»Izkupiček včerajšnje razprave je popoln. Vse, kar sta predlagala komisija in predsednik Sveta EU-ja, je bilo na koncu potrjeno. Na vseh področjih je bil narejen velik korak naprej,«so povzeli izjavo Roberta Goloba na Twitter profilu slovenske vlade.
Zanimivo, madžarski premier Viktor Orban trdi drugače. Namreč, da predlogi komisije niso bili sprejeti. Če bi bili, bi na Madžarskem tvegali prekinitev dobave plina. »Energetski predlogi Komisije so bili največja grožnja Madžarski. Če bi jih sprejeli, bi v nekaj dneh tvegali prekinitev dobave plina Madžarski. Danes smo to nevarnost uspešno preprečili. Nismo sami in uspelo nam je izpogajati pravičen dogovor,« je na Facebook profilu zapisal Orban.
Očitno je, da je Golob zelo slabo zastopal interese Slovenije. Medtem ko bo Slovenija še vedno imela najdražjo elektriko v Evropi (kljub tako imenovanemu začasnemu dinamičnemu cenovnemu koridorju za transakcije z zemeljskim plinom), si je Madžarska izpogajala izjemo majski dogovor glede naftnih sankcij Rusiji). Na zadnjem vrhu so se države članice strinjale, da omejitev cene plina v Evropi ne bo vplivala na obstoječe dolgoročne pogodbe. Če taka izjema ne bi bila določena, bi oskrba Madžarske s plinom iz Rusije čez noč postala nemogoča.
Dogovorjeno je tudi, da tudi če bo prišlo do skupne nabave plina v Evropi, ta za Madžarsko ne bo zavezujoča. Orbán je dejal, da to pomeni, da bodo Madžarski ostale odprte vse možnosti javnih naročil. »To je pomembno, ker lahko znižamo ceno energije na Madžarskem samo, če bo na madžarskem energetskem trgu na voljo več virov in več konkurence,« je zapisal Orbán, poroča RMX News.
Na Okrajnem sodišču v Ljubljani se je danes zaključila obravnava v zadevi Škorčeva glosa. Z nekdanjim zunanjim sodelavcem Demokracije Aleksandrom Škorcem sva bila obsojena na pogojno kazen: Škorc je dobil pet mesecev zapora oziroma dve leti pogojno, jaz pol leta zapora oziroma dve leti pogojno. Že to, da sem jaz dobil večjo kazen kot avtor zapisa, kaže, da je bil sam proces zaradi satiričnega zapisa politično in ideološko motiviran. Glavni tarči pogroma sta bili revija Demokracija in stranka SDS (solastnica revije), ki imata jasen odklonilen odnos do ilegalnih migracij.
sredi decembra 2020, na vrhuncu medijskega pogroma zoper revijo Demokracija, gospoda Škorca in mene, sem napisal komentar. »Hvaležen Bogu za to, kar se je zgodilo,« je bil naslov. Zapisal sem, da sem hvaležen Bogu, da sem videl in doživel to, kar živemu človeku ne bi verjel, da je sploh mogoče. Potem so prišle ovadbe. Potem je policija potrkala na moja domača vrata. Potem je prišla obtožnica. Potem se je začelo sojenje, ki se danes končuje.
Rad bi izrazil začudenje nad dvema zadevama. Prva je, da je vse skupaj sploh prišlo tako daleč. Iskreno sem mislil, da naju tožilstvo ne bo preganjalo. Ampak tak manjši pogrom sem že doživel. Gospod Branimir Štrukelj me je civilno tožil, ker sem v nekem komentarju zapisal, da bi sindikaliste kar popipsal. Seveda je bila to metafora, nikakor ni bilo mišljeno, da bi vzel zares ogromno pločevinko pipsa in šel nad gospoda Štruklja. Tudi gospod Škorc se je igral z besedami, kar je za rubriko, za katero je pisal, nuja (ni pa seveda pravilo). In že takrat je bilo jasno, da gre za gloso, ki je bila kot taka tudi jasno označena. Ampak ostalo je tako, kot se je začelo. Kot se spomnim, je bil Škorčev zapis najprej objavljen na družbenem omrežju Twitter. In če se prav spomnim, ga je objavil eden od zaposlenih na RTV Slovenija. Določeni deli so bili podčrtani z rdečo, ta objava se je potem širila z bliskovito naglico. Seveda ni nihče napisal, v kateri rubriki revije je bilo to objavljeno. To me je spomnilo na primer čez lužo, ko je neka spletna stran objavila, da voditelji CNN na namesto teleprompterja uporabljajo boben iz pralnega stroja. Kar je sledilo, je bilo komično. Cela vrsta spletnih strani, ki se ukvarjajo s preverjanjem dejstev, je informacijo označila za napačno. Oglasil se je celo Facebook, ki je spletni strani zagrozil z blokado. Kasneje so se opravičili, češ da bi morali vedeti, da je informacijo objavila satirična spletna stran BabylonBee. V mojem primeru se je zgodilo naslednje: še preden sem utegnil pojasniti, da je to glosa, da je to peti del neke celote, je bila kepa gonje že na pol brega, velika toliko, da se je ni dalo več ustaviti. To je bil pogrom kot iz učbenika Saula Alinskega.
Druga zadeva, ki me čudi, je odnos medijev do zadeve. Glede na to, koliko se je o tem pisalo, je skrajno nenavadno, da sojenje nobenega ne zanima. Niti na eni obravnavi ni bilo medija, pa toliko so imeli takrat za povedati, dobesedno v živo so se javljali. Nimam druge razlage kot te, da je bila revija Demokracija orodje političnega boja proti desnosredinski opciji, ki je takrat vodila vlado. Še posebej, ker je SDS solastnica medija. In to se je ves čas ponavljalo. Tudi predlagane priče tožilstva, ki so vložile ovadbe, so bile po mojem vedenju bodisi aktivno vključene v protivladne proteste bodisi so proteste javno podpirale. Ene od teh ni bilo, ker smo se strinjali, da ni nujno da zaslišimo vse. Govorim o ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću, ki je nekoč že tožil satirika – karikaturista Mikija Mustra.
Res si nikoli nisem mislil, da bom v samostojni Sloveniji, ki je vsaj na deklarativni ravni svobodna in demokratična država, ki priznava temeljne človekove pravice in svoboščine, med katerimi je svoboda govora na prvem mestu, doživel, da oblast oziroma država preganja ljudi zaradi zapisanih mnenj in stališč, še posebej, če gre za gloso, mestoma zabavno, mestoma cinično in do dogajanj v družbi kritično novinarsko zvrst, ki ima posebno obliko in metodo izražanja. Ne samo to. Inkriminirana glosa gospoda Škorca je bila objavljena na straneh v reviji, ki so temu namenjene in je bila jasno označena kot glosa. Kot tako so jo prepoznali naši bralci, kot tako so jo navajeni brati, kar potrjujejo tudi rezultati raziskave zadovoljstva med bralci revije Demokracija.
Na kratko o Škorčevi glosi. Če preberete Presežke, boste videli, da se loteva aktualnih odprtih vprašanj. In glosa je odziv na neukrepanje takratne vlade glede ilegalnih migracij: če vlada to ne more urediti, bo pač Bog, ki bo obračunal z vsemi slabimi ljudmi. In gospod Škorc je to napisal v jeziki in stilu, ki je zanj značilen. Kot takega ga naši redni bralci poznajo, za razliko od prič tožilstva, ki vsi po vrsti niso redni bralci. Jaz povsem verjamem, da je zapis koga zmotil, mogoče se mu je zdel neokusen, ampak ljudje različno razmišljamo, imamo različna mnenja in stališča, ljudje različne stvari različno dojemamo. In to je za družbo dobro. Predstavljate si družbo, kjer bi vsi ljudje o isti stvari enako razmišljali in jo dojemali. Kako bi imenovali to družbo ali državo? Jaz ne bi želel živeti v taki družbi, te uniformnosti bi me bilo resnično strah. To, da je Škorčeva glosa koga šokirala, vznemirila, mogoče celo užalila, to je v samem središču ustavnopravnega varstva svobode govora. O tem pogosto piše na IUS INFO, denimo, ustavni pravnik dr. Teršek. »Ne zato,« pravi dr. Teršek, »ker bi bilo takšno izražanje dobro, ampak zato, ker je v jedru ustavnopravnega varstva svobode izražanja prav takšno – žaljivo, vznemirjajoče in šokantno – izražanje.« To je bistvo. In danes se nekoga preganja samo zato, ker se je nekomu nekaj zazdelo, da bi to lahko bil tako imenovani sovražni govor.
Na kratko o pričah, ki so bile zaslišane. Gospa ali gospodična Prošek, ki je trdila, da to ni glosa, a hkrati ni znala definirati novinarske zvrsti, in je dejala, da Demokracije ne jemlje resno, ker to zanjo ni resen medij, saj je strankarska tiskovina, se je počutila ogroženo zaradi besedne zveze »božja kazen«, čeprav je samo nekaj sekund kasneje izjavila, da je ta besedna zveza ni prestrašila. Gospod Matjaž Šiška se je počutil užaljenega, a hkrati vse tiste, ki verjamejo v poslednjo sodbo, označil za skrajneže. Za ti dve priči obstaja zelo velika verjetnost, da zapisa sploh ne bi nikoli opazili, če o tem ne bi pisali na družbenih omrežjih. Jasno je, da nista redna bralca, pravzaprav sploh nista bralca, revije Demokracija, saj ne poznata ne ustroja, ne rubrik revije. Iz njunih pričevanj je bilo razvidno samo to, da sta bila užaljena in zgrožena.
Dr. Vezjak je bil malo bolj artikuliran, ampak tudi on pozna Demokracijo samo s spleta in ne morem se z njim strinjati, da Škorčev zapis ni glosa. Kakšno pa je njegovo sklepanje, se je videlo, ko je Demokraciji očital, da je izdala knjigo Posmrtno poročilo dr. Toma Sunića in ga tudi na pogovornem večeru tisti dan gostila. Po Vezjakovo naj bi bil ekstremist. In na koncu je dr. Vezjak dodal, da je očitno tak profil tudi profil bralcev Demokracije. Kar prepovedal bi in preganjal vse bralce Demokracije, ali kaj?
Dr. Tom Sunić je nekdanji diplomat, akademik, predavatelj na uglednih univerzah po svetu, njegova družina je bila v nekdanji državi obsojena po 133. členu. Vezjaka moti predvsem to, da je predstavnik Nove desnice in oster nasprotnik migracij. Je to nelegitimno mnenje? Je dokaz, da je Demokracija gostila Sunića, dokaz, da Demokracija razpihuje rasno sovraštvo? Ali je bolj verjetno, ker na Demokraciji zastopamo konservativni (desni) svetovni nazor, je Demokracija avtomatično kriva?
V vsakem trenutku zgodovine so obstajala stališča, ki so bila označena za družbo nevarna. In tako je očitno tudi sedanje mnenje tožilstva glede glose gospoda Škorca. A v vsakem trenutku zgodovine so obstajali ljudje, predvsem v akademskih in medijskih krogih, ki so stali pokončno in branili svoja stališča. Ne glede na spore in simpatije, je bila svoboda govora vedno tisti vzgon, ki je gnal naprej, da smo kot človeštvo šli v znanju tako daleč, kot še nikoli prej. Žal ugotavljam, da sva s Škorcem postala žrtvi novega koncepta, ki ne ogroža le človeško bit in svobodo govora, ampak tudi svobodo nasploh. Drago tožilstvo, opažam, da ste pripravljeni iti zelo daleč, da bi ugodili zahtevam tistih, ki želijo to uničiti.
Mene skrbi nekaj drugega, tega, ker se v Bruslju že pripravlja nekaj zlohotnega in da bodo to morale sprejeti vse države članice, implementirati v svoje kazenske zakonike. Dve leti nazaj je ECRI (Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope) objavila nekaj poročil, tudi za Slovenijo. In tam je bila, kakopak, omenjena tudi Demokracija. Poročilo je bilo enostransko, ker se je sklicevalo samo na slovenske organizacije in združenja, ki so nasprotnega svetovnega nazora kot je revija Demokracija. Ampak, dobro, to sploh ni bilo moteče. Veste, kaj so tudi zapisali? Zgražali so se nad slovenskim 297. členom kazenskega zakonika, češ da ne omogoča dovolj obsodb. V poročilu je bilo tudi obžalovanje, da se je Slovenija po osamosvojitvi odpovedala 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ, saj bi bilo s tisto formulacijo »verbalnega delikta« preganjanje sovražnega govora lažje. S kolegom Vasletom sva se takrat odzvala na to pismo in jih povprašala, če sploh vedo, kaj so zapisali.
Kot je čas tekel naprej, je Evropska komisija s predsednico Ursulo von der Leyen v začetku decembra lani začela s pripravami na sprejem razširjenega seznama ´zločinov EU´ oziroma ´zločinov proti EU´. Čeprav se seznam šele oblikuje in ni dokončen, je že zdaj jasno, da bo tako imenovani ´sovražni govor´, kamor bo spadalo tudi nasprotovanje migracijam, ki se jih dotika Škorčeva glosa, opredeljeno kot »posebej hudo kaznivo dejanje«, ki spodkopava vrednote EU. Hvala Bogu, da postopek sprejema ni tako enostaven in da bo na koncu odločal Svet EU, kjer bo potrebno popolno soglasje vlad držav članic. Ampak že sam namen je strašljiv, saj se predlaga sprejem dela kazenske zakonodaje, ki bi bil za članice obvezujoč. Že danes se dogaja, da v Nemčiji h kritikom migracij vdirajo specialne policijske enote, da na Nizozemskem kritike obravnavajo protiteroristične agencije. Si morate misliti, protiteroristične? Že v primeru Škorčeve glose je policija (po katerem navodilu, tega ne vem) februarja lani istočasno potrkala na vrata domov meni, gospodu Škorcu in takrat tudi mojemu namestniku Metodu Berlecu, kot da bi bili glavni dilerji z drogo. Naključje? Težko verjamem. Kakšna je verjetnost, da bi bili tisto popoldne vsi trije osumljeni doma? To je bilo organizirano zastraševanje.
Imam sicer še več pripomb na tožilstvu, a na srce bi jim rad za zaključek položil eno stvar. Ker sem bil takrat direktor Novih obzorij, je iz policije prišel zahtevek o številu naročnikov, o prodani nakladi. To sem posredoval, a jasno označil kot poslovno skrivnost. Tega tožilstvo ni upoštevalo in v obtožnici to javno objavilo. Naj bo tožilstvo v prihodnje s takimi zadevami, ko zasebno podjetje nekaj označi za poslovno skrivnost, bolj previdno. Ne vem, kakšna škoda je nastala.
Na koncu naj ponovim še enkrat. Ne počutim se krivega in to gloso bi še enkrat objavil.«
»Za svoja natolcevanja ne rabijo dokazov. Danes so npr. objavili dva videa mojega obiska javne otvoritve razstave v Fotopubu pred dobrim letom. Na prvem videu grem po stopnicah v razstavni prostor, na drugem pa pred poslopjem klepetam z gosti. (…) A glej ga zlomka, to je zanje dovolj za naslednje sklepanje: “obiskal je razstavo v Fotopubu, torej je zagotovo obiskal tudi klet, ergo: ta človek drogira in posiljuje!”.«
Tomaž Štih (znan kot Libertarec) je na družbenem omrežju Facebook zapisal:»Vsak je nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana.« In krivda ti mora biti dokazana na za to pristojnih krajih – sodiščih. Najbrž se v pravni državi bolj ne bi mogli strinjati s Štihom. Težava nastane, ko je sklepanje brez dokazov in na podlagi indicev bolj kot ne značilno za levico (in tudi Levico). Saj veste (če malo priredimo Friedricha Hayeka), če levičarji ne bi imeli dvojnih meril, sploh ne bi imel meril.
Za Luko Mesca je bil dokaz, da je Janez Janša vpleten v odtekanje denarja iz zdravstva, ker je bil enkrat na jahti z lobistom Božom Dimnikom. Kako je že zapisal Mesec? Enkrat obiščem zabavo v Fotopubu, pa sem že posiljevalec.
Ker so se člani B & H udeležili nekaj dogodkov stranke SDS, so na levici Janeza Janšo in Branka Grimsa označili za najmanj podpornika neonacistov (progresivni trdijo, da so v B & H nacisti).
Ker je Založba Nova obzorja izdala knjigo Manifest za domovino (domoljubna skupina Generacija identitete), je bila revija Demokracija označena za podpornico fašizma in nacizma.
Ob zadevi Vizjak so trdili, da je že sum domnevno spornega ravnanja dovolj, da ne odstopi samo minister, ampak kar cela vlada. Takrat je Mesec dejal, da so dokazi nedvoumni, saj so Vizjaka posneli s Petanom. No, Mesec je bil tudi posnet v Fotopubu.
Primerov je še več, očitno je, da je Luko Mesca srečala karma: mediji, ki jim očita podtikanje in obrekovanje, uporabljajo natanko isto logiko sklepanja, kot jo je sam v številnih primerih. Kako se je že branil? Aha, to je »politični opis«. Ja, tovariš Luka Mesec, to, da mediji pišejo o vas v povezavi z Dušanom Smodejem, je samo »politični opis«, saj vas vedno opišejo kot politika ali ministra, mar ne?
Razkritje Anžeta Voha Boštica, ustanovitelja in odgovornega urednika portala Pod črto, da vlada pripravlja nov zakon o Sovi, ki bo varnostno-obveščevalni službi razširil pooblastila tako, da »bi agenti Sove v Sloveniji pri slovenskih državljanih lahko izvajali tudi tajne hišne preiskave, v domove nameščali snemalno opremo, vdirali v računalnike posameznikov in za pridobitev telefonskih številk uporabljali lovilce IMSI«, sploh ni toliko razburilo slovenske javnosti, kot bi človek pričakoval. Kar je grozljivo. Ljudje so očitno že tako navajeni, da država vedno in povsod posega v njihovo življenje, da jih ob takih informacijah niti ne zmrazi več. Eden od razlogov je najbrž spreminjanje pojmovanja človekove svobode oziroma človekovih pravic.
Že primer Dejana Orniga, ki je bil med letoma 2012 in 2015 policijski informator ter je po naročilu policije vdrl v več kot 300 naslovov elektronske pošte in profilov uporabnikov Facebooka, je pokazal, kako grobo se teptajo človekove pravice, saj je bilo ugotovljeno oziroma obstaja resen sum, da policija pri svojem delu uporablja tajne predpise. Sova in policija sta sicer dve različni službi, a taka pooblastila, kot jih bo z zakonom zdaj dobila Sova, niti policija nima, saj ne sme izvajati tajnih hišnih preiskav, kot bodo to lahko počeli agenti Sove.
Že prisluškovanje s tehničnimi napravami je velik poseg v zasebnost in integriteto posameznika, tajen vstop v njegovo stanovanje, iz katerega bodo lahko po potrebi skrivoma vzeli predmet in ga nato vrnili (na primer računalnik), pa tudi posega na področje človekove pravice do zasebne lastnine oziroma nedotakljivosti stanovanja. Najhuje je, da bodo vse to počeli tajno, ne da bi po preiskavi posameznika tudi obvestili, da so na skrivaj stikali po njegovem stanovanju – od spalnice prek kopalnice do kuhinje. Gre za velika pooblastila Sove pri izvrševanju tega ukrepa, s tem pa tudi na možnost zlorab, saj je očitno, da ni predviden učinkovit nadzor nad izvajanjem ukrepov. Sprejem takega zakona v državi, kot je Slovenija, ki ima zelo kratko demokratično tradicijo in so ostanki preteklosti – ko je v človekovo zasebnost posegala SDV kot tajna politična policija – še močno zasidrani v človekovi podzavesti, demokratične sile pa so daleč od tega, da bi prevladale nad družbo, je zato zelo vprašljiv. In ker bo vse tajno, nabor možnosti, kdaj ukrep uporabiti, pa zelo nedoločen, bo državljanom onemogočeno predvideti situacije, v katerih bo nove ukrepe, ki posegajo v človekove pravice, mogoče uporabiti. S tem bo tudi onemogočen učinkovit (pravni) nadzor civilne družbe in pristojnih institucij, kar pomeni, da ne bo učinkovitih (pravnih) sredstev zoper zlorabe. Zato je zakon že zdaj, sodeč po tistem, kar je objavil Voh Boštic, neustaven in nevaren za človekove pravice.
Še policija lahko proti volji stanovalca vstopi v njegovo stanovanje le, če ima odredbo sodišča, ki pa preiskovalcem ne dovoljuje vstopa, ne da bi lastnik ali stanovalec za to vedela. Ampak, saj veste, kako je v Sloveniji. Dokler ne zadeva mene, se me vse skupaj ne tiče. Ob tem je zelo simptomatično, da so ostali tiho tisti, ki so ob zadnjih tožbah za odvzem premoženja posameznikom in dokazovanja po obrnjenem dokaznem bremenu zagovarjali tezo, če je nekdo pošten in nima ničesar skrivati, potem bo z lahkoto dokazal, da njegovo premoženje ni nezakonitega izvora. Zdaj pa vzemimo (na načelni ravni) nov zakon o Sovi. Kaj bodo zdaj rekli ti ljudje? Če je človek pošten in nima ničesar skrivati, zakaj bi se bal ali razburjal, če tajni agenti tajno vstopijo v stanovanje in mu namestijo prisluškovalne naprave ali začasno odvzamejo računalnik, ki ga nato spet skrivaj vrnejo nazaj? Če nimaš ničesar skrivati, te tudi ne moti, da te država tajno nadzoruje, saj ne bodo ničesar našli?
Dovolj zgovoren je tudi odgovor, ki ga je portal Pod črto dobil od informacijskega pooblaščenca, češ da »v tej fazi ne bi dajali komentarjev, vsekakor pa jih bomo, ko bo predlog v uradnem postopku«. Kot da osnutek zakona že sam po sebi ne bi bil dovolj škandalozen.
Bilo je decembra 1840. V Pariz so, skoraj 20 let po njegovi smrti, pripeljali posmrtne ostanke Napoleona. Dan po pogrebni slovesnosti (15. decembra) so v pariško umobolnico sprejeli 14 ljudi, ki so trdili, da so slavni imperatorji. O tem je bilo napisanih več knjig, zadnjo je leta 2014 napisala Laura Murat (The Man Who Thought He Was Napoleon: Toward a Political History of Madness).
Ljudi, ki si domišljajo, da so nekdo drug, so od nekdaj imeli za nore. A od kar se je pojavila teorija spola (gender theory), temu ni več tako. Človek lahko hodi kot moški, izgleda kot moški, ima penis kot moški in govori kot moški, toda če trdi, da je ženska, je ženska. Takega človeka ne odpeljejo v norišnico, ampak ga država celo financira, da stresa neumnosti, češ da je biološka določitev spola nesprejemljiva, ker je družbeni konstrukt. Kar je vsekakor diskriminatorno do tistih ljudi, ki si domišljajo da so Stalini, Cezarji, Napoleoni ali »samo« mačke. Tovrstne osebke namreč še vedno povprašajo po zdravju in jih pošljejo na psihiatrijo. Kar je vsekakor krivično. Če se neka ženska počuti kot moški, se lahko tudi kot mačka ali omara. Logično, a ne? Zato bi morali tudi vse druge »identitete« regulirati kot človekove pravice. En dan si mačka, drugi dan si lahko koza, tretji dan žirafa. Svoboda dojemanja lastne identitete, kakopak, nima meja. Za razliko od biologije, ki natančno določa, kdo je moški in kdo je ženska. Ampak če vi nekoga, ki si domišlja, da je ženska, opozorite, da je pravzaprav moški, je to označeno za sovraštvo do drugačnih ali predsodek. In tvegate, da vas pošljejo v zapor ali umobolnico.
Noriji teorije spola se je leta 2014 pridružilo tudi družbeno omrežje Facebook, ki danes uporabnikom ponuja več kot 70 možnih oblik »spola«. Na začetku so ponudili 51 različnih spolov, nato vsako leto dodajali nove (tukaj so najpogostejši Facebook spoli), v zvezi s spolom so ponudili tudi sorodstvena razmerja. Po novem se lahko označite kot »otrok spolno nevtralnih staršev«.
No, oglejmo si nekatere spole. Večinoma bom ostal kar pri tujkah, ker je v nepregledni množici različnih oblik spola (ki so različice dojemanj samega sebe in mešanica privzetih ali zavrnjenih moških in ženskih lastnosti) nemogoče vse opisati. Zanimivo pri tem je, da poseben spol določa tudi spolna usmerjenost.
AGENDER
Gre za osebo, ki se ne identificira z nobenim spolom. Je spolno nevtralna, karkoli že to pomeni.
ANDROGYNOUS
Običajno gre za moškega, ki se obnaša kot ženska, tako da se ljudje sprašujejo, ali je moški ali ženska. »Večinoma sem se družil z deklicami in se igral z barbikami. V vasi so se sosede rade družile z mano, skupaj smo se igrali in večkrat sem obul njihove čevlje s peto, one pa so me potem lovile,« običajno ljudje androgenega spola opisujejo svoje izkušnje. Velja tudi obratno – da se ženska obnaša kot moški.
BIGENDER
Nekdo, ki se ima za moškega in žensko hkrati.
CROSS-DRESSER
Moški, ki se oblači kot ženska, in ženska, ki se oblači kot moški.
FLUID
Fluidna oseba pravi: »Nisem moški, niti nisem ženska, sem fluidnega spola.« Oseba niti sama ne ve, kaj je. En dan je lahko moški, drugi dan je ženska, nato nekaj dni spet moški. Odvisno od razpoloženja. Fluid nima ničesar opraviti z genitalijami, ki določajo biološki spol, nisi s siceršnjo spolno usmerjenostjo.
GEJ
Homoseksualni moški, ki jo spolno privlačijo moški. Čeprav gre za spolno usmerjenost, se je že razvila posebna oblika spola – gej je gejevskega spola.
LEZBIJKA
Homoseksualna ženska, ki jo spolno privlačijo ženske. Čeprav gre za spolno usmerjenost, se je že razvila posebna oblika spola – lezbijka je lezbičnega spola.
MOŠKI
Normalna oseba, ki ima vse biološke značilnosti moškega in se tako tudi obnaša.
FtM (F2M)
FtM ali Female to Male je kirurška rekonstrukcija organov iz ženske v moškega.
MtF (M2F)
Male to female je kirurška rekonstrukcija organov iz moškega v žensko.
NEITHER
Ne pripada samo enemu spolu. Če gre za žensko, se oseba zaveda, da je ženskega spola, a meni, da je hkrati še enega spola. Katerega, se sprašuje večino svojega življenja.
NONCONFORMING
Oseba (ženska ali moški), ki se ne obnaša v skladu s svojim biološkim spolom.
NON – BINARY
Osebe, ki se ne identificirajo kot ženske ali moški. Mavričarji pravijo, da je identiteta oseb »non-binary« spola »onkraj binarnega spolnega sistema«.
OTHER
Ja, tudi ta spol obstaja. Gre za osebe, ki se ne morejo odločiti, katerega spola so.
PANGENDER
Še ena oblika spola, za katero ni jasno, kaj pravzaprav je. Načeloma »pangenderji« zavračajo delitev na moške in ženske.
QUEER
Večspolna oseba. Ko normalna oseba seksa s »queerom«, pravzaprav ne ve, s kom seksa.
QUESTIONING
Oseba, ki se ves čas sprašuje, ali je moški ali ženska. Do odgovora (običajno) nikoli ne pride.
TRANSFEMININE
Oseba, ki se je rodila kot moški, a se identificira kot ženska, zato zahaja v ženska stranišča. Zanimivo, feministke jih ne sprejemajo v svoj krog.
TRANSMASCULINE
Oseba, ki se je rodila kot ženska, a se identificira kot moški, zato zahaja v moška stranišča.
TWO-SPIRIT
Oseba, ki ima moške in ženske značilnosti, a se nima ne za moškega ne za žensko, ampak za nekaj vmes.
ŽENSKA
Normalna oseba, ki ima vse biološke značilnosti ženske in se tako tudi obnaša.
P.S. Se spomnite lani, ko je Severna Karolina (ZDA) sprejela zakon, ki odreja, da se lahko uporabljajo javna stranišča le v skladu z biološkim spolom? Obamina administracija se je odločila za tožbo, saj naj bi bil zakon diskriminatoren do transeksualcev, Trumpova administracija je zdaj odstopila od tožbe, kar pomeni, da bo zveznim državam prepuščeno, da vsaka po svoje uredi to področje. »To je dobra novica za zasebnost, varnost in dostojanstvo mladih šolarjev po vsej Ameriki,« je dejal Gary McCaleb, višji svetovalec v organizaciji Alliance Defending Freedom, med mavričarji pa je zadeva seveda sprožila val ogorčenja.
Od začetka globalne finančne krize, ki v Sloveniji, če smo iskreni, še traja, so uspeli levičarji prek mainstream medijev javnost, da je za celotno nesrečo, v katero se je zapletlo človeštvo, kriv neoliberalni kapitalizem, ki pa, tako ugotavljajo levičarski intelektualci, izumira. V vsej svoji brutalni obliki je ta thatcherjansko-darwinistična ideologija pustošila tudi po Sloveniji. A ker se poslavlja, ji je treba dati pospešek povsod, kjer lahko.
Eno takih področij je tako imenovano prekarno delo. Gre za tiste ljudi, ki pri nekem delodajalcu niso zaposleni, temveč zanj delajo kot samostojni podjetniki ali po pogodbi. Povedano drugače. Ker delodajalec nima denarja (ker ga z davki duši država), da bi za zaposlenega plačal vse davke in prispevke ter delavcu omogočil tudi dostojno neto plačo, se dogovorita, da bosta sodelovala po pogodbi. Zadovoljen je delodajalec, ker je znižal stroške, zadovoljen je delojemalec, ker sploh lahko delan in dobi celo več, kot če bi bil zaposlen. Toda vmešali so se levičarji, češ tako ne gre. Ti škodljivci bi rajši videli, da bi delavec ostal brez dela in bi bil strošek države, namesto da bi delal, a imel manjšo socialno varnost, kot jo nudi redna zaposlitev.
Zato je Združena levica na pobudo Društva novinarjev Slovenije (DNS) v parlament vložila novelo 19. člena zakona o inšpekciji dela. Po njej inšpektorji ne bodo več izdajali le prepovednih odločb, ampak bodo delodajalcu odredili, da delavca, ki se je znašel v prikritem delovnem razmerju, tudi redno zaposli. To pomeni, da se bo država neposredno vmešala v kadrovsko politiko podjetja, to pomeni, da lastnik podjetja sploh ne bo imel več možnosti, da delavca odpusti, ampak ga bo moral v treh dneh zaposliti. To je podobna norost kot predlog sindikatov, da bi morali biti delavci obvezno in zakonsko udeleženi pri dobičku (tudi zasebnega) podjetja, ali norih bab, združenih v neko feministično gibanje, da mora biti v vodstvu podjetja toliko in toliko žensk, drugače podjetje ne sme poslovati.
Predlog Združene levice je nevaren za trg dela, saj ga utegne narediti še bolj rigidnega, kot je. Toda povsem upravičeno se lahko bojimo, da bo v državnem zboru dobil dovolj podpore. Tam namreč desnice (v ekonomskem smislu) skorajda ni več. Tisto, kar je od nje ostalo, običajno podpre take in drugačne populistične predloge levičarjev. Samo spomnimo se, kako je vseh 75 poslancev v državnem zboru, kolikor jih je jeseni glasovalo, je podprlo sindikalni predlog, da so iz definicije minimalne plače izvzeti dodatki za neugoden delovni čas, torej za delo ponoči, ob vikendih in praznikih. In še kaj bi se lahko našlo. Vse gre v smeri tistega, kar je levičarski apologet Bogomir Kovač že lani zapisal v Mladini o »javni odgovornosti za zasebni interes«, češ da je Smithova nevidna roka trga skrita roka tatov in da je vidna roka države pot do ekonomske demokracije. Ne gre več samo zato, da bi država odločala, kaj lahko kupite in po kakšni ceni, kaj lahko jeste in kaj pijete, kateri avtomobil lahko vozite, kje lahko živite, kakšne barve mora biti streha ute za kokoši, ampak tudi zato, koga naj zasebnik zaposli in koga ne ter na kakšen način.
Zanimivo pa je nekaj. Ker je precej nerodno, da DNS sodeluje z radikalno levico, so očitno zato v Delu to podrobnost izpustili. Namreč, da je Meščeva Združena levica zakon vložila na pobudo levičarske novinarske organizacije. Zakaj niso rajši sami zbrali 5.000 podpisov za vložitev zakona? Ampak pustimo ob strani te »malenkosti« in »nerodnosti«.
Ko takole prebiram modrosti sindikatov in kaviar levičarjev, kjer ima Združena levica še posebno vlogo, se nikakor ne morem načuditi, da vsak dan izvem kaj novega, kaj takega, kar mi kot zagovorniku hudobnega darvinistično-thatcherjanskega neoliberalizma nikoli ne bi padlo na pamet. Njihove razlage makroekonomskih kazalcev ali fiskalne politike me vedno naučijo nekaj novega, odprejo mi nek nov, vzporeden svet, ki se ga skoraj nisem zavedal, ali perspektivo, ki sem jo dojemal na nek drug način. Skratka, ko jih tako poslušam, me včasih kar prime, da bi z gnusom zavrgel svoja kapitalistična, imperialistična in nazadnjaška stališča, ki gredo v smeri individualizma in svobode. Kako vendar ne spregledam, da je kolektivizem prava pot, da socialisti odpirajo oči delavskemu razredu, ki se vse bolj upirajo sprevrženi buržoaziji, lastnikom kapitala. Kdo bi se lahko uprl rajskemu vrtu, kjer je vse naše, kjer za bankomat ne potrebuješ PIN kode, kjer se ničesar ne dela, kjer počivaš lahko toliko časa, kot hočeš, kjer ti niti misliti in razmišljati ni treba.
Ampak ker še nismo tam, ker še nismo v čudežni deželi, nismo niti na polovici poti, se je treba vsak dan znova boriti proti kapitalizmu. »Kapitalizem ne more imeti človeškega obraza,« je naslovna fotografija na Facebook profilu Združene levice, teksti, pravi biseri vam pravim, imajo izbran besednjak. In ker sem radoveden, sem in tja pokukam k njim. Naslov, ki me je tokrat pritegnil (https://www.facebook.com/zdruzenalevica?fref=ts), se glasi: »Presežimo kapitalizem, redefinirajmo minimalno plačo!« Seveda gre za podporo redefiniranju pojma minimalne plače, kar zahtevajo sindikati in sem o tem že pisal tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/31/sindikalisticna-obsedenost-z-minimalno-placo/. Vendar bi šli »združeni levičarji« še korak dlje. Menijo sicer, da je predlog sindikatov dober, vendar ne dovolj, saj bi morali iz minimalne plače izvzeti prav vse dodatke tako, da bi res lahko govorili o čisti minimalni plači. Vendar se, bojeviti kot so, ne smejo ustaviti na tej točki in se zadovoljiti z drobtinicami, ki jih kapitalisti – ki jim gre izključno zato, da izkoriščajo delavce – mečejo z mize. Takole so zapisali: »Za resnično pošteno plačilo po delu moramo kot družba preseči odnose mezdnega izkoriščanja v gospodarstvu. Da pa bi to dosegli je potrebno zavreči kapitalistični trg in vzpostaviti demokratično koordinirano gospodarstvo, ki bo proizvajalo za potrebe delovnih ljudi, ne pa za profite peščice kapitalistov in menedžerjev. Potrebno je, skratka, preseči kapitalizem – z demokratičnim socializmom.« Besednjak vas najbrž spomni na nek drug čas, kako pa vse to deluje v Venezueli, najbolj socialistični državi na svetu, si lahko preberete tukaj (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/10/plenice-miha-kordis-in-venezuela/), nove napovedane ukrepe Mandure, da bi postali še bolj socialistični, tukaj (http://www.reporter.si/svet/manduro-bo-povsem-nacionaliziral-preskrbo-s-hrano/52161), kaj se dogaja v Angliji, kjer je pred tremi desetletji strašila kapitalistična princesa zla, se pravi Margaret Thatcher, pa tukaj (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/06/novi-zrtvi-zlobne-neoliberalne-ideologije/).
Skratka, vse je treba narediti, da se na poti v boljši socialistični jutri delavcem vsaj malo olajša življenje, in sicer z minimalno plačo. Seveda levičarji pri tem zamolčijo, da so minimalno plačo izumili rasisti, da bi demografsko manjšino pahnili v še večjo bedo (http://www.forbes.com/sites/carriesheffield/2014/04/29/on-the-historically-racist-motivations-behind-minimum-wage/). Torej instrument minimalne plače je instrument rasistov. Poglejmo. Leta 1925 so v Britanski Kolumbiji v Kanadi sprejeli zakon o minimalni plači. Zakaj? Da izrinejo in se znebijo poceni japonskih delavcev v industriji. Podobno so minimalno plačo sprejeli v Avstraliji. Zakaj? Da zaščitijo standard avstralskih belcev in se znebijo kitajskih delavcev, ki so bili pripravljeni delati za manj denarja. Enako je bilo v obdobju apartheida v Južni Afriki. Zakaj? Da so na delovnih mestih ločili bele in temnopolte delavce. Podobno je bilo v ZDA.
In naprej. Vrli slovenski socialisti imajo veliko povedati čez velike korporacije, predvsem trgovske, kjer je delavec ponižan in izkoriščan do onemoglosti, hkrati pa potrošniku onemogočajo svobodno izbiro. Marcel Štefančič jr., voditelj Studia city na nacionalni televiziji in avtor knjige »Kdor prej umre, bo dlje mrtev«, ki je pravzaprav kritika neoliberalizma, se je pred meseci v intervjuju za Nedeljski dnevnik takole spraševal: »Kakšne možnosti pa imaš, ko se na istem trgu znajdeš z multinacionalko a la Walmart? Nikakršnih. In kakšno svobodo imaš? Nikakršne.« Ampak, ne boste verjeli, pred desetimi leti je bil prav Walmart, največji zasebni delodajalec v ZDA, tisti, ki je najbolj glasno podprl minimalno plačo. In se tako znebil konkurence. Kot velika trgovska veriga z velikim kapitalskim zaledjem je finančno zmogla dvig, manjši konkurenti na trgu pa ne. Povedano drugače. Neoliberalec je poslušal sočutnega levičarja, ga ubogal, sprejel njegov predlog, ko pa se je izkazalo, da se je brezposelnost povečala in da je mogočni Walmart pometel s konkurenco, je bil spet kriv – neoliberalizem. To je tudi način delovanja kaviar levičarjev, o minimalni plači in njenih škodljivih učinkih pa sem pisal že toliko, da na tem mestu ne bi več ponavljal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/03/levicarske-blodnje-o-minimalni-placi/).