Matej Tonin in ritual žlahtne samorefleksije (ali kam na lestvici stopenj neumnosti uvrstiti človeka, ki zaupa levici)

Značke

Bog, cerkev, Cirilmetodijsko društvo, demokracija, desnica, devica Marija, Evripid, Evropa, ilegalne migracije, Janez Janša, Jezus Kristus, JGBT, konservatizem, kristjani, krščanstvo, Levica, Matej Tonin, mediji, medijski mainstream, MSM, NSi, POP TV, postmodernizem, SDS, splav, svoboda, Uroš Slak, vera, volitve, vrednote, žčahtna desnica

Rituali »samorefleksije«, ki jih v predvidljivih časovnih presledkih izvaja Matej Tonin, so osupljivo podobni povojnemu ravnanju duhovščine, zbrane okoli Cirilmetodijskega društva: če se bo dovolj ponižal, kritiziral razmere na desnici, zahteval umik vodje opozicije in prisegal, da z Janezom Janšo ne bo nikoli več šel v vlado,  mu bo levica pustila dihati. Ne bo! Ne bo!  Dokler bo zanjo koristen idiot, bo začasno deležen drobtinic medijskega mainstreama in naklonjenosti levih analitikov.

Kakopak, Slovenija potrebuje ´žlahtno desnico´, nikakor ne Janeza Janše. A Toninov konec bo potem načrtovano klavrn. Ko bo levica enkrat z vsemi sredstvi onemogočila Janšo, najbrž zakonsko prepovedala delovanje SDS, bo prišla po sedanjega šefa NSi. Danes moraš biti resnično slep, če ne spregledaš, da levičarske agende ne motita samo Janša in SDS, ampak desnica (ne samo konservativna) kot taka nasploh. Vprašati se je treba, kam na lestvici stopenj neumnosti uvrstiti človeka, ki zaupa levičarjem?

Vzdržal se bom kakršnihkoli trdnih zaključkov glede prištevnosti, ker nikogar na območju ´žlahtnosti´ ne poznam tako dobro, da bi sodil. A zdi se mi, da druščina okoli samooklicane slovenske krščanske demokracije predstavlja zelo poseben primer. Delujejo spravno in preudarno, brez večjih zamer in za svoje dobro zvito, a to avtomatično ne pomeni, da vedo, kaj počno in da so sposobni razumeti posledice svojih dejanj. So atipični konservativci, kar ni samo slovenska posebnost. Samo zapuščino Angele Merkel je treba pogledati in bo vsakomur jasno, kam je zašla prava evropska krščanska demokracija. V večini držav je postala pomočnik levice v boju proti izvornim vrednotam stare celine.

Pomislite, kaj vse imajo danes levičarji in progresivni novinarji za »skrajno desno ideologijo«, ki ji odrekajo legitimnost in legalnost. Na njihovem seznamu radikalnih desnih ekstremistov se znajdejo vsi, ki se zavzemajo za nacionalne vrednote in svobodo govora, zavračajo ilegalne migracije in postmodernistične vrednote (splav, LGBT agendo in homoseksualne poroke), so na področju ekonomije zagovorniki načel klasičnega liberalizma (od podpore prostemu trgu do nasprotovanja minimalni plači, centralnobančni digitalni valuti, progresivni obdavčitvi in visokim davkom) in dvomijo v globalno segrevanje, ki je posledica antropogenih dejavnikov. Vse to je danes označeno kot nevarno demokraciji in svobodi, kot ta dva pojma slika ´prebujena´ levica.

Zakaj? Mediji delijo levičarsko prepričanje in vsiljujejo mnenje, da do porasta ´sovraštva´ proti sodobnim vrednotam prihaja zaradi ostankov patriarhata, ki ga predstavljajo tisti kristjani, ki hodijo v cerkev in so za heteroseksualne poroke. Podpora tradicionalni definiciji zakonske zveze in nuklearni družini naj bi povzročala nasilje nad tistimi, ki redefinirajo ne samo zakonsko zvezo, ampak tradicionalne konservativne vrednote. Zato se ´žlahtneži´ strinjajo s pregonom vseh, ki se upira postmodernizmu. Tudi če to pomeni puljenje njihovih krščanskih korenin in teptanje njihove vere. Ampak, pomislite, kako je to sprevrženo in perverzno. Ljudje iz tradicionalnih družin, ki obiskujejo cerkve, niso nagnjeni k zločinom. Imajo moralne omejitve, ker se bojijo Boga in poslednje sodbe. Ne uživajo in ne prodajajo drog. Ne obračunavajo nasilno z drugimi ljudmi. Spoštujejo lastnino drugih. Pri njih ni zmedenosti glede spolne identitete. Ne zahajajo v nočne bare. Nimajo promiskuitetnih spolnih odnosov z neznanci. Poroka je za njih sveta, otroci so blagoslov, potomce vzgajajo v sledilce Jezusa Kristusa in v ljubezni do device Marije. Ti krščanski ljudje so daleč od tega, da bi bili nasilni. Imajo svoje mnenje, ki ga, če je potrebno, javno povedo. In samo želijo si, da jih pustijo pri miru v njihovi veri in z njihovimi vrednotami. Zdravorazumski in bogaboječi človek je zato skeptičen do poročanja aktivističnih medijev, ki konservativce, ki hodijo v cerkve na bogoslužja, krivijo za nasilje, ki v resnici prihaja iz njihovih lastnih sekularnih levih skupnosti.

Žal so ´žlahtni´ elitneži zaradi lastnih koristi postali klon povojnih cirilmetodijanskih komunističnih poštarjev, ki so se zadovoljili z življenjem v luknji s koščkom sira. Nova Slovenija je klonila pod pritiskom največje levičarske poosamosvojitvene ustrahovalne akcije, kjer politiko vodi mafija, ki sta ji Janša in SDS (taka, kot je) trn v peti. Tonin prezre ustaljeno prakso v zvezi s vprašanjem dvoma, zato je kot gost Uroša Slaka v oddaji 24UR zvečer dal končno sodbo, ki jo je medijski mainstream in levičarski politični establišment želel: da z Janšo NSi ne bo več sodelovala v vladah. Lov na utišanje na prvaka SDS zdaj ni več samo vprašanje sodstva in tožilstva, ampak pod tiralico ´živ ali mrtev´ je po novem podpisan tudi politik, ki se ima za desničarja. Z vidika osrednjih medijev in politične levice je zelo pomembno dokončati atentat na Janšo in SDS. In pri Toninu gre pač za pot najmanjšega odpora, kar ni ne pogumno, ne pametno. Ali če parafraziram Evripida:  Kogar bi levica uničila, ga najprej spravi ob pamet. Samo spomnite se, kako je s položaja predsednice NSi odšla Ljudmila Novak. Občutila je levičarsko načelo: uporabi, prežveči in izpljuni koristnega idiota z desnice.

Mateju Toninu sta zdaj na voljo le še dve možnosti. Lahko se posuje s pepelom, da je njegova zadnja izjava temeljila na levičarskih analizah letošnjega volilnega leta in zato na napačnih premisah. In se mogoče celo opraviči, besede vzame nazaj, češ bile so prehitro izrečene. Ali pa nadaljuje, kot da se ni nič zgodilo. Če se bo odločil za slednje, bo prišel dan, ko bodo potrkali tudi na njegova vrata in ne bo nikogar več, ki bi se postavil zanj. Zato je vprašanje, kam na lestvici stopenj neumnosti uvrstiti človeka, ki zaupa levici in se ima hkrati za konservativnega, povsem na mestu.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Kako deluje progresivna obdavčitev

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Kaj pomeni »financiranje gospodarskega subjekta«?

V bran svobodi govora

Bo mučeniška smrt 12-letne Lole zbudila Francoze ali bodo še naprej ostajali pri svečkah in plišastih medvedkih?

Značke

Alžirija, Aylan, Emmanuel Macron, Evropejci, George Floyd, George Soros, Ghofrane Haddaoui, ilegalne migracije, Levica, Lola, Marc Baudriller, Marine Le Pen, migracije, OQTF, Pascale Clark, Politika, posilstvo, umor

Zapomnite si. Njeno ime je Lola. Sredi Pariza so jo mučili, posilili in umorili. Preiskava je pokazala, da se je upirala. Bojevniško. Kot hčer Evrope. Žal je bila prešibka. Njeno truplo so dali v kovček. Bila je razčlovečena. Imela je 12 let. Storilka in pomočniki storilke so stari med 24 in 43 let. In niso Francozi. Niti Evropejci. So iz Severne Afrike.

Če ne bi bilo družbenih omrežij ter redkih desnih in alternativnih medijev, bi umor 12-letne Lole Daviet obtičal v črnih kronikah in šel mimo kot nebodigatreba in dodatna novica. A kaplja je šla tokrat čez rob. »Francozi tokrat ne bodo ostali pri plišastih medvedkih in svečkah,« je zapisal Marc Baudriller, novinar portala Boulevard Voltaire.

Tri dni po posilstvu, mučenju in umoru Lole ni bilo vidnejšega francoskega politika, ki bi se odzval. Notranji minister se tri dni sploh ni odzval, ko se je, je opravičeval morilko, češ da je trpela nasilje v družini. Molčal je tudi predsednik Emannuel Macron. Rajši se je na družbenem omrežju Twitter spomnil na brutalno zadušen protest Alžircev leta 1961, ni pa zmogel obsoditi zločina nad deklico, ki se je zgodil nekaj ur prej. Očitno je temu vzrok, da so osumljeni Alžirci. Poleg tega, da Macron ne odstopa od načrta, da prelepo francosko podeželje poseli z migranti iz tretjega sveta.

Niso bili pa tudi novinarji in uredniki medijskega mainstreama, ki so desnico brž obtožili, da umor izkorišča za protimigrantsko retoriko. Zaradi krutosti umora bi morala desnica držati jezik za zobmi, je zapisala radijska voditeljica pri radiu France Inter Pascale Clark. Pravzaprav je prav ona zamudila priložnost, da bi bila tiho. Spomnimo se, v kakšnem transu je bila levica, ko so našli trupelce Aylana ali kaj vse so počeli po smrti kariernega kriminalca Georga Floyda. Oba primera sta postala globalna. Ne samo to. Postala sta globalni problem. Hkrati je bil organiziran lov na (skrajno) desnico, prišlo je do medijske noči dolgih nožev.

Lola je bila svetlolasa deklica in Francozinja. Bila je belka. Osumljeni umora so Alžirci. Prav ženska, ki je zvabila Lolo v klet in jo umorila, je bila 21. avgusta obravnavana kot OQTF (oseba, ki ji je odrejeno, da mora zapustiti ozemlje Francije, ker nima veljavnega dovoljenja za bivanje). In namesto, da bi mainstream povprašal oblasti, kako je mogoče, da se uresniči le 5,7 odstotka odredb po OQTF, rajši napada desnico, ki opozarja na odpiranje vrat zakonitim in nezakonitim migracijam kot še nikoli prej.

Vprašajte se rajši, kaj bi Sorsovi aktivisti in levičarski politiki počeli, če bi bila zadeva obrnjena, če bi štirje avtohtoni Francozi posilili in brutalno umorili Alžirko? Noreli bi, umirali, zahtevali bi najmanj prepoved desnih političnih strank. Le prava kombinacija mora biti. Leta 2004 je morala na obrobju Marseilla umreti Tunizijka. Ghofrane Haddaoui ji je bilo ime. Nobenega kravala ni bilo. Veste, zakaj? Ker ni bila prava kombinacija. Tunizijsko so ubili Tunizijci. Kamenjali so jo. To je bil prvi uradno zabeležen umor po šeriatskem pravu na tleh Evropske unije.

Tudi slovenska policija je dolgo skrivala, kako je umrl policist Damir Golobič. Izkazalo se je, da je bil tisti »nemški državljan« Pakistanec in da je policista pokončal z mačeto. Če bi bilo obratno, bi policijo pribijali na križ do onemoglosti.

Očitno je, da so se globalistične elite odločile, da mlade Evropejke žrtvujejo na oltarju množičnih (ilegalnih) migracij, da je to najhitrejša pot do zamenjave avtohtonih evropejskih narodov. Marine Le Pen je zapisala, da je ob umoru Lole treba iti do konca. Po njeno ni dovolj, da se odkrijejo samo neposredni krivci, preganjati je treba tudi politike, ki take zločine omogočajo.

»Po tolikih islamističnih zločinih, po tolikih gnusnih zločinih in prekrških, povezanih z obnorelim priseljenstvom, je Lolino mučeništvo nedvomno le kaplja nedolžne krvi. Vendar ta kapljica tvori potrpljenje in strah, ki ovirata Francoze, da kaj ukrenejo. Lola bo to spremenila. Dame in gospodje, člani vlade, dovolj je,« je še zapisal Marc Baudriller.

Tekst je bil najprej objavljen na portalu revije Demokracija (18. oktober 2022).

Sodni proces v zadevi Škorčeva glosa na prvi stopnji končan: moja zaključna beseda v bran svobode govora

Značke

133. člen Kanzenskega zakonika SFRJ, Aleksander Škorc, Andraž Teršek, BabylonBee, Boris Vezjak, Branimir Štrukelj, Bruselj, CNN, demokracija, ECRI, EU, Evropska komisija, Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope, Evropska unija, Facebook, glosa, ilegalne migracije, IUS INFO, konservatizem, Matjaž Šiška, Metod Berlec, migracije, Nova desnica, Okrajno sodišče v Ljubljani, Radovan Cerjak, rasno sovraštvo, razpihovanje sovraštva, revija Demokracija, RTV Slovenija, satira, Saul Alinsky, SDS, sovražni govor, svoboda, svoboda govora, Tjaša Prošek, Tom Sunić, tožilstvo, Ursula von der Leyen, verbalni delikt, Zoran Janković

Na Okrajnem sodišču v Ljubljani se je danes zaključila obravnava v zadevi Škorčeva glosa. Z nekdanjim zunanjim sodelavcem Demokracije Aleksandrom Škorcem sva bila obsojena na pogojno kazen: Škorc je dobil pet mesecev zapora oziroma dve leti pogojno, jaz pol leta zapora oziroma dve leti pogojno. Že to, da sem jaz dobil večjo kazen kot avtor zapisa, kaže, da je bil sam proces zaradi satiričnega zapisa politično in ideološko motiviran. Glavni tarči pogroma sta bili revija Demokracija in stranka SDS (solastnica revije), ki imata jasen odklonilen odnos do ilegalnih migracij.

Tukaj je moja zaključna beseda (sklepni zagovor).

»Spoštovani gospod sodnik, tožilstvo, moj odvetnik gospod Cerjak, gospod Škorc,

sredi decembra 2020, na vrhuncu medijskega pogroma zoper revijo Demokracija, gospoda Škorca in mene, sem napisal komentar. »Hvaležen Bogu za to, kar se je zgodilo,« je bil naslov. Zapisal sem, da sem hvaležen Bogu, da sem videl in doživel to, kar živemu človeku ne bi verjel, da je sploh mogoče. Potem so prišle ovadbe. Potem je policija potrkala na moja domača vrata. Potem je prišla obtožnica. Potem se je začelo sojenje, ki se danes končuje.

Rad bi izrazil začudenje nad dvema zadevama. Prva je, da je vse skupaj sploh prišlo tako daleč. Iskreno sem mislil, da naju tožilstvo ne bo preganjalo. Ampak tak manjši pogrom sem že doživel. Gospod Branimir Štrukelj me je civilno tožil, ker sem v nekem komentarju zapisal, da bi sindikaliste kar popipsal. Seveda je bila to metafora, nikakor ni bilo mišljeno, da bi vzel zares ogromno pločevinko pipsa in šel nad gospoda Štruklja. Tudi gospod Škorc se je igral z besedami, kar je za rubriko, za katero je pisal, nuja (ni pa seveda pravilo). In že takrat je bilo jasno, da gre za gloso, ki je bila kot taka tudi jasno označena. Ampak ostalo je tako, kot se je začelo. Kot se spomnim, je bil Škorčev zapis najprej objavljen na družbenem omrežju Twitter. In če se prav spomnim, ga je objavil eden od zaposlenih na RTV Slovenija. Določeni deli so bili podčrtani z rdečo, ta objava se je potem širila z bliskovito naglico. Seveda ni nihče napisal, v kateri rubriki revije je bilo to objavljeno. To me je spomnilo na primer čez lužo, ko je neka spletna stran objavila, da voditelji CNN na namesto teleprompterja uporabljajo boben iz pralnega stroja. Kar je sledilo, je bilo komično. Cela vrsta spletnih strani, ki se ukvarjajo s preverjanjem dejstev, je informacijo označila za napačno. Oglasil se je celo Facebook, ki je spletni strani zagrozil z blokado. Kasneje so se opravičili, češ da bi morali vedeti, da je informacijo objavila satirična spletna stran BabylonBee. V mojem primeru se je zgodilo naslednje: še preden sem utegnil pojasniti, da je to glosa, da je to peti del neke celote, je bila kepa gonje že na pol brega, velika toliko, da se je ni dalo več ustaviti. To je bil pogrom kot iz učbenika Saula Alinskega.

Druga zadeva, ki me čudi, je odnos medijev do zadeve. Glede na to, koliko se je o tem pisalo, je skrajno nenavadno, da sojenje nobenega ne zanima. Niti na eni obravnavi ni bilo medija, pa toliko so imeli takrat za povedati, dobesedno v živo so se javljali. Nimam druge razlage kot te, da je bila revija Demokracija orodje političnega boja proti desnosredinski opciji, ki je takrat vodila vlado. Še posebej, ker je SDS solastnica medija. In to se je ves čas ponavljalo. Tudi predlagane priče tožilstva, ki so vložile ovadbe, so bile po mojem vedenju bodisi aktivno vključene v protivladne proteste bodisi so proteste javno podpirale. Ene od teh ni bilo, ker smo se strinjali, da ni nujno da zaslišimo vse. Govorim o ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću, ki je nekoč že tožil satirika – karikaturista Mikija Mustra.

Res si nikoli nisem mislil, da bom v samostojni Sloveniji, ki je vsaj na deklarativni ravni svobodna in demokratična država, ki priznava temeljne človekove pravice in svoboščine, med katerimi je svoboda govora na prvem mestu, doživel, da oblast oziroma država preganja ljudi zaradi zapisanih mnenj in stališč, še posebej, če gre za gloso, mestoma zabavno, mestoma cinično in do dogajanj v družbi kritično novinarsko zvrst, ki ima posebno obliko in metodo izražanja. Ne samo to. Inkriminirana glosa gospoda Škorca je bila objavljena na straneh v reviji, ki so temu namenjene in je bila jasno označena kot glosa. Kot tako so jo prepoznali naši bralci, kot tako so jo navajeni brati, kar potrjujejo tudi rezultati raziskave zadovoljstva med bralci revije Demokracija.

Na kratko o Škorčevi glosi. Če preberete Presežke, boste videli, da se loteva aktualnih odprtih vprašanj. In glosa je odziv na neukrepanje takratne vlade glede ilegalnih migracij: če vlada to ne more urediti, bo pač Bog, ki bo obračunal z vsemi slabimi ljudmi. In gospod Škorc je to napisal v jeziki in stilu, ki je zanj značilen. Kot takega ga naši redni bralci poznajo, za razliko od prič tožilstva, ki vsi po vrsti niso redni bralci. Jaz povsem verjamem, da je zapis koga zmotil, mogoče se mu je zdel neokusen, ampak ljudje različno razmišljamo, imamo različna mnenja in stališča, ljudje različne stvari različno dojemamo. In to je za družbo dobro. Predstavljate si družbo, kjer bi vsi ljudje o isti stvari enako razmišljali in jo dojemali. Kako bi imenovali to družbo ali državo? Jaz ne bi želel živeti v taki družbi, te uniformnosti bi me bilo resnično strah. To, da je Škorčeva glosa koga šokirala, vznemirila, mogoče celo užalila, to je v samem središču ustavnopravnega varstva svobode govora. O tem pogosto piše na IUS INFO, denimo, ustavni pravnik dr. Teršek. »Ne zato,« pravi dr. Teršek, »ker bi bilo takšno izražanje dobro, ampak zato, ker je v jedru ustavnopravnega varstva svobode izražanja prav takšno – žaljivo, vznemirjajoče in šokantno – izražanje.« To je bistvo. In danes se nekoga preganja samo zato, ker se je nekomu nekaj zazdelo, da bi to lahko bil tako imenovani sovražni govor.

Na kratko o pričah, ki so bile zaslišane. Gospa ali gospodična Prošek, ki je trdila, da to ni glosa, a hkrati ni znala definirati novinarske zvrsti, in je dejala, da Demokracije ne jemlje resno, ker to zanjo ni resen medij, saj je strankarska tiskovina, se je počutila ogroženo zaradi besedne zveze »božja kazen«, čeprav je samo nekaj sekund kasneje izjavila, da je ta besedna zveza ni prestrašila. Gospod Matjaž Šiška se je počutil užaljenega, a hkrati vse tiste, ki verjamejo v poslednjo sodbo, označil za skrajneže. Za ti dve priči obstaja zelo velika verjetnost, da zapisa sploh ne bi nikoli opazili, če o tem ne bi pisali na družbenih omrežjih. Jasno je, da nista redna bralca, pravzaprav sploh nista bralca, revije Demokracija, saj ne poznata ne ustroja, ne rubrik revije. Iz njunih pričevanj je bilo razvidno samo to, da sta bila užaljena in zgrožena.

Dr. Vezjak je bil malo bolj artikuliran, ampak tudi on pozna Demokracijo samo s spleta in ne morem se z njim strinjati, da Škorčev zapis ni glosa. Kakšno pa je njegovo sklepanje, se je videlo, ko je Demokraciji očital, da je izdala knjigo Posmrtno poročilo dr. Toma Sunića in ga tudi na pogovornem večeru tisti dan gostila. Po Vezjakovo naj bi bil ekstremist. In na koncu je dr. Vezjak dodal, da je očitno tak profil tudi profil bralcev Demokracije. Kar prepovedal bi in preganjal vse bralce Demokracije, ali kaj?

Dr. Tom Sunić je nekdanji diplomat, akademik, predavatelj na uglednih univerzah po svetu, njegova družina je bila v nekdanji državi obsojena po 133. členu. Vezjaka moti predvsem to, da je predstavnik Nove desnice in oster nasprotnik migracij. Je to nelegitimno mnenje? Je dokaz, da je Demokracija gostila Sunića, dokaz, da Demokracija razpihuje rasno sovraštvo? Ali je bolj verjetno, ker na Demokraciji zastopamo konservativni (desni) svetovni nazor, je Demokracija avtomatično kriva?

V vsakem trenutku zgodovine so obstajala stališča, ki so bila označena za družbo nevarna. In tako je očitno tudi sedanje mnenje tožilstva glede glose gospoda Škorca. A v vsakem trenutku zgodovine so obstajali ljudje, predvsem v akademskih in medijskih krogih, ki so stali pokončno in branili svoja stališča. Ne glede na spore in simpatije, je bila svoboda govora vedno tisti vzgon, ki je gnal naprej, da smo kot človeštvo šli v znanju tako daleč, kot še nikoli prej. Žal ugotavljam, da sva s Škorcem postala žrtvi novega koncepta, ki ne ogroža le človeško bit in svobodo govora, ampak tudi svobodo nasploh. Drago tožilstvo, opažam, da ste pripravljeni iti zelo daleč, da bi ugodili zahtevam tistih, ki želijo to uničiti.

Mene skrbi nekaj drugega, tega, ker se v Bruslju že pripravlja nekaj zlohotnega in da bodo to morale sprejeti vse države članice, implementirati v svoje kazenske zakonike. Dve leti nazaj je ECRI (Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope) objavila nekaj poročil, tudi za Slovenijo. In tam je bila, kakopak, omenjena tudi Demokracija. Poročilo je bilo enostransko, ker se je sklicevalo samo na slovenske organizacije in združenja, ki so nasprotnega svetovnega nazora kot je revija Demokracija. Ampak, dobro, to sploh ni bilo moteče. Veste, kaj so tudi zapisali? Zgražali so se nad slovenskim 297. členom kazenskega zakonika, češ da ne omogoča dovolj obsodb. V poročilu je bilo tudi obžalovanje, da se je Slovenija po osamosvojitvi odpovedala 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ, saj bi bilo s tisto formulacijo »verbalnega delikta« preganjanje sovražnega govora lažje. S kolegom Vasletom sva se takrat odzvala na to pismo in jih povprašala, če sploh vedo, kaj so zapisali.

Kot je čas tekel naprej, je Evropska komisija s predsednico Ursulo von der Leyen v začetku decembra lani začela s pripravami na sprejem razširjenega seznama ´zločinov EU´ oziroma ´zločinov proti EU´. Čeprav se seznam šele oblikuje in ni dokončen, je že zdaj jasno, da bo tako imenovani ´sovražni govor´, kamor bo spadalo tudi nasprotovanje migracijam, ki se jih dotika Škorčeva glosa,  opredeljeno kot »posebej hudo kaznivo dejanje«, ki spodkopava vrednote EU. Hvala Bogu, da postopek sprejema ni tako enostaven in da bo na koncu odločal Svet EU, kjer bo potrebno popolno soglasje vlad držav članic. Ampak že sam namen je strašljiv, saj se predlaga sprejem dela kazenske zakonodaje, ki bi bil za članice obvezujoč. Že danes se dogaja, da v Nemčiji h kritikom migracij vdirajo specialne policijske enote, da na Nizozemskem kritike obravnavajo protiteroristične agencije. Si morate misliti, protiteroristične? Že v primeru Škorčeve glose je policija (po katerem navodilu, tega ne vem) februarja lani istočasno potrkala na vrata domov meni, gospodu Škorcu in takrat tudi mojemu namestniku Metodu Berlecu, kot da bi bili glavni dilerji z drogo. Naključje? Težko verjamem. Kakšna je verjetnost, da bi bili tisto popoldne vsi trije osumljeni doma? To je bilo organizirano zastraševanje.

Imam sicer še več pripomb na tožilstvu, a na srce bi jim rad za zaključek položil eno stvar. Ker sem bil takrat direktor Novih obzorij, je iz policije prišel zahtevek o številu naročnikov, o prodani nakladi. To sem posredoval, a jasno označil kot poslovno skrivnost. Tega tožilstvo ni upoštevalo in v obtožnici to javno objavilo. Naj bo tožilstvo v prihodnje s takimi zadevami, ko zasebno podjetje nekaj označi za poslovno skrivnost, bolj previdno. Ne vem, kakšna škoda je nastala.

Na koncu naj ponovim še enkrat. Ne počutim se krivega in to gloso bi še enkrat objavil.«

O procesu so poročali tudi tuji mediji.

Zakaj enačenje legalnih in ilegalnih migracij MNZ Tatjane Bobnar ni zrelo samo za interpelacijo, ampak tudi za ustavno obtožbo in kazenski pregon

Značke

Barbara Tuchman, država, ilegalne migracije, interpelacija, kazenski pregon, meje, migracije, Ministrstvo za notranje zadeve, MNZ, robert golob, suverenost, Tatjana Bobnar, teritorialna suverenost, ustavna obtožba, varovanje meje

Zapis Ministrstva za notranje zadeve (MNZ) na družbenem omrežju Twitter ne pušča nikakršnega dvoma – enači legalne migracije z ilegalnimi. Da se je pač treba sprijazniti, ker so del »realnosti in stalnica sodobnih družb« in da je število ilegalnih prehodov primerljivo s predkoronskim letom 2019. Ko ministrstvo, ki je med drugim zadolženo tudi za varovanje mej in preprečevanje nelegalnih prečkanj, meni, da je pravzaprav vseeno, kdo in na kakšen način stopi na njeno ozemlje, ker je to v sodobnem svetu postalo nekaj povsem običajnega, pomeni, da se vlada odpoveduje teritorialni suverenosti in oblasti. Meje namreč določajo, kako daleč sega moč (ali vpliv) vlade. Potem ko je Robert Golob izvršno oblast konec junija de facto predal v roke nevladnih organizacij, je ministrica Tatjana Bobnar sporočila, da se vlada odpoveduje tudi suvereni pravici nadzora državnih mej.

Naj bom zelo jasen: vsak ilegalni prehod meje je kršitev ozemeljske suverenosti neke države. Taki prehodi se sicer povsod po svetu dogajajo vsak dan, države običajno težijo k temu, da bi preprečile prav vsak ilegalni prehod. In če je cilj države »nič smrtnih žrtev na slovenskih cestah«, bi moral biti cilj nadzora mej »nič ilegalnih prehodov mej«. Ne 100, 500 ali 1.000 na leto, ampak nič (0!). Tak cilj imajo prav vse sosednje države (Italija, Avstrija, Madžarska), le Slovenija je zdaj dvignila roke. Bobnarjevi je očitno postalo vseeno, ali prišleki (ki jih ne pozna in ne ve, s kakšnim namenom prihajajo) vstopijo v Slovenijo po ilegalnih tihotapskih ali legalno na mejnih prehodih. In tudi če je vneta podpornica (ilegalnih) migracij, je danes na položaju, ko mora braniti in varovati meje. Popolnoma brezpredmetno je, kaj si vlada (ali policija) misli o migracijah, poskrbeti mora za spoštovanje zakonodaje (za to skrbi izvršilna veja oblasti), kar pomeni, da mora preprečevati ilegalne prehode, ne pa, da jih še spodbuja in jih minimalizira.

Kot lahko preberemo na spletni strani vlade (MNZ), je skrb vzbujajoče, da ne ločijo migrantov od beguncev. Begunec je upravičen do azila v prvi varni državi. Če bi bili pravna država in bi se tega držali, v Sloveniji nihče ne bi mogel dobiti azila, ker je pred tem (ilegalno) prečkal več varnih držav. Nihče ne trdi, da migracije niso del sodobnosti (ne samo sodobnosti, v zgodovini je vedno prihajalo do migracij), vendar gre pri tem za ekonomske migrante, ki legalno prečkajo mejo na mejnih prehodih. Vendar ima tudi v tem primeru država suvereno pravico, da določi, kdo lahko vstopi in koliko jih lahko vstopi na njeno ozemlje. Če želi ohraniti nacionalno identiteto, kulturo in tradicijo avtohtonih prebivalcev (meje običajno določajo zaokrožen teritorij z isto kulturo, jezikom in tradicijo), na svoje ozemlje ne spusti neomejeno število ljudi, ki prinašajo svojo kulturo, identiteto in jezik (ali pa prišlekom omeji trajanje bivanja). Absorpcijska sposobnost naroda je nekako pri petih odstotkih tujih prišlekov v dveh generacijah. Kar je več, že pomeni, da tuja kultura ogroža avtohtono in jo lahko v nekaj generacijah povsem izpodrine. Narod s tako politiko je na dobri poti v nacionalni samomor.

Čeprav bo kdo rekel, da bi moral kot zagovornik prostega trga (prost pretok blaga in storitev) zagovarjati tudi odprte meje in prost pretok ljudi (in namestitev vsakega v državi, ki si jo izbere za svoj dom), ni tako preprosto in je ena od zablod, ki izhaja iz nerazumevanja laissez–faire (o tem sem že pisal, a bom na tem mestu na kratko ponovil). Klasični liberalizem temelji na prostem trgu, prosti trg pa na prostovoljni menjavi blaga in storite (poudarek je na ´prostovoljni´). To pomeni, da te nihče ne more nikogar prisiliti, da nekaj kupi (ali proda), če tega ne želi; predvidena je prostovoljna izmenjava dobrin med prodajalcem in kupcem, med tistim, ki proizvaja in prodaja, ter potrošnikom. Ali drugače. Če naročim neko blago v Nemčiji, to storim prostovoljno in pričakujem, da mi ga bo prodajalec iz Nemčiji poslal. Oba, in jaz kot kupec in Nemec kot prodajalec, sodelujeva pri tem poslu prostovoljno. Podobno je s prostim pretokom ljudi, strinjati se morata oba: tako gostitelj kot prišlek. Recimo, da sem na spletu našel oglas, da potrebujejo v Franciji profil delavca, ki mu ustrezam. Prijavim se in gostitelj me povabi. To je obojestranska prostovoljna interakcija. Toda če nekdo prestopi mejo, brez da bi ga kdo povabil, potem ne gre za obojestranski prostovoljni odnos. Predstavljate si, da bi neko belgijsko podjetje pošiljalo v Slovenijo pakete, ne da bi jih potrošniki v Sloveniji naročili. To ne bi bila več izmenjava dobrin ali trgovina. Trgovina mora temeljiti na prostovoljnem odnosu.

Nekateri sicer menijo, da v državi, kamor ilegalno pridejo migranti, obstaja državna lastnina, javni prostori, kjer se lahko zadržujejo. To je res, toda kjer je take lastnine preveč, to ni več svobodna družba. Pa tudi v tem primeru bi se morala država izkazati kot dober lastnik, kot dober upravitelj, ki ščiti svoje državljane. In lastniki teh javnih površin, smo državljani, država z njimi samo upravlja. Politika odprtih mej torej pomeni kršenje lastninskih pravic.

Poleg tega izvršilna oblast skrbi za izvrševanje zakonodaje in ilegalni prehodi meje so opredeljeni (vsaj za zdaj) kot nespoštovanje regulative. Zato mora država take prehode preprečevati. Torej, če nekdo hoče v drugo državo, ne da bi ga kdo poklical, nima pravice svobodnega prečkanja meje.

Ilegalne migracije ne samo da kršijo ozemeljsko suverenost neke države, priseljevanje povzroča tudi škodo avtohtonemu narodu in vsem, ki v tej državi zakonito prebivajo: spodkopava zakonite (ekonomske) migracije, škodi domači (in zakoniti tuji) delovni sili, so veliko breme za (neto) davkoplačevalce in izrivajo narodno identiteto. Zato je ključnega pomena preprečevanje nezakonitega priseljevanja (ali prehoda države) in zmanjševanje nezakonito priseljene populacije. To bi morala biti naloga Golobove vlade, nikakor ne, da ministrstvo, ki ga vodi Tatjana Bobnar, zmanjšuje pomen zakonitih prehodov meje in jih enači z ilegalnimi. Ne gre več za zadevo, ki je primerna za običajno interpelacijo ministrice, ampak za vprašanje nacionalne varnosti in obrambo ustavne suverenosti teritorija slovenske države, kar je zrelo za ustavno obtožbo in (v nadaljevanju) kazenski postopek. To ni samo neumnost ali sprevrženost (kot eno od štirih politik slabega vladanja opredeljuje Barbara Tuchman v knjigi The March of Folly), niti ni zgolj norost, da se Slovenija odpoveduje nadzoru in varovanju mej, ampak načrtno (ob kršenju pozitivne zakonodaje) uvajanje (politične) agende multikulturalizma (ne samo multikulturnosti).

In ne pozabite. Evropejci smo glede na svetovno populacijo manjšina. Vedno smo bili. Danes pa je delež Evropejcev v svetovni populaciji najmanjši v zgodovini človeštva. Dovolj velik razlog, da se prižgejo vse rdeče luči in dovolj velik razlog, da se poostri nadzor na zunanjih mejah, ne da se meje še bolj na široko odpira.

Frontex se iz agencije za varovanje zunanjih mej de facto spreminja v agencijo za pomoč ilegalnim migracijam

Značke

begunci, ESČP, Evropska agencija za mejno in obalno stražo, Evropska komisija, Evropska unija, Frontex, ilegalne migracije, Inštitut 8. marec, migranti, Mirovni inštitut, OLAF, Slovenska filantropija, Svet Evrope, Urad Evropske unije za boj proti goljufijam, Ursula von der Leyen

Evropska agencija za mejno in obalno stražo (Frontex), ki je bila leta 2004 ustanovljena, da bi pomagala državam članicam EU varovati zunanje meje in preprečevati ilegalne migracije, de facto postaja agencija za pomoč (ilegalnim) migrantom. Rušenje evropske suverenosti vodi neposredno v kabinet predsednike Evropske komisije Ursule von der Leyen, ki je pri vprašanju migracij neposredno povezana z nevladnimi organizacijami (še posebej z Open Society Georga Sorosa).

Konec aprila je odstopil direktor Frontexa Fabrice Leggeri. Svojo vlogo je očitno vzel z vso skrbnostjo, saj je agencija dosledno vračala ilegalne migrante (vsaj iz Grčije v Turčijo). Nevladne organizacije so uresničevanje nalog Frontexa imele kršitev evropskega in mednarodnega prava, čeprav ravno mednarodno pravo opredeljuje, da begunec, katerega življenje ali svoboda sta pri begu iz matične države ogroženi, poišče zatočišče v prvi varni državi. In v primeru, ki se je očital Leggeriju, je bila prva varna država Turčija, zato je Frontex vračal migrante v Turčijo, tudi s silo, če ni šlo drugače. Tako je pač agencija branila suverenost držav EU.

Toda Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice sta nenehno širila razloge za zavrnitev deportacij na zdravje ali na tveganje preganjanja (politično, versko ali spolno), poroča Boulevard Voltaire, hkrati pa nista upoštevala, da morajo ljudje, ki bežijo, poiskati azil v prvi varni državi. Tudi sicer se mednarodno pravo v zvezi z begunci vse pogosteje zlorablja za podporo nezakonitih migracij. Ilegalni migranti (ali begunci) imajo ob zavrnitvi azila pravico do učinkovite možnosti pritožbe, obravnavati jih je treba individualizirano. Dolgotrajni postopki omogočijo večini ilegalcev, da preprosto izginejo in v Evropi živijo nezakonito. Če jih ujamejo, mobilizirajo nevladne organizacije in progresivne medije.

Tako se je tudi zgodilo, da so nevladne organizacije in levica v Evropskem parlamentu pritisnili na Evropsko komisiji, naj razišče delovanje Frontexa. Zanimivo je (in to kaže na pokvarjenost in politično zlorabo institucij), da je Evropska komisija za preiskavo pooblastila Urad Evropske unije za boj proti goljufijam (OLAF), čeprav zadeva ni bila povezana z nobeno goljufijo (to je na las podobno, kar se je v Sloveniji zgodilo glede pogodb med avtocestno policijo in Darsom, ko je zadevo preučevala Komisija za preprečevanje korupcije, čeprav vse skupaj sploh ni bilo povezano s korupcijo). Po poročilu, ki ga je izdal OLAF, je bil Fabrice Leggeri prisiljen odstopiti. »Obtožen« je bil, da je mižal pred represivnim vračanjem migrantov v Egejskem morju (zaupno poročilo je objavil, kakopak, levičarski der Spiegel).

Cilj tovrstnih napadov na agencijo (ki je zdaj očitno dokončno uničena in se počasi preoblikuje v agencijo za pomoč ilegalnim migracijam) je

Onemogočiti pravico suverenih držav, da po lastni presoji sprejmejo ali zavrnejo vstop tujega prebivalstva na njihova tla. Tovrstnemu početju globalistov se je očitno pridružile tudi škodljive slovenske nevladne organizacije (Slovenska filantropija, Inštitut 8. marec, Mirovni inštitut in drugi) in vlada, ki zdaj z meje odstranjuje »tehnične ovire« (ograjo), ki so vsaj malo oteževale migrantom ilegalne prehode. Število ilegalnih prehodov se je zdaj močno povečalo.

V ozadju je progresivni mit o »državljanu sveta« (ki se seli »od nikoder« kamorkoli želi), za tem mitom se skriva želja po uničenju narodov kot sidrnega člena človeških bitij in kot naravnega okvira za določeno skupino ljudi z enakim jezikom, kulturo, vero in tradicijo, piše Stephane Buffetaut. Globalizirana elita namreč iz povsem sebičnih ekonomskih razlogov ne potrebuje narode, ampak neidentificirane posameznike, ki se prosto selijo z ene točke planeta na drugo točko, ne da bi jih kdo oviral in ne da bi kogarkoli prosili za vstopno dovoljenje.

Da bi to dosegli, je treba odpraviti narode in meje, ki omogočajo narodno prepoznavnost, saj jih povezuje zgodovina, skupna kultura, projekti, ki jih je treba graditi skupaj.

Raziskava: Glavni mediji ugašajo, ker poročajo o podnebnih spremembah in pravici do splava, kar ljudi sploh ne zanima, ne pa o inflaciji in ilegalnih migracijah, kar javnost najbolj zanima

Značke

ilegalne migracije, LGBT, mediji, pravica do splava, Rasmussen Reports, raziskava

Predstavljate si peka, ki peče bele žemlje, čeprav je povpraševanje po črnih žemljah večje. Ampak on je trmast in si misli, da se bodo ljudje navadili na bele žemlje in jih začeli kupovati. Ker ljudje, ko gre za njihove denarnice in njihove želodce, niso neumni, preprosto kupujejo bele žemlje drugje, samovšečni pek, ki si je domišljal, da bo spremenil navade ljudi, propade.

Podobno je z mediji, ki prodajajo novice. Zadnja leta poročajo o zadevah, ki ljudi absolutno ne zanimajo. Gre za globalno segrevanje, podnebne spremembe, vprašanja LGBT, pravico do splava in podobne stvari s spiska novodobne levičarske agende. Ta vprašanja večino bralcev in gledalcev sploh ne zanimajo, čeprav jim jih mediji skušajo vsiliti in jih prodajajo na naslovnicah in udarnih terminih. Kot kaže Rasmussenova najnovejša raziskava, ljudi bolj zanimajo vprašanja, ki so povezana z ilegalnimi migracijami, inflacijo, izobraževanjem in volilnimi prevarami.

Prej ali slej bodo taki mediji doživeli usodo trmastega peka oziroma jih bo srečala nevidna roka trga, saj tržijo izdelke, ki niso zanimivi za javnost, hkrati pa »trgovskih polic« ne založijo z izdelki, po katerih javnost sprašuje.

Spodaj si lahko ogledate, kaj je pokazala raziskava ameriške agencije Rasmussen Reports.