Jutri bomo vsi idioti ali kako migracije iz Afrike in Bližnjega vzhoda povzročajo hitro nižanje inteligenčnega kvocienta na stari celini

Značke

Afrika, CNN, Edward Dutton, Forbes, inteligenca, IQ, kanal Arte, migracije, migranti, Somalija, zahodna civilizacija

Konec maja sem pisal o Hassanu Dhgeyu Himiyeju, ki je na Švedsko prišel, da obogati skandinavsko kulturo. Je oče devetih otrok, v Filipstad je prišel iz Somalije. Kar je pomembno. Povprečni IQ v Somaliji je približno 68. Politično korektnim se je številka zdela rasistična in skrajno pretiravanje. No, zadnje študije kažejo, da je IQ Somalijcev še nižji, kot se je zdelo, neimenovan 61-letni zdravnik celo pravi: »Samo navajam dejstva. Če pogledate raziskave, ki so jih opravili Tatu Vanhanen in drugi, je IQ v Somaliji okoli 70. Opažam le, da na Švedskem človek z IQ okoli 70 velja za rahlo duševno prizadetega.« Tak uvod je pomemben za spodnjo zgodbo. Kot vse kaže, bomo Evropejci do konca stoletja postali celina idiotov.

Leta 2018 je francosko-nemški televizijski kanal Arte predvajal dokumentarni film z naslovom ´Bomo jutri vsi idioti?´ (film je imel v angleški različici naslov ´Možgani v nevarnosti´). Angleški raziskovalec Edward Dutton je v njem predstavil svoja desetletja dolga opažanja in dokumentiranja, kako se povprečna inteligenca v zahodnih državah zmanjšuje, še posebej v skandinavskih. Spletna revija Slate je zapisala, da bi moral film vzbuditi skrb, a je šel mimo precej neopazno. Ampak ker danes velja, da je IQ konstrukt v rokah rasistov, se vsi v velikem loku izogibajo razprav o inteligenci in kaj jo pogojuje. Če kdo o tem kaj napiše, je izpostavljen javnemu blatenju, tako kot ameriški analitik Jason Richwine. No, nekateri mainstream mediji, ki so sicer pritrdili raziskavam, da se povprečen IQ v zahodnih državah zmanjšuje, so navajali povsem druge vzroke.

Revija Forbes je tako pisala, da zmanjševanje povprečnega IQ nima povezave z genetiko in priseljevanjem. Po njihovo naj bi bila kriva nova tehnologija. Na globalni televiziji CNN so menili, da je padec povprečnega IQ v razvitih državah povezan z »okoljskimi dejavniki«. Toliko o tem politično korektni  mainstream. Malo bolj podrobna analiza pokaže, da sta glavna vzroka za zmanjševanje IQ v zahodnih državah (predvsem v Franciji, Nemčiji, Veliki Britanijo, skandinavskih državah in državah Beneluxa) priseljevanje (povezava z genetiko) in prilagajanje izobraževalnega sistema sposobnostim »novih državljanov«.

Čeprav danes ni »modno« in je celo nevarno reči (takoj si obtožen rasizma, ker je merjenje IQ narejeno po meri razvitih držav), da je IQ genetsko pogojen, tudi znanstveniki priznavajo, da na človekov IQ najbolj vplivajo genetski dejavniki. Genetiki so celo identificirali določene gene, ki imajo vlogo pri določanju inteligence. Kljub nespornim dokazom (denimo, otroci tretje generacije priseljencev imajo enako nizek IQ kot prva generacija priseljencev) se politično korektni in pospeševalci mešanja kultur zatekajo k metafizičnim odgovorom.

Povprečen IQ je v zahodnih državah naraščal do sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Nato se je trend obrnil. Od takrat naprej do danes so v zahodne države pljusknili trije veliki migracijski vali. Švedska (povprečen IQ okoli 100) je dober primer (GRAF): prvi val je bil na prelomu šestdesetih v sedemdeseta leta (iz Balkana, kjer se IQ giblje med 90 in 93), drugi val je bil v devetdesetih letih iz muslimanskih držav (povprečen IQ med 80 in 85), zadnji val, ki še traja, se je začel konec prvega desetletja tega tisočletja, in to iz Afrike (IQ pod 75). Podobno je bilo z Nemčijo in Francijo, vendar s to razliko, da je prvi val v Nemčijo prinesel največ Turkov (povprečen IQ je 90), Francijo pa iz držav, kjer so imeli kolonije (povprečen IQ med 80 in 85).

Ker se je rodnost avtohtonih prebivalcev zmanjševala, priseljeniške skupine iz Bližnjega vzhoda in Afrike pa se razmnožujejo hitreje kot beli Evropejci (primer Hassana na začetku zapisa), se zniža tudi povprečen IQ. Kdor obvlada osnovne matematične operacije, bo razumel, za druge pa konkreten primer. Denimo, da je bilo leta 1970 v razredu 9 otrok avtohtonih prebivalcev (IQ je 100) in eden iz Bližnjega vzhoda (IQ 85). Povprečen IQ (9 x 100 plus 1 x 85 deljeno z 10) je torej 98,5. Konec tisočletja je bilo v razredu samo še 6 avtohtonih otrok, trije iz Bližnjega vzhoda in eden iz Somalije. Povprečen IQ (6 x 100 plus 3 x 85 plus 1 x 70 deljeno z 10) je 92,5. Danes so v razredu večinoma otroci priseljencev: 2 avtohtona, 5 iz Bližnjega vzhoda in trije Afričani. Povprečen IQ (2 x 100 plus 5 x 85 plus 3 x 70 deljeno z 10) je zdaj 83,5. Seveda, gre za poenostavljeno pretiravanje, ki je namenjeno zgolj ponazoritvi. Toda ob taki hitrosti priseljevanja in nižanja povprečnega (nacionalnega) IQ, bodo Skandinavci prvi v Evropi postali povprečni idioti.

Čeprav je IQ genetsko pogojen in je za njegovo spremembo potrebnih več stoletij, delno vpliva tudi izobraževalni sistem, saj se šole spreminjajo iz poučevanja naravoslovnih (akademskih) predmetov v učilnice uvajanja socialnih politik.

Realnega ocenjevanja znanja ni več, ocene so danes skoraj brez pomena. Veliko pomembnejše je, da je otrok danes socialno čuteč in sprejemljiv za »različnost«, kot da obvlada zapletene operacije v matematiki, fiziki ali kemiji (matematika je prilagojena priseljencem). Zato je inteligenca v današnjem času nižja kot v preteklosti in še vedno upada.

Nad padcem inteligence oziroma padanjem povprečnega IQ so seveda najbolj navdušeni levičarji, ki si nadejajo, da bodo zmagovali na volitvah. Zakaj? Demokracija je sistem, kjer na volitvah zmaga večina. Priseljenci z nižjim IQ, ki pridejo v države z višjim IQ, bodo vedno glasovali kratkoročno, da bi kar najhitreje zadovoljili lastne interese (samo seznam dobitnikov neprofitnih stanovanj v Mestni občini Ljubljana je treba pogledati). Slednje so običajno levičarske ideje, medtem ko staroselci ponavadi gledajo bolj dolgoročno, bolj pazijo, kako ravnati z bogastvom in politikami zadolževanja. Nizek IQ torej hromi dolgoročni razvoj in blaginjo države ter daje prednost uresničevanju kratkoročnih koristi (npr. velike socialne pomoči). Ta proces je v zadnjih letih z velikim številom migrantov z nizkim IQ začel rasti eksponentno, države so se že začele destabilizirati. Zdi se, da je bližajoča se kriza, za katero ekonomist Janez Šušteršič pravi, da bo strukturna, posledica ravno teh procesov: običajno se spremembe najprej pokažejo v gospodarstvu, nato so politične, sledi ekstremno obdobje – krvavega spopada.

Se je sploh mogoče izogniti vojni civilizacij na evropskih tleh? Možnosti je vsako leto manj, smo na dobri poti, da z eksperimentom (spolne, rasne in druge kvote imajo prednost pred meritokracijo) povsem ohromimo razvoj in uničimo prihodnost naših otrok. Ko se bo to zgodilo, bo izgubljena največja civilizacija, kar jih je obstajalo v zgodovini človeštva. Pomagati pomoči potrebnim in spravljati revnejše narode umetno (ne po naravni poti) na višjo raven, ki jo najbrž sploh ne razumejo dobro, je mogoče socialno pravično in sočutno, zagotovo pa ni modro, saj ogroža blaginjo avtohtonih prebivalcev stare celine. Rešitev je najbrž precej radikalna in za današnji čas nepredstavljiva, toda treba se bo odločiti, ker se čas izteka.

Za konec še misel na začetku omenjenega Edwarda Duttona, profesorja evolucijske psihologije:

»Pričakujem, da se bo inteligenca povezala s konservativizmom, in to se že dogaja. Zdi se, da je generacija Z, vaša generacija, po več lastnostih vse bolj prava in konservativna. Na Zahodu že vidite to polarizacijo med desnico in levico, ki je na vzhodu nikoli niste imeli. Posledično bo družba razpadla in dobili bomo območja, ki se gentrificirajo (na nekatera se selijo ljudje, ki so inteligentni). 

Nahajamo se v zimi civilizacije. Zima vedno prinese iste stvari – feminizem, multikulturalizem, upadanje inteligence, propad spolnega moralizma in razpad patriarhata. Zahodnoevropski akademski prostor prevzamejo levičarske ideje. Ne verjamejo v resnico, ampak v določene moralne temelje, ki so pomembnejše od resnice. Po drugi strani obstaja v vzhodni Evropi še vedno skrb za resnico. Civilizacija se bo najverjetneje ohranila v Vzhodni Evropi.«

Preberite še:

»Jedli boste hrošče in srečni boste!« V Walesu šolarje v okviru pilotnega projekta hranijo z mokastimi črvi in črički

Štiridnevni delovni teden po formuli 100/80/100 za telebane: česa tovariši ne razumejo in pri kateri spremenljivki v formuli so v zmoti

Politična korektnost gre do bizarnih skrajnosti: nemška moška nogometna reprezentanca v ženskih dresih

Golobova vlada in primitivna ekonomija prebujene levice: zakaj načrti leve koalicije ne morejo delovati in bodo (po povzročitvi velike škode) zagotovo klavrno končali

Julia Weiss: WEF in Schwab želita s sintetično biologijo in nevtrotehnologijo ljudem odvzeti človeškost in človečnost, odvzeti jim želita dušo

Socialističnim eksperimentom s stanovanji, ki jih napoveduje Luka Mesec, so se odrekli celo azijski komunistični revolucionarji in Skandinavci (ki jih ima Golobova vlada za vzor)

Kdor zna, zna ali kako Nigerija ne zna gospodariti z nafto

Značke

Afrika, dizelsko gorivo, ekologija, ekoteroristi, kapitalizem, nafta, Nigerija, Public Eye, socializem, Venezuela, žveplovi delci

Pred dnevi so vedno budni ekoteroristi in drugi protikapitalistični osebki z orgazmičnim navdušenjem pozdravili odločitev Nigerije, po kateri bo nafta na njenem trgu morala imeti koncentracijo manj kot 50 žveplovih delcev na milijon. To je bil odziv na poročilo organizacije Public Eye, češ da evropska podjetja izkoriščajo nizke standarde za čistost goriva v Zahodni Afriki in v Nigerijo izvažajo dizelsko gorivo z nevarno visokimi vrednostmi žvepla in drugih strupenih snovi. To naj bi bila veličastna zmaga »tretjega sveta« nad razvitim in pokvarjenim Zahodom.

Najprej poglejmo nekaj dejstev.

Prvič, Nigerija je 12. največja proizvajalka nafte na svetu.

Drugič, Nigerija je 8. največja izvoznica nafte na svetu.

Tretjič, Nigerija ima 10. največje zaloge nafte na svetu.

Četrtič, prodaja surove nafte predstavlja 40 odstotkov nigerijskega BDP.

Petič, prodaja surove nafte predstavlja 80 odstotkov vladnih prihodkov.

Vam nekaj ne gre v račun? Si med največjimi proizvajalkami nafte na svetu, jo izvažaš, nato pa iz Evrope uvažaš »umazano« dizelsko gorivo. In to na podlagi standardov, ki so jih sam postavil. Potem kriviš korporacije, da ti podtikajo umazano gorivo, čeprav se držijo tvojih standardov. In naprej. Zakaj Nigerijci uvažajo gorivo, če bi lahko nafto sami predelali? Zelo podobno težavo ima tudi socialistična Venezuela, ki ima celo največje zaloge nafte na svetu. Tudi ona izvaža surovo nafto, ker nima znanja za predelavo. Tehnologijo sicer lahko kupiš, a moraš tehnološki postopek poznati do najmanjše podrobnosti. Kar seveda ni zastonj, kot si nekateri domišljajo, ampak precej drago.

Zakaj Nigerija višjih standardov ni postavila že prej? Če je to posledica podkupnin korporacij, kot namigujejo mediji (Nigerija je ena najbolj skorumpiranih držav na svetu), je za to, da so podkupnine sprejeli uradniki, kriva nigerijska vlada. Naftne korporacije zagotovo niso matere Terezije, ampak družbe, ki gledajo, da bi njihovi lastniki imeli čim večje dobičke. Meje njihovega poslovanja pa mora postaviti vlada. In ker bodo zdaj uvažali čistejše gorivo, bo to tudi dražje. Kar bodo občutili predvsem potrošniki, katerim se bo nizek standard še znižal. Po BDP je Nigerija že zdaj z 2.640 dolarja na prebivalca samo na 122. mestu, pa je, pomislite, 12. največja proizvajalka nafte na svetu. Ampak najlažje je reči, da so za vse krivi kapitalistični hudobneži.

Podnebna konferenca v Parizu: izguba časa in potrata davkoplačevalskega denarja

Značke

Afrika, Columbia, davkoplačevalci, divje živali, državna lastnina, EPI, Forbes, Inštitut Adama Smitha, IPRI, Lars Christensen, okolje, podnebna konferenca, Yale, zasebna lastnina

Da je zasebna lastnina bolj učinkovita kot državna, družbena ali javna, kakorkoli jo že imenujemo, je bilo že večkrat dokazano, čeprav levičarji tega ne razumejo ali pa nočejo razumeti. To velja tudi za področja, za katera se zdi, da bi država vendarle bolje upravljala z njimi kot zasebniki. Recimo za divje živali. Pisal sem že, da so bili bizoni v ZDA na robu izumrtja, ko pa so zanje lahko začeli skrberti tudi zasebniki, se je njihovo število povečalo. Leta 1990 je bilo v javni lasti 25.000 bizonov, v zasebni pa kar 250.000. Podobno se je zgodilo v Afriki. V Keniji, kjer so prepovedali, da bi zasebniki imeli v lasti slone, se je njihovo število zmanjšalo s 65 tisoč na 19 tisoč, v Zimbabveju, kjer so lahko zasebniki povsem legalno skrbeli za slone in z njimi trgovali, se je število povečalo s 30 tisoč na 43 tisoč. Skratka, zasebna lastnina vodi k racionalnemu izkoriščanju tega, kar lastnik ima. Je enako tudi z onesnaževanjem? So podnebne spremembe posledica zasebne ali državne lastnine?

No, 21. podnebna konferenca v Parizu, kjer so se zbrali vsi, ki naj bi na tem svetu nekaj pomenili, ni prinesla nič novega: svoboda posameznikov se bo še zmanjševala, omejitve bodo še večje, za raziskave podnebja bo šlo še več davkoplačevalskega denarja, centralizacija bo večja. Če ste dobro poslušali in brali poročila, ste lahko opazili, da je bilo le malo besed namenjeno podnebju, večina pa regulacijam, omejitvam, strožji zakonodaji in seveda, ne povečanju, ampak mega povečanju sredstev. Revija Forbes je leta 2011 objavila podatek, da je histerija zaradi globalnega segrevanja ameriške davkoplačevalce od leta 2003 do leta 2010 stala 106,7 milijarde dolarjev, danes naj bi samo ameriška vlada za to področje namenila okoli 35 milijard dolarjev na leto, do leta 2020 naj bi se vsota povečala na fantastičnih 100 milijard dolarjev. Nekateri pa na račun tega zelo dobro živijo, kot na primer profesor Jagadish Shukla.

Ampak pustimo zdaj to, oglejmo si rajši zapis danskega profesorja ekonomije Larsa Christensena, sicer sodelavca londonskega Inštituta Adama Smitha. Ob rob pariške konference je objavil analizo, s katero dokazuje, da države, ki bolj ščitijo zasebno lastnino tudi manj onesnažujejo okolje. Primerjal je namreč dva indeksa: indeks zaščite okolja (EPI), ki ga objavljata univerzi Yale in Columbia, ter indeks zaščite lastninskih pravic (IPRI). Christensen ugotavlja, da sta indeksa v medsebojni korelaciji, kar pomeni, čim bolj so zaščitene lastniske pravice, večja je skrb za okolje, in obratno. Povedano drugače. Podobno kot pri divjih živali je tudi pri varovanju okolja zasebna lastnina bolj odgovorna do planeta kot državna intervencija. O čem takem se seveda v Parizu niso pogovarjali, so pa sodelujoči, ki so v francosko prestolnico pripotovali z letali, samo za konferenco v zrak spustili 0,3 milijona ton CO_2. Številne pa so bile tudi delegacije različnih držav. Samo kanadska je štela več kot 350 ljudi, davkoplačevalci so se držali za glavo, stroški so šli v milijone.

Sicer tekst danskega ekonomista Christensena lahko preberete tukaj: Coase was right – the one graph version.