Značke
fajtamo, globalizem, Inštitut 8. marec, kult, Michel Foucault, nasilje, Nika Kovač, NVO, robert golob, RTV Slovenija, Vlada RS, vrednote

»Mi fajtamo,« pravi Inštitut 8. marec. Za kaj? In zakaj že?
Jasno je, da so feministke iz inštituta, ki na ulici vzpostavljajo navidezno ´catch-all´ delovanje, podaljšek socialne levice, ki v politiki, še vedno omejena z zgrajenim sistemom, ne more uresničevati vsega kulturnega in družbenega poslanstva. Osupljivosti, da nevladna organizacija ne nadzira oblasti, sploh ni bilo, niti je ni moglo biti. Cilj Nike Kovač in njenih kompanjonk je bil od vsega začetka jasen: Slovenija je progresivna in slehernik se mora vsako jutro prebuditi s to mislijo v glavi. Ni niti najmanjšega prostora za drugačnost, vsako seme svobodomiselnosti pomeni grožnjo politični eliti, ki je prevzela oblast od desnosredinske vlade. Od tod tudi pogum Roberta Goloba, da s pozicije premierske moči grozi in žuga ne samo opoziciji, ampak vsem, ki bi utegnili zaiti s poti. Ta nagon po prevladi na koncu pripelje do tega, da se s fizično silo zatre vse, kar v slovenski družbi še ni bolnega. In tega ni več dosti ostalo. Redki posamezniki, ki si še upajo trditi, da sta spola le dva, da je doktrina splava v resnici kultura smrti, da multikulturalizem pomeni umor domače kulture in da se ilegalne migracije razraščajo kot plevel, je včeraj oblaten, danes procesiran, jutri bo vržen v jamo. To so že počeli, nismo daleč, da bodo spet; še prej morajo dokončno pomesti nacionalno identiteto, ki je Slovence stoletja povezovalo: vero, družino, raso. Inštitut s fizično in konceptualno zasedbo prostora to počne. Priznati je treba, da (ob pomoči medijskega mainstreama) zelo učinkovito.
Ti kraji v globalnem smislu niso kakšna izjema. Tudi države z daljšo tradicijo nevladnih organizacij, ki so bile nekoč res klasične ´charity´ in povsem neodvisne od vlad, so danes le podaljšek globalističnih elit in njihovih podpornih nacionalnih vlad. Ljudje se ne oblikujejo več spontano v civilne, izobraževalne, verske in dobrodelne organizacije, da bi pomagali posameznikom in reševali njihove (eksistenčne in druge) težave. Ne, danes postaja klasična nevladna organizacija skupina profesionalnih aktivistov, ki za svoje delovanje zahteva denar tretjih oseb. Vse vlade jim zagotovijo denar: leve zato, ker si obetajo podporo in vedo, da imajo svojo ulično pest, če slučajno pride do zamenjave oblasti, desne zato, da si kupijo nekaj dni miru. Ne rečem, da Inštitut 8. marec tudi prejema denar slovenske vlade, a Nika Kovač je priznala, da so dobili sredstva tudi od dveh tujih in radikalno levičarskih organizacij (Planned Parenthood in Guerrilla Foundation), ki imata elemente terorističnih skupin.
In potem ´fajtajo´. Zakaj? In za kaj že? Za enakost; čeprav je Slovenija že zdaj med najbolj egalitarnimi državami. Za človekove pravice; čeprav jih kršijo prav tisti, ki jih podpirajo. Za socialno pravičnost; čeprav bolj socialna država, kot smo zdaj, smo težko še bolj. Za dostavljavce hrane na dom; čeprav dostavljavcev ni nihče s pištolo na sencih silil, da morajo sprejeti delo.
Ravno v tem je zvijača. Fajtanje za nekaj, kar že je, kar že obstaja. Fajtanje za »javno televizijo«? RTV Slovenija je že javna, bolj skoraj ne more biti. Ampak ljudje morajo razmišljati destruktivno, vsak mora imeti pri sebi Foucaultovo nihalo za dokazovanje, da se Zemlja še vrti okoli svoje osi. Smernice so jasne: ustaviti desnico (četudi je v opoziciji), drugače se planet ne bo več vrtel. In da bo ognjemet bolj spektakularen, je treba streljati še na ribe v sodu. Saj veste, mimogrede se zgodi, da se v tebe kdo zaleti in te ozmerja. Sledi vesoljni potop in dokaz, da je fajtanje upravičeno. Prav vse konservativne identitete je treba razstreliti. Ne boš ti meni govoril, kaj naj delam, ampak boš ti delal tisto, kar ti rečem. Nekako tako gre to fajtanje: paranoja o dominacijah in namišljena tesnoba ob diskriminacijah je potrebna za prehod v »prijaznejšo družbo«, kamor nas hoče popeljati Inštitut 8. marec. In fascinantno je opazovati to usklajenost, godi narcisoidnosti vseh vpletenih.
Za normalnega človeka klečanje pred takim kultom ni ne razumljivo, ne racionalno, a za feministke iz inštituta je ravno to bistvo: manj je razumljivo, manj je logično in manj je normalno (naravno), večja je potreba, da pokličejo Golobovo vlado, naj »prijaznejšo družbo« vzpostavi s silo. V nekih drugih časih bi jo inštitut sam. No, mogoče ni daleč od tega.