Celotna izjava Donalda Trumpa ob vdoru agentov FBI v njegov dom na Floridi

Značke

demokrati, Donald Trump, FBI, Hillary Clinton, impičment, konservativci, lov na čarovnice, preiskava, republikanci, Rusija, tožilstvo, ZDA

Nenavadno, a ni presenečenje. Noben slovenski medij ni objavil celotne izjave Donalda Trumpa ob vpadu FBI v njegov dom na Floridi, čeprav je zadeva veliko pomembnejša, kot se zdi na prvi pogled. Ne samo za ZDA, ampak za ves svet.

Ameriško ljudstvo je jezno, počasi jim postaja jasno, da so si progresivni podredili vse sisteme, ki jih zdaj pokvarjeno izkoriščajo za obračun s tistimi, ki bi jim lahko bili politično nevarni (podobno je v Sloveniji). In Donald  Trump je prvi od njih, saj kaže, da bo zmagal na volitvah, če bo leta 2024 kandidiral.

Celotna izjava Donalda Trumpa, ki jo je objavil na družbenem omrežju Truth Social.

»Izjava Donalda J. Trumpa, 45. predsednika Združenih držav Amerike

To so temni časi za naš narod, saj je moj čudovit dom, Mar-A-Lago v Palm Beachu na Floridi, trenutno oblegan, napaden, zasedla ga je velika skupina agentov FBI. Kaj takega se predsedniku ZDA še nikoli ni zgodilo. Po delu in sodelovanju s pristojnimi vladnimi agencijami ta nenapovedan vpad v moj dom ni bil ne potreben, ne primeren. Ravnanje tožilstva je napačno, preiskava je orožje pravosodnega sistema, to je napad skrajno levih Demokratov, ki si obupno prizadevajo, da bi mi preprečili kandidaturo na volitvah 2024; še posebej zaradi nedavnih javnomnenjskih raziskav. Očitno bodo storili vse, da tudi na prihajajočih vmesnih volitvah ustavijo Republikance in konservativce. Tak napad bi se lahko zgodil samo v pokvarjenih državah tretjega sveta. Na žalost je Amerika zdaj postala ena od teh držav. Je pokvarjena do stopnje, kot je še nismo videli. Vlomili so mi celo v sef! Kakšna je razlika med tem in Watergatom, kjer so operativci vdrli v pisarno Nacionalnega odbora Demokratov? Zdaj je obratno – Demokrati so vdrli v dom 45. predsednika ZDA.

Politično preganjanje predsednika Donalda J. Trumpa traja že več let. In nikoli se ne konča, čeprav so bile do zdaj dokončno razkrinkane prevare z Rusijo, impičmentom 1 in 2 ter še veliko drugega. Gre za politično gonjo na najvišji ravni.

Hillary Clinton je bilo dovoljeno izbrisati in s kislino sprati 33.000 elektronskih poštnih sporočil. Čeprav je bila pozvana s strani kongresa, se ni zgodilo prav nič, a bi morala odgovarjati. Iz Bele hiše je odnesla celo starinsko pohištvo in druge predmete.

Zoperstavil sem se korupciji v ameriški birokraciji, vrnil sem oblast ljudem in se resnično zavzel za našo državo kot nihče prej. Establišment je to sovražil. Zdaj, ko vidijo, kako kandidati, ki jih jaz podprem, zmagujejo in opazujejo mojo prevlado v vseh anketah, poskušajo znova ustaviti mene in republikansko stranko. Brezpravje, politično preganjanje in lov na čarovnice je treba razkriti in ustaviti.

Še naprej se bom boril za izjemno ameriško ljudstvo!«

Kar ameriška levica počne Trumpu zadnja leta, slovenska počne Janši že več kot tri desetletja (ali kako v Sloveniji in ZDA za prodajanje lažnivih zgodb o Janši in Trumpu novinarji in mediji prejemajo ´naprestižnejše´ cehovske nagrade)

Značke

Afera Patria, afera Trenta, American Thinker, Barack Obama, Bela hiša, Bill Clinton, Bret Stephens, Celebrity Net Worth, Demokratska stranka, Depala vas, Donald Trump, Društvo novinarjev Slovenije, FBI, globoka država, Hillary Clinton, Janez Drnovšek, Janez Janša, Joe Biden, Kamala Harris, Melania Trump, Michelle Obama, MSM, New York Times, Patria, Politika, preiskava, premoženje, Pulitzerjeva nagrada, Rajan Laad, Rusija, SDS, Slovenija, trgovina z orožjem, Urška Bačovnik Janša, Washington Post, ZDA

Cilj washingtonskega establišmenta, ameriške globoke države in progresivnih medijev je, da Donaldu Trumpu za vsako ceno preprečijo kandidaturo na volitvah leta 2024 in ga po možnosti pošljejo v zapor. Zato tudi nešteto lažnih novic in podtikanj ter številne obtožbe in preiskave, da bi našli vsaj nekaj njegove krivde (FBI je danes vdrl na Trumpovo posestvo, ker naj bi domnevno skrival dokumente iz Bele hiše, kar bi lahko preprečilo kandidaturo). Do zdaj vedno neuspešno, kar medijev ne ustavi, da si ne bi izmišljali zgodbe in vedno nove teorije zarote ter napadali Trumpa na vseh frontah.

Vam scenarij zveni znan? Vsaj nekoliko domače? Niste se zmotili. Samo spomnite se fabriciranih konstruktov in politično motiviranih afer: od Depale vasi prek avstralske klinike in trgovine z orožjem do Patrie in Trente. Vse zadeve so padle, ker ni bilo materialnih dokazov. Izkazalo se je, da so politični konstrukt (kljub temu je Janša moral leta 2014 za nekaj mesecev v zapor). Vse skupaj so mediji začinili s strupenimi napadi na Janševo družino, še posebej na soprogo Urško Bačovnik Janša.

Enako je s Trumpom. Kmalu po zmagi nad Hillary Clinton leta 2016 so mediji s pomočjo ´zanesljivih virov´ javnosti prodali izmišljeno zgodbo, da je v Belo hišo prišel s pomočjo Rusije. Teorija zarote (ali prevara) je povzročila imenovanje posebnega tožilca Roberta Muellerja, ki je z zadevo dve leti mučil Trumpa. Čeprav preiskava ni odkrila nikakršnega tajnega dogovarjanja z Moskvo, so mediji in levičarji še kar razširjali laži.

Poleg stalnega poniževanja Trumpove žene Melanie in drugih družinskih članov, je temu sledil še kup za lase privlečenih obtožb: od dvomov v njegove poslovne dosežke pred vstopom v politiko do trditev, da je Trump fašist, fanatik in neumnež, ki bo povzročil tretjo svetovno vojno. Zgodilo se ni nič, svet je bil v času njegovega predsedovanja varen in miren, kot še nikoli prej, ZDA se niso zapletle v nobeno vojno. So pa bili za laži o Trumpu, manipulacije in širjenje teorije zarote o ruskem vmešavanju v volitve 2016 s Pulitzerjevo nagrado nagrajeni novinarji New York Timesa in Washington Posta.

Zgodba, kot bi jo nekje že slišali in celo v živo spremljali? Res je. Podobna zadeva se je zgodila v Sloveniji. Tožilci in sodniki, ki so Janšo preganjali in obsodili, so bili nagrajeni z napredovanjem ali bolje plačanimi službami, čeprav so obtožbe in sodbe proti predsedniku SDS kasneje padle. In lažnivi mediji? Malo poglejte, kdo je v času okoli izmišljenih afer dobil nagrade Društva novinarjev Slovenije in vse vam bo jasno. Da o skokih iz novinarskih vrst v PR službe levičarskih političnih strank ali kar neposredno v politiko, niti ne govorim. A med slovenskimi in ameriškimi novinarji in mediji je kljub temu razlika. Medtem ko se prek luže najde kdo v vestjo (kolumnist New York Timesa Bret Stephens je priznal, da so mediji, obveščevalne agencije in Demokratska stranka namerno širili napačne in lažne informacije, zaradi katerih je nastala lažniva zgodba o Trumpovem dogovarjanju z Rusi), se Janši nihče od tistih, ki so zavestno širili laži, ni sam od sebe opravičil (če se slučajno je, pa sem to spregledal, se opravičujem). Bila so opravičila, ampak ta je naložilo sodišče. Nihče ni imel slabe vesti. Ja, to je zato, ker so nekatere medijske duše že preveč kosmate.

Rajan Laad, stalni kolumnist portala American Thinker, si je ob današnji preiskavi Donalda Trumpa postavil zanimivo vprašanje: Kaj bi se zgodilo, če Trump nikoli ne bi vstopil v politiko? Ker ne mislim odkrivati tople vode, ga bom na kratko povzel. Laad pravi, da bi bila blagovna znamka »Trump« še naprej uspešna. Donald bi z ženo užival v Trump Towerju, igral bi golf, ob koncih tedna bi se sproščal v sprostil v Mar-a-Lagu. Gibal bi se v elitnih krogih, bil bi zaželen gost na vseh prireditvah. Po vstopu v politiko pa so se za Trumpa začele težave: vrednost njegovega premoženja se je zmanjšala za milijardo dolarjev, ob vstopu v politiko je bil na Forbesovem seznamu najbogatejših ljudi na svetu na 248. mestu, danes ga ni na nobeni lestvici; znašel se je v vrtincu obtožb in preiskav, ki so bile vse po vrsti plod izmišljotin. Vstop v politiko je bil za Trumpa slab, saj je danes ožigosan kot fašist in seksist, vrata raznih elitnih krogov so mu za zmeraj zaprta, blagovna znamka »Trump« je v nekaterih sektorjih postala strupena, njegovo ime se omenja samo še slabšalno. To je cena, ki jo je moral plačati, hkrati pa je razvidno ravnanje levičarskega establišmenta, kako pošilja opozorilo ambicioznim, podjetnim in uspešnim ljudem, ki se odpravljajo na politični parket. Sporočilo je jasno: ali se boš podredil ali te bomo uničili.

Zanimiva je usoda Trumpovih ideoloških nasprotnikov, ki so pokleknili pred globoko državo, si tako pridobili naklonjenost medijskega mainstrema in s pomočjo politike obogateli (ravno nasprotno od Trumpa). Po podatkih Celebrity Net Worth (CNW) je trenutno premoženje Baracka Obame ocenjeno na 70 milijonov dolarjev. Kar je zanimivo. Preden je postal predsednik, ni nikoli zaslužil več kot 30.000 dolarjev na leto, preživljati ga je morala žena Michelle, ki je zaslužila 274.000 dolarjev na leto.

In zakonca Clinton? Preden je Bill postal predsednik, sta, malo karikirano povedano, komaj povezala začetek meseca s koncem. Po koncu mandata se jima je »odprlo«. Po podatkih CNW je vrednost premoženja Hillary Clinton danes 120 milijonov dolarjev. Nekaj podobnega je s Kamalo Harris ter zakoncema Biden (s tem, da glavni zaslužki te trojice šele prihajajo). »To bogastvo je precej nesorazmerno z njihovimi talenti in dejanskimi dosežki. Njihove politične funkcije so jim poleg denarnih dobičkov omogočile dostop do elitnih okrožij, kar omogoča donosne posle njihovim potomcem in sorodnikom,« piše Laad in dodaja, da je Trump med tistimi redkimi politiki, ki so po vstopu v politiko izgubili le v finančnem smislu, zaradi sovražnih medijev so izgubili tudi ugled, čeprav so bili dokazano uspešni. Povedano drugače: če Trump ne bi vstopil v politiko, bi bil še naprej uspešen, če pa Clinton, Obama, Harrisova in Biden ne bi stopili v politiko (nekateri so sicer tam že celo življenje), bi se utopili v povprečju; vsekakor nikoli ne bi obogateli.

Enako, kot se je Laad vprašal za Trumpa, se lahko vprašamo za Janšo (in njegove ideološke nasprotnike): Kaj bi se zgodilo z njimi, če ne bi šli v politiko?

Janša, ki je že v prejšnjem režimu delal v realnem sektorju in je bil sedem let zaposlen kot vodja razvoja v računalniškem podjetju (Mikro Ada), je bil že takrat zelo uspešen in je dobro zaslužil. Po osamosvojitvi je napisal več knjig, od katerih je bila vsaka knjižna uspešnica. Naložbeno je kupil posestvo v Trenti in ga z dobičkom kasneje prodal. Skratka, če sodimo po njegovem nepolitičnem delu, lahko zagotovo trdimo, da bi bil danes uspešen podjetnik, menedžer ali pisatelj, če se ne bi odločil za vstop v politiko (in to na najvišje funkcije v državi).

In njegovi ideološki nasprotniki? Najbrž bi se z bančniško podlago (čeprav v državni banki) dobro znašel Janez Drnovšek, vsi drugi so bili pred vstopom v politiko povprečni novinarji (ki mislijo, da lahko nekaznovano obrekujejo in lažnivo obtožujejo), slabi zabavljači (ki so sami sebe prepričevali, da so dobri), lažni etiki (ki so stroške za isto pot dvakrat obračunali), napihnjene finančnice (ki so komaj znale sešteti ena plus ena, so pa sladko govorile in dobro migale) ali prodajalci megle, prisesani na državni proračun. Večina teh si je materialno opomogla šele z prihodom v politiko, po odhodu iz nje bodo pozabljeni ali se zlili s povprečnostjo.  

Kljub neverjetni podobnosti lažnih zgodb in fabriciranih afer o Trumpu in Janši, je med njima vendarle neka (dokaj velika) razlika. To, kar ameriška levica počne Trumpu zadnja leta, slovenska počne Janši že več kot tri desetletja.

Kako je Alex Jones slišati kot skupina Bon Iver? Odlično in neprecenljivo!

Značke

Alex Jones, Barack Obama, Bon Iver, Hillary Clinton, Info Wars, Super DeLuxe, The Alex Jones Show

Ste se kdaj vprašali, kako bi bil Alex Jones slišati kot indie folk skupina Bon Iver? Ne? Res je. Težko si je predstavljati, da bi bil Jones, konservativni voditelj The Alex Jones Show na Info Wars, ki v svojih komentarjih kriči in preklinja, predvsem pa jezi levičarje, podoben Justinu Vernonu, ki ustvarja pomirjujočo ljudsko glasbo, tako nežno igra na kitaro, da bi jo radi poslušali sredi gozda, obkroženi z majhnimi živalmi. Ampak ustvarjalci v Super DeLuxe so poskrbeli, da so najbolj znane citate Jonesa opremili z glasbo skupine Bon Iver in dodali klasične vzdihe Vernona, kot sta „aaaaaah ali „ooooooh“. In kar je nastalo, je resnično neprecenljivo.

Človek, ki ni pozoren na besedilo, ampak ga omami nežno brenkanje na kitaro, sploh ne opazi, da „Vernon“ ne poje več o materi, ljubezni, sprehodih ob čudovitih jezerih, Božiču, solzah na licih in še čem drugem, ampak o tem, da je jezen, kakšne vonjave širita Barack Obama in Hillary Clinton (po žveplu), o trgovanju z organi nerojenih otrok (Planet Motherhood), klanju z mesarskimi noži in o tistih oblastnikih, ki menijo, da so priseljenci prijazni. Gre za izvirne citate in posnetke Jonesa, ki so jih zmontirali v glasbo skupine Bon Iver. In to so naredili zares – odlično.

Lahko si ogledate krajšo verzijo, a priporočam daljšo različico. Uživajte! Neprecenljivo je.

Tudi Alex Jones se je hitro odzval.

Mandžurski kandidati s Sorosove univerze

Značke

akademska svoboda, Alt-Right, Balkan, blog Demagog, blog Spiler, Budimpešta, CEU, Donald Trump, George Soros, globalizem, Hillary Clinton, levičarji, Lex Magna Steyr, Lex Mercator, LGBTQ, Madžarska, marksizem, migracije, New York, teorija spola, univerza, Viktor Orban, ZDA

„Soros ni nikoli spoštoval svoje prvotne domovine. Ravno nasprotno! On je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi državo spravil v kaos in ribaril v kalnem,“ je zapisal bloger Demagog, eden številnih madžarskih intelektualcev, ki podpirajo Orbanov zakon, a katerih glas se ne sliši. Mainstream mediji jih namreč povsem ignorirajo, saj dajo ekskluzivno pravico do mnenja zgolj tistim „intelektualcem“ in „akademikom“, ki trdijo, da so na Madžarskem zaradi onemogočanja delovanja Sorosove univerze (CEU) grobo kršene človekove pravice in je napadena akademska svoboda. Ali res?

Najprej razčistimo tri stvari. Prvič, akademska svoboda ni temeljna človekova pravica oziroma tako imenovana negativna pravica, čeprav je akademska svoboda podobna denimo svobodi govora. Drugič, Madžarska je suverena država, ki suvereno sprejema zakone in skrbi za njihovo izvajanje. Kdorkoli pride v to državo in v njej deluje, mora spoštovati te zakone. In tretjič, Madžarska lahko komurkoli in kadarkoli prepove delovanje v njeni državi, prav tako ima suvereno pravico, da mu prepreči gibanje na njenem ozemlju. To velja tudi za državljane EU. Pravijo sicer, da je to v nasprotju z načeli EU (prost pretok ljudi, blaga in storitev), toda ta načela „kršijo“ tudi druge države EU, pa se levičarji sploh ne razburjajo. Denimo Avstrija, od koder so nedavno izgnali nemškega državljana, člana nekega povsem marginalnega društva, ki se imenuje Gibanje državljanov nemškega rajha. Avstrijci so pač presodili, da so člani nevarni za avstrijsko državno ureditev.

Enako meni madžarska vlada, a to ne pomeni, da so poslanci sprejeli zakon o prepovedi delovanja CEU (podprlo ga je 123 poslancev, proti jih je bilo samo 38). Sploh ne. Tako imenovani Lex CEU, ki je resnici na ljubo pisan zaradi Sorosove univerze (no, tudi Slovenija je v pol leta sprejela kar dva „specialna“ zakona: Lex Magna Steyr in Lex Mercator), velja tudi za druge tuje univerze; te morajo izpolnjevati nekatere nove pogoje, da lahko delujejo na Madžarskem. Pomembni so trije. Prvi je ta, da morajo tuje univerze imeti kampus tudi v državi, iz katere prihajajo. To pomeni, da mora imeti CEU aktiven kampus tudi v ameriški zvezni državi New York. V New Yorku je univerza CEU sicer registrirana, a ne ponuja univerzitetne izobrazbe. Drugi pogoj je, da je treba izdajo dveh diplom (madžarske in ameriške) in delovanje univerze, katere sedež ni na Madžarskem ali v EU, urediti z medvladnim sporazumom. Tretji pogoj pa je, da morajo vse visokošolske ustanove izvajati programe skladno z zakonom o visokem šolstvu, kar pomeni, da morajo biti vsi študijski programi akreditirani. Spremenjen zakon je bil potreben, ker je analiza pokazala, da kar 27 od 28 pregledanih univerz krši zakonodajo, saj denimo izvajajo programe, ki jih niso prijavile ali pa te univerze sploh niso priznane v državah, iz katerih prihajajo. Od vseh univerz se zaradi zakona pritožuje samo CEU, ki po Budimpešti s pomočjo uvoženih protestnikov organizira nerede.

Madžarski razumnik in bloger Spiler se sprašuje: Zakaj? Ni namreč povsem jasno, kakšne koristi naj bi imela madžarska družba (ali Evropa) od CEU. Pogled na spletno stran CEU pokaže, da gre za propagandno tovarno Sorosovih odprtih mej, LGBTQ

agende (skupaj s teorijo spola) in levičarskih idej, saj kakšnega konservativnega pogleda na svet skorajda ne obravnavajo. A da ne bi sodil sam, je Spiler naključno izbral nekaj zaključnih del, da bi bralec sam presodil, kaj mladi „izobraženci“ počno na CEU: ali gre za znanstvena dela ali navadne (levičarske) politične pamflete. Poglejmo nekatere (prevodi so vsebinski). V delu Na stičišču marksizma in kvir (queer) teorije avtor primerja teze Leeja Edelmana (znani teoretik teorije spola) in komunističnega filozofa Györgyja Lukácsa. V delu Igranje z identiteto: študija mazohistične skupnosti v Budimpešti avtor analizira sadomazohistične izpovedi, posebno pozornost posveča igri. V delu V imenu matere: medijski diskurz nacionalistične ideologije in reprodukcijske politike v postsocialistični Makedoniji avtor piše o medijih, ki uporabljajo nacionalizem za širjenje tradicionalnih vlog spolov. V delu Izkušnje mladega feminista na Islandiji avtor piše o primerih, ko se moški vključujejo v programe za spodbujanje enakosti spolov. V delu z naslovom Urjenje identitete prek diskurza o madžarski migracijski politiki avtor uradno madžarsko migracijsko politiki označi za ksenofobno. V delu Migracije na območju Sredozemskega morja: tihotapci z ljudmi kot grešni kozli pa avtor opravičuje tihotapljenje migrantov iz Afrike v EU. (Več „znanstvenih del“ CEU lahko najdete tukaj).

Blogerja Demagog in Spiler še ugotavljata, da varovanci Sorosove univerze, potem ko pridejo domov, postanejo precej militantni aktivisti, ki predvsem na Balkanu in postsocialističnih državah nekdanje Sovjetske zveze delujejo proti svojim državam, če se politika vlad ne sklada s Sorosovim svetovnim nazorom. Včlanjujejo se v nevladne organizacije in zaposlujejo v podjetjih, ki so na seznamu Sorosa. Blogerja hočeta povedati, da so „izobraženci“, ki so končali CEU, nekakšni „mandžurski kandidati“, ki se aktivirajo takrat, ko jih za potrebe svojih globalističnih idej „pokliče Soros“, da subverzivno delujejo proti svojim vladam. Proti temu se je uprl Viktor Orban. Madžarska vlada je tako v zadnjih dneh postala prva vlada v Evropski uniji (EU), ki ovira delovanje milijarderja, globalista in tvorca ideje „odprtih mej“ Georga Sorosa. Ne samo, da bo onemogočeno delovanje CEU (zgoraj omenjene pogoje bo CEU težko izpolnila, saj ne namerava odpreti kampusa, češ da je predrago, ameriška vlada pa je že sporočila, da z Madžarsko ne bo sklepala nobenih tovrstnih sporazumov), oteženo bo tudi delovanje njegovih nevladnih organizacij. A spet ne tako, kot trdijo levičarji, češ da jih bo Viktor Orban z zakonom prepovedal. Ne, delovanje nevladnih organizacij bo še naprej dovoljeno, le da bodo morale razkriti svoje tuje financerje. Kar je povsem logično in razumno.

Soros sicer doživlja poraz za porazom. Najprej je izgubil ameriško predsedniško bitko. Materialno in moralno je podpiral demokratko Hillary Clinton, po njenem porazu pa je financiral nasilne demonstracije proti Donaldu Trumpu. Protesti niso bili uspešni, Sorosovi plačanci ljudi ne morejo več spraviti na ulice niti, če jim plačajo. Milijarder je v ZDA tako postal nezaželen, Trump ga je naredil za državnega sovražnika številka 1. Soros je s tem izgubil tudi večino vpliva v zahodnih državah EU. Ko je Clintonovi kazalo dobro, so ga sprejemali in poslušali tudi v Bruslju. Danes so mu tam vrata bolj ali manj zaprta (tudi in) predvsem po zaslugi glasnih patriotov, kot so Le Penova, Wilders, Orban ali Farage oziroma zaradi vzpona gibanja alt-right, ki razkriva sovražno delovanje Sorosa in opozarja, kako škodljiva je njegova ideologija za vse, kar je Evropo naredilo za najmogočnejšo civilizacijo v zgodovini človeštva. Sorosovi ljudje skušajo to s svojo multikulturno agendo uničiti: s politiko odprtih mej želijo Evropo nasilno naseliti s civilizacijami, ki na stari celini delujejo kot tujek, Evropejce pa narediti za tujce na lastni celini. Vsako nasprotovanje temu je s strani nevladnih organizacij, ki jih podpira Soros, označeno za fašizem, rasizem, ksenofobijo in še kaj. Trenutno so najprimernejše za Sorosovo agendo države Srednje in Vzhodne Evrope, Balkana in nekdanjih republik Sovjetske zveze. Očitno so zadnje pribežališče in gojišče za Sorosove škodljive globalistične ideje, ki so v resnici čisto zlo.

Če Trump izgubi Bannona, bo izgubil tudi Belo hišo

Značke

Bela hiša, Donald Trump, finančna elita, globalizem, Goldman Sachs, Hillary Clinton, Ivanka Trump, Jared Kushner, Lloyd Blankfein, MSM, Robert Edward Barnes, Steve Bannon, Wall Street

Robert Edward Barnes, odvetnik iz Los Angelesa, je v Ameriškem mislecu (American Thinker) zapisal takole: »Izgubi Bannona, izgubi državo. Izgubi Bannona, izgubi predsednikovanje. Trump mora staviti na Bannona ali pa bo prišel čas, ko ne bo nihče več stavil na Trumpa.«

Steva Bannona, enega ključnih mož Breitbarta, so mediji v predvolilni tekmi za ameriškega predsednika in tudi potem, ko je postal svetovalec Donalda Trumpa, označili za najnevarnejšega političnega operativca na svetu. Nedvomno je bil to človek, ki je s svojo inteligenco in izrednim občutkom za dojemanje stvarnosti, predvsem pa z neusmiljeno kritiko MSM in finančnih elit, Trumpa s pomočjo volilnih glasov povsem običajnih ljudi popeljal v Belo hišo. Čeprav so mediji to vedeli, je medijski mainstream začel zasluge za zmago pripisovati Jaredu Kushnerja, možu Trumpove hčerke Ivanke. A resnica je, da je Kushner v primerjavi z Bannonom mentalno zaostali povzpetnež, ki se rad smuka v družbi slavnih in mu neizmerno godi, ko mu kakšen vplivnež iz Wall Streeta dobrika, češ kako je pameten in lep. Trumpovi nasprotniki (teh je veliko: od elit iz Wall Streeta prek hollywoodskih zvezdnikov do levičarjev vseh vrst) so to dobro vedeli in izkoristili Kushnerja skupaj z Ivanko za globalistično-elitističnega trojanskega konja v Beli hiši. Prva zmaga očitnega podtaknjenca (del alt-righta se je že januarja začudil, kako je Trump Jareda sploh privlekel v Belo hišo) je bil povsem nepotreben raketni napad v Siriji, zdaj se Kushner nenadoma pojavlja kot kandidat, ki bo zamenjal Bannona. »Če Trump izgubi Bannona, bo ohromljen. (…) Jared Kushner je toliko Steve Bannon kot je Dan Quayle JFK,« je zapisal Barnes.

Bannon je namreč s svojo taktiko zaslužen, da je Trump v predvolilni tekmi na svojo stran pridobil delavski razred (na industrijskem severu), predvsem pa je zaslužen, da je tudi s pomočjo (svojega) portala Breitbart in ofenzivo na družbenih omrežjih dosegel troje: prvič, prepričal je ljudi, da je Hollywood s svojimi zvezdniki, ki som podprli Hillary Clinton, nemoralen; drugič, obljubil, da se Trump kot novi predsednik ne bo zapletal v »neumne vojne«; in tretjič, napovedal, da bo Trumpova administracija preprečila globalistično ubijanje delovnih mest.

Za to zmagovito strategijo je stal Steve Bannon, Jared Kushner, ki celo življenje živi v milnem mehurčku, kaj takega ne bi zmogel. Zato je strah alt-right scene, ki je veliko pripomogla k zmagi Trumpa, da je Kushner podtaknjenec finančnih elit iz Wall Streeta in židovskega lobija, ki so v predvolilni temi pravzaprav podpirali Hillary Clinton, povsem upravičen. Kushner se je ob pomanjkanju intelekta, s katerim bi se lahko kosal z Bannonom, zatekel k predvidljivim in že videnim diskreditacijskim metodam: medijskemu mainstreamu (denimo MSNBC) je nosil negativne zgodbe o Bannonu. Dosegel je, da je Trump Bannona umaknil iz ameriškega sveta za nacionalno varnost. To se je zgodilo nekaj dni po zadnjem sestanku Kushnerja s šefom Goldman Sachsa Lloydom Blankfeinom. Zlo, o katerem sem pisal v tekstu Vzpon zla, se je lahko oddahnilo – Bannon, glavni sovražnik od MSM do globalistov, se prisilno oddaljuje od Trumpa, ki s tem izgublja iznajdljivost in prepričljivost. Zaradi tega, kot pravi Barnes, lahko izgubi tudi Belo hišo. Trump očitno na prigovarjanje zeta Jareda podlega »istemu globalizmu, samo drugim bankirjem«.

Ob vsem tem je Bernard Brščič na Twitterju zapisal: »Za svet bi bilo bolje, če bi bila Ivanka Trump poročena s Stevom Bannonom in ne z židovskim multikulti globalistom Jared Kushnerjem.«

Alternativna dejstva medijskega in agencijskega mainstreama

Značke

ABC, alternativna dejstva, CNN, Delo, Donald Trump, Gallup, Hillary Clinton, IBD Tracking, javno mnenje, Monmouth, NBC, Public Policy Polling, Rasmussen Reports, raziskave, volitve, ZDA

Ameriški predsednik Donald Trump je ponedeljkovo jutro začel z dvema ostrima tvitoma, ki sta namenjena ponarejenim javnomnenjskim raziskavam in medijem, ki jih nekritično povzemajo (tukaj in tukaj). In ima prav. Mediji (ne samo ameriški) se sklicujejo na raziskave, ki so novemu ameriškemu predsedniku izrazito nenaklonjene. Tako je denimo Delo poročalo: »Ankete organizacije Gallup kažejo, da se večina javnosti ne strinja s Trumpovimi odločitvami, 55 odstotkov vprašanih se ne strinja s prepovedjo vstopa beguncem in državljanom sedmih držav, 60 odstotkov jih nasprotuje gradnji zidu na meji z Mehiko. To je podobno splošnemu razpoloženju, saj kar 52 odstotkov ne odobrava načina, kako Trump vodi državo. To je svojevrsten rekord, saj je v samo osmih dneh večina vprašanih postala nezadovoljna z delom vrha države. Še bolj presenetljivo je, da bi po merjenju ustanove Public Policy Polling že 40 odstotkov vprašanih podprlo odstavitev Trumpa, 52 odstotkov pa si je zaželelo, da bi državo spet vodil Barack Obama.«

Delo se torej sklicuje na organizacijo Gallup in ustanovo Public Policy Polling (PPP). Gre za raziskovalni družbi, ki sta v napovedih rezultatov volitev za predsednika popolnoma zgrešili. Gallup se je odrezal takole, Public Policy Polling pa takole. Podobno je z drugimi raziskavami, ki so jih opravile največje agencije in medijske hiše. Od enajstih največjih je pravilen rezultat (zmago Trumpa) napovedala ena sama – raziskovalna družba Rasmussen Report. Pravilno je napovedala, da bo po elektorskih glasovih zmagal Donald Trump, pravilno je napovedala, da bo glede na vse glasove volivcev zmagala Hillary Clinton. In najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da so tudi zadnje dni rezultati družbe Rasmussen Reports diametralno nasprotni rezultatom drugih družb, ki merijo utrip javnega mnenja (o tem se že pisal tukaj).

Torej, če želite vedeti, kaj si Američani resnici mislijo o Trumpu in ukrepih njegove administracije, povsem ignorirajte raziskave Gallupa, Public Policy Polling, IBD Trackinga, Monmoutha, CNN, NBC, ABC in tudi Foxa. Glede na izkušnje zadnjih mesecev so trenutno najbolj verodostojne raziskave družbe Rasmussen Reports.

Ali Trumpovi ukrepi res nimajo podpore Američanov?

Značke

begunci, Donald Trump, Hillary Clinton, javno mnenje, Mehika, migranti, Obamacare, ZDA

Naj si mislimo o Donaldu Trumpu karkoli že hočemo, je neizpodbitno dejstvo, da je predsednik ZDA, najmočnejše države na svetu. Bil je izvoljen na demokratičnih volitvah z elektorskim volilnim sistemom (zakaj je ta sistem pravičen, sem pisal tukaj). A zadnje dni se zdi, v to nas v sliki in besedi prepričujejo mediji, da Trump in njegovi ukrepi nimajo nikjer podpore – ne v ZDA, še manj po svetu. Oglejmo si nekaj raziskav javnega mnenja, čeprav je treba biti pri rezultatih previden, saj so meritve javnega mnenja pred volitvami v ZDA kazale povsem drugačno sliko: da bo zmagala Hillary Clinton, pa je zmagal Donald Trump. A kljub vsemu.

Začnimo z zadnjim ukrepom, ko je Trump za 90 dni vstop državljanom sedmih (večinsko muslimanskih) držav v ZDA, za 120 dni pa vstop vsem beguncem iz vsega sveta. Mediji prikazujejo, da predsednikovega ukrepa ne podpira skoraj nihče. No, raziskave kažejo ravno nasprotno. Najnovejša anketa Rasmussen Reports je pokazala, da Trumpov sloviti »Muslim ban« (tako ime se je prijelo za odredbo) podpira večina Američanov. Tako 57 odstotka Američanov podpira začasno prepoved prihoda beguncev, prepovedi nasprotuje 33 odstotkov volivcev, 10 odstotkov jih je neopredeljenih. Enako je z blokado vizumov za državljane iz Sirije, Iraka, Irana, Libije, Somalije, Sudana in Jemna. Blokado podpira 56 odstotkov Američanov, ukrepu oporeka slaba tretjina, neopredeljenih je 11 odstotka vprašanih.

Podobno je s Trumpovo politiko, ki iz dneva v dan pridobiva na podpori. Tako 47 odstotkov vprašanih meni, da gredo v ZDA v pravo smer, enak odstotek jih meni, da gredo v napačno. Pomemben podatek pri tem je, da je podpora Trumpovi politiki v zadnjem tednu zrasla za devet (9) odstotnih točk – z 38 odstotkov na 47 odstotkov, medtem ko je tistih, ki menijo, da so ZDA na napačni poti vse manj (s 54 odstotkov pred tednom dni na 47 odstotkov). Narašča tudi podpora Trumpu. 53 odstotkov vprašanih meni, da nov predsednik dobro opravlja svoje delo, temu nasprotuje 47 odstotkov.

Trumpu so levičarji očitali nacionalizem, posebej njegov poziv »kupujmo ameriško«. No, raziskave kažejo, da to podpira kar 83 odstotkov Američanov. In naprej. 56 odstotkov Američanov podpira Trumpovo odločitev, da gredo ZDA ven iz sporazuma TPP, samo 27 odstotkov temu nasprotuje. Enak odstotek vprašanih se strinja, da morajo ZDA spremeniti sporazum Nafta z Mehiko in Kanado.

Gradnjo zidu na meji z Mehiko podpira 48 odstotkov vprašanih, nasprotuje pa 46 odstotkov. Ob tem je zanimivo, da 64 odstotkov volivcev verjame, da se bo v Trumpovem mandatu drastično zmanjšalo število ilegalnih migrantov, 50 odstotkov je prepričanih, da mora Mehika ameriškim davkoplačevalcem nekako nadoknaditi stroške, ki jih imajo z ilegalnimi migranti.

In famozni Obamacare. 76 odstotkov Američanov podpira razgradnjo zdravstvene reforme, ki je bolj znana kot Obamacare. Od teh jih 55 odstotkov podpira nov, boljši zakon, 21 odstotkov bi ga odpravilo, ne da bi Trump uvedel nov program. Samo 22 odstotkov Američanov nasprotuje ukinitvi Obamacare.

Skratka, ukrepi Donalda Trumpa imajo več podpore, kot nam to želi pokazati medijski mainstream. Ukrepi, ki jih je do zdaj sprejel, imajo večinsko podporo Američanov, z izjemo gradnje zidu ob meji z Mehiko, ki jo podpira »samo« 48 odstotkov. A še vedno dve odstotni točki več, kot gradnji nasprotuje.

Zakaj Ford ne bo odšel v Mehiko in kaj so vam pri tem slovenski MSM zamolčali?

Značke

Barack Obama, davki, Deitroit News, delovna mesta, Donald Trump, Ford, Hillary Clinton, Kolinda Grabar Kitarović, Mark Fields, Mehika, obdavčitev

»We look at all factors and in our view, we see a more positive U.S. manufacturing environment under President-elect Trump and the pro-growth policies and proposals that he’s talking about. (…) So this is a vote of confidence for President-elect Trump and some of the policies he may be pursuing.«

To je, po poročanju Deitrot News, dejal Mark Fields. In Fields ni kdorkoli. Je predsednik uprave Forda. In kar misli Fields, si misli večina ameriškega gospodarstva. Boljše zaupnice in popotnice v Belo Hišo si Donald Trump ne bi mogel želeti.

Novica je včeraj zaokrožila svet, potem ko so iz Forda sporočili, da dela proizvodnje ne bodo preselili v Mehiko, kjer bi zgradil 1,6 milijarde dolarjev vredno tovarno. Namesto tega bodo v naslednjih štirih letih investirali 700 milijonov dolarjev v širitev svoje tovarne v Michiganu (primerna bo za proizvodnjo samovozečih in električnih vozil) in tako odprli 700 delovnih mest. O tem so sicer poročali slovenski mediji, a le redki so povzeli izjavo Marka Fieldsa, ki je ključna. Prvi mož Forda je jasno povedal, da se za tako potezo niso odločili zaradi napovedi Trumpa iz predvolilne kampanje, da bo avtomobile, narejene v Mehiki, obremenil s 35-odstotno carino, ampak zato, ker zaupajo Trumpu, da bo gospodarsko okolje pod njegovim predsednikovanjem podjetno naravnano. Trump je namreč obljubil (in očitno mu podjetniki verjamejo), da bo 35-odstotno stopnjo obdavčitve dohodka pravnih oseb (ena najvišjih obdavčitev na svetu) znižal na 20 odstotnih točk na 15-odstotno. Prav tako je obljubil, da bo davčno razbremenil delavce. Mejo dohodninske lestvice, po katerim moraš plačati dohodnino, bo dvignil z 9.255 dolarjev na 29.000 dolarjev. Skratka, podjetniki verjamejo Trumpu, da bo ustvaril davčno prijaznejše okolje za podjetnike, ki edini ustvarjajo delovna mesta. Kot je znano, je administracija Baracka Obame »ustvarjala« in obljubljala delovna mesta s številnimi vladnimi programi, ki so bili bolj namenjeni ohranjanju socialnega miru in zadovoljevanju potreb parazitov, ne pa potrošnikom na trgu. Podobno bi počela tudi poražena predsedniška kandidatka Hillary Clinton, ki je leta 2014 celo izjavila: »Korporacije in podjetja ne ustvarjajo delovna mesta.« Najboljši program za ustvarjanje delovnih mest, in to je bilo v zgodovini večkrat dokazano, sta prosti trg in svobodna podjetniška pobuda, ki jih ustvarja. In to Trump ve. In to dojame tudi recimo hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović, ki je leta 2015 na inavguraciji dejala: »Končno moramo dojeti, da nova delovna mesta ne ustvarja država, ampak zasebna pobuda oziroma podjetniki.«

Skratka, Ford bi del proizvodnje zagotovo preselil v Mehiko, če bi predsednica ZDA postala Hillary Clinton, ker pa je predsednik postal Donald Trump (uradno se bo to zgodilo 20. januarja), bo več sto milijonska investicija ostala v ZDA. Trump namreč zagotavlja stabilno podjetniško okolje in ne samo ohranja, ampak krepi kapitalizem. Ali kot je dejal Fields: »Izkazujemo zaupanje v podjetno naravnano okolje, ki ga ustvarja Trump.«

Zakaj je elektorski sistem pravičen in ga imajo ZDA že več kot 200 let?

Značke

ameriške predsedniške volitve, Donald Trump, Hillary Clinton, levičarji, svoboda, volilni sistem, volitve

Z levičarji je tako. Zanje je demokratičen izključno tisti volilni sistem, v katerem vedno znova zmagajo levičarji. Če ne zmagajo, se ob podpori medijskega mainstreama razpišejo, kako krivičen, nedemokratičen, fašističen, rasističen in popravkov potreben je volilni sistem. Samo spomnite se, kako je bil pred dvema desetletjema (8. december 1996) na referendumu izglasovan dvokrožni večinski volilni sistem v Državni zbor (predlagala ga je SDS s podporo 43.710 volivcev) in kakšen odpor je naletel pri levičarjih (predvsem iz vrst transformiranih komunistov in socialističnih mladincev).

Takrat so pač izračunali, da lahko izgubijo volitve, zato so preprosto ignorirali odločitev ustavnega sodišča. Po drugi strani jim tak sistem ustreza pri volitvah za predsednika republike, ki ga praktično izvolijo večja slovenska mesta, ki imajo največ volivcev in so postale (predvsem zaradi priseljencev) trdnjave jugonostalgikov, socialistov in novodobnih levičarjev, predvsem pa javnih uslužbencev, ki prezirajo ruralno, zasebno in podjetništvo.

Nič drugače ni bilo z njihovim zgražanjem nad letošnjimi volitvami za ameriškega predsednika, kjer je z elektorskimi glasovi zmagal Donald Trump, čeprav je poraženka Hillary Clinton (kot zdaj kaže) v absolutnem smislu dobila več glasov. A rezultat morajo potrditi še elektorji (vseh je 538), ki se bodo, kot določa zvezni zakon, zbrali »prvi ponedeljek po drugi sredi v decembru« (to bo letos 19. decembra) in oddali svoj glas za predsednika. Čeprav levičarji pritiskajo in izsiljujejo elektorje, naj svoj glas oddajo Clintonovi, se to najbrž ne bo zgodilo. Po pravilu elektorske glasove posamezne zvezne države dobi tisti, ki v tej državi dobi največ glasov: Winner Takes All (čeprav že obstajata dve izjemi: Nebraska in Maine). Zato bo Trump postal peti predsednik v zgodovini ZDA, ki je zmagal z elektorskimi glasovi, ne pa tudi z večino glasov vseh volivcev. To se je do zdaj zgodilo na še štirih volitvah: 1824, 1876, 1888 in 2000. Zakaj imajo torej Američani elektorski volilni sistem in elektorski kolegij (The United States Electoral College), ki o predsedniku še formalno glasuje?

Prvi razlog je povsem banalen. Leta 1787 je bil elektorski sistem zasnovan iz praktičnih razlogov – tehnična infrastruktura za glasovanje v tako veliki državi ni obstajala.

Drugi razlog je, da so se očetje ameriške demokracije pravzaprav bali demokracije. Demokracija lahko prinese »tiranijo večine«, se pravi, da se lahko oblikuje ozka skupina ljudi s skupnimi interesi, ki takrat, ko preseže 50 odstotkov, lahko usodno poseže v pravice drugih. Ameriška demokracija pa temelji na svobodi posameznika. Zato so iskali način, kako se izogniti »tiraniji večine« in tudi manjšinam (manjšim državam) omogočiti enakopravno sodelovanje in jim zagotoviti enakopraven vpliv na glasovanje. Rodil se je elektorski sistem. Če bi bil volilni sistem, kjer je zmagovalec tisti, ki dobi večino glasov po celotnih ZDA, potem bi o novem predsedniku pravzaprav odločala velika urbana središča. V današnjem času bi bilo dovolj, da bi kandidat osvojil New York in Los Angeles oziroma Kalifornijo (tradicionalni trdnjavi levičarjev oziroma demokratov), in bi postal predsednik ZDA. Kako pomembna je denimo Kalifornija, kjer je leta 2012 volilo 13,04 milijona volivcev, se je pokazalo tudi letos. In zanimivo. Očetje ameriške demokracije so o sistemu odločali v času, ko sta Virginia in Pennsylania imeli več prebivalcev kot Deleware ali Rhode Island.

Po zadnjih informacijah (16. novembra) je Clintonova zbrala 62,57 milijona glasov, Trump pa 61,33. Zdaj pa pozor! Če odštejemo glasove v Kaliforniji, je v vodstvu že Trump. Zbral bi 57,76 milijona glasov, Clintonova pa 55,89 milijona. Trump prav tako vodi v tako imenovanih »swing states«: Trump 22,06 milijona, Clintonova 21,18 milijona glasov. Clintonova si je torej največjo razliko (po zdaj preštetih glasovih 3,1 milijona) naredila v Kaliforniji, če pa k temu dodamo še glasove v New Yorku, kjer je zmagala s prednostjo (po meni znanih zadnjih informacijah) 1,5 milijona glasov, vse skupaj pomeni, da ji državi, ki imata skupaj 84 elektorskih glasov, pri posamičnih glasovih volivcev prineseta prednost 4,6 milijona glasov. Povedano drugače. Ob klasičnem volilnem sistemu bi o predsedniku odločala samo New York in Kalifornija. Tovrstne odklone pa delamo odpravlja elektorski sistem, ki omogoča večji vpliv tudi manjšim državam in njihovim prebivalcem. Ljudje v Dakoti, Idahu ali Montani preprosto ne želijo, da bi jim predsednika izbirali v Los Angelesu ali New Yorku samo zato, ker imajo več prebivalcev. Poglejmo državo Wyoming, ki je večinoma podeželska in ima tri elektorske glasove. Ima 0,56 milijona prebivalcev, kar pomeni, da en elektorski glas pomeni 195.000 prebivalcev. Nasprotno od Texasa, ki ima 27,5 milijona prebivalcev in 38 elektorskih glasov, kar pomeni en elektorski glas na dobrih 0,7 milijona prebivalcev. Elektorski glas Wyominga je torej štirikrat vrednejšo od tistega v Texasu. S takim sistemom se manjšim državam zagotovi dovolj močan glas na zvezni ravni.

Tretji razlog je stabilna oblast. Ameriški volilni sistem je naravnan tako, da omogoča le dvema političnima strankama delovanje na političnem prizorišču. To pomeni, da niso možna presenečenje à la novi obrazi (tudi Trump ni novi obraz) in strank »enodnevnic«. Tudi zaradi te stabilnosti so ZDA postale največja vojaška in ekonomska sila vseh časov.

Četrti razlog je, ker so ZDA federacija relativno samostojnih in svobodnih zveznih držav.

Peti razlog je preprost: ZDA so velika država, ki je zelo različno poseljena. Elektorski glas omogoča, da glas gozdarja iz Montane enako šteje kot glas bančnika iz Wall Streeta v New Yorku.

Za konec še odgovor na vprašanje, ki si ga pogosto postavljajo analitiki: Zakaj se je tak sistem obdržal več kot 200 let? V ameriški ustavi ne piše, da je obveza zveznih držav dikcija »Winner Takes All«. A večina zveznih držav (z izjemo Maine in Nebraske) se tega tradicionalno drži. Če bi v ZDA uvedli klasični večinski volilni sistem, bi zvezne države izgubile vpliv, izgubile bi na pomembnosti, ki jim jo omogoča elektorski sistem. Predsedniška kandidata bi vso svojo energijo posvetila državam z največ prebivalci, zanemarjala bi manj naseljena območja (polovica zveznih držav ima manj kot 4 milijone prebivalcev, samo Kalifornija jih ima skoraj 40 milijonov). Tako pa morata kandidata enako pozornost posvetiti tako Idahu, ki ima 1,6 milijona prebivalcev (4 elektorske glasove), kot državi New York, ki ima 20 milijonov prebivalcev (29 elektorskih glasov). In ravno to je počel Trump. Na koncu predvolilne kampanje je s svojim letalom obiskal tudi pet ali šest zveznih držav, govor je imel kar na letališču. Američani pa, ponosni na svojo tradicijo in patriotizem, spoštujejo kandidata, ki pride do njihovih vrat.

Letos je odločilo šest držav, kjer je Trump uspel zmagati, glede na to, da gre za tradicionalne demokratske trdnjave. Če odštejemo Iowo in Wisconsin, ki imata skupaj 16 elektorskih glasov, so bile ključne še Michigan (16), Ohio (18), Pennsylvania ((20) in Florida (29). Skupaj torej 99 elektorskih glasov, ki so jih vsi že vnaprej pripisali Clintonovi. Skupna prednost Trumpa v teh državah je bila manjša od 700.000 glasov, kar pomeni, da je 0,57 odstotka volivcev, ki so glasovali na volitvah, zasukalo volitve v Trumpovo korist. Clintonovi ni prav nič pomagalo, da je bila njena prednost v New Yorku 1,5 milijona glasov, v Kaliforniji pa 3,1 milijona.

Zakaj je torej elektorski sistem (vsaj za ZDA) pravičnejši od klasičnega večinskega, kjer bi bil zmagovalec tisti, ki bi osvojil večino po celotnih ZDA? Zato, ker bi bilo resnično nepošteno, da o predsedniku ZDA odločijo glasovi treh največjih urbanih centrov: New Yorka, Kalifornije in Texasa. Predsednik mora torej pri elektorskem sistemu imeti podporo vseh; tako kmetov v podeželskih državah in delavcev v industrijskih državah kot inženirjev v tehnološko razvitih državah in bančnikov v finančnih središčih. Upoštevati mora torej potrebe in mnenja po celotnih ZDA, ne le nekaj ozkih interesov in stališč v urbanih središčih.

7 zmot štaba in podpornikov Hillary Clinton

Značke

ameriške predsedniške volitve, Axel Kaiser, Barack Obama, Chris Kyle, CNN, Donald Trump, Hillary Clinton, Inštitut Edison Research, latinoameričani, Oraclum, Politika, rasizem, revni, revščina;, Taya Kyle, temnopolti, volitve, ZDA, ženske, črnci

To ne bo moj pogled, zakaj je zmagal Donald Trump (zakaj bi ga volil, sem že pisal), ampak bolj pogled, zakaj je izgubila Clintonova. Njen štab je naredil cel kup napak, izkazalo se je, da sploh ne pozna nove stvarnosti, izhajal je iz napačnih predpostavk, kar je pripeljalo do usodnih zmot. Naštel jih bom sedem, ki se mi zdijo pomembne, bilo pa jih je mnogo več. Pravzaprav je čudno, da se ob podpori takih medijskih in marketinških strokovnjakov, kot jih je imela Clintonova, pride do tako napačnih zaključkov. Nekaj je: Clintonova se je zanašala na celoten medijski aparat, vključno z agencijami za merjenje javnega mnenja, Trump pa na občutke in zdravo pamet. Zato mi tudi ni bilo mar za rezultate vzporednih volitev Inštituta Edison Research (ali vzporednih volitev CNN), ki so mogoče v nasprotju s spodaj zapisanim. Ampak saj veste, kako so se guruji raziskav javnega mnenja opekli pri napovedih Brexita. Takrat so se sicer opravičevali, da gre za manjši eksces, manjšo napako, ki se ne bo ponovila. Za mašo so dajali, da se njihove napovedi uresničijo pri ameriških predsedniških volitvah, da bi bile njihove napovedi vsaj v okviru statistične napake. Skoraj vse agencije za raziskavo javnega mnenja so napovedovale zanesljivo zmago Clintonove in vse pogorele. Odstopanja so bila prevelika, da bi še lahko govorili o naključju. Zato tudi Inštitutu Edison Research ne verjamem. Zmote sem opisal na podlagi spoznanj, do katerih sem prišel po več kot enoletnem spremljanju ameriških volitev na internetu, predvsem po družbenim omrežjih. Da je to edini pravi način raziskovanja javnega mnenja v prihodnosti (potreben bo še samo zanesljiv algoritem, ki bo na novo določil in izbral reprezentativni vzorec v medmrežju), je dokazalo londonsko podjetje Oraclum, ki je z zajemanjem podatkov na spletu v kombinaciji z osebnimi napovedmi izbranih oseb (ki pa niso imele take teže) in uporabo inovativnih modelov dan pred volitvami napovedalo zanesljivo zmago Trumpa. Pri rezultatih za Trumpa (po zdaj znanih uradnih rezultatih volitev) so zgrešili za 1,1 odstotka oziroma za 0,01-odstotne točke, raziskave s konvencionalnimi metodami pa niso zgrešile samo za več kot 30 odstotkov pri napovedi števila elektorskih glasov (pri Trumpu po nekaterih anketah tudi za več kot 80 elektorskih glasov), ampak se je mainstreamovskim agencijam zgodilo tisto, kar se jim ne bi smelo nikoli – napačno so napovedale zmagovalca.

Zmota številka 1: Ženske morajo na volišča

Ena od velikih zmot je bilo prepričanje, da so ženske v veliki večini naklonjene Hillary Clinton, zato jih je treba prepričati, da gredo na volitve. Donald Trump naj bi namreč v svojih nastopih poniževal in žalil ženske, celo republikanske ženske so dejavno lobirale, da bi predsednica ZDA postala Trumpova tekmica Hillary Clinton. Zaključek štaba Clintonove je bil preprost: na volišča spraviti ženske in bomo na pol poti v Belo hišo.

Napaka. Velika napaka.

Hillary Clinton je vse prej kot tipična (povprečna) ameriška ženske. Je naduta, vzvišena, lažniva, predvsem pa tiste, ki bi morale zanjo glasovati, nikoli niso bile elita. Dobro vedo, kdo je. Bila je dobro plačana odvetnica in zunanja ministrica, torej daleč nad povprečno Američanko iz delavskega razreda, kmetije, manjšega podjetja ali običajne pisarne. Te ženske je s podporo raznim aktivistkam in feministkam, ki jih večinoma plačujejo davkoplačevalci in med povprečnimi Američani osovraženi George Soros, nenehno žalila. Clintonova je jasno sporočila, da so zanjo ženske, ki se iz dneva v dan borijo za delo, kako bodo nahranile družino, kje bodo dobile denar za plačilo položnic in kako bodo omogočile otroku izobrazbo, preprosto manjvredne. Če bi vse ameriške ženske šle na volišča, bi bil poraz Clintonove še bolj prepričljiv.

Trump po drugi strani zna ceniti običajno ameriško žensko, zato sploh ne čudi, da so se v predvolilni kampanji množično pridruževale njegovim skupinam na družbenih omrežjih (Women for Trump, Women 4 Trump, Black Women for Trump, Ladies for Trump in podobno), se med seboj pogovarjale kot sebi enakimi in na volitvah volile za Trumpa.

Zmota številka 2: Latinosi so za Clintonovo

Predvidevalo se je, da bodo Latinoameričani množično volili Clintonovo, ker je Trump v svojih nastopih poudarjal boj proti priseljevanju, napovedoval zaostritev imigracijskih pravil in postavitev zidu na meji z Mehiko. Večkrat naj bi bil tudi žaljiv do Mehičanov, ki jih je označil celo za kriminalce in posiljevalce. Ko so latinosi množično predčasno volili, so mediji poročali, da je to slab signal za Trumpa. Podporo latinosov je Clintonova vzela za samoumevno.

Napaka. Velika napaka.

Latinosi niso bili tako množično proti Trumpu, kot je poročal medijski mainstream. Izjave latinoameriških aktivistov (plačanih z davkoplačevalskim denarjem) in sluzastih pop zvezdnic o podpori Clintonovi pač ni večinsko mnenje latinosov. Povprečen latinos je volil Trumpa, ker je obljubil, da bo pregnal njihove ilegalne sonarodnjake. Slednji so namreč običajnim latinoameričanom odžirali posel in delo, pri tem pa niso plačevali davkov. Latinosom, ki v ZDA legalno živijo in delajo, bi Trumpovi ukrepi z zaostritvijo imigracijskih pravil in postavitvijo zidu kvečjemu koristili. Tisti, ki legalno živijo, so slabša delovna mesta (gradbeniki, manjši prevozniki, služkinje, varuške) že pred leti ali desetletji prevzeli belim domačinom. Za njih in njihove družine v boju za preživetje beli človek, ki ga je poosebljal Trump, sploh ne predstavlja več nevarnosti, ampak nezakonito priseljeni Mehičani in muslimanski migranti, ki jih je podpirala Clintonova.

Zmota številka 3: Efekt Chrisa Kyla

Efekt Chrisa Kyla, o katerem so pisali predvsem lokalni in regionalni mediji na jugu ZDA in ameriškem srednjem zahodu (na slednjem je Trump, čeprav gre za tradicionalne demokratske trdnjave, tudi zmagoval), je medijski mainstream spregledal. Takoj, ko je Clintonova leta 2015 napovedala kandidaturo, so se mediji od Arizone do Alabame razpisali o zaničujočem odnosu Obamine administracije, katere del je bila Clintonova, do Kyla. Celo njegova vdova Taya Kyle je izjavila, naj ZDA obvaruje Bog, če bo izvoljena Hillary Clinton. Temu štab Clintonove sploh ni pripisal posebne pozornosti, češ gre za zagovornike orožja, militantneže in nestrpneže, ter da se z njimi ne bo ukvarjala.

Napaka. Velika napaka.

Chris Kyle je ameriška legenda, najbolj smrtonosen ostrostrelec v ameriški vojaški zgodovini, ki je rešil življenje številnim ameriškim vojakom na Bližnjem vzhodu. Pogrebni sprevod (pod streli neprištevnega veterana je umrl 2. februarja 2013) je prevozil več kot 300 kilometrov dolgo pot (ob poti se je zbralo na deset tisoče Američanov), kar se je mnogim američanom globoko vtisnilo v spomin. Takrat je ameriški predsednik Barack Obama s Clintonovo naredil za povprečnega Američana eno najbolj nagnusnih dejanj v zgodovini ameriških predsednikov. Smrt junaka, ki so ga častili vojaški veterani, vojaki, policisti, gasilci, številni člani NRA in običajni ljudje, je povsem ignoriral. Nič kolikokrat so ob podobnih smrti ljudi, kot je bil Kyle (ima 160 potrjenih ubojev, nepotrjenih pa vsaj 100 več), zastavo pred Belo hišo spustili na pol droga, Obama pa je ni. Celo več. Ljudje so se spomnili, da je ob smrti zvezdnice Whitney Houston, odvisnice od drog, ki so jo nažrto z mamili našli v kadi hotela na Beverly Hillsu, zastavo spustil na pol droga. Poklonil se je narkomanki, ameriškemu heroju ne. Tega Obamini administraciji, katere del je bila Clintonova, niso nikoli odpustili.

Zmota številka 4: Predsedniške volitve se dobijo na soočenjih

V ZDA in tudi v Evropi je prevladujoče mnenje, da so odločilna soočenja kandidatov na televiziji. Torej, da je televizija tako močan medij, da z njo dobiš volitve.

Napaka. Velika napaka.

Televizijska soočenja so bila pomembna mogoče do volitev 2012, letos nič več. Čeprav so mediji poročali, analitiki pa modrovali, da je vse tri debate dobila Clintonova, je pogled na družbena omrežja pokazal, da je slika ravno obratna.

Že ob zadnji izvolitvi Obame pred štirimi leti so odlični marketinški strokovnjaki ameriških multinacionalk zaznali, da so medij prihodnosti družbena omrežja, se pravi dogajanje na internetu in pametnih telefonih. Od takrat naprej se je oglaševalski denar začel seliti na internet, danes je v ZDA v oglaševalskem kolaču že več denarja namenjenega za internet (in mobilne naprave) kot pa za televizijo. Temu fenomenu Clintonova, ki se je zanašala na tradicionalne tiskane in elektronske medije, ni sledila, Trump pač. Za ljudi, ki komunicirajo prek spletnih omrežij, so namreč informacije, ki jih delijo njihovi virtualni prijatelji, bolj verodostojne, kot pa informacije velikih televizijskih hiš ali časopisov. Prijatelju, čeprav virtualnemu, namreč bolj verjameš in zaupaš, kot pa časopisnemu piscu ali televizijski voditeljici, ki te povrh vsega, če skušaš z njo vzpostaviti kontakt in komunicirati prek družbenega omrežja, povsem ignorira, češ z rajo se pač ne bom pogovarjala. So tudi izjeme. Denimo Tomi Lahren, mlada zvezdniška in čedna svetlolasa televizijska voditeljica, ki prek Twitterja in Facebooka, kolikor je pač mogoče, komunicira s povsem običajnimi ljudmi. Lahrenova je konservativka, ki je jasno podprla Trumpa.

Zmota številka 5: Črnci so za Clintonovo

Prevladujoče je bilo mnenje, da bodo črnci množično podprli Hillary Clinton. Trump je namreč rasist, zato bodo črnci glasovali za kandidatko, ki jo podpira njihov temnopolti predsednik Barack Obama. Račun je bil preprost: črnce spraviti na volišča.

Napaka. Velika napaka.

Da razčistimo. Večina črncev bi res volila za Clintonovo. O tem ni dvoma. A zanjo bi volili predvsem črnci, ki se jim je uspelo prebiti med finančno elito (teh je malo) in črne ženske (matere in žene), ki živijo v črnskih getih. Zakaj? Prvi ne zaslužijo posebnega komentarja, saj je jasno, da bi pod Clintonovo obdržali privilegije ali bi jih dobili celo več, črne ženske pa so bile ogorčene, ker so beli policisti (domnevno za zabavo) pobijale njihove otroke in može na ulicah. S črnimi moškimi v getih pa je tako. Velika večina se jih ukvarja s kriminalom, zato jim je bilo povsem vseeno, ali bi bila za predsednico izvoljena Clintonova ali pa bi predsednik postal Trump. Njihovemu kriminalnemu poslu ne bi bolj škodil (ali bolj koristil) ne republikanec ne demokrat. Na volišča jih pač ni spravila nobena sila.

Po drugi strani imamo črnce, ki spadajo v srednji razred. Ti so bili večinoma za Trumpa, ki je obljubil, da bo proizvodnjo iz drugih držav vrnil v ZDA, kar pomeni boljša delovna mesta tudi za njih. Zato sploh ni presenečenje, da je Trumpovi ekipi v posebnih skupinah, kot sta Black for Trump ali Black Women for Trump, uspelo zbrati in aktivirati toliko črncev, ki so zanj volili.

In še nekaj je, mogoče so bo komu zdelo celo rasistično. Večini črncev se sploh ne ljubi mirno čakati v dolgih vrstah, da bi volili. To je nekaj, kar ni v njihovi navadi. Podobno se je zgodilo po volitvah, ko so ob zmagi Trumpa na ulice prišli protestniki. Ste mogoče videli veliko črncev? Na cestah so samo takrat, ko bel policist ustreli kakšnega njihovega (kriminalnega) pajdaša.

Zmota številka 6: Kdor je za Trumpa, je rasist in seksist

Zaradi domnevno rasističnih in seksističnih izjav Donalda Trumpa so analitiki in mediji sklepali, da bo to vzbudilo odpor do milijonarja. Zato je Clintonova večino njegovih podpornikov in volivcev mirno označila za rasiste. Njen štab je pričakoval, da se nihče noče prepoznati za rasista, še posebej, če njene besede podpirajo zvezdniki filma, športa in glasbe.

Napaka. Velika napaka.

Obtoževanje Trumpovih privržencev z rasisti in seksisti je imelo ravno nasprotni učinek. Kdo pa so pristaši kandidatke in kdo je Clintonova, da nas bo označevala za rasiste izključno zato, ker izrazimo svojo svobodno voljo in podpremo Trumpa. Od kje jim pravica, da nas tako zmerjajo? Povedano drugače. Psovanje in opletanje z rasisti, homofobi, seksisti in rasisti ni podžgalo samo zapriseženih privržencev Trumpa, ampak tudi dolgo neopredeljene. Za Američana je namreč nepredstavljivo, da bi kdo posegal v njegovo osebno svobodo, kar odločitev na volitvah je. In da bi ga označeval za rasista izključno zato, ker je volil za kandidata, ki ga podpira, si je o njem sam ustvaril mnenje. Res so bili ti v javnosti bolj tiho, so pa toliko bolj komentirali na družbenih omrežjih.

Zmota številka 7: Revni belci bi radi socialno pomoč

Ena od obljub Hillary Clinton je bila, da bo povečala socialno pomoč najbolj revnim in še bolj obdavčila bogate. S tem so v štabu Clintonove na svojo stran želeli pridobiti tudi revne belce.

Napaka. Velika napaka.

Povprečen belec ne potrebuje socialne pomoči in drugih ugodnosti, ki bi šle na račun davkoplačevalcev, se pravi na račun njegovih sosedov, prijateljev in znancev. Belec tega noče. On si želi delati in sam zaslužiti za življenje. Kakršnokoli drugačno razmišljanje bi bila za njih žalitev. Tako razmišljajo tudi belci, ki so revni, in zavračajo agende levičarskih aktivistov, češ da so za njegove razmere krivi bogati. To mogoče deluje v Evropi, onkraj luže zagotovo ne. ZDA je v očeh mnogih še vedno najsvobodnejša država na svetu, kjer lahko uspe vsakdo. Prav tako reven belec ve, da sploh ni tako reven, kot ga želijo prepričati, da je. Velika večina tistih, ki so danes označeni za revne, namreč ima le enega, ampak dva avtomobila, hladilnik, zmrzovalnik, barvni LED televizor, pralni stroj s sušilnikom, satelitsko ali kabelsko televizijo, mobilni telefon, mikrovalovno pečico, klimatsko napravo in osebni računalnik z dostopom na internet. Več kot polovica je lastnikov svojih domov ter so v povprečju za kakšen centimeter višji in nekaj kilogramov težji od svojih prednikov, ki so se 72 let nazaj izkrcali v Normandiji. Skratka, domnevno revni beli Američani sami pri sebi vedo, da niso tako revni, kot jim skušajo dopovedati, da potrebujejo samo službe, ki pa jih je obljubil Trump.