Kako je Elon Musk z ukinitvijo uporabniških računov nekaterim (skrajno) levičarskim novinarjem dregnil v osje gnezdo in se ob tem še zabaval

Značke

Annalena Baerbock, CNN, Donald Trump, Donie O´Sullivan, Elon Jet, Elon Musk, EU, Evropska komisija, konservatizem, levičarji, mediji, New York Times, novinarji, progresivizem, Ryan Mac, sankcije, sovražni govor, svoboda, Twitter, Twittergate, uporabniški račun, Vera Joureva, Vinko Vasle, Washington Post, zakonodaja, človekove pravice, človekove svoboščine

Ena od osebnostnih lastnosti, ki jo pri Elonu Musku cenim in se ob njej nasmiham, je način, kako spravlja v obup svoje sovražnike in nasprotnike, ki nato v ihti pokažejo prave barve. Samo tako si lahko razložim njegovo odločitev, da ukine račune nekaterih novinarjev, med drugim skrajno levičarskim iz New York Timesa, CNN in Washington Posta.

Priznam, sprva sem bil razočaran, ker je Musk o sebi govoril, da svobodo govora priznava kot absolutno človekovo svoboščino in pravico, potem pa je ukinil nekatere račune. Pa mu glede Twitterja tega sploh ne bi bilo treba govoriti, ker ima kot zasebni lastnik pravico določati pravila in ukiniti račun vsakomur, četudi je razlog, da je zjutraj vstal z levo nogo. Pri svobodi govora gre namreč za odnos med oblastjo in državljani kot zasebniki, pri Twitterju pa za odnos med zasebnikom (lastnikom) in zasebniki (državljani). Kljub temu me je zaskrbelo, da ne bo začel z brutalnim čiščenjem platforme, kot so to počeli prejšnji lastniki Twitterja. Skrb je bila odveč, ker je v 24 urah spet obnovil ukinjene Twitter račune.

Zakaj jih je sploh ukinil? Nekateri med njimi so poročali, da je Twitter v sredo zaprl račun @ElonJet, ki je v realnem času sledil poletom zasebnega letala Muska. Hkrati je Musk sporočil, da Twitter prepoveduje razkrivanje lokacije oseb v realnem času. Nekateri so to še naprej počeli, zato so jim bili v četrtek ukinjeni računi. Kar je sledilo, je bilo neprecenljivo.

Osebno menim, da je Musk ukinjal račune izključno zato, da bi videl odziv. Brcnil je v levičarsko osje gnezdo. Pokazalo se je, da so se ose hitro uskladile in začele rojiti nazaj. Kar predstavljam si podpredsednico Evropske komisije Věro Jourovo (meni in kolegu Vinko Vasletu zelo ´ljubo´ uradnico EU), ki je komaj prihajala do sape, saj ni morala verjeti, da lahko Twitter ukinja uporabniške račune tudi ideološko levim novinarjem. »Samovoljna izključitev novinarjev na Twitterju je zaskrbljujoča,« je kar pihala in grozila Musku s sankcijami: »In kmalu sankcije.« Ni sicer jasno, kaj naj bi pomenilo »samovoljna izključitev«, toda očitno bi moral Musk ukinjati račune le po nasvetu in predlogih politike in državnih uradnikov (kot to razkrivajo dokumenti Twittergata) oziroma lahko sam, brez vprašanja ukine račune le svetovnonazorsko desno usmerjenim novinarjev in drugim uporabnikom platforme.

Jourová ni bila edina. Iz levičarskih lukenj so bili izbezani: nemška zunanja ministrica Annalena Baerbock (Zeleni), ki je jokala, da zdaj nekateri novinarji ne morejo več spremljati dela nemškega zunanjega ministrstva; uradniki Združenih narodov (organizacija, ki se vidi kot svetovna vlada), češ da svoboda medijev ni igrača; in številni drugi. Skratka, šok za vse, ki menijo, da je objavljanje na Twitterju in imeti uporabniški račun na Twitterju človekova pravica ali vsaj selektivna pravica tistih novinarjev in medijev, s katerimi se strinjajo. Ne, dragi moji, tako človekove pravice in svoboščine pač ne delujejo.

Sledil je nov šok. Kljub splošni in politični medijski gonji (ena stvar je ukinjati račune konservativnim novinarjem, povsem druga zadeva je ukinjati račune levičarskim novinarjem) se Musk ni ustrašil, po opozorilih politike ni takoj obnovil računov. Ne, vprašal je uporabnike Twitterja, ali naj obnovi uporabniške račune tistim, ki jim jih je ukinil. Glasovalo je 3,7 milijona ljudi, večina (58,7 odstotka) je bila za obnovitev računov. In tako lahko denimo Ryan Mac (New York Times) in Donie O’Sullivana (CNN) spet dostopata do svojih računov. Ne zato, ker bi bila tako pomembna a.li ker se je za njiju zavzela politika, ampak zato, ker so uporabniki Twitterja (preprosti in bogaboječi ljudje) tako odločili. To je bilo za politiko seveda nekaj povsem novega, nekaj nedoumljivega: kako lahko o tem, kdo bo imel uporabniški račun na Twitterju odločajo ljudje, ne pa oni, ki imajo politično in medijsko moč. Groza, res.

Ljudje, ki podpirajo filtriranje in brisanje vsebin na družbenih omrežjih, so to zdaj doživeli na lastni koži. Menili so, da se njim kaj takega ne more zgoditi, ker so leva elita. Ko so zaprli račun Donaldu Trumpu in konservativnim novinarjem, so govorili, da to ni cenzura, saj se ta nanaša le na prepoved, ki jo država naloži zasebniku. Zdaj, ko so bili ukinjeni nekateri levi prosili, je to kar naenkrat cenzura in napad na svobodo medijev. Starejši ljudje bi rekli, da ti ljudje nimajo vseh koleščkov v glavi, jaz pravim, da je to pokvarjena dvoličnost.

Nekaj pa je. In to je treba jasno povedati. Glede na to, da že obstajajo zakoni (če še ne, se pripravljajo), ki družbenim omrežjem nalagajo odstranjevanje nekaterih vsebin, se postavlja vprašanje, kako take regulativne posege v vsebine zasebnih tehnoloških podjetij poimenovati. Rekel bi, kar s pravimi besedami: To je cenzura. Ne zato, ker bi družbena omrežja to sama hotela, ampak zato, ker jim tako nalaga restriktivna in represivna zakonodaja. Bizarno je, da se to dogaja na Zahodu, kjer naj bi bile svobodne in demokratične državne ureditve. Celo več. Po zahodnih restriktivnih zakonih se zgledujejo totalitarni režimi v Afriki, Južni Ameriki in Aziji. »Zakon proti sovražnemu govoru, napisan v Berlinu, so kopirali avtoritarni režimi od Caracasa do Moskve,« so zapisali na spletni strani Forein Policy. Res, nikoli si nisem mislil, da bo EU postala vzornica avtokratskim režimom.

Varuh človekovih pravic očitno svobodo razume kot Gilbert Keith-Worthing

Značke

Atlas shrugged, Atlasov skomig, Ayn Rand, Cukrarna, dan človekovih pravic, dostojanstvo, DUTB, Gilbert Keith Worthing, lastnina, lastninska pravica, Ministrstvo za notranje zadeve RS, Peter Svetina, skvoter, socialna pravičnost, Splošna deklaracija o človekovih pravicah, svoboda, svoboda govora, Ustava RS, Varuh človekovih pravic, zasebna lastnina, Združeni narodi, človekove pravice, človekove svoboščine

Vedno ostanem odprtih ust nad neverjetno sposobnostjo levičarjev, da spreminjajo pomen pojmov, ki so se do zdaj zdeli popolnoma jasni: od (socialne) pravičnosti in enakosti prek ekonomske demokracije in odgovornosti do svobode in človekovih pravic. In ker je danes dan človekovih pravic, se spodobi, da spet kakšno rečem o konceptu, ki je zaradi vztrajne (in mestoma nasilne) levice povsem spremenil prvotni pomen.

Tipičen primer je poslanica slovenskega varuha človekovih pravic Petra Svetine. Besedo svoboda je omenil le enkrat: še to v zvezi s Splošno deklaracijo človekovih pravic, kjer sicer, na žalost, mrgoli fiktivnih človekovih pravic in svoboščin. Razlog, da je deklaracija tako napisana, je mogoče v tem, da so jo sprejeli takoj po 2. svetovni vojni, ko je bil svet še pod vtisom nekaterih totalitarnih posameznikov. Kljub temu je strašljivo, da jo je sprejela skupinica 48 posameznikov, ki so si vzeli pravico, da povedo, kaj je dobro za svet. Enako se je dogajalo ves ča. Tudi danes, ko posamezniki, ki se imajo za prosvetljeno elito (v Bruslji, Združenih narodih ali Svetovni zdravstveni organizaciji), s hinavščino do človeka in njegove svobode sprejemajo odločitve za ves svet (in jih kot obvezne vsiljujejo drugim).

Kakorkoli, svobode govora tudi ni bilo v Svetinovi poslanici, niti ne (zasebne) lastnine in kapitala, ne nedotakljivosti človeškega življenja. Življenja se je spomnil glede »geopolitičnih razmer« in da je treba oblikovati pogoje »kakovostnega življenja«. Se pravi, univerzalnim in neodtujljivim človekovim pravicam (in svoboščinam), ki so tako imenovane »negativne pravice«, se je izognil. Zato pa v  njegovi poslanici kar mrgoli nekakšnih pridigarskih vrednot in  »pozitivnih pravic«; tistih pravic, ki temeljijo na prisili in gredo vedno na škodo nekoga drugega, ko neka skupina ljudi zahteva od druge skupine ljudi, da jim brezpogojno izpolni njihove želje.

Bom jasen. Imeti osebnega zdravnika ni človekova pravica. Krajše čakalne dobe v zdravstvu niso človekova pravica. Ne biti prekarni delavec ni človekova pravica. Ne biti v socialni stiski ni človekova pravica. Ne biti deležen nestrpnosti ni človekova pravica. Imeti dostojno življenje ni človekova pravica. Biti deležen sočutnosti, plemenitosti, srčnosti in nesebičnosti ni človekova pravica. In tako naprej. Le »fizični napadi«, ki jih je Svetina omenil, imajo povezavo s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami: nedotakljivost življenja in človekovega telesa.

Svoboda in svoboda govora, ki sta danes v zahodnem svetu najbolj ogroženi pravici in svoboščini, sta očitno za varuha človekovih pravic (kot dela leve elite) nepomembni. Pravzaprav se je Svetina izkazal za nekakšnega Gilberta Keith-Worthinga, glasu komunistične doktrine v romanu Ayn Rand Atlasov skomig: »Svoboda? Nehajmo govoriti o svobodi. Svoboda je nemogoča. Človek nikoli ne more biti osvobojen tiranije narave. Zakaj bi se torej upiral tiraniji politične diktature?« Zakaj bi torej Svetina govoril o negativnih pravicah, če lahko govori o pozitivnih pravicah in jih prestavi kot negativne? Res, ko tako spreminjaš pojme in njihov pomen, kot je Gilbert redefiniral svobodo, potem s komunističnimi in drugimi totalitarnimi režimi ni težav, mar ne? Popolnoma pozabiš in zanemariš univerzalne in temeljne človekove pravice in svoboščine. Danes moraš te pravice povezati z revščino, teorijo spolov, socialno pravičnostjo, transsponostjo, antifašizmom, protikrščanstvom, krivdo bele rase in drugim klasičnim levičarskim orožjem za pranje možganov, drugače kršiš človekove pravice.

Svetina je omenjal Cukrarno, nekoč zanemarjen prostor, danes del javnega zavoda. Ni omenil stavbe na Linhartovi cesti 43, ki so jo pred meseci zasedli skvoterji in kršili lastninsko pravico DUTB; lastnina je zaščitena z ustavo in je temeljna človekova pravica. Skvoterji pravijo, da so jo zasedli zato, »da iz nečesa zapuščenega, opuščenega in propadajočega zopet ustvarimo nekaj živega, avtonomnega in navdihujočega.« Ni pomembno, ali je bila stavba zapuščena in je propadala, važno je, čigava je ta stavba oziroma kdo ima nanjo lastninsko pravico. Normalno je, da lahko med posamezniki, skupinami ali organizacijami nastane konflikt, kako to stavbo uporabiti. Ampak prav zato, da se izognemo konfliktom in sporom, je v temeljnem konceptu človekovih pravic tudi lastnina, torej, v konkretnem primeru, razpolaganje s stavbo za Bežigradom. Stavba ima lastnika (DUTB), lastnik ima pravico odločati, kako jo bo uporabil. Toda ravno zaradi relativizacije in spreminjanja pomena pojmov, kjer je novodobni pomen (socialne) pravičnosti postavljen pred pravico do razpolaganja z lastnino, se je medijski mainstream skoraj večinsko postavil na stran skvoterjev, ki so nasilno (vsako kršenje lastninske pravice je nasilno dejanje) vstopili v stavko in jo zasedli.

Ampak, saj veste, marksizem ter posledično socializem in komunizem gredo vedno, ampak res vedno, in brez kakršnekoli izjeme z roko v roki z nasiljem in ideologijo. In to je popolnoma nesprejemljivo in nemoralno. Kar ni težko razumeti, saj gredo gesla (od tega, da so »osvobodili« stavbo do tega, da je stavba »naša«), s katerimi opletajo dediči socializma, hitro v ušesa in se od tam naselijo v možgane samovšečnim ljudomrznežem, sovražnikom kapitalizma, kleptomanskim lenuhom, ekonomskim bleferjem in samooklicanim pravičnežem. Čudno je, da celo Ministrstvo za notranje zadeve RS, ki je represivni organ države in že po definiciji nagnjen k kršitvam človekovih pravic in svoboščin, bolj razume, kaj so temeljne človekove pravice od varuha človekovih pravic.