Kar ameriška levica počne Trumpu zadnja leta, slovenska počne Janši že več kot tri desetletja (ali kako v Sloveniji in ZDA za prodajanje lažnivih zgodb o Janši in Trumpu novinarji in mediji prejemajo ´naprestižnejše´ cehovske nagrade)

Značke

Afera Patria, afera Trenta, American Thinker, Barack Obama, Bela hiša, Bill Clinton, Bret Stephens, Celebrity Net Worth, Demokratska stranka, Depala vas, Donald Trump, Društvo novinarjev Slovenije, FBI, globoka država, Hillary Clinton, Janez Drnovšek, Janez Janša, Joe Biden, Kamala Harris, Melania Trump, Michelle Obama, MSM, New York Times, Patria, Politika, preiskava, premoženje, Pulitzerjeva nagrada, Rajan Laad, Rusija, SDS, Slovenija, trgovina z orožjem, Urška Bačovnik Janša, Washington Post, ZDA

Cilj washingtonskega establišmenta, ameriške globoke države in progresivnih medijev je, da Donaldu Trumpu za vsako ceno preprečijo kandidaturo na volitvah leta 2024 in ga po možnosti pošljejo v zapor. Zato tudi nešteto lažnih novic in podtikanj ter številne obtožbe in preiskave, da bi našli vsaj nekaj njegove krivde (FBI je danes vdrl na Trumpovo posestvo, ker naj bi domnevno skrival dokumente iz Bele hiše, kar bi lahko preprečilo kandidaturo). Do zdaj vedno neuspešno, kar medijev ne ustavi, da si ne bi izmišljali zgodbe in vedno nove teorije zarote ter napadali Trumpa na vseh frontah.

Vam scenarij zveni znan? Vsaj nekoliko domače? Niste se zmotili. Samo spomnite se fabriciranih konstruktov in politično motiviranih afer: od Depale vasi prek avstralske klinike in trgovine z orožjem do Patrie in Trente. Vse zadeve so padle, ker ni bilo materialnih dokazov. Izkazalo se je, da so politični konstrukt (kljub temu je Janša moral leta 2014 za nekaj mesecev v zapor). Vse skupaj so mediji začinili s strupenimi napadi na Janševo družino, še posebej na soprogo Urško Bačovnik Janša.

Enako je s Trumpom. Kmalu po zmagi nad Hillary Clinton leta 2016 so mediji s pomočjo ´zanesljivih virov´ javnosti prodali izmišljeno zgodbo, da je v Belo hišo prišel s pomočjo Rusije. Teorija zarote (ali prevara) je povzročila imenovanje posebnega tožilca Roberta Muellerja, ki je z zadevo dve leti mučil Trumpa. Čeprav preiskava ni odkrila nikakršnega tajnega dogovarjanja z Moskvo, so mediji in levičarji še kar razširjali laži.

Poleg stalnega poniževanja Trumpove žene Melanie in drugih družinskih članov, je temu sledil še kup za lase privlečenih obtožb: od dvomov v njegove poslovne dosežke pred vstopom v politiko do trditev, da je Trump fašist, fanatik in neumnež, ki bo povzročil tretjo svetovno vojno. Zgodilo se ni nič, svet je bil v času njegovega predsedovanja varen in miren, kot še nikoli prej, ZDA se niso zapletle v nobeno vojno. So pa bili za laži o Trumpu, manipulacije in širjenje teorije zarote o ruskem vmešavanju v volitve 2016 s Pulitzerjevo nagrado nagrajeni novinarji New York Timesa in Washington Posta.

Zgodba, kot bi jo nekje že slišali in celo v živo spremljali? Res je. Podobna zadeva se je zgodila v Sloveniji. Tožilci in sodniki, ki so Janšo preganjali in obsodili, so bili nagrajeni z napredovanjem ali bolje plačanimi službami, čeprav so obtožbe in sodbe proti predsedniku SDS kasneje padle. In lažnivi mediji? Malo poglejte, kdo je v času okoli izmišljenih afer dobil nagrade Društva novinarjev Slovenije in vse vam bo jasno. Da o skokih iz novinarskih vrst v PR službe levičarskih političnih strank ali kar neposredno v politiko, niti ne govorim. A med slovenskimi in ameriškimi novinarji in mediji je kljub temu razlika. Medtem ko se prek luže najde kdo v vestjo (kolumnist New York Timesa Bret Stephens je priznal, da so mediji, obveščevalne agencije in Demokratska stranka namerno širili napačne in lažne informacije, zaradi katerih je nastala lažniva zgodba o Trumpovem dogovarjanju z Rusi), se Janši nihče od tistih, ki so zavestno širili laži, ni sam od sebe opravičil (če se slučajno je, pa sem to spregledal, se opravičujem). Bila so opravičila, ampak ta je naložilo sodišče. Nihče ni imel slabe vesti. Ja, to je zato, ker so nekatere medijske duše že preveč kosmate.

Rajan Laad, stalni kolumnist portala American Thinker, si je ob današnji preiskavi Donalda Trumpa postavil zanimivo vprašanje: Kaj bi se zgodilo, če Trump nikoli ne bi vstopil v politiko? Ker ne mislim odkrivati tople vode, ga bom na kratko povzel. Laad pravi, da bi bila blagovna znamka »Trump« še naprej uspešna. Donald bi z ženo užival v Trump Towerju, igral bi golf, ob koncih tedna bi se sproščal v sprostil v Mar-a-Lagu. Gibal bi se v elitnih krogih, bil bi zaželen gost na vseh prireditvah. Po vstopu v politiko pa so se za Trumpa začele težave: vrednost njegovega premoženja se je zmanjšala za milijardo dolarjev, ob vstopu v politiko je bil na Forbesovem seznamu najbogatejših ljudi na svetu na 248. mestu, danes ga ni na nobeni lestvici; znašel se je v vrtincu obtožb in preiskav, ki so bile vse po vrsti plod izmišljotin. Vstop v politiko je bil za Trumpa slab, saj je danes ožigosan kot fašist in seksist, vrata raznih elitnih krogov so mu za zmeraj zaprta, blagovna znamka »Trump« je v nekaterih sektorjih postala strupena, njegovo ime se omenja samo še slabšalno. To je cena, ki jo je moral plačati, hkrati pa je razvidno ravnanje levičarskega establišmenta, kako pošilja opozorilo ambicioznim, podjetnim in uspešnim ljudem, ki se odpravljajo na politični parket. Sporočilo je jasno: ali se boš podredil ali te bomo uničili.

Zanimiva je usoda Trumpovih ideoloških nasprotnikov, ki so pokleknili pred globoko državo, si tako pridobili naklonjenost medijskega mainstrema in s pomočjo politike obogateli (ravno nasprotno od Trumpa). Po podatkih Celebrity Net Worth (CNW) je trenutno premoženje Baracka Obame ocenjeno na 70 milijonov dolarjev. Kar je zanimivo. Preden je postal predsednik, ni nikoli zaslužil več kot 30.000 dolarjev na leto, preživljati ga je morala žena Michelle, ki je zaslužila 274.000 dolarjev na leto.

In zakonca Clinton? Preden je Bill postal predsednik, sta, malo karikirano povedano, komaj povezala začetek meseca s koncem. Po koncu mandata se jima je »odprlo«. Po podatkih CNW je vrednost premoženja Hillary Clinton danes 120 milijonov dolarjev. Nekaj podobnega je s Kamalo Harris ter zakoncema Biden (s tem, da glavni zaslužki te trojice šele prihajajo). »To bogastvo je precej nesorazmerno z njihovimi talenti in dejanskimi dosežki. Njihove politične funkcije so jim poleg denarnih dobičkov omogočile dostop do elitnih okrožij, kar omogoča donosne posle njihovim potomcem in sorodnikom,« piše Laad in dodaja, da je Trump med tistimi redkimi politiki, ki so po vstopu v politiko izgubili le v finančnem smislu, zaradi sovražnih medijev so izgubili tudi ugled, čeprav so bili dokazano uspešni. Povedano drugače: če Trump ne bi vstopil v politiko, bi bil še naprej uspešen, če pa Clinton, Obama, Harrisova in Biden ne bi stopili v politiko (nekateri so sicer tam že celo življenje), bi se utopili v povprečju; vsekakor nikoli ne bi obogateli.

Enako, kot se je Laad vprašal za Trumpa, se lahko vprašamo za Janšo (in njegove ideološke nasprotnike): Kaj bi se zgodilo z njimi, če ne bi šli v politiko?

Janša, ki je že v prejšnjem režimu delal v realnem sektorju in je bil sedem let zaposlen kot vodja razvoja v računalniškem podjetju (Mikro Ada), je bil že takrat zelo uspešen in je dobro zaslužil. Po osamosvojitvi je napisal več knjig, od katerih je bila vsaka knjižna uspešnica. Naložbeno je kupil posestvo v Trenti in ga z dobičkom kasneje prodal. Skratka, če sodimo po njegovem nepolitičnem delu, lahko zagotovo trdimo, da bi bil danes uspešen podjetnik, menedžer ali pisatelj, če se ne bi odločil za vstop v politiko (in to na najvišje funkcije v državi).

In njegovi ideološki nasprotniki? Najbrž bi se z bančniško podlago (čeprav v državni banki) dobro znašel Janez Drnovšek, vsi drugi so bili pred vstopom v politiko povprečni novinarji (ki mislijo, da lahko nekaznovano obrekujejo in lažnivo obtožujejo), slabi zabavljači (ki so sami sebe prepričevali, da so dobri), lažni etiki (ki so stroške za isto pot dvakrat obračunali), napihnjene finančnice (ki so komaj znale sešteti ena plus ena, so pa sladko govorile in dobro migale) ali prodajalci megle, prisesani na državni proračun. Večina teh si je materialno opomogla šele z prihodom v politiko, po odhodu iz nje bodo pozabljeni ali se zlili s povprečnostjo.  

Kljub neverjetni podobnosti lažnih zgodb in fabriciranih afer o Trumpu in Janši, je med njima vendarle neka (dokaj velika) razlika. To, kar ameriška levica počne Trumpu zadnja leta, slovenska počne Janši že več kot tri desetletja.

Goran Lukič, Janez Janša in ´janšizem´

Značke

Goran Lukič, Janez Janša, janšizem, konservatizem, kultura, Levica, levičarstvo, SDS, sindikati, tradicija

»Kdor misli, da je janšizem izginil z Janšo, se prekleto moti. Tukaj je.« (Goran Lukič za Delo, 3. julij 2022)

Goran Lukić je zagovornik društva Delavska svetovalnica. O njem sem že pisal: od tega, da je pred leti bil vzhajajoča zvezda radikalnega sindikalizma prek njegovih nenehnih strahov pred neoliberalizmom do križarskih pohodov proti zlobnim kapitalistom. Tokrat se v intervjuju (kot politični analitik?) ukvarja s predsednikom SDS Janezom Janšo in janšizmom.

Najprej, Janez Janša ni izginil. Še vedno je predsednik SDS, je vodja najmočnejše opozicijske politične stranke, ki je na zadnjih volitvah izboljšala rezultat. In je trdno v sedlo. Če bi izginil, se Lukič in Delo ne bi ukvarjala z njim. Očitno se je še bolj zaril v peto levice, ker mediji in levica nikakor ne morejo brez njega.

Pred volitvami so prevladujoči mediji, nevladne organizacije in tudi posamezne leve politične stranke strašili, da Janša ne bo mirno predal vlade, ker naj bi bilo za janšizem značilno oklepanje oblasti za vsako ceno in z vsemi sredstvi. Pa se je zgodilo: SDS je priznala volilne rezultate, menjava je potekala mirno, Janša ni spodbujal svojih privržencev naj protestirajo in povzročajo nemire. Za razliko od progresivnih, ki so v začetku leta 2020, še preden se je oblikovala desnosredinska vlada, grozili poslancem nove koalicije, organizirali shode in kasneje v prestolnici blokirali vsakdanjik meščanov, se spopadali s policijo. Prva značilnost janšizma je torej spoštovanje v zakonih in ustavi zapisanih pravil igre.

Seveda levica ne misli tako. Janšizem se uporablja kot slabšalni izraz za »politično usmeritev, kot jo razvija in zastopa slovenski politik Janez Janša«. Ta politična usmeritev naj bi bila avtoritativna, reakcionarna, kršila naj bi človekove pravice, na vse kriplje naj bi se držala oblasti. Čeprav so dejstva drugačna, to levičarskih aktivistov ne moti, da janšizma ne bi pojmovali tako, kot ga. Saj veste: če dejstva ne ustrezajo njihovim predstavam, toliko slabše za dejstva.

Janšizem je vsekakor vrednostno desni, konservativni svetovni nazor. Že samo zato levičarji pravijo, da je nelegitimen. Treba ga je iztrebiti, da bi demokracija preživela. Tudi ko je v opoziciji, je zanje moteč. Zanj preprosto ni, niti ne sme biti prostora. Morala pri tem ne igra nikakršne vloge, blaginja državljanov je popolnoma nepomembna. To je etos današnje levice: podreti celo državo, da se poskusijo znebiti povsem legitimne ideologije.

Najbolj levičarje moti, da je janšizem zadnja obrambna črta pred njihovo novodobno religijo, ki bi odpravila narod, družino, avtohtono kulturo, krščanstvo in tradicijo. Zato trdijo, da je janšizem ksenofoben, homofoben in rasističen. Vse v želji, da bi prevladali nad politično krajino in medijsko umorili vsakogar, ki ne sprejme vrednostno (kaotične) ideologije liberalne demokracije.

V ekonomskem smislu je janšizem (kljub nekaterim socialdemokratskim odklonom) prosto-tržno usmerjen. V svetu, ko se deklarirani liberalci vse bolj nagibajo k klasični levici (socialistom in komunistom), ki bi svet (in posamezne države) centralizirano upravljala in določala ekonomske odnose med udeleženci na trgu, se zdi, da je janšizem branik ekonomske misli Misesa, Hayeka in Friedmana. Kar je s stališča Lukiča seveda čisto kapitalistično zlo. Levica bi raje eskperimentirala s socialističnimi prijemi (ki se nikjer v svetu niso posrečili), janšizem stavi na preudarnost: vodi ga tisto, kar ga je naučila zgodovina, in tisto, za kar ve, da je prav.

Janšist (kot pripadnik janšizma) ve, da življenje v realnosti ni postlano z ročicami; zato sta potrebna korajža in trdna vera. Tudi zato prepozna nevarnost zase, svojo družino in svoj narod. To vzame resno in skuša brez nepotrebnega tveganja sprejeti ustrezne ukrepe (ukrepi desnosredinske vlade poroti kitajskemu virusu).

To je janšizem, kot ga vidim sam. In upam, da se bo kot tak še okrepil in ne bo izginil. Lukič že ve, zakaj si želi, da izgine. V Sloveniji, ki jo danes obvladujejo s spremembami obsedeni radikalni politični aktivisti z resnično etatističnimi težnjami in željami, da pokopljejo vse, ki ne razmišljajo kot oni in da bi vsi z daljnogledom gledali v vzporedni svet, pomeni ohranitev janšizma ohranitev pogleda na resničnost in realnost. Za janšizem ne pride v poštev namišljena in manipulativna privlačnost ´socialno pravične´ revolucije ´prebujenih´ ter sanjarjenje o obljubljeni deželi, ki je tik pred nosom, ampak realizem z močnim občutkom za prepoznavo, kaj je prav in kaj narobe.

O levičarjih velja predstava, da poosebljajo strpnost. Ne bi mogli biti bolj v zmoti, pravi raziskava AEI

Značke

AEI, bigotizem, desnica, Janez Janša, levičarji, liberalci, nestrpnost, SDS, strpnost

Danes je o liberalcih (levičarjih) ena najbolj v nebo vpijajočih napačnih predstav, da poosebljajo strpnost. Nič ne bi moglo biti bolj oddaljeno od realnosti.

V Sloveniji samo namig na družbenih omrežjih, med prijatelji ali celo med sorodniki in ožjimi družinskimi člani, da je Janez Janša kot predsednik vlade vendarle naredil veliko dobrega, spodbudi peno na ustih sogovornikov. In to pri ljudeh, ki pridigajo o strpnosti. Ja, kakopak, strpni so, razen – ko gre za desnico, SDS in Janeza Janšo.

Danes levičarji poosebljajo nestrpnost. Strpni niso do nikogar, razen do sebe. Tudi če nekdo, ki ima ideološko enake poglede, v določenem trenutku »zaide s poti«, z njim niso več usmiljeni.  Oni ti povedo, kaj reči in kako živeti. Če tega ne upoštevaš, te kaznujejo. Oni poosebljajo bigotizem: predavajo o strpnosti do različnih oseb in skupin, a so hkrati nestrpni so prepričanj drugih ljudi.

Enciklopedije strpnost običajno opredeljujejo kot »zmožnost ali pripravljenost, da se nekaj tolerira ali sprejema, zlasti pri mnenjih ali vedenjih, s katerimi se nujno ne strinjamo«. Ta (ne)strpnost, ki je pogosto tudi preizkusni kamen pravega prijateljstva, se najbolj pokaže pri stališčih, ki so različno ideološko ali politično opredeljena.

Raziskava, ki jo je izvedel Survey Center on American Life pri American Enterprise Institute (AEI) je pokazala, da levičarji (demokrati) dvakrat pogosteje razdrejo prijateljstvo zaradi političnega nestrinjanja (20 %  proti 10 %) kot desničarji (republikanci). Liberalci tudi »veliko bolj kot konservativci pravijo, da zaradi političnih razlik z nekom niso več prijatelji« (28 % proti 10 %). Vendar »nobena skupina nima več možnosti, da bo prekinila prijateljstvo zaradi političnih razlik, kot so to liberalne ženske, ki jih prepoznamo kot feministke – 33 odstotkov jih je odgovorilo, da so prekinile prijateljstvo zaradi različnih političnih stališč. (Na Švedskem so šle feministke v skrajnost. Dosegli so, da so na grbu elitne vojaške Nordijske bojne skupine (NGB) levu odstranili penis.)

Raziskava, ki je sicer stara leto dni, je še pokazala, da je 55 odstotkov anketirancev povedalo,  da se s prijatelji zelo redko pogovarjajo o politiki ali vladi. Strah jih je namreč, da bi izgubili prijatelje ali celo službo, če bi se o politiki pogovarjali s sodelavci na delovnem mestu.

Koga moti alt-right?*

Značke

Alt-Right, desnica, EU, Evropska unija, Marine Le Pen, Milan Kučan, Milan Zver, Nye Borgerlige, Pernilla Vermund, SDS, svoboda govora

Pernilla Vermund je privlačna 41-letna blondinka. Izredno inteligentna in nadarjena Danka, po izobrazbi arhitektka, je bila dolgo članica ljudske stranke, danes je na čelu alt-right, Nove desnice (Nye Borgerlige). Zato, ker so konservativci iz dežele Andersena postajali vse bolj socialdemokratski in so se odmaknili od tradicije. Vzrok za vzpon danskega alt-right gibanja torej ni bila levica, ampak je to reakcija na vsegliharsko ravnanje mainstream desnice.

Podobno je v ZDA, Franciji, Nemčiji in tudi Sloveniji, kjer organizirane grupacije (še) ni, je pa alt-right scena na družbenih omrežjih vse glasnejša in vplivnejša. Mesece je odkrito simpatizirala s SDS, ki jo je dojemala kot »dobro« stranko, ki zmore in obeta, zanjo je prestrezala najbolj grobe, nizkotne in osebne levičarske napade. A le do preteklega tedna, ko je glasovanje evroposlancev SDS o imuniteti Marine Le Pen zadevo zasukalo; evropska EPP, kamor spada tudi SDS, je še enkrat več »načelno« dokazala, da sodeluje pri subverziji Evropejcev ter se je pri utišanju političnega nasprotnika pripravljena (pod krinko skrbi za EU) pridružiti Sorošovi evropski levici. In ko gre za svobodo govora, misli in združevanja, boju proti islamizaciji Evrope in plenilskim hordam iz Afrike, ne, takrat za alt-right ni kompromisa. Še posebej zato, ker je sodobni Ivani Orleanski nek novinar očital retoriko ISIS, Le Penova pa mu je vrnila z nazornimi fotografijami usmrtitev »nevernikov«. In se znašla v preiskavi. Evropska mainstream desnica ji je odrekla podporo, alt-right se ji je postavila v bran.

Ko smo objavili, kako so glasovali slovenski evroposlanci (in podatek, da so septembra 2015 dvignili roke za migrantske kvote), se je vsulo in po Reporterju in po alt-right. Milan Zver je pisal o »nepomembnem dogodku«, ki ga je Le Penova »spremenila v pravi cirkus«. In da je v Sloveniji »dobila simpatije (…) v krogu nastajajoče skrajne desnice«, ki opravlja umazano delo za tranzicijsko levico. Skratka, alt-right so podtaknjenci Murgel, ki podpirajo razpad EU. Desnica je tako dokazala, da ničesar ne razume. Prvič, da je največja nevarnost za staro celino islam, in drugič, da EU ni edina možnost povezovanja evropskih narodov, ki lahko sodelujejo in med seboj svobodno trgujejo tudi kot suverene nacionalne države, za varnost pa skrbi zveza Nato. EU, kakršna je zdaj, pa je zrasla v željo elit, da postane tvorba z nadnacionalno vlado. Tem (norim) idejam so se pridružile etablirane slovenske desne grupacije. S svojim ravnanjem so čez noč postale tista zmerna in žlahtna desnica, o kateri je govoril Milan Kučan, ki lahko zdaj s kokicami in Coca Colo mirno obsedi na kavču. Dan, ko sta trčili SDS in alt-right, je bil dan za zgodovino.

*Tekst je bil najprej objavljen v reviji Reporter.