Sodni proces v zadevi Škorčeva glosa na prvi stopnji končan: moja zaključna beseda v bran svobode govora

Značke

133. člen Kanzenskega zakonika SFRJ, Aleksander Škorc, Andraž Teršek, BabylonBee, Boris Vezjak, Branimir Štrukelj, Bruselj, CNN, demokracija, ECRI, EU, Evropska komisija, Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope, Evropska unija, Facebook, glosa, ilegalne migracije, IUS INFO, konservatizem, Matjaž Šiška, Metod Berlec, migracije, Nova desnica, Okrajno sodišče v Ljubljani, Radovan Cerjak, rasno sovraštvo, razpihovanje sovraštva, revija Demokracija, RTV Slovenija, satira, Saul Alinsky, SDS, sovražni govor, svoboda, svoboda govora, Tjaša Prošek, Tom Sunić, tožilstvo, Ursula von der Leyen, verbalni delikt, Zoran Janković

Na Okrajnem sodišču v Ljubljani se je danes zaključila obravnava v zadevi Škorčeva glosa. Z nekdanjim zunanjim sodelavcem Demokracije Aleksandrom Škorcem sva bila obsojena na pogojno kazen: Škorc je dobil pet mesecev zapora oziroma dve leti pogojno, jaz pol leta zapora oziroma dve leti pogojno. Že to, da sem jaz dobil večjo kazen kot avtor zapisa, kaže, da je bil sam proces zaradi satiričnega zapisa politično in ideološko motiviran. Glavni tarči pogroma sta bili revija Demokracija in stranka SDS (solastnica revije), ki imata jasen odklonilen odnos do ilegalnih migracij.

Tukaj je moja zaključna beseda (sklepni zagovor).

»Spoštovani gospod sodnik, tožilstvo, moj odvetnik gospod Cerjak, gospod Škorc,

sredi decembra 2020, na vrhuncu medijskega pogroma zoper revijo Demokracija, gospoda Škorca in mene, sem napisal komentar. »Hvaležen Bogu za to, kar se je zgodilo,« je bil naslov. Zapisal sem, da sem hvaležen Bogu, da sem videl in doživel to, kar živemu človeku ne bi verjel, da je sploh mogoče. Potem so prišle ovadbe. Potem je policija potrkala na moja domača vrata. Potem je prišla obtožnica. Potem se je začelo sojenje, ki se danes končuje.

Rad bi izrazil začudenje nad dvema zadevama. Prva je, da je vse skupaj sploh prišlo tako daleč. Iskreno sem mislil, da naju tožilstvo ne bo preganjalo. Ampak tak manjši pogrom sem že doživel. Gospod Branimir Štrukelj me je civilno tožil, ker sem v nekem komentarju zapisal, da bi sindikaliste kar popipsal. Seveda je bila to metafora, nikakor ni bilo mišljeno, da bi vzel zares ogromno pločevinko pipsa in šel nad gospoda Štruklja. Tudi gospod Škorc se je igral z besedami, kar je za rubriko, za katero je pisal, nuja (ni pa seveda pravilo). In že takrat je bilo jasno, da gre za gloso, ki je bila kot taka tudi jasno označena. Ampak ostalo je tako, kot se je začelo. Kot se spomnim, je bil Škorčev zapis najprej objavljen na družbenem omrežju Twitter. In če se prav spomnim, ga je objavil eden od zaposlenih na RTV Slovenija. Določeni deli so bili podčrtani z rdečo, ta objava se je potem širila z bliskovito naglico. Seveda ni nihče napisal, v kateri rubriki revije je bilo to objavljeno. To me je spomnilo na primer čez lužo, ko je neka spletna stran objavila, da voditelji CNN na namesto teleprompterja uporabljajo boben iz pralnega stroja. Kar je sledilo, je bilo komično. Cela vrsta spletnih strani, ki se ukvarjajo s preverjanjem dejstev, je informacijo označila za napačno. Oglasil se je celo Facebook, ki je spletni strani zagrozil z blokado. Kasneje so se opravičili, češ da bi morali vedeti, da je informacijo objavila satirična spletna stran BabylonBee. V mojem primeru se je zgodilo naslednje: še preden sem utegnil pojasniti, da je to glosa, da je to peti del neke celote, je bila kepa gonje že na pol brega, velika toliko, da se je ni dalo več ustaviti. To je bil pogrom kot iz učbenika Saula Alinskega.

Druga zadeva, ki me čudi, je odnos medijev do zadeve. Glede na to, koliko se je o tem pisalo, je skrajno nenavadno, da sojenje nobenega ne zanima. Niti na eni obravnavi ni bilo medija, pa toliko so imeli takrat za povedati, dobesedno v živo so se javljali. Nimam druge razlage kot te, da je bila revija Demokracija orodje političnega boja proti desnosredinski opciji, ki je takrat vodila vlado. Še posebej, ker je SDS solastnica medija. In to se je ves čas ponavljalo. Tudi predlagane priče tožilstva, ki so vložile ovadbe, so bile po mojem vedenju bodisi aktivno vključene v protivladne proteste bodisi so proteste javno podpirale. Ene od teh ni bilo, ker smo se strinjali, da ni nujno da zaslišimo vse. Govorim o ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću, ki je nekoč že tožil satirika – karikaturista Mikija Mustra.

Res si nikoli nisem mislil, da bom v samostojni Sloveniji, ki je vsaj na deklarativni ravni svobodna in demokratična država, ki priznava temeljne človekove pravice in svoboščine, med katerimi je svoboda govora na prvem mestu, doživel, da oblast oziroma država preganja ljudi zaradi zapisanih mnenj in stališč, še posebej, če gre za gloso, mestoma zabavno, mestoma cinično in do dogajanj v družbi kritično novinarsko zvrst, ki ima posebno obliko in metodo izražanja. Ne samo to. Inkriminirana glosa gospoda Škorca je bila objavljena na straneh v reviji, ki so temu namenjene in je bila jasno označena kot glosa. Kot tako so jo prepoznali naši bralci, kot tako so jo navajeni brati, kar potrjujejo tudi rezultati raziskave zadovoljstva med bralci revije Demokracija.

Na kratko o Škorčevi glosi. Če preberete Presežke, boste videli, da se loteva aktualnih odprtih vprašanj. In glosa je odziv na neukrepanje takratne vlade glede ilegalnih migracij: če vlada to ne more urediti, bo pač Bog, ki bo obračunal z vsemi slabimi ljudmi. In gospod Škorc je to napisal v jeziki in stilu, ki je zanj značilen. Kot takega ga naši redni bralci poznajo, za razliko od prič tožilstva, ki vsi po vrsti niso redni bralci. Jaz povsem verjamem, da je zapis koga zmotil, mogoče se mu je zdel neokusen, ampak ljudje različno razmišljamo, imamo različna mnenja in stališča, ljudje različne stvari različno dojemamo. In to je za družbo dobro. Predstavljate si družbo, kjer bi vsi ljudje o isti stvari enako razmišljali in jo dojemali. Kako bi imenovali to družbo ali državo? Jaz ne bi želel živeti v taki družbi, te uniformnosti bi me bilo resnično strah. To, da je Škorčeva glosa koga šokirala, vznemirila, mogoče celo užalila, to je v samem središču ustavnopravnega varstva svobode govora. O tem pogosto piše na IUS INFO, denimo, ustavni pravnik dr. Teršek. »Ne zato,« pravi dr. Teršek, »ker bi bilo takšno izražanje dobro, ampak zato, ker je v jedru ustavnopravnega varstva svobode izražanja prav takšno – žaljivo, vznemirjajoče in šokantno – izražanje.« To je bistvo. In danes se nekoga preganja samo zato, ker se je nekomu nekaj zazdelo, da bi to lahko bil tako imenovani sovražni govor.

Na kratko o pričah, ki so bile zaslišane. Gospa ali gospodična Prošek, ki je trdila, da to ni glosa, a hkrati ni znala definirati novinarske zvrsti, in je dejala, da Demokracije ne jemlje resno, ker to zanjo ni resen medij, saj je strankarska tiskovina, se je počutila ogroženo zaradi besedne zveze »božja kazen«, čeprav je samo nekaj sekund kasneje izjavila, da je ta besedna zveza ni prestrašila. Gospod Matjaž Šiška se je počutil užaljenega, a hkrati vse tiste, ki verjamejo v poslednjo sodbo, označil za skrajneže. Za ti dve priči obstaja zelo velika verjetnost, da zapisa sploh ne bi nikoli opazili, če o tem ne bi pisali na družbenih omrežjih. Jasno je, da nista redna bralca, pravzaprav sploh nista bralca, revije Demokracija, saj ne poznata ne ustroja, ne rubrik revije. Iz njunih pričevanj je bilo razvidno samo to, da sta bila užaljena in zgrožena.

Dr. Vezjak je bil malo bolj artikuliran, ampak tudi on pozna Demokracijo samo s spleta in ne morem se z njim strinjati, da Škorčev zapis ni glosa. Kakšno pa je njegovo sklepanje, se je videlo, ko je Demokraciji očital, da je izdala knjigo Posmrtno poročilo dr. Toma Sunića in ga tudi na pogovornem večeru tisti dan gostila. Po Vezjakovo naj bi bil ekstremist. In na koncu je dr. Vezjak dodal, da je očitno tak profil tudi profil bralcev Demokracije. Kar prepovedal bi in preganjal vse bralce Demokracije, ali kaj?

Dr. Tom Sunić je nekdanji diplomat, akademik, predavatelj na uglednih univerzah po svetu, njegova družina je bila v nekdanji državi obsojena po 133. členu. Vezjaka moti predvsem to, da je predstavnik Nove desnice in oster nasprotnik migracij. Je to nelegitimno mnenje? Je dokaz, da je Demokracija gostila Sunića, dokaz, da Demokracija razpihuje rasno sovraštvo? Ali je bolj verjetno, ker na Demokraciji zastopamo konservativni (desni) svetovni nazor, je Demokracija avtomatično kriva?

V vsakem trenutku zgodovine so obstajala stališča, ki so bila označena za družbo nevarna. In tako je očitno tudi sedanje mnenje tožilstva glede glose gospoda Škorca. A v vsakem trenutku zgodovine so obstajali ljudje, predvsem v akademskih in medijskih krogih, ki so stali pokončno in branili svoja stališča. Ne glede na spore in simpatije, je bila svoboda govora vedno tisti vzgon, ki je gnal naprej, da smo kot človeštvo šli v znanju tako daleč, kot še nikoli prej. Žal ugotavljam, da sva s Škorcem postala žrtvi novega koncepta, ki ne ogroža le človeško bit in svobodo govora, ampak tudi svobodo nasploh. Drago tožilstvo, opažam, da ste pripravljeni iti zelo daleč, da bi ugodili zahtevam tistih, ki želijo to uničiti.

Mene skrbi nekaj drugega, tega, ker se v Bruslju že pripravlja nekaj zlohotnega in da bodo to morale sprejeti vse države članice, implementirati v svoje kazenske zakonike. Dve leti nazaj je ECRI (Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope) objavila nekaj poročil, tudi za Slovenijo. In tam je bila, kakopak, omenjena tudi Demokracija. Poročilo je bilo enostransko, ker se je sklicevalo samo na slovenske organizacije in združenja, ki so nasprotnega svetovnega nazora kot je revija Demokracija. Ampak, dobro, to sploh ni bilo moteče. Veste, kaj so tudi zapisali? Zgražali so se nad slovenskim 297. členom kazenskega zakonika, češ da ne omogoča dovolj obsodb. V poročilu je bilo tudi obžalovanje, da se je Slovenija po osamosvojitvi odpovedala 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ, saj bi bilo s tisto formulacijo »verbalnega delikta« preganjanje sovražnega govora lažje. S kolegom Vasletom sva se takrat odzvala na to pismo in jih povprašala, če sploh vedo, kaj so zapisali.

Kot je čas tekel naprej, je Evropska komisija s predsednico Ursulo von der Leyen v začetku decembra lani začela s pripravami na sprejem razširjenega seznama ´zločinov EU´ oziroma ´zločinov proti EU´. Čeprav se seznam šele oblikuje in ni dokončen, je že zdaj jasno, da bo tako imenovani ´sovražni govor´, kamor bo spadalo tudi nasprotovanje migracijam, ki se jih dotika Škorčeva glosa,  opredeljeno kot »posebej hudo kaznivo dejanje«, ki spodkopava vrednote EU. Hvala Bogu, da postopek sprejema ni tako enostaven in da bo na koncu odločal Svet EU, kjer bo potrebno popolno soglasje vlad držav članic. Ampak že sam namen je strašljiv, saj se predlaga sprejem dela kazenske zakonodaje, ki bi bil za članice obvezujoč. Že danes se dogaja, da v Nemčiji h kritikom migracij vdirajo specialne policijske enote, da na Nizozemskem kritike obravnavajo protiteroristične agencije. Si morate misliti, protiteroristične? Že v primeru Škorčeve glose je policija (po katerem navodilu, tega ne vem) februarja lani istočasno potrkala na vrata domov meni, gospodu Škorcu in takrat tudi mojemu namestniku Metodu Berlecu, kot da bi bili glavni dilerji z drogo. Naključje? Težko verjamem. Kakšna je verjetnost, da bi bili tisto popoldne vsi trije osumljeni doma? To je bilo organizirano zastraševanje.

Imam sicer še več pripomb na tožilstvu, a na srce bi jim rad za zaključek položil eno stvar. Ker sem bil takrat direktor Novih obzorij, je iz policije prišel zahtevek o številu naročnikov, o prodani nakladi. To sem posredoval, a jasno označil kot poslovno skrivnost. Tega tožilstvo ni upoštevalo in v obtožnici to javno objavilo. Naj bo tožilstvo v prihodnje s takimi zadevami, ko zasebno podjetje nekaj označi za poslovno skrivnost, bolj previdno. Ne vem, kakšna škoda je nastala.

Na koncu naj ponovim še enkrat. Ne počutim se krivega in to gloso bi še enkrat objavil.«

O procesu so poročali tudi tuji mediji.

Skrajno nenavadno, da se časnik Delo boji »fašistične« Giorgie Meloni, ko pa je bil Mussolinijev program povsem po meri levice in drugih progresivnih ideologij

Značke

Alceste De Ambris, Benito Mussolini, Branimir Štrukelj, fašisti, fašistični manifest, fašizem, Filipo Tommaso Marinetti, Giorgia Meloni, Il Popolo d´Italia, Lidija Jerkič, Louis August Blanqui, minimalna plača, progresivna obdavčitev, sindikati, časnik Delo, črna vdova

»Morda je Giorgia Meloni neustavljiva. Osemdeset let po padcu Mussolinija je njegova naslednica na robu tega, da prevzame oblast,« je zapisal časnik Delo.

V »črni vdovi« se bojijo septembrskih volitev v Italiji, češ da je »v zraku črna groza vlade Giorgie Meloni.« Melonijeva naj bi poosebljala »fašistično« Italijo, v sebi naj bi nosila Mussolinijev duh. Kar je skrajno nenavadno: časnik, ki odkrito podpira leve (in druge progresivne) ideologije in se predstavlja kot »antifašistični« medij, zavrača povsem levi program, ki je bil pred nekaj več kot 100 leti predstavljen v časniku Il Popolo d´Italia kot »fašistični manifest«.

Manifest, ki velja za uradni dokument političnih in ekonomskih stališč fašizma, sta sicer napisala sindikalist Alceste De Ambris (nekakšna stara različica Branimirja Štruklja ali Lidije Jerkič) in vodja futurističnega gibanja Filippo Tommaso Marinetti, ki sta za izhodišče imela ideje francoskega socialista Louisa Augusta Blanquija.  Razdeljen je na štiri dele (politični, družbeni, vojaški in finančni), med drugim se zavzema za krajši delovni čas, minimalno plačo, progresivno obdavčitev, udeležbo delavcev v upravah podjetij, zaseg cerkvene lastnine in podobno. Verjamem, da vam zveni znano.

Celoten program (glavni poudarki so prevedeni v slovenščino) si lahko preberete TUKAJ.

Sindikalist, ob katerem se pijavka zdi metuljček cekinček

Značke

Branimir Štrukelj, javni sektor, plače, sindikati, stavka, SVIZ, učitelji, zdravniki

Bodimo povsem jasni: če Štrukljev politični in ideološki kamerad Mesec ne bi blokiral zakona o dohodnini, bi zaposleni v vzgoji in izobraževanju že danes imeli večje plače. Tako pa prvi danes grozi s stavko, drugi se umika v varno zavetje zdravorazumskemu človeku nerazumljive levičarske, trash-marksistične retorike.

Sindikati javnega sektorja so nasploh ena od največjih ovir za resne reforme in s tem povečanje blaginje za vse državljane Slovenije. Še posebej, če je na njihovem čelu škodljivec, ob katerem se pijavka zdi metuljček cekinček. Kot zaprisežen nasprotnik tržnega gospodarstva in človek, ki misli, da brez obsežnega javnega sektorja človeštvo sploh ne bi preživelo, Branimir Štrukelj že zaradi svetovnega nazora nasprotuje desnosredinski vladi. Ne glede na to, kaj naredi. Spomnimo se samo spodbujanja upora proti nošnji mask v šolah. Takratno obnašanje SVIZ-a je bilo povsem politično, tako delovanje spremljamo ves čas, od kar vlado vodi Janez Janša. Zato napovedana ofenziva proti vladi tik pred volitvami ni nikakršno presenečenje; presenetljivo bi bilo, če se Štrukljevi ne bi pridružili ustvarjanju vsesplošnega kaosa, ki ga za naslednji poltretji mesec napovedujejo Sorosovi nevladniki in poulični aktivisti, vsi po vrsti lutke globoke države.

Da je temu res tako, kaže Štrukljeva brezobzirnost do sedanjih ravnanj vlade. Na desetine milijonov evrov je bilo v času kitajskega virusa namenjenih vzgoji in izobraževanju, gradijo se novi vrtci in šole. »Pa koga to zanima,« je na novinarski konferenci dejal prvi človek SVIZ-a. Bolj jasnega dokaza, da mu ne gre za višje plače in druge ugodnosti učiteljev, ampak da imajo grožnje politično ozadje, ne bi mogli najti. Tisto, da so zdravnikom omogočili višje plače, ker je bil sistem zdravstva zaradi pandemije najbolj obremenjen, na vzgojo in izobraževanje pa naj bi ekipa z Gregorčičeve ulice pozabila, je samo priročen izgovor, da se prižge vžigalna vrvica in se vodstvo SVIZ-a odkrito pridruži anti-Janša kampanji. Zdaj lahko samo čakamo, da bo Štrukelj v svoji levičarski vnemi organiziral stavko za znižanje plač.

Sindikate javnega sektorja bi bilo treba preprosto ukiniti in prepovedati stavko. Ne samo zaradi takih predvolilnih in ideoloških izpadov, kot je bil Štrukljev, ki se jasno politično pozicionira in identificira z nosilci idej socialističnih eksperimentov, ampak zato, ker so največja ovira pri razvoju in delujejo proti interesom državljanov. To sem že večkrat zapisal in še vedno stojim za tem. Pomislite, zaposleni v javnem sektorju (delojemalci) zahtevajo od vlade (delodajalec), da jim da več denarja tretjih oseb (zasebni sektor). Prepričan sem, da niso tako neumni (ali pa v resnici so), da bi mislili, da denar raste po drevesih; bolj se mi zdi, da gre za pokvarjenost, ki ne izvira iz zavisti do drugih zaposlenih, ampak ima ideološko podlago v marksističnih kretenizmih. Zato Štrukljeva retorika nikogar več ne preseneti, kajti od njega pričakovati, da bo deloval drugače, je iluzorno. Življenje v vzporednem svetu pač naredi svoje. In ko imajo tamkajšnji prebivalci peno na ustih, potem veš, da se za državljane v realnem svetu dogaja nekaj dobrega. Brez dvoma pa gre za dobre igralce, saj jim ves čas uspeva, da ohranijo resen obraz.

Za konec se vprašajte, kdo dela v korist države. Če se vlada vsaj trudi, da med pandemijo olajša življenje vsem, gre Štrukelj v obratno smer. Odlično plačan sindikalni funkcionar nikoli ne odgovarja za posledice svojih ravnanj. Kot je pri socialistih že običajno, so vedno krivi drugi – on in njegovi so vedno žrtve. Čeprav imajo zaposleni v javnem sektorju (skoraj dobesedno) doživljenjsko varno zaposlitev. Zapomnite si: ko gre za Štrukljevo Konfederacijo sindikatov javnega sektorja (ali pa samo SVIZ), nimajo besede neto davkoplačevalci. Se pravi edini ljudje, ki imajo oprijemljiv finančni interes.

*Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija (10. februar 2022)

Kaj imata skupnega Illinois in Slovenija?

Značke

Abraham Lincoln, Austin Berg, Branimir Štrukelj, davki, Freedom Partners, Illinois Policy, Illinos, Miro Cerar, Nathan Nascimento, Slovenija, Texas

Zvezna država Illinois ima slogan „Lincolnova dežela“. Ne zato, ker bi imel veliko skupnega s to državo, ampak ker so se prebivalci Illinoisa leta 1955 odločili, da bodo postali simbol demokracije v duhu 16. ameriškega predsednika. A so daleč od tega, saj ljudje dobesedno bežijo iz Illinoisa. Od leta 2010 do julija letos je državo zapustilo 642.821 ljudi, samo v prvih sedmih mesecih letošnjega leta 114.779. Državo torej vsakih 4,6 minute zapusti en prebivalec, v Illinois Policy piše Austin Berg. Izseljevanje je tako številčno, da je Illinois iz pete najbolj poseljene države v ZDA padel na šesto mesto.

Razlogi za izseljevanje so podobni tistim v Sloveniji, iz katere se ne izseljujejo samo mladi, ampak kar cele družine. Edina razlika med Illinoisom in Slovenijo je v tem, da prek luže glavni razlog poimenujejo s pravim imenom – visoki davki. Takole piše Berg:

„Nadaljnja erozija davčne osnove v Illinoisu je največja proračunska težava države. Zaradi preveč družin, visokih stroškov države in posledično počasnega gospodarstva je Ilinois postali neprivlačen kraj za ljudi, ki želijo tam pognati svoje korenine. Državni in lokalni politiki morajo ukrepati agresivno in preprečiti še večje stroške. Tudi strah pred nadaljnjim povišanjem davkov zadostuje za spodbujanje nadaljnjega izseljevanja. Za začetek bi bila dobra uvedba poštenih pogajanj med vlado in sindikati državnih uradnikov. Državni sindikati v Illinoisu imajo trenutno pristojnost, da držijo davkoplačevalce na muhi, zato ni presenetljivo, da prebivalci raje odidejo, kot da plačajo enega najvišjih davkov na nepremičnine po celotnih ZDA. Istočasno se morajo voditelji lotiti konsolidacije v svojih vrstah. Lincolnova dežela ima veliko več davčnih organov kot katera koli druga država.“

Toda v kongresu in senatu Illinois, kjer imajo večino demokrati (guverner je republikanec), so se odločili, da bodo težavo reševali s povečanjem davkov in se tako izognili konfliktu s sindikatom državnih uradnikov, kar spominja na pogajanja Cerarjeve vlade z Branimirjem Štrukljem. Na drugi strani pa je Texas, ki je znana kot zvezna država „brez davka na dohodek“, kamor se dnevno v povprečju priseli 345 ljudi. Predvsem gre za manjše podjetnike, saj Texas slovi tudi kot država z veliko priložnosti za posel, delovna mesta in ustvarjanje družinskega življenja. „Ko je davčno in regulativno okolje slabo, se ljudje premaknejo v ekonomsko ugodnejša območja. Ta pojav ni skrivnost, tako trg deluje,“ je dejal Nathan Nascimento iz Freedom Partnersa. Ampak, saj veste, kako je z levičarji: radi imajo tuj denar, hkrati sovražijo kapitalizem, kjer trg uravnava ekonomijo.

Odprto pismo predsedniku vlade Miru Cerarju

Značke

Branimir Štrukelj, davek na prejemke iz proračuna, davki, DPP, javni sektor, Miro Cerar, podjetništvo, vlada, zasebni sektor

Spoštovani gospod ministrski predsednik dr. Miro Cerar!

Pred predsedniškimi volitvami je v ZDA dobra četrtina državnih uslužbencev dejala, da bo dala odpoved. Kar je seveda dobro, če bodo zdaj svojo obljubo držali. Stroški davkoplačevalcev se bodo namreč znižali. Ker pa težko verjamem, da bi se lahko kaj takega zgodilo v Sloveniji, niti ni najbrž nikakršne možnosti, da bi Vi, gospod Miro Cerar, zmanjšali število državnih uslužbencev, če ne tudi število zaposlenih v celem javnem sektorju, predlagam, da povečate davke.

Ne, ni se treba uščipniti, ker ste povsem prav prebrali. Predlagam Vam uvedbo novega davka, ki utegne rešiti prav vse tegobe davkoplačevalcev, pred samim seboj bo zaščitil celo javni sektor. Mogoče se Vam bo zdelo čudno, da kaj takega predlaga bloger, ki se ves čas bori proti visokim davkom, ker je to uzakonjena kraja in omejevanje svobode posameznika, toda če si lahko nove davke in paradavke izmišljujejo in predlagajo Vaši uslužbenci, iPhone levičarski aktivisti in kulturni marksisti, ne vidim prav nobenega razloga, zakaj ga ne bi smel tudi jaz, „neoliberalec“, karkoli že to pomeni v besednjaku progresivcev.

Pravzaprav ideja o uvedbi nekakšnega »libertarnega davka« ni ne nova ne izvirna. To priznam. Po svetu ga predlagajo libertarci, klasični liberalci, konzervativci in še kdo, a vedno, kar je seveda povsem nerazumljivo, trčijo ob nerazumevanje aktualnih, socialno čutečih oblasti. Nazadnje sem ga zasledil pri blogerju Libzardu (žal je prenehal s pisanjem odličnega bloga), zato ga bom na kratko povzel, malo aktualiziral, obudil njegovo osnovno idejo, saj je resnost trenutka taka, da ponovitev predloga ni odveč. Če boste sprejeli predlog, se Vam ne bo treba ukvarjati s tobačnim, cestnim ali kakšnim drugim centom, niti z drugimi dajatvami ne, ker predlog mojega davka odpravlja vse vaše skrbi. Celo več. Lahko boste ukinili RTV prispevek, ki ga morajo prisilno plačevati Slovenke in Slovenci, kajti denarja v proračunu bo dovolj, da bo nacionalno televizijo financirala državna blagajna. In lahko boste postali zelo priljubljen predsednik vlade.

Slovenija ima proračunski primanjkljaj, javni dolg se povečuje, nismo več monetarno suvereni, da bi kot v nekdanji Jugoslaviji enostavno natisnili potreben denar. Za inflacijo, ki bi jo s tem sicer povzročili, če bi seveda imeli tiskarno denarja, pa tako ali tako pravijo, da je dobra, a ne? Saj veste, kaj je rekel nekdanji šef slovenske Udbe Janez Zemljarič v dokumentarcu Valentina Areha: da se realni osebni dohodki ob 90 ali 95-odstotni inflaciji ne bi znižali niti za 0,5 odstotka. No, on bo že vedel, saj v sedanjosti hodi k ministru za gospodarstvo Zdravku Počivalšku. Ampak pustimo zdaj to.

Glede na to, da se Sloveniji ne obeta nobena potrebna strukturna reforma, saj so pridobljene pravice, kakopak, nedotakljive, je rešitev torej nov davek. Imenoval bi se DPP ali davek na prejemke iz proračuna. Davek bi zajemal vse prejemnike (fizične in pravne osebe ter vse državne organe) na katerikoli podlagi. Torej, vsak prejem denarja iz proračuna bi bil obdavčen in bi šel nazaj v proračun. Ker so proračunska izplačila (v državah, kot je Slovenija, kjer je večina gospodarstva pod nadzorom države, še posebej) stabilna in zanesljiva, bi bilo pošteno, da se obdavčijo. Obdavčene bi bile vse plače iz proračuna, vse subvencije, razne pomoči, skratka vse, kar je plačano iz proračuna. Lahko bi določili enotno davčno stopnjo (10 odstotkov), ampak to bi bilo resnično krivično. Zadovoljiti bi morali kaviar socialiste, ki imajo radi progresivno lestvico obdavčitve (saj veste, revni manj, bogati več in tako naprej). Tisti, ki prejemajo več (recimo, da bi bila najvišja stopnja obdavčitve 30-odstotna, ampak ker nismo malenkostni, je lahko tudi 40 ali 50), morajo prevzeti večje breme. To je povsem logično, ni kaj. Saj so tudi Vaši ministri že kdaj izjavili, da morajo tisti, ki imajo več, plačati več.

Seveda bi davek naletel na odpor pri proračunskih talibanih, češ da gre za krajo denarja tistim, ki ga nadvse pošteno, kontinuirano in prizadevno prejemajo iz proračuna. Ne ozirajte se nanje, govorili Vam bodo, da to pomeni napad na revne in na malega človeka, da se bo zmanjšala potrošnja in podobno. Z denarjem, ki bi ga dobili s tem davkom, bi v letu dni pokrili proračunski primanjkljaj, drugače pa bi šel tako ali tako nazaj v proračun, kar pomeni, da bo porabljen nekje drugje, zato tudi potrošnja ne bo manjša, pač pa bo razdelitev denarja pravičnejša. Iskreno verjamem, da bo DPP razumel tudi sindikalist Branimir Štrukelj. Tako bodo odpadle vse težave na pogajanjih z javnim sektorjem.

Kot slišim, gospod Miro Cerar, si nadvse prizadevate, da bi podjetniki svobodneje zadihali. Na uho mi je namreč prišla Vaša nesebična skrb, da bi zaščitili podjetništvo. Imate obsežen inšpektorski aparat, ki se razdaja in ščiti podjetnike pred lastnimi napakami, ki bi jih lahko naredili. Resnično so krvodajalci, res. Lep primer te zaščite so inšpektorji pod krinko, ki se žrtvujejo svoj čas in nadzorujejo prodajalce kostanja. Prav tako me gane Vaša skrb, da slovenske podjetnike še naprej ščitite s principom tako imenovanega plačevanja davka vnaprej oziroma akontacijo. Plačaš toliko, kot ocenijo Vaši, in si miren leto dni. Zato vem, da boste premogli toliko pravičnosti, da boste ista načela uporabili tudi za zavezance za DPP. Tako bodo pod Vašo zaščito, tudi njim boste omogočili, da davek plačajo vnaprej. Ja, DPP bi bil zagotovo najbolj pravičen davek.

Brez zamere in zdravi ostanite.

Kavarna Hayek

BDP kot fetiš sindikalistov za rast plač v javnem sektorju

Značke

BDP, blaginja, Branimir Štrukelj, državna poraba, javni sektor, Jugoslavija, Ludwig von Mises, Odmevi, potrošnja, RTV Slovenija, socializem, zasebni sektor

Orgazmično navdušenje levičarskih politikov in tudi nekaterih njihovih socialističnih kruhoborcev, ki imajo magisterije in celo doktorate iz ekonomije, ter seveda sindikalistov ob zadnjih podatkih o rasti BDP pošilja seveda napačen signal javnosti. Kot je že ugotovil briljanten um avstrijske ekonomske šole Ludwig von Mises, matematika v ekonomiji pogosto povsem odpove. Zato je treba podatke o padcu in rasti BDP sprejemati z zadržkom, saj se drugače ustvarja vtis, da BDP odslikava dejansko blaginjo in napredek neke države. To sicer ne pomeni, da je BDP povsem brez pomena, nekakšna računovodska enota, ki nič ne pove. Je, ampak blaginja in razvitost nekega gospodarstva zagotovo ni zgolj BDP. Zato vprašanje, ali rast BDP v resnici predstavlja gospodarsko rast, ni zgolj retorično.

Ampak sindikalisti javnega sektorja so se odločili, da zadnja rast BDP pomeni signal, da se jih lahko povečajo plače. Mediji so poročali takole. »V ZSSS so v odzivu na danes objavljeno prvo letno oceno gospodarske rasti v 2014 med drugim ugotovili, da se z informacijo o triodstotni rasti BDP izpolnjeni vsi pogoji za sprostitev na gospodarsko rast vezanih pravic v varčevalnem zakonu. Po njihovem je čas primeren tudi za dvig plač in spremembi definicije minimalne plače.« (http://www.reporter.si/slovenija/zsss-%C4%8D-je-primeren-za-dvig-pla%C4%8D-spremembo-definicije-minimalne-pla%C4%8De/54908). Seveda je bil najbolj glasen šef sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj, ki je dejal, da se »plače v javnem sektorju morajo zvišati«, če pa to ne bo šlo, je dejal v Odmevih na RTV Slovenija (www.rtvslo.si), si bodo pa od kapitala sami vzeli, kar jim pripada. O Štruklju sem že večkrat pisal (zadnjič tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/08/12/zgodbe-iz-vzporednega-sveta-po-struklju/), tako da se ne mislim ponavljati, zato tokrat samo o mitskem BDP.

BDP se izračuna po formuli Z + D + I + NI (iz-uv), pri čemer: Z = potrošnja zasebnega sektorja, D = (državna potrošnja), I = naložbe (investicije) in NI = izvoz minus uvoz). Tako dobimo nominalni znesek, ki predstavlja BDP za določeno obdobje. In zakaj BDP v resnici ne odraža dejanskega stanja blaginje in napredka? Ker naletimo na nekaj velikih težav, ki jim ekonomisti avstrijske ekonomske šole pravijo »napačni signali trgu«. Samo prosti trg, kjer se država ne vmešava v odnose med posamezniki, lahko prinaša napredek in blaginjo ter zmanjšuje revščino, opletanje s katero je postalo v zadnjem času zelo popularno med levičarji (samo poglejte tale pamflet: http://www.mladina.si/169030/populisticno/). Bom skušal na kratko in poenostavljeno pojasniti ter si nekaj pojasnil sposodil pri blogerjih, kot sta Tko Je John Galt (www.tkojejohngalt.wordpress.com) in Kat Kapital (www.katkapital.com).

Ni težava, da BDP vključuje državno potrošnjo, težava je, ker jo povsem izenači z zasebno potrošnjo. Poleg izvoza je za zadnjo »rast« BDP »zaslužna« namreč tudi državna potrošnja oziroma razni evropski lokalni projekti pri gradnji občinskih infrastrukturnih objektov. Vendar, ali sta te kategoriji (zasebno in državno) res enakovredni? Zasebna potrošnja pomeni, da ti iz svojega žepa nekaj plačaš, državna potrošnja pa pomeni, da ti država najprej ukrade tvoj zaslužek, potem pa s tem ukradenim denarjem financira recimo gradnjo mostu čez Ljubljanico, kot to rad počne ljubljanski župan Zoran Janković, razne nevladne organizacije, ki z davkoplačevalskim denarjem zganjajo socialistično propagando, kulturnike, ki nato vsiljujejo svoje knjige knjižnicam, ker jih ne morejo prodati na trgu in podobno. Vprašanje je, ali je učinek na blagostanje posameznika v obeh primerih res enak? Ali financiranje denimo Mirovnega inštituta povečuje blagostanje ljudi (razen blagostanja parazitov, ki so nanj prilepljeni)? Kako povečuje most prek Ljubljanici blagostanje Ljubljančanov? Ali je prav, da se obe potrošnji (zasebna in državna) enakopravno obravnavata znotraj izračuna BDP? Odgovor je: NE.

Država ne more vedeti, kaj je najboljše za posameznika, in to velja za večino državne potrošnje, ki ima v resnici negativen učinek – zmanjšuje kupno moč prebivalstva v zasebnem sektorju. V nekdanji Jugoslavije so v BDP šteli tudi gradnjo spomenikov NOB, ker je šlo pač za državno potrošnjo. To še danes počno v Severni Koreji, Rusiji in še nekaterih drugih državah, čeprav ni jasno, kakšno korist imajo od teh spomenikov državljani, kako jim to povečuje njihovo blaginjo. To smo občutili v nekdanji skupni državi: partija, ki je obvladovala gospodarstvo, je veliko »vlagala« v tovrstne »podvige« s spomeniki, v široke avenije, ki slavijo revolucijo, in podobne traparije. Ne boste verjeli, BDP je bil zato v Jugoslaviji (v 60. in 70. letih) precej velik, toda blaginje ni bilo od nikoder. Zato je tovrstna metodologija nepravična do ekonomsko svobodnejših držav, kjer ima veliko vlogo zasebna pobuda in je BDP dejansko odraz rasti, za razliko od zapravljanja denarja v socialističnih planskih gospodarstvih z veliko državne lastnine.

Tudi z zasebno potrošnjo je težava. Štrukelj je v prej omenjenih Odmevih dejal, naj se povečajo plače, s tem bodo ljudje več trošili in beležili bomo novo rast BDP. Zasebna potrošnja je lahko generator gospodarske rasti in blaginje v državah, kot sta Nemčija in ZDA, nikakor pa ne more biti v Sloveniji. Za tako ugotovitev ne potrebuješ diplome, magisterija ali doktorata iz ekonomskih znanosti, temveč preprosto pogledaš v svojo shrambo, svoj hladilnik, garderobno omaro ali garažo. Večino tistega, kar bomo videli, je iz uvoza. Ko Nemec kupuje avto, bo po vsej verjetnosti kupil nemški avto – VW, opla, mercedesa ali audija. To je neposreden vpliv na njihovo industrijo. Ko gre Slovenec kupuje avtomobil, najbrž tudi kupi VW ali opla, ampak s tem ne spodbuja slovensko gospodarstvo, ampak nemško. Enako velja za vse: za uvožene prehrambene izdelke, oblačila, pohištvo.

Kljub vsemu BDP ni povsem brezsmiseln, toda predstavlja nek fetiš, ki je lahko škodljiv. Eden takih primerov je teza, da je 2. svetovna vojna ZDA izvlekla iz recesije. Če bi držala, bi to pomenilo, da vojne povečujejo blaginjo ljudi. Pa jo ne. BDP v ZDA se je med vojno povečal zaradi enormno povečane državne porabe, nezaposlenost pa se je zmanjšala zaradi prisilne mobilizacije in zaposlovanja v obrambnem sektorju (zaposlenost v sektorju ameriške vojske se je med letoma 1940 in 1941 povečala z 1,8 odstotka na kar 40,3 odstotka; http://www.independent.org/newsroom/article.asp?id=138). Poleg tega so bile cene nadzorovane, kar pomeni, da je bila uradna inflacija nižja, kot je v resnici bila, kar pa posledično pomeni, da je bil BDP ZDA precenjen. Ampak, zanimivo. Nobelovec Paul Krugman še vedno verjame, da je 2. Svetovna vojna Američakom prinesla napredek in da na splošno lahko vojni spopad neki državi prinese blaginjo (https://www.youtube.com/watch?v=Rq7HLERNUSw). Ob taki norosti ni čudno, da je lani pozval ECB, naj se bojuje proti deflaciji (da je deflacija v resnici dobra za potrošnika, sem pisal tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/28/kdo-se-boji-deflacije/), in da se je ob grški krizi postavil na stran Sirize in Aleksisa Ciprasa.

Zgodbe iz vzporednega sveta po Štruklju

Značke

Branimir Štrukelj, davki, Delo, država, javni sektor, levičarji, Nemčija, plače, sindikati, socializem, stavka, tomaž Štih, Twitter, zasebni sektor

Da bi se javni sektor lahko financiral, mora država najprej s prisilo (v obliki davkov) vzeti denar zasebnemu sektorju. Lahko se strinjamo, da je to povsem običajna kraja in je podobna ropu, ko ti nekdo s pištolo na sencih ukrade denar. Kajti prostovoljno nihče ne plačuje davkov. Vedno je prisila. Zato, če poenostavimo, lahko rečemo, da javni sektor s prisilo krade denar zasebnemu sektorju in se tako financira. Torej, vsak evro, ki ga dobi zaposleni v javnem sektorju oziroma državni upravi, je nekomu v zasebnem sektorju s silo ukraden. Ukraden je tistemu, ki služi na trgu s prostovoljno menjavo blaga in storitev. In ker vsak davek pomeni večji strošek za podjetnika, to zanj pomeni manjši zaslužek, posledično manjše plače za zaposleni in na koncu izguba delovnih mest. Torej vsako povečanje mase za plače in vsaka nova zaposlitev v javnem sektorju pomeni, pogojno rečeno in posplošeno, manj zaposlenih in manjše plače v zasebnem sektorju. V grobem rečeno: k zdravi rasti bruto domačega proizvoda in blaginji ljudi pripomore izključno zasebni sektor.

Vendar to nekaterim nikakor ni jasno. Eden takih primerkov je znani sindikalist v javnem sektorju Branimir Štrukelj, ki govori (in očitno razmišlja) tako, kot bi živel v vzporednem svetu. Poglejmo si nekatere njegove umotvore v časniku Delu, ki mu je namenil pol strani na drugi strani z naslovom Za sindikate je nastopil čas, da zahtevamo dvig plač (http://www.delo.si/novice/politika/za-sindikate-je-nastopil-cas-da-zahtevamo-dvig-plac.html). Levičarsko Delo je pri tem precej zavajajoče, saj Štrukelj predstavlja javni sektor, zasebni sektor omenja zgolj zaradi lepšega. Zasebni sektor naj pusti lepo pri miru, naj se vanj ne vtika. Če kdo dela zmedo in rožlja s stavkami, so to sindikati javnega sektorja (zdaj šolniki, zdaj zdravniki, zdaj vsi skupaj). Pri tem je nelogično, da se proti takim izjavam in zahtevam, da je treba povečati plače v javnem sektorju, ne oglasijo sindikalisti iz zasebnega sektorja, ki bi morali ščititi svoje delavce. Kot smo zapisali: kar si javni sektor vzame več, to pomeni, da ima toliko manj delavec v zasebnem sektorju. Vendar pustimo to za drugo priliko, poglejmo nekaj Štrukljevih poudarkov.

»To pomeni, da bi se deli javnega sektorja vodili kot podjetja. Pri tem bi bila kakovost in dostopnost kolateralna škoda, kar se vladi ne zdi pomembno, temveč le, koliko to stane. Tudi na to ni mogoče pristati, saj bi s takšnimi posegi na koncu ostali brez javnega sektorja. Pri tem se vedno znova zanemarja, da je delež BDP za javni sektor najvišji ravno v najbolj razvitih državah, kot so skandinavske in Nemčija, najmanjši pa v Romuniji, Bolgariji in v baltskih državah. Vlada očitno ponovno želi iti v smeri držav, ki so uničile svoj javni sektor.«

Torej, če ni denarja za javni sektor, ga je treba nekomu ukrasti. Če parafraziramo Štruklja. Zasebni sektor je kolateralna škoda, pomembno je da ostane javni sektor. Pa naj stane, kolikor hoče. Zakaj so nekatere države tako bogate, da si lahko privoščijo velik javni sektor, smo že pisali (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/02/mit-o-uspehih-skandinavskih-socialistov-le-mit-2/), vendar tudi te države počasi šepajo pod težo svojih »štrukljev« (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/06/26/londonski-iea-empiricno-in-analiticno-razbil-levicarski-mit-o-uspesnem-skandinavskem-socializmu/).

»Naloga sindikatov je, da zdaj to izgubo zaposlenih postopoma nadomestimo, zlepa ali zgrda. Moramo dobiti nazaj tisto, kar smo izgubili.«

Izgubo? Kakšno izgubo? Kaj ste izgubili? Javni sektor zasebnemu sektorju pod prisilo krade zaslužek, ne daje pa mu ničesar. Zasebni sektor bi recimo z lahkoto preživel brez šolstva, zdravstvo bi bilo lahko zasebno (če bi morali plačati iz svojega žepa, bi ljudje bolj pazili na svoje zdravje), kar posameznik zasebnik potrebuje, je minimalna država okleščena na policijo, vojsko in sodstvo. Javni sektor je s krizo kvečjemu pridobil, ne pa izgubil. Zdaj bi pa še več. Zlepa ali zgrda, pravi Štrukelj.

»… ob tem pa smo prepričani, da je nastopil čas za izboljšanje plač v državi, ker so delavke in delavci tako v zasebnem kot javnem sektorju prispevali več kot dovolj za odpravo krize.«

Plače se v svobodnih državah oblikujejo na trgu, glede na ponudbo in povpraševanje po delovni sili. In če je kdo prispeval k odpravi krize, je bil tzo zasebni sektor. Javni zagotovo ne.

»… mi želimo odpraviti anomalije, ki izrazito slabo plačujejo številna delovna mesta v javnem sektorju…«

Mi? A sindikati? Kakšne anomalije? Edina anomalija v tej državi je, da se je javni sektor tako razbohotil, da država drvi v prepad. In zato kar javni uslužbenci počno, so še preveč plačani. Prav perverzno je, da je povprečna plača v javnem sektorju višja kot tista v zasebnem, kjer se v resnici ustvarja. Celo več. Po zadnjih podatkih (maj 2015) se je povprečna plača v javnem sektorju zvišala, v zasebnem pa znižala (http://www.racunovodja.com/clanki.asp?clanek=8806/Povprecne_mesecne_place_pri_pravnih_osebah_Slovenija_maj_2015_javni_sektor_zasebni_sektor).

»… za sindikate je nastopil čas, da zahtevamo dvig plač in da si priborimo del gospodarske rasti, s katero se vlada hvali.«

Kaj si boste priborili? In kaj boste zahtevali? Sundikati nimajo prav ničesar z višjo gospodarsko rastjo, ki sama po sebi ne pomeni še nič.

»Zadnji podatki govorijo, da je Nemčija imela korist od grške in seveda tudi od slovenske krize, ki so jo plačevali delavci in delavke.«

Nemčija je imela korist od grške krize toliko, kolikor plačuje nižje obresti. To se je zgodilo zato, ker je bila ves čas do Grčije odločna, vlagateljem pa je sporočala, da zna delati z denarjem in da ga ne razmetava po nepotrebnem. Torej Nemčija ni zaslužila, ampak je prihranila. Slovensko krizo pa so plačevali delavci v zasebnem sektorju, nikakor pa ne zaposleni v javnem sektorju. Samo plače, zaposlenost in socialno varnost je treba pogledati, pa je vsakomur vse jasno. Samo tistim ne, ki živijo v vzporednem svetu in ki imajo vedno znova kleptomanske popadke.

Za konec samo še odličen tvit Tomaža Štiha, ki je na svojem Twitter profilu Libertarec zapisal (@Libertarec; https://twitter.com/Libertarec):

»Kapitalist financira šolo, bolnico in cesto. Humanist vrešči naj nekdo financira šolo, bolnico, cesto in drž. stanovanje in službo zanj.«

Tudi Kavarna Hayek je na Twitterju: @KavarnaHayek (https://twitter.com/KavarnaHayek)

Levičarji bodo spet razpravljali o minimalni plači (VIDEO)

Značke

Branimir Štrukelj, Iniciativa za demokratični socializem, minimalna plača, sindikati, video, Združena levica

V sredo, 4. junija, bo imela Iniciativa za demokratični socializem, ki je del radikalne levičarske Združene levice, programsko konferenco z naslovom Minimalna plača v dobi varčevanja (http://www.demokraticni-socializem.si/4-6-2015-minimalna-placa-v-dobi-varcevanja/). Razpravljali bodo znani in manj znani kruhoborci Zala Turšič, sindikat Mladi+, Urban Sušnik, asistent na Ekonomski fakulteti, Branimir Štrukelj, Konfederacija sindikatov javnega sektorja, in Branko Bembič, član IDS in sodelavec Inštituta za delavske študije, tematika pa zadnje tedne zaradi zahteve sindikatov po redefiniciji minimalne plače.

Ker sem o tem, kako škodljiva je minimalna plača (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/09/nove-sindikalne-blodnje-o-minimalni-placi/) in da je to pravzaprav rasistična ekonomska kategorija (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/07/kako-zdruzena-levica-predlaga-rasisticne-ukrepe/), že večkrat pisal, nima smisla ponavljati. Kljub temu priporočam ogled naslednjih dveh kratkih prispevkov (mogoče po kateri izmed njih odprl oči tudi kakšnemu zagrizenemu socialistu):

1. Kako minimalna plača ustvarja brezposelnost (https://www.youtube.com/watch?v=AbuJYhX3prc);

2. Ali minimalna plača škoduje delavcem (https://www.youtube.com/watch?v=Ct1Moeaa-W8).

Socialna država kot sveti gral levičarjev

Značke

Branimir Štrukelj, javna uprava, javni sektor, levičarji, Skandinavija, socializem, socialna država, Thomas Piketty

Levičarji ves čas govorijo o socialni državi, ne znajo pa jasno pojasniti, kaj to sploh je. Kar je povsem razumljivo. Kakorkoli obračamo, socialna država povzroči več škode kot koristi. Samo poglejmo javno porabo skozi zgodovino: čim večja je bila iz desetletje v desetletje, tem več je bilo socialno ogroženih oziroma revnih, kar se danes bolj moderno sliši. In, kakopak, lačnih otrok. Skratka, socialna država prek raznih socialnih in drugih transferjev prerazporeja denar (ki ga s prisilo jemlje od drugih), ljudje pa postajajo vse bolj leni, neodgovorni, nesposobni in parazitski ter samo čakajo (in tudi zahtevajo), da se jih spomni mati Država, ki je za njih odgovorna, ki mora za njim skrbeti, delali kaj ali ne. S časoma postanejo tako introvertirani, da so trajno nesposobni vzeti usodo v svoje roke in poskrbeti za sebe. Od tod do konca civilizacije je samo še korak.

Vendar vse to ni dovolj, da posvečeni ne bi zahtevali še bolj razbohoten javni sektor, še več denarja od zasebnikov, še več socialne države. Ker naj bi bilo to zdaj možno, saj v Sloveniji ni več recesije, zato varčevalni ukrepi »na plečih« javnih uslužbencev niso več potrebni. Tako je poročal (socialistični) časopis Dnevnik (https://www.dnevnik.si/1042712833/slovenija/v-petih-letih-zdesetkana-drzavna-uprava-in-policija):

»Branimir Štrukelj, predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja, meni, da za ohranitev ukrepa o zmanjševanju števila zaposlenih ni več nobene potrebe. »Ukrepi za zmanjšanje zaposlovanja so bili vezani na gospodarsko krizo. Če recesije ni več, potem tudi ti ukrepi niso več potrebni,« je prepričan Štrukelj, a dvomi, da na to enako gleda tudi vlada. Glede na napoved spremembe nekaterih kratkoročnih in začasnih ukrepov v dolgoročne in sistemske, se mu zdi precej verjetno, da bo vlada poskušala med slednje uvrstiti tudi zmanjševanje zaposlovanja. »To bi bil napad na socialno državo in blaginjo ljudi, na to pa ne moremo pristati,« opozarja Štrukelj.«

Torej, če prav razumem Štruklja, ki je tudi šef učiteljskega sindikata, bi zmanjševanje zaposlenih v javnem sektorju pomenilo »napad na socialno državo in blaginjo ljudi«. Koga misli? Napad na blaginjo ljudi pomeni ravno vztrajanje pri obsežnem javnem sektorju, subvencijah in raznih transferjih, nikakor pa to ni napad na socialno državo in blaginjo, kakršno imajo v mislih v javnem sektorju. Kot da ne bi vedeli, kdo jih hrani, od kod sploh dobijo denar za svoje plače. Brez zasebnikov javni sektor sploh ne bi mogel preživeti, obratno pa lahko. Bi lahko učitelj ali birokrat preživela brez kmeta? Ne, mogoče dva ali tri dni. Kaj pa obratno? Seveda, kmet bi z lahkoto preživel tako brez učitelja kot brez birokrata. In zdaj Štrukelj govori o nekakšnem napadu na socialno državo. Pa sploh ne gre samo za Štruklja. Socialna država je nekaj, kar poveličujejo vsi. Poznate kakšno politično stranko, ki v svoj program Slovenije kot države blaginje ne bi vsaj enkrat vključila besedno zvezo »socialna država«? Ne? Jaz tudi ne. In zakaj? Preprosto zato, ker bi bili tisti, ki je ne bi omenili, takoj označeni za fašiste. Zagovorniki socialne države pa so anti-fašisti ali kaj?

Vse to seveda nikakor ne pomeni, da bi bili mi, ki v javnem sektorju, socialnih transferjih in vsemogočih subvencijah vidimo nekaj slabega, proti revnim ali socialno ogroženim in izrinjenim. Nikakor ne. Smo proti taki državi blaginje zato, ker je tak način reševanja uperjen ravno proti šibkejšim. Seveda, levičarji to zanikajo in dajo za zgled skandinavske države. Thomas Piketty, nekakšen Marx 21. stoletja, je v intervjuju za Jutarnji list (http://www.jutarnji.hr/thomas-piketty—bogati-se-nece-odreci-bogatstva-u-korist-pravednijeg-drustva–njih-na-to-treba-natjerati–a-najbolje-je-rjesenje-uvesti-progresivni-porez–/1226854/) na vprašanje, ali so skandinavske države tiste, ki so lahko zgled, da socialna država deluje, odgovoril: »Skandinavci so postali bogati zato, ker so med drugim promovirali socialno državo kot najbolj sprejemljiv sistem, ker so vlagali v izobraževanje, infrastrukturo.« Kot je pri socialistih običajno, ne vedo, kaj govorijo. O tem, da Švedska (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/02/mit-o-uspehih-skandinavskih-socialistov-le-mit-2/) in Norveška (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/26/zablode-levicarjev-o-domnevnem-norveskem-socializmu/) niso bogate zaradi socializma ali socialne države, sem že pisal, zato na kratko: bogate so postale ravno zaradi kapitalizma, zaradi obsežnih liberalnih reform, ki so jih izvedle.

Kapitalizem s prostim trgom, ki ga levičarji skušajo prikazati kot hudičevo delo, kot nekakšno ekonomijo zla, se je v zgodovini izkazal kot najbolj učinkovit sistem proti revščini. Celo več. Izkazal se je tudi kot najbolj moralen, človeški in pravičen sistem.

Za levičarje nezaslišano: Nemčija odpušča državne uslužbence

Značke

Angela Merkel, Branimir Štrukelj, brezposelnost, javni sektor, sindikati

Če bi se to zgodilo v Sloveniji ali na Balkanu, najbrž tudi v Italiji ali Franciji, bi bili sindikati javnega sektorja že na okopih. Že kar vidim, kako bi Branimir Štrukelj grozil s stavko, državljansko nepokorščino. Pa pustimo ob strani vprašanje, ali imajo javni uslužbenci sploh pravico do stavke, glede na to, da živijo na račun davkoplačevalcev realnega sektorja, poglejmo kaj so naredili v Nemčiji. Zaradi rekordno nizke brezposelnosti (http://www.tradingeconomics.com/germany/unemployment-rate; 4,8-odstotna) so čez noč odpustili 17.000 zaposlenih državnega zavoda za zaposlovanje (http://www.vecernji.hr/gospodarstvo/njemacka-odlucila-otpustiti-17000-radnika-zavoda-za-zaposljavanje-999150). Za države, kot je Slovenija, kjer prevladuje socialistična miselnost, da država najboljše poskrbi za posameznika (in ti posamezniki se ji kar prepuščajo, čeprav izgubljajo svobodo) in da večji državni aparat pomeni večjo gospodarsko rast (neumnost!), je ta poteza paradoksalna. Namreč, državi gre dobro, brezposelnost je nizka, v državnem proračunu ostaja vse več denarja, zakaj bi odpuščali državne uradnike, ko pa jih lahko z lahkoto plačajo.

No, za nas (neo)liberalce je paradoksalna le toliko, ker je nemška oblast sprejela zelo racionalno odločitev (hm, država se lahko obnaša racionalno, nekaj neverjetnega), vse drugo je logično. V kabinetu kanclerke Angele Merkel so se pač odločili, da je neracionalno in neodgovorno trošiti davkoplačevalski in dajati plačo tistim zaposlenim v javnem sektorju, ki nimajo nič za delati. In izračunali so, da je namesto 97.000 zaposlenih na zavodih za zaposlovanje, ki imajo 38 milijard evrov težak proračun, dovolj samo 80.000 ljudi. In pika.

Naši sindikalisti bi seveda skočili pokonci, češ da bo padla kvaliteta storitev, zanimivo pa je, da tega v Nemčiji sploh ni nihče omenil. Prav tako se niso oglasili njihovi sindikati in grozili, ampak so mirno sprejeli povsem normalno odločitev. Ob tem, da sploh nimajo težav z vprašanjem, kaj pa bodo ti ljudje zdaj delali. Nemški trg delovne sile je (še vedno) tako fleksibilen, da bo večina teh odpuščenih javnih uslužbencev prej ali slej našla zaposlitev v zasebnem sektorju. In ne bodo se branili niti dela v tovarnah ali delavnicah, čeprav so bili zdaj navajeni sedeti v pisarnah.