Zakaj je elektorski sistem pravičen in ga imajo ZDA že več kot 200 let?

Značke

ameriške predsedniške volitve, Donald Trump, Hillary Clinton, levičarji, svoboda, volilni sistem, volitve

Z levičarji je tako. Zanje je demokratičen izključno tisti volilni sistem, v katerem vedno znova zmagajo levičarji. Če ne zmagajo, se ob podpori medijskega mainstreama razpišejo, kako krivičen, nedemokratičen, fašističen, rasističen in popravkov potreben je volilni sistem. Samo spomnite se, kako je bil pred dvema desetletjema (8. december 1996) na referendumu izglasovan dvokrožni večinski volilni sistem v Državni zbor (predlagala ga je SDS s podporo 43.710 volivcev) in kakšen odpor je naletel pri levičarjih (predvsem iz vrst transformiranih komunistov in socialističnih mladincev).

Takrat so pač izračunali, da lahko izgubijo volitve, zato so preprosto ignorirali odločitev ustavnega sodišča. Po drugi strani jim tak sistem ustreza pri volitvah za predsednika republike, ki ga praktično izvolijo večja slovenska mesta, ki imajo največ volivcev in so postale (predvsem zaradi priseljencev) trdnjave jugonostalgikov, socialistov in novodobnih levičarjev, predvsem pa javnih uslužbencev, ki prezirajo ruralno, zasebno in podjetništvo.

Nič drugače ni bilo z njihovim zgražanjem nad letošnjimi volitvami za ameriškega predsednika, kjer je z elektorskimi glasovi zmagal Donald Trump, čeprav je poraženka Hillary Clinton (kot zdaj kaže) v absolutnem smislu dobila več glasov. A rezultat morajo potrditi še elektorji (vseh je 538), ki se bodo, kot določa zvezni zakon, zbrali »prvi ponedeljek po drugi sredi v decembru« (to bo letos 19. decembra) in oddali svoj glas za predsednika. Čeprav levičarji pritiskajo in izsiljujejo elektorje, naj svoj glas oddajo Clintonovi, se to najbrž ne bo zgodilo. Po pravilu elektorske glasove posamezne zvezne države dobi tisti, ki v tej državi dobi največ glasov: Winner Takes All (čeprav že obstajata dve izjemi: Nebraska in Maine). Zato bo Trump postal peti predsednik v zgodovini ZDA, ki je zmagal z elektorskimi glasovi, ne pa tudi z večino glasov vseh volivcev. To se je do zdaj zgodilo na še štirih volitvah: 1824, 1876, 1888 in 2000. Zakaj imajo torej Američani elektorski volilni sistem in elektorski kolegij (The United States Electoral College), ki o predsedniku še formalno glasuje?

Prvi razlog je povsem banalen. Leta 1787 je bil elektorski sistem zasnovan iz praktičnih razlogov – tehnična infrastruktura za glasovanje v tako veliki državi ni obstajala.

Drugi razlog je, da so se očetje ameriške demokracije pravzaprav bali demokracije. Demokracija lahko prinese »tiranijo večine«, se pravi, da se lahko oblikuje ozka skupina ljudi s skupnimi interesi, ki takrat, ko preseže 50 odstotkov, lahko usodno poseže v pravice drugih. Ameriška demokracija pa temelji na svobodi posameznika. Zato so iskali način, kako se izogniti »tiraniji večine« in tudi manjšinam (manjšim državam) omogočiti enakopravno sodelovanje in jim zagotoviti enakopraven vpliv na glasovanje. Rodil se je elektorski sistem. Če bi bil volilni sistem, kjer je zmagovalec tisti, ki dobi večino glasov po celotnih ZDA, potem bi o novem predsedniku pravzaprav odločala velika urbana središča. V današnjem času bi bilo dovolj, da bi kandidat osvojil New York in Los Angeles oziroma Kalifornijo (tradicionalni trdnjavi levičarjev oziroma demokratov), in bi postal predsednik ZDA. Kako pomembna je denimo Kalifornija, kjer je leta 2012 volilo 13,04 milijona volivcev, se je pokazalo tudi letos. In zanimivo. Očetje ameriške demokracije so o sistemu odločali v času, ko sta Virginia in Pennsylania imeli več prebivalcev kot Deleware ali Rhode Island.

Po zadnjih informacijah (16. novembra) je Clintonova zbrala 62,57 milijona glasov, Trump pa 61,33. Zdaj pa pozor! Če odštejemo glasove v Kaliforniji, je v vodstvu že Trump. Zbral bi 57,76 milijona glasov, Clintonova pa 55,89 milijona. Trump prav tako vodi v tako imenovanih »swing states«: Trump 22,06 milijona, Clintonova 21,18 milijona glasov. Clintonova si je torej največjo razliko (po zdaj preštetih glasovih 3,1 milijona) naredila v Kaliforniji, če pa k temu dodamo še glasove v New Yorku, kjer je zmagala s prednostjo (po meni znanih zadnjih informacijah) 1,5 milijona glasov, vse skupaj pomeni, da ji državi, ki imata skupaj 84 elektorskih glasov, pri posamičnih glasovih volivcev prineseta prednost 4,6 milijona glasov. Povedano drugače. Ob klasičnem volilnem sistemu bi o predsedniku odločala samo New York in Kalifornija. Tovrstne odklone pa delamo odpravlja elektorski sistem, ki omogoča večji vpliv tudi manjšim državam in njihovim prebivalcem. Ljudje v Dakoti, Idahu ali Montani preprosto ne želijo, da bi jim predsednika izbirali v Los Angelesu ali New Yorku samo zato, ker imajo več prebivalcev. Poglejmo državo Wyoming, ki je večinoma podeželska in ima tri elektorske glasove. Ima 0,56 milijona prebivalcev, kar pomeni, da en elektorski glas pomeni 195.000 prebivalcev. Nasprotno od Texasa, ki ima 27,5 milijona prebivalcev in 38 elektorskih glasov, kar pomeni en elektorski glas na dobrih 0,7 milijona prebivalcev. Elektorski glas Wyominga je torej štirikrat vrednejšo od tistega v Texasu. S takim sistemom se manjšim državam zagotovi dovolj močan glas na zvezni ravni.

Tretji razlog je stabilna oblast. Ameriški volilni sistem je naravnan tako, da omogoča le dvema političnima strankama delovanje na političnem prizorišču. To pomeni, da niso možna presenečenje à la novi obrazi (tudi Trump ni novi obraz) in strank »enodnevnic«. Tudi zaradi te stabilnosti so ZDA postale največja vojaška in ekonomska sila vseh časov.

Četrti razlog je, ker so ZDA federacija relativno samostojnih in svobodnih zveznih držav.

Peti razlog je preprost: ZDA so velika država, ki je zelo različno poseljena. Elektorski glas omogoča, da glas gozdarja iz Montane enako šteje kot glas bančnika iz Wall Streeta v New Yorku.

Za konec še odgovor na vprašanje, ki si ga pogosto postavljajo analitiki: Zakaj se je tak sistem obdržal več kot 200 let? V ameriški ustavi ne piše, da je obveza zveznih držav dikcija »Winner Takes All«. A večina zveznih držav (z izjemo Maine in Nebraske) se tega tradicionalno drži. Če bi v ZDA uvedli klasični večinski volilni sistem, bi zvezne države izgubile vpliv, izgubile bi na pomembnosti, ki jim jo omogoča elektorski sistem. Predsedniška kandidata bi vso svojo energijo posvetila državam z največ prebivalci, zanemarjala bi manj naseljena območja (polovica zveznih držav ima manj kot 4 milijone prebivalcev, samo Kalifornija jih ima skoraj 40 milijonov). Tako pa morata kandidata enako pozornost posvetiti tako Idahu, ki ima 1,6 milijona prebivalcev (4 elektorske glasove), kot državi New York, ki ima 20 milijonov prebivalcev (29 elektorskih glasov). In ravno to je počel Trump. Na koncu predvolilne kampanje je s svojim letalom obiskal tudi pet ali šest zveznih držav, govor je imel kar na letališču. Američani pa, ponosni na svojo tradicijo in patriotizem, spoštujejo kandidata, ki pride do njihovih vrat.

Letos je odločilo šest držav, kjer je Trump uspel zmagati, glede na to, da gre za tradicionalne demokratske trdnjave. Če odštejemo Iowo in Wisconsin, ki imata skupaj 16 elektorskih glasov, so bile ključne še Michigan (16), Ohio (18), Pennsylvania ((20) in Florida (29). Skupaj torej 99 elektorskih glasov, ki so jih vsi že vnaprej pripisali Clintonovi. Skupna prednost Trumpa v teh državah je bila manjša od 700.000 glasov, kar pomeni, da je 0,57 odstotka volivcev, ki so glasovali na volitvah, zasukalo volitve v Trumpovo korist. Clintonovi ni prav nič pomagalo, da je bila njena prednost v New Yorku 1,5 milijona glasov, v Kaliforniji pa 3,1 milijona.

Zakaj je torej elektorski sistem (vsaj za ZDA) pravičnejši od klasičnega večinskega, kjer bi bil zmagovalec tisti, ki bi osvojil večino po celotnih ZDA? Zato, ker bi bilo resnično nepošteno, da o predsedniku ZDA odločijo glasovi treh največjih urbanih centrov: New Yorka, Kalifornije in Texasa. Predsednik mora torej pri elektorskem sistemu imeti podporo vseh; tako kmetov v podeželskih državah in delavcev v industrijskih državah kot inženirjev v tehnološko razvitih državah in bančnikov v finančnih središčih. Upoštevati mora torej potrebe in mnenja po celotnih ZDA, ne le nekaj ozkih interesov in stališč v urbanih središčih.

Kdo je Tomi Lahren?

Značke

ameriške predsedniške volitve, Dallas News, Donald Trump, Fox News, The Blaze, Tomi Lahren, volitve, ZDA

Ko so se začela zapirati volišča na vzhodni obali ZDA, je 24-letna Tomi Lahren vstopila v uredništvo The Blaze v Irvingu, mestu v Texasu, velikem kot Ljubljana. „Ali boste v redu?“ so jo zbadali tudi konzervativni kolegi. Samo prijazno se je nasmehnila, kot že nič kolikokrat doslej. A bolj se je večer prevešal v noč, bolj je postajalo jasno, da bo zmagovalec volitev Donald Trump. Sodelavci Lahrenove in šef Glenn Beck (znani konzervativni komentator, nekoč je delal za Fox), ki so sebe opredeljevali kot „Never Trump“, so se počutili neprijetno, a hkrati zmagoslavno, je poročal Dallas News. Zavedali so se, da je mlada svetlolaska, ki je kot prava Teksačanka ljubiteljica orožja, dokončno postala televizijska zvezda. Zmaga Trumpa dokazuje, da to ni bila enkratna kampanja, to je bilo gibanje, je dejala in dodala, da so bili izločeni, v manjšini od prvega dne, a jim je uspelo. „To pove vse,“ je pribila.

In to je njena zgodba.

Tomi Lahren je sicer odraščala v vojaški družini v Rapid Cityju v Južni Dakoti. Diplomirala je na UNLV in se kmalu preselila v San Diego. Sodelovala je že na univerzitetnem televizijskem programu, nato se ji je ponudila priložnost, da ima svojo oddajo na OAN. Premierno je šla v eter avgusta 2014.

Prvič je zbudila pozornost, ko se je marca 2015 pojavila na letni konferenci republikancev in razbila stereotip, da so konzervativci samo stari, bogati in beli moški, da med njimi ni privlačnih mladih žensk. Zaslovela je julija 2015 s komentarjem, ki se je nanašal na streljanje v mestu Chattanooga v zvezni državi Tennessee, ko je musliman ubil štiri neoborožene marince. Obamini administraciji jih nikoli do tedaj ni nihče tako napel, kot prav Lahrenova. Komentar so zaradi avtorskih pravic umaknili z You Tuba (bil je tukaj), a njegovo odzivnost tudi na Fox News si lahko ogledate tukaj. Obami je vrgla v obraz, da marincev niso ubile podnebne spremembe, ne razlike v dohodkih, ne plačna neenakost, ampak musliman. Stenogram tega izjemnega komentarja si lahko preberete tukaj. Epski je tudi njen komentar Super Bowla, ko je kritizirala nastop Beyonce.

Mladenka je vsem pokazala, kako se streže stvarem, ko gledaš pod prste vladi. Novembra 2015 se je preselila v Texas na The Blaze. Verjela je, da ZDA potrebujejo drugačnega voditelja, zato je tudi ob posmehu znane konzervativne voditeljice na Fox News Megyn Kelly, ki je del republikanskega establišmenta, podprla Donalda Trumpa. Julija 2016 je spet razburila ameriško javnost, ko je na svojem Twitter profilu gibanje #BlackLivesMatter primerjala s Ku Klux Klanom. Več kot 50 tisoč ljudi je podpisalo peticijo, naj jo Beck odpusti. Tukaj je ta njen izjemen tvit. Tik pred volitvami je Humo Abedin, ki je že dvajset let zvesta pomočnica Hillary Clinton, razglasila za „princeso Muslimaske bratovščine“. Neprecenljivo.

Ko je ves medijski mainstream podcenjeval Donalda Trumpa in se iz njega norčeval, ko so vse raziskave najprej kazale, da nikakor ne more postati republikanski kandidat, kasneje pa nov predsednik ZDA, je Lahrenova trdila nasprotno, zavedala se je moči družbenih omrežij. Trump je namreč preskočil vse novinarske filtre in šel naravnost med volivce. Zaradi tega je bila tudi sama deležna žaljivk in zmerjanj, Trumpova ekipa jo je že neuradno povabila v Belo hišo. A sama pravi, da ne išče službe v Washingtonu, čeprav ne izključuje možnosti, da bi nekoč zajadrala v politiko, ker se ji pogodba s televizijsko hišo izteka.

Lahrenova je bila označena rasistko, homofobko in islamofobko, tudi za Trumpovo vernico. „Nisem ena tistih, ki misli, da Trump ne more narediti ničesar narobe. Če bo naredil nekaj, s čimer se ne strinjam, nimam strahu, da ga ne bi opozorila,“ je povedala za Dallas News. Najprej si želi jasnih odgovorov, kaj bo Trump naredil z „Obamacare“, davki, energetsko politiko in delovnimi mesti. Verjame vanj, ker je navajen zmagovati, zato ne bo dopustil, da ne bo naredil tistega, kar je obljubil. Imel bo svetovalce. „Kot poslovnež se zaveda, da ne more vsega vedeti sam,“ je še povedala Tomi Lahren.

7 zmot štaba in podpornikov Hillary Clinton

Značke

ameriške predsedniške volitve, Axel Kaiser, Barack Obama, Chris Kyle, CNN, Donald Trump, Hillary Clinton, Inštitut Edison Research, latinoameričani, Oraclum, Politika, rasizem, revni, revščina;, Taya Kyle, temnopolti, volitve, ZDA, ženske, črnci

To ne bo moj pogled, zakaj je zmagal Donald Trump (zakaj bi ga volil, sem že pisal), ampak bolj pogled, zakaj je izgubila Clintonova. Njen štab je naredil cel kup napak, izkazalo se je, da sploh ne pozna nove stvarnosti, izhajal je iz napačnih predpostavk, kar je pripeljalo do usodnih zmot. Naštel jih bom sedem, ki se mi zdijo pomembne, bilo pa jih je mnogo več. Pravzaprav je čudno, da se ob podpori takih medijskih in marketinških strokovnjakov, kot jih je imela Clintonova, pride do tako napačnih zaključkov. Nekaj je: Clintonova se je zanašala na celoten medijski aparat, vključno z agencijami za merjenje javnega mnenja, Trump pa na občutke in zdravo pamet. Zato mi tudi ni bilo mar za rezultate vzporednih volitev Inštituta Edison Research (ali vzporednih volitev CNN), ki so mogoče v nasprotju s spodaj zapisanim. Ampak saj veste, kako so se guruji raziskav javnega mnenja opekli pri napovedih Brexita. Takrat so se sicer opravičevali, da gre za manjši eksces, manjšo napako, ki se ne bo ponovila. Za mašo so dajali, da se njihove napovedi uresničijo pri ameriških predsedniških volitvah, da bi bile njihove napovedi vsaj v okviru statistične napake. Skoraj vse agencije za raziskavo javnega mnenja so napovedovale zanesljivo zmago Clintonove in vse pogorele. Odstopanja so bila prevelika, da bi še lahko govorili o naključju. Zato tudi Inštitutu Edison Research ne verjamem. Zmote sem opisal na podlagi spoznanj, do katerih sem prišel po več kot enoletnem spremljanju ameriških volitev na internetu, predvsem po družbenim omrežjih. Da je to edini pravi način raziskovanja javnega mnenja v prihodnosti (potreben bo še samo zanesljiv algoritem, ki bo na novo določil in izbral reprezentativni vzorec v medmrežju), je dokazalo londonsko podjetje Oraclum, ki je z zajemanjem podatkov na spletu v kombinaciji z osebnimi napovedmi izbranih oseb (ki pa niso imele take teže) in uporabo inovativnih modelov dan pred volitvami napovedalo zanesljivo zmago Trumpa. Pri rezultatih za Trumpa (po zdaj znanih uradnih rezultatih volitev) so zgrešili za 1,1 odstotka oziroma za 0,01-odstotne točke, raziskave s konvencionalnimi metodami pa niso zgrešile samo za več kot 30 odstotkov pri napovedi števila elektorskih glasov (pri Trumpu po nekaterih anketah tudi za več kot 80 elektorskih glasov), ampak se je mainstreamovskim agencijam zgodilo tisto, kar se jim ne bi smelo nikoli – napačno so napovedale zmagovalca.

Zmota številka 1: Ženske morajo na volišča

Ena od velikih zmot je bilo prepričanje, da so ženske v veliki večini naklonjene Hillary Clinton, zato jih je treba prepričati, da gredo na volitve. Donald Trump naj bi namreč v svojih nastopih poniževal in žalil ženske, celo republikanske ženske so dejavno lobirale, da bi predsednica ZDA postala Trumpova tekmica Hillary Clinton. Zaključek štaba Clintonove je bil preprost: na volišča spraviti ženske in bomo na pol poti v Belo hišo.

Napaka. Velika napaka.

Hillary Clinton je vse prej kot tipična (povprečna) ameriška ženske. Je naduta, vzvišena, lažniva, predvsem pa tiste, ki bi morale zanjo glasovati, nikoli niso bile elita. Dobro vedo, kdo je. Bila je dobro plačana odvetnica in zunanja ministrica, torej daleč nad povprečno Američanko iz delavskega razreda, kmetije, manjšega podjetja ali običajne pisarne. Te ženske je s podporo raznim aktivistkam in feministkam, ki jih večinoma plačujejo davkoplačevalci in med povprečnimi Američani osovraženi George Soros, nenehno žalila. Clintonova je jasno sporočila, da so zanjo ženske, ki se iz dneva v dan borijo za delo, kako bodo nahranile družino, kje bodo dobile denar za plačilo položnic in kako bodo omogočile otroku izobrazbo, preprosto manjvredne. Če bi vse ameriške ženske šle na volišča, bi bil poraz Clintonove še bolj prepričljiv.

Trump po drugi strani zna ceniti običajno ameriško žensko, zato sploh ne čudi, da so se v predvolilni kampanji množično pridruževale njegovim skupinam na družbenih omrežjih (Women for Trump, Women 4 Trump, Black Women for Trump, Ladies for Trump in podobno), se med seboj pogovarjale kot sebi enakimi in na volitvah volile za Trumpa.

Zmota številka 2: Latinosi so za Clintonovo

Predvidevalo se je, da bodo Latinoameričani množično volili Clintonovo, ker je Trump v svojih nastopih poudarjal boj proti priseljevanju, napovedoval zaostritev imigracijskih pravil in postavitev zidu na meji z Mehiko. Večkrat naj bi bil tudi žaljiv do Mehičanov, ki jih je označil celo za kriminalce in posiljevalce. Ko so latinosi množično predčasno volili, so mediji poročali, da je to slab signal za Trumpa. Podporo latinosov je Clintonova vzela za samoumevno.

Napaka. Velika napaka.

Latinosi niso bili tako množično proti Trumpu, kot je poročal medijski mainstream. Izjave latinoameriških aktivistov (plačanih z davkoplačevalskim denarjem) in sluzastih pop zvezdnic o podpori Clintonovi pač ni večinsko mnenje latinosov. Povprečen latinos je volil Trumpa, ker je obljubil, da bo pregnal njihove ilegalne sonarodnjake. Slednji so namreč običajnim latinoameričanom odžirali posel in delo, pri tem pa niso plačevali davkov. Latinosom, ki v ZDA legalno živijo in delajo, bi Trumpovi ukrepi z zaostritvijo imigracijskih pravil in postavitvijo zidu kvečjemu koristili. Tisti, ki legalno živijo, so slabša delovna mesta (gradbeniki, manjši prevozniki, služkinje, varuške) že pred leti ali desetletji prevzeli belim domačinom. Za njih in njihove družine v boju za preživetje beli človek, ki ga je poosebljal Trump, sploh ne predstavlja več nevarnosti, ampak nezakonito priseljeni Mehičani in muslimanski migranti, ki jih je podpirala Clintonova.

Zmota številka 3: Efekt Chrisa Kyla

Efekt Chrisa Kyla, o katerem so pisali predvsem lokalni in regionalni mediji na jugu ZDA in ameriškem srednjem zahodu (na slednjem je Trump, čeprav gre za tradicionalne demokratske trdnjave, tudi zmagoval), je medijski mainstream spregledal. Takoj, ko je Clintonova leta 2015 napovedala kandidaturo, so se mediji od Arizone do Alabame razpisali o zaničujočem odnosu Obamine administracije, katere del je bila Clintonova, do Kyla. Celo njegova vdova Taya Kyle je izjavila, naj ZDA obvaruje Bog, če bo izvoljena Hillary Clinton. Temu štab Clintonove sploh ni pripisal posebne pozornosti, češ gre za zagovornike orožja, militantneže in nestrpneže, ter da se z njimi ne bo ukvarjala.

Napaka. Velika napaka.

Chris Kyle je ameriška legenda, najbolj smrtonosen ostrostrelec v ameriški vojaški zgodovini, ki je rešil življenje številnim ameriškim vojakom na Bližnjem vzhodu. Pogrebni sprevod (pod streli neprištevnega veterana je umrl 2. februarja 2013) je prevozil več kot 300 kilometrov dolgo pot (ob poti se je zbralo na deset tisoče Američanov), kar se je mnogim američanom globoko vtisnilo v spomin. Takrat je ameriški predsednik Barack Obama s Clintonovo naredil za povprečnega Američana eno najbolj nagnusnih dejanj v zgodovini ameriških predsednikov. Smrt junaka, ki so ga častili vojaški veterani, vojaki, policisti, gasilci, številni člani NRA in običajni ljudje, je povsem ignoriral. Nič kolikokrat so ob podobnih smrti ljudi, kot je bil Kyle (ima 160 potrjenih ubojev, nepotrjenih pa vsaj 100 več), zastavo pred Belo hišo spustili na pol droga, Obama pa je ni. Celo več. Ljudje so se spomnili, da je ob smrti zvezdnice Whitney Houston, odvisnice od drog, ki so jo nažrto z mamili našli v kadi hotela na Beverly Hillsu, zastavo spustil na pol droga. Poklonil se je narkomanki, ameriškemu heroju ne. Tega Obamini administraciji, katere del je bila Clintonova, niso nikoli odpustili.

Zmota številka 4: Predsedniške volitve se dobijo na soočenjih

V ZDA in tudi v Evropi je prevladujoče mnenje, da so odločilna soočenja kandidatov na televiziji. Torej, da je televizija tako močan medij, da z njo dobiš volitve.

Napaka. Velika napaka.

Televizijska soočenja so bila pomembna mogoče do volitev 2012, letos nič več. Čeprav so mediji poročali, analitiki pa modrovali, da je vse tri debate dobila Clintonova, je pogled na družbena omrežja pokazal, da je slika ravno obratna.

Že ob zadnji izvolitvi Obame pred štirimi leti so odlični marketinški strokovnjaki ameriških multinacionalk zaznali, da so medij prihodnosti družbena omrežja, se pravi dogajanje na internetu in pametnih telefonih. Od takrat naprej se je oglaševalski denar začel seliti na internet, danes je v ZDA v oglaševalskem kolaču že več denarja namenjenega za internet (in mobilne naprave) kot pa za televizijo. Temu fenomenu Clintonova, ki se je zanašala na tradicionalne tiskane in elektronske medije, ni sledila, Trump pač. Za ljudi, ki komunicirajo prek spletnih omrežij, so namreč informacije, ki jih delijo njihovi virtualni prijatelji, bolj verodostojne, kot pa informacije velikih televizijskih hiš ali časopisov. Prijatelju, čeprav virtualnemu, namreč bolj verjameš in zaupaš, kot pa časopisnemu piscu ali televizijski voditeljici, ki te povrh vsega, če skušaš z njo vzpostaviti kontakt in komunicirati prek družbenega omrežja, povsem ignorira, češ z rajo se pač ne bom pogovarjala. So tudi izjeme. Denimo Tomi Lahren, mlada zvezdniška in čedna svetlolasa televizijska voditeljica, ki prek Twitterja in Facebooka, kolikor je pač mogoče, komunicira s povsem običajnimi ljudmi. Lahrenova je konservativka, ki je jasno podprla Trumpa.

Zmota številka 5: Črnci so za Clintonovo

Prevladujoče je bilo mnenje, da bodo črnci množično podprli Hillary Clinton. Trump je namreč rasist, zato bodo črnci glasovali za kandidatko, ki jo podpira njihov temnopolti predsednik Barack Obama. Račun je bil preprost: črnce spraviti na volišča.

Napaka. Velika napaka.

Da razčistimo. Večina črncev bi res volila za Clintonovo. O tem ni dvoma. A zanjo bi volili predvsem črnci, ki se jim je uspelo prebiti med finančno elito (teh je malo) in črne ženske (matere in žene), ki živijo v črnskih getih. Zakaj? Prvi ne zaslužijo posebnega komentarja, saj je jasno, da bi pod Clintonovo obdržali privilegije ali bi jih dobili celo več, črne ženske pa so bile ogorčene, ker so beli policisti (domnevno za zabavo) pobijale njihove otroke in može na ulicah. S črnimi moškimi v getih pa je tako. Velika večina se jih ukvarja s kriminalom, zato jim je bilo povsem vseeno, ali bi bila za predsednico izvoljena Clintonova ali pa bi predsednik postal Trump. Njihovemu kriminalnemu poslu ne bi bolj škodil (ali bolj koristil) ne republikanec ne demokrat. Na volišča jih pač ni spravila nobena sila.

Po drugi strani imamo črnce, ki spadajo v srednji razred. Ti so bili večinoma za Trumpa, ki je obljubil, da bo proizvodnjo iz drugih držav vrnil v ZDA, kar pomeni boljša delovna mesta tudi za njih. Zato sploh ni presenečenje, da je Trumpovi ekipi v posebnih skupinah, kot sta Black for Trump ali Black Women for Trump, uspelo zbrati in aktivirati toliko črncev, ki so zanj volili.

In še nekaj je, mogoče so bo komu zdelo celo rasistično. Večini črncev se sploh ne ljubi mirno čakati v dolgih vrstah, da bi volili. To je nekaj, kar ni v njihovi navadi. Podobno se je zgodilo po volitvah, ko so ob zmagi Trumpa na ulice prišli protestniki. Ste mogoče videli veliko črncev? Na cestah so samo takrat, ko bel policist ustreli kakšnega njihovega (kriminalnega) pajdaša.

Zmota številka 6: Kdor je za Trumpa, je rasist in seksist

Zaradi domnevno rasističnih in seksističnih izjav Donalda Trumpa so analitiki in mediji sklepali, da bo to vzbudilo odpor do milijonarja. Zato je Clintonova večino njegovih podpornikov in volivcev mirno označila za rasiste. Njen štab je pričakoval, da se nihče noče prepoznati za rasista, še posebej, če njene besede podpirajo zvezdniki filma, športa in glasbe.

Napaka. Velika napaka.

Obtoževanje Trumpovih privržencev z rasisti in seksisti je imelo ravno nasprotni učinek. Kdo pa so pristaši kandidatke in kdo je Clintonova, da nas bo označevala za rasiste izključno zato, ker izrazimo svojo svobodno voljo in podpremo Trumpa. Od kje jim pravica, da nas tako zmerjajo? Povedano drugače. Psovanje in opletanje z rasisti, homofobi, seksisti in rasisti ni podžgalo samo zapriseženih privržencev Trumpa, ampak tudi dolgo neopredeljene. Za Američana je namreč nepredstavljivo, da bi kdo posegal v njegovo osebno svobodo, kar odločitev na volitvah je. In da bi ga označeval za rasista izključno zato, ker je volil za kandidata, ki ga podpira, si je o njem sam ustvaril mnenje. Res so bili ti v javnosti bolj tiho, so pa toliko bolj komentirali na družbenih omrežjih.

Zmota številka 7: Revni belci bi radi socialno pomoč

Ena od obljub Hillary Clinton je bila, da bo povečala socialno pomoč najbolj revnim in še bolj obdavčila bogate. S tem so v štabu Clintonove na svojo stran želeli pridobiti tudi revne belce.

Napaka. Velika napaka.

Povprečen belec ne potrebuje socialne pomoči in drugih ugodnosti, ki bi šle na račun davkoplačevalcev, se pravi na račun njegovih sosedov, prijateljev in znancev. Belec tega noče. On si želi delati in sam zaslužiti za življenje. Kakršnokoli drugačno razmišljanje bi bila za njih žalitev. Tako razmišljajo tudi belci, ki so revni, in zavračajo agende levičarskih aktivistov, češ da so za njegove razmere krivi bogati. To mogoče deluje v Evropi, onkraj luže zagotovo ne. ZDA je v očeh mnogih še vedno najsvobodnejša država na svetu, kjer lahko uspe vsakdo. Prav tako reven belec ve, da sploh ni tako reven, kot ga želijo prepričati, da je. Velika večina tistih, ki so danes označeni za revne, namreč ima le enega, ampak dva avtomobila, hladilnik, zmrzovalnik, barvni LED televizor, pralni stroj s sušilnikom, satelitsko ali kabelsko televizijo, mobilni telefon, mikrovalovno pečico, klimatsko napravo in osebni računalnik z dostopom na internet. Več kot polovica je lastnikov svojih domov ter so v povprečju za kakšen centimeter višji in nekaj kilogramov težji od svojih prednikov, ki so se 72 let nazaj izkrcali v Normandiji. Skratka, domnevno revni beli Američani sami pri sebi vedo, da niso tako revni, kot jim skušajo dopovedati, da potrebujejo samo službe, ki pa jih je obljubil Trump.