• About

Kavarna Hayek

~ "If socialists understood economics they wouldn't be socialists." (Friedrich August von Hayek)

Kavarna Hayek

Tag Archives: SDS

Matej Tonin in ritual žlahtne samorefleksije (ali kam na lestvici stopenj neumnosti uvrstiti človeka, ki zaupa levici)

29 torek Nov 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 1 komentar

Značke

Bog, cerkev, Cirilmetodijsko društvo, demokracija, desnica, devica Marija, Evripid, Evropa, ilegalne migracije, Janez Janša, Jezus Kristus, JGBT, konservatizem, kristjani, krščanstvo, Levica, Matej Tonin, mediji, medijski mainstream, MSM, NSi, POP TV, postmodernizem, SDS, splav, svoboda, Uroš Slak, vera, volitve, vrednote, žčahtna desnica

Rituali »samorefleksije«, ki jih v predvidljivih časovnih presledkih izvaja Matej Tonin, so osupljivo podobni povojnemu ravnanju duhovščine, zbrane okoli Cirilmetodijskega društva: če se bo dovolj ponižal, kritiziral razmere na desnici, zahteval umik vodje opozicije in prisegal, da z Janezom Janšo ne bo nikoli več šel v vlado,  mu bo levica pustila dihati. Ne bo! Ne bo!  Dokler bo zanjo koristen idiot, bo začasno deležen drobtinic medijskega mainstreama in naklonjenosti levih analitikov.

Kakopak, Slovenija potrebuje ´žlahtno desnico´, nikakor ne Janeza Janše. A Toninov konec bo potem načrtovano klavrn. Ko bo levica enkrat z vsemi sredstvi onemogočila Janšo, najbrž zakonsko prepovedala delovanje SDS, bo prišla po sedanjega šefa NSi. Danes moraš biti resnično slep, če ne spregledaš, da levičarske agende ne motita samo Janša in SDS, ampak desnica (ne samo konservativna) kot taka nasploh. Vprašati se je treba, kam na lestvici stopenj neumnosti uvrstiti človeka, ki zaupa levičarjem?

Vzdržal se bom kakršnihkoli trdnih zaključkov glede prištevnosti, ker nikogar na območju ´žlahtnosti´ ne poznam tako dobro, da bi sodil. A zdi se mi, da druščina okoli samooklicane slovenske krščanske demokracije predstavlja zelo poseben primer. Delujejo spravno in preudarno, brez večjih zamer in za svoje dobro zvito, a to avtomatično ne pomeni, da vedo, kaj počno in da so sposobni razumeti posledice svojih dejanj. So atipični konservativci, kar ni samo slovenska posebnost. Samo zapuščino Angele Merkel je treba pogledati in bo vsakomur jasno, kam je zašla prava evropska krščanska demokracija. V večini držav je postala pomočnik levice v boju proti izvornim vrednotam stare celine.

Pomislite, kaj vse imajo danes levičarji in progresivni novinarji za »skrajno desno ideologijo«, ki ji odrekajo legitimnost in legalnost. Na njihovem seznamu radikalnih desnih ekstremistov se znajdejo vsi, ki se zavzemajo za nacionalne vrednote in svobodo govora, zavračajo ilegalne migracije in postmodernistične vrednote (splav, LGBT agendo in homoseksualne poroke), so na področju ekonomije zagovorniki načel klasičnega liberalizma (od podpore prostemu trgu do nasprotovanja minimalni plači, centralnobančni digitalni valuti, progresivni obdavčitvi in visokim davkom) in dvomijo v globalno segrevanje, ki je posledica antropogenih dejavnikov. Vse to je danes označeno kot nevarno demokraciji in svobodi, kot ta dva pojma slika ´prebujena´ levica.

Zakaj? Mediji delijo levičarsko prepričanje in vsiljujejo mnenje, da do porasta ´sovraštva´ proti sodobnim vrednotam prihaja zaradi ostankov patriarhata, ki ga predstavljajo tisti kristjani, ki hodijo v cerkev in so za heteroseksualne poroke. Podpora tradicionalni definiciji zakonske zveze in nuklearni družini naj bi povzročala nasilje nad tistimi, ki redefinirajo ne samo zakonsko zvezo, ampak tradicionalne konservativne vrednote. Zato se ´žlahtneži´ strinjajo s pregonom vseh, ki se upira postmodernizmu. Tudi če to pomeni puljenje njihovih krščanskih korenin in teptanje njihove vere. Ampak, pomislite, kako je to sprevrženo in perverzno. Ljudje iz tradicionalnih družin, ki obiskujejo cerkve, niso nagnjeni k zločinom. Imajo moralne omejitve, ker se bojijo Boga in poslednje sodbe. Ne uživajo in ne prodajajo drog. Ne obračunavajo nasilno z drugimi ljudmi. Spoštujejo lastnino drugih. Pri njih ni zmedenosti glede spolne identitete. Ne zahajajo v nočne bare. Nimajo promiskuitetnih spolnih odnosov z neznanci. Poroka je za njih sveta, otroci so blagoslov, potomce vzgajajo v sledilce Jezusa Kristusa in v ljubezni do device Marije. Ti krščanski ljudje so daleč od tega, da bi bili nasilni. Imajo svoje mnenje, ki ga, če je potrebno, javno povedo. In samo želijo si, da jih pustijo pri miru v njihovi veri in z njihovimi vrednotami. Zdravorazumski in bogaboječi človek je zato skeptičen do poročanja aktivističnih medijev, ki konservativce, ki hodijo v cerkve na bogoslužja, krivijo za nasilje, ki v resnici prihaja iz njihovih lastnih sekularnih levih skupnosti.

Žal so ´žlahtni´ elitneži zaradi lastnih koristi postali klon povojnih cirilmetodijanskih komunističnih poštarjev, ki so se zadovoljili z življenjem v luknji s koščkom sira. Nova Slovenija je klonila pod pritiskom največje levičarske poosamosvojitvene ustrahovalne akcije, kjer politiko vodi mafija, ki sta ji Janša in SDS (taka, kot je) trn v peti. Tonin prezre ustaljeno prakso v zvezi s vprašanjem dvoma, zato je kot gost Uroša Slaka v oddaji 24UR zvečer dal končno sodbo, ki jo je medijski mainstream in levičarski politični establišment želel: da z Janšo NSi ne bo več sodelovala v vladah. Lov na utišanje na prvaka SDS zdaj ni več samo vprašanje sodstva in tožilstva, ampak pod tiralico ´živ ali mrtev´ je po novem podpisan tudi politik, ki se ima za desničarja. Z vidika osrednjih medijev in politične levice je zelo pomembno dokončati atentat na Janšo in SDS. In pri Toninu gre pač za pot najmanjšega odpora, kar ni ne pogumno, ne pametno. Ali če parafraziram Evripida:  Kogar bi levica uničila, ga najprej spravi ob pamet. Samo spomnite se, kako je s položaja predsednice NSi odšla Ljudmila Novak. Občutila je levičarsko načelo: uporabi, prežveči in izpljuni koristnega idiota z desnice.

Mateju Toninu sta zdaj na voljo le še dve možnosti. Lahko se posuje s pepelom, da je njegova zadnja izjava temeljila na levičarskih analizah letošnjega volilnega leta in zato na napačnih premisah. In se mogoče celo opraviči, besede vzame nazaj, češ bile so prehitro izrečene. Ali pa nadaljuje, kot da se ni nič zgodilo. Če se bo odločil za slednje, bo prišel dan, ko bodo potrkali tudi na njegova vrata in ne bo nikogar več, ki bi se postavil zanj. Zato je vprašanje, kam na lestvici stopenj neumnosti uvrstiti človeka, ki zaupa levici in se ima hkrati za konservativnega, povsem na mestu.

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Kako deluje progresivna obdavčitev

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Kaj pomeni »financiranje gospodarskega subjekta«?

V bran svobodi govora

Če vlada stranka, ki je na volitvah obljubila višje davke in manjše plače, potem se rezultatu referendumov res ne gre čuditi

28 ponedeljek Nov 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ Komentiraj

Značke

demokracija, dolgotrajna oskrba, referendum, RTV Slovenija, SDS

Po predsedniških volitvah sem zapisal, da je slovenska realnost ta, da bi bil izvoljen sendvič s šunko, če bi ga levica podprla za predsedniškega kandidata. Od takrat so stvari postale še slabše. In sploh se več ne čudim ničemur.

Če preskočimo lokalne volitve, kjer je petič zapored zanesljivo zmagala SDS in nas z drugim krogom (kjer je potreben) čaka grand finale letošnjega super volilnega leta, lahko po referendumskem glasovanju že potegnemo črto in se povsem resno vprašamo, kaj je narobe s slovenskim volivcem. Res je, volivec ima vedno prav. Kljub temu je slovenski nekaj posebnega: na spomladanskih parlamentarnih volitvah je večinsko dal glas nekomu, ki je obljubil, da bo zvišal davke in znižal plače. Res moraš do obisti sovražiti konservativno stran in biti obupano anti-Janša, da glasuješ za svojo prazno denarnico. Zgolj zato, ker nekega človeka na desnici demonizirajo že trideset let in vedno se je izkazalo, da gre za grde manipulacije. Toda slovenski volivec ima še kar nataknjene plašnice.

Kaj so danes volivci izglasovali? Da se dolgotrajna oskrba starejših zamakne, da se število ministrstev poveča za petino in da se RTV Slovenija izroči v trajno upravljanje levici. To ne bo samo drago, na nacionalno televizijo se ne bodo vrnili samo časi enoumja; volivci so Golobu dali »bianco menico«, da počne karkoli. Človek, ki se je čez noč povzpel na vrh politike in ima v državi največjo moč, si je že do zdaj domišljal, da lahko s pištolo za pasom izvršilne veje oblasti počne karkoli (in medijski mainstream ga bo vedno pokril), zdaj bo začel verjeti v svojo nezmotljivost in poslanstvo, da so upravičena prav vsa sredstva, za dosego ciljev. Naslednji korak je lahko le ta, da se ustoliči za dosmrtnega premiera in odpravi opozicijo, ki jo ne potrebujemo. Parlamentarna preiskava in dopolnitev kazenskega zakonika sta že koraka v to smer.

Seveda, vse imajo v rokah volivci. Ena stvar je, da je vse več ljudi (neposredno ali posredno) odvisnih od javnega (državnega) denarja; po moji oceni več kot polovica državljanov. In ko dobiš javni denar, ti je resnično vseeno, ali vlada zviša davke ali ne; plačo ti dajo in tudi plačajo davke tako ali tako neto davkoplačevalce, ki jih je po oceni podjetnika Iva Boscarola v Sloveniji le še 300.000. Druga stvar pa je, da gre večini volivcev še zelo dobro. Očitno bo za prehod iz življenja v vzporednem svetu v realnost potrebna resnejša kriza in hudo pomanjkanje, da se bo vendarle kdo zbudil. Če kdaj. Kakorkoli, od nocoj naprej od zdravega razuma ni ostala niti iluzija.

Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija (27. november 2022)

Kavarno Hayek lahko spremljate tudi na YouTube kanalu.

Zakaj se je potrebno upreti uvedbi centralnobančne digitalne valute (CBDC)?

Kaj pomeni »financiranje gospodarskega subjekta«?

V bran svobodi govora

Kaj vse je narobe z zahtevo Mojce Pašek Šetinc občinam in mestnim občinam ali zakaj bi morala poslanka Gibanja Svoboda odstopiti kot predsednica preiskovalne komisije (in najbrž tudi kot poslanka)?

11 torek Okt 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 4 komentarji

Značke

demokracija, desnica, Državni zbor RS, erar.si, fishing, Gibanje svoboda, gospodarska špijonaža, kaznivo dejanje, Levica, Martin Odlazek, mestna občina, Mojca Pašek Šetinc, Necenzurirano, Nova obzorja, Nova24TV, občina, poslovna skrivnost, preiskava, preiskovalna komisija, Primož Cirman, ribiška ekspedicija, SDS, sodišče, Tomaž Modic, Vesna Vuković

Če prej mogoče ni bilo, je zdaj povsem jasno, da bo leva parlamentarna večina naredila dobesedno vse, da ne samo diskreditira desno opozicijo, ampak da poskuša materialno uničiti in utišati desnici naklonjene (zasebne) medije. Samo tako si lahko razlagam dopis glavne pisarne Državnega zbora vsem občinskim svetom ter vsem županom občin in mestnih občin, ki ga je danes objavil portal Nova24TV. V njem Mojca Pašek Šetinc (kot predsednica preiskovalne komisije, ki preiskuje domnevno nezakonito financiranje političnih strank) pod grožnjo z zasegom od lokalnih skupnosti zahteva celotno poslovno dokumentacijo, ki je povezana z oglaševanjem v skoraj tridesetih levici nenaklonjenih medijih (med drugimi televizija in spletni portal Nova24TV ter Nova obzorja, ki izdaja revijo Demokracija).

Levica je sicer že večkrat izkoristila institut parlamentarne preiskave za omalovaževanje političnih in ideoloških nasprotnikov, medijev s konservativnim svetovnim nazorom in posameznikov, a ni odkrila ničesar pretresljivega, še najmanj, da bi se katera od političnih strank nezakonito financirala (ali s pomočjo njen naklonjenih medijev). Tokrat gredo očitno na polno, mislijo si, našli bomo vsaj zrno graha pod dvajsetimi vzmetnicami in dvajsetimi pernicami. Pri tem se je Pašek Šetinčeva zatekla k najbolj pritlehnim in zahrbtnim preiskovalnim metodam – tako imenovanem »fishingu« (ribiška ekspedicija). Kar zahteva, je šolski primer tega.

Fishing pomeni, preprosto povedano, da se preiskovalci, ki za domnevno kaznivo dejanje nimajo nikakršnih (materialnih) dokazov (imajo le sum ali pa se jim tako le zdi), zatečejo k »iskanju na slepo«, zahtevajo informacije, podatke in dokumente, ki sploh niso pomembni ali niso predmet preiskave. Gre za zelo na široko zastavljen »lov na informacije«, ki bi jim morebiti prinesli dokaze za kaznivo dejanje. Tako zbiranje podatkov pomeni hud poseg v temeljne človekove pravice. Tudi slovenska sodišča so že večkrat poudarila, da »ribiške ekspedicije« oziroma da »iskanje na slepo absolutno ni dovoljeno«.

Nekateri sicer pravijo, če nisi nič zagrešil, se nimaš bati niti obsežne preiskave. Ne drži. Po tej logiki ti lahko država v stanovanje namesti kamere in te ves čas opazuje; češ, nimaš se česa bati. Bi to dovolili? Bi se s tem strinjali? Se bi vam zdelo normalno, da bi policija (ki bi vas na podlagi ovadbe soseda, ki vam zavida nov avto) zahtevala vse finančne transakcije od vas, vaših družinskih članov in tistih, za katere bi se jim zazdelo, da so vam mogoče pomagali pri nakupu avtomobila?

Politični fishing smo v Sloveniji že doživeli, žrtvi sta bili Andrej Šircelj in stranka SDS. Preiskovalci NPU so ob preiskavi Širclja zaradi suma pomoči zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti želeli zaseči cel strežnik SDS, ne zgolj podatke, ki so se nanašali na poslanca. Ovadba zoper Širclja je bila kasneje zavržena, zakaj bi policija potrebovala cel strežnik SDS, lahko samo ugibamo. Pri zadevi s preiskovalno komisijo je enako. Pašek Šetinčeva zahteva od vseh (!) občin podatke o poslovnem sodelovanju z desnimi mediji. Misli si, nekaj bomo že našli. Za Nova obzorja, kjer sem bil direktor med aprilom 2018 in junijem 2022, lahko rečem – ne bodo. Lahko bi pogledali aplikacijo erar.si, kjer so zbrani vsi podatki in preiskavo ciljno usmerili na določene občine. To bi bilo mogoče še sprejemljivo, čeprav je jasno, da je vse skupaj politično in ideološko motivirano. Tako na široko zahtevati od občin, je vsekakor zloraba instituta preiskovalne komisije in preiskovalne komisije same. In ne samo to. Kratek rok, da občine izpolnijo zahtevo Pašek Šetinčeve, kaže na utemeljen sum, da bodo pridobljeni podatki pred lokalnimi volitvami izkoriščeni za politične in ideološke obračune z desnimi kandidati za župane po občinah in mestnih občinah. Kar je lahko prvi razlog, da mora biti Mojca Pašek Šetinc razrešena.

Že prejšnje preiskovalne komisije so bile zelo na široko zastavljene, banke so morale denimo posredovati vse finančne transakcije podjetja, ne samo določene transakcije z določenimi podjetji in posamezniki. Tudi to je bil fishing. Tokrat gre še za nekaj drugega. Konkurenca desnih medijev bo zaradi preiskovalne komisije, ki strelja na vse konce okoli sebe, brez večjega truda prišla do občutljivih poslovnih informacij zasebnih družb. Kar lahko opredelimo kot pomoč predsednice preiskovalne komisije Pašek Šetinčeve pri gospodarski špijonaži. To je drugi razlog, da bi morala odstopiti kot predsednica komisije.

Ne gre samo zato, da je bila Mojca Pašek Šetinc še kot zaposlena na nacionalni televiziji pogosto tarča kritik desnih medijev in se je zdaj kot predsednica komisije podala na pot maščevanja, gre tudi za njenega strokovnega sodelavca na komisiji Tomaža Modica, ki je delal na portalu Necenzurirano, ki je v lasti medijskega imperija Martina Odlazka. Se pravi, neposrednega tržnega konkurenta desnih medijev. Modic bo imel tako vpogled (glede na široko zastavljeno preiskavo) v samo drobovje poslovanja konkurenčnih zasebnih družb, seznanil se bo lahko z večino (za vsako gospodarsko družbo) občutljivih informacij in podatkov, ki jih običajno podjetja označijo z najvišjo stopnjo poslovne skrivnosti.

Seveda, če kdo verjame, da Pašek Šetinčevo ne žene maščevanje do Nova24TV in sovraštvo do desnice nasploh ter da Modic podatkov ne bo izkoriščal in jih posredoval naprej tretjim osebam, ima to pravico. Povem, da jaz ne verjamem v njuno profesionalnost in ne zaupam njuni »objektivnosti«. Že samo njegovo pisanje na portalu Necenzurirano (običajno v kompaniji s Primožem Cirmanom in Vesno Vuković) o reviji Demokracija in družbi Nova obzorja je zame dovolj velik dokaz o njegovi neprofesionalnosti in manipulantstvu. To z gotovostjo trdim, ker sem bil urednik Demokracije in direktor Novih obzorij. In ker sta oba globoko vpletena (kot kritika in tarči kritik).

Pašek Šetinčeva sploh ne bi smela biti v preiskovalni komisiji, še manj pa Modic s pravico vpogleda v dokumente preiskovalne komisije. In ker leva parlamentarna večina tega ne bo upoštevala (vsaj do zdaj ni), lahko mirno zapišem, da pri preiskavi ne gre za ugotavljanje dejanskega stanja, ampak za politično gonjo zoper ideološke nasprotnike (sovražnike). Pašek Šetinčeva in Modic bosta s svojima vlogama v samem osrčju konjenice globoke države.

Glasovanju evropskega parlamenta o Madžarski kot »volilni avtokraciji« ob rob: ali so poslanci pokvarjeni ali pa so opravilno nesposobni in funkcionalno nepismeni

17 sobota Sep 2022

Posted by Kavarna Hayek in Politika

≈ Komentiraj

Značke

demokracija, EPP, Evropa, Evropska unija, Evropski parlament, evropski poslanci, Fidesz, Franc Bogovič, Inštitut V-Dem, Irena joveva, Janez Janša, Klemen Grošelj, konservatizem, konservatovnost, liberalna demokracija, Ljudmila Novak, Madžarska, Matjaž Nemec, Milan Brglez, Milan Zver, Poljska, Renew, Romana Tomc, S&D, SDS, socializem, totalitarnost, Ukrajina, volilna avtokracija

Švedski inštitut V-Dem je v svojem poročilu Madžarsko kot prvo državo EU označil za »volilno avtokracijo«. Enako je storil Evropski parlament, češ da je članica EU postala volilna avtokracija.

Čeprav ni jasno, ali je na odločitev evropskih poslancev vplivala ocena göteburškega inštituta ali ne, je vendarle treba uvodoma nekaj povedati o njem. Inštitut mediji pogosto predstavljajo kot ugledno neodvisno in neprofitno organizacijo, ki z indeksom meri stanje demokracije v neki državi. Kar je seveda čista manipulacija. Inštitut meri stanje liberalne demokracije v neki državi, kar je v poročilu jasno označeno. Neko državo ocenjuje, koliko odstopa od liberalnodemokratske ideologije, ki jo ima za edini pravi svetovni nazor. Na Madžarskem je na oblasti Fidesz, ki je deklarirano konservativna politična stranka, kar avtomatično pomeni veliko ideološko odstopanje (glede migracij, družine, naroda, tradicije, splava). Po drugi strani V-Dem zelo visoko ocenjuje Španijo, kjer so na oblasti izpričani socialisti, čeprav je socializem dokazano avtoritativni režim. Toliko o ozadju indeksiranja in o tem, koliko so poročila inštituta verodostojna.

Besedna zveza »volilna avtokracija« je v zadnjih letih postala zelo priljubljena v besednjaku evropskih postmodernističnih levičarjev, za svojo so jo vzele tudi nekatere (vsaj na papirju) desne politične skupine. Z njo označujejo oblasti v Evropi, ki niso sprejele vrednostnega koncepta liberalne demokracije. Po njihovo je to edini pravi in sprejemljivi svetovni nazor, ki zagotavlja svobodno demokracijo. Vse, kar je ideološko desno od sredine, ali je na desni, pa se ne podreja tej »religiji«, in odstopa od »novih vrednot«, naj bi bilo totalitarno in avtokratsko. In, kakopak, kršitev načel pravne države (izmuzljivega in zelo prilagodljivega pojma, ko je treba neko državo obtožiti). Tudi zato sta Madžarska in Poljska, kjer sta vlado z večino sestavili konservativni stranki, ves čas na udaru Bruseljskih birokratov (tudi Slovenija je bila, ko je vlado vodil Janez Janša).

Evropski parlament je torej v četrtek sprejel levo usmerjeno »poročilo« o Madžarski, v katerem piše, da EU Madžarske ne obravnava več kot svobodno demokracijo, ampak kot »volilno avtokracijo«. Za je glasovalo 433 evropskih poslancev, proti 123, 28 pa se jih je glasovanja vzdržalo. Od slovenskih evroposlancev so »poročilo« podprli Klemen Grošelj (Renew), Ljudmila Novak (EPP/NSi) ter Matjaž Nemec in Milan Brglez (oba S&D/SD). Proti sta glasovala Milan Zver in Romana Tomc (oba EPP/SDS), Franc Bogovič (EPP/SLS) se je glasovanja vzdržal, Irena Joveva (Renew) pa se glasovanja ni udeležila. Poslanci, ki so bili proti, so »poročilu« očitali pomanjkanje objektivnosti, prav tako iz »poročila« ni jasno, kje in kako naj bi do kršitve načel pravne države prišlo. Zato ravno odnos velike večine evropskih poslancev, ki so glasovali za, prispeva k spodkopavanju pravne države v EU in k nadaljnji politizaciji koncepta pravne države.

Kaj sploh je »volilna avtokracija«? Avtokracija je vladavina, kjer je oblast omejena na nekaj ljudi v državi. Torej bi »volilna avtokracija« pomenila, da ima volilno pravico na Madžarskem zelo majhna skupina ljudi. Toda na madžarskem imajo splošno volilno pravico, kandidirajo in glasujejo lahko vsi, svobodno se združujejo v politične stranke in koalicije, glasovanje ni odrekano nikomur. »Volilna avtokracija« na Madžarskem torej ne more biti dlje od resnice. Zato je pri evropskih poslancih, ki so glasovali za »poročilo« možno samo dvoje: ali so dojemljivi za lažna poročila in pokvarjeni do obisti ali so opravilno nesposobni in funkcionalno nepismeni.

Demokracija in svoboda na Madžarskem nista umrli ter, kot zdaj kaže, nikoli ne bosta. Madžarska je parlamentarna demokracija, volitve na Madžarskem so bile svobodne in poštene. Opazovalci volitev (ideološko levo opredeljeni) so imeli »pripombe« na medijsko pristranskost in nejasna pravila financiranja volitev. Kar je bilo spet zelo enostransko mnenje. Na Madžarskem je polovica medijev še vedno v lasti in pod vplivom leve opozicije, kar je, denimo, veliko več kot v Sloveniji (80 odstotkov medijev je naklonjenih levici). Če nek medij preneha izhajati, to ni zaradi vlade, ampak zato, ker je za bralce očitno tako nezanimiv, da se jim zdi škoda denarja, da bi ga plačevali. Prav tako pod Orbanovo oblastjo nobenega urednika ali novinarja niso sodno preganjali zaradi stališč in mnenj. Ljudje so se pač na volitvah večinsko odločili (in to je njihova pravica, da izberejo, kogar želijo) za Fidesz. Dobil je večino, kar pomeni tudi zelo stabilno vlado.

To, da je Madžarska izrazito usmerjena proti ilegalnim migracijam (nikakor ne proti resničnim beguncem, saj je na Madžarskem okoli 25.000 Ukrajincev, kar je po številu četrta država v EU), prepoveduje LGBT propagando v šolah, priznava biološka spola, postavlja madžarski narod, kulturo, jezik in tradicijo na prvo mesto v svoji državi ter želi s ciljno demografsko politiko povečati število avtohtonih Madžarov, je povsem legitimna konservativna politika (ob tem, da sploh nima tako strogih omejitev glede splava, saj ženska lahko prekine nosečnost do 12. tedna nosečnosti, istospolni pari so lahko registrirani kot partnerske zveze, vendar so istospolne poroke neveljavne). Vse to nima nikakršne zveze z »volilno avtokracijo«. Kar priznavajo celo levi analitiki: ni enotne definicije in ne splošnega konsenza med analitiki in političnimi strokovnjaki, kaj je »volilna avtokracija«, kot nekakšen hibridni politični sistem, ki ne zagotavlja minimalnih demokratičnih standardov.

Zato se zdi glasovanje evropskih poslancev o nečem, česar dobro ne razume nihče, tragikomično. Komično zato, ker poslanci izpadejo neartikulirano govoreči klovni, tragično zato, ker lahko Evropska komisija zaradi teh namišljenih obtožb odtegne Madžarski evropska sredstva. In na koncu: evropski poslanci so sami izpadli avtoritarni, saj s svojim delovanjem marginalizirajo večinsko mnenje in voljo madžarskega prebivalstva.

Tekst je bil prvič objavljen na spletni strani revije Demokracija.

Sodni proces v zadevi Škorčeva glosa na prvi stopnji končan: moja zaključna beseda v bran svobode govora

12 ponedeljek Sep 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, migracije, Politika

≈ Komentiraj

Značke

133. člen Kanzenskega zakonika SFRJ, Aleksander Škorc, Andraž Teršek, BabylonBee, Boris Vezjak, Branimir Štrukelj, Bruselj, CNN, demokracija, ECRI, EU, Evropska komisija, Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope, Evropska unija, Facebook, glosa, ilegalne migracije, IUS INFO, konservatizem, Matjaž Šiška, Metod Berlec, migracije, Nova desnica, Okrajno sodišče v Ljubljani, Radovan Cerjak, rasno sovraštvo, razpihovanje sovraštva, revija Demokracija, RTV Slovenija, satira, Saul Alinsky, SDS, sovražni govor, svoboda, svoboda govora, Tjaša Prošek, Tom Sunić, tožilstvo, Ursula von der Leyen, verbalni delikt, Zoran Janković

Na Okrajnem sodišču v Ljubljani se je danes zaključila obravnava v zadevi Škorčeva glosa. Z nekdanjim zunanjim sodelavcem Demokracije Aleksandrom Škorcem sva bila obsojena na pogojno kazen: Škorc je dobil pet mesecev zapora oziroma dve leti pogojno, jaz pol leta zapora oziroma dve leti pogojno. Že to, da sem jaz dobil večjo kazen kot avtor zapisa, kaže, da je bil sam proces zaradi satiričnega zapisa politično in ideološko motiviran. Glavni tarči pogroma sta bili revija Demokracija in stranka SDS (solastnica revije), ki imata jasen odklonilen odnos do ilegalnih migracij.

Tukaj je moja zaključna beseda (sklepni zagovor).

»Spoštovani gospod sodnik, tožilstvo, moj odvetnik gospod Cerjak, gospod Škorc,

sredi decembra 2020, na vrhuncu medijskega pogroma zoper revijo Demokracija, gospoda Škorca in mene, sem napisal komentar. »Hvaležen Bogu za to, kar se je zgodilo,« je bil naslov. Zapisal sem, da sem hvaležen Bogu, da sem videl in doživel to, kar živemu človeku ne bi verjel, da je sploh mogoče. Potem so prišle ovadbe. Potem je policija potrkala na moja domača vrata. Potem je prišla obtožnica. Potem se je začelo sojenje, ki se danes končuje.

Rad bi izrazil začudenje nad dvema zadevama. Prva je, da je vse skupaj sploh prišlo tako daleč. Iskreno sem mislil, da naju tožilstvo ne bo preganjalo. Ampak tak manjši pogrom sem že doživel. Gospod Branimir Štrukelj me je civilno tožil, ker sem v nekem komentarju zapisal, da bi sindikaliste kar popipsal. Seveda je bila to metafora, nikakor ni bilo mišljeno, da bi vzel zares ogromno pločevinko pipsa in šel nad gospoda Štruklja. Tudi gospod Škorc se je igral z besedami, kar je za rubriko, za katero je pisal, nuja (ni pa seveda pravilo). In že takrat je bilo jasno, da gre za gloso, ki je bila kot taka tudi jasno označena. Ampak ostalo je tako, kot se je začelo. Kot se spomnim, je bil Škorčev zapis najprej objavljen na družbenem omrežju Twitter. In če se prav spomnim, ga je objavil eden od zaposlenih na RTV Slovenija. Določeni deli so bili podčrtani z rdečo, ta objava se je potem širila z bliskovito naglico. Seveda ni nihče napisal, v kateri rubriki revije je bilo to objavljeno. To me je spomnilo na primer čez lužo, ko je neka spletna stran objavila, da voditelji CNN na namesto teleprompterja uporabljajo boben iz pralnega stroja. Kar je sledilo, je bilo komično. Cela vrsta spletnih strani, ki se ukvarjajo s preverjanjem dejstev, je informacijo označila za napačno. Oglasil se je celo Facebook, ki je spletni strani zagrozil z blokado. Kasneje so se opravičili, češ da bi morali vedeti, da je informacijo objavila satirična spletna stran BabylonBee. V mojem primeru se je zgodilo naslednje: še preden sem utegnil pojasniti, da je to glosa, da je to peti del neke celote, je bila kepa gonje že na pol brega, velika toliko, da se je ni dalo več ustaviti. To je bil pogrom kot iz učbenika Saula Alinskega.

Druga zadeva, ki me čudi, je odnos medijev do zadeve. Glede na to, koliko se je o tem pisalo, je skrajno nenavadno, da sojenje nobenega ne zanima. Niti na eni obravnavi ni bilo medija, pa toliko so imeli takrat za povedati, dobesedno v živo so se javljali. Nimam druge razlage kot te, da je bila revija Demokracija orodje političnega boja proti desnosredinski opciji, ki je takrat vodila vlado. Še posebej, ker je SDS solastnica medija. In to se je ves čas ponavljalo. Tudi predlagane priče tožilstva, ki so vložile ovadbe, so bile po mojem vedenju bodisi aktivno vključene v protivladne proteste bodisi so proteste javno podpirale. Ene od teh ni bilo, ker smo se strinjali, da ni nujno da zaslišimo vse. Govorim o ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću, ki je nekoč že tožil satirika – karikaturista Mikija Mustra.

Res si nikoli nisem mislil, da bom v samostojni Sloveniji, ki je vsaj na deklarativni ravni svobodna in demokratična država, ki priznava temeljne človekove pravice in svoboščine, med katerimi je svoboda govora na prvem mestu, doživel, da oblast oziroma država preganja ljudi zaradi zapisanih mnenj in stališč, še posebej, če gre za gloso, mestoma zabavno, mestoma cinično in do dogajanj v družbi kritično novinarsko zvrst, ki ima posebno obliko in metodo izražanja. Ne samo to. Inkriminirana glosa gospoda Škorca je bila objavljena na straneh v reviji, ki so temu namenjene in je bila jasno označena kot glosa. Kot tako so jo prepoznali naši bralci, kot tako so jo navajeni brati, kar potrjujejo tudi rezultati raziskave zadovoljstva med bralci revije Demokracija.

Na kratko o Škorčevi glosi. Če preberete Presežke, boste videli, da se loteva aktualnih odprtih vprašanj. In glosa je odziv na neukrepanje takratne vlade glede ilegalnih migracij: če vlada to ne more urediti, bo pač Bog, ki bo obračunal z vsemi slabimi ljudmi. In gospod Škorc je to napisal v jeziki in stilu, ki je zanj značilen. Kot takega ga naši redni bralci poznajo, za razliko od prič tožilstva, ki vsi po vrsti niso redni bralci. Jaz povsem verjamem, da je zapis koga zmotil, mogoče se mu je zdel neokusen, ampak ljudje različno razmišljamo, imamo različna mnenja in stališča, ljudje različne stvari različno dojemamo. In to je za družbo dobro. Predstavljate si družbo, kjer bi vsi ljudje o isti stvari enako razmišljali in jo dojemali. Kako bi imenovali to družbo ali državo? Jaz ne bi želel živeti v taki družbi, te uniformnosti bi me bilo resnično strah. To, da je Škorčeva glosa koga šokirala, vznemirila, mogoče celo užalila, to je v samem središču ustavnopravnega varstva svobode govora. O tem pogosto piše na IUS INFO, denimo, ustavni pravnik dr. Teršek. »Ne zato,« pravi dr. Teršek, »ker bi bilo takšno izražanje dobro, ampak zato, ker je v jedru ustavnopravnega varstva svobode izražanja prav takšno – žaljivo, vznemirjajoče in šokantno – izražanje.« To je bistvo. In danes se nekoga preganja samo zato, ker se je nekomu nekaj zazdelo, da bi to lahko bil tako imenovani sovražni govor.

Na kratko o pričah, ki so bile zaslišane. Gospa ali gospodična Prošek, ki je trdila, da to ni glosa, a hkrati ni znala definirati novinarske zvrsti, in je dejala, da Demokracije ne jemlje resno, ker to zanjo ni resen medij, saj je strankarska tiskovina, se je počutila ogroženo zaradi besedne zveze »božja kazen«, čeprav je samo nekaj sekund kasneje izjavila, da je ta besedna zveza ni prestrašila. Gospod Matjaž Šiška se je počutil užaljenega, a hkrati vse tiste, ki verjamejo v poslednjo sodbo, označil za skrajneže. Za ti dve priči obstaja zelo velika verjetnost, da zapisa sploh ne bi nikoli opazili, če o tem ne bi pisali na družbenih omrežjih. Jasno je, da nista redna bralca, pravzaprav sploh nista bralca, revije Demokracija, saj ne poznata ne ustroja, ne rubrik revije. Iz njunih pričevanj je bilo razvidno samo to, da sta bila užaljena in zgrožena.

Dr. Vezjak je bil malo bolj artikuliran, ampak tudi on pozna Demokracijo samo s spleta in ne morem se z njim strinjati, da Škorčev zapis ni glosa. Kakšno pa je njegovo sklepanje, se je videlo, ko je Demokraciji očital, da je izdala knjigo Posmrtno poročilo dr. Toma Sunića in ga tudi na pogovornem večeru tisti dan gostila. Po Vezjakovo naj bi bil ekstremist. In na koncu je dr. Vezjak dodal, da je očitno tak profil tudi profil bralcev Demokracije. Kar prepovedal bi in preganjal vse bralce Demokracije, ali kaj?

Dr. Tom Sunić je nekdanji diplomat, akademik, predavatelj na uglednih univerzah po svetu, njegova družina je bila v nekdanji državi obsojena po 133. členu. Vezjaka moti predvsem to, da je predstavnik Nove desnice in oster nasprotnik migracij. Je to nelegitimno mnenje? Je dokaz, da je Demokracija gostila Sunića, dokaz, da Demokracija razpihuje rasno sovraštvo? Ali je bolj verjetno, ker na Demokraciji zastopamo konservativni (desni) svetovni nazor, je Demokracija avtomatično kriva?

V vsakem trenutku zgodovine so obstajala stališča, ki so bila označena za družbo nevarna. In tako je očitno tudi sedanje mnenje tožilstva glede glose gospoda Škorca. A v vsakem trenutku zgodovine so obstajali ljudje, predvsem v akademskih in medijskih krogih, ki so stali pokončno in branili svoja stališča. Ne glede na spore in simpatije, je bila svoboda govora vedno tisti vzgon, ki je gnal naprej, da smo kot človeštvo šli v znanju tako daleč, kot še nikoli prej. Žal ugotavljam, da sva s Škorcem postala žrtvi novega koncepta, ki ne ogroža le človeško bit in svobodo govora, ampak tudi svobodo nasploh. Drago tožilstvo, opažam, da ste pripravljeni iti zelo daleč, da bi ugodili zahtevam tistih, ki želijo to uničiti.

Mene skrbi nekaj drugega, tega, ker se v Bruslju že pripravlja nekaj zlohotnega in da bodo to morale sprejeti vse države članice, implementirati v svoje kazenske zakonike. Dve leti nazaj je ECRI (Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope) objavila nekaj poročil, tudi za Slovenijo. In tam je bila, kakopak, omenjena tudi Demokracija. Poročilo je bilo enostransko, ker se je sklicevalo samo na slovenske organizacije in združenja, ki so nasprotnega svetovnega nazora kot je revija Demokracija. Ampak, dobro, to sploh ni bilo moteče. Veste, kaj so tudi zapisali? Zgražali so se nad slovenskim 297. členom kazenskega zakonika, češ da ne omogoča dovolj obsodb. V poročilu je bilo tudi obžalovanje, da se je Slovenija po osamosvojitvi odpovedala 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ, saj bi bilo s tisto formulacijo »verbalnega delikta« preganjanje sovražnega govora lažje. S kolegom Vasletom sva se takrat odzvala na to pismo in jih povprašala, če sploh vedo, kaj so zapisali.

Kot je čas tekel naprej, je Evropska komisija s predsednico Ursulo von der Leyen v začetku decembra lani začela s pripravami na sprejem razširjenega seznama ´zločinov EU´ oziroma ´zločinov proti EU´. Čeprav se seznam šele oblikuje in ni dokončen, je že zdaj jasno, da bo tako imenovani ´sovražni govor´, kamor bo spadalo tudi nasprotovanje migracijam, ki se jih dotika Škorčeva glosa,  opredeljeno kot »posebej hudo kaznivo dejanje«, ki spodkopava vrednote EU. Hvala Bogu, da postopek sprejema ni tako enostaven in da bo na koncu odločal Svet EU, kjer bo potrebno popolno soglasje vlad držav članic. Ampak že sam namen je strašljiv, saj se predlaga sprejem dela kazenske zakonodaje, ki bi bil za članice obvezujoč. Že danes se dogaja, da v Nemčiji h kritikom migracij vdirajo specialne policijske enote, da na Nizozemskem kritike obravnavajo protiteroristične agencije. Si morate misliti, protiteroristične? Že v primeru Škorčeve glose je policija (po katerem navodilu, tega ne vem) februarja lani istočasno potrkala na vrata domov meni, gospodu Škorcu in takrat tudi mojemu namestniku Metodu Berlecu, kot da bi bili glavni dilerji z drogo. Naključje? Težko verjamem. Kakšna je verjetnost, da bi bili tisto popoldne vsi trije osumljeni doma? To je bilo organizirano zastraševanje.

Imam sicer še več pripomb na tožilstvu, a na srce bi jim rad za zaključek položil eno stvar. Ker sem bil takrat direktor Novih obzorij, je iz policije prišel zahtevek o številu naročnikov, o prodani nakladi. To sem posredoval, a jasno označil kot poslovno skrivnost. Tega tožilstvo ni upoštevalo in v obtožnici to javno objavilo. Naj bo tožilstvo v prihodnje s takimi zadevami, ko zasebno podjetje nekaj označi za poslovno skrivnost, bolj previdno. Ne vem, kakšna škoda je nastala.

Na koncu naj ponovim še enkrat. Ne počutim se krivega in to gloso bi še enkrat objavil.«

O procesu so poročali tudi tuji mediji.

Kar ameriška levica počne Trumpu zadnja leta, slovenska počne Janši že več kot tri desetletja (ali kako v Sloveniji in ZDA za prodajanje lažnivih zgodb o Janši in Trumpu novinarji in mediji prejemajo ´naprestižnejše´ cehovske nagrade)

09 torek Avg 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 5 komentarjev

Značke

Afera Patria, afera Trenta, American Thinker, Barack Obama, Bela hiša, Bill Clinton, Bret Stephens, Celebrity Net Worth, Demokratska stranka, Depala vas, Donald Trump, Društvo novinarjev Slovenije, FBI, globoka država, Hillary Clinton, Janez Drnovšek, Janez Janša, Joe Biden, Kamala Harris, Melania Trump, Michelle Obama, MSM, New York Times, Patria, Politika, preiskava, premoženje, Pulitzerjeva nagrada, Rajan Laad, Rusija, SDS, Slovenija, trgovina z orožjem, Urška Bačovnik Janša, Washington Post, ZDA

Cilj washingtonskega establišmenta, ameriške globoke države in progresivnih medijev je, da Donaldu Trumpu za vsako ceno preprečijo kandidaturo na volitvah leta 2024 in ga po možnosti pošljejo v zapor. Zato tudi nešteto lažnih novic in podtikanj ter številne obtožbe in preiskave, da bi našli vsaj nekaj njegove krivde (FBI je danes vdrl na Trumpovo posestvo, ker naj bi domnevno skrival dokumente iz Bele hiše, kar bi lahko preprečilo kandidaturo). Do zdaj vedno neuspešno, kar medijev ne ustavi, da si ne bi izmišljali zgodbe in vedno nove teorije zarote ter napadali Trumpa na vseh frontah.

Vam scenarij zveni znan? Vsaj nekoliko domače? Niste se zmotili. Samo spomnite se fabriciranih konstruktov in politično motiviranih afer: od Depale vasi prek avstralske klinike in trgovine z orožjem do Patrie in Trente. Vse zadeve so padle, ker ni bilo materialnih dokazov. Izkazalo se je, da so politični konstrukt (kljub temu je Janša moral leta 2014 za nekaj mesecev v zapor). Vse skupaj so mediji začinili s strupenimi napadi na Janševo družino, še posebej na soprogo Urško Bačovnik Janša.

Enako je s Trumpom. Kmalu po zmagi nad Hillary Clinton leta 2016 so mediji s pomočjo ´zanesljivih virov´ javnosti prodali izmišljeno zgodbo, da je v Belo hišo prišel s pomočjo Rusije. Teorija zarote (ali prevara) je povzročila imenovanje posebnega tožilca Roberta Muellerja, ki je z zadevo dve leti mučil Trumpa. Čeprav preiskava ni odkrila nikakršnega tajnega dogovarjanja z Moskvo, so mediji in levičarji še kar razširjali laži.

Poleg stalnega poniževanja Trumpove žene Melanie in drugih družinskih članov, je temu sledil še kup za lase privlečenih obtožb: od dvomov v njegove poslovne dosežke pred vstopom v politiko do trditev, da je Trump fašist, fanatik in neumnež, ki bo povzročil tretjo svetovno vojno. Zgodilo se ni nič, svet je bil v času njegovega predsedovanja varen in miren, kot še nikoli prej, ZDA se niso zapletle v nobeno vojno. So pa bili za laži o Trumpu, manipulacije in širjenje teorije zarote o ruskem vmešavanju v volitve 2016 s Pulitzerjevo nagrado nagrajeni novinarji New York Timesa in Washington Posta.

Zgodba, kot bi jo nekje že slišali in celo v živo spremljali? Res je. Podobna zadeva se je zgodila v Sloveniji. Tožilci in sodniki, ki so Janšo preganjali in obsodili, so bili nagrajeni z napredovanjem ali bolje plačanimi službami, čeprav so obtožbe in sodbe proti predsedniku SDS kasneje padle. In lažnivi mediji? Malo poglejte, kdo je v času okoli izmišljenih afer dobil nagrade Društva novinarjev Slovenije in vse vam bo jasno. Da o skokih iz novinarskih vrst v PR službe levičarskih političnih strank ali kar neposredno v politiko, niti ne govorim. A med slovenskimi in ameriškimi novinarji in mediji je kljub temu razlika. Medtem ko se prek luže najde kdo v vestjo (kolumnist New York Timesa Bret Stephens je priznal, da so mediji, obveščevalne agencije in Demokratska stranka namerno širili napačne in lažne informacije, zaradi katerih je nastala lažniva zgodba o Trumpovem dogovarjanju z Rusi), se Janši nihče od tistih, ki so zavestno širili laži, ni sam od sebe opravičil (če se slučajno je, pa sem to spregledal, se opravičujem). Bila so opravičila, ampak ta je naložilo sodišče. Nihče ni imel slabe vesti. Ja, to je zato, ker so nekatere medijske duše že preveč kosmate.

Rajan Laad, stalni kolumnist portala American Thinker, si je ob današnji preiskavi Donalda Trumpa postavil zanimivo vprašanje: Kaj bi se zgodilo, če Trump nikoli ne bi vstopil v politiko? Ker ne mislim odkrivati tople vode, ga bom na kratko povzel. Laad pravi, da bi bila blagovna znamka »Trump« še naprej uspešna. Donald bi z ženo užival v Trump Towerju, igral bi golf, ob koncih tedna bi se sproščal v sprostil v Mar-a-Lagu. Gibal bi se v elitnih krogih, bil bi zaželen gost na vseh prireditvah. Po vstopu v politiko pa so se za Trumpa začele težave: vrednost njegovega premoženja se je zmanjšala za milijardo dolarjev, ob vstopu v politiko je bil na Forbesovem seznamu najbogatejših ljudi na svetu na 248. mestu, danes ga ni na nobeni lestvici; znašel se je v vrtincu obtožb in preiskav, ki so bile vse po vrsti plod izmišljotin. Vstop v politiko je bil za Trumpa slab, saj je danes ožigosan kot fašist in seksist, vrata raznih elitnih krogov so mu za zmeraj zaprta, blagovna znamka »Trump« je v nekaterih sektorjih postala strupena, njegovo ime se omenja samo še slabšalno. To je cena, ki jo je moral plačati, hkrati pa je razvidno ravnanje levičarskega establišmenta, kako pošilja opozorilo ambicioznim, podjetnim in uspešnim ljudem, ki se odpravljajo na politični parket. Sporočilo je jasno: ali se boš podredil ali te bomo uničili.

Zanimiva je usoda Trumpovih ideoloških nasprotnikov, ki so pokleknili pred globoko državo, si tako pridobili naklonjenost medijskega mainstrema in s pomočjo politike obogateli (ravno nasprotno od Trumpa). Po podatkih Celebrity Net Worth (CNW) je trenutno premoženje Baracka Obame ocenjeno na 70 milijonov dolarjev. Kar je zanimivo. Preden je postal predsednik, ni nikoli zaslužil več kot 30.000 dolarjev na leto, preživljati ga je morala žena Michelle, ki je zaslužila 274.000 dolarjev na leto.

In zakonca Clinton? Preden je Bill postal predsednik, sta, malo karikirano povedano, komaj povezala začetek meseca s koncem. Po koncu mandata se jima je »odprlo«. Po podatkih CNW je vrednost premoženja Hillary Clinton danes 120 milijonov dolarjev. Nekaj podobnega je s Kamalo Harris ter zakoncema Biden (s tem, da glavni zaslužki te trojice šele prihajajo). »To bogastvo je precej nesorazmerno z njihovimi talenti in dejanskimi dosežki. Njihove politične funkcije so jim poleg denarnih dobičkov omogočile dostop do elitnih okrožij, kar omogoča donosne posle njihovim potomcem in sorodnikom,« piše Laad in dodaja, da je Trump med tistimi redkimi politiki, ki so po vstopu v politiko izgubili le v finančnem smislu, zaradi sovražnih medijev so izgubili tudi ugled, čeprav so bili dokazano uspešni. Povedano drugače: če Trump ne bi vstopil v politiko, bi bil še naprej uspešen, če pa Clinton, Obama, Harrisova in Biden ne bi stopili v politiko (nekateri so sicer tam že celo življenje), bi se utopili v povprečju; vsekakor nikoli ne bi obogateli.

Enako, kot se je Laad vprašal za Trumpa, se lahko vprašamo za Janšo (in njegove ideološke nasprotnike): Kaj bi se zgodilo z njimi, če ne bi šli v politiko?

Janša, ki je že v prejšnjem režimu delal v realnem sektorju in je bil sedem let zaposlen kot vodja razvoja v računalniškem podjetju (Mikro Ada), je bil že takrat zelo uspešen in je dobro zaslužil. Po osamosvojitvi je napisal več knjig, od katerih je bila vsaka knjižna uspešnica. Naložbeno je kupil posestvo v Trenti in ga z dobičkom kasneje prodal. Skratka, če sodimo po njegovem nepolitičnem delu, lahko zagotovo trdimo, da bi bil danes uspešen podjetnik, menedžer ali pisatelj, če se ne bi odločil za vstop v politiko (in to na najvišje funkcije v državi).

In njegovi ideološki nasprotniki? Najbrž bi se z bančniško podlago (čeprav v državni banki) dobro znašel Janez Drnovšek, vsi drugi so bili pred vstopom v politiko povprečni novinarji (ki mislijo, da lahko nekaznovano obrekujejo in lažnivo obtožujejo), slabi zabavljači (ki so sami sebe prepričevali, da so dobri), lažni etiki (ki so stroške za isto pot dvakrat obračunali), napihnjene finančnice (ki so komaj znale sešteti ena plus ena, so pa sladko govorile in dobro migale) ali prodajalci megle, prisesani na državni proračun. Večina teh si je materialno opomogla šele z prihodom v politiko, po odhodu iz nje bodo pozabljeni ali se zlili s povprečnostjo.  

Kljub neverjetni podobnosti lažnih zgodb in fabriciranih afer o Trumpu in Janši, je med njima vendarle neka (dokaj velika) razlika. To, kar ameriška levica počne Trumpu zadnja leta, slovenska počne Janši že več kot tri desetletja.

Goran Lukič, Janez Janša in ´janšizem´

04 ponedeljek Jul 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ Komentiraj

Značke

Goran Lukič, Janez Janša, janšizem, konservatizem, kultura, Levica, levičarstvo, SDS, sindikati, tradicija

»Kdor misli, da je janšizem izginil z Janšo, se prekleto moti. Tukaj je.« (Goran Lukič za Delo, 3. julij 2022)

Goran Lukić je zagovornik društva Delavska svetovalnica. O njem sem že pisal: od tega, da je pred leti bil vzhajajoča zvezda radikalnega sindikalizma prek njegovih nenehnih strahov pred neoliberalizmom do križarskih pohodov proti zlobnim kapitalistom. Tokrat se v intervjuju (kot politični analitik?) ukvarja s predsednikom SDS Janezom Janšo in janšizmom.

Najprej, Janez Janša ni izginil. Še vedno je predsednik SDS, je vodja najmočnejše opozicijske politične stranke, ki je na zadnjih volitvah izboljšala rezultat. In je trdno v sedlo. Če bi izginil, se Lukič in Delo ne bi ukvarjala z njim. Očitno se je še bolj zaril v peto levice, ker mediji in levica nikakor ne morejo brez njega.

Pred volitvami so prevladujoči mediji, nevladne organizacije in tudi posamezne leve politične stranke strašili, da Janša ne bo mirno predal vlade, ker naj bi bilo za janšizem značilno oklepanje oblasti za vsako ceno in z vsemi sredstvi. Pa se je zgodilo: SDS je priznala volilne rezultate, menjava je potekala mirno, Janša ni spodbujal svojih privržencev naj protestirajo in povzročajo nemire. Za razliko od progresivnih, ki so v začetku leta 2020, še preden se je oblikovala desnosredinska vlada, grozili poslancem nove koalicije, organizirali shode in kasneje v prestolnici blokirali vsakdanjik meščanov, se spopadali s policijo. Prva značilnost janšizma je torej spoštovanje v zakonih in ustavi zapisanih pravil igre.

Seveda levica ne misli tako. Janšizem se uporablja kot slabšalni izraz za »politično usmeritev, kot jo razvija in zastopa slovenski politik Janez Janša«. Ta politična usmeritev naj bi bila avtoritativna, reakcionarna, kršila naj bi človekove pravice, na vse kriplje naj bi se držala oblasti. Čeprav so dejstva drugačna, to levičarskih aktivistov ne moti, da janšizma ne bi pojmovali tako, kot ga. Saj veste: če dejstva ne ustrezajo njihovim predstavam, toliko slabše za dejstva.

Janšizem je vsekakor vrednostno desni, konservativni svetovni nazor. Že samo zato levičarji pravijo, da je nelegitimen. Treba ga je iztrebiti, da bi demokracija preživela. Tudi ko je v opoziciji, je zanje moteč. Zanj preprosto ni, niti ne sme biti prostora. Morala pri tem ne igra nikakršne vloge, blaginja državljanov je popolnoma nepomembna. To je etos današnje levice: podreti celo državo, da se poskusijo znebiti povsem legitimne ideologije.

Najbolj levičarje moti, da je janšizem zadnja obrambna črta pred njihovo novodobno religijo, ki bi odpravila narod, družino, avtohtono kulturo, krščanstvo in tradicijo. Zato trdijo, da je janšizem ksenofoben, homofoben in rasističen. Vse v želji, da bi prevladali nad politično krajino in medijsko umorili vsakogar, ki ne sprejme vrednostno (kaotične) ideologije liberalne demokracije.

V ekonomskem smislu je janšizem (kljub nekaterim socialdemokratskim odklonom) prosto-tržno usmerjen. V svetu, ko se deklarirani liberalci vse bolj nagibajo k klasični levici (socialistom in komunistom), ki bi svet (in posamezne države) centralizirano upravljala in določala ekonomske odnose med udeleženci na trgu, se zdi, da je janšizem branik ekonomske misli Misesa, Hayeka in Friedmana. Kar je s stališča Lukiča seveda čisto kapitalistično zlo. Levica bi raje eskperimentirala s socialističnimi prijemi (ki se nikjer v svetu niso posrečili), janšizem stavi na preudarnost: vodi ga tisto, kar ga je naučila zgodovina, in tisto, za kar ve, da je prav.

Janšist (kot pripadnik janšizma) ve, da življenje v realnosti ni postlano z ročicami; zato sta potrebna korajža in trdna vera. Tudi zato prepozna nevarnost zase, svojo družino in svoj narod. To vzame resno in skuša brez nepotrebnega tveganja sprejeti ustrezne ukrepe (ukrepi desnosredinske vlade poroti kitajskemu virusu).

To je janšizem, kot ga vidim sam. In upam, da se bo kot tak še okrepil in ne bo izginil. Lukič že ve, zakaj si želi, da izgine. V Sloveniji, ki jo danes obvladujejo s spremembami obsedeni radikalni politični aktivisti z resnično etatističnimi težnjami in željami, da pokopljejo vse, ki ne razmišljajo kot oni in da bi vsi z daljnogledom gledali v vzporedni svet, pomeni ohranitev janšizma ohranitev pogleda na resničnost in realnost. Za janšizem ne pride v poštev namišljena in manipulativna privlačnost ´socialno pravične´ revolucije ´prebujenih´ ter sanjarjenje o obljubljeni deželi, ki je tik pred nosom, ampak realizem z močnim občutkom za prepoznavo, kaj je prav in kaj narobe.

O levičarjih velja predstava, da poosebljajo strpnost. Ne bi mogli biti bolj v zmoti, pravi raziskava AEI

02 Četrtek Jun 2022

Posted by Kavarna Hayek in Družba

≈ 2 komentarja

Značke

AEI, bigotizem, desnica, Janez Janša, levičarji, liberalci, nestrpnost, SDS, strpnost

Danes je o liberalcih (levičarjih) ena najbolj v nebo vpijajočih napačnih predstav, da poosebljajo strpnost. Nič ne bi moglo biti bolj oddaljeno od realnosti.

V Sloveniji samo namig na družbenih omrežjih, med prijatelji ali celo med sorodniki in ožjimi družinskimi člani, da je Janez Janša kot predsednik vlade vendarle naredil veliko dobrega, spodbudi peno na ustih sogovornikov. In to pri ljudeh, ki pridigajo o strpnosti. Ja, kakopak, strpni so, razen – ko gre za desnico, SDS in Janeza Janšo.

Danes levičarji poosebljajo nestrpnost. Strpni niso do nikogar, razen do sebe. Tudi če nekdo, ki ima ideološko enake poglede, v določenem trenutku »zaide s poti«, z njim niso več usmiljeni.  Oni ti povedo, kaj reči in kako živeti. Če tega ne upoštevaš, te kaznujejo. Oni poosebljajo bigotizem: predavajo o strpnosti do različnih oseb in skupin, a so hkrati nestrpni so prepričanj drugih ljudi.

Enciklopedije strpnost običajno opredeljujejo kot »zmožnost ali pripravljenost, da se nekaj tolerira ali sprejema, zlasti pri mnenjih ali vedenjih, s katerimi se nujno ne strinjamo«. Ta (ne)strpnost, ki je pogosto tudi preizkusni kamen pravega prijateljstva, se najbolj pokaže pri stališčih, ki so različno ideološko ali politično opredeljena.

Raziskava, ki jo je izvedel Survey Center on American Life pri American Enterprise Institute (AEI) je pokazala, da levičarji (demokrati) dvakrat pogosteje razdrejo prijateljstvo zaradi političnega nestrinjanja (20 %  proti 10 %) kot desničarji (republikanci). Liberalci tudi »veliko bolj kot konservativci pravijo, da zaradi političnih razlik z nekom niso več prijatelji« (28 % proti 10 %). Vendar »nobena skupina nima več možnosti, da bo prekinila prijateljstvo zaradi političnih razlik, kot so to liberalne ženske, ki jih prepoznamo kot feministke – 33 odstotkov jih je odgovorilo, da so prekinile prijateljstvo zaradi različnih političnih stališč. (Na Švedskem so šle feministke v skrajnost. Dosegli so, da so na grbu elitne vojaške Nordijske bojne skupine (NGB) levu odstranili penis.)

Raziskava, ki je sicer stara leto dni, je še pokazala, da je 55 odstotkov anketirancev povedalo,  da se s prijatelji zelo redko pogovarjajo o politiki ali vladi. Strah jih je namreč, da bi izgubili prijatelje ali celo službo, če bi se o politiki pogovarjali s sodelavci na delovnem mestu.

Koga moti alt-right?*

21 torek Mar 2017

Posted by Kavarna Hayek in Družba, Politika

≈ 11 komentarjev

Značke

Alt-Right, desnica, EU, Evropska unija, Marine Le Pen, Milan Kučan, Milan Zver, Nye Borgerlige, Pernilla Vermund, SDS, svoboda govora

Pernilla Vermund je privlačna 41-letna blondinka. Izredno inteligentna in nadarjena Danka, po izobrazbi arhitektka, je bila dolgo članica ljudske stranke, danes je na čelu alt-right, Nove desnice (Nye Borgerlige). Zato, ker so konservativci iz dežele Andersena postajali vse bolj socialdemokratski in so se odmaknili od tradicije. Vzrok za vzpon danskega alt-right gibanja torej ni bila levica, ampak je to reakcija na vsegliharsko ravnanje mainstream desnice.

Podobno je v ZDA, Franciji, Nemčiji in tudi Sloveniji, kjer organizirane grupacije (še) ni, je pa alt-right scena na družbenih omrežjih vse glasnejša in vplivnejša. Mesece je odkrito simpatizirala s SDS, ki jo je dojemala kot »dobro« stranko, ki zmore in obeta, zanjo je prestrezala najbolj grobe, nizkotne in osebne levičarske napade. A le do preteklega tedna, ko je glasovanje evroposlancev SDS o imuniteti Marine Le Pen zadevo zasukalo; evropska EPP, kamor spada tudi SDS, je še enkrat več »načelno« dokazala, da sodeluje pri subverziji Evropejcev ter se je pri utišanju političnega nasprotnika pripravljena (pod krinko skrbi za EU) pridružiti Sorošovi evropski levici. In ko gre za svobodo govora, misli in združevanja, boju proti islamizaciji Evrope in plenilskim hordam iz Afrike, ne, takrat za alt-right ni kompromisa. Še posebej zato, ker je sodobni Ivani Orleanski nek novinar očital retoriko ISIS, Le Penova pa mu je vrnila z nazornimi fotografijami usmrtitev »nevernikov«. In se znašla v preiskavi. Evropska mainstream desnica ji je odrekla podporo, alt-right se ji je postavila v bran.

Ko smo objavili, kako so glasovali slovenski evroposlanci (in podatek, da so septembra 2015 dvignili roke za migrantske kvote), se je vsulo in po Reporterju in po alt-right. Milan Zver je pisal o »nepomembnem dogodku«, ki ga je Le Penova »spremenila v pravi cirkus«. In da je v Sloveniji »dobila simpatije (…) v krogu nastajajoče skrajne desnice«, ki opravlja umazano delo za tranzicijsko levico. Skratka, alt-right so podtaknjenci Murgel, ki podpirajo razpad EU. Desnica je tako dokazala, da ničesar ne razume. Prvič, da je največja nevarnost za staro celino islam, in drugič, da EU ni edina možnost povezovanja evropskih narodov, ki lahko sodelujejo in med seboj svobodno trgujejo tudi kot suverene nacionalne države, za varnost pa skrbi zveza Nato. EU, kakršna je zdaj, pa je zrasla v željo elit, da postane tvorba z nadnacionalno vlado. Tem (norim) idejam so se pridružile etablirane slovenske desne grupacije. S svojim ravnanjem so čez noč postale tista zmerna in žlahtna desnica, o kateri je govoril Milan Kučan, ki lahko zdaj s kokicami in Coca Colo mirno obsedi na kavču. Dan, ko sta trčili SDS in alt-right, je bil dan za zgodovino.

*Tekst je bil najprej objavljen v reviji Reporter.

Subscribe

  • Entries (RSS)
  • Comments (RSS)

Arhivi

  • marec 2023
  • februar 2023
  • januar 2023
  • december 2022
  • november 2022
  • oktober 2022
  • september 2022
  • avgust 2022
  • julij 2022
  • junij 2022
  • maj 2022
  • april 2022
  • marec 2022
  • februar 2022
  • januar 2022
  • december 2021
  • maj 2021
  • avgust 2018
  • januar 2018
  • december 2017
  • november 2017
  • oktober 2017
  • september 2017
  • avgust 2017
  • julij 2017
  • junij 2017
  • maj 2017
  • april 2017
  • marec 2017
  • februar 2017
  • januar 2017
  • december 2016
  • november 2016
  • oktober 2016
  • september 2016
  • avgust 2016
  • julij 2016
  • junij 2016
  • maj 2016
  • april 2016
  • marec 2016
  • februar 2016
  • december 2015
  • november 2015
  • oktober 2015
  • september 2015
  • avgust 2015
  • julij 2015
  • junij 2015
  • maj 2015
  • april 2015
  • marec 2015
  • februar 2015
  • januar 2015
  • december 2014
  • november 2014

Kategorije

  • Družba
  • Ekonomija
  • Gospodarstvo
  • Islam
  • javni sektor
  • katoliška cerkev
  • migracije
  • Narava
  • Politika
  • posilstvo
  • Poučne zgodbe
  • Uncategorized
  • Zgodovina
  • Zgodovinski spomin

Meta

  • Registriraj se
  • Prijava

Blog at WordPress.com.

Privacy & Cookies: This site uses cookies. By continuing to use this website, you agree to their use.
To find out more, including how to control cookies, see here: Cookie Policy
  • Follow Sledi
    • Kavarna Hayek
    • Join 110 other followers
    • Already have a WordPress.com account? Log in now.
    • Kavarna Hayek
    • Prilagodi
    • Follow Sledi
    • Prijavi se
    • Prijava
    • Report this content
    • Poglej stran v bralniku
    • Manage subscriptions
    • Skrij to vrstico
 

Nalagam komentarje...