Med demokracijo in svobodo

Značke

avtoritarnost, demokracija, Fakulteta za uporabne družbene študije, FUDŠ, Janez Janša, John T. Wenders, komunizem, Matevž Tomšič, osamosvojitev, Slovenija, svoboda, ustava, Ustava RS

Pred dnevi sem bil na povabilo dr. Matevža Tomšiča gost okrogle mize, ki ga je na Fakulteti za Uporabne družbene študije organiziral tamkajšnji Center odličnosti. Pogovarjali smo se o (ne)obstoju evropske javne sfere oziroma evropske javnosti. Beseda je tekla tudi o demokraciji, demokratičnih institucijah in svobodi. Bila je zanimiva debata.

Čeprav sem že ničkolikokrat pisal o demokraciji in svobodi, predvsem o nevarnosti, da ta dva pojma enačimo in potem to v praksi uresničujemo, je očitno potrebno znova in znova ponavljati razliko. Prav mešanje demokracije in svobode je Slovenijo in marsikatero tranzicijsko državo pripeljalo v slepo ulico; žal tudi nekoč svobodne zahodne države, po katerih smo se zgledovali, so padle v past, bom rekel, demokratičnega omejevanja svobode.

Leta 1990 smo imeli prve demokratične volitve, z volitvami 1992 so se dokončno oblikovale demokratične institucije parlamentarne demokracije (skupščino je zamenjal državni zbor, izvršni svet vlada). Lahko rečemo, da smo na deklarativni ravni dobili demokracijo. Sama formalna zamenjava avtoritativne komunistične oblasti z demokracijo in političnimi strankami je bila sicer dobra stvar, vsekakor velik napredek glede na preteklo upravljanje in vodenje države, toda nova forma, čeprav zavita v demokracijo, ni prispevali in nikoli ni v resnici prinesla svobode. Zato ima Janez Janša prav, ko pogosto poudari, da »smo se osamosvojili, nismo se pa osvobodili«. Zakaj je to pomembno?

Svobodo in demokracijo ne smemo enačiti, ker sta različni. Demokracija je način, je oblika vladanja. Govori o tem, kako bo urejeno upravljanje države, kako bodo potekale svari v javnem (državnem) sektorju, je za države za nekdanjo železno zaveso ugotavljal profesor John T. Wenders (1935–2006). Čim večji vpliv imajo ljudje na to upravljanje, večja je demokracija. In obratno. Toda običajno ljudje vplivajo na demokracijo enkrat za štiri leta (na splošnih volitvah) ali z referendumi. To niti toliko ni pomembno, če ta demokracija, ki temelji na odločilnem glasu večine, ljudem izven kroga javnega sektorja ne škodi oziroma ne vpliva na svobodo – medsebojne prostovoljne odnose med ljudmi v zasebnem sektorju.

Če razliko povsem poenostavim na primeru desetih ljudi v trgovini. Svoboda pomeni, da vsak posameznik v trgovini po svoji presoji (in zmožnostih) izbere med izdelki na trgovskih policah. Demokracija pa je, da teh deset ljudi glasuje, kaj bodo kupili. In potem mora posameznik (čeprav je glasoval drugače) kupiti natanko tisto, kar je bilo večinsko izglasovano.

Večina razprav v postsocialističnih državah (vključno s Slovenijo) je bazirala na razvoju demokracije ter demokratičnih institucij in postopkov v državnem (javnem sektorju), medtem ko je bilo najpomembnejše vprašanje potisnjeno na stran:  delitev dejavnosti med državo (javnim sektorjem) in zasebniki (zasebni sektor). To naj bi zagotovila ustava, katere osnovni namen je, da posameznika (zasebnika) ščiti pred samovoljo oblasti oziroma da potegne ostro mejo med državo in zasebnikom. To pravzaprav pomeni, da ustava ščiti svobodo pred demokracijo, da ščiti posameznika pred večino. Največjo zaščito uživajo svoboda govora, lastninske pravice in človeško življenje. Toda praksa je pokazala, da država te zaščitene svoboščine zaobide v zakonodajnem postopku. Zadnja leta smo priča, kako politika v sicer demokratičnem političnem procesu omejuje svobodo govora. Veliko krivdo nosijo pisci slovenske ustave (bili so šolani pravniki v komunističnem režimu), ki so iz instituta ustave naredili zmazek.

Prvič, ustava je napisana kot zakon, ki si ga lahko vsakdo razlaga drugače, čeprav bi moralo zapisano v ustavi veljati v absolutnem smislu in biti neposredno izvršljivo.

Drugič, nekateri členi so v neposrednem nasprotju z drugimi. Denimo, v 39. členu ustave je zajamčena svoboda govora, 63. člen, ki je napisan zelo široko, ne omogoča polne svobode govora (»spodbujanje« ali »razpihovanje« je zelo težko določiti, vsak to razume in si razlaga drugače).

Tretjič, veliko členov ustave ima dopolnila: »kot določa zakon«, »razen če zakon ne določa drugače« ali »razen v primerih, ki jih določa zakon«.

Četrtič, nešteto je stvari, ki ne sodijo v ustavo: od socialne države prek pravice do pitne vode in pravice do zdravstvenega varstva do, denimo, trajnega sodniškega mandata.

Petič, zdi se, da slovenska ustava ščiti javne in državne uradnike in funkcionarje pred zasebniki, ne obratno.

Najbrž bi kak ustavni pravnik (za razliko ob mene, ki nisem šolan pravnik), ki je zaprisežen svobodi, našel še kakšen zdrs v slovenski ustavi. Moje mnenje pa je, da bi morala biti ustava kratka (največ 15 členov) in bi jo vsak osnovnošolec že moral znati na pamet. Predvsem bi morala ščititi svobodo pred demokracijo, za katero se je nekako uveljavilo prepričanje, da lahko vse uredi. Ni res. Primer je neuspeh ( z redkimi izjemami, denimo Estonije) po gospodarskem zlomu socialističnih držav. Osnovna zmota je bila, da se uspešno gospodarstvo lahko zgradi s političnimi odločitvami v demokratičnih procesih. Čeprav nas zgodovina uči, da kaj takega ni nikjer in nikoli delovalo, je po tej formuli posegla tudi Slovenija (in še vedno posega). Resnica je ravno nasprotna: gospodarstvo je možno reformirati le z odstranitvijo gospodarskih (ekonomskih) zadev iz političnega procesa ali na kratko – iz politike. Tako pa se je v postsocialističnih državah namesto razcveta gospodarstva krepil javni sektor. In temu vzoru danes sledijo tudi nekoč svobodne zahodnoevropske države, kar bo prej ali slej pripeljalo do popolnega zloma. Evropska unija je z Evropsko komisijo na čelu na dobri poti do tega. Le da vse vse dogaja bolj subtilno in softificirano.

Varuh človekovih pravic očitno svobodo razume kot Gilbert Keith-Worthing

Značke

Atlas shrugged, Atlasov skomig, Ayn Rand, Cukrarna, dan človekovih pravic, dostojanstvo, DUTB, Gilbert Keith Worthing, lastnina, lastninska pravica, Ministrstvo za notranje zadeve RS, Peter Svetina, skvoter, socialna pravičnost, Splošna deklaracija o človekovih pravicah, svoboda, svoboda govora, Ustava RS, Varuh človekovih pravic, zasebna lastnina, Združeni narodi, človekove pravice, človekove svoboščine

Vedno ostanem odprtih ust nad neverjetno sposobnostjo levičarjev, da spreminjajo pomen pojmov, ki so se do zdaj zdeli popolnoma jasni: od (socialne) pravičnosti in enakosti prek ekonomske demokracije in odgovornosti do svobode in človekovih pravic. In ker je danes dan človekovih pravic, se spodobi, da spet kakšno rečem o konceptu, ki je zaradi vztrajne (in mestoma nasilne) levice povsem spremenil prvotni pomen.

Tipičen primer je poslanica slovenskega varuha človekovih pravic Petra Svetine. Besedo svoboda je omenil le enkrat: še to v zvezi s Splošno deklaracijo človekovih pravic, kjer sicer, na žalost, mrgoli fiktivnih človekovih pravic in svoboščin. Razlog, da je deklaracija tako napisana, je mogoče v tem, da so jo sprejeli takoj po 2. svetovni vojni, ko je bil svet še pod vtisom nekaterih totalitarnih posameznikov. Kljub temu je strašljivo, da jo je sprejela skupinica 48 posameznikov, ki so si vzeli pravico, da povedo, kaj je dobro za svet. Enako se je dogajalo ves ča. Tudi danes, ko posamezniki, ki se imajo za prosvetljeno elito (v Bruslji, Združenih narodih ali Svetovni zdravstveni organizaciji), s hinavščino do človeka in njegove svobode sprejemajo odločitve za ves svet (in jih kot obvezne vsiljujejo drugim).

Kakorkoli, svobode govora tudi ni bilo v Svetinovi poslanici, niti ne (zasebne) lastnine in kapitala, ne nedotakljivosti človeškega življenja. Življenja se je spomnil glede »geopolitičnih razmer« in da je treba oblikovati pogoje »kakovostnega življenja«. Se pravi, univerzalnim in neodtujljivim človekovim pravicam (in svoboščinam), ki so tako imenovane »negativne pravice«, se je izognil. Zato pa v  njegovi poslanici kar mrgoli nekakšnih pridigarskih vrednot in  »pozitivnih pravic«; tistih pravic, ki temeljijo na prisili in gredo vedno na škodo nekoga drugega, ko neka skupina ljudi zahteva od druge skupine ljudi, da jim brezpogojno izpolni njihove želje.

Bom jasen. Imeti osebnega zdravnika ni človekova pravica. Krajše čakalne dobe v zdravstvu niso človekova pravica. Ne biti prekarni delavec ni človekova pravica. Ne biti v socialni stiski ni človekova pravica. Ne biti deležen nestrpnosti ni človekova pravica. Imeti dostojno življenje ni človekova pravica. Biti deležen sočutnosti, plemenitosti, srčnosti in nesebičnosti ni človekova pravica. In tako naprej. Le »fizični napadi«, ki jih je Svetina omenil, imajo povezavo s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami: nedotakljivost življenja in človekovega telesa.

Svoboda in svoboda govora, ki sta danes v zahodnem svetu najbolj ogroženi pravici in svoboščini, sta očitno za varuha človekovih pravic (kot dela leve elite) nepomembni. Pravzaprav se je Svetina izkazal za nekakšnega Gilberta Keith-Worthinga, glasu komunistične doktrine v romanu Ayn Rand Atlasov skomig: »Svoboda? Nehajmo govoriti o svobodi. Svoboda je nemogoča. Človek nikoli ne more biti osvobojen tiranije narave. Zakaj bi se torej upiral tiraniji politične diktature?« Zakaj bi torej Svetina govoril o negativnih pravicah, če lahko govori o pozitivnih pravicah in jih prestavi kot negativne? Res, ko tako spreminjaš pojme in njihov pomen, kot je Gilbert redefiniral svobodo, potem s komunističnimi in drugimi totalitarnimi režimi ni težav, mar ne? Popolnoma pozabiš in zanemariš univerzalne in temeljne človekove pravice in svoboščine. Danes moraš te pravice povezati z revščino, teorijo spolov, socialno pravičnostjo, transsponostjo, antifašizmom, protikrščanstvom, krivdo bele rase in drugim klasičnim levičarskim orožjem za pranje možganov, drugače kršiš človekove pravice.

Svetina je omenjal Cukrarno, nekoč zanemarjen prostor, danes del javnega zavoda. Ni omenil stavbe na Linhartovi cesti 43, ki so jo pred meseci zasedli skvoterji in kršili lastninsko pravico DUTB; lastnina je zaščitena z ustavo in je temeljna človekova pravica. Skvoterji pravijo, da so jo zasedli zato, »da iz nečesa zapuščenega, opuščenega in propadajočega zopet ustvarimo nekaj živega, avtonomnega in navdihujočega.« Ni pomembno, ali je bila stavba zapuščena in je propadala, važno je, čigava je ta stavba oziroma kdo ima nanjo lastninsko pravico. Normalno je, da lahko med posamezniki, skupinami ali organizacijami nastane konflikt, kako to stavbo uporabiti. Ampak prav zato, da se izognemo konfliktom in sporom, je v temeljnem konceptu človekovih pravic tudi lastnina, torej, v konkretnem primeru, razpolaganje s stavbo za Bežigradom. Stavba ima lastnika (DUTB), lastnik ima pravico odločati, kako jo bo uporabil. Toda ravno zaradi relativizacije in spreminjanja pomena pojmov, kjer je novodobni pomen (socialne) pravičnosti postavljen pred pravico do razpolaganja z lastnino, se je medijski mainstream skoraj večinsko postavil na stran skvoterjev, ki so nasilno (vsako kršenje lastninske pravice je nasilno dejanje) vstopili v stavko in jo zasedli.

Ampak, saj veste, marksizem ter posledično socializem in komunizem gredo vedno, ampak res vedno, in brez kakršnekoli izjeme z roko v roki z nasiljem in ideologijo. In to je popolnoma nesprejemljivo in nemoralno. Kar ni težko razumeti, saj gredo gesla (od tega, da so »osvobodili« stavbo do tega, da je stavba »naša«), s katerimi opletajo dediči socializma, hitro v ušesa in se od tam naselijo v možgane samovšečnim ljudomrznežem, sovražnikom kapitalizma, kleptomanskim lenuhom, ekonomskim bleferjem in samooklicanim pravičnežem. Čudno je, da celo Ministrstvo za notranje zadeve RS, ki je represivni organ države in že po definiciji nagnjen k kršitvam človekovih pravic in svoboščin, bolj razume, kaj so temeljne človekove pravice od varuha človekovih pravic.

Zakaj bom na referendumu PROTI (in tudi prvi, ki bo sedanje vodstvo RTV Slovenija polil s katranom in posul s perjem, če ne bo javnega zavoda svetovnonazorsko pluraliziralo)

Značke

Andrej Grah Whatmough, ideologija, Igor Pirkovič, Ksenija Koren, Luka Svetina, Matej Avbelj, pluralizem, RTV Slovenija, svetovni nazor, televizija, TV Slovenija, Uroš Urbanija, Ustava RS, Valentina Plaskan

Moje mnenje o javnem zavodu RTV Slovenija je že več let jasno in ga ne spreminjam – državne RTV ne potrebujemo. Za svobodo in demokracijo se mi zdi popolnoma nesprejemljivo, da ima država v lasti medij in da so (neto) davkoplačevalci (lastniki električnih priključkov) prisiljeni plačevati njegovo delovanje.

Na tej točki utihnejo vsi megafoni. Če živiš na račun tretjih ljudi, so tvoje besede o neodvisnosti, profesionalnosti, uravnoteženosti, pravici do obveščenosti in braniku demokracije najmanj perverzne; tak način življenja nima prav nikakršne veze z demokracijo, še manj s svobodo. No, pustimo zdaj to ob strani, ker je pred nami referendum o noveli zakona o RTV Slovenija in je zatečeno stanje tako, da očitno še lep čas javna RTV ne bo ne privatizirana, ne razpuščena.

O pravnih vidikih novele zakona ne mislim odkrivati tople vode. Kaj vse je narobe in zakaj v neki državi, ki naj bi bila pravna država, novela ne bi prestala ustavne presoje, je vse povedal dr. Matej Avbelj. Čeprav z njim ne delim vseh pogledov (predvsem o Poljski in Madžarski), je  etablirani ustavni pravnik (pismen, kot je) na razumljiv način in z dokaj preprostimi besedami razložil, da zakon ne zadosti osnovnim standardom ustavne demokracije. In da bi moral vsak, ne glede na svoj svetovni nazor, glasovati proti. Ni kaj dodati. Zato se bom posvetil vprašanju, simbol česa je RTV Slovenija.

Nobena skrivnost ni, da je nacionalno televizijo ustanovila komunistična partija. Tudi v večini drugih držav po svetu so televizije ustanovile vlade (ker je to pač bil velik finančni zalogaj), a v socialističnih državah (mednje je v okviru Jugoslavije sodela tudi Slovenija) je imela dostop do televizije le partija, namen je bil en sam: utrjevanje socialistične zavesti in kriminaliziranje kapitalizma. Na žalost se po osamosvojitvi v Sloveniji ni kaj bistvenega spremenilo, saj so vpliv in moč v javnem zavodu ohranili v socialne in liberalne demokrate preoblečeni do včerajšnji podporniki enopartijskega režima. Posamezne epizode v zadnjih tridesetih letih, ko je vodenje RTV Slovenija prevzel kdo iz desnega političnega tabora, ni omembe vredno, ker so uredniki in novinarji ohranjali svojo levičarsko rutino in kljubovali novemu vodstvu. Tudi tokrat je tako. In sploh ne gre za to, da bi ljudje na položajih vsiljevali svoje konservativne poglede zaposlenim in gledalcem, ampak za to, da bi televizijo utirili, da bi ravnala v skladu z veljavno zakonodajo. Ta je zelo jasna: spoštovanje načela resničnosti, nepristranosti in celovitosti informacij ter spoštovanje načela politične uravnoteženosti ter svetovnonazorskega pluralizma. To pomeni, da novinarji in uredniki ne ravnajo po svojih ideoloških preferencah, ampak da omogočijo dostop vsem svetovnim nazorom. Predvsem ne dajejo vrednostnih sodb o posameznih ideologijah, nikakor ne smejo določen svetovni nazor zapostavljati samo zato, ker ni v skladu z njihovimi vrednotami. To velja za RTV Slovenija in Slovensko tiskovno agencijo, ki sta v državni lasti, nikakor ne za zasebne medije, ki so lahko pristranski, navijaški, podpirajo določen svetovni nazor.

Podobno kot v izobraževanju velja (vsaj moralo bi veljati, a na žalost ni tako), da izobraževalni sistem prenaša in podaja znanje – nikakor ne vzgaja (v določeni ideologiji) – bi moralo za državne medije veljati, da informirajo, ne vzgajajo (perejo možgane) gledalce v določenem svetovnem nazoru. Jasno je, da levica in desnica živita v svojih svetovih, da se njuni viri novic (na katere se obračajo in jim zaupajo) le malo prekrivajo in da po družbenih omrežjih večinoma razpravljata z enako mislečimi. To ni modus operandi za državno televizijo. Ta mora omogočiti obema stranema enakopravno zastopanje v programih in oddajah. Novinar, urednik ali direktor nikakor ne morejo reči, tega gosta ne bomo povabili, ker je njegov pogled preveč komunističen, desničarski, rasističen, pro-migrantski ali kaj drugega. Ne, to ne gre. Ker to ni zasebna televizija, ampak je država, kjer je v zakonu jasno napisano, da mora zagotoviti svetovnonazorski pluralizem. In ker novo vodstvo ta pluralizem omogoča (in ker je bilo izvoljeno po vseh zakonsko predvidenih postopkih in ima nova vlada zato zvezane roke), so napisali gverilsko novelo zakona, po kateri (če se uveljavi) bodo z enim zamahom obglavili povsem legitimno vodstvo in po obvodnih postopkih nastavili ljudi, ki so njihovi ideološki somišljeniki. Ti bodo na to program spet spravili tja, kjer je dolgo (vedno) bil – neuravnotežen na levo.

Za večino medijev velja, da so po dolgih desetletjih prepričali bralce, gledalce in poslušalce, da njihova blagovna znamka novinarstva ni le utelešenje plemenitega poklica, temveč poklica, ki si vedno prizadeva biti pošten in resnicoljuben. Toda prava zapuščina je, da so bili mediji vedno navijači in podaljšana propagandna roka levice. S tem seveda ni nič narobe, ko gre za medije v zasebni lasti. Je pa hudo narobe, ko gre za medije v državni lasti, ki smo jih prisiljeni plačevati ljudje različnih ideologij. In ker je temu tako, lahko domnevamo, da so skoraj vse novice prirejene, zmanipulirane, izmišljene ali so pretiravanje z namenom spodbujanja levičarske agende; gre za pravo travestijo dejstev. Tipičen primer za RTV Slovenija je poročanje o dveh ideološko si nasprotnih dogodkov: parade ponosa in pohoda za življenje.

Uveljavitev novele zakona o RTV bi pomenila: (prvič), monopol (nad vsebino in kadri) sedanje vladne politične garniture, ki bi ga druga politična (ideološka) opcija lahko razbila le z novim zakonom; (drugič), nepregledno favoriziranje določenih nevladnih organizacij, ki bi kadrovale v programski svet; (tretjič), politizacija javnega zavoda; (četrtič), uzurpacija RTV Slovenija s strani majhne skupine novinarjev in urednikov, ki so naklonjeni sedanji vladi; (petič), nadzor nad programskim svetom (in s tem nad vsebino) bo levica ohranila tudi takrat, ko je ne bo več na oblasti. To je le nekaj zadev, ki jih prinaša novela zakona in bi jih lahko uvrstili v kategorijo škandaloznih afer. Novinarji in uredniki, naj poudarim še enkrat, bi se morali zavedati, da so javni uslužbenci, ki morajo streči tako levim kot desnim. Predstavljajte si, da bi nek javni uslužbenec v upravni enoti zavrnil vlogo nekoga izključno zato, ker se ne strinja z njegovim političnim prepričanjem. Tega ne more, niti ne sme narediti, njegovo vlogo mora obravnavati z nevtralnega stališča in v skladu s pozitivno zakonodajo. Enako morajo ravnati na državni televiziji, drugače naj si službe poiščejo v zasebnih podjetjih, ki izdajajo medije. In pika.

Kdor uporabi le kanček zdrave pameti, to ve. Ve, da so danes najbolj glasni na Kolodvorski ulici prekaljeni levičarski aktivisti, ki odkrito simpatizirajo s socializmom, terorističnimi organizacijami na Bližnjem vzhodu, prezirajo Trumpa, demonizirajo vse, kar je na konservativnem ideološkem polu, zaničujejo vse, kar je slovenskega in poveličujejo multikulturalizacijo. In zdaj, ko je omogočeno, da slišimo še kak drug pogled o (z levice) prepovedanih sadežih, so ti ljudje, ki to omogočajo, krivi in po levičarski diktaturi jih tam ne bi smelo biti, ne bi sploh smeli obstajati. Ali se sploh zavedajo, da s takim ravnanjem zaničujejo svoje samospoštovanje? Da so sami šli v svoje rane, zdaj pa ne najdejo izhoda in prosijo za pomoč politiko? Da je njihovo govorjenje o depolitizaciji edina politizacija v tej zadevi? Očitno se ali ne zavedajo ali so pokvarjeni do obisti.

To so seveda moji razlogi in moje mnenje, zakaj bom v nedeljo na referendumu glasoval proti. Izhodišče mi je, da damo priložnost Whatmoughu, Urbaniji, Pirkoviču, Korenovi, Svetini, Plaskanovi in še nekaterim priložnost, da končajo mandat in pokažejo, da (ali) se da delati drugače in da se lahko zagotovi pluralizem svetovnih nazorov. Če tega zaupanja ne bodo upravičili, verjemite, da bom prvi, ki jih bo namočil v katran, posul s perjem in odnesel ven.

Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija (24. november 2022).

Pismo podpredsednici Evropske komisije in komisarki za vrednote Věri Jourovi v zvezi z napadi na medijsko hišo Nova24TV in vladnimi poskusi klasične cenzure vsebine na televiziji Nova24TV

Značke

Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, AKOS, Aleš Hojs, Boris Tomašič, cenzura, desnosredinska vlada, Evropska komisija, Evropska unija, Janez Janša, Jože Biščak, komisarka za vrednote in transparentnost, Levica, Nova24TV, robert golob, svoboda govora, Tatjana Bobnar, Ustava RS, Vinko Vasle, Vlada RS, Věra Jourová, človekove pravice

S kolegom in prijateljem Vinkom Vasletom, dolgoletnim novinarjem, urednikom, kolumnistom in pisateljem ter nekdanjim direktorjem Radia Slovenija, sva v zvezi z novimi napadi na Nova24TV spet pisala podpredsednici Evropske komisije in komisarki za vrednote Věri Jourovi.

Spodaj je najino pismo.

»Draga gospa Věra Jourová, podpredsednica Evropske komisije in komisarka za vrednote

V času desnosredinske vlade gospoda Janeza Janše ste bili zelo zaskrbljeni glede svobode medijev v Sloveniji. Skoraj ni minil mesec, da se ne bi oglasili in poudarili, kako pomembna je svoboda medijev za demokracije ter kako pomembna je zaščita novinarjev in medijev. Ker do vas očitno še vedno prihajajo zelo selektivne informacije o medijskem dogajanju v Sloveniji v času nove, leve vlade gospoda Roberta Goloba, se nekako čutiva dolžna, da vas obvestiva.

V petek, 4. novembra, so mediji objavili novico, da je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS) naložila medijski hiši Nova24TV, da mora umakniti del oddaje Kdo vam laže. Razlog naj bi bil »spodbujanje nasilja in sovraštva do skupine oseb ali člana take skupine na podlagi prepričanja, političnega ali drugega mnenja«. Gre za del, kjer je v kontaktno oddajo poklical neimenovani gledalec, ki je dejal: »Borba za Slovenijo se bo sedaj ponovila /…/. Tisti, ki imate orožje doma, ga ne predajte policiji. Tisti, ki ga nimamo, si ga bomo nabavili, da se obračunamo.« Voditelj je ugotavljal, da ima gledalec najbrž prav in je rekel: »Prišli so s krvjo na oblast, očitno bodo z oblasti samo na silo šli.«

Pustimo ob strani vsebino, s katero se lahko strinjamo ali ne. Enako velja za AKOS: lahko ima svoje mnenje, če meni, da je vsebina spodbujala nasilje in sovraštvo, ima vse možnosti, da poda ovadbo zoper vpletene. Skrb vzbujajoče pa je, da je AKOS kot državni organ, ki je del izvršilne veje oblasti, prevzel vlogo tožilstva in sodnika ter mediju naložil umik dela oddaje zasebne televizije. Poimenujmo to s pravo besedo: to je tipičen primer cenzure. In to v izvornem pomenu besede, ko nek državni organ, ki je del izvršilne veje oblasti, s pozicije moči prepove objavo ali zapleni publikacijo zasebnega izdajatelja. Ne samo to. To je ustrahovanje in omejevanje svobode medijev. Da je neka publikacija prepove ali da se nekemu mediju naloži umik vsebine, je pristojnost sodišča, ki mora najprej ugotoviti, ali je vsebina res spodbujala nasilje in sovraštvo. Nikakor tega ne more odločiti državni uradnik, se pravi politika. To, kar si je privoščil AKOS, je brutalen cenzorski napad državnega organa ne samo na svobodo govora, ampak tudi na zasebno televizijo Nova24TV in Ustavo Republike Slovenije.

Prav tako vas morava obvestiti, da so se isti dan neznanci znesli nad reportažnim avtomobilom istega medija. Upava, da se bodo organi pregona poškodovanja zasebne lastnine Nova24TV lotili z vso resnostjo, zadevo preiskali in storilce našli. Vi pa le pokličite notranjo ministrico Tatjano Bobnar, kot ste pred dobrim letom poklicali notranjega ministra Aleša Hojsa. To, da so neznanci uničevali lastnino zasebne konservativne televizije, je neposredna posledica izjav predsednika vlade, da bodo pregnali »mračne sile«. Neznanci so bili očitno spodbujeni in opogumljeni zaradi teh besed.

Spoštovana gospa Věra Jourová, malo se vendarle pozanimajte, kako je z medijsko svobodo v Sloveniji. Če nek državni organ opravlja vlogo cenzorja vsebin, to po najinem skromnem mnenju zagotovo ni svoboda, ampak življenje pod avtoritativno oblastjo.

Z odličnimi pozdravi,

Jože Biščak, predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in novinar

Vinko Vasle, kolumnist in nekdanji direktor nacionalnega radia (RTV Slovenija)

V Ljubljani, 5. novembra 2022«