• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: Axel Kaiser

Pot v propad se je začela s FED ali zgolj še ena teorija zarote?

18 nedelja Jun 2017

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika, Zgodovinski spomin

≈ 16 komentarjev

Značke

Andrew Jackson, Anti-Defamation League, Axel Kaiser, banke, bankirji, Benjamin Guggenheim, Benjamin Strong, centralne banke, Charles Norton, družina Rockefeller, družina Rothschild, Edward John Smith, FED, Federal Reserve System, finančne elite, Francis Brown, Frank Vanderlip, George Soros, Harvard, Henry Davison, Hersey Food, Isidor Strauss, J. P. Morgan, James Buchanan, James Madison, jezuiti, John Jacob Astor IV., Kuhn, Loeb & Co., Milton Hersey, monetarni sistem, Morgan Andrew Robertson, National City Bank, Nelson W. Aldrich, Nikola Tesla, otoj Jekyll, Paul Warburg, Piatt Andrew, Razbitina Titana, Thomas Woodrow Wilson, tiskanje denarja, Titanic, White Star Line, Židi

V četrtek, 13. julija, bo minilo 153 let, od kar je umrl John Jacob Astor IV. (JJ Astor), v začetku 20. stoletja najbogatejši človek na svetu. Njegovo premoženje je bilo ocenjeno na 500 milijonov dolarjev, kar bi danes pomenilo več kot 11 milijard dolarjev. Bil je prijatelj Nikola Tesle, svoje bogastvo je pridobil s svojim delom – gradnjo, investranjem in izumiteljstvom. Umrl je 15. aprila 1912 sredi Atlantskega oceana. Bil je eden od potnikov na krovu Titanica. In kar je najpomembnejše: bil je na čelu skupine podjetnikov in neodvisnih bankirjev, ki so nasprotovali ustanovitvi FED-a (Federal Reserve System), ameriške centralne banke in danes najpomembnejše finančne ustanove na svetu. In kaj imajo torej skupnega JJ Astor, FED in Titanic? Lepo po vrsti.

FED je bil ustanovljen decembra 1913, njegov namen je bil, da prepreči krize. Toda resnica je, da trg še nikoli ni bil tako nestabilen, krize pa še nikoli tako uničujoče, kot ravno od nastanka FED-a. Po podatkih Ameriškega državnega urada za ekonomske raziskave so ZDA od leta 1913, ko je bil ustanobljen FED, imele kar 19 recesij, ki so bolj ali manj vplivale na ves svet: 1918-1919, 1920-1921, 1023-1924, 1926-1927, 1929-1933, 1937-1938, 1945, 1948-1949, 1953-1954, 1957-1958, 1960-1961, 1969, 1970, 1973, 1975, 1980, 1981-1982, 1990-1991, 2001 in končno 2008-2010 (ponekod še traja). Nekateri pripisujejo te krize kapitalizmu, češ da je obdobje kapitalizma obdobje recesij. Kar ne bo držalo. Krivdo za krize v veliki meri nosijo centralne banke, odprava katerih, kot pravi Axel Kaiser, ne bi predstavljala le velikanskega koraka k doseganju stabilnosti globalnega gospodarskega sistema, ker bi s tem znatno zmanjšali gospodarske cikle, ki privedejo do finančnih katastrof, kakršni sta bili v letih 1929 in 2008, ampak bi naredila konec pokvarjenemu korporativizmu med finančnimi elitami in vladami. Šele takrat, ko bo odpravljeno centralno monetarno planiranje, kot sta si ga zamislila Marx in Engels v Komunističnem manifestu, bomo lahko govorili o pristnem kapitalizmu. Za zdaj imajo vse države centralno planiranje, zato so državljani ujetniki majhnih interesnih skupin. Gre za zlo v sedanjem bančnem sistemu, ki prinaša gospodarske katastrofe brez primere v zgodovini in od katerih imajo korosti le zelo majhne skupine na račun večine. Povedano drugače: zaradi nadzora nad valutami imata koristi globalni finančni in politični eliti. Ali kot bi rekel James Buchanan: “Prav nič nismo napredovali, da bi postavili meje političnim voditeljem, ki delujejo po svojih naravnih nagnjenjih brez vsakršnega osnovnega razumevanja, kako deluje kapitalizem.” In pot v propad, kateri smo priča danes, se je začela onstran Atlantika z ustanovitvijo FED-a, ko sta skupen jezik (da bi imela monopol nad tiskanjem denarja iz nič, se pravi brez kritja) očitno našla dva vplivna lobija: židovski in jezuitski.

Kot zanimivost najprej vzporedna zgodba. Leta 1898 je malo znani avtor kratkih zgodb Morgan Andrew Robertson izdal knjigo z naslovom Razbitina Titana. Knjiga govori o ladji Titan, ki neke aprilske noči v severnem Atlantiku zadene ob ledeno goro in se potopi. Štirinajst let kasneje (1912) se taka nesreča v resnici zgodi – prav tako aprila se je v severnem Atlatniku zaradi trka v ledeno goro potopil Titanic. Robertson, ki se je po katastrofi znašel v središču pozornosti, je leta 1915 umrl. Okoliščine še danes niso povsem pojasnjene. Najprej so trdili, da je bil zastrupljen, nato je policija na presenečenje vseh spremenila vzrok smrti, češ da je Robertson doživel infarkt.

Kakorkoli, podjetje White Star, ki je bilo v večinski lasti J. P. Morgana, vplivnega ameriškega finančnika in bankirja, je leta 1908 začelo graditi ladjo Titanic. Morgan je bil nekakšen George Soros svojega časa, saj je veljal za človekoljuba, njegovi prijatelji in poslovni partnerji so bili člani družin Rockefeller, Kuhn, Loeb ter Rothschild. Tem družinam so bile že več let trn v peti konkurenčne rodbine, kot Astor, Strauss (Isidor Strauss je bil lastnik verige trgovin Macy’s) in Guggenheim (Benjamin Guggenheim je podedoval rudnika zlata, srebra in bakra). Te družine so bile večinoma podjetniške in so se upirale vsaki centralizaciji, predvsem monopolom. Ker so bile vplivne in so dajale delo stotisočim ljudem, tudi politika ni mogla mino njih, zato so vedno blokirale idejo o ustanovitvi centralne banke, ki bi bila pooblaščena za tiskanje denarja. Zasebno centralno banko je 100 let prej predlagal že James Madison. V resnici je bila ustanovljena, toda predsednik Andrew Jackson jo je zaprl leta 1836. Predsednik Jackson je kmalu zatem umrl.

No, novembra leta 1910 so se pod pretvezo izleta z lovom na race na otoku Jekyll v lokalu Jekyll Island Club ob obali George zbrali pooblaščenci družin, ki so se zavzemale za ustanovitev FED-a. Na skrivnem sestanku so bili senator Nelson W. Aldrich (tast Johna D. Rockefellerja), Frank Vanderlip (predsednik Rockefellerjeve National City Bank), Paul Warburg (predsednik družbe Kuhn, Loeb & Co., sicer pod vplivom Rothschildov), Charles Norton (predsednik Morganove First National Bank of New York), Henry Davison in Benjamin Strong (zastopala sta interese J. P. Morgana) in Piatt Andrew (ekonomist iz Harvarda in Aldrich svetovalec v senatnem monetarneom odboru). Druščina je pripravila osnutek zakona za ustanovitev centralne banke, ki so ga z nekaj dopolnitvami sprejeli čez tri leta (1913). Še prej je bilo treba zlepa ali zgrda prepričati podjetniške družine, naj ne blokirajo ustanovitev FED-a. Najboljše bi bilo, ko bi JJ Astor, Isidor Strauss in Benjamin Guggenheim preprosto izginili.

Na splošno presenečenje so prepiri med obema skupinama družin po sestanku na Jekyllu bolj ali manj potihnili. Še več. J. P. Morgan je Astorja, Straussa in Guggenheima povabil na krstno plovbo Titanica, ki ga je gradil (po naročilu njegove družbe družbe White Star Line ga je izdelala ladjedelnica Harlan-Wolff iz Belfasta). Ladje je tako 10. aprila 1912 izplula iz Southamptona, trojica je bila na krovu (in je umrla), potovanje pa sta zadnji trenutek odpovedala J. P. Morgan in njegov prijatelj Milton Hersey, ki je kasneje zgradil imperij Hersey Food. Po potopitvi je podjetje je podjetje White Star prejelo več deset milijonsko odškodnino, velik del nje je končal v žepu J. P. Morgana. In kar je najpomembnejše – decembra 1913 je bil ustanovljen FED.

Pred njegovo ustanovitvijo so bile banke dolžne krotiti monetarno ekspanzijo in konkurirati druga drugi, po ustanovitvi centralne banke pa so lahko usklajeno napihnile ponudbo denarja, in sicer ob dodatni prednosti, da so se lahko zanašale na FED kot posojilodalajko v skrajni sili, ki jim bo priškočila na pomoč in jih rešila, če bi zašle v težave. Od takrat naprej je samo FED pooblaščen za tiskanje denarja. Zakon je zavezal tudi vse nacionalne banke (obstajale so v več zveznih državah), da so se pridružile FED, kar je povsem zatrlo konkurenco, piše Kaiser v knjigi Pot v propad. Tudi krajevne banke so se pokorile FED-u, ker so bile od njega odvisne za prejemanje denarja. Kdo pa je v resnici vodil FED, ni treba posebej poudarjati. Ključno besedo so imele (in jo še imajo) družine, ki so se leta 1910 sestale na otoku Jekyll. V celotno zaroto naj bi bili vpleteni tudi jezuiti (družina Rothschild je bila med glavnimi bančniki katoliške cerkve), ki so pomagali izbrati kapetana ladje Edwarda Johna Smitha, ki naj bi zadnja navodila dobil od jezuita Francisa Browna. Težko je verjeti, da bi Smith, ki je bil izkušen morjeplovec in je večkrat plul po morski poti, po kateri je plul tudi Titanic, naredil toliko začetniških napak. Kasneje so to sicer pripisali temu, da je tekmoval in je želel narediti ladjo kot tisto, ki je najhitreje preplula Atlantik.

In še dve stvari sta se zgodili leta 1913, obe marca, nekaj mesecev pred ustanovitvijo FED: prvič, ustanovljena je bila vplivna organizacija Anti-Defamation League, mednarodna židovska nevladna organizacija, in drugič, mandat je nastopil 28. ameriški predsednik, demokrat Thomas Woodrow Wilson, za katerega se večina zgodovinarjev strinja, da je bil najbolj pro-židovski predsednik ZDA. Vse drugo je zgodovina, o kateri sem že pisal v tekstih o prevari s centralnimi bankami in o tem, kdo je financiral rusko revolucijo ter obe svetovni vojni. Dopuščam možnost, da je vse skupaj zgolj teorija zarote, ampak prav je, da si bralec sam ustvari mnenje o nekaterih zgodovinskih dogodkih, še posebej, ker uradni kronisti izpuščajo precej zanimivih podrobnosti iz pretekle in polpretekle zgodovine, čeprav ravno te “malenkosti”, za katere se zdi, za so naključja in nič več, nekatere zadeve postavljajo v povsem drugo luč.

 

Prevara s centralnimi bankami ali ustvarjanje denarja iz nič

07 petek Apr 2017

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Zgodovina, Zgodovinski spomin

≈ 15 komentarjev

Značke

avstrijska ekonomska šola, Axel Kaiser, Bank of England, banke, centralna banka, denar, dinastija Stuart, Kavarna Hayek, Murray Newton Rothbard, terorija zarote, Willem III. van Oranje, William Paterson

Na Williama Patersona ste do zdaj najbrž naleteli le v križankah. Opis je običajno naslednji: znan škotski bankir in veletrgovec iz 17. stoletja (sir William). Manj pa vam je znano, da je bil Paterson začetnik največje prevare v zgodovini človeštva – ustvarjanju denarja iz nič. Leta 1694 je bil namreč sustanovitelj zasebne Bank of England, ki velja za drugo najstarejšo centralno banko na svetu (za švedsko Sveriges Riksbank). Njemu pripisujejo izjavo (uradni zgodovinarji je sicer niso potrdili), češ da tej banki pripadajo vse obresti na denar, ki ga ustvarja iz nič (out of nothing). Angleška centralna banka je nastala potem, ko je prišlo do spora med nizozemskimi bankirji in angleško dinastijo Stuart. Nizozemci so pritegnili še druge evropske kolege in financirali Viljema Oranskega III. (Willem III. van Oranje), ki je napadel Anglijo, s prestola vrgel Stuarte in postal Kralj William III. Ker na otoku ni bilo denarja in se je zapletel v vojno s Francijo, je sprejel »pomoč« prijateljev bankirjev (med njimi je bil tudi Paterson), v zameno pa so zahtevali »majhno« protiuslugo – ustanovili bi zasebno banko, ki bi dobila status centralne banke. Vložili bi 1,4 milijonov funtov v zlatu (imena vseh pravih soustanoviteljev so še danes skrivnost), tiskali denar, kolikor bi ga bilo potrebno, in ga posojali državi. Delali bi tisto, kar sicer počno sodobne centralne banke. Posledica tega je, da je danes (po nekaterih ocenah) v globalnih finančnih tokovih kroži prek 90 odstotkov špekulativnega denarja, ki nima ustreznega kritja. In da bi tako tudi ostalo, si finančna elita ob pomoči politikov prizadeva za ustanovitev svetovne vlade.

Tak uvod zato, ker sem zadnjič v tekstu Vzpon zla obljubil, da sem bom lotil tem o nekaterih bančnih in finančnih stvareh, ki se ljudem zdijo samoumevne, a v resnici prinašajo (realno) bogastvo samo eliti. Vzrok in posledice je globalna elita že tako zamešala, da nihče več ne ve, kaj je bilo prej – kura ali jajce. Šele poznavanje nekaterih elementarnih zadev, ki so običajnim ljudem precej tuje ali pa se za njih sploh ne zanimajo, privede do spoznanja, da nas elite dobesedno ropajo. Ta tekst je poskus, da se s preprostimi in vsakemu razumljivimi besedami in pojmi razloži, kako je nastal denar in kako si je njegovo ustvarjanje s pomočjo politike prisvojila finančna elita.

Vprašajmo se, kaj je sploh denar, na katerem so običajno liki politikov in umetnikov, poleg pa napisana številka, ki naj bi pomenila vrednost. Je res bogastvo? Ne. Gre pravzaprav za ničvreden kos papirja, ki služi kot sredstvo za menjavo dobrin, bogastvo pa so realne dobrine in storitve, ki jih je mogoče kupiti z denarjem. Nihče ne zbira teh papirčkov zato, ker bi jih zbiral, ampak zato, ker s temi papirčki lahko nekaj kupi. Peku tako ni treba s seboj k čevljarju nositi štruce kruha, da bi jih zamenjal za čevlje, mizarju pa ni treba tovoriti s seboj stolov, da bi jih pri kmetu zamenjal za krompir. Zato ima denar, ki ga izdajajo centralne banke. In dokler ga tiskajo v obsegu, ki ima realno kritje v dobrinah in storitvah, je dobro. Kajti za bogastvo ni pomembno, koliko kosov papirja, ki se imenujejo evri, dolarji ali funti, natisne centralna banka; če ni dejanskega povečanja proizvodnje dobrin, pravi Axel Kaiser, ne bo država nič bogatejša kot prej, nastalo ne bo ničesar, razen inflacije. Ta pa koristi samo elitam.

Daleč nazaj v zgodovini je trgovina potekala na podlagi neposredne menjave dobrin. Da bi si olajšali delo, je prišlo do dogovora. Kot jamstvo so začeli uporabljati kovance, najpogosteje iz zlata in srebra. Kovanci sami po sebi niso imeli vrednosti, razen tiste, ki jim jo je dalo blago, za katerega so jih zamenjali. Sčasoma se je pokazalo, da so kovanci pretežki, zato se je pokazala potreba, da se nekje shranijo, v zameno pa si dobil papirnato potrdilo. Taki skrbniki so bili sprva zlatarji, kasneje so vlogo prevzele banke. Janez je pač prišel k zlatarju ali v banko, tam za eno leto deponiral 50 funtov zlata, v zameno pa dobil potrdilo (papirnati denar). Ta denar lahko Janez porabi ali ne. Če ga ne, se vrne nazaj in pobere svoje zlato. Zadeva je dobro delovala, saj je imel denar kritje, zlatar ali banka pa sta dobila določeno provizijo. A zgodilo se je, da je do zlatarja ali v banko prišel Franci in vprašal, ali si lahko za pol leta sposodi 50 funtov zlata in plača 10 odstotkov obresti. Zlatar ali bankir ocenita, da lahko, ker Janez običajno pride enkrat na leto. In tako za pol leta posodita Franciju 50 funtov zlata. Nista mu ga izročila, ampak sta mu izdala potrdilo, da ima Franci shranjenih za 50 funtov zlata. Kaj to pomeni? Da je na trgu potrdil za 100 funtov zlata, čeprav zlatar ali banka hranita samo za 50 funtov zlata. Kar je seveda čista prevara, ker sta bankir ali zlatar izdala potrdilo za neobstoječe zlato.

Toda glavna prevara šele pride. Vrednost denarja, ki ga je dobil Franci, je bila dolg. Ko mine pol leta, Franci zlatarju (ali bankirju) vrne 50 funtov pravega zlata in še 5 funtov zlata obresti. To zlato je Franci ustvaril z delom in prodajo realnega blaga, medtem ko je posojilodajalec prišel do 55 funtov zlata tako, da je Franciju izdal potrdilo, ki sploh ni imelo kritja. Torej, kos ničvrednega papirja je zlatarju (ali bankirju) prinesel realno bogastvo. Tako banke še danes delujejo, s to razliko, da tiste, ki jim prinesejo »zlato« v hrambo, nagradijo z majhnimi obrestmi, tistim, ki posodijo denar, pa obračunajo večje obresti. In tako pridemo do največje prevare v zgodovini človeštva – centralnih bank, ki so si vzele pravico (ali pa jim je bila podeljena), da lahko ekskluzivno iz nič ustvarjajo denar, ta možnost pa je bila drugim (komercialnim) bankam omejena (ne pa dokončno odvzeta) s sistemom rezerv.

Centralne banke imajo možnost, da vplivajo na obrestne mere, po kateri si komercialne banke med seboj sposojajo denar, s tem pa vplivajo tudi na obrestne mere na trgu. Če želi centralna banka znižati obrestno mero, se loti odkupa vrednostnih papirjev (famozni finančni instrumenti, o katerih bom še pisal), običajno zakladne ali državne obveznice. Odkupi jih denimo od NLB, ki tega denarja ne shrani v trezorju, ampak ga deponira v banki. S tem poveča likvidnost, zato se zniža obrestna mera. Če želi zvišati obrestno mero, gre v obratni smeri – vrednostne papirje proda. In zdaj pridemo do ključnega vprašanja: kje centralna banka dobi denar za kupovanje vrednostnih papirjev? Preprosto ga natisne, se pravi, ustvari ga iz nič (out of nothing). To pa pomeni, da ves denar, ki se steka v banke, v resnici nima kritja. A če si mislite, da tega ne počno tudi običajne banke, se motite. Sistem rezerv je namreč le delen. Bom pojasnil z nekoliko modificiranim primerom, ki ga navaja prej omenjeni Kaiser.

Denimo, da nekdo položi v NLB milijon evrov, ki jih je ustvaril z lastnim delom in prodajo realnega blaga. NLB denar posodi naprej. A ker velja zakon o delnih rezervah in je obvezana obdržati 10 odstotkov, posodi lahko »samo« 900.000 evrov. Teh 900.000 evrov si nekdo sposodi in jih porabi za plačilo tretji stranki. Ta bo šla v Abanko, odprla račun in nanj položila 900.000 evrov. Abanka, ki mora spet zadržati 10 odstotkov za rezerve, naprej posodi 810.000 evrov. Tisti, ki si je sposodil, bo plačal račun obrtniku, ki bo šel v NKBM in položil 810.000 evrov. NKBM lahko posodi le 729.000 evrov, 81.000 pa obdrži za obvezno rezervo. In rezultat je grozljiv. V samo treh operacijah je prvotnih milijon evrov postalo 2.439.000 evrov v posojilih in prav toliko v depozitih, ker je banka denar imetnikov tekočih računov pozneje posodila. Toda banke imajo kritja samo za 271.000 evrov, v gospodarstvu pa kroži za 1.439.000 evrov denarja, ki nima prav nikakršnega kritja. Zdaj pa pomislite, da bi milijon evrov NLB posodila centralna banka, ki denar tiska »iz nič«. V obtoku bi bilo slabih 2,5 milijona evrov, ki nimajo realne podlage v prodanem blagu ali opravljenih storitvah. Ta množitev denarja je računovodska ukana, je prevara bank, da stranke prepričujejo, da imajo določeno vsoto denarja, čeprav je v resnici nimajo. Ekonomist avstrijske šole Murray Newton Rothbard temu pravi »sistem goljufivih rezev«, zato si nekateri prizadevajo, da bi se vpeljal sistem 100-odstotnih rezerv, po katerem bi banke imele kritje za vsak cent. Toda težava bi bila še vedno centralna banka, ki denar tiska »iz nič«. In očitno bi bilo potrebno odpraviti tudi centralne banke. Na dlani je, da ekonomski in bančni »strokovnjaki« ter politiki zamegljujejo tovrstne prevare s pojmi kot so IMF, Pariški klub, Basel I in II, devizne rezerve, obvezne rezerve, drseči tečaj, prezadolženost, terminski trg, kupna moč, zakladne minice, fiskalna nevtralnost, potrošniška košarica in še nešteto drugimi. To terminologijo, ki je za običajnega človeka, ki svoje bogastvo ustvarja z delom ter prodajo blaga in storitev, ne pa »iz nič«, uporabljajo izključno zato, da bi ljudje še manj vedeli in še manj dojeli, da jih finančna in politična elita ne samo ropata, ampak dobesedno lupita. Kdaj se je to razmahnilo, sem že pisal.

Nekaterim se mogoče zdi vse skupaj teorija zarote. Tudi prav. Želim le, da ljudje o tem premišljujejo, se pogovarjajo in sami poiščejo vire. Kavarna Hayek svoje resnice ne razglaša za edino zveličavno, kot zagotovo ni edina resnica tisto, o čemer poročajo mediji ter govorijo učbeniki in knjige. Vsak naj si pač sam ustvari svoje mnenje.

Tako je govoril Warren Buffett ali kaj želi Donald Trump?

13 ponedeljek Feb 2017

Posted by Kavarna Hayek in Gospodarstvo, Politika

≈ 5 komentarjev

Značke

Axel Kaiser, Boulevard Voltarire, Donald Trump, Fortune, inflacija, javni dolg, Kitajska, trgovina, Varčna vas, Warren Buffett, Zapravljivi Dol, ZDA, zlati standard

Jeseni 2003 je milijarder Warren Buffett v ameriški reviji Fortune objavil esej Squanderville and Thriftville (Zapravljivi Dol proti Varčni vasi), v katerem je nazorno pojasnil težavo, s katero se ameriško gospodarstvo več desetletij spopada zaradi čezmerne potrošnje. Na kratko bom povzel po knjigi Axela Kaiserja »Pot v propad«, vi pa si lahko ogledate risanko o Zapravljivem Dolu in Varčni vasi.

Predstavljamo si dva otoka, je zapisal. Na vsakem je po ena vas: Zapravljivi Dol na enem in Varčna vas na drugem. Obe sta samozadostni in imata enak delovni čas. Lepega dne se v Varčni vasi odločijo, da bodo več delali, zato da bodo lahko privarčevali in investirali. Zgodi se, da Varčna vas proizvede več, kot potrebuje, zato začne višek izvažati v Zapravljivi Dol. Prebivalci slednjega kmalu ugotovijo, da lahko zaradi poceni izdelkov iz Varčne vasi živijo enako dobro, tudi če delajo manj. V zameno Zapravljivi Dol ponudi Varčni vasi obveznice, katerih izdaja ne zahteva velikega napora.

Mineta dve leti in Varčni dol si nabere ogromne količine obveznic Zapravljivega Dola. Nekateri strokovnjaki ugotovijo, da bodo morali prebivalci Zapravljivega Dola delati dvakrat več, če bodo želeli poplačati svoj dolg Varčni vasi. Ko se začno prebivalci Varčne vasi spraševati, ali bodo sploh kdaj dobili poplačan dolg, se odločijo, da ga bodo izterjali z edino lastnino, ki jo imajo prebivalci Zapravljivega Dola – zemljo. Tako je Varčna vas postala lastnik Zapravljivega Dola. A ne le to. Ker prebivalci Zapravljivega Dola nimajo ničesar drugega v zameno, so prisiljeni delati celo več kot prebivalci Varčne vasi, saj le tako lahko odplačujejo dolg in imajo dovolj za preživetje.

Buffet je z esejem natančno pokazal, kam so zabredle ZDA. Do sedemdesetih let so se prebivalci ZDA obnašali kot prebivalci Varčne vasi; njihova trgovina je bila uravnotežena, imeli so celo presežek, vlagali so v druge države, imeli so tako imenovani »zlati standard«. Nato je prišlo do obrata. ZDA so morale, da bi financirale svoj uvoz (denimo) iz Kitajske, tja pošiljati dolarje v zameno za izdelke, ki jih je Kitajska pošiljala v ZDA. Povedano drugače. Kitajska je v ZDA pošiljala dejanske dobrine, ZDA jim je dajala dolarje, se pravi tiskane papirčke, ki so bili jamstvo, da jih bodo nekoč lahko spremenili v dobrine in storitve. A ni bila samo Kitajska, tudi druge države so imele v primerjavi z ZDA presežek v medsebojni trgovinski bilanci. Zato je začelo strmo naraščati premoženje tujih državljanov v ZDA, naraščala je inflacija, Američani pa so kljub temu še vedno trošili, javna poraba je naraščala. Čeprav velja, da je začetek zatona dolarja povzročila ustanovitev ameriške centralne banke (FED), so ZDA postale resnični Zapravljivi Dol potem, ko so se leta 1971 odpovedale zlatemu standardu.

Ravno to želi spremeniti Donald Trump – da ZDA spet postanejo Varčna vas. Eden od njegovih ukrepov bo mogoče celo ponovna uvedba zlatega standarda.

7 zmot štaba in podpornikov Hillary Clinton

10 Četrtek Nov 2016

Posted by Kavarna Hayek in Politika

≈ 10 komentarjev

Značke

ameriške predsedniške volitve, Axel Kaiser, Barack Obama, Chris Kyle, CNN, Donald Trump, Hillary Clinton, Inštitut Edison Research, latinoameričani, Oraclum, Politika, rasizem, revni, revščina;, Taya Kyle, temnopolti, volitve, ZDA, ženske, črnci

To ne bo moj pogled, zakaj je zmagal Donald Trump (zakaj bi ga volil, sem že pisal), ampak bolj pogled, zakaj je izgubila Clintonova. Njen štab je naredil cel kup napak, izkazalo se je, da sploh ne pozna nove stvarnosti, izhajal je iz napačnih predpostavk, kar je pripeljalo do usodnih zmot. Naštel jih bom sedem, ki se mi zdijo pomembne, bilo pa jih je mnogo več. Pravzaprav je čudno, da se ob podpori takih medijskih in marketinških strokovnjakov, kot jih je imela Clintonova, pride do tako napačnih zaključkov. Nekaj je: Clintonova se je zanašala na celoten medijski aparat, vključno z agencijami za merjenje javnega mnenja, Trump pa na občutke in zdravo pamet. Zato mi tudi ni bilo mar za rezultate vzporednih volitev Inštituta Edison Research (ali vzporednih volitev CNN), ki so mogoče v nasprotju s spodaj zapisanim. Ampak saj veste, kako so se guruji raziskav javnega mnenja opekli pri napovedih Brexita. Takrat so se sicer opravičevali, da gre za manjši eksces, manjšo napako, ki se ne bo ponovila. Za mašo so dajali, da se njihove napovedi uresničijo pri ameriških predsedniških volitvah, da bi bile njihove napovedi vsaj v okviru statistične napake. Skoraj vse agencije za raziskavo javnega mnenja so napovedovale zanesljivo zmago Clintonove in vse pogorele. Odstopanja so bila prevelika, da bi še lahko govorili o naključju. Zato tudi Inštitutu Edison Research ne verjamem. Zmote sem opisal na podlagi spoznanj, do katerih sem prišel po več kot enoletnem spremljanju ameriških volitev na internetu, predvsem po družbenim omrežjih. Da je to edini pravi način raziskovanja javnega mnenja v prihodnosti (potreben bo še samo zanesljiv algoritem, ki bo na novo določil in izbral reprezentativni vzorec v medmrežju), je dokazalo londonsko podjetje Oraclum, ki je z zajemanjem podatkov na spletu v kombinaciji z osebnimi napovedmi izbranih oseb (ki pa niso imele take teže) in uporabo inovativnih modelov dan pred volitvami napovedalo zanesljivo zmago Trumpa. Pri rezultatih za Trumpa (po zdaj znanih uradnih rezultatih volitev) so zgrešili za 1,1 odstotka oziroma za 0,01-odstotne točke, raziskave s konvencionalnimi metodami pa niso zgrešile samo za več kot 30 odstotkov pri napovedi števila elektorskih glasov (pri Trumpu po nekaterih anketah tudi za več kot 80 elektorskih glasov), ampak se je mainstreamovskim agencijam zgodilo tisto, kar se jim ne bi smelo nikoli – napačno so napovedale zmagovalca.

Zmota številka 1: Ženske morajo na volišča

Ena od velikih zmot je bilo prepričanje, da so ženske v veliki večini naklonjene Hillary Clinton, zato jih je treba prepričati, da gredo na volitve. Donald Trump naj bi namreč v svojih nastopih poniževal in žalil ženske, celo republikanske ženske so dejavno lobirale, da bi predsednica ZDA postala Trumpova tekmica Hillary Clinton. Zaključek štaba Clintonove je bil preprost: na volišča spraviti ženske in bomo na pol poti v Belo hišo.

Napaka. Velika napaka.

Hillary Clinton je vse prej kot tipična (povprečna) ameriška ženske. Je naduta, vzvišena, lažniva, predvsem pa tiste, ki bi morale zanjo glasovati, nikoli niso bile elita. Dobro vedo, kdo je. Bila je dobro plačana odvetnica in zunanja ministrica, torej daleč nad povprečno Američanko iz delavskega razreda, kmetije, manjšega podjetja ali običajne pisarne. Te ženske je s podporo raznim aktivistkam in feministkam, ki jih večinoma plačujejo davkoplačevalci in med povprečnimi Američani osovraženi George Soros, nenehno žalila. Clintonova je jasno sporočila, da so zanjo ženske, ki se iz dneva v dan borijo za delo, kako bodo nahranile družino, kje bodo dobile denar za plačilo položnic in kako bodo omogočile otroku izobrazbo, preprosto manjvredne. Če bi vse ameriške ženske šle na volišča, bi bil poraz Clintonove še bolj prepričljiv.

Trump po drugi strani zna ceniti običajno ameriško žensko, zato sploh ne čudi, da so se v predvolilni kampanji množično pridruževale njegovim skupinam na družbenih omrežjih (Women for Trump, Women 4 Trump, Black Women for Trump, Ladies for Trump in podobno), se med seboj pogovarjale kot sebi enakimi in na volitvah volile za Trumpa.

Zmota številka 2: Latinosi so za Clintonovo

Predvidevalo se je, da bodo Latinoameričani množično volili Clintonovo, ker je Trump v svojih nastopih poudarjal boj proti priseljevanju, napovedoval zaostritev imigracijskih pravil in postavitev zidu na meji z Mehiko. Večkrat naj bi bil tudi žaljiv do Mehičanov, ki jih je označil celo za kriminalce in posiljevalce. Ko so latinosi množično predčasno volili, so mediji poročali, da je to slab signal za Trumpa. Podporo latinosov je Clintonova vzela za samoumevno.

Napaka. Velika napaka.

Latinosi niso bili tako množično proti Trumpu, kot je poročal medijski mainstream. Izjave latinoameriških aktivistov (plačanih z davkoplačevalskim denarjem) in sluzastih pop zvezdnic o podpori Clintonovi pač ni večinsko mnenje latinosov. Povprečen latinos je volil Trumpa, ker je obljubil, da bo pregnal njihove ilegalne sonarodnjake. Slednji so namreč običajnim latinoameričanom odžirali posel in delo, pri tem pa niso plačevali davkov. Latinosom, ki v ZDA legalno živijo in delajo, bi Trumpovi ukrepi z zaostritvijo imigracijskih pravil in postavitvijo zidu kvečjemu koristili. Tisti, ki legalno živijo, so slabša delovna mesta (gradbeniki, manjši prevozniki, služkinje, varuške) že pred leti ali desetletji prevzeli belim domačinom. Za njih in njihove družine v boju za preživetje beli človek, ki ga je poosebljal Trump, sploh ne predstavlja več nevarnosti, ampak nezakonito priseljeni Mehičani in muslimanski migranti, ki jih je podpirala Clintonova.

Zmota številka 3: Efekt Chrisa Kyla

Efekt Chrisa Kyla, o katerem so pisali predvsem lokalni in regionalni mediji na jugu ZDA in ameriškem srednjem zahodu (na slednjem je Trump, čeprav gre za tradicionalne demokratske trdnjave, tudi zmagoval), je medijski mainstream spregledal. Takoj, ko je Clintonova leta 2015 napovedala kandidaturo, so se mediji od Arizone do Alabame razpisali o zaničujočem odnosu Obamine administracije, katere del je bila Clintonova, do Kyla. Celo njegova vdova Taya Kyle je izjavila, naj ZDA obvaruje Bog, če bo izvoljena Hillary Clinton. Temu štab Clintonove sploh ni pripisal posebne pozornosti, češ gre za zagovornike orožja, militantneže in nestrpneže, ter da se z njimi ne bo ukvarjala.

Napaka. Velika napaka.

Chris Kyle je ameriška legenda, najbolj smrtonosen ostrostrelec v ameriški vojaški zgodovini, ki je rešil življenje številnim ameriškim vojakom na Bližnjem vzhodu. Pogrebni sprevod (pod streli neprištevnega veterana je umrl 2. februarja 2013) je prevozil več kot 300 kilometrov dolgo pot (ob poti se je zbralo na deset tisoče Američanov), kar se je mnogim američanom globoko vtisnilo v spomin. Takrat je ameriški predsednik Barack Obama s Clintonovo naredil za povprečnega Američana eno najbolj nagnusnih dejanj v zgodovini ameriških predsednikov. Smrt junaka, ki so ga častili vojaški veterani, vojaki, policisti, gasilci, številni člani NRA in običajni ljudje, je povsem ignoriral. Nič kolikokrat so ob podobnih smrti ljudi, kot je bil Kyle (ima 160 potrjenih ubojev, nepotrjenih pa vsaj 100 več), zastavo pred Belo hišo spustili na pol droga, Obama pa je ni. Celo več. Ljudje so se spomnili, da je ob smrti zvezdnice Whitney Houston, odvisnice od drog, ki so jo nažrto z mamili našli v kadi hotela na Beverly Hillsu, zastavo spustil na pol droga. Poklonil se je narkomanki, ameriškemu heroju ne. Tega Obamini administraciji, katere del je bila Clintonova, niso nikoli odpustili.

Zmota številka 4: Predsedniške volitve se dobijo na soočenjih

V ZDA in tudi v Evropi je prevladujoče mnenje, da so odločilna soočenja kandidatov na televiziji. Torej, da je televizija tako močan medij, da z njo dobiš volitve.

Napaka. Velika napaka.

Televizijska soočenja so bila pomembna mogoče do volitev 2012, letos nič več. Čeprav so mediji poročali, analitiki pa modrovali, da je vse tri debate dobila Clintonova, je pogled na družbena omrežja pokazal, da je slika ravno obratna.

Že ob zadnji izvolitvi Obame pred štirimi leti so odlični marketinški strokovnjaki ameriških multinacionalk zaznali, da so medij prihodnosti družbena omrežja, se pravi dogajanje na internetu in pametnih telefonih. Od takrat naprej se je oglaševalski denar začel seliti na internet, danes je v ZDA v oglaševalskem kolaču že več denarja namenjenega za internet (in mobilne naprave) kot pa za televizijo. Temu fenomenu Clintonova, ki se je zanašala na tradicionalne tiskane in elektronske medije, ni sledila, Trump pač. Za ljudi, ki komunicirajo prek spletnih omrežij, so namreč informacije, ki jih delijo njihovi virtualni prijatelji, bolj verodostojne, kot pa informacije velikih televizijskih hiš ali časopisov. Prijatelju, čeprav virtualnemu, namreč bolj verjameš in zaupaš, kot pa časopisnemu piscu ali televizijski voditeljici, ki te povrh vsega, če skušaš z njo vzpostaviti kontakt in komunicirati prek družbenega omrežja, povsem ignorira, češ z rajo se pač ne bom pogovarjala. So tudi izjeme. Denimo Tomi Lahren, mlada zvezdniška in čedna svetlolasa televizijska voditeljica, ki prek Twitterja in Facebooka, kolikor je pač mogoče, komunicira s povsem običajnimi ljudmi. Lahrenova je konservativka, ki je jasno podprla Trumpa.

Zmota številka 5: Črnci so za Clintonovo

Prevladujoče je bilo mnenje, da bodo črnci množično podprli Hillary Clinton. Trump je namreč rasist, zato bodo črnci glasovali za kandidatko, ki jo podpira njihov temnopolti predsednik Barack Obama. Račun je bil preprost: črnce spraviti na volišča.

Napaka. Velika napaka.

Da razčistimo. Večina črncev bi res volila za Clintonovo. O tem ni dvoma. A zanjo bi volili predvsem črnci, ki se jim je uspelo prebiti med finančno elito (teh je malo) in črne ženske (matere in žene), ki živijo v črnskih getih. Zakaj? Prvi ne zaslužijo posebnega komentarja, saj je jasno, da bi pod Clintonovo obdržali privilegije ali bi jih dobili celo več, črne ženske pa so bile ogorčene, ker so beli policisti (domnevno za zabavo) pobijale njihove otroke in može na ulicah. S črnimi moškimi v getih pa je tako. Velika večina se jih ukvarja s kriminalom, zato jim je bilo povsem vseeno, ali bi bila za predsednico izvoljena Clintonova ali pa bi predsednik postal Trump. Njihovemu kriminalnemu poslu ne bi bolj škodil (ali bolj koristil) ne republikanec ne demokrat. Na volišča jih pač ni spravila nobena sila.

Po drugi strani imamo črnce, ki spadajo v srednji razred. Ti so bili večinoma za Trumpa, ki je obljubil, da bo proizvodnjo iz drugih držav vrnil v ZDA, kar pomeni boljša delovna mesta tudi za njih. Zato sploh ni presenečenje, da je Trumpovi ekipi v posebnih skupinah, kot sta Black for Trump ali Black Women for Trump, uspelo zbrati in aktivirati toliko črncev, ki so zanj volili.

In še nekaj je, mogoče so bo komu zdelo celo rasistično. Večini črncev se sploh ne ljubi mirno čakati v dolgih vrstah, da bi volili. To je nekaj, kar ni v njihovi navadi. Podobno se je zgodilo po volitvah, ko so ob zmagi Trumpa na ulice prišli protestniki. Ste mogoče videli veliko črncev? Na cestah so samo takrat, ko bel policist ustreli kakšnega njihovega (kriminalnega) pajdaša.

Zmota številka 6: Kdor je za Trumpa, je rasist in seksist

Zaradi domnevno rasističnih in seksističnih izjav Donalda Trumpa so analitiki in mediji sklepali, da bo to vzbudilo odpor do milijonarja. Zato je Clintonova večino njegovih podpornikov in volivcev mirno označila za rasiste. Njen štab je pričakoval, da se nihče noče prepoznati za rasista, še posebej, če njene besede podpirajo zvezdniki filma, športa in glasbe.

Napaka. Velika napaka.

Obtoževanje Trumpovih privržencev z rasisti in seksisti je imelo ravno nasprotni učinek. Kdo pa so pristaši kandidatke in kdo je Clintonova, da nas bo označevala za rasiste izključno zato, ker izrazimo svojo svobodno voljo in podpremo Trumpa. Od kje jim pravica, da nas tako zmerjajo? Povedano drugače. Psovanje in opletanje z rasisti, homofobi, seksisti in rasisti ni podžgalo samo zapriseženih privržencev Trumpa, ampak tudi dolgo neopredeljene. Za Američana je namreč nepredstavljivo, da bi kdo posegal v njegovo osebno svobodo, kar odločitev na volitvah je. In da bi ga označeval za rasista izključno zato, ker je volil za kandidata, ki ga podpira, si je o njem sam ustvaril mnenje. Res so bili ti v javnosti bolj tiho, so pa toliko bolj komentirali na družbenih omrežjih.

Zmota številka 7: Revni belci bi radi socialno pomoč

Ena od obljub Hillary Clinton je bila, da bo povečala socialno pomoč najbolj revnim in še bolj obdavčila bogate. S tem so v štabu Clintonove na svojo stran želeli pridobiti tudi revne belce.

Napaka. Velika napaka.

Povprečen belec ne potrebuje socialne pomoči in drugih ugodnosti, ki bi šle na račun davkoplačevalcev, se pravi na račun njegovih sosedov, prijateljev in znancev. Belec tega noče. On si želi delati in sam zaslužiti za življenje. Kakršnokoli drugačno razmišljanje bi bila za njih žalitev. Tako razmišljajo tudi belci, ki so revni, in zavračajo agende levičarskih aktivistov, češ da so za njegove razmere krivi bogati. To mogoče deluje v Evropi, onkraj luže zagotovo ne. ZDA je v očeh mnogih še vedno najsvobodnejša država na svetu, kjer lahko uspe vsakdo. Prav tako reven belec ve, da sploh ni tako reven, kot ga želijo prepričati, da je. Velika večina tistih, ki so danes označeni za revne, namreč ima le enega, ampak dva avtomobila, hladilnik, zmrzovalnik, barvni LED televizor, pralni stroj s sušilnikom, satelitsko ali kabelsko televizijo, mobilni telefon, mikrovalovno pečico, klimatsko napravo in osebni računalnik z dostopom na internet. Več kot polovica je lastnikov svojih domov ter so v povprečju za kakšen centimeter višji in nekaj kilogramov težji od svojih prednikov, ki so se 72 let nazaj izkrcali v Normandiji. Skratka, domnevno revni beli Američani sami pri sebi vedo, da niso tako revni, kot jim skušajo dopovedati, da potrebujejo samo službe, ki pa jih je obljubil Trump.

The Game Is Over: Bruseljski Band Aid za Grčijo in teorija (socialistične) igre

14 torek Jul 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija, javni sektor, Politika

≈ 17 komentarjev

Značke

Axel Kaiser, demokratični socializem, Grčija, Harry Markowitz, javni sektor, Jean-Claude Juncker, Jeroen Dijsselbloem, Nassim Taleb, Nobelova nagrada, William Sharp

Grki niso ne ponižani, niti niso izgubili dostojanstva. Preprosto so v noči z nedelje na ponedeljek ne samo trčili, ampak treščili ob kruto realnost, ta pa je, da ne bodo dobili programa pomoči, če ne bodo sprejeli nekatere pogoje upnikov. Grki namreč sprva niso ponudili nič drugega kot dobro voljo in obljube, tako pa se dogovori ali sporazumi ne sklepajo. Ampak Aleksis Cipras je imel izbiro, imel je možnost, da reče ne in popelje Grčijo iz evro območja, na svoje in po svoje. Nikakor pa ne more držati, da so finančne in evropske institucije Grčijo izsiljevale. Kdo je zmagovalec bruseljske nočne drame (Grki ali davkoplačevalci EU, ki bodo 86 milijard evrov nove pomoči Grčiji; http://www.bloomberg.com/news/articles/2015-07-13/eu-demands-tsipras-capitulation-as-bailout-costs-spiral-ic1mkgo3), bo pokazal čas, čeprav se zdi, da je Siriza pogoje sprejemala s figo v žepu in bo »zibelka demokracije« čez tri leta spet potrebovala izdatno pomoč. In to navkljub ostrim zahtevam posojilodajalcev, ki ga so ostra samo navidez. Kajti v resnici se je v Bruslju zgodil nič več in nič manj kot Band Aid za Grčijo, ob tem, da je Jean–Claude Juncker imel vlogo Boba Geldofa, Jeroen Dijsselbloem pa Bona. Po skupnem veseljačenju se ne bo zgodilo nič, prav nič, ne glede na to, ali bo na koncu Grčija ostala ali odšla iz evro območja.

Bodimo iskreni. Dostop do »no limit« količin (pre)poceni denarja so sanje vsake politične elite. Grčija ni pri tem nobena izjema, odstopa le po enormni javni porabi in vzdrževanju javnega sektorja, odpustkih in privilegijih, zato javni dolg, ki presega 180 odstotkov BDP. In grške socialistične vlade, ki so od leta 1981 več kot tri četrtine časa na oblasti, so to počele ves čas, EU pa mižala na obe očesi. Zgrešenost enotne monetarne politike, na katero so pristale vse članice evro območja, na eni strani in samostojnost fiskalne politike posameznih nacionalnih držav (davki, višina javne porabe) na drugi strani, se je najbolj pokazala na primeru Grčije. Projekt evra je bil političen projekt, zdaj bo to, če bo obstal, bolj finančni, ekonomski, če že hočete. Pa bi moral biti tak že od vsega začetka. Razlike med članicami so prevelike. Na primer med Avstrijo, Belgijo ali Finsko na eni in Grčijo na drugi strani. Prepad v odnosu do dela, porabe ali napredka med prvimi državami in Grčijo je skoraj nepremostljiv, skupno jim je le to, da so vse države imele dostop do poceni denarja. Ker pa so ga Grki zajemali preveč in mislili, da se »tiskarski stroji«, ki so bili neposredno povezani z »bankomatom«, ne bodo nikoli ustavili, bankomati pa ne spraznili (pred vstopom v evro območje se je Grčija zadolževala po obrestni meri 18 odstotkov, po vstopu v EU pa po 3-odstotni, zato je dolg od leta 2001 začel tudi skokovito naraščati), ni čudno, da se je s to sredozemsko državo obsijano s soncem zgodilo, kar se je. Vendar je zadeva dobra vsaj v eni točki: ves svet je videl, kam lahko socialisti pripeljejo neko državo, ko se jim pripre vstop v »tiskarno denarja«. Prazni bankomati, zaprte banke, prva pomanjkanja dobrin in življenjskih potrebščin, zaloge zdravil in goriva hitro kopnijo, torej se venezuelski scenarij lahko hitro zgodi tudi v Evropi 21. stoletja.

»Pet kratkih mesecev je potrebovala vlada Aleksisa Ciprasa, da je uničila napore zaradi svoje ideološke zaslepljenosti, nerazumevanja osnovnih zakonitosti ekonomije in pravil evro območja ter neodpustljive in navadne nesposobnosti,« je nedavno dejal ekonomist in nekdanji finančni minister Grčije George Papaconstantinou (http://www.nytimes.com/2015/07/02/opinion/the-decisions-that-greece-faces.html?_r=0). Seveda ob izdatni pomoči (zdaj že nekdanjega) finančnega ministra Janisa Varufakisa, ekonomista sicer po izobrazbi, ki pa se je najbolj posvečal teoriji iger (preučevanje matematičnih modelov konflikta in sodelovanja med racionalnimi odločevalci) in v zvezi s tem napisal več knjig. Vendar tega »znanja« seveda ni mogoče prenašati v resničnost, saj se je večkrat izkazalo, da modele tveganja pri teorijah iger, ki delujejo recimo v igralnici, ni mogoče enostavno prenašati zunaj igralnice, ki so praktično edini primer, pri katerem je verjetnost znana in preračunljiva. To je večkrat dokazal ameriški ekonomist in strokovnjak za finančno matematiko libanonskega rodu Nassim Taleb (https://en.wikipedia.org/wiki/Nassim_Nicholas_Taleb), še posebej v knjigi Črni labod (The Black Swan; http://www.goodreads.com/book/show/242472.The_Black_Swan). V igralnici je skoraj nemogoče, da bi se zgodili nepričakovani dogodki, kakršni opredeljujejo srečo v finančnem svetu (črni labodi). Nasprotno pa je verjetnost v resničnem svetu neznanka, viri negotovosti pa niso opredeljeni. In to je tisto, česar ne razumejo ne samo socialisti, ampak tudi ekonomisti na zahodu, ki ves čas vnašajo podatke v matematične modele, ki pa niso nič drugega, kot čarobne palice, ki delujejo samo v domišljiji ekonomskih šarlatanov, ki povrh vsega prejemajo Nobelove nagrade za ekonomijo.

Naj pojasnim. Taleb pravi, da so gospodarski modeli zasnovani na zmoti Gaussove krivulje, se pravi, da ne more biti prevelikih odklonov od domnev, ki so vključene v modele. Torej, ekonomisti pri matematičnih modelih računajo, da se bodo njihove napovedi izkazale za točne v sprejemljivem obsegu. Axel Kaiser (https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/axel-kaiser/), pravnik in finančni kolumnist, v knjigi Pot v propad (http://www.hacer.org/book-inteventionism-and-misery-1929-2008-by-axel-kaiser/) opiše, da se je ta zmota pripetila Robertu Mertonu in Myronu Scholesu, ki sta za svoje matematične teorije prejela celo Nobelovo nagrado (http://www.nobelprize.org/nobel_prizes/economic-sciences/laureates/1997/press.html), podobne teorije pa sta razvila tudi Harry Markowitz in William Sharp (http://www.nobelprize.org/nobel_prizes/economic-sciences/laureates/1990/press.html). V devetdesetih letih sta ustanovila podjetje Long Term Capital Management, ki je zaposlovalo samo najboljše diplomante najboljših univerz v ZDA. Finančni svet s ključnimi ekonomisti tistega časa jih je imel za genija – do leta 1998, ko se več dogodkov ni ujemalo z njunimi modeli (med njimi je bil recimo propad ruskega gospodarstva). Podjetje, ki je prej odlično služilo, je šlo v stečaj, podporniki Mertona in Scholesa so bili zbegani. Kaiser je takole zapisal: »Na žalost programi študija MBA še zdaleč niso opustili Scholesovih, Mertonovih, Markowitzevih in Sharpovih psevdoznanstvenih idej, ampak so jih učili še naprej. Tako je finančni zlom leta 2008 presenetil vse tiste nosilce naziva MBA, ki so bili prepričani, da imajo njihovi investicijski portfelji optimalno raven upravljanja tveganja in da je ameriško gospodarstvo trdnejše kot kadarkoli.«

Ampak stvari v gospodarstvu se da predvideti brez matematičnih izračunov, zgolj na podlagi izkušenj in kančka zdrave pameti, kot to počne avstrijska ekonomska šola, ki je bila edina ekonomska šola, ki je predvidela tako Veliko depresijo leta 1932 kot globalno finančno krizo leta 2008 ter napovedala težave evro območja zaradi razlogov, ki sem jih navedel na začetku: enotna monetarna politika in različne nacionalne fiskalne politike ne gredo skupaj. Čeprav so matematični modeli potrjevali, da bo tovrstna politika kompatibilna, politična volja pa je tudi bila, je bilo jasno, da bo prej ali slej prišlo do grškega scenarija. Medtem ko se nekatere države držijo načela Benjamina Franklina (na žalost vse manj, EU vse bolj zajema socialistična norišnica), namreč da je »pot do bogastva odvisna od dveh besed, podjetnosti in varčnosti«, druge države prisegajo na etatizem in večjo (državno) potrošnjo. Če ne bo korenitega preobrata v smeri manjše javne porabe (ta pa je v državah EU vse večja tudi zaradi vse večjih stroškov za priseljence; https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/posilstvo/), bodo vse države po malem začele stopati po poti Grčije. Socialisti vseh vrst se namreč po Evropi krepijo, zato je Grčija kot čas za streznitev prišla kot naročena. Da Evropejci vidijo, da levičarske ideje (ki se napajajo od Bismarckovega socialističnega modela o državi kot materi, ki skrbi za državljane od zibelke do groba, prek Leninovega kolektivizma do socialističnih norosti po 2. svetovni vojni) vodijo do roba, od tam naprej do padca v brezno pa je zgolj korak. Vsem tem idejam je skupno sovraštvo do (neoliberalnega) kapitalizma. Vendar o tem kdaj drugič.

Axel Kaiser vs. Naomi Klein

03 sobota Jan 2015

Posted by Kavarna Hayek in Ekonomija, Politika

≈ 5 komentarjev

Značke

Alen Greenspan, Axel Kaiser, kapitalizem, kriza, levičarji, Naomi Klein, neoliberalizem, Thomas Piketty

Kar zmrazi me, ko iz dneva v dan poslušam obljube in napovedi politikov, da bo država prinesla blaginjo državljanom. In vedno znova se spomnim na odlično knjigo Axela Kaiserja Pot v propad (Kako so vlade in centralne banke uničile svet in zakaj najhujše šele prihaja). Čilski pravnik in finančni kolumnist z dvema magisterijema na univerzi v Heidelburgu s pomočjo avstrijske ekonomske šole analizira obe veliki krizi: veliko depresijo pred osemdesetimi leti in finančno krizo, ki v večini držav še traja. Nasprotno od levičarskih zvezdniških knjig Naomi Klein Doktrina šoka in Thomasa Pikettyja Kapital v 21. stoletju, ki za krizo in neenakost v družbi okrivita kapitalizem ter pozivata k državnemu intervencionizmu, Kaiser kot zagovornik svobodnega trga meni, da vlade ne morejo ustvarjati blaginje ter da vmešavanje države in vse večja regulacija, ki smo ji priča tudi na globalni ravni, ustvarja bedo in vodi v propad. Prvi stavek v knjigi je citat Benjamina Franklina: “Pot do bogastva je odvisna od dveh besed, podjetnosti in varčnosti”.

Za levičarje bogokletne besede, zato Kaiserjeve misli tudi niso našle pot v slovenske mainstream medije, ki že nekaj mesecev nabijajo, da je za vse zlo tega sveta kriv neoliberalizem, tako da se je v državljane kot posameznika vrinila ideologija, da lahko samo država ustvari raj na zemlji. In namesto da bi profesorji na srednjih šolah in fakultetah dijakom in študentom knjigo Pot v propad dali kot obvezno čtivo, jih silijo pisati recenzije Kleinove in Pikettyja. Zato v zadnjih petih letih na družboslovnih fakultetah tak neverjeten porast diplomskih nalog na temo neoliberalizma, ki skoraj vse po vrsti brez kakršnekoli kritične distance ali znanstvene podlage neusmiljeno udarjajo po kapitalizmu ter mu napovedujejo bridki konec. Kot antipod postavljajo državo, ki da mora intervenirati, prerazporediti dobrine in osvoboditi pod kapitalizmom zatirane. In kot po pravilu citirajo Karla Marxa, katere ideje so bile tako v teoriji kot praksi zavržene že v 19. stoletju, kaj šele 20. stoletju.

In da ne bo pomote, povsem se strinjam z Marcekom Štefančičem jr., ki je pred meseci dejal, da bi morali vsem državljanom razdeliti knjigo Doktrina šoka, da bi jo prebrali vsi državljani. Toda po drugi strani bi morali razdeliti tudi knjigo Pot v propad, da bi ljudje spoznali, da krize ni povzročil kapitalizem. Kaiser namreč s podakti dokazuje, da je zadnjo finančno krizo povzročil intervencionizem vlad in centralnih bank. Seveda je veliko vprašanje, ali bi bila za bralce taka teza sprejemljiva. V to pa močno dvomim. Lepo je namreč verjeti populističnim mislim, da je za neuspeh posameznika vedno kriv nekdo drug, da so revni revni izključno zato, ker so nekateri bogati, da kapitalizem izkorišča delavca in bogati na njegov račun. Vse to izvira iz povsem napačne marksistične prepostavke, da je vsota bogastva vedno nič (0). Povedano drugače: če nekdo na eni strani pridobi, nekdo na drugi strani vedno izgubi. Levičarji niti ne pomislijo ne, da je možna tudi win – win situacija. Ne, to za njih ni sprejemljivo. Zato tudi zahteve po še več intervencionizma in še več regulacije. Kako regulirana je v resnici že (denimo) Slovenija, sem že pisal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/28/tozilec-kozina-deregulacija-in-sladkor-v-krvi/).

Kaiserjevo knjigo Pot v propad je že leta 2013 izdala založba Učila International (dobite jo v knjigarnah, lahko pa zastonj, če se naročite na revijo Reporter: http://www.reporter.si/iz-tiskane-izdaje/90-gratis-knjig-za-nove-obstoje%C4%8De-naro%C4%8Dnike-steve-jobs-axel-kaiser-malala/28554), o njej pa je bilo v Sloveniji zelo malo napisanega. Nekdanji guverner France Arhar jo je označil za knjigo, ki bi jo morali brati, o njej razmišljati in argumentirano razpravljati. Čilski liberalec skozi primere zavrača mit, ki ga levičarji širijo že od leta 2008, da je zadnja kriza v resnici kriza kapitalizma in da pomeni začetek konca kapitalizma. Kaiser s podatki dokazuje, da kriza nima nikakršne povezave s kapitalizmom, ampak z intervencionizmom vlad in centralnih bank. Izvirni greh je odločitev ameriške centralne banke (potem ko se je razpočil napihnjen balon s tehnološkimi podjetji oziroma podjhetji dot.com) leta 2000, da umetno in krepko zniža obrestne mere. Guverner Alan Greespan je med letoma 2000 in 2004 znižal obrestno mero s šestih odstotkov na nekaj več kot en odstotek. V tistem času je bila obrestna mera celo nižja od inflacije, kar pomeni, da so bile obrestne mere negativne. Povedano še drugače: banke so plačevale dolžnikom, ker so si izposodili denar, ne pa obratno, namreč da dolžnik plačuje bankam.

Greenspan je kasneje pred ameriškim kongresom dejal: “Sodim, da so svobodni trgi najboljši način organizacije ekonomije. V preteklosti smo jih poskušali regulirati. A to ni delovalo.” Levičarji po vsem svetu so te besede napačno razumeli. Greenspan se ni opravićil ameriški in svetovni javnosti, češ da je kriza pokazala, da kapitalizem (neoliberalizem, če hočete) ne deluje, ampak zaradi obrestnih mer. Toda Greenspanu v zagovor je treba povedati, da je do njegovih napačnih odločitev prišlo tudi zaradi napačnega izračuna inflacije v ZDA. Tamkajšnji urad, ki je zadolžen za izračun, je za ceno nepremičnin – povedano povsem preprosto – jemal povprečno prodajno in najemno ceno. Nepremičninski bum, ki je takrat potekal v ZDA, torej v ceni inflacije ni bil realno zajet. Uradna inflacija je takrat znašala med 2 in 2,5 odstotka, čeprav je bila v resnici 6-odstotna. Greenspan je dejal, da obrestnih mer zagotovo ne bi tako znižal, če bi poznal pravo inflacijo.

Skratka, ob nepoznavanju pravih številk so ljudje pri bankah začeli najemati posojila, s katerimi so začeli kupovati hiše. Kupovali so vsi – tako tisti, ki so si lahko privoščili, kot tisti, ki si jih pod nobenim pogojem ne bi mogli, če ne bi država silila banke, da dajejo hipotekarna posojila tudi ljudem, ki niso imeli nikakršnega realnega kritja. Da so bankirje v dajanje posojil silili tudi aktivisti za človekove pravice in kako so banke v imenu države izsiljevali, smo že pisali (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/14/v-pomanjkanju-pipsa/), zato ne bom ponavljal. Torej, vse to je povzročilo, da je počil nepremičninski balon. Epilog je znan. Težave so nastale, ko je začela rasti inflacija oziroma ko so izračunali realno inflacijo. Centralne banke so dvignile obrestne mere in zmanjšale količino denarja v obtoku. Ljudje, ki so jemali posojila, jih zaradi višjih obrestnih mer niso mogli več vračati. Zato so jim banke zaplenile hiše in jih prodale na trgu. Ker pa cena prodanih hiš ni bila tako visoka, kot so banke predvidevale, so imele izgube tudi banke. Zato Kaiser pravi, da zdaj ni drugega zdravila, kot je to varčevanje. Skratka, zadnjo krizo ni povzročil kapitalizem, ampak ravno pomanjkanje kapitalizma.

Ker levičarji vztrajno ponavljajo mit, da lahko večja regulacija in intervencionizem (seveda z večjimi davki) razrešita vse probleme, je prav, da tudi (konzervativni) (neo)liberalci vedno znova rušimo tovrstne mite. Vprašanje je, če ni že prepozno. Kaiser v zaključku svoje knjige ni nič kaj optimističen, še posebej zato, ker si je ekskluzivno pravico razlaganja ekonomije prisvojila peščica (keynesijanskih) vedeževalcev (kot jim pravi avtor), ki z zapletenimi matematičnimi postopki dokazujejo svoj prav in zase trdijo, da so na višji intelektualni ravni kot vsi drugi. Ekonomija je v resnici zelo preprosta. To dokazuje avstrijska ekonomska šola. “Dejstvo, da so Avstrijci spremenili ekonomijo v vedo, ki jo lahko razumejo prav vsi, je verjetno glavni razlog, da jih osrednja akademska struja zavrača. To je taro, ker razgaljanje čarovnije razkrinka tudi čarovnika, to pa pomeni dokončen poraz ekonomske astrologije, ki je prevladovala v zadnjih desetletjih. Ko bo avstrijska šola zavzela središčni prostor, bo redukcionistične matematične poenostavitve zamenjalo tehtno razmišljanje. Moderni ekonomisti bodo tako spet dolžni razmišljati. To pa je neskončno bolj zapleteno, negotovo in plodno od preračunavanja,” je sklepne besede Axela Kaiserja.

Seveda. Tega, da je materino mleko za dojenčka bolj zdravo od umetnega, ne rabiš dokazovati z neskončnimi raziskavami. Potrebno je samo malo zdravo razumskosti in kmečke logike, ne pa armada znanstvenikov in raziskovalcev.

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Create a free website or blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 106 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico