaljivo in vznemirjujoče izražanje. Da pa me njegovo razumevanje svobode govora, ko bi prepovedal govoriti »komunjaram«, spominja na razmišljanje okorelega komunista Staneta Dolanca. Torej, Aleš Ernecl razume svobodo govora kot svoboščino, ki je omejena (podobno kot vlada Roberta Goloba s Strateškim svetom za preprečevanje sovražnega govora). Toda če je ta svoboščina omejena, potem ni več človekova svoboščina.
Sam svobodo govora razumem v absolutnem smislu, se pravi, da ni omejena. To sem na javni tribuni tudi povedal – da svoboda govora ni omejena, ve pa se, kje se konča – konča se »pred nosom drugega«. To je bistvena razlika v razumevanju koncepta svobode govora med menoj in Erneclom.
Ernecl (in njegovi sledilci) so tudi pokazali, da me ne spremljajo. Ne da bi se nad tem pritoževal (svojega mnenja ne vsiljujem nikomur, kdor želi, me bere in posluša, kdor ne, tudi prav), ampak pavšalne trditve o nekem židovskem hlapcu, vazelinskem desničarju in podobnem so res malo mimo. Obramba pred takimi ocenami in obtožbami, ki so enake besednemu streljanju levičarjev, je enaka obrambi pred obtožbami, da si rasist – je hoja med kapljami. Že dolgo nazaj sem o tem pisal in nisem spremenil mnenja (denimo, kdo je financiral rdeči teror, kako je prišlo do številke šest milijonov in podobno). Zaradi vsega tega (za razliko od anonimnežev na družbenih omrežjih) sem bil deležen pogroma medijskega mainstreama, bil sem preganjan in na koncu pravnomočno obsojen zaradi besed. Preprosto zato, ker svobodo govora jemljem v njenem izvornem, absolutnem pomenu besede. In ne pustim (tudi za ceno zapora), da mi kdorkoli (še posebej tisti na oblasti) to svoboščino omeji. In pri tem vztrajam.
Nekoč je bila javna tribuna o svobodi govora. In še bo.
Pred leti je anonimnež z vzdevkom Matija Zakladnik na družbenem omrežju Facebook novinarju Demokracije Gašperju Blažiču grozil, da ga bo lastnoročno nataknil na kol. »Da ne bo nepripravljen in bo piskal, da ni vedel,« je zapisal in dodal, da bo tisto, kar se je zgodilo v Parizu (muslimanski teroristični napad na satirični časopis Charlie Hebdo, v katerem je bilo ubitih 12 ljudi), »pravi otroški vrtec« v primerjavi s tem, kar se bo zgodilo »janšističnim govnačem«.
Odziva medijskega mainstreama skorajda ni bilo, za tožilko grožnja ni bila dovolj resna, policija je kolegu, kot se spomnim, odgovorila, da Matije Zakladnika ne najdejo, ker ga ni v popisu prebivalstva. Tragikomedija na kvadrat. Seveda ga ni v popisu prebivalstva, saj gre za vzdevek anonimneža! Je to tako težko razumeti? Obstajajo drugi načini – in te policija obvlada –, da se pride do pravega imena in naslova. Toda očitno ni bilo ne želje ne volje, da se zadeva razčisti ali vsaj odkrije, kdo je stoji za profilom. Toda Matija Zakladnik (kasneje je svoj profil izbrisal) ni ne prvi ne zadnji, ki grozi, žali in blati vse, kar vsaj malo diši po desnici in Janezu Janši. V naslednjih letih so se celo tako opogumili, da so na seji programskega sveta RTV Slovenija (potem ko so prilezli iz mišjih lukenj) ljudje iz mesa in krvi, javno in vsem na očeh, v rokah držali transparent z napisom »Smrt janšizmu, svoboda narodu«. Azgodilo se ni nič. Groziti s smrtjo ljudem, ki jim je blizu svetovni nazor, ki ga zastopa prvak SDS, je postalo ne samo običajno, ampak celo zaželeno; kot nekaj, s čimer javno potrjuješ pripadnost levici.
Istočasno so levičarji, da bi nevtralizirali ravnanja svojih lastnih plačanih psihopatov in netilcev sovraštva do drugače mislečih, z nekakšnimi (s strani države finančno podprtimi) analizami in ob propagandistični podpori prevladujočih medijev zagnali kampanjo proti domnevni »desni kleti«. Kakopak, že kar malo obrabljena je tista, ki pravi, da je napad najboljša obramba. Natančno so vedeli, zakaj to počno. Že bežen pregled družbenih omrežij pokaže, da je na spletu nekajkrat več profilov oziroma progresivnih anonimnih komentatorjev (pod medijskimi objavami) s skrajno levičarsko usmeritvijo, kot je desnih. Modus operandi je, da se z vso silo napade izjave, mnenja in profile tistih, ki razmišljajo drugače, kot narekuje leva agenda. Pri nekaterih se po slogu pisanja in načinu objave hitro prepozna, da imajo več vzdevkov in profilov (veliko je javnih uslužbencev, levičarskih novinarjev in celo politikov), drugi se pri svojem razširjanju sovraštva do konservativnosti ne skrivajo več, saj vedo, da se jim ne bo nič zgodilo in da pravila zanje ne veljajo.
Vsi ti menijo, da imajo monopol nad resnico, da je njihovo mnenje nad drugimi, da lahko razsojajo ne samo o stališčih, ampak tudi o življenju in smrti drugih. Na spletu (in tudi v javnih mnenjih) je vse polno namigovanj, da bi morali ponoviti komunistično povojno čiščenje, ko je bil v jame pometan cvet slovenstva. Celo predsednik vlade Robert Golob se je v samopoveličevanju, v prepričanju v svojo brezhibnost in moralno superiornost toliko »opogumil«, da je začel govoriti o »čiščenju janšistov«.
Sovražna antidesničarstvo in antijanšizem sta za anonimne levičarje ali tiste z imeni in priimki postala način življenja, ki je vreden samega sebe, ki prikazuje njihov ponos. Prepričani so, da imajo ekskluzivno dovoljenje za sovražnost, da lahko napadajo in nadlegujejo vsakega, ki jim ni povšeči. Toda v resnici gre za poklicne in karierne netilce sovraštva, ki spodbujajo svoje sledilce, naj o sovraštvu do drugače mislečih razmišljajo kot o svoji moči. Gre za ljudi, ki svoja prepričanja gradijo na zlobnem pokru lastnosti: pomanjkanje empatije, narcizem, sadizem in makiavelizem. Delujejo kot psi na povodcu (in vedno je zadaj nekdo, ki ta povodec drži), brez obžalovanja in vesti. Nedolžni, katerim grozijo in so zaradi njihovega pisanja ali nastopa prizadeti, pač niso v njihovi moralni računici. Ja, to so ljudje, pred katerimi so nas svarili naši starši.
(Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija magazin, 11. december 2023)
Moj nagovor na 3. srečanju podpornikov Nova24TV in revije Demokracija (Lenart, 7. oktober 2023)
Pred dnevi je bil ustanovljen Svet za zaščito svobode govora. Tam, na levici so se čudili, zakaj, takoj smo slišali pripombe, da gre za skrajno desničarsko združenje. Da takega sveta ne potrebujemo, ker imamo vladni strateški svet za preprečevanje sovražnega govora. Ali res? Ali res ne potrebujemo zveze za svobodo govora? Slep in gluh moraš biti, da ne vidiš, da je svoboda govora danes v Sloveniji ogrožena kot še nikoli prej.
Pa ne samo to. Slišali smo, zakaj se sploh borimo za svobodo govora, ko nas bo pa Golobova vlada in nevladne organizacije pozobale. Mene ne bo nihče pozobal. Ali bo vas? Ne, ne bo vas. Res je, svoboda govora je danes že tako omejena, da se marsikomu ne zdi vredno truda, da bi se zanjo boril. Pravijo, da je to vnaprej izgubljena bitka, katere rezultat bo samo ta, da bomo nekateri zaradi predolgega jezika končali v zaporu. Ampak povem vam: najbolj pomembne stvari na svetu so dosegali ljudje, ki so se še naprej trudili takrat, ko se je zdelo, da sploh ni več upanja. In jaz, ti in on, ki smo danes tukaj zbrani, v to iskreno verjamem, smo tisti, ki se bomo še naprej borili. Ne bomo obupali, ne bomo popustili. Danes, tukaj in zdaj, bomo zarisali črto, prek katere nas zlobneži ne bodo več porinili. Tok dogodkov bomo danes obrnili, vendar bo treba poprijeti ter slediti pogumu in resnici.
Veste, nedavno sem prebral zanimivo misel. Jo bom ponovil tukaj, ne ravno natančno. Takole gre. Včasih se morajo zgoditi slabe stvari, preden se zgodijo dobre. Nam se v zadnjih mesecih pod to vlado dogajajo slabe stvari. Vladajoči nam omejujejo svobodo izražanja, nas ovajajo in preganjajo. Mi, na Nova24TV in Demokraciji to še posebej občutimo. Ne zato, ker bi karkoli narobe naredili ali storili kaznivo dejanje, izključno zato, ker imamo drug svetovni nazor kot ga imajo levičarji. Gremo naprej. Ta oblast zagovarja kulturo smrti. Ta oblast nam v imenu nekakšnega boja proti globalnemu segrevanju odreka ogrevanje domov in proizvodnjo elektrike. Ta oblast nagaja kmetom, ki nas hranijo. S tem ne rešuje planeta, ampak nas sili v lakoto. Oblastniki s pomočjo nevladnih organizacij spodbujajo otroke k spremembi spola, kar ne pomeni nič drugega, kot kastracijo otrok. S tem zastrupljajo družine in družinska drevesa, še preden mladi sploh odrastejo.
Seznam škodljivih stvari in grozot, ki jih je povzročila ta vlada je dolg in ne manjka veliko, da bo prepojen tudi s krvjo. Tam, na Gregorčičevi sedijo slabi ljudje in tlakujejo uničevalsko pot do vsakega praga našega doma. Kar počno vlada in nevladne organizacije jaz imenujem s pravo besedo – nad nami že izvajajo genocid. To so dejstva, ki jih lahko vsi vidimo. Ampak vprašam vas: ali bomo sedeli in čakali kot ovce na zakol, ali se bomo dvignili in uprli načrtovanemu in orkestriranemu pokolu? Slavna italijanska pisateljica in novinarka Oriana Falacci je dobro opisala, kako se branita dom in življenje. Takole je zapisala: »Kdor ljubi življenje, stoji vedno s puško pri oknu, da ga brani.«
Veste, na svetu so slabi ljudje, a veliko, veliko več je dobrih ljudi. Težava je, da so slabi ljudje glasni in imajo za seboj medije, dobri ljudje pa so tiho in čakajo na svoj pogreb. Ta oblast nas bo plenila in ropala, dokler se ne bomo dvignili in postali glasni v svojih zahtevah. Na meji smo, na meji tanke črte, ki se lahko vsak hip pretrga. Razmislite o tem: niti tej vladi niti bruseljskim birokratom ne smemo dopustiti, da nam bodo ukazovali, kako naj živimo.
Nihče nas ne bo več prikrajšal za hrano, vožnjo, gorivo in elektriko; nihče ne bo več steriliziral naše otroke; nihče nas ne bo več silil v evtanazijo; nihče nam ne bo več preprečil, da povemo svoje mnenje; nihče ne bo več sprožal gospodarskega armagedona; nihče nam ne bo več grozil s kataklizmo. Nihče! Moramo vstati in glasno povedati: to je naš dom, naša domovina, naš jezik, naša kultura, naša tradicija, naša vera. Tega si ne bomo pustili vzeti. Zato si danes, tukaj in zdaj, obljubimo, da se bomo za to borili in da bomo njihove zlobne namere preprečili.
Za konec, dobri ljudje, nazdravljam vam, ki ste prišli in prehodili dolgo pot. Nazdravljam vsem, ki nas ta trenutek gledajo, nas podpirajo, a niso mogli priti. Nazdravljam Borisu Tomašiču, prijatelju, sodelavcu, sobojevniku in, kakopak, svetovnemu rekorderju, za pogum in drznost vizije. In na koncu, ne zamerite, dobri ljudje, nazdravljam nam na Demokraciji in Nova24TV, ki se borimo, trpimo pod to vlado, a smo neuklonljivi in se ne bomo predali.
Hvala, dobri ljudje, da ste me poslušali, hvala, da ste prišli v tako velikem številu, hvala, da ste danes tukaj. Rad vas imam in vse vas objemam. Bog vas živi, Bog živi slovenski rod, Bog živi Slovenijo!
*Zapis je nastal na podlagi pripravljenega zapiska. Mestoma kaj odstopa ali je spremenjen vrstni red besed, vendar je vsebinsko enak. Ko dobim magnetogram, ga bom popravil, da bo ustrezalo dejansko izrečenemu.
Sliši se neverjetno, a je še kako resnično. Zakon o izvajanju uredbe EU o enotnem trgu digitalnih storitev namenjaAgenciji za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS) vlogo, ki jo je v nekdanjem komunističnem režimu imela Udba (oziroma Služba državne varnosti).
Nedavno je ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh je na družbenih omrežjih z navdušenjem zapisala, da so pripravili osnutek Zakona o izvajanju uredbe (EU) o enotnem trgu digitalnih storitev in pozvala ljudi k javni razpravi. Za ministrico, ki je ob nastopu funkcije žugala, da se bo Golobova vlada »lotila tudi sovražnega govora na spletu«, je očitno prišlo pet minut, ko so ven udarila njena totalitarna nagnjenja. Gre pravzaprav za zakon, ki je namenjen pregonu in odstranjevanju vladajoči ideologiji nezaželenih vsebin na spletu. Med drugim uvaja tudi pojem »preverjenih raziskovalcev in zaupanja vrednih prijaviteljev«, ki bodo prijavljali politično nekorektne avtorje in vsebine. Vlogo koordinatorja (novodobne Udbe) bo prevzel AKOS, ki bo vzpostavil mrežo ovaduhov, ki bodo oblastem prijavljali državljane.
Kako se je začelo?
Zbirokratizirana Evropska unija si predvsem zadnja leta nadvse želi, da bi urejala vsako podrobnost življenja prebivalcev držav EU. Ne samo, da je vzpostavila sistem nepregledne in neživljenjske regulacije, začela se je vmešavati tudi v vrednostna stališča posameznikov in v njihov svetovni nazor. Vsak odklon od idej liberalne demokracije, je takoj označen za sovražni govor. Tako je danes nasprotovanje ilegalnim migracijam, LGBT agendi, transseksualnosti in drugim novodobnim pokvarjenostim na Bruselj, večino nacionalnih oblasti in nevladne organizacije izraz nazadnjaštva, ki ga je treba v kali zatreti. Zadeva je šla tako daleč, da so danes države, kjer so na oblasti konservativci, označene za iliberalne in fašistične.
Tudi Slovenija je bila pod udarom evropskih neizvoljenih uradnikov, ko je vlado vodila desna politična opcija. ECRI (Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope) je denimo v poročilu za Slovenijo zapisala, da slovenski 297. člen kazenskega zakonika (spodbujanje sovraštva in nestrpnosti) ne omogoča dovolj obsodb za tiste, ki širijo tako imenovani sovražni govor (čeprav nihče natanko ne ve, kaj sploh to pomeni). V poročilu je bilo tudi obžalovanje, da se je Slovenija po osamosvojitvi odpovedala 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ, saj bi bilo s tisto formulacijo »verbalnega delikta« preganjanje sovražnega govora lažje. Kmalu za tem je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen napovedala sprejem razširjenega seznama »zločinov EU« oziroma »zločinov proti EU«. Že takrat je bilo jasno, da bo »sovražni govor«, kamor bo spadalo tudi nasprotovanje migracijam, opredeljeno kot »posebej hudo kaznivo dejanje«, ki spodkopava vrednote EU. Postopek še ni končan, je pa prišla uredba EU o enotnem trgu digitalnih storitev, ki operira z besedo »dezinformacija« (blažji sinonim za »sovražni govor« ali »lažno novico«). In to uredbo ministrstvo za digitalno preobrazbo zdaj spravlja v slovensko zakonodajo.
Kaj je dezinformacija?
Čeprav je beseda »dezinformacija« najpogostejša beseda uredbe, sploh ni nikjer opredeljeno, kaj naj bi dezinformacije bile. Očitno bo interpretacija prepuščena tistim, ki jim bo dodeljena vloga »preverjenih raziskovalcev in zaupanja vrednih prijaviteljev«. Samo za primer.
Če ste gledali film Prosti pad, se boste spomnili prizora iz lokala s hitro hrano. William Foster (Michael Douglas) se je nad osebjem lokala razburjal, češ da je burger na reklamni fotografiji drugačen od burgerja, ki ga je dobil na krožnik. Najbrž ste tudi sami že doživeli, da je burger (ali pa kaj drugega) v reklami nekaj povsem drugega, kar vam je bilo ponujeno. Temu bi v postmodernističnem besednjaku rekli – dezinformacija. Toda lahko ste prepričani, da reklamna slika slastnega in hrustljavega burgerja (ki se v lokalu čudežno spremeni v potlačen kruh z mesom in gnilobnim listom solate) ni mišljena z uredbo kot dezinformacija, ampak so mišljena politična in ideološka stališča in mnenja, ki odstopajo od usmeritve Evropske unije (EU) in aktualnih nacionalnih vlad. In ker je birokracija Evropske unije danes usmerjena v »prebujenost« in levičarske (socialistične) vrednote, ki se spogledujejo s kulturnim marksizmom, utegne biti vsako konservativno stališče označeno kot dezinformacija.
Novodobne »dezinformacije«
Oglejmo si še nekaj primerov. Dolgo je veljalo (in resni znanstveniki še danes tako trdijo), da sta spola dva – moški in ženska. Tako imenovana »prebujena ideologija« (ob pomoči LGBT agende) pa trdi, da je spolov več. In ker so v vsiljevanju svojega prav agresivni, jim vlade popuščajo in preganjajo tiste, ki so zagovorniki dveh bioloških spolov. Zato utegne biti trditev na družbenih omrežjih, da sta spola samo dva, odstranjena, avtor mogoče celo kazensko preganjan, češ da širi dezinformacije.
Enako je z nasprotovanjem trditvi, da smo danes priča globalnemu segrevanju in da se dogajajo podnebne spremembe, za katere je kriv človek. Samo nasprotovanje tej trditvi ali zgražanje, da oblasti zaradi boja proti domnevnim podnebnim spremembam povišujejo davke, bo po postmodernističnem vrednostnem sistemu veljalo za spodbujanje sovražnosti in širjenje dezinformacij. In če boste trdili, da ilegalni migranti, katerih večina je na socialni podpori, parazitirajo nacionalne proračune, boste sploh prepoznani ne samo kot razširjevalec dezinformacij, ampak tudi kot rasist.
Udarec svobodi govora
Uredba EU in slovenski zakon, ki nastaja po tej zakonodaji, pomenita neposreden udarec svobodi govora (in svobodi nasploh). S tem, da v Sloveniji nastaja nekaj še bolj zlohotnejšega – digitalno ovaduštvo. V Evropi sicer že poznamo primere spletne policije (Londonska metropolitanska policija), ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh pa želi, da bi Agencija za telekomunikacijska omrežja in storitve RS (AKOS) kot pooblaščeni organ za izvajanje zakona vzpostavila omrežje »preverjenih raziskovalcev in zaupanja vrednih prijaviteljev«, ki bi očitno krožili po spletu in oprezali za dezinformacijami oziroma, kot je zapisano, »nezakonitimi vsebinami«. Tole zelo spominja na čase totalitarnih režimov, ko je politična policija (Udba) prek mreže ovaduhov oprezala za ideološkimi ravnanji, dejanji in mnenji državljanov. AKOS bo torej prevzel vlogo Udbe, »preverjeni raziskovalci in zaupanja vredni prijavitelji« pa vlogo mreže Udbovskih ovaduhov.
Predlog zakona torej ni namenjen, da zaščiti državljane (uporabnike), da bodo na spletu varni pred »nezakonitimi vsebinami«, temveč ima nalogo, da zaščiti interese vladajoče elite in prevladujoče ideologije. Tudi zato pojmi niso jasno definirani, sam koncept uredbe in zakona je dvoumen. Kot tak oblastnikom omogoča, da pojme in vsebine interpretirajo, kot si želijo (po lastnih ideoloških preferencah), ter jih uporabijo za pretvezo utišanja kritikov na spletu.
ANKETA
Tanja Brkić, novinarka Nova24TV in publicistka: »Ljudje smo do določenih zadev ignorantski, dokler se nas to ne dotakne osebno. Samo tako si lahko razlagam tišino in toleranco podpornikov novo nastajajoče digitalne zakonodaje, ki več kot očitno utira pot do še večjega nadzora in omejitve svobode govora. Ne zavedajo se, da gre za dvorezen meč in da bo od sprejetja zakona le še vprašanje časa, kdaj se bodo sami znašli pod vladno giljotino zaradi »podajanja drugačnega mnenja« ali »kritike«.
Čeprav nastaja na podlagi bruseljskega akta o digitalnih storitvah, češ, da bo s tem izboljšal digitalno prihodnost, gre v resnici za Trojanskega konja, čigar vsebina bo vladi dala le še več moči in možnost nadzora nad ljudmi in jih še bolj omejila. Omejila jih bo besedno in nenazadnje tudi intelektualno, saj bo dobesedno prepovedala tudi izmenjavanje novih idej in idej na splošno, ki ne bodo v skladu z njihovo agendo. Po drugi strani pa bo s tem ponudila še večjo zaščito t.i. marginalnim skupinam, ki to niso – saj za Božjo voljo, živimo v demokratični in izredno urejeni državi in prav smešno je, da nekateri še vedno nasedajo o »zgodbicah žrtev« določenih skupin, ki v skladu z levičarsko agendo še kar vztrajajo pri svoji narativi, ki družbo pelje v propad.«
Branko Grims, poslanec SDS v Državnem zbiru RS: »Problem predlagane digitalne zakonodaje je dejansko omejevanje svobode javnega izražanja mnenj pod krinko »več varnosti«. Kako je s tem, je povedal že Benjamin Franklin, oče Ustave ZDA: ´Kdor se je za nekaj več varnosti pripravljen odpovedati svobodi, ne zasluži ne svobode in ne varnosti, in bo ostal brez obeh´.
Golobova vlada kot predlagatelj zakona pod krinko »več varnosti« na internetu dejansko uzakonja vseobsegajočo cenzuro na internetu. To ne preseneča, če pogledamo realne »uspehe« te vlade. Ima rekord prelomljenih obljub, danih gasilcem, sodnikom, kmetom, zaposlenim,…, evropski rekord v najhujšem letnem padcu industrijske proizvodnje in evropski rekord v mesečnem padcu maloprodaje; poplavo ilegalnih migrantov; višje davke in nižje plače.
Socializem je največji vir revščine na svetu in oblast levičarjev lahko obstaja dalj časa samo, če drugim onemogoči svobodo govora. Kar je totalitarizem. Vsak totalitarizem ima cenzuro in svojo mrežo ovaduhov, KGB, UDBA, Gestapo…, zato ne preseneča, da se taki predlogi vsiljujejo v vladnem zakonu. Vse o svobodi govora je že davno povedal prvi predsednik ZDA George Washington: ´Če nam vzamejo svobodo izražanja, nas lahko, nevedne in utišane, kot ovce odpeljejo v klavnico.´«
Karin Planinšek, soustanoviteljica in sovoditeljica podkasta Na tekočem: »V času, ko bi se celoten državni vrh moral ukvarjati z odpravljanjem posledic grozovitih poplav in zagotavljanjem pomoči ljudem, se v ozadju potihoma pripravlja nekaj zelo zloveščega.
Vse se je začelo s pripravo 57 priporočil vladi za odpravljanje sovražnega govora pod taktirko Nike Kovač, katera določajo, da bi samo vznemirjenje javnosti zaradi določene izjave že lahko privedlo do kazenskega pregona. Zastrašujoče. To pa zdaj dobiva svoj epilog, saj Ministrstvo za digitalno preobrazbo pod vodstvom Emilije Stojmenove Duh (ki v prostem času rada potuje po svetu na davkoplačevalske stroške) pripravlja zakon, s katerim bi AKOS, preverjeni raziskovalci in “zaupanja vredni prijatelji” ustvarjali “varen internet” in odstranjevali “nezakonite vsebine”.
Kdo bodo zaupanja vredni prijatelji in kakšne nezakonite vsebine bodo odstranjevali, si lahko razložimo že sami, saj gre trenutni vladi pošteno v nos, da se na spletu poraja vedno več kritike do oblasti. Dragi sodržavljani, to ni več hec. V Svobodi je z vsakim dnem bolj ogrožena naša svoboda.«
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (št. 35, 27. avgusta 2023)
Mogoče se spomnite prizora iz lokala za hitro hrano v filmu Prosti pad.Tistega dne William Foster (Michael Douglas) ´nataknjen´, češ da je burger na reklamni fotografiji drugačen od burgerja, ki ga je dobil na krožnik. Najbrž ste tudi sami že doživeli, da je burger (ali pa kaj drugega) v reklami nekaj povsem drugega, kar vam je bilo ponujeno. Temu se v postmodernističnem novoreku pravi – dezinformacija. Ampak zaradi nje se danes skoraj nihče ne razburja. Potrošnik ve, da mu oglaševalec ponuja dezinformacijo; oglaševalec ve, da potrošnik to ve, a se ne bo pritožil; potrošniške organizacije se s takimi ´malenkostmi´ ne ukvarjajo.
No, beseda »dezinformacija« je tudi najpogostejša beseda bruseljskega akta o digitalnih storitvah (DSA), na podlagi katerega v Sloveniji nastaja Zakon o izvajanju uredbe (EU) o enotnem trgu digitalnih storitev. Težava je, da sploh ni nikjer opredeljeno, kaj naj bi dezinformacije bile. A prepričani ste lahko, da reklamna slika slastnega in hrustljavega burgerja (ki se v lokalu čudežno spremeni v potlačen kruh z mesom in gnilobnim listom solate) ni bila mišljena kot dezinformacija, ampak so mišljena politična in ideološka stališča in mnenja, ki odstopajo od usmeritve Evropske unije (EU) in aktualnih nacionalnih vlad. In birokracija Evropske unije je danes usmerjena v vrednote liberalne demokracije, kar pomeni, da utegne biti vsako konservativno stališče označeno kot dezinformacija.
Že kar malo sem utrujen od opozarjanja, da DSA pomeni neposreden udarec svobodi govora (in svobodi nasploh), a slovenski zakon prinaša še nekaj bolj zlohotnejšega – digitalno ovaduštvo. V Evropi že poznamo primere spletne policije (Londonska metropolitanska policija), ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh pa želi, da bi Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS (AKOS) kot pooblaščeni organ za izvajanje zakona vzpostavila omrežje »preverjenih raziskovalcev in zaupanja vrednih prijaviteljev«, ki bi očitno krožili po spletu in oprezali za dezinformacijami oziroma, kot je zapisano, »nezakonitimi vsebinami«. Tole pa že spominja na čase totalitarnih režimov, ko je politična policija (Udba) prek mreže ovaduhov oprezala za ideološkimi ravnanji, dejanji in mnenji državljanov. AKOS bo torej prevzel vlogo Udbe, »preverjeni raziskovalci in zaupanja vredni prijavitelji« pa vlogo mreže Udbovskih ovaduhov. AKOS ima že izkušnje »vrhovnega progresivnega cenzorja«: lani je od Nova24TV zahteval, da mora umakniti del oddaje Kdo vam laže, poskušal je tudi ukiniti oddajo Faktor na TV3, ki jo vodi Aljuš Pertinač. Tudi za »preverjene raziskovalce in zaupanja vredne prijavitelje« lahko ´ugibamo´, kdo neki le bodo. To bodo tisti, ki imajo ´izkušnje´ z ovajanjem (denimo filozof Boris Vezjak) ali tisti, ki se navdušujejo nad cenzuriranjem drugih (denimo Domen Savić). Kakšno so po vaše ljudje, ki zaradi drugačnih ideoloških pogledov ovajajo druge?
Profesor za evropsko pravo Matej Avbelj sicer pravi, da ni razloga za preplah ali histerijo ter da ne gre za nikakršno spletno policijo. Kot ga je mogoče razumeti, naj bi bili nameni Evropske komisije in ministrstva za digitalno preobrazbo, ki konkretizira določbe akta EU, dobre. Ne verjamem. Pot v pekel je vedno tlakovana z dobrimi nameni. In ti akti in zakoni so namenjeni temu, da se prepreči kakršnakoli kritika oblasti ali onemogoči javno objavo drugačnega mnenja, kot ga ima prevladujoča ideologija ali politika.
Se spomnite, kako so progresivna politika in prevladujoči mediji pred volitvami v ZDA trdili, da prenosni računalnik s kočljivo (tudi pornografsko) vsebino ni last Hunterja Bidna, sina aktualnega ameriškega predsednika. Tovrstna namigovanja so označili za dezinformacijo (lažno novico in teorijo zarote) in celo dosegli, da so družbena omrežja informacije o tem blokirala. No, kasneje se je izkazalo, da je ´dezinformacija´ o prenosnem računalniku še kako resnična informacija. Danes je v nasprotju s prebujeno progresivno ideologijo, če trdiš, da sta spola dva. Glede na morebitne cenzorje in ovaduhe, ki jih predvideva zakon, bo taka trditev lahko označena za dezinformacijo. Hočem reči, da bo lahko oblast katerokoli resnično informacijo označila za dezinformacijo in jo na podlagi zakona umaknila s spleta. Ravno zato je ta zakon nevaren in tudi neustaven.
Človeštvo je napredovalo ravno zaradi svobode govora, ki je podlaga za vsako svobodno in demokratično družbo. Svoboda govora (trde in neizprosne razprave) je tudi najboljši način za zgladitev sporov in nesoglasij, hkrati tudi obrambni zid pred zlorabami oblasti s strani vsakokratnih vlad. Le tisti, ki simpatizirajo s tirani in imajo avtokratska nagnjenja želijo omejevati svobodo govora. Njihov cilj je, da se preneha kakršnakoli kritika na njihov račun. In kdor ni pripravljen sprejeti kritike ter podpirati pravice, da lahko vsakdo izraža tudi kontroverzna, provokativna, žaljiva in mestoma za večino v družbi nezaželena mnenja, ta ne podpira niti svobode govora, niti svobode nasploh.
Da smo si na jasnem. Predlog zakona, o katerem navdušeno govori Emilija Stojmenova Duh, ni namenjen, da zaščiti državljane (uporabnike), da bodo na spletu varni pred »nezakonitimi vsebinami«, temveč ima nalogo (vključno z DSA), da zaščiti interese vladajoče elite. Tudi zato pojmi niso jasno definirani, sam koncept akta in zakona je dvoumen. Kot tak oblastnikom omogoča, da pojme in vsebine interpretirajo, kot si želijo (po lastnih ideoloških preferencah), ter jih uporabijo za pretvezo utišanja kritikov na spletu.
Najbrž je naključje, da je Robert Golob uporabil okroglo številko 40, ko je opisal, koliko »predstavnikov stroke, civilne družbe, ministrstev in drugih uradnih institucij« je sedelo za mizo, ko so iskali rešitve, »kako preprečiti, da bi sovražni govor na eni strani sploh nastajal (…) in tudi kako kaznovati tiste, ki na noben način ne želijo nehati širiti tak sovražni govor«.Kot je tudi najbrž naključje, da je Strateški svet za preprečevanje sovražnega govora vladi izdal natančno 57 priporočil.
Zadnja številka ima vsaj v Sloveniji velik simbolni pomen. Vsem je znana 57. številka Nove revije, ki je izšla januarja 1987. V njej so pogumni in pokončni razumniki predstavili program slovenske osamosvojitve, revija je nabita s svobodoljubno energijo. Številka 40 pa spomni na pravljico Ali Baba in 40 razbojnikov. In če samo zamenjate imena (Ali Babo z Robertom Golobom, razbojnike s člani strateškega sveta), boste dobili sedanjo realnost: ošabnega in oblastiželjnega predsednika vlade, ki je namesto klasičnih razbojnikov s ceste pobral profesionalne in karierne morilce svobode (govora) ter jih posedel za mizo, da razpravljajo o nečem, čemur pravijo in je temu danes modno reči – sovražni govor. Z izbranimi besedami, ki so jih uporabljali (in zlorabljali), so celotno zadevo zavili v celofan dobrih namenov, da bi delovala ljubko in ljudem všečno. Toda tisti, ki le malo spremlja osebke, ki sedijo v svetu, je takoj spoznal, da gre v resnici za inkvizitorski svet za cenzuro, ki bo pod grožnjo s silo in kaznijo sankcioniral drugače misleče.
Najprej o dobrin namenih. Take »dobre namene« sem s sodelavci Demokracije v zadnjih letih občutil na svoji koži. Ko smo pričakovali, da bodo vsaj na desnici podprli, ne Demokracije, ampak svobodo govora, smo dobili v hrbet malodane daljše in ostrejše nože kot z levice. Takrat sem v več komentarjih in esejih zapisal, da so prišli po nas, jutri bodo po vas. In danes taisti ljudje stokajo (sicer pravilno ugotavljajo), da uresničitev avtokratskih idej vladnega sveta lahko pomeni, da bodo (denimo) promotorji filmčka »Čudež življenja« lahko kazensko ali prekrškovno preganjani, ker povzročajo zgražanje in vznemirjenje javnosti. Ja, kar so želeli, to so dobili. Ko so napadli revijo Demokracija, so si tudi sami domišljali, da lahko postavljajo meje. Danes se dvolično zgražajo, da jih postavlja Golobov svet. Svoboda govora je ali je ni. In te meje ne postavlja ne levica, ne desnica. Čim je postavljena meja, to ni več svoboda govora. Niti če so nameni plemeniti.
To, kar je predstavil vladni svet, niti ni tako novo. Nekateri, ki sedijo v njem, so pred tremi leti ECRI (Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope) pomagali pisati poročilo o Sloveniji. V njem so se zgražali nad slovenskim 297. členom kazenskega zakonika, češ da ne omogoča dovolj obsodb zaradi »sovražnega govora«. Obžalovali so, da se je Slovenija po osamosvojitvi odpovedala 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ, saj bi bilo s tisto formulacijo »verbalnega delikta« preganjanje sovražnega govora lažje. Danes te »dobre namene« uresničujejo prek Strateškega sveta za preprečevanje sovražnega govora.
Brez svobode govora ni svobode (in posledično demokracije). Bolj kot katera koli druga vrednota je svoboda govora tista, ki najbolj opredeljuje svobodno in demokratično družbo. Čim se pojavijo razni prosvetljeni sveti, ki se čutijo poklicane, da bi z omejevanjem in kaznovanjem svobodnega izražanja mnenj in stališč omejili (domnevne) žalitve, je konec s svobodo. Prav ima Boštjan M. Zupančič, ko je na Twitterju zapisal: »Gre za orkestriran napad na svobodo govora zagotovljenega v Ustavi, v EKČP, in negativno v Kazenskem zakonu. Zdaj med drugim, ker se ne morejo izogniti 297. členu KZ, načrtujejo napad preko ohlapne prekrškovne zakonodaje. (Stalinistični trik.). SOVRAŽNI GOVOR NE OBSTAJA! Zdaj se borite proti cenzuri in diktaturi …!!!!!«
Nikogar ne bi smeli aretirati, preganjati ali prekrškovno kaznovati zaradi tega, kar govori in izraža svoje misli. Precej nenavadno in (za nas ljubitelje svobode govora) tudi depresivno, da je treba to poudarjati v 21. stoletju. To, kar si je zamislili Robert Golob in 40 razbojnikov je alarmantno, je stalinistična napoved cenzure. Verjemite, tisto, kar govori članica tega vladnega razbojniškega tropa Katarina Bervar Sternad, je grozljiva napoved prihodnosti. Po njeno je treba (ker »sociološka definicija sovražnega govora presega definicijo kaznivega dejanja iz kazenskega zakonika«) pri pregonu tistih, ki lahko vznemirijo javnost, poseči po prekrškovnih postopkih. Kaj to pomeni, smo lahko videli ob kaznovanju Romana Vodeba. Če kdo misli, da se bodo ustavili le pri izrazu »podivjana kobila«, se moti. Kar lahko povzroči zgražanje ali vznemirjanje javnosti, je zelo raztegljivo. Ne bo minilo dolgo, ko bodo začeli s kaznovanjem tistih, ki nasprotujejo dvigu davkov. Kajti javno nasprotovanje višji obdavčitvi lahko povzroči zgražanje »ranljivih skupin« ali »vznemirjenje« javnih uslužbencev, ki živijo od pobranega denarja neto davkoplačevalcev.
Točka preloma so očitno družbena omrežja, kjer levica še nima takega vpliva, kot bi si želela. Gre za trenutek, ko bo prišlo do totalne digitalne histerije, ko bodo grotesktni napihnjenci v lastno pomembnost postali karierni lovci na drugače misleče in bodo spodbudili tulečo drhal, katere ravnanje bo veliko bolj sramotno in nevarno kot besede, ki so te ljudi razjezile.
Svoboda govora osebkov, ki se šopirijo v strateškem svetu in se sami sebi zdijo pomembni, je, da utišajo ideološke nasprotnike, ustrahujejo drugače misleče. Njihov namen ni dialog, kot pravi Golob, njihov boj proti domnevnemu sovražnemu govoru je mlatiti vsevprek, žaliti, razbijati, obtožiti in sodno procesirati tiste, ki jim še upajo oporekati, ki si ne bojijo povzdigniti glas in jim je še mar za resnico. Raznolikost profesij, s katerimi se hvali in kiti vladni svet, nima nikakršne veze s pluralnostjo, nima različnih mnenj in pogledov, nima več obrazov. Ima enega samega, uniformnega in enoumnega, le da se skriva pod različnimi maskami. Naša življenja so zdaj prepuščena peščici ljudi, ki bodo usodo drugih spreminjali vsakič, ko se bodo bolj enaki kot drugi počutili užaljene in ogrožene. Ko je temu tako, je družba že v totalitarnem sistemu. In Slovenija je že tam ali vsaj na dobri poti tja.
Ameriški novinar Lawrence G. Proulx, ki je delal v največjih ameriških medijih, ima tri pravila, kako prepoznati tiranske oblastnike. Prvič, če ima nekdo pravico reči nekaj, ima drug pravico reči nasprotno. To je elementarni temelj svobode – svoboda nestrinjanja. Drugič, če imate pravico povedati nekaj pozitivnega o nekom ali neki temi, imate tudi pravico povedati nekaj negativnega ali žaljivega. Dialog drugače ni mogoč. In tretjič, vsak ima pravico, da se moti. »Vsakemu moramo torej dati pravico, da nekoga kritizira zaradi njegovega mnenja, nikoli pa nikomur ne smemo priznati pravice, da nekoga kaznuje zaradi njegovega mnenja,« zaključi Proulx.
Res ne vem, kam so se izgubili časi, ko so se vsi, ne glede na ideološke ali politične razlike, jasno postavili na stran svobode govora. Bojim se, da gre za pozabljene čase, za izgubljeno strast do svobode.
Samo zato, ker izvršna oblast pravi, da je nekaj traktor, še ne pomeni, da je traktor. O tem odločajo drugi, če pride do pravnega spora, odloči sodišče. Podobno je s kulturno ministrico Asto Vrečko, ki je napovedala, da bo na tožilstvo in upravno sodišče podala predlog, da se iz registra društev izbriše domoljubno Društvo za promocijo tradicionalnih vrednot.
Pravzaprav bi moralo imeti sodišče lahko delo in bo, če smo še kanček pravne države, predlog po hitrem postopku zavrnilo. Še posebej zato, ker društvu očita izražanje »nestrpnosti in hujskanja proti drugače mislečim, istospolno usmerjenim, predstavnikom skupnosti LGBTQ+ in tujcem«. Njej se pač tako dozdeva, zaradi dozdevanja pa vedno nastanejo težave. Tudi za sodišče, ki se bo moralo odločiti, ali bo razsodilo na podlagi zakonov in ustave, ki posameznikom jamčijo pravico do združevanja (v društva) in svobodo izražanja, ali bo (kot v primeru Škorčeva glosa) nasedlo progresivnemu pogledu na svet in potrdilo, da je tisto, kar vidi Vrečkova, traktor.
Že sam namen izbrisa društva iz registra in prepoved delovanja ima povsem totalitarne vzgibe. Levico, ki ji ministrica pripada in ji bi bo, kot zdaj kaže, predsedovala, motijo drugače misleči. Če se ti pojaviš na »paradi ponosa« z napisom, da sta spola samo dva (moški in ženski), še ne pomeni, da hujskaš in izražaš nestrpnost. Če jasno poveš, da ne maraš migrantov, transspolnikov, »prebujencev« in podnebnih alarmistov, še ne pomeni, da hujskaš in izražaš nestrpnost. Tudi zapis Urbana Purgarja na družbenem omrežju Twitter »Hitler je heroj« ne moremo šteti za hujskanje, spodbujanje k nasilju ali nestrpnosti.
Politika in ideologija v svobodni družbi ne moreta določati, kdo je za koga lahko heroj in kdo ni. Mi se lahko zgražamo in odzivamo, Purgarja zaradi zapisa tudi žalimo in se iz njega norčujemo, ne moremo pa zaradi razhajanja, kdo je naš in kdo je njegov heroj, zahtevati, da je enakega mnenja kot mi ali celo nadenj pošiljati organe pregona in sodstvo. Ne, pustiti mu moramo, da pove svoje mnenje. In on ga vedno pove brez dlake na jeziku, saj nima filtra med možgani in usti. Da bi bil to eden od razlogov, da se prepove društvo, kjer sodeluje, je sploh norost.
Društvo za promocijo tradicionalnih vrednot je sicer že navajeno, da je tarča levičarjev, ki pa vedno znova presenetijo z aroganco. Primer predloga Vrečkove ni primer preprečevanja nasilja in nestrpnosti, ampak klasični primer poskusa zatiranja drugačnih mnenj in stališč, drugačnih vrednot, kot so tiste progresivne, ki mlada dekleta priklenejo na radiator in jih spolno izkoriščajo. Temu oni pravijo »umetniški performans«. Vse drugo želijo cenzurirati. Čeprav oni temu ne bodo rekli cenzura, jim moč izvršne oblasti daje možnost pritiska in izsiljevanja sodne veje oblasti. Ni treba biti ravno Einstein, da bi razumeli, da njihovi nameni »izgona nestrpnosti« iz javnosti niso dobri, ampak je njihov glavni cilj preprečiti predstavnikom drugačnega svetovnega nazora ali politične in ideološke usmeritve, da povedo svoje mnenje.
Vrečkova, ki očitno ni dovolj samozavestna in ne zaupa ljudem, očitno verjame, da je svet enoznačnih pogledov boljši od pluralizma idej in ideologij. Če ji bo uspelo s svojim predlogom po prepovedi delovanja društva, potem nismo več daleč, ko bo zahtevala, da imajo vse ženske enako frizuro kot ona in vsi moški tako frizuro kot Miha Kordiš. Samo spomnite se njenega severnokorejskega ideološkega sopotnika Kim Jong-una in njegovo geslo »Postrizimo se v skladu s socialističnim načinom življenja«. Ljudje so ploskali in hiteli, da se ostrižejo kot njihov na frizuro, ki se je v čast Kim Jong-una imenovala »dragi voditelj«.
»Zagotovo bomo nivo tukaj dvignili, predvsem tako, da se bodo ustavne pravice spoštovale, da boste se zavedali, da so, da je svoboda govora omejena,« je na parlamentarnem odboru za pravosodje dejala predsednica Lena Grgurevič iz stranke Svoboda, potem ko je poslancema SDS Branku Grimsu in Dejanu Kalohu pri predstavitvi zahteve za nujno sejo odbora izrekla več opominov.
Grozljivo je, da je poslanka in celo predsednica odbora za pravosodje oseba (povrh še diplomirana pravnica), ki ne razume bistva človekovih svoboščin oziroma pravic. Čeprav je verjetnost minimalna, bom skušal ponoviti tako, da bo razumela tudi Grgurevičeva. Svoboda govora je ena od temeljnih človekovih pravic, ki človeku pripada že samim dejstvom, da človek obstaja kot človek. Zato je to univerzalna in neodtujljiva pravica posameznika, ki mu mora biti (z ustavo) brezpogojno zagotovljena. Je absolutna pravica, ki je ni mogoče omejiti. Če je ta pravica omejena, ni več temeljna človekova pravica. Torej, svoboda govora je ali pa ni. Pri teh pravicah ni ali-ali.
To pravico v Sloveniji zagotavlja ustava v 39. členu, zapisana je tako, da je absolutna. Malo zmede povzroča 63. člen, ki to pravico mestoma omejuje. Ta 63. člen sploh ne bi smel biti zapisan v ustavi, ker ne gre za pravico ali svoboščino, ki mora biti vsakemu zagotovljena, ampak za prepoved. Zato bi načeloma moral pri presoji ustavnosti prevladati 39. člen nad 63. členom. Seveda, če razumemo ustavo v njenem izvornem smislu – da posameznika varuje pred zlorabo oblasti države in vsakokratne vlade. Zato je ustava vedno nad zakoni, je vedno neposredno izvršljiva.
Žal v Sloveniji (in tudi drugod po Evropi) temeljne človekove pravice (kjer je svoboda govora na prvem mestu) za posameznika (človekove pravice se namreč vedno nanašajo na posameznika, nikoli ne na skupine) ne veljajo več kot univerzalne in absolutne pravice, pač pa postajajo (ali so že postale) pravice države, da jih poljubno omejuje ali celo prekliče.
Kratenje svobode govora zaradi zaščite svobode govora, kot pravijo predvsem tisti na levici, zveni orwellovsko, slišati je kot srhljiv odlomek iz distopičnega romana. A realnost je, da je tovrstno pojmovanje svobode govora začelo prevladovati med bruseljskimi elitami in posameznimi nacionalnimi vladami. Kar pomeni, da že stopamo v tiranijo. Eno prvih dejanj vsakega, ki je nagnjen k totalitarizmu in si domišlja, da je edini presvetljeni za presojanje, je običajno odprava ali omejitev svobode govora. In Grgurevičeva bi morala to vedeti, saj je skoraj dve desetletji preživela pod represivnim režimom – v komunistični diktaturi Titove Jugoslavije. Možno je seveda tudi obratno: da je ravno zato, ker je živela v komunizmu, nagnjena k zatiranju svobode govora. Kakorkoli, Lena Grgurevič je orwellovska nevesta.
Brez svobode govora človek ne ,more biti resnično svoboden. O oni pravijo, da omejitev služi zaščiti pred »sovražnim govorom«. Kaj točno je to »sovražni govor«? In kdo ga definira? Zdi se, da svoje avtokratske težnje skrivajo za tem pojmom, da želijo prepovedati čustva. Sovraštvo je čustvo. Tega bi prepovedali. Hkrati pa jih ne moti zavist, ki je prav tako negativno čustvo. Ampak zavist je premožnih, do tistih, ki imajo več kot oni, je pač sestavni del socialistične (marksistične) propagande. Če Miha Kordiš pravi, da je treba bogate (kapitalistično kontrarevolucijo) z bajoneti sterat v morje, je to politično korektno in dovoljeno. Je pa politično nekorektno (družbeno nezaželeno in malodane kaznivo) reči, da je treba ilegalne migrante »z bajoneti sterat« nazaj prek meje. To bi bil zločin na podlagi rasnega sovraštva. Toda ste se kdaj vprašali, kaj sploh pomeni zločin iz sovraštva? Če koga ubijete, oropate ali ogrožate njegovo življenje, je enako škodljivo v vseh primerih, ne glede na motiv napadalca. Različna obravnava, ker je žrtev druge rase, katoličan ali musliman, heteroseksualec ali homoseksualec, bogat ali reven, ni znak pravne države, kjer so pred zakonom vsi enaki. Je znak socialističnega »kastnega« sistema. In če natančno pogledate in sledite primere, so tisti, ki se zaklinjajo, da se borijo proti sovraštvu, običajno sami polni sovraštva. Tega niti ne zanikajo več, ker so prepričani, da je njihovo sovraštvo »tisto pravo« in legitimno.
Vidimo torej, da omejitve proti “sovražnemu govoru” pogosto v resnici ne prepovedujejo sovražnega govora; namesto tega morda dejansko ščitijo določene oblike sovražnega govora pred legitimno preiskavo.
Zakoni proti »sovražnemu govoru«, »homofobiji«, »ksenofobiji« ali »rasizmu« vedno vodijo v cenzuro, ker definiranje, kaj to pomeni, vedno opredeli politika ali vladajoča ideologija. Da se temu izognemo, bi bilo treba črtati 297. člen kazenskega zakonika in 63. člen ustave. Ker svoboda govora ne pomeni samo povedati, ampak tudi slišati stvari, ki ti niso všeč, ki se ti mogoče zdijo žaljive in se z njimi ne strinjaš. Bistvo svobode govora kot temeljne in univerzalne človekove pravice je torej, da znamo in imamo pravico povedati in slišati. Do te lekcije Lena Grgurevič očitno nikoli ni prišla. Kar je, glede na to, da po slovenskih pravnih fakultetah še vedno hodi duh bavconovskega razumevanja prava, razumljivo.