Nedavno nazaj sem pisal o novih uredniških smernicah revije Nature, da ne bo objavila tistih znanstvenih člankov, ki bi lahko škodili določeni (ranljivi) skupini ljudi. No, revijo ima v lasti založniška hiša Springer Nature, ki je tudi lastnik dokumentarnih oddaj in revije Scientific American. In ta je poskrbela za novo norost.
Najstarejša ameriška poljudnoznanstvena revija, ki jo kot učni pripomoček uporabljajo tudi najstniki v srednjih šolah, v drugi epizodi dokumentarne serije »Vprašanje spola« trdi, da ženske do pred koncem 18. stoletja niso obstajale. »Zahodna znanost je priznavala le en spol – moški – in je žensko telo obravnavala kot manjvredno različico tega. Premik, ki ga zgodovinarji imenujejo ´model dveh spolov´, je služil predvsem za krepitev spolnih in rasnih delitev,« trdijo v Scientific American.
Ta trditev je absurdna, skrb vzbujajoče je, da jo uporabljajo v šolah in celo na univerzah. Tako kot kritična rasna teorija temelji na akademskih delih, ki so v zadnjih treh desetletjih vztrajno pridobivali na vplivu, medtem ko je le malo resnih in zdravorazumskih akademskih krogov opazilo normalizacijo te teorije, pravi Daniel Greenfield. Tako na univerzi Johns Hopkins najdete predavanja na temo ´Spolna binarnost in ameriški imperij´. Predavanje izhaja iz trditve, da »je spolna binarnost nastala zaradi kolonializma in državnega obrtništva; zlasti skozi ameriški imperializem«. In medtem, ko je zahodna kultura priznavala samo en spol (moškega), so na vseh celinah in »v vsej zapisani zgodovini cvetoče kulture priznavale, spoštovale in integrirale več kot dva spola«.
Gre za transspolni zgodovinski revizionizem, ki ni omejen samo na šole in predavalnice. Na antropologe pritiskajo, naj prenehajo identificirati trupla v grobnicah kot moške ali ženske. Zgodovinske osebnosti, kot je Ivana Orleanska, so posmrtno redefinirane kot transspolne. Glavni cilj je ponovno zamisliti in osmisliti zgodovino, v kateri moški in ženske niso obstajali, dokler jih niso ´izumili´ imperialistični zahodnjaki, da bi zatirali nezahodnjake, ki so jih kolonizirali.
Najhujša obrobna rasna in spolna norčija iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja 70. let je že zdavnaj postala akademska doktrina, piše Greenfield v tekstu z naslovom Transspolni zgodovinski revizionizem. To je zmagoslavje kulturnih marksistov, ki so izkoristili politiko identitete za strmoglavljenje zahodne civilizacije in vrednot
Intersekcijska revizionistična zgodovina je argument za svet, v katerem Zahod nikoli ni obstajal. Od najzgodnejših socialističnih besedil do najnovejših tvitov Bernieja Sandersa navajajo svoj argument proti ZDA in Zahodu s predvidevanjem izmišljenih utopij prihodnosti. Toda intersekcijska revizionistična zgodovina ne gleda več v namišljeno prihodnost, ampak v preteklost. Kot večina zgodovinskih poražencev fantazira o povrnitvi izgubljenega sveta, ki nikoli ni obstajal. Skromen predlog transspolne revizionistične zgodovine je, da bi večino človeške zgodovine ločili od korenin in jo ‘dekolonizirali’. In to zahteva pretvarjanje, da moški in ženske niso obstajali do 18. stoletja. In to zahteva obsojanje ´iznajdbe žensk´ kot zarote zahodnega kolonializma proti nezahodnim družbam.
Marksizem se je predstavljal kot progresiven, vendar so bile njegove družbe, ko so imele priložnost, vedno reakcionarne fevdalne diktature, meni Greenfield. Sodobni marksizem se je celo nehal pretvarjati, da je karkoli drugega kot reakcionaren, ki hrepeni po idealizirani rasni ali spolni preteklosti, ne pa prihodnosti. Tako kot islamisti, s katerimi je povezan, ne uničuje več zahodnega sveta, da bi zgradil boljšo prihodnost, ampak da bi ponovno izumil temno preteklost.
Afera Smodej je tipična posledica sprevrženega postmodernizma, ki je zavrgel vse etične in moralne meje spodobnosti. V središču je vplivni hedonistični posameznik z dobrimi političnimi povezavami, ki cilja predvsem na dobro osebno počutje in zadovoljstvo. Ker mej ni, saj je postmodernizem umetnost »osvobodil« od pravil estetike, je legitimen tudi kakršenkoli življenjski slog umetnika.
Tovrstni ekscesi so vse pogostejši (afera z bulmastifi) in postajajo družbena norma, nekakšen mainstream ne samo na področju tistega, čemur pravimo pop kultura, ampak tudi v politiki, znanosti, arhitekturi.
Korenine segajo v modernizem (čeprav je bilo seme zla posejano že prej), ko se rodi kulturni marksizem in ko je proti njegovemu koncu francoski filozof Jacques Derrida postavil temelje destruktivizma, ki je pred dobre pol stoletja navdihnil hipijevsko gibanje. To je postmodernizmu dalo pravi obraz: uveljavljeno načelo, da je življenje tisto, kar želite, se je spremenilo v načelo, da življenje ni samo to, kar si želimo, da je, ampak karkoli si želimo, da življenje pomeni. S tem se je okužila kultura nasploh, zato ne čudi zagovarjanje »umetniških instalacij« v Fotopubu (gola telesa, zelenjava v genitalijah). Ideološko skrajno levo usmerjena Pravna mreža za varstvo demokracije je javno razkazovanje golote branila s citatom »umetnikov«:
»Dihanje je borba za življenje, borimo se za svoj obstoj, za svoj pomen, za svojo misel. Skozi (…) akcijo motrimo osnovno človekovo pravico do obstoja (…). Pustimo si dihati, pustimo dihati tudi drugim.«
Sprva se je zdelo, da bo modernizem, ki je rasel skupaj z industrijsko revolucijo, zgolj modna muha in alternativa nekega obdobja, da ga čaka gotovi konec, kot vse slabe, neokusne in neestetske stvari, ki jih je prinašal v svojem zrelem obdobju. Žal je bila to le utvara. Modernizem je temeljil na poveličevanju racionalnosti in razumu, transcendentno je bilo zaničevano kot znak ostanka preteklosti. Zato je (in še posebej postmodernizem) želel spremeniti svet z uničenjem vsega (materialnega in nematerialnega), kar je spominjalo na svet pred njim.
Klasični modernist Le Corbusier, arhitekt, je (karikirano) želel porušiti pol Pariza in ga zgraditi na novo. Njegova arhitektura, ki je temeljila na modernistični dogmi o socialni vlogi stavb in nujnosti odprtega prostora, je okužila kasnejše generacije arhitektov in »navdihnila« socialistično monumentalnost brezobraznega zidovja in sten. Corbusier je bil sodobnik začetnikov kulturnega marksizma, za seboj je pustil opustošenje in slab okus. V arhitekturi ga lahko imamo za enega (mogoče celo za nezavednega) od nosilcev socialističnega eksperimenta (ta je bil na zahodu drugačen kot na vzhodu), na čelu katerega so stali vojščaki kulturnega marksizma.
Podobno se je dogajalo v slikarstvu, literaturi, poeziji, glasbi, vse je bilo spodbujeno z vzponom socialno-demokratskih držav in politik. Meritokracija je na vseh področjih postajala vse bolj nezaželena, začelo se je obdobje, ko je bilo objektivno lepo in moralno relavitizirano, vrata klišejem in vsemu mogočemu kiču iz vseh mišjih lukenj so se na široko odprla. Ideje o Derridovem destruktivizmu so neposredna posledica tega in velikih sprememb v izobraževalnem sistemu po II. svetovni vojni. Ob napredku, ki ga je doživel zahod, so ljudi prepričali, naj se dokončno odrečejo Bogu in veri, če želijo uživati še večje blagostanje v kapitalizmu. Ob tem so se taisti preroki (kljub dokazanim totalitarnim metodam v socialističnih državah na vzhodu Evrope) odkrito in brez kančka sramu spogledovali s komunističnimi režimi (Rusija, Kuba), Engels, Marx, Lenin in Stalin so postali njihove avtoritete (ne samo politične). To »ljubezen« so prenašali na mlajše generacije, ki so začele častiti množičnega morilca Che Guevaro.
Malokdo se je zavedal nevarnosti modernističnega relativizma. Ena od teh je bila pisateljica Joan Didion, ki je umrla decembra lani. Za seboj je pustila knjigo (zbirko esejev iz National Review) Kolovratenje proti Betlehemu (Slouching Towards Bethlehem), ki je antropološki pogled na šestdeseta leta prejšnjega stoletja: zahodne kapitalistične države so bile v gospodarskem vzponu, gospodinjstva so uživala blaginjo kot nikoli prej, ljudje so bili svobodni, a se najde mladež, ki protestira. Po njeno takratno dogajanje ni bil tradicionalni generacijski upor otrok, katerim je bila zgodovina vedno priča, ampak posledica dejstva, da »smo tem otrokom nekako zanemarili razložiti pravila igre«. Ker je bilo to zanemarjeno, smo danes priča, da poskušajo postmodernistični otroci postavljati pravila igre celi družbi. Feministke iz Inštituta 8. marec so tipičen primer.
Postmodernizem je (ker se predvsem konservativni krogi niso ustrezno odzvali na nihilistične težnje) naredil korak dlje: osvoboditev od vsega. Veljala niso nobena pravila več, postalo je dovolj, da si se s prijatelji in somišljeniki vzajemno priznal, si tako ustvaril vtis pomembnosti in že si postal, kar si hotel. Ni bilo več pomembno, da si kot umetnik naredil nekaj (po objektivnih merilih) lepega, pomembno je bilo, da te je hvalil medijski mainstream. In naj so redki zdravorazumski kritiki še tako kričali, nič ni pomagalo. Zato je danes tolčenje po tleh s slovensko zastavo,vleka mrtve svinje po ulicah, žretje živega netopirja in vtikanje laserjev v ženske genitalije »priznana umetnost«, ki je zaplankani konservativci ne razumemo. Celo več. Zaplankani konservativci so sovražniki, ki so obtičali v temačnem srednjem veku (da je bil srednji vek temačen, je še en mit kulturnih marksistov več, a o tem drugič), zato jih je treba čimprej odstraniti z vseh vplivnih položajev. Tako imamo danes za ministra Luko Mesca in Asto Vrečko, dva, ki sta se dokazano družila in navduševala nad umetnostjo v Fotopubu. In zato urednik Mladine Grega Repovž zapiše, da je treba z RTV Slovenija odstraniti vse, ki ne sodijo v progresivno usmerjeno nacionalno televizijo (prav nacionalna televizija je največji propagandist sprevrženega postmodernizma). V tem pogledu je današnji postmodernizem podoben dekadenci starega Rima; zahodna civilizacija utegne razpasti (in je na dobri poti, da razpade) kot Zahodno rimsko cesarstvo.
Ta dekadenca svoj moralni in kulturni relativistični vrh dosega v sodobnih gibanjih: od LGBT in wokeizma do boja proti »sovražnemu govoru«. Brutalnost, s katero se lotevajo drugače mislečih, je nedoumljiva, v njihovih ravnanjih in življenjih ni prav nobene prepovedi ali znaka STOP. Skrb vzbujajoče je, da so se tej dirki na postmodernistični cesti v propad priključili (in v njej sodelujejo) na papirju ugledni znanstveniki, strokovnjaki, akademiki in drugi, ki bi v nekem drugem času in za normalne (bogaboječe) ljudi veljali za ugledne. Le redki danes še nasprotujejo (denimo) teoriji spolov, da je spolov več. Če bi se uprli sprevrženim teorijam, bi ostali brez služb in denarja. Tako zelo so jih od moralnega neodobravanja prebujeni ljudje prestrašili. Še najbolj osnovnih in dokazljivih dejstev si ne upajo več zagovarjati.
Eric Utter, kolumnist portala American Thinker, je dal odlično primerjavo, kam pelje osvoboditev od moralnih preprek in spolnih omejitev. Odzval se je za zapis Eli Erlick, ki se identificira kot »izjemno queer in neverjetno trans«. Takole piše Eli: »Trans ženske so naravne ženske. Trans ženske so normalne ženske. Trans ženske so biološke ženske. Trans ženske so rojene ženske. Trans ženske so ženske.« Iz te logike Utter izpelje, da imajo prašiči lahko krila, on pa je lahko nemški ovčar:»Mislim, trans ovčarji so naravni ovčarji. Trans ovčarji so normalni ovčarji. Trans ovčarji so biološki ovčarji. Trans ovčarji so rojeni ovčarji. Trans ovčarji so ovčarji. Edina inherentna razlika med trans ovčarji in normalnimi ovčarji je, da trans ovčarja veterinar ob kotitvi opredelil kot človeka. Trans je preprosto pridevnik, ki opisuje to poljubno dodelitev.«
Ni težko sprevideti, kam pelje ta spolna militantnost in odprta seksualna koda. Bosta potemtakem poligamija in incest čez nekaj let nova družbena norma? Skupaj z zoofilijo? V Nemčiji so zoofili že protestirali in zahtevali pravico, da jim je uradno dovoljeno ljubimkanje z živalmi, saj ljubezen ne pozna meja. Tudi v nikoli razčiščeni aferi z bulmastifi (Afera Baričević) je šlo za »ljubezen«, tudi tam (podobno kot pri aferi Smodej) so na plano pokukali bestialni politiki levega miljeja. Postmodernizem (in to je že kar mainstream) vsakemu dovoli, kdorkoli in karkoli želi biti. Omejitev ni več, moralni zadržki so ostanek patriarhalnosti, ki mora izginiti iz novega svetovnega reda.
Kakšna družba bo nasledila postmodernizem, je težko napovedati. Kot vse kaže, bo šlo le na slabše in postalo bo zelo grdo. Če bomo šli po sedanji poti, ki jo rišejo nova in nova družbena gibanja, ko se iz dneva v dan spreminjajo standardi in za seboj briše tradicija, utegnemo priti v tunel, ki na drugi strani nima izhoda. Bojim se, da smo že v tem tunelu, ker je sedanje življenje ob sodobnih gibanjih zelo temačno. Očitno je res nekdo pozabil zapreti vrata v hišo Oscarja Wilda.
P.S. Kot odgovor na postmodernizem sem lani na Novih obzorjih začel s projektom Galerije Fortunata Berganta, ki je poskus gradnje postmoderni umetnosti vzporedne likovne umetnosti, da se vrne k svojemu izvoru – k lepoti in lepemu. Kustos je nadarjen umetnik Lan Seušek.
Konec maja sem pisal o Hassanu Dhgeyu Himiyeju, ki je na Švedsko prišel, da obogati skandinavsko kulturo. Je oče devetih otrok, v Filipstad je prišel iz Somalije. Kar je pomembno. Povprečni IQ v Somaliji je približno 68. Politično korektnim se je številka zdela rasistična in skrajno pretiravanje. No, zadnje študije kažejo, da je IQ Somalijcev še nižji, kot se je zdelo, neimenovan 61-letni zdravnik celo pravi:»Samo navajam dejstva. Če pogledate raziskave, ki so jih opravili Tatu Vanhanen in drugi, je IQ v Somaliji okoli 70. Opažam le, da na Švedskem človek z IQ okoli 70 velja za rahlo duševno prizadetega.« Tak uvod je pomemben za spodnjo zgodbo. Kot vse kaže, bomo Evropejci do konca stoletja postali celina idiotov.
Leta 2018 je francosko-nemški televizijski kanal Arte predvajal dokumentarni film z naslovom ´Bomo jutri vsi idioti?´ (film je imel v angleški različici naslov ´Možgani v nevarnosti´). Angleški raziskovalec Edward Dutton je v njem predstavil svoja desetletja dolga opažanja in dokumentiranja, kako se povprečna inteligenca v zahodnih državah zmanjšuje, še posebej v skandinavskih. Spletna revija Slate je zapisala, da bi moral film vzbuditi skrb, a je šel mimo precej neopazno. Ampak ker danes velja, da je IQ konstrukt v rokah rasistov, se vsi v velikem loku izogibajo razprav o inteligenci in kaj jo pogojuje. Če kdo o tem kaj napiše, je izpostavljen javnemu blatenju, tako kot ameriški analitik Jason Richwine. No, nekateri mainstream mediji, ki so sicer pritrdili raziskavam, da se povprečen IQ v zahodnih državah zmanjšuje, so navajali povsem druge vzroke.
Revija Forbes je tako pisala, da zmanjševanje povprečnega IQ nima povezave z genetiko in priseljevanjem. Po njihovo naj bi bila kriva nova tehnologija. Na globalni televiziji CNN so menili, da je padec povprečnega IQ v razvitih državah povezan z »okoljskimi dejavniki«. Toliko o tem politično korektni mainstream. Malo bolj podrobna analiza pokaže, da sta glavna vzroka za zmanjševanje IQ v zahodnih državah (predvsem v Franciji, Nemčiji, Veliki Britanijo, skandinavskih državah in državah Beneluxa) priseljevanje (povezava z genetiko) in prilagajanje izobraževalnega sistema sposobnostim »novih državljanov«.
Čeprav danes ni »modno« in je celo nevarno reči (takoj si obtožen rasizma, ker je merjenje IQ narejeno po meri razvitih držav), da je IQ genetsko pogojen, tudi znanstveniki priznavajo, da na človekov IQ najbolj vplivajo genetski dejavniki. Genetiki so celo identificirali določene gene, ki imajo vlogo pri določanju inteligence. Kljub nespornim dokazom (denimo, otroci tretje generacije priseljencev imajo enako nizek IQ kot prva generacija priseljencev) se politično korektni in pospeševalci mešanja kultur zatekajo k metafizičnim odgovorom.
Povprečen IQ je v zahodnih državah naraščal do sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Nato se je trend obrnil. Od takrat naprej do danes so v zahodne države pljusknili trije veliki migracijski vali. Švedska (povprečen IQ okoli 100) je dober primer (GRAF): prvi val je bil na prelomu šestdesetih v sedemdeseta leta (iz Balkana, kjer se IQ giblje med 90 in 93), drugi val je bil v devetdesetih letih iz muslimanskih držav (povprečen IQ med 80 in 85), zadnji val, ki še traja, se je začel konec prvega desetletja tega tisočletja, in to iz Afrike (IQ pod 75). Podobno je bilo z Nemčijo in Francijo, vendar s to razliko, da je prvi val v Nemčijo prinesel največ Turkov (povprečen IQ je 90), Francijo pa iz držav, kjer so imeli kolonije (povprečen IQ med 80 in 85).
Ker se je rodnost avtohtonih prebivalcev zmanjševala, priseljeniške skupine iz Bližnjega vzhoda in Afrike pa se razmnožujejo hitreje kot beli Evropejci (primer Hassana na začetku zapisa), se zniža tudi povprečen IQ. Kdor obvlada osnovne matematične operacije, bo razumel, za druge pa konkreten primer. Denimo, da je bilo leta 1970 v razredu 9 otrok avtohtonih prebivalcev (IQ je 100) in eden iz Bližnjega vzhoda (IQ 85). Povprečen IQ (9 x 100 plus 1 x 85 deljeno z 10) je torej 98,5. Konec tisočletja je bilo v razredu samo še 6 avtohtonih otrok, trije iz Bližnjega vzhoda in eden iz Somalije. Povprečen IQ (6 x 100 plus 3 x 85 plus 1 x 70 deljeno z 10) je 92,5. Danes so v razredu večinoma otroci priseljencev: 2 avtohtona, 5 iz Bližnjega vzhoda in trije Afričani. Povprečen IQ (2 x 100 plus 5 x 85 plus 3 x 70 deljeno z 10) je zdaj 83,5. Seveda, gre za poenostavljeno pretiravanje, ki je namenjeno zgolj ponazoritvi. Toda ob taki hitrosti priseljevanja in nižanja povprečnega (nacionalnega) IQ, bodo Skandinavci prvi v Evropi postali povprečni idioti.
Čeprav je IQ genetsko pogojen in je za njegovo spremembo potrebnih več stoletij, delno vpliva tudi izobraževalni sistem, saj se šole spreminjajo iz poučevanja naravoslovnih (akademskih) predmetov v učilnice uvajanja socialnih politik.
Realnega ocenjevanja znanja ni več, ocene so danes skoraj brez pomena. Veliko pomembnejše je, da je otrok danes socialno čuteč in sprejemljiv za »različnost«, kot da obvlada zapletene operacije v matematiki, fiziki ali kemiji (matematika je prilagojena priseljencem). Zato je inteligenca v današnjem času nižja kot v preteklosti in še vedno upada.
Nad padcem inteligence oziroma padanjem povprečnega IQ so seveda najbolj navdušeni levičarji, ki si nadejajo, da bodo zmagovali na volitvah. Zakaj? Demokracija je sistem, kjer na volitvah zmaga večina. Priseljenci z nižjim IQ, ki pridejo v države z višjim IQ, bodo vedno glasovali kratkoročno, da bi kar najhitreje zadovoljili lastne interese (samo seznam dobitnikov neprofitnih stanovanj v Mestni občini Ljubljana je treba pogledati). Slednje so običajno levičarske ideje, medtem ko staroselci ponavadi gledajo bolj dolgoročno, bolj pazijo, kako ravnati z bogastvom in politikami zadolževanja. Nizek IQ torej hromi dolgoročni razvoj in blaginjo države ter daje prednost uresničevanju kratkoročnih koristi (npr. velike socialne pomoči). Ta proces je v zadnjih letih z velikim številom migrantov z nizkim IQ začel rasti eksponentno, države so se že začele destabilizirati. Zdi se, da je bližajoča se kriza, za katero ekonomist Janez Šušteršič pravi, da bo strukturna, posledica ravno teh procesov: običajno se spremembe najprej pokažejo v gospodarstvu, nato so politične, sledi ekstremno obdobje – krvavega spopada.
Se je sploh mogoče izogniti vojni civilizacij na evropskih tleh? Možnosti je vsako leto manj, smo na dobri poti, da z eksperimentom (spolne, rasne in druge kvote imajo prednost pred meritokracijo) povsem ohromimo razvoj in uničimo prihodnost naših otrok. Ko se bo to zgodilo, bo izgubljena največja civilizacija, kar jih je obstajalo v zgodovini človeštva. Pomagati pomoči potrebnim in spravljati revnejše narode umetno (ne po naravni poti) na višjo raven, ki jo najbrž sploh ne razumejo dobro, je mogoče socialno pravično in sočutno, zagotovo pa ni modro, saj ogroža blaginjo avtohtonih prebivalcev stare celine. Rešitev je najbrž precej radikalna in za današnji čas nepredstavljiva, toda treba se bo odločiti, ker se čas izteka.
»Pričakujem, da se bo inteligenca povezala s konservativizmom, in to se že dogaja. Zdi se, da je generacija Z, vaša generacija, po več lastnostih vse bolj prava in konservativna. Na Zahodu že vidite to polarizacijo med desnico in levico, ki je na vzhodu nikoli niste imeli. Posledično bo družba razpadla in dobili bomo območja, ki se gentrificirajo (na nekatera se selijo ljudje, ki so inteligentni).
Nahajamo se v zimi civilizacije. Zima vedno prinese iste stvari – feminizem, multikulturalizem, upadanje inteligence, propad spolnega moralizma in razpad patriarhata. Zahodnoevropski akademski prostor prevzamejo levičarske ideje. Ne verjamejo v resnico, ampak v določene moralne temelje, ki so pomembnejše od resnice. Po drugi strani obstaja v vzhodni Evropi še vedno skrb za resnico. Civilizacija se bo najverjetneje ohranila v Vzhodni Evropi.«
Pojem antifašizma je izumil ruski diktator Stalin, po njem so ga povzeli tudi jugoslovanski komunisti, uporabili pa so ga za obračun s fašisti, ki v resnici niso bili nič drugega, kot ideološki nasprotniki, ki niso sprejemali socialistične diktature. V tej luči moramo gledati tudi 70. letnico zmage nad fašizmom in nacizmom, ki ga je najbolj zaznamovala parada v Moskvi, pri tem pa so antifašisti pozabili povedati, da je avgusta 1939 Stalin sklenil zavezništvo ravno s fašisti oziroma nacisti ter da mu je ta sporazum omogočil, da je dva tedna po Hitlerjevem napadu na Poljsko tudi sam z Rdečo armado vdrl na vzhod Poljske, okupiral Moldavijo in baltske države ter napadel Finsko, kjer je bil poražen, kar pomeni, da Rusi niso zmagovali v vseh vojnah v zgodovini. Odličen tekst o antifašistih je napisal Viktor Trifunovski (http://katalaksija.com/2015/05/09/zasto-nisam-antifasista/), mi pa smo uvod o antifašistih naredili zato, ker se je (ne samo v Sloveniji, ampak tudi v Evropski uniji in ZDA, se pravi v razvitih in gospodarsko najmočnejših državah) oblikovalo prevladujoče javno mnenje, da je fašist in nazadnjaški tisti, ki ne sprejema multikulturnosti (oziroma politični koncept multikulturalizma), antifašist in napreden pa tisti, ki jo sprejema. In naprej. Prihaja do tega, da je kapitalizem (ter vse kar je z njim povezano, od prostega trga do svobode posameznika in zasebne lastnine) označen za nazadnjaški fašistični sistem, borci proti kapitalizmu, pa so hkrati borci za multikulturnost in multikulturalizem, saj obstoječi neoliberalno kapitalistični ekonomski sistem najbolj ponižuje in izkorišča tuje delavce, še posebej tiste iz manj razvitih držav in celin. Vse te razlike pa lahko odpravi močna socialna država, ki bo odpravila razlike, prinesla enakost ter bo zlila in zmešala vse kulture.
Multikulturnost je seveda zelo izmuzljiv pojem, ki je izkoriščan zato, da se perejo možgani v ljudskih množicah, ne da bi zavzeli do njega kritično distanco in se jasno opredelili, ali je škodljiv ali ne, v ozadju pa seveda stoji mnogo nevarnejši koncept multikulturalizma. Seveda je opredeljevanje in definiranje zelo nevarno opravilo, kajti človek, ki ne sprejema teh pojmov, je lahko (kljub številnim argumentom) takoj označen, da je rasist. Zanimivo je, da sta se pojem in ideja multikulturnosti in multikultularizma v zahodnih civilizacijah prijela v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ter se časovno neverjetno sovpadata s vse večjo javno porabo v teh državah, ki je do takrat znašala med 10 in 20 odstotki BDP, v zadnjih 40 do 50 leti pa se je povzpela prek 40 ali 50 odstotkov BDP. Vrh je dosegla na Švedskem, ko je konec osemdesetih let znašala kar 80 odstotkov BDP (potem so prišli na oblast konservativci in državo rešili katastrofe), ta skandinavska država pa velja za najbolj tolerantno, kar zadeva multikulturnost. Celo tako, da v imenu multikulturnosti miži na obe očesi, ko statistike govorijo, da dve tretjini posilstev v državi zagrešijo muslimani (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/16/zakaj-islam-ogroza-kapitalizem-ali-kako-so-socialisti-nasli-skupni-jezik-z-muslimani/). Kaj se bo zgodilo, ko bo v zahodni civilizaciji prevladala ideja multikulturnosti ali multikulturalizma, je že leta 1960 govoril odlični ameriški literarni kritik Lionel Trilling (http://en.wikipedia.org/wiki/Lionel_Trilling). Po njegovo je treba najprej strogo ločiti pojma multikulturnosti in multikulturalizma. ZDA so bile, navaja Trilling, sociološko gledane vedno multikulturna družba, v kateri so bile številne religije in različne rase vedno podrejene nacionalni identiteti. Povedano drugače. Številne različne kulture, ki so prihajale in izginjale v ZDA, so vedno spoštovale in se ravnale po zakonih, ki so veljali onkraj luže. Po drugi strani pa multikulturalizem zahteva različnost in različno obravnavo ter da so pravila neke kulture nad pravili nacionalne države. Tak primer so muslimani, ki ponekod v ZDA in Evropski uniji zahtevajo uveljavljanje šeriatskega prava, ali nekatere etnične manjšine iz Afrike, kjer je denimo dovoljeno mnogoženstvo, pedofilija ni kazniva ali je posilstvo oblika kaznovanja ženske. In Trilling je pisal o multikulturalizmu, ki je pravzaprav antikultura zahodnemu svetu. In kot takega ga ogroža. Še posebej zato, ker se številni levičarski aktivisti pod krinko multikulturnosti zavzemajo pravzaprav za multikulturalizem. Povedano drugače: ideje multikulturalizma škodujeta zahodni civilizaciji in njeni ekonomiji. Zdaj priseljenci, ki prinašajo multikulturnost, ne prihajajo samo zaradi ekonomski interesov, temveč imajo tudi povsem konkretne kulturne in politične interese. Zahodne vlade jim popuščajo, zato je tudi javna poraba vse večja, zadolženost teh držav narašča, spreminjaje se celo evropska krajina (samo v Franciji je denimo že 2.000 džamij).
Kimball opozarja na težavo, ki nastane, ko se pogojno sprejemljiva multikulturnost pomeša z ideologijo multikulturalizma. V tem primeru politika etnične in rasne enakosti ruši doseženo enotnost, ki je nastala kljub multikulturnosti. V ZDA se je to zgodilo v začetku 20. stoletja, ko je na novo celino pljusknil val etničnega militarizma. Celo predsednik Theodore Roosevelt je opozoril, da se lahko narod uniči, če bodo ZDA dovolile, da se nacija spremeni v zmes medsebojno diametralno si nasprotnih kultur. »Danes se to ponovno dogaja, ko ideologija multikultularizma preplavlja naše šole in univerze ter se infiltrira v celotno kulturno življenje. Vsi dobro vemo, kakšne neumnosti je prinesla zahteva, da se multikulturarizem in politična korektnost uvedeta v šole, univerzitetna središča, na delovna mesta in v vladne agencije,« pravi Kimball in dodaja, da se je o zahodni civilizaciji začelo govoriti, da je rasistična, seksistična, elitistična in patriarhalna. Tako se dogaja, da učitelji v strahu, da bi jih kdo označil za rasistične, dajo boljše ocene otrokom priseljencev, kot bi se jih sicer zaslužili, trenerji univerzitetnih športnih moštev pa v ekipe postavljajo priseljence, čeprav imajo dve levi roki ali nogi. Vse zaradi multikulturalizma, katerega osnovni etos je, da so vse kulture enako vredne, drugačno razmišljanje pa je treba obsoditi kot etnocentrizem in rasizem. Toda, ali so res vse kulture enako vredne, se vpraša Kimball, ki opozori, da imajo različne kulture seveda različno dobre stvari, toda nekatere so več doprinesle k znanju, politiki in kulturi kot druge. »Grozljivo je, ko se enačita človekov let na Luno in vrtanje po nosu,« je nesmisel, do katerih prihaja zaradi multikulturne korektnosti, opisal William Henry, ameriški igralec.
»Povzdigovanje različnosti je lahko podobno zagovarjanju složnosti in resničnega pluralizma. Toda v resnici pripelje do Orwellovske situacije, kjer različnost pravzaprav pomeni, da sta intelektualna svoboda in toleranca rezervirana izključno za tiste, ki sprejemajo neko predstavo o različnosti,« še pravi Kimball, ki opozori, da cilj zagovornikov multikultularizma in multikulturnosti ni več prepričevanje z argumenti, temveč zastraševanje in žigosanje drugače mislečih. Ob tem je zanimivo, da za zagovornike multikulturnosti ni pomembno tisto, kar različne kulture druži, ampak tisto, kar jih razdvaja. To pa je odlično izhodišče, da se neki etnični skupini dodeli status žrtve.
»Da bi razumeli, kaj je na kocki v razpravi o multikulturnosti, je treba razmisliti o pojavu afrocentrizma, ki je eden izmed najbolj ekstremnih in vplivnih pojavov multikulturnega etosa. Osnovna predpostavka afrocentrističnega gibanja je, da je zahodna kultura usmerjena proti afriški, zlasti egiptovski kulturi, za katero del etnografske znanosti trdi, da večina črnskega izvora,« piše Kimball, ki opozarja, da na šolah in univerzah že poteka selekcija vsega gradiva, ki kakorkoli diši po »beli dominaciji«. In prihaja do komičnih situacij. Pri programu afriško-ameriških esejev se tako dijaki učijo, da so bili judje gostje, ne pa sužnji egipčanskih faraonov, da so Pitagorov izrek odkrili Egiptčani ter da je grška filozofija plagiat črnega afriškega Egipta. »Izpade tako, da sta Platon in Aristotel za afrocentriste osebi za posmehovanje. Toda kako so afriški črnci to dosegli? Enostavno, z barvo kože. Ali kot pravi eden od zagovornikov te nove rasistične neumnosti: superiornost črncev na področjih mentalnega razvoja je povezana z navzočnostjo visoke ravni melanina,« razlaga Kimball, ki še na številnih primerih dokazuje, do kakšnih norostih prihaja zaradi multikulturnosti in multikultularizma. In na koncu opozori, da civilizacija ni darilo, ampak je dosežek, krhek dosežek, ki ga je treba vedno znova braniti in utrjevati pred tistimi, ki bi si ga radi prisvojili. In zahodno civilizacijo, najnaprednejšo civilizacijo v zgodovini človeštva, danes v imenu multikulturnosti ogrožajo različne njej tuje kulture, zato ji grozi propad.
Kavarna Hayek 
