Lahko se seveda strinjamo, da nas Urška Klakočar Zupančič (UKZ) nasmeji. Po parlamentarnih izpadih se (v LOL ligi) sprosti na Dejanu Zavcu, nato si domišlja, da živi v zrelih časih pariškega zabavišča na Pigallu. Povsem možno je, da želi ugajati Macronu. Njen strankarski šef, ki je nedavno pomenkoval s francoskim predsednikom, naj bi bil dober trgovec. Uspelo mu je podražiti elektriko, zakaj ne bi zmogel dvigniti cene UKZ. Samo primeren kostum je treba najti in bo kot iz izložbe na bulevarju de Clichy.
UKZ je v celjskem Pelikanovem ateljeju visoko postavila lestvico. Incidenti bodo od zdaj naprej pričakovani, publika vse bolj zahtevna, pričakujemo najmanj lebdenje predsednice državnega zbora v orbitalni postaji v korzetu letnik 1900. Lahko tudi kaj drugega. Volivci ne smejo zaspati, še manj biti brez razloga budni, drugače bodo segli po uspavalnih tabletah. Ampak čarovnija bo potem izginila, UKZ se ne bo več počutila udobno. Tega nihče ne želi. Hočemo dodatek. Ker noči postajajo vse daljše. Ognjemet s pernatim šalom je dober začetek, omejitev protokola je presežena.
Za popestritev vsakdanjika zapleše pred častno četo, kramlja z Mirom Čekelišem, jahanje je njena psihoterapija, čarovništvo njena strast. Prek različnih kostumov, s katerimi prebija nedoločljivi humor, podpira drugačnost. Ja, ta sveta beseda je zelo manjkala v togi in resni politiki hrama demokracije. Ona zdaj z eno samo kretnjo opravi s tabuji in pospravi v žep celoten modni, glasbeni, športni, družabni in politični živelj. Šiviljski pogum Bratuškove je pozabljen, njene krpe so namenjene samo še za sušenje; UKZ je našla povsem nov način za (samo)utrjevanje ugleda, inovativnost v politiki je z njo dobila druge dimenzije. Lahko ste prepričani, da korporacija Mattel razmišlja o novi lutki. Poleg najnovejšega hita (transspolne Barbie) se bo UKZ prav prilegala zbirki. In če namesto Kena dodajo še Roberta, bosta kot Tarzan in Jane. Po Čito jima sploh ne bo treba daleč, bo kar sama prišla. Njen volilni turizem bo tako, če uporabimo aktivistični jezik, dosegel opolnomočenje.
Z UKZ je življenje za vse lepše. Kot blisk prepreči, da bi ljudje slišali, kaj meni opozicija. Za kar so ji hvaležni tudi levi mediji, da jim ni treba poročati o mnenju desnice. Ja, UKZ je nostalgična, skrbi za stare, dobre čase. Demokracija desetletja nazaj je bila boljša, predsednikom skupščine je bilo lažje. To so bili blaženi dnevi brez razprave. Bojazni, da bi bil kdo proti, ni bilo. Ah, kakšni predsedniki so bili to! Ivan Maček, Sergej Kraigher, Milan Kučan in Vinko Hafner. Težav z delegati niso imeli. Dovolj so bili črni usnjeni plašči nekje v preddverju; se je takoj vedelo, kaj se sme in kaj ne. Ona pa se mora zdaj ubadati z nekim Breznikom, ki je nekaj rekel poslanki Sukićevi. Povsem drugi časi, vam povem. Kako je že rekel kritik Zolaju za njegovo Beznico? Da Zola »verjame, da je nekdo lahko velik umetnik v blatu, kot je nekdo velik umetnik v marmorju«. UKZ ni ne Zola, ne d’Aurevilly. Že to, da gre za moška, dela razliko. Ampak, saj veste, če dolgo hodiš kot raca, gagaš kot raca in z odevanjem v pernat šal izgledaš kot raca, se bo vsem prej ali slej zazdelo, da si – raca. Zato le pokončno, draga UKZ. Upor kolesariata s slogani in granitnimi kockami je izključen. Ptiči gredo redko nad ptiče.
Početje UKZ ima tri možne razlage. Prvič, ima težave (pri integraciji v politiko), kot je temu modno reči. Če jih ima, potrebuje pomoč. Drugič, dolgo je gojila skrivno upanje, da bi stopila iz anonimnosti. Zato je (ljubosumna na hrup drugih) z eskapadami izkoristila politični vrtinec Golobove kampanje in naklonjenosti. In tretjič, kompas UKZ ne kaže več proti severu.
*To je satira. Kar izrecno poudarjam, ker po Sloveniji hodijo politiki, novinarji, aktivisti, sodniki in tožilci, ki bi preganjali šaljive zapise. Sicer se zavedam, da kljub temu poudarku tvegam ovadbo, ampak – Bog pomagaj.
Na Okrajnem sodišču v Ljubljani se je danes zaključila obravnava v zadevi Škorčeva glosa. Z nekdanjim zunanjim sodelavcem Demokracije Aleksandrom Škorcem sva bila obsojena na pogojno kazen: Škorc je dobil pet mesecev zapora oziroma dve leti pogojno, jaz pol leta zapora oziroma dve leti pogojno. Že to, da sem jaz dobil večjo kazen kot avtor zapisa, kaže, da je bil sam proces zaradi satiričnega zapisa politično in ideološko motiviran. Glavni tarči pogroma sta bili revija Demokracija in stranka SDS (solastnica revije), ki imata jasen odklonilen odnos do ilegalnih migracij.
sredi decembra 2020, na vrhuncu medijskega pogroma zoper revijo Demokracija, gospoda Škorca in mene, sem napisal komentar. »Hvaležen Bogu za to, kar se je zgodilo,« je bil naslov. Zapisal sem, da sem hvaležen Bogu, da sem videl in doživel to, kar živemu človeku ne bi verjel, da je sploh mogoče. Potem so prišle ovadbe. Potem je policija potrkala na moja domača vrata. Potem je prišla obtožnica. Potem se je začelo sojenje, ki se danes končuje.
Rad bi izrazil začudenje nad dvema zadevama. Prva je, da je vse skupaj sploh prišlo tako daleč. Iskreno sem mislil, da naju tožilstvo ne bo preganjalo. Ampak tak manjši pogrom sem že doživel. Gospod Branimir Štrukelj me je civilno tožil, ker sem v nekem komentarju zapisal, da bi sindikaliste kar popipsal. Seveda je bila to metafora, nikakor ni bilo mišljeno, da bi vzel zares ogromno pločevinko pipsa in šel nad gospoda Štruklja. Tudi gospod Škorc se je igral z besedami, kar je za rubriko, za katero je pisal, nuja (ni pa seveda pravilo). In že takrat je bilo jasno, da gre za gloso, ki je bila kot taka tudi jasno označena. Ampak ostalo je tako, kot se je začelo. Kot se spomnim, je bil Škorčev zapis najprej objavljen na družbenem omrežju Twitter. In če se prav spomnim, ga je objavil eden od zaposlenih na RTV Slovenija. Določeni deli so bili podčrtani z rdečo, ta objava se je potem širila z bliskovito naglico. Seveda ni nihče napisal, v kateri rubriki revije je bilo to objavljeno. To me je spomnilo na primer čez lužo, ko je neka spletna stran objavila, da voditelji CNN na namesto teleprompterja uporabljajo boben iz pralnega stroja. Kar je sledilo, je bilo komično. Cela vrsta spletnih strani, ki se ukvarjajo s preverjanjem dejstev, je informacijo označila za napačno. Oglasil se je celo Facebook, ki je spletni strani zagrozil z blokado. Kasneje so se opravičili, češ da bi morali vedeti, da je informacijo objavila satirična spletna stran BabylonBee. V mojem primeru se je zgodilo naslednje: še preden sem utegnil pojasniti, da je to glosa, da je to peti del neke celote, je bila kepa gonje že na pol brega, velika toliko, da se je ni dalo več ustaviti. To je bil pogrom kot iz učbenika Saula Alinskega.
Druga zadeva, ki me čudi, je odnos medijev do zadeve. Glede na to, koliko se je o tem pisalo, je skrajno nenavadno, da sojenje nobenega ne zanima. Niti na eni obravnavi ni bilo medija, pa toliko so imeli takrat za povedati, dobesedno v živo so se javljali. Nimam druge razlage kot te, da je bila revija Demokracija orodje političnega boja proti desnosredinski opciji, ki je takrat vodila vlado. Še posebej, ker je SDS solastnica medija. In to se je ves čas ponavljalo. Tudi predlagane priče tožilstva, ki so vložile ovadbe, so bile po mojem vedenju bodisi aktivno vključene v protivladne proteste bodisi so proteste javno podpirale. Ene od teh ni bilo, ker smo se strinjali, da ni nujno da zaslišimo vse. Govorim o ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću, ki je nekoč že tožil satirika – karikaturista Mikija Mustra.
Res si nikoli nisem mislil, da bom v samostojni Sloveniji, ki je vsaj na deklarativni ravni svobodna in demokratična država, ki priznava temeljne človekove pravice in svoboščine, med katerimi je svoboda govora na prvem mestu, doživel, da oblast oziroma država preganja ljudi zaradi zapisanih mnenj in stališč, še posebej, če gre za gloso, mestoma zabavno, mestoma cinično in do dogajanj v družbi kritično novinarsko zvrst, ki ima posebno obliko in metodo izražanja. Ne samo to. Inkriminirana glosa gospoda Škorca je bila objavljena na straneh v reviji, ki so temu namenjene in je bila jasno označena kot glosa. Kot tako so jo prepoznali naši bralci, kot tako so jo navajeni brati, kar potrjujejo tudi rezultati raziskave zadovoljstva med bralci revije Demokracija.
Na kratko o Škorčevi glosi. Če preberete Presežke, boste videli, da se loteva aktualnih odprtih vprašanj. In glosa je odziv na neukrepanje takratne vlade glede ilegalnih migracij: če vlada to ne more urediti, bo pač Bog, ki bo obračunal z vsemi slabimi ljudmi. In gospod Škorc je to napisal v jeziki in stilu, ki je zanj značilen. Kot takega ga naši redni bralci poznajo, za razliko od prič tožilstva, ki vsi po vrsti niso redni bralci. Jaz povsem verjamem, da je zapis koga zmotil, mogoče se mu je zdel neokusen, ampak ljudje različno razmišljamo, imamo različna mnenja in stališča, ljudje različne stvari različno dojemamo. In to je za družbo dobro. Predstavljate si družbo, kjer bi vsi ljudje o isti stvari enako razmišljali in jo dojemali. Kako bi imenovali to družbo ali državo? Jaz ne bi želel živeti v taki družbi, te uniformnosti bi me bilo resnično strah. To, da je Škorčeva glosa koga šokirala, vznemirila, mogoče celo užalila, to je v samem središču ustavnopravnega varstva svobode govora. O tem pogosto piše na IUS INFO, denimo, ustavni pravnik dr. Teršek. »Ne zato,« pravi dr. Teršek, »ker bi bilo takšno izražanje dobro, ampak zato, ker je v jedru ustavnopravnega varstva svobode izražanja prav takšno – žaljivo, vznemirjajoče in šokantno – izražanje.« To je bistvo. In danes se nekoga preganja samo zato, ker se je nekomu nekaj zazdelo, da bi to lahko bil tako imenovani sovražni govor.
Na kratko o pričah, ki so bile zaslišane. Gospa ali gospodična Prošek, ki je trdila, da to ni glosa, a hkrati ni znala definirati novinarske zvrsti, in je dejala, da Demokracije ne jemlje resno, ker to zanjo ni resen medij, saj je strankarska tiskovina, se je počutila ogroženo zaradi besedne zveze »božja kazen«, čeprav je samo nekaj sekund kasneje izjavila, da je ta besedna zveza ni prestrašila. Gospod Matjaž Šiška se je počutil užaljenega, a hkrati vse tiste, ki verjamejo v poslednjo sodbo, označil za skrajneže. Za ti dve priči obstaja zelo velika verjetnost, da zapisa sploh ne bi nikoli opazili, če o tem ne bi pisali na družbenih omrežjih. Jasno je, da nista redna bralca, pravzaprav sploh nista bralca, revije Demokracija, saj ne poznata ne ustroja, ne rubrik revije. Iz njunih pričevanj je bilo razvidno samo to, da sta bila užaljena in zgrožena.
Dr. Vezjak je bil malo bolj artikuliran, ampak tudi on pozna Demokracijo samo s spleta in ne morem se z njim strinjati, da Škorčev zapis ni glosa. Kakšno pa je njegovo sklepanje, se je videlo, ko je Demokraciji očital, da je izdala knjigo Posmrtno poročilo dr. Toma Sunića in ga tudi na pogovornem večeru tisti dan gostila. Po Vezjakovo naj bi bil ekstremist. In na koncu je dr. Vezjak dodal, da je očitno tak profil tudi profil bralcev Demokracije. Kar prepovedal bi in preganjal vse bralce Demokracije, ali kaj?
Dr. Tom Sunić je nekdanji diplomat, akademik, predavatelj na uglednih univerzah po svetu, njegova družina je bila v nekdanji državi obsojena po 133. členu. Vezjaka moti predvsem to, da je predstavnik Nove desnice in oster nasprotnik migracij. Je to nelegitimno mnenje? Je dokaz, da je Demokracija gostila Sunića, dokaz, da Demokracija razpihuje rasno sovraštvo? Ali je bolj verjetno, ker na Demokraciji zastopamo konservativni (desni) svetovni nazor, je Demokracija avtomatično kriva?
V vsakem trenutku zgodovine so obstajala stališča, ki so bila označena za družbo nevarna. In tako je očitno tudi sedanje mnenje tožilstva glede glose gospoda Škorca. A v vsakem trenutku zgodovine so obstajali ljudje, predvsem v akademskih in medijskih krogih, ki so stali pokončno in branili svoja stališča. Ne glede na spore in simpatije, je bila svoboda govora vedno tisti vzgon, ki je gnal naprej, da smo kot človeštvo šli v znanju tako daleč, kot še nikoli prej. Žal ugotavljam, da sva s Škorcem postala žrtvi novega koncepta, ki ne ogroža le človeško bit in svobodo govora, ampak tudi svobodo nasploh. Drago tožilstvo, opažam, da ste pripravljeni iti zelo daleč, da bi ugodili zahtevam tistih, ki želijo to uničiti.
Mene skrbi nekaj drugega, tega, ker se v Bruslju že pripravlja nekaj zlohotnega in da bodo to morale sprejeti vse države članice, implementirati v svoje kazenske zakonike. Dve leti nazaj je ECRI (Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope) objavila nekaj poročil, tudi za Slovenijo. In tam je bila, kakopak, omenjena tudi Demokracija. Poročilo je bilo enostransko, ker se je sklicevalo samo na slovenske organizacije in združenja, ki so nasprotnega svetovnega nazora kot je revija Demokracija. Ampak, dobro, to sploh ni bilo moteče. Veste, kaj so tudi zapisali? Zgražali so se nad slovenskim 297. členom kazenskega zakonika, češ da ne omogoča dovolj obsodb. V poročilu je bilo tudi obžalovanje, da se je Slovenija po osamosvojitvi odpovedala 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ, saj bi bilo s tisto formulacijo »verbalnega delikta« preganjanje sovražnega govora lažje. S kolegom Vasletom sva se takrat odzvala na to pismo in jih povprašala, če sploh vedo, kaj so zapisali.
Kot je čas tekel naprej, je Evropska komisija s predsednico Ursulo von der Leyen v začetku decembra lani začela s pripravami na sprejem razširjenega seznama ´zločinov EU´ oziroma ´zločinov proti EU´. Čeprav se seznam šele oblikuje in ni dokončen, je že zdaj jasno, da bo tako imenovani ´sovražni govor´, kamor bo spadalo tudi nasprotovanje migracijam, ki se jih dotika Škorčeva glosa, opredeljeno kot »posebej hudo kaznivo dejanje«, ki spodkopava vrednote EU. Hvala Bogu, da postopek sprejema ni tako enostaven in da bo na koncu odločal Svet EU, kjer bo potrebno popolno soglasje vlad držav članic. Ampak že sam namen je strašljiv, saj se predlaga sprejem dela kazenske zakonodaje, ki bi bil za članice obvezujoč. Že danes se dogaja, da v Nemčiji h kritikom migracij vdirajo specialne policijske enote, da na Nizozemskem kritike obravnavajo protiteroristične agencije. Si morate misliti, protiteroristične? Že v primeru Škorčeve glose je policija (po katerem navodilu, tega ne vem) februarja lani istočasno potrkala na vrata domov meni, gospodu Škorcu in takrat tudi mojemu namestniku Metodu Berlecu, kot da bi bili glavni dilerji z drogo. Naključje? Težko verjamem. Kakšna je verjetnost, da bi bili tisto popoldne vsi trije osumljeni doma? To je bilo organizirano zastraševanje.
Imam sicer še več pripomb na tožilstvu, a na srce bi jim rad za zaključek položil eno stvar. Ker sem bil takrat direktor Novih obzorij, je iz policije prišel zahtevek o številu naročnikov, o prodani nakladi. To sem posredoval, a jasno označil kot poslovno skrivnost. Tega tožilstvo ni upoštevalo in v obtožnici to javno objavilo. Naj bo tožilstvo v prihodnje s takimi zadevami, ko zasebno podjetje nekaj označi za poslovno skrivnost, bolj previdno. Ne vem, kakšna škoda je nastala.
Na koncu naj ponovim še enkrat. Ne počutim se krivega in to gloso bi še enkrat objavil.«
Marsikdo se pogosto vpraša, kako slovenski volivci (ki globalno pri tem niso nobena izjema) vedno znova nasedejo novim (starim) obrazom. In jih nato brezpogojno podpirajo, ne glede na to, da vse dokazuje njihovo nesposobnost in pokvarjenost. Skrajno čudno je, da ljudje ne gredo samo enkrat na led (kot osel), ampak večkrat. No, to ni osel, ampak njegova indoktrinirana nadgradnja – povprečen slovenski volivec. Ki ima, da ne bo pomote, »vedno prav«, čeprav za svojo odločitev na volišču ni pripravljen prevzeti nikakršne odgovornosti. Saj veste, kako gre pri indoktrinirancih – vedno krivi so drugi. Od kod ta miselnost?
Res je, večina (90 odstotkov) etabliranih medijev (v najširšem smislu pomena besede) je v rokah levice, kar pomeni, da politična levica nima v rokah samo novičarskih kanalov, ampak tudi vse druge: od zabavnih do akademskih. Ti se niti ne trudijo pretiroma. Poročajo o tistem, kar koristi in ne škoduje njihovim političnim botrom. Vse drugo preprosto prezrejo. Tipičen primer je predstavitev ministrstva za kulturo v časniku Delo. Take predstavitve, ki kaže odkrito lojalnost do vlade, ministrstvo pod vodstvom Vaska Simonitija ni bilo nikoli deležno. Ali ko je premier Robert Golob na komercialni POP TV razlagal, kako kitajski virus pozdraviti z morjem. Mainstream mediji so na vse kriplje iskali načine, da bi pritrdili premierjevim »ugotovitvam«.
Slovensko volilno telo se zateka k informacijam, ki gredo na roko levici. Tako so navajeni, drugega nočejo (ne prenesejo) slišati. Če o neki zadevi redki mediji, ki so naklonjeni desnici, poročajo drugače, se zgodi dvoje: (prvič), brez kakršnihkoli argumentov je to označeno kot »lažne novice«, češ o tem poročata Nova24TV ali Demokracija, kar avtomatično pomeni neverodostojnost; (in drugič), portali za preverjanje dejstev (ki so po pravilu v lasti levih medijev ali pa njihovih simpatizerjev) z dvomljivimi dokazi in metodološkimi ključi pobijajo poročanje medijev, ki niso »pravega« svetovnega nazora. Umazano delo za medijski mainstream opravijo levičarski aktivisti ali nevladne organizacije, ki »drugačne« medije napadajo, blatijo, ovajajo in tožijo.
To je skrbno načrtovana in zasnovana propaganda, ki se ciklično dosledno in v določenih časovnih obdobjih ponavlja, kar vpliva na to, da ljudje, ne da bi to sploh opazili, spremenijo dojemanje (dober tekst o tem, delno tudi povzet, je napisal Robert Merz). Primer je dojemanje Slovencev o demokratizaciji Slovenije: če je skupina ljudi pred nekaj več kot 30 leti protestirala proti totalitarnemu sistemu in nasprotovala socializmu, si danes želi, da bi državo vodili levičarji. Ta sprememba v miselnosti je bila možna le, da so mediji (in drugi informacijski kanali) ostali v rokah tranzicijske levice, ki so ljudi počasi in potrpežljivo prepričevali, da je kapitalizem nepravičen in zloben družbeni sistem, in da je socializem (nova) prihodnost. Tako je nastala iluzija, s katero se strinja velika večina ljudi: levica je dobra, desnica slaba.
Medijskemu monopolu levice navkljub: kako je to mogoče, ko si danes lahko na spletu vsak najde trdne in neizpodbitne dokaze, da socializem (in ukrepi povezani z njim) nikoli in nikjer ni deloval; ne v zgodovini, ne v sodobnosti. Najboljši odgovor je najbrž dal ameriški analitik in kolumnist Paul A. Goble, ki je specialist za Sovjetsko zvezo in Rusijo. V članku z naslovom »Kako se razlikujeta ruska in sovjetska propaganda« je zapisal: »Rusi so se naučili, da lahko v informacijski dobi računajo na goljufanje tistih, ki si želijo biti prevarani. Na njihovo srečo je teh lahkovernih posameznikov izjemno veliko.«
Na nesrečo Slovenije (in na srečo levice) ima Slovenija neverjetno veliko lahkovernih volivcev, ki nasedajo levičarski propagandi, ki temelji na laži. Laž se z lahkoto uporablja, saj jo je slovenska javnost pripravljena sprejeti, ker ji riše tisto, kar si sama želi: brezskrben vzporedni svet, ki v realnem življenju ni možen. Saj se spomnite, kako so prevladujoči mediji poročali o protestih (v času vlade Janeza Janše)? Čeprav so blokirali vpadnice, mestoma zažigali smetnjake in skušali obračunati nad policisti, so mediji poročali o »mirnih protestih proti strahovladi«. In ljudje so to verjeli.
Levica je vseeno ranljiva, volivce se da prepričati na drug način, z drugo taktiko. Slovenski volivec ne samo, da gre večkrat na led, verjame tudi vsemu, kar mu servirajo progresivnim naklonjeni dežurni komedijanti: od Denisa Avdića prek Jureta Godlerja do Saša Hribarja. Tako zelo, da so v nov sklic parlamenta dva celo izvolili: Jonasa Žnidaršiča in Mojco Pašek Šetinc (slednjo je treba vsekakor uvrstiti med zabavljače, ker je bilo njeno novinarsko delo bliže domišljiji kot realnosti). A če levičarji nimajo nič proti, da se norčujejo iz desnice, so občutljivi, če so sami predmet posmehovanja.
Običajne in resne kritike enostavno in nonšalantno zavračajo, češ to so Bojan Požar, Boris Tomašič, Peter Jančič ali kdo iz Demokracije; skratka, to so skrajni desničarji, ki jim ni za zaupati. Šele ko postanejo predmet humorja, se zdrznejo. Ob norčevanju ne zamahnejo z roko, ker vedo, da jih satirik kaže take, kot v resnici so.
Prav tako se ne morejo pretirano razburjati, ker bodo izpadli neinteligentni kreteni (za prepoznavo zabavnega zapisa je potrebna samo minimalna stopnja razgledanosti), ki satiro jemljejo resno. In lahko posledično izgubijo volivce, ki bi levičarje prepoznali v luči, kot jih vidi humorist. Ta metoda razgaljanja levice je tako preprosta, kot bi v sodu streljali ribe. Žal jo desnica premalo uporablja, ampak o tem kdaj drugič.
So povsod okoli nas, a nekako skriti. Ker jim je nerodno in ne želijo pozornosti, jih običajno sploh ne opazimo. Kar nekaj jih je. Tem simpatičnim prostočasnim genijem rdečica sramežljivosti zbledi, ko je ogrožen planet. Takrat jih nekaj naplavi, pač odvisno od narave bližajoče se katastrofe. Ko se to zgodi, je za običajne smrtnike najboljše, da ostanejo mirni, se ne zapletajo v pogovore z njimi, vse dosedanje vedenje postane popolnoma ničvredno, ko bruhnejo njegovo znanje in izkušnje, mestoma vse pridobljeno v stikih z Marsovci, ki so ga pred leti ugrabili in vanj vlivali svoja spoznanja o vesolju. Kajti človek niti kot produkt evolucije, niti kot stvaritev Boga ne more doseči te stopnje razsvetljenja.
Zadnja planetarna katastrofa je seveda pandemija kitajskega virusa. Največji umi sedanjega časa je niso mogli ustaviti, niti zajeziti. In kot ponavadi so se, in to je dobro, oglasili do zdaj nevidni genialni epidemologi in virusologi. Seveda, brez formalne izobrazbe, strokovnjaki so postali po naravni ali politični poti, zdaj so se pripravljeni žrtvovati, nositi križ in deliti nasvete. V prvem valu je svet navdihovala modrost Aleksandra Lukašenka, danes prestrašene plebejce miri Robert Golob. Njegova navodila kljubujejo zakonom fizike, na glavo je postavil vse do danes nakopičeno človeško znanje.
Prav neverjetno je, kako si tega nihče ni spomnil že prej. Rešitev je ležala na tleh, sklonil se je le ustrežljivi Golob in jo pobral: morje, kjer sta vitamin D in slana voda. Tega se kitajski virus boji kot hudič križa. Če se okužiš, ni treba v izolacijo, ampak samo skočiti je treba v vodo in se malo popražiti na soncu. Eureka! Premieru je narod lahko hvaležen, da misli nanj, tudi ko je na dopustu. Nad glavo se mu je prižgala luč, ko je čofotal v vodi in plesal na obali. Ni mislil samo nase in na svoje užitke, ob tem je še miselno telovadil. Ne pa Sir Newton, ki je ležal pod jablano in čakal, da mu je na glavo padlo jabolko. Eh, blefer, pravi amater v primerjavi z Golobom. Da ne govorimo o tem, da je zakon gravitacije rasističen, delo belih supremacistov. On je pravi borec za zatirane, prezira zahodne države, ki skušajo najti cepiva, pri tem izvajajo teror in izkoriščajo revne in nemočne državljane. Zato je tudi na drugih področjih našel izvirne in inovativne rešitve, ki so jih zlobneži pred ljudmi skrivali v svojih predalih, Golob pa je imel pogum, da jih obelodani.
Inflacija je tipičen primer. Do zdaj je veljalo zmotno prepričanje, da je inflacija večja, čim bolj se dražijo dobrine. Golobov boj bo šel v nasprotno smer in po načelu ´klin se s klinom zbija´. Pripomogel bo k podražitvi dobrin (pšenice, elektrike, plina) in inflacija se bo znižala. Sistem je podoben kot pri virusu. Kot se virus ustraši morja in sonca, se inflacija ustraši visokih cen in zaradi višine strmoglavi. Zadeva – rešena. Tako se je lotil tudi ´depolitizacije´ RTV Slovenije. Nad politiko s politiko, je njegovo geslo. Se pravi, da je treba nacionalno televizijo še bolj spolitizirati, da se bo depolitizirala. Politiko je treba dodati politiki in stvar je rešene. Politika minus politika je nič. Pravim vam, čista matematika genialnega Goloba. Človek ga preprosto mora imeti rad.
Zapis je seveda satiričen, kar pa ne pomeni, da ni daleč od realnosti.
Eksadrilja je vzletela. Stanje je »izjemno alarmantno«, pravi ministrica za kulturo Asta Vrečko. Kakopak, Jože, Igor, Andreja, Peter in še peščica desničarskih sršenov so svoja ekstremistična žela zapičili v tenkočutno in nežno levičarsko kožico na Kolodvorski ulici. Dva tisoč plus nekaj jih je že več mesecev pod pošastnim terorjem živelo v strahu. »Jebeno več nas je,« se je izkazalo za zavajanje, upor ni bil uspešen, zato je bila res nuja, da gre novela zakona o RTVS po nujnem postopku.
Obraza Mojce Pašek Šetinc in Urške Klakočar Zupančič sijeta od sreče, njun uporniški nasmeh je noč spremenil v dan. Ne bo nepopravljivih posledic za delovanje države, sršeni bodo pregnani; ne, ni dobro, da ena nogo stoji na zelenici, druga na snegu.
Ker se v vsakem trenutku lahko pojavi še kak ultra desni fanatik, ki bi lahko na kocko postavil njihove denarnice in razmršil progresivizem na nacionalki, se obeta popolna zaščita: programski svet bo sestavljen kot nacionalna garda rdeče zvezde, vedno pripravljena, da odbije napad. Ne, tolpa desničarskih pajdašev, ne boste! Nikoli več! Kdo zdaj pravi, da je »velika zamenjava« mit.
Tri ženske so popolnoma predane svojemu poslanstvu, plašnice preprečujejo, da bi skrenile s poti. Xena je za Asto, Mojco in Urško, ki so razprle morje, prečkale puščavo in preplezale katolibanski balvan, nizkokalorični kruhek z avokadom. One, prodajalke sredstev za pranje možganov, so povsem druga dimenzija. S sprejemom novele bo nacionalna televizija ubranjena, desničarjev ne bo več niti za seme, one bodo plesale na rdeči preprogi, na junaška prsa bodo prejele medalje. In vse bo tako, kot je nekoč že bilo. Čeprav ostaja uganka, čemu trud, ki je povzročal omedlevice, ko bi lahko desničarske sršene preprosto aretirali in jih pozaprli, za novelo pa si vzeli malo več časa. Da je čas zlato, so vzele preveč dobesedno.
Kavarna Hayek 