Razkritje portala Pod črto bi moralo zelo skrbeti vse, ki jim je mar za človekove pravice

Značke

Anže Voh Boštic, Dejan Ornig, Facebook, Pod črto, policija, SDV, Sova, svoboda, zakonodaja, človekove pravice

Razkritje Anžeta Voha Boštica, ustanovitelja in odgovornega urednika portala Pod črto, da vlada pripravlja nov zakon o Sovi, ki bo varnostno-obveščevalni službi razširil pooblastila tako, da »bi agenti Sove v Sloveniji pri slovenskih državljanih lahko izvajali tudi tajne hišne preiskave, v domove nameščali snemalno opremo, vdirali v računalnike posameznikov in za pridobitev telefonskih številk uporabljali lovilce IMSI«, sploh ni toliko razburilo slovenske javnosti, kot bi človek pričakoval. Kar je grozljivo. Ljudje so očitno že tako navajeni, da država vedno in povsod posega v njihovo življenje, da jih ob takih informacijah niti ne zmrazi več. Eden od razlogov je najbrž spreminjanje pojmovanja človekove svobode oziroma človekovih pravic.

Že primer Dejana Orniga, ki je bil med letoma 2012 in 2015 policijski informator ter je po naročilu policije vdrl v več kot 300 naslovov elektronske pošte in profilov uporabnikov Facebooka, je pokazal, kako grobo se teptajo človekove pravice, saj je bilo ugotovljeno oziroma obstaja resen sum, da policija pri svojem delu uporablja tajne predpise. Sova in policija sta sicer dve različni službi, a taka pooblastila, kot jih bo z zakonom zdaj dobila Sova, niti policija nima, saj ne sme izvajati tajnih hišnih preiskav, kot bodo to lahko počeli agenti Sove.

Že prisluškovanje s tehničnimi napravami je velik poseg v zasebnost in integriteto posameznika, tajen vstop v njegovo stanovanje, iz katerega bodo lahko po potrebi skrivoma vzeli predmet in ga nato vrnili (na primer računalnik), pa tudi posega na področje človekove pravice do zasebne lastnine oziroma nedotakljivosti stanovanja. Najhuje je, da bodo vse to počeli tajno, ne da bi po preiskavi posameznika tudi obvestili, da so na skrivaj stikali po njegovem stanovanju – od spalnice prek kopalnice do kuhinje. Gre za velika pooblastila Sove pri izvrševanju tega ukrepa, s tem pa tudi na možnost zlorab, saj je očitno, da ni predviden učinkovit nadzor nad izvajanjem ukrepov. Sprejem takega zakona v državi, kot je Slovenija, ki ima zelo kratko demokratično tradicijo in so ostanki preteklosti – ko je v človekovo zasebnost posegala SDV kot tajna politična policija – še močno zasidrani v človekovi podzavesti, demokratične sile pa so daleč od tega, da bi prevladale nad družbo, je zato zelo vprašljiv. In ker bo vse tajno, nabor možnosti, kdaj ukrep uporabiti, pa zelo nedoločen, bo državljanom onemogočeno predvideti situacije, v katerih bo nove ukrepe, ki posegajo v človekove pravice, mogoče uporabiti. S tem bo tudi onemogočen učinkovit (pravni) nadzor civilne družbe in pristojnih institucij, kar pomeni, da ne bo učinkovitih (pravnih) sredstev zoper zlorabe. Zato je zakon že zdaj, sodeč po tistem, kar je objavil Voh Boštic, neustaven in nevaren za človekove pravice.

Še policija lahko proti volji stanovalca vstopi v njegovo stanovanje le, če ima odredbo sodišča, ki pa preiskovalcem ne dovoljuje vstopa, ne da bi lastnik ali stanovalec za to vedela. Ampak, saj veste, kako je v Sloveniji. Dokler ne zadeva mene, se me vse skupaj ne tiče. Ob tem je zelo simptomatično, da so ostali tiho tisti, ki so ob zadnjih tožbah za odvzem premoženja posameznikom in dokazovanja po obrnjenem dokaznem bremenu zagovarjali tezo, če je nekdo pošten in nima ničesar skrivati, potem bo z lahkoto dokazal, da njegovo premoženje ni nezakonitega izvora. Zdaj pa vzemimo (na načelni ravni) nov zakon o Sovi. Kaj bodo zdaj rekli ti ljudje? Če je človek pošten in nima ničesar skrivati, zakaj bi se bal ali razburjal, če tajni agenti tajno vstopijo v stanovanje in mu namestijo prisluškovalne naprave ali začasno odvzamejo računalnik, ki ga nato spet skrivaj vrnejo nazaj? Če nimaš ničesar skrivati, te tudi ne moti, da te država tajno nadzoruje, saj ne bodo ničesar našli?

Dovolj zgovoren je tudi odgovor, ki ga je portal Pod črto dobil od informacijskega pooblaščenca, češ da »v tej fazi ne bi dajali komentarjev, vsekakor pa jih bomo, ko bo predlog v uradnem postopku«. Kot da osnutek zakona že sam po sebi ne bi bil dovolj škandalozen.

Katerega spola ste pa vi? Facebook vam ponuja prek 70 možnosti!

Značke

Facebook, gender theory, Laura Murat, Napoleon, teorija spola

Bilo je decembra 1840. V Pariz so, skoraj 20 let po njegovi smrti, pripeljali posmrtne ostanke Napoleona. Dan po pogrebni slovesnosti (15. decembra) so v pariško umobolnico sprejeli 14 ljudi, ki so trdili, da so slavni imperatorji. O tem je bilo napisanih več knjig, zadnjo je leta 2014 napisala Laura Murat (The Man Who Thought He Was Napoleon: Toward a Political History of Madness).

Ljudi, ki si domišljajo, da so nekdo drug, so od nekdaj imeli za nore. A od kar se je pojavila teorija spola (gender theory), temu ni več tako. Človek lahko hodi kot moški, izgleda kot moški, ima penis kot moški in govori kot moški, toda če trdi, da je ženska, je ženska. Takega človeka ne odpeljejo v norišnico, ampak ga država celo financira, da stresa neumnosti, češ da je biološka določitev spola nesprejemljiva, ker je družbeni konstrukt. Kar je vsekakor diskriminatorno do tistih ljudi, ki si domišljajo da so Stalini, Cezarji, Napoleoni ali »samo« mačke. Tovrstne osebke namreč še vedno povprašajo po zdravju in jih pošljejo na psihiatrijo. Kar je vsekakor krivično. Če se neka ženska počuti kot moški, se lahko tudi kot mačka ali omara. Logično, a ne? Zato bi morali tudi vse druge »identitete« regulirati kot človekove pravice. En dan si mačka, drugi dan si lahko koza, tretji dan žirafa. Svoboda dojemanja lastne identitete, kakopak, nima meja. Za razliko od biologije, ki natančno določa, kdo je moški in kdo je ženska. Ampak če vi nekoga, ki si domišlja, da je ženska, opozorite, da je pravzaprav moški, je to označeno za sovraštvo do drugačnih ali predsodek. In tvegate, da vas pošljejo v zapor ali umobolnico.

Noriji teorije spola se je leta 2014 pridružilo tudi družbeno omrežje Facebook, ki danes uporabnikom ponuja več kot 70 možnih oblik »spola«. Na začetku so ponudili 51 različnih spolov, nato vsako leto dodajali nove (tukaj so najpogostejši Facebook spoli), v zvezi s spolom so ponudili tudi sorodstvena razmerja. Po novem se lahko označite kot »otrok spolno nevtralnih staršev«.

No, oglejmo si nekatere spole. Večinoma bom ostal kar pri tujkah, ker je v nepregledni množici različnih oblik spola (ki so različice dojemanj samega sebe in mešanica privzetih ali zavrnjenih moških in ženskih lastnosti) nemogoče vse opisati. Zanimivo pri tem je, da poseben spol določa tudi spolna usmerjenost.

AGENDER

Gre za osebo, ki se ne identificira z nobenim spolom. Je spolno nevtralna, karkoli že to pomeni.

ANDROGYNOUS

Običajno gre za moškega, ki se obnaša kot ženska, tako da se ljudje sprašujejo, ali je moški ali ženska. »Večinoma sem se družil z deklicami in se igral z barbikami. V vasi so se sosede rade družile z mano, skupaj smo se igrali in večkrat sem obul njihove čevlje s peto, one pa so me potem lovile,« običajno ljudje androgenega spola opisujejo svoje izkušnje. Velja tudi obratno – da se ženska obnaša kot moški.

BIGENDER

Nekdo, ki se ima za moškega in žensko hkrati.

CROSS-DRESSER

Moški, ki se oblači kot ženska, in ženska, ki se oblači kot moški.

FLUID

Fluidna oseba pravi: »Nisem moški, niti nisem ženska, sem fluidnega spola.« Oseba niti sama ne ve, kaj je. En dan je lahko moški, drugi dan je ženska, nato nekaj dni spet moški. Odvisno od razpoloženja. Fluid nima ničesar opraviti z genitalijami, ki določajo biološki spol, nisi s siceršnjo spolno usmerjenostjo.

GEJ

Homoseksualni moški, ki jo spolno privlačijo moški. Čeprav gre za spolno usmerjenost, se je že razvila posebna oblika spola – gej je gejevskega spola.

LEZBIJKA

Homoseksualna ženska, ki jo spolno privlačijo ženske. Čeprav gre za spolno usmerjenost, se je že razvila posebna oblika spola – lezbijka je lezbičnega spola.

MOŠKI

Normalna oseba, ki ima vse biološke značilnosti moškega in se tako tudi obnaša.

FtM (F2M)

FtM ali Female to Male je kirurška rekonstrukcija organov iz ženske v moškega.

MtF (M2F)

Male to female je kirurška rekonstrukcija organov iz moškega v žensko.

NEITHER

Ne pripada samo enemu spolu. Če gre za žensko, se oseba zaveda, da je ženskega spola, a meni, da je hkrati še enega spola. Katerega, se sprašuje večino svojega življenja.

NONCONFORMING

Oseba (ženska ali moški), ki se ne obnaša v skladu s svojim biološkim spolom.

NON – BINARY

Osebe, ki se ne identificirajo kot ženske ali moški. Mavričarji pravijo, da je identiteta oseb »non-binary« spola »onkraj binarnega spolnega sistema«.

OTHER

Ja, tudi ta spol obstaja. Gre za osebe, ki se ne morejo odločiti, katerega spola so.

PANGENDER

Še ena oblika spola, za katero ni jasno, kaj pravzaprav je. Načeloma »pangenderji« zavračajo delitev na moške in ženske.

QUEER

Večspolna oseba. Ko normalna oseba seksa s »queerom«, pravzaprav ne ve, s kom seksa.

QUESTIONING

Oseba, ki se ves čas sprašuje, ali je moški ali ženska. Do odgovora (običajno) nikoli ne pride.

TRANSFEMININE

Oseba, ki se je rodila kot moški, a se identificira kot ženska, zato zahaja v ženska stranišča. Zanimivo, feministke jih ne sprejemajo v svoj krog.

TRANSMASCULINE

Oseba, ki se je rodila kot ženska, a se identificira kot moški, zato zahaja v moška stranišča.

TWO-SPIRIT

Oseba, ki ima moške in ženske značilnosti, a se nima ne za moškega ne za žensko, ampak za nekaj vmes.

ŽENSKA

Normalna oseba, ki ima vse biološke značilnosti ženske in se tako tudi obnaša.

P.S. Se spomnite lani, ko je Severna Karolina (ZDA) sprejela zakon, ki odreja, da se lahko uporabljajo javna stranišča le v skladu z biološkim spolom? Obamina administracija se je odločila za tožbo, saj naj bi bil zakon diskriminatoren do transeksualcev, Trumpova administracija je zdaj odstopila od tožbe, kar pomeni, da bo zveznim državam prepuščeno, da vsaka po svoje uredi to področje. »To je dobra novica za zasebnost, varnost in dostojanstvo mladih šolarjev po vsej Ameriki,« je dejal Gary McCaleb, višji svetovalec v organizaciji Alliance Defending Freedom, med mavričarji pa je zadeva seveda sprožila val ogorčenja.

Luka Mesec bi z levičarsko novinarsko organizacijo (DNS) radikalno posegel na trg dela

Značke

Bogomir Kovač, davki, Delo, desnica, Društvo novinarjev Slovenije, Državni zbor, Facebook, levičarji, Luka Mesec, Mladina, trg dela, Združena levica

Od začetka globalne finančne krize, ki v Sloveniji, če smo iskreni, še traja, so uspeli levičarji prek mainstream medijev javnost, da je za celotno nesrečo, v katero se je zapletlo človeštvo, kriv neoliberalni kapitalizem, ki pa, tako ugotavljajo levičarski intelektualci, izumira. V vsej svoji brutalni obliki je ta thatcherjansko-darwinistična ideologija pustošila tudi po Sloveniji. A ker se poslavlja, ji je treba dati pospešek povsod, kjer lahko.

Eno takih področij je tako imenovano prekarno delo. Gre za tiste ljudi, ki pri nekem delodajalcu niso zaposleni, temveč zanj delajo kot samostojni podjetniki ali po pogodbi. Povedano drugače. Ker delodajalec nima denarja (ker ga z davki duši država), da bi za zaposlenega plačal vse davke in prispevke ter delavcu omogočil tudi dostojno neto plačo, se dogovorita, da bosta sodelovala po pogodbi. Zadovoljen je delodajalec, ker je znižal stroške, zadovoljen je delojemalec, ker sploh lahko delan in dobi celo več, kot če bi bil zaposlen. Toda vmešali so se levičarji, češ tako ne gre. Ti škodljivci bi rajši videli, da bi delavec ostal brez dela in bi bil strošek države, namesto da bi delal, a imel manjšo socialno varnost, kot jo nudi redna zaposlitev.

Zato je Združena levica na pobudo Društva novinarjev Slovenije (DNS) v parlament vložila novelo 19. člena zakona o inšpekciji dela. Po njej inšpektorji ne bodo več izdajali le prepovednih odločb, ampak bodo delodajalcu odredili, da delavca, ki se je znašel v prikritem delovnem razmerju, tudi redno zaposli. To pomeni, da se bo država neposredno vmešala v kadrovsko politiko podjetja, to pomeni, da lastnik podjetja sploh ne bo imel več možnosti, da delavca odpusti, ampak ga bo moral v treh dneh zaposliti. To je podobna norost kot predlog sindikatov, da bi morali biti delavci obvezno in zakonsko udeleženi pri dobičku (tudi zasebnega) podjetja, ali norih bab, združenih v neko feministično gibanje, da mora biti v vodstvu podjetja toliko in toliko žensk, drugače podjetje ne sme poslovati.

Predlog Združene levice je nevaren za trg dela, saj ga utegne narediti še bolj rigidnega, kot je. Toda povsem upravičeno se lahko bojimo, da bo v državnem zboru dobil dovolj podpore. Tam namreč desnice (v ekonomskem smislu) skorajda ni več. Tisto, kar je od nje ostalo, običajno podpre take in drugačne populistične predloge levičarjev. Samo spomnimo se, kako je vseh 75 poslancev v državnem zboru, kolikor jih je jeseni glasovalo, je podprlo sindikalni predlog, da so iz definicije minimalne plače izvzeti dodatki za neugoden delovni čas, torej za delo ponoči, ob vikendih in praznikih. In še kaj bi se lahko našlo. Vse gre v smeri tistega, kar je levičarski apologet Bogomir Kovač že lani zapisal v Mladini o »javni odgovornosti za zasebni interes«, češ da je Smithova nevidna roka trga skrita roka tatov in da je vidna roka države pot do ekonomske demokracije. Ne gre več samo zato, da bi država odločala, kaj lahko kupite in po kakšni ceni, kaj lahko jeste in kaj pijete, kateri avtomobil lahko vozite, kje lahko živite, kakšne barve mora biti streha ute za kokoši, ampak tudi zato, koga naj zasebnik zaposli in koga ne ter na kakšen način.

Zanimivo pa je nekaj. Ker je precej nerodno, da DNS sodeluje z radikalno levico, so očitno zato v Delu to podrobnost izpustili. Namreč, da je Meščeva Združena levica zakon vložila na pobudo levičarske novinarske organizacije. Zakaj niso rajši sami zbrali 5.000 podpisov za vložitev zakona? Ampak pustimo ob strani te »malenkosti« in »nerodnosti«.

Kako Združena levica predlaga rasistične ukrepe

Značke

Facebook, levičarji, Marcel Štefančič jr., Margaret Thatcher, minimalna, neoliberalizem, rasizem, socializem, Walmart, ZDA, Združena levica

Ko takole prebiram modrosti sindikatov in kaviar levičarjev, kjer ima Združena levica še posebno vlogo, se nikakor ne morem načuditi, da vsak dan izvem kaj novega, kaj takega, kar mi kot zagovorniku hudobnega darvinistično-thatcherjanskega neoliberalizma nikoli ne bi padlo na pamet. Njihove razlage makroekonomskih kazalcev ali fiskalne politike me vedno naučijo nekaj novega, odprejo mi nek nov, vzporeden svet, ki se ga skoraj nisem zavedal, ali perspektivo, ki sem jo dojemal na nek drug način. Skratka, ko jih tako poslušam, me včasih kar prime, da bi z gnusom zavrgel svoja kapitalistična, imperialistična in nazadnjaška stališča, ki gredo v smeri individualizma in svobode. Kako vendar ne spregledam, da je kolektivizem prava pot, da socialisti odpirajo oči delavskemu razredu, ki se vse bolj upirajo sprevrženi buržoaziji, lastnikom kapitala. Kdo bi se lahko uprl rajskemu vrtu, kjer je vse naše, kjer za bankomat ne potrebuješ PIN kode, kjer se ničesar ne dela, kjer počivaš lahko toliko časa, kot hočeš, kjer ti niti misliti in razmišljati ni treba.

Ampak ker še nismo tam, ker še nismo v čudežni deželi, nismo niti na polovici poti, se je treba vsak dan znova boriti proti kapitalizmu. »Kapitalizem ne more imeti človeškega obraza,« je naslovna fotografija na Facebook profilu Združene levice, teksti, pravi biseri vam pravim, imajo izbran besednjak. In ker sem radoveden, sem in tja pokukam k njim. Naslov, ki me je tokrat pritegnil (https://www.facebook.com/zdruzenalevica?fref=ts), se glasi: »Presežimo kapitalizem, redefinirajmo minimalno plačo!« Seveda gre za podporo redefiniranju pojma minimalne plače, kar zahtevajo sindikati in sem o tem že pisal tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/31/sindikalisticna-obsedenost-z-minimalno-placo/. Vendar bi šli »združeni levičarji« še korak dlje. Menijo sicer, da je predlog sindikatov dober, vendar ne dovolj, saj bi morali iz minimalne plače izvzeti prav vse dodatke tako, da bi res lahko govorili o čisti minimalni plači. Vendar se, bojeviti kot so, ne smejo ustaviti na tej točki in se zadovoljiti z drobtinicami, ki jih kapitalisti – ki jim gre izključno zato, da izkoriščajo delavce – mečejo z mize. Takole so zapisali: »Za resnično pošteno plačilo po delu moramo kot družba preseči odnose mezdnega izkoriščanja v gospodarstvu. Da pa bi to dosegli je potrebno zavreči kapitalistični trg in vzpostaviti demokratično koordinirano gospodarstvo, ki bo proizvajalo za potrebe delovnih ljudi, ne pa za profite peščice kapitalistov in menedžerjev. Potrebno je, skratka, preseči kapitalizem – z demokratičnim socializmom.« Besednjak vas najbrž spomni na nek drug čas, kako pa vse to deluje v Venezueli, najbolj socialistični državi na svetu, si lahko preberete tukaj (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/03/10/plenice-miha-kordis-in-venezuela/), nove napovedane ukrepe Mandure, da bi postali še bolj socialistični, tukaj (http://www.reporter.si/svet/manduro-bo-povsem-nacionaliziral-preskrbo-s-hrano/52161), kaj se dogaja v Angliji, kjer je pred tremi desetletji strašila kapitalistična princesa zla, se pravi Margaret Thatcher, pa tukaj (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/06/novi-zrtvi-zlobne-neoliberalne-ideologije/).

Skratka, vse je treba narediti, da se na poti v boljši socialistični jutri delavcem vsaj malo olajša življenje, in sicer z minimalno plačo. Seveda levičarji pri tem zamolčijo, da so minimalno plačo izumili rasisti, da bi demografsko manjšino pahnili v še večjo bedo (http://www.forbes.com/sites/carriesheffield/2014/04/29/on-the-historically-racist-motivations-behind-minimum-wage/). Torej instrument minimalne plače je instrument rasistov. Poglejmo. Leta 1925 so v Britanski Kolumbiji v Kanadi sprejeli zakon o minimalni plači. Zakaj? Da izrinejo in se znebijo poceni japonskih delavcev v industriji. Podobno so minimalno plačo sprejeli v Avstraliji. Zakaj? Da zaščitijo standard avstralskih belcev in se znebijo kitajskih delavcev, ki so bili pripravljeni delati za manj denarja. Enako je bilo v obdobju apartheida v Južni Afriki. Zakaj? Da so na delovnih mestih ločili bele in temnopolte delavce. Podobno je bilo v ZDA.

In naprej. Vrli slovenski socialisti imajo veliko povedati čez velike korporacije, predvsem trgovske, kjer je delavec ponižan in izkoriščan do onemoglosti, hkrati pa potrošniku onemogočajo svobodno izbiro. Marcel Štefančič jr., voditelj Studia city na nacionalni televiziji in avtor knjige »Kdor prej umre, bo dlje mrtev«, ki je pravzaprav kritika neoliberalizma, se je pred meseci v intervjuju za Nedeljski dnevnik takole spraševal: »Kakšne možnosti pa imaš, ko se na istem trgu znajdeš z multinacionalko a la Walmart? Nikakršnih. In kakšno svobodo imaš? Nikakršne.« Ampak, ne boste verjeli, pred desetimi leti je bil prav Walmart, največji zasebni delodajalec v ZDA, tisti, ki je najbolj glasno podprl minimalno plačo. In se tako znebil konkurence. Kot velika trgovska veriga z velikim kapitalskim zaledjem je finančno zmogla dvig, manjši konkurenti na trgu pa ne. Povedano drugače. Neoliberalec je poslušal sočutnega levičarja, ga ubogal, sprejel njegov predlog, ko pa se je izkazalo, da se je brezposelnost povečala in da je mogočni Walmart pometel s konkurenco, je bil spet kriv – neoliberalizem. To je tudi način delovanja kaviar levičarjev, o minimalni plači in njenih škodljivih učinkih pa sem pisal že toliko, da na tem mestu ne bi več ponavljal (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/03/levicarske-blodnje-o-minimalni-placi/).