Sodni proces v zadevi Škorčeva glosa na prvi stopnji končan: moja zaključna beseda v bran svobode govora

Značke

133. člen Kanzenskega zakonika SFRJ, Aleksander Škorc, Andraž Teršek, BabylonBee, Boris Vezjak, Branimir Štrukelj, Bruselj, CNN, demokracija, ECRI, EU, Evropska komisija, Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope, Evropska unija, Facebook, glosa, ilegalne migracije, IUS INFO, konservatizem, Matjaž Šiška, Metod Berlec, migracije, Nova desnica, Okrajno sodišče v Ljubljani, Radovan Cerjak, rasno sovraštvo, razpihovanje sovraštva, revija Demokracija, RTV Slovenija, satira, Saul Alinsky, SDS, sovražni govor, svoboda, svoboda govora, Tjaša Prošek, Tom Sunić, tožilstvo, Ursula von der Leyen, verbalni delikt, Zoran Janković

Na Okrajnem sodišču v Ljubljani se je danes zaključila obravnava v zadevi Škorčeva glosa. Z nekdanjim zunanjim sodelavcem Demokracije Aleksandrom Škorcem sva bila obsojena na pogojno kazen: Škorc je dobil pet mesecev zapora oziroma dve leti pogojno, jaz pol leta zapora oziroma dve leti pogojno. Že to, da sem jaz dobil večjo kazen kot avtor zapisa, kaže, da je bil sam proces zaradi satiričnega zapisa politično in ideološko motiviran. Glavni tarči pogroma sta bili revija Demokracija in stranka SDS (solastnica revije), ki imata jasen odklonilen odnos do ilegalnih migracij.

Tukaj je moja zaključna beseda (sklepni zagovor).

»Spoštovani gospod sodnik, tožilstvo, moj odvetnik gospod Cerjak, gospod Škorc,

sredi decembra 2020, na vrhuncu medijskega pogroma zoper revijo Demokracija, gospoda Škorca in mene, sem napisal komentar. »Hvaležen Bogu za to, kar se je zgodilo,« je bil naslov. Zapisal sem, da sem hvaležen Bogu, da sem videl in doživel to, kar živemu človeku ne bi verjel, da je sploh mogoče. Potem so prišle ovadbe. Potem je policija potrkala na moja domača vrata. Potem je prišla obtožnica. Potem se je začelo sojenje, ki se danes končuje.

Rad bi izrazil začudenje nad dvema zadevama. Prva je, da je vse skupaj sploh prišlo tako daleč. Iskreno sem mislil, da naju tožilstvo ne bo preganjalo. Ampak tak manjši pogrom sem že doživel. Gospod Branimir Štrukelj me je civilno tožil, ker sem v nekem komentarju zapisal, da bi sindikaliste kar popipsal. Seveda je bila to metafora, nikakor ni bilo mišljeno, da bi vzel zares ogromno pločevinko pipsa in šel nad gospoda Štruklja. Tudi gospod Škorc se je igral z besedami, kar je za rubriko, za katero je pisal, nuja (ni pa seveda pravilo). In že takrat je bilo jasno, da gre za gloso, ki je bila kot taka tudi jasno označena. Ampak ostalo je tako, kot se je začelo. Kot se spomnim, je bil Škorčev zapis najprej objavljen na družbenem omrežju Twitter. In če se prav spomnim, ga je objavil eden od zaposlenih na RTV Slovenija. Določeni deli so bili podčrtani z rdečo, ta objava se je potem širila z bliskovito naglico. Seveda ni nihče napisal, v kateri rubriki revije je bilo to objavljeno. To me je spomnilo na primer čez lužo, ko je neka spletna stran objavila, da voditelji CNN na namesto teleprompterja uporabljajo boben iz pralnega stroja. Kar je sledilo, je bilo komično. Cela vrsta spletnih strani, ki se ukvarjajo s preverjanjem dejstev, je informacijo označila za napačno. Oglasil se je celo Facebook, ki je spletni strani zagrozil z blokado. Kasneje so se opravičili, češ da bi morali vedeti, da je informacijo objavila satirična spletna stran BabylonBee. V mojem primeru se je zgodilo naslednje: še preden sem utegnil pojasniti, da je to glosa, da je to peti del neke celote, je bila kepa gonje že na pol brega, velika toliko, da se je ni dalo več ustaviti. To je bil pogrom kot iz učbenika Saula Alinskega.

Druga zadeva, ki me čudi, je odnos medijev do zadeve. Glede na to, koliko se je o tem pisalo, je skrajno nenavadno, da sojenje nobenega ne zanima. Niti na eni obravnavi ni bilo medija, pa toliko so imeli takrat za povedati, dobesedno v živo so se javljali. Nimam druge razlage kot te, da je bila revija Demokracija orodje političnega boja proti desnosredinski opciji, ki je takrat vodila vlado. Še posebej, ker je SDS solastnica medija. In to se je ves čas ponavljalo. Tudi predlagane priče tožilstva, ki so vložile ovadbe, so bile po mojem vedenju bodisi aktivno vključene v protivladne proteste bodisi so proteste javno podpirale. Ene od teh ni bilo, ker smo se strinjali, da ni nujno da zaslišimo vse. Govorim o ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću, ki je nekoč že tožil satirika – karikaturista Mikija Mustra.

Res si nikoli nisem mislil, da bom v samostojni Sloveniji, ki je vsaj na deklarativni ravni svobodna in demokratična država, ki priznava temeljne človekove pravice in svoboščine, med katerimi je svoboda govora na prvem mestu, doživel, da oblast oziroma država preganja ljudi zaradi zapisanih mnenj in stališč, še posebej, če gre za gloso, mestoma zabavno, mestoma cinično in do dogajanj v družbi kritično novinarsko zvrst, ki ima posebno obliko in metodo izražanja. Ne samo to. Inkriminirana glosa gospoda Škorca je bila objavljena na straneh v reviji, ki so temu namenjene in je bila jasno označena kot glosa. Kot tako so jo prepoznali naši bralci, kot tako so jo navajeni brati, kar potrjujejo tudi rezultati raziskave zadovoljstva med bralci revije Demokracija.

Na kratko o Škorčevi glosi. Če preberete Presežke, boste videli, da se loteva aktualnih odprtih vprašanj. In glosa je odziv na neukrepanje takratne vlade glede ilegalnih migracij: če vlada to ne more urediti, bo pač Bog, ki bo obračunal z vsemi slabimi ljudmi. In gospod Škorc je to napisal v jeziki in stilu, ki je zanj značilen. Kot takega ga naši redni bralci poznajo, za razliko od prič tožilstva, ki vsi po vrsti niso redni bralci. Jaz povsem verjamem, da je zapis koga zmotil, mogoče se mu je zdel neokusen, ampak ljudje različno razmišljamo, imamo različna mnenja in stališča, ljudje različne stvari različno dojemamo. In to je za družbo dobro. Predstavljate si družbo, kjer bi vsi ljudje o isti stvari enako razmišljali in jo dojemali. Kako bi imenovali to družbo ali državo? Jaz ne bi želel živeti v taki družbi, te uniformnosti bi me bilo resnično strah. To, da je Škorčeva glosa koga šokirala, vznemirila, mogoče celo užalila, to je v samem središču ustavnopravnega varstva svobode govora. O tem pogosto piše na IUS INFO, denimo, ustavni pravnik dr. Teršek. »Ne zato,« pravi dr. Teršek, »ker bi bilo takšno izražanje dobro, ampak zato, ker je v jedru ustavnopravnega varstva svobode izražanja prav takšno – žaljivo, vznemirjajoče in šokantno – izražanje.« To je bistvo. In danes se nekoga preganja samo zato, ker se je nekomu nekaj zazdelo, da bi to lahko bil tako imenovani sovražni govor.

Na kratko o pričah, ki so bile zaslišane. Gospa ali gospodična Prošek, ki je trdila, da to ni glosa, a hkrati ni znala definirati novinarske zvrsti, in je dejala, da Demokracije ne jemlje resno, ker to zanjo ni resen medij, saj je strankarska tiskovina, se je počutila ogroženo zaradi besedne zveze »božja kazen«, čeprav je samo nekaj sekund kasneje izjavila, da je ta besedna zveza ni prestrašila. Gospod Matjaž Šiška se je počutil užaljenega, a hkrati vse tiste, ki verjamejo v poslednjo sodbo, označil za skrajneže. Za ti dve priči obstaja zelo velika verjetnost, da zapisa sploh ne bi nikoli opazili, če o tem ne bi pisali na družbenih omrežjih. Jasno je, da nista redna bralca, pravzaprav sploh nista bralca, revije Demokracija, saj ne poznata ne ustroja, ne rubrik revije. Iz njunih pričevanj je bilo razvidno samo to, da sta bila užaljena in zgrožena.

Dr. Vezjak je bil malo bolj artikuliran, ampak tudi on pozna Demokracijo samo s spleta in ne morem se z njim strinjati, da Škorčev zapis ni glosa. Kakšno pa je njegovo sklepanje, se je videlo, ko je Demokraciji očital, da je izdala knjigo Posmrtno poročilo dr. Toma Sunića in ga tudi na pogovornem večeru tisti dan gostila. Po Vezjakovo naj bi bil ekstremist. In na koncu je dr. Vezjak dodal, da je očitno tak profil tudi profil bralcev Demokracije. Kar prepovedal bi in preganjal vse bralce Demokracije, ali kaj?

Dr. Tom Sunić je nekdanji diplomat, akademik, predavatelj na uglednih univerzah po svetu, njegova družina je bila v nekdanji državi obsojena po 133. členu. Vezjaka moti predvsem to, da je predstavnik Nove desnice in oster nasprotnik migracij. Je to nelegitimno mnenje? Je dokaz, da je Demokracija gostila Sunića, dokaz, da Demokracija razpihuje rasno sovraštvo? Ali je bolj verjetno, ker na Demokraciji zastopamo konservativni (desni) svetovni nazor, je Demokracija avtomatično kriva?

V vsakem trenutku zgodovine so obstajala stališča, ki so bila označena za družbo nevarna. In tako je očitno tudi sedanje mnenje tožilstva glede glose gospoda Škorca. A v vsakem trenutku zgodovine so obstajali ljudje, predvsem v akademskih in medijskih krogih, ki so stali pokončno in branili svoja stališča. Ne glede na spore in simpatije, je bila svoboda govora vedno tisti vzgon, ki je gnal naprej, da smo kot človeštvo šli v znanju tako daleč, kot še nikoli prej. Žal ugotavljam, da sva s Škorcem postala žrtvi novega koncepta, ki ne ogroža le človeško bit in svobodo govora, ampak tudi svobodo nasploh. Drago tožilstvo, opažam, da ste pripravljeni iti zelo daleč, da bi ugodili zahtevam tistih, ki želijo to uničiti.

Mene skrbi nekaj drugega, tega, ker se v Bruslju že pripravlja nekaj zlohotnega in da bodo to morale sprejeti vse države članice, implementirati v svoje kazenske zakonike. Dve leti nazaj je ECRI (Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope) objavila nekaj poročil, tudi za Slovenijo. In tam je bila, kakopak, omenjena tudi Demokracija. Poročilo je bilo enostransko, ker se je sklicevalo samo na slovenske organizacije in združenja, ki so nasprotnega svetovnega nazora kot je revija Demokracija. Ampak, dobro, to sploh ni bilo moteče. Veste, kaj so tudi zapisali? Zgražali so se nad slovenskim 297. členom kazenskega zakonika, češ da ne omogoča dovolj obsodb. V poročilu je bilo tudi obžalovanje, da se je Slovenija po osamosvojitvi odpovedala 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ, saj bi bilo s tisto formulacijo »verbalnega delikta« preganjanje sovražnega govora lažje. S kolegom Vasletom sva se takrat odzvala na to pismo in jih povprašala, če sploh vedo, kaj so zapisali.

Kot je čas tekel naprej, je Evropska komisija s predsednico Ursulo von der Leyen v začetku decembra lani začela s pripravami na sprejem razširjenega seznama ´zločinov EU´ oziroma ´zločinov proti EU´. Čeprav se seznam šele oblikuje in ni dokončen, je že zdaj jasno, da bo tako imenovani ´sovražni govor´, kamor bo spadalo tudi nasprotovanje migracijam, ki se jih dotika Škorčeva glosa,  opredeljeno kot »posebej hudo kaznivo dejanje«, ki spodkopava vrednote EU. Hvala Bogu, da postopek sprejema ni tako enostaven in da bo na koncu odločal Svet EU, kjer bo potrebno popolno soglasje vlad držav članic. Ampak že sam namen je strašljiv, saj se predlaga sprejem dela kazenske zakonodaje, ki bi bil za članice obvezujoč. Že danes se dogaja, da v Nemčiji h kritikom migracij vdirajo specialne policijske enote, da na Nizozemskem kritike obravnavajo protiteroristične agencije. Si morate misliti, protiteroristične? Že v primeru Škorčeve glose je policija (po katerem navodilu, tega ne vem) februarja lani istočasno potrkala na vrata domov meni, gospodu Škorcu in takrat tudi mojemu namestniku Metodu Berlecu, kot da bi bili glavni dilerji z drogo. Naključje? Težko verjamem. Kakšna je verjetnost, da bi bili tisto popoldne vsi trije osumljeni doma? To je bilo organizirano zastraševanje.

Imam sicer še več pripomb na tožilstvu, a na srce bi jim rad za zaključek položil eno stvar. Ker sem bil takrat direktor Novih obzorij, je iz policije prišel zahtevek o številu naročnikov, o prodani nakladi. To sem posredoval, a jasno označil kot poslovno skrivnost. Tega tožilstvo ni upoštevalo in v obtožnici to javno objavilo. Naj bo tožilstvo v prihodnje s takimi zadevami, ko zasebno podjetje nekaj označi za poslovno skrivnost, bolj previdno. Ne vem, kakšna škoda je nastala.

Na koncu naj ponovim še enkrat. Ne počutim se krivega in to gloso bi še enkrat objavil.«

O procesu so poročali tudi tuji mediji.

Jutri bomo vsi idioti ali kako migracije iz Afrike in Bližnjega vzhoda povzročajo hitro nižanje inteligenčnega kvocienta na stari celini

Značke

Afrika, CNN, Edward Dutton, Forbes, inteligenca, IQ, kanal Arte, migracije, migranti, Somalija, zahodna civilizacija

Konec maja sem pisal o Hassanu Dhgeyu Himiyeju, ki je na Švedsko prišel, da obogati skandinavsko kulturo. Je oče devetih otrok, v Filipstad je prišel iz Somalije. Kar je pomembno. Povprečni IQ v Somaliji je približno 68. Politično korektnim se je številka zdela rasistična in skrajno pretiravanje. No, zadnje študije kažejo, da je IQ Somalijcev še nižji, kot se je zdelo, neimenovan 61-letni zdravnik celo pravi: »Samo navajam dejstva. Če pogledate raziskave, ki so jih opravili Tatu Vanhanen in drugi, je IQ v Somaliji okoli 70. Opažam le, da na Švedskem človek z IQ okoli 70 velja za rahlo duševno prizadetega.« Tak uvod je pomemben za spodnjo zgodbo. Kot vse kaže, bomo Evropejci do konca stoletja postali celina idiotov.

Leta 2018 je francosko-nemški televizijski kanal Arte predvajal dokumentarni film z naslovom ´Bomo jutri vsi idioti?´ (film je imel v angleški različici naslov ´Možgani v nevarnosti´). Angleški raziskovalec Edward Dutton je v njem predstavil svoja desetletja dolga opažanja in dokumentiranja, kako se povprečna inteligenca v zahodnih državah zmanjšuje, še posebej v skandinavskih. Spletna revija Slate je zapisala, da bi moral film vzbuditi skrb, a je šel mimo precej neopazno. Ampak ker danes velja, da je IQ konstrukt v rokah rasistov, se vsi v velikem loku izogibajo razprav o inteligenci in kaj jo pogojuje. Če kdo o tem kaj napiše, je izpostavljen javnemu blatenju, tako kot ameriški analitik Jason Richwine. No, nekateri mainstream mediji, ki so sicer pritrdili raziskavam, da se povprečen IQ v zahodnih državah zmanjšuje, so navajali povsem druge vzroke.

Revija Forbes je tako pisala, da zmanjševanje povprečnega IQ nima povezave z genetiko in priseljevanjem. Po njihovo naj bi bila kriva nova tehnologija. Na globalni televiziji CNN so menili, da je padec povprečnega IQ v razvitih državah povezan z »okoljskimi dejavniki«. Toliko o tem politično korektni  mainstream. Malo bolj podrobna analiza pokaže, da sta glavna vzroka za zmanjševanje IQ v zahodnih državah (predvsem v Franciji, Nemčiji, Veliki Britanijo, skandinavskih državah in državah Beneluxa) priseljevanje (povezava z genetiko) in prilagajanje izobraževalnega sistema sposobnostim »novih državljanov«.

Čeprav danes ni »modno« in je celo nevarno reči (takoj si obtožen rasizma, ker je merjenje IQ narejeno po meri razvitih držav), da je IQ genetsko pogojen, tudi znanstveniki priznavajo, da na človekov IQ najbolj vplivajo genetski dejavniki. Genetiki so celo identificirali določene gene, ki imajo vlogo pri določanju inteligence. Kljub nespornim dokazom (denimo, otroci tretje generacije priseljencev imajo enako nizek IQ kot prva generacija priseljencev) se politično korektni in pospeševalci mešanja kultur zatekajo k metafizičnim odgovorom.

Povprečen IQ je v zahodnih državah naraščal do sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Nato se je trend obrnil. Od takrat naprej do danes so v zahodne države pljusknili trije veliki migracijski vali. Švedska (povprečen IQ okoli 100) je dober primer (GRAF): prvi val je bil na prelomu šestdesetih v sedemdeseta leta (iz Balkana, kjer se IQ giblje med 90 in 93), drugi val je bil v devetdesetih letih iz muslimanskih držav (povprečen IQ med 80 in 85), zadnji val, ki še traja, se je začel konec prvega desetletja tega tisočletja, in to iz Afrike (IQ pod 75). Podobno je bilo z Nemčijo in Francijo, vendar s to razliko, da je prvi val v Nemčijo prinesel največ Turkov (povprečen IQ je 90), Francijo pa iz držav, kjer so imeli kolonije (povprečen IQ med 80 in 85).

Ker se je rodnost avtohtonih prebivalcev zmanjševala, priseljeniške skupine iz Bližnjega vzhoda in Afrike pa se razmnožujejo hitreje kot beli Evropejci (primer Hassana na začetku zapisa), se zniža tudi povprečen IQ. Kdor obvlada osnovne matematične operacije, bo razumel, za druge pa konkreten primer. Denimo, da je bilo leta 1970 v razredu 9 otrok avtohtonih prebivalcev (IQ je 100) in eden iz Bližnjega vzhoda (IQ 85). Povprečen IQ (9 x 100 plus 1 x 85 deljeno z 10) je torej 98,5. Konec tisočletja je bilo v razredu samo še 6 avtohtonih otrok, trije iz Bližnjega vzhoda in eden iz Somalije. Povprečen IQ (6 x 100 plus 3 x 85 plus 1 x 70 deljeno z 10) je 92,5. Danes so v razredu večinoma otroci priseljencev: 2 avtohtona, 5 iz Bližnjega vzhoda in trije Afričani. Povprečen IQ (2 x 100 plus 5 x 85 plus 3 x 70 deljeno z 10) je zdaj 83,5. Seveda, gre za poenostavljeno pretiravanje, ki je namenjeno zgolj ponazoritvi. Toda ob taki hitrosti priseljevanja in nižanja povprečnega (nacionalnega) IQ, bodo Skandinavci prvi v Evropi postali povprečni idioti.

Čeprav je IQ genetsko pogojen in je za njegovo spremembo potrebnih več stoletij, delno vpliva tudi izobraževalni sistem, saj se šole spreminjajo iz poučevanja naravoslovnih (akademskih) predmetov v učilnice uvajanja socialnih politik.

Realnega ocenjevanja znanja ni več, ocene so danes skoraj brez pomena. Veliko pomembnejše je, da je otrok danes socialno čuteč in sprejemljiv za »različnost«, kot da obvlada zapletene operacije v matematiki, fiziki ali kemiji (matematika je prilagojena priseljencem). Zato je inteligenca v današnjem času nižja kot v preteklosti in še vedno upada.

Nad padcem inteligence oziroma padanjem povprečnega IQ so seveda najbolj navdušeni levičarji, ki si nadejajo, da bodo zmagovali na volitvah. Zakaj? Demokracija je sistem, kjer na volitvah zmaga večina. Priseljenci z nižjim IQ, ki pridejo v države z višjim IQ, bodo vedno glasovali kratkoročno, da bi kar najhitreje zadovoljili lastne interese (samo seznam dobitnikov neprofitnih stanovanj v Mestni občini Ljubljana je treba pogledati). Slednje so običajno levičarske ideje, medtem ko staroselci ponavadi gledajo bolj dolgoročno, bolj pazijo, kako ravnati z bogastvom in politikami zadolževanja. Nizek IQ torej hromi dolgoročni razvoj in blaginjo države ter daje prednost uresničevanju kratkoročnih koristi (npr. velike socialne pomoči). Ta proces je v zadnjih letih z velikim številom migrantov z nizkim IQ začel rasti eksponentno, države so se že začele destabilizirati. Zdi se, da je bližajoča se kriza, za katero ekonomist Janez Šušteršič pravi, da bo strukturna, posledica ravno teh procesov: običajno se spremembe najprej pokažejo v gospodarstvu, nato so politične, sledi ekstremno obdobje – krvavega spopada.

Se je sploh mogoče izogniti vojni civilizacij na evropskih tleh? Možnosti je vsako leto manj, smo na dobri poti, da z eksperimentom (spolne, rasne in druge kvote imajo prednost pred meritokracijo) povsem ohromimo razvoj in uničimo prihodnost naših otrok. Ko se bo to zgodilo, bo izgubljena največja civilizacija, kar jih je obstajalo v zgodovini človeštva. Pomagati pomoči potrebnim in spravljati revnejše narode umetno (ne po naravni poti) na višjo raven, ki jo najbrž sploh ne razumejo dobro, je mogoče socialno pravično in sočutno, zagotovo pa ni modro, saj ogroža blaginjo avtohtonih prebivalcev stare celine. Rešitev je najbrž precej radikalna in za današnji čas nepredstavljiva, toda treba se bo odločiti, ker se čas izteka.

Za konec še misel na začetku omenjenega Edwarda Duttona, profesorja evolucijske psihologije:

»Pričakujem, da se bo inteligenca povezala s konservativizmom, in to se že dogaja. Zdi se, da je generacija Z, vaša generacija, po več lastnostih vse bolj prava in konservativna. Na Zahodu že vidite to polarizacijo med desnico in levico, ki je na vzhodu nikoli niste imeli. Posledično bo družba razpadla in dobili bomo območja, ki se gentrificirajo (na nekatera se selijo ljudje, ki so inteligentni). 

Nahajamo se v zimi civilizacije. Zima vedno prinese iste stvari – feminizem, multikulturalizem, upadanje inteligence, propad spolnega moralizma in razpad patriarhata. Zahodnoevropski akademski prostor prevzamejo levičarske ideje. Ne verjamejo v resnico, ampak v določene moralne temelje, ki so pomembnejše od resnice. Po drugi strani obstaja v vzhodni Evropi še vedno skrb za resnico. Civilizacija se bo najverjetneje ohranila v Vzhodni Evropi.«

Preberite še:

»Jedli boste hrošče in srečni boste!« V Walesu šolarje v okviru pilotnega projekta hranijo z mokastimi črvi in črički

Štiridnevni delovni teden po formuli 100/80/100 za telebane: česa tovariši ne razumejo in pri kateri spremenljivki v formuli so v zmoti

Politična korektnost gre do bizarnih skrajnosti: nemška moška nogometna reprezentanca v ženskih dresih

Golobova vlada in primitivna ekonomija prebujene levice: zakaj načrti leve koalicije ne morejo delovati in bodo (po povzročitvi velike škode) zagotovo klavrno končali

Julia Weiss: WEF in Schwab želita s sintetično biologijo in nevtrotehnologijo ljudem odvzeti človeškost in človečnost, odvzeti jim želita dušo

Socialističnim eksperimentom s stanovanji, ki jih napoveduje Luka Mesec, so se odrekli celo azijski komunistični revolucionarji in Skandinavci (ki jih ima Golobova vlada za vzor)

Alternativna dejstva medijskega in agencijskega mainstreama

Značke

ABC, alternativna dejstva, CNN, Delo, Donald Trump, Gallup, Hillary Clinton, IBD Tracking, javno mnenje, Monmouth, NBC, Public Policy Polling, Rasmussen Reports, raziskave, volitve, ZDA

Ameriški predsednik Donald Trump je ponedeljkovo jutro začel z dvema ostrima tvitoma, ki sta namenjena ponarejenim javnomnenjskim raziskavam in medijem, ki jih nekritično povzemajo (tukaj in tukaj). In ima prav. Mediji (ne samo ameriški) se sklicujejo na raziskave, ki so novemu ameriškemu predsedniku izrazito nenaklonjene. Tako je denimo Delo poročalo: »Ankete organizacije Gallup kažejo, da se večina javnosti ne strinja s Trumpovimi odločitvami, 55 odstotkov vprašanih se ne strinja s prepovedjo vstopa beguncem in državljanom sedmih držav, 60 odstotkov jih nasprotuje gradnji zidu na meji z Mehiko. To je podobno splošnemu razpoloženju, saj kar 52 odstotkov ne odobrava načina, kako Trump vodi državo. To je svojevrsten rekord, saj je v samo osmih dneh večina vprašanih postala nezadovoljna z delom vrha države. Še bolj presenetljivo je, da bi po merjenju ustanove Public Policy Polling že 40 odstotkov vprašanih podprlo odstavitev Trumpa, 52 odstotkov pa si je zaželelo, da bi državo spet vodil Barack Obama.«

Delo se torej sklicuje na organizacijo Gallup in ustanovo Public Policy Polling (PPP). Gre za raziskovalni družbi, ki sta v napovedih rezultatov volitev za predsednika popolnoma zgrešili. Gallup se je odrezal takole, Public Policy Polling pa takole. Podobno je z drugimi raziskavami, ki so jih opravile največje agencije in medijske hiše. Od enajstih največjih je pravilen rezultat (zmago Trumpa) napovedala ena sama – raziskovalna družba Rasmussen Report. Pravilno je napovedala, da bo po elektorskih glasovih zmagal Donald Trump, pravilno je napovedala, da bo glede na vse glasove volivcev zmagala Hillary Clinton. In najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da so tudi zadnje dni rezultati družbe Rasmussen Reports diametralno nasprotni rezultatom drugih družb, ki merijo utrip javnega mnenja (o tem se že pisal tukaj).

Torej, če želite vedeti, kaj si Američani resnici mislijo o Trumpu in ukrepih njegove administracije, povsem ignorirajte raziskave Gallupa, Public Policy Polling, IBD Trackinga, Monmoutha, CNN, NBC, ABC in tudi Foxa. Glede na izkušnje zadnjih mesecev so trenutno najbolj verodostojne raziskave družbe Rasmussen Reports.

7 zmot štaba in podpornikov Hillary Clinton

Značke

ameriške predsedniške volitve, Axel Kaiser, Barack Obama, Chris Kyle, CNN, Donald Trump, Hillary Clinton, Inštitut Edison Research, latinoameričani, Oraclum, Politika, rasizem, revni, revščina;, Taya Kyle, temnopolti, volitve, ZDA, ženske, črnci

To ne bo moj pogled, zakaj je zmagal Donald Trump (zakaj bi ga volil, sem že pisal), ampak bolj pogled, zakaj je izgubila Clintonova. Njen štab je naredil cel kup napak, izkazalo se je, da sploh ne pozna nove stvarnosti, izhajal je iz napačnih predpostavk, kar je pripeljalo do usodnih zmot. Naštel jih bom sedem, ki se mi zdijo pomembne, bilo pa jih je mnogo več. Pravzaprav je čudno, da se ob podpori takih medijskih in marketinških strokovnjakov, kot jih je imela Clintonova, pride do tako napačnih zaključkov. Nekaj je: Clintonova se je zanašala na celoten medijski aparat, vključno z agencijami za merjenje javnega mnenja, Trump pa na občutke in zdravo pamet. Zato mi tudi ni bilo mar za rezultate vzporednih volitev Inštituta Edison Research (ali vzporednih volitev CNN), ki so mogoče v nasprotju s spodaj zapisanim. Ampak saj veste, kako so se guruji raziskav javnega mnenja opekli pri napovedih Brexita. Takrat so se sicer opravičevali, da gre za manjši eksces, manjšo napako, ki se ne bo ponovila. Za mašo so dajali, da se njihove napovedi uresničijo pri ameriških predsedniških volitvah, da bi bile njihove napovedi vsaj v okviru statistične napake. Skoraj vse agencije za raziskavo javnega mnenja so napovedovale zanesljivo zmago Clintonove in vse pogorele. Odstopanja so bila prevelika, da bi še lahko govorili o naključju. Zato tudi Inštitutu Edison Research ne verjamem. Zmote sem opisal na podlagi spoznanj, do katerih sem prišel po več kot enoletnem spremljanju ameriških volitev na internetu, predvsem po družbenim omrežjih. Da je to edini pravi način raziskovanja javnega mnenja v prihodnosti (potreben bo še samo zanesljiv algoritem, ki bo na novo določil in izbral reprezentativni vzorec v medmrežju), je dokazalo londonsko podjetje Oraclum, ki je z zajemanjem podatkov na spletu v kombinaciji z osebnimi napovedmi izbranih oseb (ki pa niso imele take teže) in uporabo inovativnih modelov dan pred volitvami napovedalo zanesljivo zmago Trumpa. Pri rezultatih za Trumpa (po zdaj znanih uradnih rezultatih volitev) so zgrešili za 1,1 odstotka oziroma za 0,01-odstotne točke, raziskave s konvencionalnimi metodami pa niso zgrešile samo za več kot 30 odstotkov pri napovedi števila elektorskih glasov (pri Trumpu po nekaterih anketah tudi za več kot 80 elektorskih glasov), ampak se je mainstreamovskim agencijam zgodilo tisto, kar se jim ne bi smelo nikoli – napačno so napovedale zmagovalca.

Zmota številka 1: Ženske morajo na volišča

Ena od velikih zmot je bilo prepričanje, da so ženske v veliki večini naklonjene Hillary Clinton, zato jih je treba prepričati, da gredo na volitve. Donald Trump naj bi namreč v svojih nastopih poniževal in žalil ženske, celo republikanske ženske so dejavno lobirale, da bi predsednica ZDA postala Trumpova tekmica Hillary Clinton. Zaključek štaba Clintonove je bil preprost: na volišča spraviti ženske in bomo na pol poti v Belo hišo.

Napaka. Velika napaka.

Hillary Clinton je vse prej kot tipična (povprečna) ameriška ženske. Je naduta, vzvišena, lažniva, predvsem pa tiste, ki bi morale zanjo glasovati, nikoli niso bile elita. Dobro vedo, kdo je. Bila je dobro plačana odvetnica in zunanja ministrica, torej daleč nad povprečno Američanko iz delavskega razreda, kmetije, manjšega podjetja ali običajne pisarne. Te ženske je s podporo raznim aktivistkam in feministkam, ki jih večinoma plačujejo davkoplačevalci in med povprečnimi Američani osovraženi George Soros, nenehno žalila. Clintonova je jasno sporočila, da so zanjo ženske, ki se iz dneva v dan borijo za delo, kako bodo nahranile družino, kje bodo dobile denar za plačilo položnic in kako bodo omogočile otroku izobrazbo, preprosto manjvredne. Če bi vse ameriške ženske šle na volišča, bi bil poraz Clintonove še bolj prepričljiv.

Trump po drugi strani zna ceniti običajno ameriško žensko, zato sploh ne čudi, da so se v predvolilni kampanji množično pridruževale njegovim skupinam na družbenih omrežjih (Women for Trump, Women 4 Trump, Black Women for Trump, Ladies for Trump in podobno), se med seboj pogovarjale kot sebi enakimi in na volitvah volile za Trumpa.

Zmota številka 2: Latinosi so za Clintonovo

Predvidevalo se je, da bodo Latinoameričani množično volili Clintonovo, ker je Trump v svojih nastopih poudarjal boj proti priseljevanju, napovedoval zaostritev imigracijskih pravil in postavitev zidu na meji z Mehiko. Večkrat naj bi bil tudi žaljiv do Mehičanov, ki jih je označil celo za kriminalce in posiljevalce. Ko so latinosi množično predčasno volili, so mediji poročali, da je to slab signal za Trumpa. Podporo latinosov je Clintonova vzela za samoumevno.

Napaka. Velika napaka.

Latinosi niso bili tako množično proti Trumpu, kot je poročal medijski mainstream. Izjave latinoameriških aktivistov (plačanih z davkoplačevalskim denarjem) in sluzastih pop zvezdnic o podpori Clintonovi pač ni večinsko mnenje latinosov. Povprečen latinos je volil Trumpa, ker je obljubil, da bo pregnal njihove ilegalne sonarodnjake. Slednji so namreč običajnim latinoameričanom odžirali posel in delo, pri tem pa niso plačevali davkov. Latinosom, ki v ZDA legalno živijo in delajo, bi Trumpovi ukrepi z zaostritvijo imigracijskih pravil in postavitvijo zidu kvečjemu koristili. Tisti, ki legalno živijo, so slabša delovna mesta (gradbeniki, manjši prevozniki, služkinje, varuške) že pred leti ali desetletji prevzeli belim domačinom. Za njih in njihove družine v boju za preživetje beli človek, ki ga je poosebljal Trump, sploh ne predstavlja več nevarnosti, ampak nezakonito priseljeni Mehičani in muslimanski migranti, ki jih je podpirala Clintonova.

Zmota številka 3: Efekt Chrisa Kyla

Efekt Chrisa Kyla, o katerem so pisali predvsem lokalni in regionalni mediji na jugu ZDA in ameriškem srednjem zahodu (na slednjem je Trump, čeprav gre za tradicionalne demokratske trdnjave, tudi zmagoval), je medijski mainstream spregledal. Takoj, ko je Clintonova leta 2015 napovedala kandidaturo, so se mediji od Arizone do Alabame razpisali o zaničujočem odnosu Obamine administracije, katere del je bila Clintonova, do Kyla. Celo njegova vdova Taya Kyle je izjavila, naj ZDA obvaruje Bog, če bo izvoljena Hillary Clinton. Temu štab Clintonove sploh ni pripisal posebne pozornosti, češ gre za zagovornike orožja, militantneže in nestrpneže, ter da se z njimi ne bo ukvarjala.

Napaka. Velika napaka.

Chris Kyle je ameriška legenda, najbolj smrtonosen ostrostrelec v ameriški vojaški zgodovini, ki je rešil življenje številnim ameriškim vojakom na Bližnjem vzhodu. Pogrebni sprevod (pod streli neprištevnega veterana je umrl 2. februarja 2013) je prevozil več kot 300 kilometrov dolgo pot (ob poti se je zbralo na deset tisoče Američanov), kar se je mnogim američanom globoko vtisnilo v spomin. Takrat je ameriški predsednik Barack Obama s Clintonovo naredil za povprečnega Američana eno najbolj nagnusnih dejanj v zgodovini ameriških predsednikov. Smrt junaka, ki so ga častili vojaški veterani, vojaki, policisti, gasilci, številni člani NRA in običajni ljudje, je povsem ignoriral. Nič kolikokrat so ob podobnih smrti ljudi, kot je bil Kyle (ima 160 potrjenih ubojev, nepotrjenih pa vsaj 100 več), zastavo pred Belo hišo spustili na pol droga, Obama pa je ni. Celo več. Ljudje so se spomnili, da je ob smrti zvezdnice Whitney Houston, odvisnice od drog, ki so jo nažrto z mamili našli v kadi hotela na Beverly Hillsu, zastavo spustil na pol droga. Poklonil se je narkomanki, ameriškemu heroju ne. Tega Obamini administraciji, katere del je bila Clintonova, niso nikoli odpustili.

Zmota številka 4: Predsedniške volitve se dobijo na soočenjih

V ZDA in tudi v Evropi je prevladujoče mnenje, da so odločilna soočenja kandidatov na televiziji. Torej, da je televizija tako močan medij, da z njo dobiš volitve.

Napaka. Velika napaka.

Televizijska soočenja so bila pomembna mogoče do volitev 2012, letos nič več. Čeprav so mediji poročali, analitiki pa modrovali, da je vse tri debate dobila Clintonova, je pogled na družbena omrežja pokazal, da je slika ravno obratna.

Že ob zadnji izvolitvi Obame pred štirimi leti so odlični marketinški strokovnjaki ameriških multinacionalk zaznali, da so medij prihodnosti družbena omrežja, se pravi dogajanje na internetu in pametnih telefonih. Od takrat naprej se je oglaševalski denar začel seliti na internet, danes je v ZDA v oglaševalskem kolaču že več denarja namenjenega za internet (in mobilne naprave) kot pa za televizijo. Temu fenomenu Clintonova, ki se je zanašala na tradicionalne tiskane in elektronske medije, ni sledila, Trump pač. Za ljudi, ki komunicirajo prek spletnih omrežij, so namreč informacije, ki jih delijo njihovi virtualni prijatelji, bolj verodostojne, kot pa informacije velikih televizijskih hiš ali časopisov. Prijatelju, čeprav virtualnemu, namreč bolj verjameš in zaupaš, kot pa časopisnemu piscu ali televizijski voditeljici, ki te povrh vsega, če skušaš z njo vzpostaviti kontakt in komunicirati prek družbenega omrežja, povsem ignorira, češ z rajo se pač ne bom pogovarjala. So tudi izjeme. Denimo Tomi Lahren, mlada zvezdniška in čedna svetlolasa televizijska voditeljica, ki prek Twitterja in Facebooka, kolikor je pač mogoče, komunicira s povsem običajnimi ljudmi. Lahrenova je konservativka, ki je jasno podprla Trumpa.

Zmota številka 5: Črnci so za Clintonovo

Prevladujoče je bilo mnenje, da bodo črnci množično podprli Hillary Clinton. Trump je namreč rasist, zato bodo črnci glasovali za kandidatko, ki jo podpira njihov temnopolti predsednik Barack Obama. Račun je bil preprost: črnce spraviti na volišča.

Napaka. Velika napaka.

Da razčistimo. Večina črncev bi res volila za Clintonovo. O tem ni dvoma. A zanjo bi volili predvsem črnci, ki se jim je uspelo prebiti med finančno elito (teh je malo) in črne ženske (matere in žene), ki živijo v črnskih getih. Zakaj? Prvi ne zaslužijo posebnega komentarja, saj je jasno, da bi pod Clintonovo obdržali privilegije ali bi jih dobili celo več, črne ženske pa so bile ogorčene, ker so beli policisti (domnevno za zabavo) pobijale njihove otroke in može na ulicah. S črnimi moškimi v getih pa je tako. Velika večina se jih ukvarja s kriminalom, zato jim je bilo povsem vseeno, ali bi bila za predsednico izvoljena Clintonova ali pa bi predsednik postal Trump. Njihovemu kriminalnemu poslu ne bi bolj škodil (ali bolj koristil) ne republikanec ne demokrat. Na volišča jih pač ni spravila nobena sila.

Po drugi strani imamo črnce, ki spadajo v srednji razred. Ti so bili večinoma za Trumpa, ki je obljubil, da bo proizvodnjo iz drugih držav vrnil v ZDA, kar pomeni boljša delovna mesta tudi za njih. Zato sploh ni presenečenje, da je Trumpovi ekipi v posebnih skupinah, kot sta Black for Trump ali Black Women for Trump, uspelo zbrati in aktivirati toliko črncev, ki so zanj volili.

In še nekaj je, mogoče so bo komu zdelo celo rasistično. Večini črncev se sploh ne ljubi mirno čakati v dolgih vrstah, da bi volili. To je nekaj, kar ni v njihovi navadi. Podobno se je zgodilo po volitvah, ko so ob zmagi Trumpa na ulice prišli protestniki. Ste mogoče videli veliko črncev? Na cestah so samo takrat, ko bel policist ustreli kakšnega njihovega (kriminalnega) pajdaša.

Zmota številka 6: Kdor je za Trumpa, je rasist in seksist

Zaradi domnevno rasističnih in seksističnih izjav Donalda Trumpa so analitiki in mediji sklepali, da bo to vzbudilo odpor do milijonarja. Zato je Clintonova večino njegovih podpornikov in volivcev mirno označila za rasiste. Njen štab je pričakoval, da se nihče noče prepoznati za rasista, še posebej, če njene besede podpirajo zvezdniki filma, športa in glasbe.

Napaka. Velika napaka.

Obtoževanje Trumpovih privržencev z rasisti in seksisti je imelo ravno nasprotni učinek. Kdo pa so pristaši kandidatke in kdo je Clintonova, da nas bo označevala za rasiste izključno zato, ker izrazimo svojo svobodno voljo in podpremo Trumpa. Od kje jim pravica, da nas tako zmerjajo? Povedano drugače. Psovanje in opletanje z rasisti, homofobi, seksisti in rasisti ni podžgalo samo zapriseženih privržencev Trumpa, ampak tudi dolgo neopredeljene. Za Američana je namreč nepredstavljivo, da bi kdo posegal v njegovo osebno svobodo, kar odločitev na volitvah je. In da bi ga označeval za rasista izključno zato, ker je volil za kandidata, ki ga podpira, si je o njem sam ustvaril mnenje. Res so bili ti v javnosti bolj tiho, so pa toliko bolj komentirali na družbenih omrežjih.

Zmota številka 7: Revni belci bi radi socialno pomoč

Ena od obljub Hillary Clinton je bila, da bo povečala socialno pomoč najbolj revnim in še bolj obdavčila bogate. S tem so v štabu Clintonove na svojo stran želeli pridobiti tudi revne belce.

Napaka. Velika napaka.

Povprečen belec ne potrebuje socialne pomoči in drugih ugodnosti, ki bi šle na račun davkoplačevalcev, se pravi na račun njegovih sosedov, prijateljev in znancev. Belec tega noče. On si želi delati in sam zaslužiti za življenje. Kakršnokoli drugačno razmišljanje bi bila za njih žalitev. Tako razmišljajo tudi belci, ki so revni, in zavračajo agende levičarskih aktivistov, češ da so za njegove razmere krivi bogati. To mogoče deluje v Evropi, onkraj luže zagotovo ne. ZDA je v očeh mnogih še vedno najsvobodnejša država na svetu, kjer lahko uspe vsakdo. Prav tako reven belec ve, da sploh ni tako reven, kot ga želijo prepričati, da je. Velika večina tistih, ki so danes označeni za revne, namreč ima le enega, ampak dva avtomobila, hladilnik, zmrzovalnik, barvni LED televizor, pralni stroj s sušilnikom, satelitsko ali kabelsko televizijo, mobilni telefon, mikrovalovno pečico, klimatsko napravo in osebni računalnik z dostopom na internet. Več kot polovica je lastnikov svojih domov ter so v povprečju za kakšen centimeter višji in nekaj kilogramov težji od svojih prednikov, ki so se 72 let nazaj izkrcali v Normandiji. Skratka, domnevno revni beli Američani sami pri sebi vedo, da niso tako revni, kot jim skušajo dopovedati, da potrebujejo samo službe, ki pa jih je obljubil Trump.