Značke
Branko Grims, Dejan kaloh, ksenofobija, Lena grgurevič, rasizem, sovražni govor, svoboda, svoboda govora, človekove pravice, človekove svoboščine
»Zagotovo bomo nivo tukaj dvignili, predvsem tako, da se bodo ustavne pravice spoštovale, da boste se zavedali, da so, da je svoboda govora omejena,« je na parlamentarnem odboru za pravosodje dejala predsednica Lena Grgurevič iz stranke Svoboda, potem ko je poslancema SDS Branku Grimsu in Dejanu Kalohu pri predstavitvi zahteve za nujno sejo odbora izrekla več opominov.
Grozljivo je, da je poslanka in celo predsednica odbora za pravosodje oseba (povrh še diplomirana pravnica), ki ne razume bistva človekovih svoboščin oziroma pravic. Čeprav je verjetnost minimalna, bom skušal ponoviti tako, da bo razumela tudi Grgurevičeva. Svoboda govora je ena od temeljnih človekovih pravic, ki človeku pripada že samim dejstvom, da človek obstaja kot človek. Zato je to univerzalna in neodtujljiva pravica posameznika, ki mu mora biti (z ustavo) brezpogojno zagotovljena. Je absolutna pravica, ki je ni mogoče omejiti. Če je ta pravica omejena, ni več temeljna človekova pravica. Torej, svoboda govora je ali pa ni. Pri teh pravicah ni ali-ali.
To pravico v Sloveniji zagotavlja ustava v 39. členu, zapisana je tako, da je absolutna. Malo zmede povzroča 63. člen, ki to pravico mestoma omejuje. Ta 63. člen sploh ne bi smel biti zapisan v ustavi, ker ne gre za pravico ali svoboščino, ki mora biti vsakemu zagotovljena, ampak za prepoved. Zato bi načeloma moral pri presoji ustavnosti prevladati 39. člen nad 63. členom. Seveda, če razumemo ustavo v njenem izvornem smislu – da posameznika varuje pred zlorabo oblasti države in vsakokratne vlade. Zato je ustava vedno nad zakoni, je vedno neposredno izvršljiva.
Žal v Sloveniji (in tudi drugod po Evropi) temeljne človekove pravice (kjer je svoboda govora na prvem mestu) za posameznika (človekove pravice se namreč vedno nanašajo na posameznika, nikoli ne na skupine) ne veljajo več kot univerzalne in absolutne pravice, pač pa postajajo (ali so že postale) pravice države, da jih poljubno omejuje ali celo prekliče.
Kratenje svobode govora zaradi zaščite svobode govora, kot pravijo predvsem tisti na levici, zveni orwellovsko, slišati je kot srhljiv odlomek iz distopičnega romana. A realnost je, da je tovrstno pojmovanje svobode govora začelo prevladovati med bruseljskimi elitami in posameznimi nacionalnimi vladami. Kar pomeni, da že stopamo v tiranijo. Eno prvih dejanj vsakega, ki je nagnjen k totalitarizmu in si domišlja, da je edini presvetljeni za presojanje, je običajno odprava ali omejitev svobode govora. In Grgurevičeva bi morala to vedeti, saj je skoraj dve desetletji preživela pod represivnim režimom – v komunistični diktaturi Titove Jugoslavije. Možno je seveda tudi obratno: da je ravno zato, ker je živela v komunizmu, nagnjena k zatiranju svobode govora. Kakorkoli, Lena Grgurevič je orwellovska nevesta.
Brez svobode govora človek ne ,more biti resnično svoboden. O oni pravijo, da omejitev služi zaščiti pred »sovražnim govorom«. Kaj točno je to »sovražni govor«? In kdo ga definira? Zdi se, da svoje avtokratske težnje skrivajo za tem pojmom, da želijo prepovedati čustva. Sovraštvo je čustvo. Tega bi prepovedali. Hkrati pa jih ne moti zavist, ki je prav tako negativno čustvo. Ampak zavist je premožnih, do tistih, ki imajo več kot oni, je pač sestavni del socialistične (marksistične) propagande. Če Miha Kordiš pravi, da je treba bogate (kapitalistično kontrarevolucijo) z bajoneti sterat v morje, je to politično korektno in dovoljeno. Je pa politično nekorektno (družbeno nezaželeno in malodane kaznivo) reči, da je treba ilegalne migrante »z bajoneti sterat« nazaj prek meje. To bi bil zločin na podlagi rasnega sovraštva. Toda ste se kdaj vprašali, kaj sploh pomeni zločin iz sovraštva? Če koga ubijete, oropate ali ogrožate njegovo življenje, je enako škodljivo v vseh primerih, ne glede na motiv napadalca. Različna obravnava, ker je žrtev druge rase, katoličan ali musliman, heteroseksualec ali homoseksualec, bogat ali reven, ni znak pravne države, kjer so pred zakonom vsi enaki. Je znak socialističnega »kastnega« sistema. In če natančno pogledate in sledite primere, so tisti, ki se zaklinjajo, da se borijo proti sovraštvu, običajno sami polni sovraštva. Tega niti ne zanikajo več, ker so prepričani, da je njihovo sovraštvo »tisto pravo« in legitimno.
Vidimo torej, da omejitve proti “sovražnemu govoru” pogosto v resnici ne prepovedujejo sovražnega govora; namesto tega morda dejansko ščitijo določene oblike sovražnega govora pred legitimno preiskavo.
Zakoni proti »sovražnemu govoru«, »homofobiji«, »ksenofobiji« ali »rasizmu« vedno vodijo v cenzuro, ker definiranje, kaj to pomeni, vedno opredeli politika ali vladajoča ideologija. Da se temu izognemo, bi bilo treba črtati 297. člen kazenskega zakonika in 63. člen ustave. Ker svoboda govora ne pomeni samo povedati, ampak tudi slišati stvari, ki ti niso všeč, ki se ti mogoče zdijo žaljive in se z njimi ne strinjaš. Bistvo svobode govora kot temeljne in univerzalne človekove pravice je torej, da znamo in imamo pravico povedati in slišati. Do te lekcije Lena Grgurevič očitno nikoli ni prišla. Kar je, glede na to, da po slovenskih pravnih fakultetah še vedno hodi duh bavconovskega razumevanja prava, razumljivo.