• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: Forbes

Jutri bomo vsi idioti ali kako migracije iz Afrike in Bližnjega vzhoda povzročajo hitro nižanje inteligenčnega kvocienta na stari celini

15 sreda Jun 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 1 komentar

Značke

Afrika, CNN, Edward Dutton, Forbes, inteligenca, IQ, kanal Arte, migracije, migranti, Somalija, zahodna civilizacija

Konec maja sem pisal o Hassanu Dhgeyu Himiyeju, ki je na Švedsko prišel, da obogati skandinavsko kulturo. Je oče devetih otrok, v Filipstad je prišel iz Somalije. Kar je pomembno. Povprečni IQ v Somaliji je približno 68. Politično korektnim se je številka zdela rasistična in skrajno pretiravanje. No, zadnje študije kažejo, da je IQ Somalijcev še nižji, kot se je zdelo, neimenovan 61-letni zdravnik celo pravi: »Samo navajam dejstva. Če pogledate raziskave, ki so jih opravili Tatu Vanhanen in drugi, je IQ v Somaliji okoli 70. Opažam le, da na Švedskem človek z IQ okoli 70 velja za rahlo duševno prizadetega.« Tak uvod je pomemben za spodnjo zgodbo. Kot vse kaže, bomo Evropejci do konca stoletja postali celina idiotov.

Leta 2018 je francosko-nemški televizijski kanal Arte predvajal dokumentarni film z naslovom ´Bomo jutri vsi idioti?´ (film je imel v angleški različici naslov ´Možgani v nevarnosti´). Angleški raziskovalec Edward Dutton je v njem predstavil svoja desetletja dolga opažanja in dokumentiranja, kako se povprečna inteligenca v zahodnih državah zmanjšuje, še posebej v skandinavskih. Spletna revija Slate je zapisala, da bi moral film vzbuditi skrb, a je šel mimo precej neopazno. Ampak ker danes velja, da je IQ konstrukt v rokah rasistov, se vsi v velikem loku izogibajo razprav o inteligenci in kaj jo pogojuje. Če kdo o tem kaj napiše, je izpostavljen javnemu blatenju, tako kot ameriški analitik Jason Richwine. No, nekateri mainstream mediji, ki so sicer pritrdili raziskavam, da se povprečen IQ v zahodnih državah zmanjšuje, so navajali povsem druge vzroke.

Revija Forbes je tako pisala, da zmanjševanje povprečnega IQ nima povezave z genetiko in priseljevanjem. Po njihovo naj bi bila kriva nova tehnologija. Na globalni televiziji CNN so menili, da je padec povprečnega IQ v razvitih državah povezan z »okoljskimi dejavniki«. Toliko o tem politično korektni  mainstream. Malo bolj podrobna analiza pokaže, da sta glavna vzroka za zmanjševanje IQ v zahodnih državah (predvsem v Franciji, Nemčiji, Veliki Britanijo, skandinavskih državah in državah Beneluxa) priseljevanje (povezava z genetiko) in prilagajanje izobraževalnega sistema sposobnostim »novih državljanov«.

Čeprav danes ni »modno« in je celo nevarno reči (takoj si obtožen rasizma, ker je merjenje IQ narejeno po meri razvitih držav), da je IQ genetsko pogojen, tudi znanstveniki priznavajo, da na človekov IQ najbolj vplivajo genetski dejavniki. Genetiki so celo identificirali določene gene, ki imajo vlogo pri določanju inteligence. Kljub nespornim dokazom (denimo, otroci tretje generacije priseljencev imajo enako nizek IQ kot prva generacija priseljencev) se politično korektni in pospeševalci mešanja kultur zatekajo k metafizičnim odgovorom.

Povprečen IQ je v zahodnih državah naraščal do sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Nato se je trend obrnil. Od takrat naprej do danes so v zahodne države pljusknili trije veliki migracijski vali. Švedska (povprečen IQ okoli 100) je dober primer (GRAF): prvi val je bil na prelomu šestdesetih v sedemdeseta leta (iz Balkana, kjer se IQ giblje med 90 in 93), drugi val je bil v devetdesetih letih iz muslimanskih držav (povprečen IQ med 80 in 85), zadnji val, ki še traja, se je začel konec prvega desetletja tega tisočletja, in to iz Afrike (IQ pod 75). Podobno je bilo z Nemčijo in Francijo, vendar s to razliko, da je prvi val v Nemčijo prinesel največ Turkov (povprečen IQ je 90), Francijo pa iz držav, kjer so imeli kolonije (povprečen IQ med 80 in 85).

Ker se je rodnost avtohtonih prebivalcev zmanjševala, priseljeniške skupine iz Bližnjega vzhoda in Afrike pa se razmnožujejo hitreje kot beli Evropejci (primer Hassana na začetku zapisa), se zniža tudi povprečen IQ. Kdor obvlada osnovne matematične operacije, bo razumel, za druge pa konkreten primer. Denimo, da je bilo leta 1970 v razredu 9 otrok avtohtonih prebivalcev (IQ je 100) in eden iz Bližnjega vzhoda (IQ 85). Povprečen IQ (9 x 100 plus 1 x 85 deljeno z 10) je torej 98,5. Konec tisočletja je bilo v razredu samo še 6 avtohtonih otrok, trije iz Bližnjega vzhoda in eden iz Somalije. Povprečen IQ (6 x 100 plus 3 x 85 plus 1 x 70 deljeno z 10) je 92,5. Danes so v razredu večinoma otroci priseljencev: 2 avtohtona, 5 iz Bližnjega vzhoda in trije Afričani. Povprečen IQ (2 x 100 plus 5 x 85 plus 3 x 70 deljeno z 10) je zdaj 83,5. Seveda, gre za poenostavljeno pretiravanje, ki je namenjeno zgolj ponazoritvi. Toda ob taki hitrosti priseljevanja in nižanja povprečnega (nacionalnega) IQ, bodo Skandinavci prvi v Evropi postali povprečni idioti.

Čeprav je IQ genetsko pogojen in je za njegovo spremembo potrebnih več stoletij, delno vpliva tudi izobraževalni sistem, saj se šole spreminjajo iz poučevanja naravoslovnih (akademskih) predmetov v učilnice uvajanja socialnih politik.

Realnega ocenjevanja znanja ni več, ocene so danes skoraj brez pomena. Veliko pomembnejše je, da je otrok danes socialno čuteč in sprejemljiv za »različnost«, kot da obvlada zapletene operacije v matematiki, fiziki ali kemiji (matematika je prilagojena priseljencem). Zato je inteligenca v današnjem času nižja kot v preteklosti in še vedno upada.

Nad padcem inteligence oziroma padanjem povprečnega IQ so seveda najbolj navdušeni levičarji, ki si nadejajo, da bodo zmagovali na volitvah. Zakaj? Demokracija je sistem, kjer na volitvah zmaga večina. Priseljenci z nižjim IQ, ki pridejo v države z višjim IQ, bodo vedno glasovali kratkoročno, da bi kar najhitreje zadovoljili lastne interese (samo seznam dobitnikov neprofitnih stanovanj v Mestni občini Ljubljana je treba pogledati). Slednje so običajno levičarske ideje, medtem ko staroselci ponavadi gledajo bolj dolgoročno, bolj pazijo, kako ravnati z bogastvom in politikami zadolževanja. Nizek IQ torej hromi dolgoročni razvoj in blaginjo države ter daje prednost uresničevanju kratkoročnih koristi (npr. velike socialne pomoči). Ta proces je v zadnjih letih z velikim številom migrantov z nizkim IQ začel rasti eksponentno, države so se že začele destabilizirati. Zdi se, da je bližajoča se kriza, za katero ekonomist Janez Šušteršič pravi, da bo strukturna, posledica ravno teh procesov: običajno se spremembe najprej pokažejo v gospodarstvu, nato so politične, sledi ekstremno obdobje – krvavega spopada.

Se je sploh mogoče izogniti vojni civilizacij na evropskih tleh? Možnosti je vsako leto manj, smo na dobri poti, da z eksperimentom (spolne, rasne in druge kvote imajo prednost pred meritokracijo) povsem ohromimo razvoj in uničimo prihodnost naših otrok. Ko se bo to zgodilo, bo izgubljena največja civilizacija, kar jih je obstajalo v zgodovini človeštva. Pomagati pomoči potrebnim in spravljati revnejše narode umetno (ne po naravni poti) na višjo raven, ki jo najbrž sploh ne razumejo dobro, je mogoče socialno pravično in sočutno, zagotovo pa ni modro, saj ogroža blaginjo avtohtonih prebivalcev stare celine. Rešitev je najbrž precej radikalna in za današnji čas nepredstavljiva, toda treba se bo odločiti, ker se čas izteka.

Za konec še misel na začetku omenjenega Edwarda Duttona, profesorja evolucijske psihologije:

»Pričakujem, da se bo inteligenca povezala s konservativizmom, in to se že dogaja. Zdi se, da je generacija Z, vaša generacija, po več lastnostih vse bolj prava in konservativna. Na Zahodu že vidite to polarizacijo med desnico in levico, ki je na vzhodu nikoli niste imeli. Posledično bo družba razpadla in dobili bomo območja, ki se gentrificirajo (na nekatera se selijo ljudje, ki so inteligentni). 

Nahajamo se v zimi civilizacije. Zima vedno prinese iste stvari – feminizem, multikulturalizem, upadanje inteligence, propad spolnega moralizma in razpad patriarhata. Zahodnoevropski akademski prostor prevzamejo levičarske ideje. Ne verjamejo v resnico, ampak v določene moralne temelje, ki so pomembnejše od resnice. Po drugi strani obstaja v vzhodni Evropi še vedno skrb za resnico. Civilizacija se bo najverjetneje ohranila v Vzhodni Evropi.«

Preberite še:

»Jedli boste hrošče in srečni boste!« V Walesu šolarje v okviru pilotnega projekta hranijo z mokastimi črvi in črički

Štiridnevni delovni teden po formuli 100/80/100 za telebane: česa tovariši ne razumejo in pri kateri spremenljivki v formuli so v zmoti

Politična korektnost gre do bizarnih skrajnosti: nemška moška nogometna reprezentanca v ženskih dresih

Golobova vlada in primitivna ekonomija prebujene levice: zakaj načrti leve koalicije ne morejo delovati in bodo (po povzročitvi velike škode) zagotovo klavrno končali

Julia Weiss: WEF in Schwab želita s sintetično biologijo in nevtrotehnologijo ljudem odvzeti človeškost in človečnost, odvzeti jim želita dušo

Socialističnim eksperimentom s stanovanji, ki jih napoveduje Luka Mesec, so se odrekli celo azijski komunistični revolucionarji in Skandinavci (ki jih ima Golobova vlada za vzor)

Dan Zemlje je globalna prevara

22 sobota Apr 2017

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Zgodovinski spomin

≈ 47 komentarjev

Značke

Allen Ginsberg, Dan Zemlje, Denis Hayes, Edmund Muskie, ekoteroristi, Forbes, George Wald, globalno segrevanje, ICPP, Ira Einhorn, James Hansen, Larry Bell, Lenin, levičarski aktivisti, Life, okolje, okoljevarstveniki, onesnaženje, Paul Ehrlich, Paul Reiter, podnebne spremembe, Ralph Nader, varstvo okolja, Zemlja

Preden danes slavite dan Zemlje (22. april), ugašate luči, s strahom berete analize in napovedi prihodnosti zaskrbljenih, samooklicanih ekoloških strokovnjakov in znanstvenikov ter vam bodo aktivisti prali možgane z neumnostmi o potrebnem trajnostnem razvoju planeta, morate vedeti, da je dan Zemlje, milo rečeno, neslana šala, da ne zapišem, da je to ena največjih prevar po 2. svetovni vojni. Svetovni dan Zemlje se obeležuje od leta 1970, leta 2009 pa je 22. april za mednarodni dan Zemlje razglasila tudi Generalna skupščina Združenih narodov. Koncept dneva Zemlje je bil razvit v ZDA, temeljil je na napovedih strokovnjakov. A te napovedi so se izkazale za povsem zgrešene. Po vsej verjetnosti namenoma, saj je danes industrija napovedovanja prihodnosti Zemlje in njene usode ena najbolj dobičkonosnih in najhitreje rastočih panog. Koliko se danes nameni za raziskave, ne ve nihče, toda če samo ZDA na leto porabijo okoli 25 milijard dolarjev, potem se ta številka na globalni ravni približa 100 milijardam dolarjev. Kolumnist revije Forbes Larry Bell je celo zapisal, da raziskave o podnebnih spremembah in vsa histerija okoli tega ameriški ekonomiji vsako leto povzroči za 1,75 bilijona (1.750 milijard) dolarjev škode.

Ledena doba

Leta 1970 se nikomur ni sanjalo o globalnem segrevanju. Ravno nasprotno. Med leti 1950 in 1970 so povprečne temperature padle, zato so znanstveniki začeli govoriti, da prihaja nova ledena doba. Led bo kmalu prekril severno poloblo, zato se je treba pripraviti na polarni mraz. Seveda je bil za to kriv človek. Ko so po letu 1979 temperature spet začele naraščati, je znanstvenik Nase James Hansen začel govoriti, da planetu grozi veliko segrevanje. Ko so se po letu 2000 temperature spet znižale, so bili znanstveniki malo bolj previdni. Niso več govorili o globalnem segrevanju, ampak o podnebnih spremembah. To je očitno koncept, ki ga lažje znanstveno branijo, je pa hkrati očitno edini način, da levičarske anticivilizacijske politike »rešijo« svet pred samouničenjem.

Izumrli bomo

V času, ko so 22. april razglasili za dan Zemlje, je biolog iz Harvarda George Wald dejal, da bo civilizacija izumrla v 15 do 30 letih, če človeštvo ne bo takoj ukrepalo. Po njegovo se je človeštvo znašlo v tako hudi okoljski krizi, onesnaženje pa je tako veliko, da je ogroženo celotno človeštvo. No, človeštvo še ni izumrlo.

Ljudje bodo nosili plinske maske

Leta 1970 je revija Life objavila grozečo napoved, češ da imajo znanstveniki zelo trdne dokaze, da bodo morali prebivalci velikih mest že v naslednjih desetih letih zaradi onesnaženosti zraka nositi maske, če bodo sploh hoteli preživeti. Po skoraj pol stoletja ni treba v nobenem velemestu nositi mask.

Sonce ne bo več sijalo

V začetku sedemdesetih let so znanstveniki napovedali, da bo zrak tako onesnažen, da se bo količina sončne svetlobe, ki doseže Zemljo, zmanjšala za polovico. No, danes strašijo in svarijo pred UV sevanjem, ki predstavlja tveganje za zdravje.

Javni pozivi k ekološki osveščenosti

Ustanovitelji dneva Zemlje (Philadelphia leta 1970) so ljudi javno pozivali, naj skrbijo za okolje, naj ga ne onesnažujejo in naj živijo okolju prijazno. No, Ira Einhorn, eden od nekaj deset ustanovnih članov in militantni ekolog, je leta 1977 ubil svoje dekle Holly Maddux. Policisti so primer rešili šele leta 1979, ko so se sosedje pritožili, da se iz Einhornovega stanovanja širi neznosen smrad. Ugotovljeno je bilo, da je morilec truplo dekleta pustil razpadati kar v omari. Strinjali se boste, da to ni bilo prav nič »okolju prijazno«.

Znanstveni dokazi

Na dan Zemlje eko-aktivisti (beri: ekoteroristi) zatrjujejo, da so vse ugotovitve o nevarnostih, ki zaradi onesnaževanja pretijo planetu, posledica znanstvenih dognanj. Kar je seveda daleč od resnice. Večinoma gre za levičarske aktiviste družboslovne izobrazbe. To je spoznal tudi profesor Paul Reiter, ki je dolgo sodeloval z medvladno skupino Združenih narodov za spremembe podnebja (ICPP). Ko je ugotovil, da njegove rezultate za potrebe opravičevanja vedno novih sredstev za raziskave potvarjajo, je ostro protestiral. Reiter je izstopil iz ICPP in zahteval, da izbrišejo njegov priimek pod tako nestrokovna poročila. To so kasneje pod grožnjo s sodnimi postopki tudi storili, za televizijo pa je izjavil nekako takole: »ICPP trdi, da združuje med 1.500 in 2.500 vodilnih svetovnih znanstvenikov, kar pa preprosto ni res. Ko pogledaš njihove biografije, ugotoviš, da je veliko število ljudi, ki z znanostjo nimajo nikakršne zveze.«

Smrt zaradi lakote bo kosila po planetu

Znanstveniki so trdili, da bo zaradi onesnaženja začelo primanjkovati hrane, zato bo po planetu smrt zaradi lakote kosila z biblijskimi razsežnostmi. Najbolj bodo na udaru revni. Seveda se ni zgodilo nič kaj takega. Nasprotno. Samo v tem stoletju se je kar 700 milijonov ljudi rešilo revščine, lačnih je vse manj ljudi.

Za konec še nekaj o samem dnevu Zemlje, kot ga opisuje meteorolog Brian Sussman, avtor knjige Eko tiranija in bloga Climategate. Dan Zemlje so si leta 1970 izmislili trije radikalni sanjači. Prvi je bil senator Gaylord Nelson, ki je kot gostujoči profesor študente silil, da so na predavanjih sedeli prekrižanih nog ter jih prepričeval, da so ZDA imperialističen narod, s komunizmom pa naj ne bi bilo nič narobe, samo pravilno ga je treba izvajati. Drugi je bil Denis Hayes, predsednik študentov na Stanfordu, ki je bil znan po organizaciji nasilnih protestov proti vietnamski vojni. Tretji pa je bil profesor Paul Ehrlich iz Stanforda, ki je predaval, da je višek prebivalstva na Zemlji kot rak, ki ga je treba odrezati.

Trojka se je srečala po razlitju nafte ob obali Santa Barbare (1969) in se kasneje po temeljitem premisleku odločila, da organizirajo nacionalni dan Zemlje. Izbrali so naslednje leto (1970) in datum 22. april. Izbira ni bila naključna. Vsi trije so bili zagreti marksisti (kot večina okoljevarstvenikov in ekoteroristov), 22. april pa je rojstni dan diktatorja Lenina (o njem sem pisal tukaj). Tudi to, da so ustanovitev prestavili za leto dni, ni bilo naključje: leto 1970 je bila 100. obletnica rojstva ruskega revolucionarja, ki so ga imeli za prvega sodobnega ekologa (podpisal je odlok o nacionalizaciji gozdov, voda in rudnin). Zanimivo je, da je trojka ob dnevu Zemlje leta 1970 ostala v ozadju, saj so bili slavnostni govorniki senator Edmund Muskie (potomec poljskih židov), aktivist in predsedniški kandidat Ralph Nader (pogosto je potoval v Sovjetsko zvezo in na Kubo, sicer libanonsko-židovskih korenin), židovski pesnik Allen Ginsberg ter Nobelov lavreat in židovski biolog George Wald.

Dnevi so imeli v različnih obdobjih različne poudarke, vedno so napadli zahodno civilizacijo in kapitalizem, predvsem sebičnega posameznika, ki bi se moral za rešitev sveta podrediti kolektivu. Tako so v sedemdesetih letih zahodnega človeka razglasili za neodgovornega onesnaževalca, v osemdesetih letih se je ta človek pojavljal kot morilec dreves, v devetdesetih letih pa so on dnevu Zemlje poudarjali, da je človek zahodne civilizacije iztrebljevalec živalskih vrst. Na prelomu tisočletja so ljudi strašili z globalnim segrevanjem, dokler Združeni narodi niso v imenu podnebnih sprememb dneva uradno razglasili za mednarodni dan Zemlje.

Čestitke bolivarskemu socializmu

04 sreda Maj 2016

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Ekonomija

≈ 4 komentarji

Značke

bolivarski socializem, demokratični socializem, Forbes, minimalna plača, nafta, Nicolas Maduro, Tim Worstal, Venezuela

Čestitke bolivarskemu socializmu. Minimalna plača v Venezueli se je povečala na 13,5 dolarja na mesec. Tako je venezuelskemu predsedniku Nikolasu Maduri in njegovi ekipi čestital komentator revije Forbes Tim Worstall. Odličen tekst si lahko preberete tukaj.

Venezuela je v popolnem kaosu. Ne gre več samo za pomanjkanje (mleka, plenic, higienskih pripomočkov, gradbenega materiala), zdaj tega več enostavno ni. Javni uslužbenci zaradi varčevanja z energijo delajo samo dva dni na teden, primanjkovati je začelo celo vode, mobilni operaterji izklapljajo omrežja, pivovarne ustavljajo proizvodnjo piva (ker nimajo deviz, s katerimi bi v tujini kupili sklad, ki ga zmanjkuje), urine kazalce je predsednik Maduro ukazal (spet) pomakniti za pol ure naprej. »Venezuela ima za pol ure več prihodnosti,« je ob tem dejal. Kljub temu nekateri že nekaj časa branijo ta »socializem«.

Kar bode v oči, je to, da se to dogaja v državi, ki ima največje rezerve nafte na svetu in bi morala biti po neki logiki bogata, njeni prebivalci pa nikakor ne bi smeli trpeti pomanjkanja. Ampak socializem naredi svoje. Resnično moraš biti izredno nadarjeni genij, da uničiš državo, ki je tako bogata z nahajališči nafte, kot je to Venezuela.

Podnebna konferenca v Parizu: izguba časa in potrata davkoplačevalskega denarja

07 ponedeljek Dec 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 2 komentarja

Značke

Afrika, Columbia, davkoplačevalci, divje živali, državna lastnina, EPI, Forbes, Inštitut Adama Smitha, IPRI, Lars Christensen, okolje, podnebna konferenca, Yale, zasebna lastnina

Da je zasebna lastnina bolj učinkovita kot državna, družbena ali javna, kakorkoli jo že imenujemo, je bilo že večkrat dokazano, čeprav levičarji tega ne razumejo ali pa nočejo razumeti. To velja tudi za področja, za katera se zdi, da bi država vendarle bolje upravljala z njimi kot zasebniki. Recimo za divje živali. Pisal sem že, da so bili bizoni v ZDA na robu izumrtja, ko pa so zanje lahko začeli skrberti tudi zasebniki, se je njihovo število povečalo. Leta 1990 je bilo v javni lasti 25.000 bizonov, v zasebni pa kar 250.000. Podobno se je zgodilo v Afriki. V Keniji, kjer so prepovedali, da bi zasebniki imeli v lasti slone, se je njihovo število zmanjšalo s 65 tisoč na 19 tisoč, v Zimbabveju, kjer so lahko zasebniki povsem legalno skrbeli za slone in z njimi trgovali, se je število povečalo s 30 tisoč na 43 tisoč. Skratka, zasebna lastnina vodi k racionalnemu izkoriščanju tega, kar lastnik ima. Je enako tudi z onesnaževanjem? So podnebne spremembe posledica zasebne ali državne lastnine?

No, 21. podnebna konferenca v Parizu, kjer so se zbrali vsi, ki naj bi na tem svetu nekaj pomenili, ni prinesla nič novega: svoboda posameznikov se bo še zmanjševala, omejitve bodo še večje, za raziskave podnebja bo šlo še več davkoplačevalskega denarja, centralizacija bo večja. Če ste dobro poslušali in brali poročila, ste lahko opazili, da je bilo le malo besed namenjeno podnebju, večina pa regulacijam, omejitvam, strožji zakonodaji in seveda, ne povečanju, ampak mega povečanju sredstev. Revija Forbes je leta 2011 objavila podatek, da je histerija zaradi globalnega segrevanja ameriške davkoplačevalce od leta 2003 do leta 2010 stala 106,7 milijarde dolarjev, danes naj bi samo ameriška vlada za to področje namenila okoli 35 milijard dolarjev na leto, do leta 2020 naj bi se vsota povečala na fantastičnih 100 milijard dolarjev. Nekateri pa na račun tega zelo dobro živijo, kot na primer profesor Jagadish Shukla.

Ampak pustimo zdaj to, oglejmo si rajši zapis danskega profesorja ekonomije Larsa Christensena, sicer sodelavca londonskega Inštituta Adama Smitha. Ob rob pariške konference je objavil analizo, s katero dokazuje, da države, ki bolj ščitijo zasebno lastnino tudi manj onesnažujejo okolje. Primerjal je namreč dva indeksa: indeks zaščite okolja (EPI), ki ga objavljata univerzi Yale in Columbia, ter indeks zaščite lastninskih pravic (IPRI). Christensen ugotavlja, da sta indeksa v medsebojni korelaciji, kar pomeni, čim bolj so zaščitene lastniske pravice, večja je skrb za okolje, in obratno. Povedano drugače. Podobno kot pri divjih živali je tudi pri varovanju okolja zasebna lastnina bolj odgovorna do planeta kot državna intervencija. O čem takem se seveda v Parizu niso pogovarjali, so pa sodelujoči, ki so v francosko prestolnico pripotovali z letali, samo za konferenco v zrak spustili 0,3 milijona ton CO2. Številne pa so bile tudi delegacije različnih držav. Samo kanadska je štela več kot 350 ljudi, davkoplačevalci so se držali za glavo, stroški so šli v milijone.

Sicer tekst danskega ekonomista Christensena lahko preberete tukaj: Coase was right – the one graph version.

Kako ekološki aktivizem brezveze troši denar davkoplačevalcev

02 petek Okt 2015

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 6 komentarjev

Značke

birokracija, birokrati, davkoplačevalci, ekološki aktivisti, Forbes, globalno segrevanje, Ignaz Semmelweis, Katkapital, Nathan Myhrvold

Revija Forbes je leta 2011 objavila podatek, da je histerija zaradi globalnega segrevanja ameriške davkoplačevalce od leta 2003 do leta 2010 stala 106,7 milijarde dolarjev. Stroški, plačevanja znanstvenikov in aktivistov, da najdejo tehnologije, ki bodo zmanjšale emisije toplogrednih plinov, da se namenja vse več sredstev državam v razvoju in da raziskujejo vpliv podnebnih sprememb na divje živali, da bomo razumeli podnebne spremembe, pa v tem desetletju strmo naraščajo. Danes naj bi samo ameriška vlada za to področje namenila okoli 35 milijard dolarjev na leto, do leta 2020 naj bi se vsota povečala na fantastičnih 100 milijard dolarjev. Podobno je drugod po svetu.

Programi, ki so namenjeni zmanjševanju emisij toplogrednih plinov, zaposlujejo na sto tisoče vladnih birokratov in ekoloških fanatikov (aktivistov), ki so za svoje delo dobro plačani. Delo prvih je osredotočeno na izmišljanje vedno novih omejitev in predlaganje vedno novih ekoloških davkov in prispevkov, delo drugih pa je akt8ivizacija ljudi in opravičevanje novih regulativ in omejitev. In vedno več je teh ljudi. Gre za dobre službe, zato je logično, da varujejo delovna mesta in privilegije tako, da plačujejo znanstvenike, naj predložijo čim bolj črne scenarije za Zemljo, da bi vendarle upravičili svoj obstoj in plače. In rezultat te armade birokratov, aktivistov in znanstvenikov? Ga ni. Razen omejitev, omejitev in še enkrat omejitev. Nihče še ni predlagal rešitve, po kateri bi lahko človeštvo nadaljevalo s sedanjim slogom življenja, hkrati pa bi rešili problem učinka tople grede.

No, to ni povsem točno. Obstaja človek, ki ni tega smo predlagal, ampak je ponudil rešitev. To Nathan Myhrvold, ki ga na svojem blogu omenja KatKapital, zato samo kratek povzetek. Vse se je začelo, ko so geofiziki odkrili, da je v okolici vulkana Pinatubu, ki je izbruhnil leta 1991, prišlo do lokalne ohladitve tal. Raziskave so pokazale, da je vzrok v žveplovem dioksidu, ki, ko pride v stik z atmosfero, izniči učinek tople grede. Myhrvold je zato predlagal preprosto rešitev: na severnem in južnem polu bi zgradili velike dimnike in skozi njih v atmosfere pošiljali žveplov dioksid, in to brez vsakršne škode za organizme na zemlji. Tako bi človeštvo lahko nadzorovalo globalno segrevanje, življenje bi se nadaljevalo: energija bi ostala poceni, avtomobili bi bilo dostopni, države tretjega sveta bi se lahko normalno razvijale. In čeprav ne obstaja nikakršen proti argument, je ideja še daleč od uresničitve. Prvič, ker birokrati varujejo svoja delovna mesta, drugič, ker se ekološki aktivisti obnašajo kot verski fanatiki in zahtevajo popolno pokorščino njihovim idejam, in tretjič, ker ljudje ne verjamejo enostavnim rešitvam.

Kakor se čudno sliši, ljudje res ne verjamejo preprostim rešitvam. To je v 19. stoletju občutil madžarski zdravnik nemškega rodu Ignaz Semmelweis, ki je predlagal, da bi težavo velike smrtnosti žensk pri porodu rešili tako, da bi si zdravniki, preden opravijo porod, dezinficirali roke. Doživel je posmeh in šele 30 let po njegovi smrti so zdravniki prevzeli njegovo tezo, da so njihove umazane roke vzrok velike smrtnosti žensk pri porodu. Ljudje enostavno niso verjeli, da je vzrok smrtnosti lahko odpravijo s tako enostavno rešitvijo.

Tukaj si lahko preberete članek o enem izmed primerov, kako dobro živijo nekateri na račun podnebnih sprememb (http://www.breitbart.com/big-government/2015/10/02/climate-alarmist-caught-largest-science-scandal-u-s-history/).

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • februar 2023
  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 107 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico
 

Nalagam komentarje...