Kaj imata skupnega Illinois in Slovenija?

Značke

Abraham Lincoln, Austin Berg, Branimir Štrukelj, davki, Freedom Partners, Illinois Policy, Illinos, Miro Cerar, Nathan Nascimento, Slovenija, Texas

Zvezna država Illinois ima slogan „Lincolnova dežela“. Ne zato, ker bi imel veliko skupnega s to državo, ampak ker so se prebivalci Illinoisa leta 1955 odločili, da bodo postali simbol demokracije v duhu 16. ameriškega predsednika. A so daleč od tega, saj ljudje dobesedno bežijo iz Illinoisa. Od leta 2010 do julija letos je državo zapustilo 642.821 ljudi, samo v prvih sedmih mesecih letošnjega leta 114.779. Državo torej vsakih 4,6 minute zapusti en prebivalec, v Illinois Policy piše Austin Berg. Izseljevanje je tako številčno, da je Illinois iz pete najbolj poseljene države v ZDA padel na šesto mesto.

Razlogi za izseljevanje so podobni tistim v Sloveniji, iz katere se ne izseljujejo samo mladi, ampak kar cele družine. Edina razlika med Illinoisom in Slovenijo je v tem, da prek luže glavni razlog poimenujejo s pravim imenom – visoki davki. Takole piše Berg:

„Nadaljnja erozija davčne osnove v Illinoisu je največja proračunska težava države. Zaradi preveč družin, visokih stroškov države in posledično počasnega gospodarstva je Ilinois postali neprivlačen kraj za ljudi, ki želijo tam pognati svoje korenine. Državni in lokalni politiki morajo ukrepati agresivno in preprečiti še večje stroške. Tudi strah pred nadaljnjim povišanjem davkov zadostuje za spodbujanje nadaljnjega izseljevanja. Za začetek bi bila dobra uvedba poštenih pogajanj med vlado in sindikati državnih uradnikov. Državni sindikati v Illinoisu imajo trenutno pristojnost, da držijo davkoplačevalce na muhi, zato ni presenetljivo, da prebivalci raje odidejo, kot da plačajo enega najvišjih davkov na nepremičnine po celotnih ZDA. Istočasno se morajo voditelji lotiti konsolidacije v svojih vrstah. Lincolnova dežela ima veliko več davčnih organov kot katera koli druga država.“

Toda v kongresu in senatu Illinois, kjer imajo večino demokrati (guverner je republikanec), so se odločili, da bodo težavo reševali s povečanjem davkov in se tako izognili konfliktu s sindikatom državnih uradnikov, kar spominja na pogajanja Cerarjeve vlade z Branimirjem Štrukljem. Na drugi strani pa je Texas, ki je znana kot zvezna država „brez davka na dohodek“, kamor se dnevno v povprečju priseli 345 ljudi. Predvsem gre za manjše podjetnike, saj Texas slovi tudi kot država z veliko priložnosti za posel, delovna mesta in ustvarjanje družinskega življenja. „Ko je davčno in regulativno okolje slabo, se ljudje premaknejo v ekonomsko ugodnejša območja. Ta pojav ni skrivnost, tako trg deluje,“ je dejal Nathan Nascimento iz Freedom Partnersa. Ampak, saj veste, kako je z levičarji: radi imajo tuj denar, hkrati sovražijo kapitalizem, kjer trg uravnava ekonomijo.

Odprto pismo predsedniku vlade Miru Cerarju

Značke

Branimir Štrukelj, davek na prejemke iz proračuna, davki, DPP, javni sektor, Miro Cerar, podjetništvo, vlada, zasebni sektor

Spoštovani gospod ministrski predsednik dr. Miro Cerar!

Pred predsedniškimi volitvami je v ZDA dobra četrtina državnih uslužbencev dejala, da bo dala odpoved. Kar je seveda dobro, če bodo zdaj svojo obljubo držali. Stroški davkoplačevalcev se bodo namreč znižali. Ker pa težko verjamem, da bi se lahko kaj takega zgodilo v Sloveniji, niti ni najbrž nikakršne možnosti, da bi Vi, gospod Miro Cerar, zmanjšali število državnih uslužbencev, če ne tudi število zaposlenih v celem javnem sektorju, predlagam, da povečate davke.

Ne, ni se treba uščipniti, ker ste povsem prav prebrali. Predlagam Vam uvedbo novega davka, ki utegne rešiti prav vse tegobe davkoplačevalcev, pred samim seboj bo zaščitil celo javni sektor. Mogoče se Vam bo zdelo čudno, da kaj takega predlaga bloger, ki se ves čas bori proti visokim davkom, ker je to uzakonjena kraja in omejevanje svobode posameznika, toda če si lahko nove davke in paradavke izmišljujejo in predlagajo Vaši uslužbenci, iPhone levičarski aktivisti in kulturni marksisti, ne vidim prav nobenega razloga, zakaj ga ne bi smel tudi jaz, „neoliberalec“, karkoli že to pomeni v besednjaku progresivcev.

Pravzaprav ideja o uvedbi nekakšnega »libertarnega davka« ni ne nova ne izvirna. To priznam. Po svetu ga predlagajo libertarci, klasični liberalci, konzervativci in še kdo, a vedno, kar je seveda povsem nerazumljivo, trčijo ob nerazumevanje aktualnih, socialno čutečih oblasti. Nazadnje sem ga zasledil pri blogerju Libzardu (žal je prenehal s pisanjem odličnega bloga), zato ga bom na kratko povzel, malo aktualiziral, obudil njegovo osnovno idejo, saj je resnost trenutka taka, da ponovitev predloga ni odveč. Če boste sprejeli predlog, se Vam ne bo treba ukvarjati s tobačnim, cestnim ali kakšnim drugim centom, niti z drugimi dajatvami ne, ker predlog mojega davka odpravlja vse vaše skrbi. Celo več. Lahko boste ukinili RTV prispevek, ki ga morajo prisilno plačevati Slovenke in Slovenci, kajti denarja v proračunu bo dovolj, da bo nacionalno televizijo financirala državna blagajna. In lahko boste postali zelo priljubljen predsednik vlade.

Slovenija ima proračunski primanjkljaj, javni dolg se povečuje, nismo več monetarno suvereni, da bi kot v nekdanji Jugoslaviji enostavno natisnili potreben denar. Za inflacijo, ki bi jo s tem sicer povzročili, če bi seveda imeli tiskarno denarja, pa tako ali tako pravijo, da je dobra, a ne? Saj veste, kaj je rekel nekdanji šef slovenske Udbe Janez Zemljarič v dokumentarcu Valentina Areha: da se realni osebni dohodki ob 90 ali 95-odstotni inflaciji ne bi znižali niti za 0,5 odstotka. No, on bo že vedel, saj v sedanjosti hodi k ministru za gospodarstvo Zdravku Počivalšku. Ampak pustimo zdaj to.

Glede na to, da se Sloveniji ne obeta nobena potrebna strukturna reforma, saj so pridobljene pravice, kakopak, nedotakljive, je rešitev torej nov davek. Imenoval bi se DPP ali davek na prejemke iz proračuna. Davek bi zajemal vse prejemnike (fizične in pravne osebe ter vse državne organe) na katerikoli podlagi. Torej, vsak prejem denarja iz proračuna bi bil obdavčen in bi šel nazaj v proračun. Ker so proračunska izplačila (v državah, kot je Slovenija, kjer je večina gospodarstva pod nadzorom države, še posebej) stabilna in zanesljiva, bi bilo pošteno, da se obdavčijo. Obdavčene bi bile vse plače iz proračuna, vse subvencije, razne pomoči, skratka vse, kar je plačano iz proračuna. Lahko bi določili enotno davčno stopnjo (10 odstotkov), ampak to bi bilo resnično krivično. Zadovoljiti bi morali kaviar socialiste, ki imajo radi progresivno lestvico obdavčitve (saj veste, revni manj, bogati več in tako naprej). Tisti, ki prejemajo več (recimo, da bi bila najvišja stopnja obdavčitve 30-odstotna, ampak ker nismo malenkostni, je lahko tudi 40 ali 50), morajo prevzeti večje breme. To je povsem logično, ni kaj. Saj so tudi Vaši ministri že kdaj izjavili, da morajo tisti, ki imajo več, plačati več.

Seveda bi davek naletel na odpor pri proračunskih talibanih, češ da gre za krajo denarja tistim, ki ga nadvse pošteno, kontinuirano in prizadevno prejemajo iz proračuna. Ne ozirajte se nanje, govorili Vam bodo, da to pomeni napad na revne in na malega človeka, da se bo zmanjšala potrošnja in podobno. Z denarjem, ki bi ga dobili s tem davkom, bi v letu dni pokrili proračunski primanjkljaj, drugače pa bi šel tako ali tako nazaj v proračun, kar pomeni, da bo porabljen nekje drugje, zato tudi potrošnja ne bo manjša, pač pa bo razdelitev denarja pravičnejša. Iskreno verjamem, da bo DPP razumel tudi sindikalist Branimir Štrukelj. Tako bodo odpadle vse težave na pogajanjih z javnim sektorjem.

Kot slišim, gospod Miro Cerar, si nadvse prizadevate, da bi podjetniki svobodneje zadihali. Na uho mi je namreč prišla Vaša nesebična skrb, da bi zaščitili podjetništvo. Imate obsežen inšpektorski aparat, ki se razdaja in ščiti podjetnike pred lastnimi napakami, ki bi jih lahko naredili. Resnično so krvodajalci, res. Lep primer te zaščite so inšpektorji pod krinko, ki se žrtvujejo svoj čas in nadzorujejo prodajalce kostanja. Prav tako me gane Vaša skrb, da slovenske podjetnike še naprej ščitite s principom tako imenovanega plačevanja davka vnaprej oziroma akontacijo. Plačaš toliko, kot ocenijo Vaši, in si miren leto dni. Zato vem, da boste premogli toliko pravičnosti, da boste ista načela uporabili tudi za zavezance za DPP. Tako bodo pod Vašo zaščito, tudi njim boste omogočili, da davek plačajo vnaprej. Ja, DPP bi bil zagotovo najbolj pravičen davek.

Brez zamere in zdravi ostanite.

Kavarna Hayek

BDP kot fetiš sindikalistov za rast plač v javnem sektorju

Značke

BDP, blaginja, Branimir Štrukelj, državna poraba, javni sektor, Jugoslavija, Ludwig von Mises, Odmevi, potrošnja, RTV Slovenija, socializem, zasebni sektor

Orgazmično navdušenje levičarskih politikov in tudi nekaterih njihovih socialističnih kruhoborcev, ki imajo magisterije in celo doktorate iz ekonomije, ter seveda sindikalistov ob zadnjih podatkih o rasti BDP pošilja seveda napačen signal javnosti. Kot je že ugotovil briljanten um avstrijske ekonomske šole Ludwig von Mises, matematika v ekonomiji pogosto povsem odpove. Zato je treba podatke o padcu in rasti BDP sprejemati z zadržkom, saj se drugače ustvarja vtis, da BDP odslikava dejansko blaginjo in napredek neke države. To sicer ne pomeni, da je BDP povsem brez pomena, nekakšna računovodska enota, ki nič ne pove. Je, ampak blaginja in razvitost nekega gospodarstva zagotovo ni zgolj BDP. Zato vprašanje, ali rast BDP v resnici predstavlja gospodarsko rast, ni zgolj retorično.

Ampak sindikalisti javnega sektorja so se odločili, da zadnja rast BDP pomeni signal, da se jih lahko povečajo plače. Mediji so poročali takole. »V ZSSS so v odzivu na danes objavljeno prvo letno oceno gospodarske rasti v 2014 med drugim ugotovili, da se z informacijo o triodstotni rasti BDP izpolnjeni vsi pogoji za sprostitev na gospodarsko rast vezanih pravic v varčevalnem zakonu. Po njihovem je čas primeren tudi za dvig plač in spremembi definicije minimalne plače.« (http://www.reporter.si/slovenija/zsss-%C4%8D-je-primeren-za-dvig-pla%C4%8D-spremembo-definicije-minimalne-pla%C4%8De/54908). Seveda je bil najbolj glasen šef sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj, ki je dejal, da se »plače v javnem sektorju morajo zvišati«, če pa to ne bo šlo, je dejal v Odmevih na RTV Slovenija (www.rtvslo.si), si bodo pa od kapitala sami vzeli, kar jim pripada. O Štruklju sem že večkrat pisal (zadnjič tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/08/12/zgodbe-iz-vzporednega-sveta-po-struklju/), tako da se ne mislim ponavljati, zato tokrat samo o mitskem BDP.

BDP se izračuna po formuli Z + D + I + NI (iz-uv), pri čemer: Z = potrošnja zasebnega sektorja, D = (državna potrošnja), I = naložbe (investicije) in NI = izvoz minus uvoz). Tako dobimo nominalni znesek, ki predstavlja BDP za določeno obdobje. In zakaj BDP v resnici ne odraža dejanskega stanja blaginje in napredka? Ker naletimo na nekaj velikih težav, ki jim ekonomisti avstrijske ekonomske šole pravijo »napačni signali trgu«. Samo prosti trg, kjer se država ne vmešava v odnose med posamezniki, lahko prinaša napredek in blaginjo ter zmanjšuje revščino, opletanje s katero je postalo v zadnjem času zelo popularno med levičarji (samo poglejte tale pamflet: http://www.mladina.si/169030/populisticno/). Bom skušal na kratko in poenostavljeno pojasniti ter si nekaj pojasnil sposodil pri blogerjih, kot sta Tko Je John Galt (www.tkojejohngalt.wordpress.com) in Kat Kapital (www.katkapital.com).

Ni težava, da BDP vključuje državno potrošnjo, težava je, ker jo povsem izenači z zasebno potrošnjo. Poleg izvoza je za zadnjo »rast« BDP »zaslužna« namreč tudi državna potrošnja oziroma razni evropski lokalni projekti pri gradnji občinskih infrastrukturnih objektov. Vendar, ali sta te kategoriji (zasebno in državno) res enakovredni? Zasebna potrošnja pomeni, da ti iz svojega žepa nekaj plačaš, državna potrošnja pa pomeni, da ti država najprej ukrade tvoj zaslužek, potem pa s tem ukradenim denarjem financira recimo gradnjo mostu čez Ljubljanico, kot to rad počne ljubljanski župan Zoran Janković, razne nevladne organizacije, ki z davkoplačevalskim denarjem zganjajo socialistično propagando, kulturnike, ki nato vsiljujejo svoje knjige knjižnicam, ker jih ne morejo prodati na trgu in podobno. Vprašanje je, ali je učinek na blagostanje posameznika v obeh primerih res enak? Ali financiranje denimo Mirovnega inštituta povečuje blagostanje ljudi (razen blagostanja parazitov, ki so nanj prilepljeni)? Kako povečuje most prek Ljubljanici blagostanje Ljubljančanov? Ali je prav, da se obe potrošnji (zasebna in državna) enakopravno obravnavata znotraj izračuna BDP? Odgovor je: NE.

Država ne more vedeti, kaj je najboljše za posameznika, in to velja za večino državne potrošnje, ki ima v resnici negativen učinek – zmanjšuje kupno moč prebivalstva v zasebnem sektorju. V nekdanji Jugoslavije so v BDP šteli tudi gradnjo spomenikov NOB, ker je šlo pač za državno potrošnjo. To še danes počno v Severni Koreji, Rusiji in še nekaterih drugih državah, čeprav ni jasno, kakšno korist imajo od teh spomenikov državljani, kako jim to povečuje njihovo blaginjo. To smo občutili v nekdanji skupni državi: partija, ki je obvladovala gospodarstvo, je veliko »vlagala« v tovrstne »podvige« s spomeniki, v široke avenije, ki slavijo revolucijo, in podobne traparije. Ne boste verjeli, BDP je bil zato v Jugoslaviji (v 60. in 70. letih) precej velik, toda blaginje ni bilo od nikoder. Zato je tovrstna metodologija nepravična do ekonomsko svobodnejših držav, kjer ima veliko vlogo zasebna pobuda in je BDP dejansko odraz rasti, za razliko od zapravljanja denarja v socialističnih planskih gospodarstvih z veliko državne lastnine.

Tudi z zasebno potrošnjo je težava. Štrukelj je v prej omenjenih Odmevih dejal, naj se povečajo plače, s tem bodo ljudje več trošili in beležili bomo novo rast BDP. Zasebna potrošnja je lahko generator gospodarske rasti in blaginje v državah, kot sta Nemčija in ZDA, nikakor pa ne more biti v Sloveniji. Za tako ugotovitev ne potrebuješ diplome, magisterija ali doktorata iz ekonomskih znanosti, temveč preprosto pogledaš v svojo shrambo, svoj hladilnik, garderobno omaro ali garažo. Večino tistega, kar bomo videli, je iz uvoza. Ko Nemec kupuje avto, bo po vsej verjetnosti kupil nemški avto – VW, opla, mercedesa ali audija. To je neposreden vpliv na njihovo industrijo. Ko gre Slovenec kupuje avtomobil, najbrž tudi kupi VW ali opla, ampak s tem ne spodbuja slovensko gospodarstvo, ampak nemško. Enako velja za vse: za uvožene prehrambene izdelke, oblačila, pohištvo.

Kljub vsemu BDP ni povsem brezsmiseln, toda predstavlja nek fetiš, ki je lahko škodljiv. Eden takih primerov je teza, da je 2. svetovna vojna ZDA izvlekla iz recesije. Če bi držala, bi to pomenilo, da vojne povečujejo blaginjo ljudi. Pa jo ne. BDP v ZDA se je med vojno povečal zaradi enormno povečane državne porabe, nezaposlenost pa se je zmanjšala zaradi prisilne mobilizacije in zaposlovanja v obrambnem sektorju (zaposlenost v sektorju ameriške vojske se je med letoma 1940 in 1941 povečala z 1,8 odstotka na kar 40,3 odstotka; http://www.independent.org/newsroom/article.asp?id=138). Poleg tega so bile cene nadzorovane, kar pomeni, da je bila uradna inflacija nižja, kot je v resnici bila, kar pa posledično pomeni, da je bil BDP ZDA precenjen. Ampak, zanimivo. Nobelovec Paul Krugman še vedno verjame, da je 2. Svetovna vojna Američakom prinesla napredek in da na splošno lahko vojni spopad neki državi prinese blaginjo (https://www.youtube.com/watch?v=Rq7HLERNUSw). Ob taki norosti ni čudno, da je lani pozval ECB, naj se bojuje proti deflaciji (da je deflacija v resnici dobra za potrošnika, sem pisal tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/28/kdo-se-boji-deflacije/), in da se je ob grški krizi postavil na stran Sirize in Aleksisa Ciprasa.

Zgodbe iz vzporednega sveta po Štruklju

Značke

Branimir Štrukelj, davki, Delo, država, javni sektor, levičarji, Nemčija, plače, sindikati, socializem, stavka, tomaž Štih, Twitter, zasebni sektor

Da bi se javni sektor lahko financiral, mora država najprej s prisilo (v obliki davkov) vzeti denar zasebnemu sektorju. Lahko se strinjamo, da je to povsem običajna kraja in je podobna ropu, ko ti nekdo s pištolo na sencih ukrade denar. Kajti prostovoljno nihče ne plačuje davkov. Vedno je prisila. Zato, če poenostavimo, lahko rečemo, da javni sektor s prisilo krade denar zasebnemu sektorju in se tako financira. Torej, vsak evro, ki ga dobi zaposleni v javnem sektorju oziroma državni upravi, je nekomu v zasebnem sektorju s silo ukraden. Ukraden je tistemu, ki služi na trgu s prostovoljno menjavo blaga in storitev. In ker vsak davek pomeni večji strošek za podjetnika, to zanj pomeni manjši zaslužek, posledično manjše plače za zaposleni in na koncu izguba delovnih mest. Torej vsako povečanje mase za plače in vsaka nova zaposlitev v javnem sektorju pomeni, pogojno rečeno in posplošeno, manj zaposlenih in manjše plače v zasebnem sektorju. V grobem rečeno: k zdravi rasti bruto domačega proizvoda in blaginji ljudi pripomore izključno zasebni sektor.

Vendar to nekaterim nikakor ni jasno. Eden takih primerkov je znani sindikalist v javnem sektorju Branimir Štrukelj, ki govori (in očitno razmišlja) tako, kot bi živel v vzporednem svetu. Poglejmo si nekatere njegove umotvore v časniku Delu, ki mu je namenil pol strani na drugi strani z naslovom Za sindikate je nastopil čas, da zahtevamo dvig plač (http://www.delo.si/novice/politika/za-sindikate-je-nastopil-cas-da-zahtevamo-dvig-plac.html). Levičarsko Delo je pri tem precej zavajajoče, saj Štrukelj predstavlja javni sektor, zasebni sektor omenja zgolj zaradi lepšega. Zasebni sektor naj pusti lepo pri miru, naj se vanj ne vtika. Če kdo dela zmedo in rožlja s stavkami, so to sindikati javnega sektorja (zdaj šolniki, zdaj zdravniki, zdaj vsi skupaj). Pri tem je nelogično, da se proti takim izjavam in zahtevam, da je treba povečati plače v javnem sektorju, ne oglasijo sindikalisti iz zasebnega sektorja, ki bi morali ščititi svoje delavce. Kot smo zapisali: kar si javni sektor vzame več, to pomeni, da ima toliko manj delavec v zasebnem sektorju. Vendar pustimo to za drugo priliko, poglejmo nekaj Štrukljevih poudarkov.

»To pomeni, da bi se deli javnega sektorja vodili kot podjetja. Pri tem bi bila kakovost in dostopnost kolateralna škoda, kar se vladi ne zdi pomembno, temveč le, koliko to stane. Tudi na to ni mogoče pristati, saj bi s takšnimi posegi na koncu ostali brez javnega sektorja. Pri tem se vedno znova zanemarja, da je delež BDP za javni sektor najvišji ravno v najbolj razvitih državah, kot so skandinavske in Nemčija, najmanjši pa v Romuniji, Bolgariji in v baltskih državah. Vlada očitno ponovno želi iti v smeri držav, ki so uničile svoj javni sektor.«

Torej, če ni denarja za javni sektor, ga je treba nekomu ukrasti. Če parafraziramo Štruklja. Zasebni sektor je kolateralna škoda, pomembno je da ostane javni sektor. Pa naj stane, kolikor hoče. Zakaj so nekatere države tako bogate, da si lahko privoščijo velik javni sektor, smo že pisali (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/02/mit-o-uspehih-skandinavskih-socialistov-le-mit-2/), vendar tudi te države počasi šepajo pod težo svojih »štrukljev« (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/06/26/londonski-iea-empiricno-in-analiticno-razbil-levicarski-mit-o-uspesnem-skandinavskem-socializmu/).

»Naloga sindikatov je, da zdaj to izgubo zaposlenih postopoma nadomestimo, zlepa ali zgrda. Moramo dobiti nazaj tisto, kar smo izgubili.«

Izgubo? Kakšno izgubo? Kaj ste izgubili? Javni sektor zasebnemu sektorju pod prisilo krade zaslužek, ne daje pa mu ničesar. Zasebni sektor bi recimo z lahkoto preživel brez šolstva, zdravstvo bi bilo lahko zasebno (če bi morali plačati iz svojega žepa, bi ljudje bolj pazili na svoje zdravje), kar posameznik zasebnik potrebuje, je minimalna država okleščena na policijo, vojsko in sodstvo. Javni sektor je s krizo kvečjemu pridobil, ne pa izgubil. Zdaj bi pa še več. Zlepa ali zgrda, pravi Štrukelj.

»… ob tem pa smo prepričani, da je nastopil čas za izboljšanje plač v državi, ker so delavke in delavci tako v zasebnem kot javnem sektorju prispevali več kot dovolj za odpravo krize.«

Plače se v svobodnih državah oblikujejo na trgu, glede na ponudbo in povpraševanje po delovni sili. In če je kdo prispeval k odpravi krize, je bil tzo zasebni sektor. Javni zagotovo ne.

»… mi želimo odpraviti anomalije, ki izrazito slabo plačujejo številna delovna mesta v javnem sektorju…«

Mi? A sindikati? Kakšne anomalije? Edina anomalija v tej državi je, da se je javni sektor tako razbohotil, da država drvi v prepad. In zato kar javni uslužbenci počno, so še preveč plačani. Prav perverzno je, da je povprečna plača v javnem sektorju višja kot tista v zasebnem, kjer se v resnici ustvarja. Celo več. Po zadnjih podatkih (maj 2015) se je povprečna plača v javnem sektorju zvišala, v zasebnem pa znižala (http://www.racunovodja.com/clanki.asp?clanek=8806/Povprecne_mesecne_place_pri_pravnih_osebah_Slovenija_maj_2015_javni_sektor_zasebni_sektor).

»… za sindikate je nastopil čas, da zahtevamo dvig plač in da si priborimo del gospodarske rasti, s katero se vlada hvali.«

Kaj si boste priborili? In kaj boste zahtevali? Sundikati nimajo prav ničesar z višjo gospodarsko rastjo, ki sama po sebi ne pomeni še nič.

»Zadnji podatki govorijo, da je Nemčija imela korist od grške in seveda tudi od slovenske krize, ki so jo plačevali delavci in delavke.«

Nemčija je imela korist od grške krize toliko, kolikor plačuje nižje obresti. To se je zgodilo zato, ker je bila ves čas do Grčije odločna, vlagateljem pa je sporočala, da zna delati z denarjem in da ga ne razmetava po nepotrebnem. Torej Nemčija ni zaslužila, ampak je prihranila. Slovensko krizo pa so plačevali delavci v zasebnem sektorju, nikakor pa ne zaposleni v javnem sektorju. Samo plače, zaposlenost in socialno varnost je treba pogledati, pa je vsakomur vse jasno. Samo tistim ne, ki živijo v vzporednem svetu in ki imajo vedno znova kleptomanske popadke.

Za konec samo še odličen tvit Tomaža Štiha, ki je na svojem Twitter profilu Libertarec zapisal (@Libertarec; https://twitter.com/Libertarec):

»Kapitalist financira šolo, bolnico in cesto. Humanist vrešči naj nekdo financira šolo, bolnico, cesto in drž. stanovanje in službo zanj.«

Tudi Kavarna Hayek je na Twitterju: @KavarnaHayek (https://twitter.com/KavarnaHayek)

Levičarji bodo spet razpravljali o minimalni plači (VIDEO)

Značke

Branimir Štrukelj, Iniciativa za demokratični socializem, minimalna plača, sindikati, video, Združena levica

V sredo, 4. junija, bo imela Iniciativa za demokratični socializem, ki je del radikalne levičarske Združene levice, programsko konferenco z naslovom Minimalna plača v dobi varčevanja (http://www.demokraticni-socializem.si/4-6-2015-minimalna-placa-v-dobi-varcevanja/). Razpravljali bodo znani in manj znani kruhoborci Zala Turšič, sindikat Mladi+, Urban Sušnik, asistent na Ekonomski fakulteti, Branimir Štrukelj, Konfederacija sindikatov javnega sektorja, in Branko Bembič, član IDS in sodelavec Inštituta za delavske študije, tematika pa zadnje tedne zaradi zahteve sindikatov po redefiniciji minimalne plače.

Ker sem o tem, kako škodljiva je minimalna plača (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/02/09/nove-sindikalne-blodnje-o-minimalni-placi/) in da je to pravzaprav rasistična ekonomska kategorija (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/05/07/kako-zdruzena-levica-predlaga-rasisticne-ukrepe/), že večkrat pisal, nima smisla ponavljati. Kljub temu priporočam ogled naslednjih dveh kratkih prispevkov (mogoče po kateri izmed njih odprl oči tudi kakšnemu zagrizenemu socialistu):

1. Kako minimalna plača ustvarja brezposelnost (https://www.youtube.com/watch?v=AbuJYhX3prc);

2. Ali minimalna plača škoduje delavcem (https://www.youtube.com/watch?v=Ct1Moeaa-W8).

Socialna država kot sveti gral levičarjev

Značke

Branimir Štrukelj, javna uprava, javni sektor, levičarji, Skandinavija, socializem, socialna država, Thomas Piketty

Levičarji ves čas govorijo o socialni državi, ne znajo pa jasno pojasniti, kaj to sploh je. Kar je povsem razumljivo. Kakorkoli obračamo, socialna država povzroči več škode kot koristi. Samo poglejmo javno porabo skozi zgodovino: čim večja je bila iz desetletje v desetletje, tem več je bilo socialno ogroženih oziroma revnih, kar se danes bolj moderno sliši. In, kakopak, lačnih otrok. Skratka, socialna država prek raznih socialnih in drugih transferjev prerazporeja denar (ki ga s prisilo jemlje od drugih), ljudje pa postajajo vse bolj leni, neodgovorni, nesposobni in parazitski ter samo čakajo (in tudi zahtevajo), da se jih spomni mati Država, ki je za njih odgovorna, ki mora za njim skrbeti, delali kaj ali ne. S časoma postanejo tako introvertirani, da so trajno nesposobni vzeti usodo v svoje roke in poskrbeti za sebe. Od tod do konca civilizacije je samo še korak.

Vendar vse to ni dovolj, da posvečeni ne bi zahtevali še bolj razbohoten javni sektor, še več denarja od zasebnikov, še več socialne države. Ker naj bi bilo to zdaj možno, saj v Sloveniji ni več recesije, zato varčevalni ukrepi »na plečih« javnih uslužbencev niso več potrebni. Tako je poročal (socialistični) časopis Dnevnik (https://www.dnevnik.si/1042712833/slovenija/v-petih-letih-zdesetkana-drzavna-uprava-in-policija):

»Branimir Štrukelj, predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja, meni, da za ohranitev ukrepa o zmanjševanju števila zaposlenih ni več nobene potrebe. »Ukrepi za zmanjšanje zaposlovanja so bili vezani na gospodarsko krizo. Če recesije ni več, potem tudi ti ukrepi niso več potrebni,« je prepričan Štrukelj, a dvomi, da na to enako gleda tudi vlada. Glede na napoved spremembe nekaterih kratkoročnih in začasnih ukrepov v dolgoročne in sistemske, se mu zdi precej verjetno, da bo vlada poskušala med slednje uvrstiti tudi zmanjševanje zaposlovanja. »To bi bil napad na socialno državo in blaginjo ljudi, na to pa ne moremo pristati,« opozarja Štrukelj.«

Torej, če prav razumem Štruklja, ki je tudi šef učiteljskega sindikata, bi zmanjševanje zaposlenih v javnem sektorju pomenilo »napad na socialno državo in blaginjo ljudi«. Koga misli? Napad na blaginjo ljudi pomeni ravno vztrajanje pri obsežnem javnem sektorju, subvencijah in raznih transferjih, nikakor pa to ni napad na socialno državo in blaginjo, kakršno imajo v mislih v javnem sektorju. Kot da ne bi vedeli, kdo jih hrani, od kod sploh dobijo denar za svoje plače. Brez zasebnikov javni sektor sploh ne bi mogel preživeti, obratno pa lahko. Bi lahko učitelj ali birokrat preživela brez kmeta? Ne, mogoče dva ali tri dni. Kaj pa obratno? Seveda, kmet bi z lahkoto preživel tako brez učitelja kot brez birokrata. In zdaj Štrukelj govori o nekakšnem napadu na socialno državo. Pa sploh ne gre samo za Štruklja. Socialna država je nekaj, kar poveličujejo vsi. Poznate kakšno politično stranko, ki v svoj program Slovenije kot države blaginje ne bi vsaj enkrat vključila besedno zvezo »socialna država«? Ne? Jaz tudi ne. In zakaj? Preprosto zato, ker bi bili tisti, ki je ne bi omenili, takoj označeni za fašiste. Zagovorniki socialne države pa so anti-fašisti ali kaj?

Vse to seveda nikakor ne pomeni, da bi bili mi, ki v javnem sektorju, socialnih transferjih in vsemogočih subvencijah vidimo nekaj slabega, proti revnim ali socialno ogroženim in izrinjenim. Nikakor ne. Smo proti taki državi blaginje zato, ker je tak način reševanja uperjen ravno proti šibkejšim. Seveda, levičarji to zanikajo in dajo za zgled skandinavske države. Thomas Piketty, nekakšen Marx 21. stoletja, je v intervjuju za Jutarnji list (http://www.jutarnji.hr/thomas-piketty—bogati-se-nece-odreci-bogatstva-u-korist-pravednijeg-drustva–njih-na-to-treba-natjerati–a-najbolje-je-rjesenje-uvesti-progresivni-porez–/1226854/) na vprašanje, ali so skandinavske države tiste, ki so lahko zgled, da socialna država deluje, odgovoril: »Skandinavci so postali bogati zato, ker so med drugim promovirali socialno državo kot najbolj sprejemljiv sistem, ker so vlagali v izobraževanje, infrastrukturo.« Kot je pri socialistih običajno, ne vedo, kaj govorijo. O tem, da Švedska (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/11/02/mit-o-uspehih-skandinavskih-socialistov-le-mit-2/) in Norveška (https://kavarnahayek.wordpress.com/2014/12/26/zablode-levicarjev-o-domnevnem-norveskem-socializmu/) niso bogate zaradi socializma ali socialne države, sem že pisal, zato na kratko: bogate so postale ravno zaradi kapitalizma, zaradi obsežnih liberalnih reform, ki so jih izvedle.

Kapitalizem s prostim trgom, ki ga levičarji skušajo prikazati kot hudičevo delo, kot nekakšno ekonomijo zla, se je v zgodovini izkazal kot najbolj učinkovit sistem proti revščini. Celo več. Izkazal se je tudi kot najbolj moralen, človeški in pravičen sistem.

Za levičarje nezaslišano: Nemčija odpušča državne uslužbence

Značke

Angela Merkel, Branimir Štrukelj, brezposelnost, javni sektor, sindikati

Če bi se to zgodilo v Sloveniji ali na Balkanu, najbrž tudi v Italiji ali Franciji, bi bili sindikati javnega sektorja že na okopih. Že kar vidim, kako bi Branimir Štrukelj grozil s stavko, državljansko nepokorščino. Pa pustimo ob strani vprašanje, ali imajo javni uslužbenci sploh pravico do stavke, glede na to, da živijo na račun davkoplačevalcev realnega sektorja, poglejmo kaj so naredili v Nemčiji. Zaradi rekordno nizke brezposelnosti (http://www.tradingeconomics.com/germany/unemployment-rate; 4,8-odstotna) so čez noč odpustili 17.000 zaposlenih državnega zavoda za zaposlovanje (http://www.vecernji.hr/gospodarstvo/njemacka-odlucila-otpustiti-17000-radnika-zavoda-za-zaposljavanje-999150). Za države, kot je Slovenija, kjer prevladuje socialistična miselnost, da država najboljše poskrbi za posameznika (in ti posamezniki se ji kar prepuščajo, čeprav izgubljajo svobodo) in da večji državni aparat pomeni večjo gospodarsko rast (neumnost!), je ta poteza paradoksalna. Namreč, državi gre dobro, brezposelnost je nizka, v državnem proračunu ostaja vse več denarja, zakaj bi odpuščali državne uradnike, ko pa jih lahko z lahkoto plačajo.

No, za nas (neo)liberalce je paradoksalna le toliko, ker je nemška oblast sprejela zelo racionalno odločitev (hm, država se lahko obnaša racionalno, nekaj neverjetnega), vse drugo je logično. V kabinetu kanclerke Angele Merkel so se pač odločili, da je neracionalno in neodgovorno trošiti davkoplačevalski in dajati plačo tistim zaposlenim v javnem sektorju, ki nimajo nič za delati. In izračunali so, da je namesto 97.000 zaposlenih na zavodih za zaposlovanje, ki imajo 38 milijard evrov težak proračun, dovolj samo 80.000 ljudi. In pika.

Naši sindikalisti bi seveda skočili pokonci, češ da bo padla kvaliteta storitev, zanimivo pa je, da tega v Nemčiji sploh ni nihče omenil. Prav tako se niso oglasili njihovi sindikati in grozili, ampak so mirno sprejeli povsem normalno odločitev. Ob tem, da sploh nimajo težav z vprašanjem, kaj pa bodo ti ljudje zdaj delali. Nemški trg delovne sile je (še vedno) tako fleksibilen, da bo večina teh odpuščenih javnih uslužbencev prej ali slej našla zaposlitev v zasebnem sektorju. In ne bodo se branili niti dela v tovarnah ali delavnicah, čeprav so bili zdaj navajeni sedeti v pisarnah.

Tovariš Mencinger, gospa Jones in tednik Mladina

Značke

Branimir Štrukelj, finančna pismenost, Jože Mencinger, Mladina, OECD, PISA, socializem

»Enoumje ni nevtralno, se ne spreminja in ni podobno ničemur drugemu. V ideološko izrazje, ki teži k univerzalnemu, prevaja interese kapitala, torej interese tistih, ki jim pravimo trgi, se pravi velikih podjetnikov, ki stojijo za vsem. Izvira iz mednarodnih ekonomskih institucij, ki uporabljajo in izrabljajo ugled in sloves nepristranskosti. Dela se, da je z lastno močjo voljene politike podvrglo svojim zapovedim, ‘edini mogoči politiki’. Tisti politiki, ki je ‘neizogibna’, tisti, ki ima poroštvo bogatih. Popustiti tej misli pomeni sprejeti, da rentabilnost postane povsod pomembnejša od družbene koristnosti, pomeni spodbujanje preziranja politike in prevlado denarja.«

S tem citatom Serga Halimija, francoskega novinarja in urednika, je svoj uvodnik v Mladini končal urednik Grega Repovž (http://www.mladina.si/163194/neodvisni/). Še enkrat si zavrtimo predvsem zadnji stavek: »Popustiti tej misli pomeni sprejeti, da rentabilnost postane povsod pomembnejša od družbene koristnosti, pomeni spodbujanje preziranja politike in prevlado denarja.« Kaj naj bi to pomenilo? Nič drugega kot to, da morajo v neki družbi ali državi obstajati tudi nerentabilna podjetja, ki pa so tako družbeno koristna ali pomembna, da jih morajo vzdrževati vsi davkoplačevalci. Če prenesemo na slovenske razmere in skušamo razumeti akcijo tega tednika v svetem boju proti privatizaciji, to pomeni poziv politiki, ki ne sme podleči prevladi denarja, ampak mora preprečiti načrtovano prodajo Telekoma, Nove KBM, Adrie Airways in podobne »državne srebrnine«. Apologeti po novem ne govorijo več o nacionalnem interesu, ker je to postala nekakšna tajkunska psovka, ampak o »strateški državni lastnini«, ki je ne smemo razprodajati, ampak bi jo morala država razumno upravljati. In metati vanjo še in še denarja. In tisti mediji in novinarji, ki podpirajo privatizacijo ali celo menijo, da se morajo ta podjetja izkazati na (prostem) trgu, ne pa ob pomoči države, so takoj označeni za lakaje ekonomske in finančne elite. Po mnenju avtorja je tako časnik Finance (www.finance.si) podoben nekdanjemu partijskemu glasilu Komunist, nacionalna televizija pa naj bi bila zaradi oddaje Prava ideja »popoln servis ekonomske elite«. Skratka: »Temeljna značilnost prehoda iz komunizma v kapitalizem je bila poleg demokracije in sproščene zasebne podjetniške iniciative seveda zamenjava elite.«

Človek se vpraša, od kod na tako majhnem prostoru, kot je list papirja, toliko neumnosti, predvsem pa od kod toliko ekonomskega ali finančnega neznanja. Odgovor je preprost. Namesto da bi že osnovnošolce in dijake seznanjali z osnovami ekonomske teorije (zaradi mene lahko s celotno, ampak ne samo posiljevanje z marksistično in keynesijansko, temveč tudi s teorijo avstrijske ekonomske šole, pa naj mladina sama presodi, kje bi se boljše počutila), se mladostnikom vsak dan z besedo in zgledi kaže, kako je mati država vsemogočna, saj lahko reši vse, prosti trg pa je zloben, ker je treba, pomislite (!), celo delati. In če smo prekomerno zadolženi, nič zato, ker je tako ali tako vse naše. Pa ja.

Finančno nepismenost slovenskih dijakov je razgalila raziskava, ki je bila v okviru PISA opravljena že leta 2012, rezultati pa predstavljeni pred pol leta. Slovenci so se med vrstniki odrezali pod povprečjem: v prvi kategoriji so dosegli 485 točk, v drugi pa celo samo 476 točk, medtem ko je povprečje OECD v obeh kategorijah znašalo 500 točk. Branimir Štrukelj, prvokategornik med sindikalisti šolnikov in velik zagovornik močne države z velikim javnim sektorjem, ki prinaša celo gospodarsko rast (?!?), je rezultate pospremil z besedami, »ali je za splošno izobraženost državljanov ključnega pomena, da so slovenski rezultati v njej nadpovprečni«. Se pravi, ali je za Slovenijo sploh pomembno, da so državljani finančno izobraženi.

In kje vse so pri odgovorih odpovedali slovenski dijaki (za katere sicer raziskava ugotavlja, da je med njimi največji delež tistih, ki že imajo svoje transakcijske račune)? Že skozi prvo kategorijo so se težko prebijali. Ko so jim pokazali račun, so se med njimi našli nekateri, ki niso vedeli, da je treba račun plačati (http://www.oecd.org/pisa/test/financialliteracytest/). Slovenski so bili pri tem vprašanju v zlati sredini, Francija, od koder prihaja prej omenjeni pametnjakovič Halimi, pa še slabša. Najslabši so bili Kolumbijci.

Pri malo bolj kompleksnejših vprašanjih pa so Slovenci povsem odpovedali. Naloga je navajala primer gospe Jones, ki je pri banki FirstZed Finance (izmišljena banka) vzela kredit v vrednosti 8.000 zedov (izmišljen denar) s 15-odstotno letno obrestno mero. Na mesec vrača banki po 150 zedov. Po enem letu mora odplačati še 7.400 zedov, vendar ji druga banka ZedBest ponudi boljše pogoje: da jih 10.000 zedov kredita z 13-odstotno letno obrestno mero, mesečni obrok pa ostane enak – 150 zedov. Vprašanj (kako bi lahko gospe Jones koristilo ali škodovalo, če bi vzela drugi kredit) in odgovorov je bilo več, med slednjimi tudi ta, da bi gospa Jones sicer imela boljšo obrestno mero in bi star kredit lahko prej odplačala, a bila bi bolj zadolžena in bi morala skupno plačati več. Gospa Jones bi se torej zadolžila samo zato, da bi se zadolžila, nekaj denarja pa bi imela viška. Kar seveda zelo spominja na zadolžitev Alenke Bratušek in takratnega finančnega ministra Uroša Čuferja jeseni 2013, ko je vlada izjavila, da ima Slovenija sicer dovolj denarja, da pa so se zadolžili zato, ker so želeli dokazati, da se lahko zadolžimo. In potem se čudimo, da so dijaki finančno nepismeni. Ni čudno, ko pa imajo neverjetno dobre zglede.

Prav tako niso znali odgovoriti, v katerem primeru se splača kupiti kilogram paradižnika po 2,75 zeda in v katerem zaboj z desetimi kilogrami po 2,2 zeda za kilogram. »Vrhunec« pa je bil primer gospe Jane Citizen, ki je na položaju direktorja družbe od 1. julija do 31. julija. Njena mesečna bruto plača je 2.800 zedov, prispevki znašajo 300 zedov, neto plača je 2.500 zedov, od kar je zaposlena pa je dobila 19.600 zedov. Vprašanje je bilo: Koliko zedov je gospa Jane Citizen dobila na svoj račun 31. julija. Odgovor je seveda 2.500 zedov, vendar se je marsikateremu od slovenskih mladih finančnih junakov zataknilo. Kar ne preseneča, ko pa vsakdan lahko bolščijo v pravovernega ekonomista Jožeta Mencingerja.

Skratka, za Slovence se je test slabo končal. Čeprav bi moralo marsikoga to zaskrbeti, so nekateri celo menili, da to ni pomembno, saj je finančna pismenost del neoliberalne ideologiji. Takole je zapisal avtor (ja, spet) v Mladini: »Ampak to, da Slovenija v finančni pismenosti ni (zelo) podpovprečna, ni pomembno. Finančne pismenosti v svetu, kakršen je in kakršen naj bi bil v prihodnje, ne bo nikoli dovolj. Gospa Jones bo pač morala veliko svojega časa namenjati premisleku, kakšen kredit vzeti. Razen če se zavemo, da se tak svet kot edini možen kaže le, če smo ujeti v neoliberalno ideologijo. Ideologijo, katere del je tudi finančna pismenost.«

Če bi finančna nepismenost veljala samo za posameznike, bi človek še zamahnil z roko, saj je vsak sam zase odgovoren, toda grozljivo je, da se tudi vodilni bankirji slovenskih bank v državni lasti, ministri in »ugledni ekonomski akademiki« obnašajo na skoraj enak način. Zato je Slovenija tam, kjer pač je. Se pravi – nikjer.

Škodljivi sindikalist Štrukelj in nacionalna televizija

Značke

Branimir Štrukelj, davki, javni sektor, sindikati

Priznam, na slovenskih televizijskih mrežah gledam osrednja dnevna poročila, dnevnike ali informativne oddaje, kakorkoli se že pač imenujejo, zelo redko. Danes na Planet TV je vsegliharski, 24 ur na POP TV je izrazito levičarski, prav tako TV Dnevnik na TV Slovenija, kjer pa gredo celo korak dlje, saj je za vse tegobe v tej preljubi majhni in mladi državi kriva desnica oziroma ena sama politična stranka, ki sliši na ime SDS, ter seveda največje zlo tega sveta – neoliberalizem. Čeprav tiste “fufice”, kot jih imenuje novinarski kolega Nenad Glücks, ne razumejo ravno natančno, kaj liberalizem, kaj šele neoliberalizem, sploh je. Te izrazite pristranskosti si pač nacionalka, ki jo plačujemo davkoplačevalci, ne bi smela privoščiti. Ampak protiutež je oddaja Odmevi, prav tako na nacionalki, samo malo bolj pozno, tam ob 22. uri, kjer so voditelji Rosvita Pesek, Slavko Bobovnik in Igor E. Bergant, karkoli si o njih dobrega ali slabega mislimo, pravzaprav špica, vrh tega, kar slovenske televizije zmorejo. In to običajno gledam. Drugo pač ne.

No, od časa do časa, bolj po naključju kot ne, ujamem kaj v “prajm tajmu”, kot se temu reče. Tako je bilo tudi včeraj, v soboto. V sklopu sobotnega Dnevnika je tako imenovani tedenski Utrip, kjer se je normalen človek lahko samo držal za glavo. Ko je bilo govora o ukrepih, kako Slovenijo popeljati iz gospodarske krize in kako zmanjšati proračunski primanjkljaj, je seveda prvi in edini logični ukrep krčenje javne porabe in javnega sektorja. In zmanjšanje plač. Ne pa za sindikaliste, ki so očitno na nacionalni televiziji dobili domovinsko pravico, da vse, kar povedo, vzamejo za suho zlato. Ker je po svoje razumljivo. Tudi zaposleni na RTV Slovenija so javni uslužbenci, ki živijo na račun davkoplačevalcev. Res da prek prispevka za javni zavod RTV Slovenija, ki ne gre skozi proračun, ampak neposredno v njihovo blagajno. Toda vse ekonomske teorije tak prispevek označujejo kot davek, ki pa plačujejo davkoplačevalci. Namreč vse kar je zakonsko predpisano, da se mora plačati, je davek. O tem ni debate. No, zdaj pa poglejmo, kaj je o krizi, zmanjševanju plač zaposlenim v javnem sektorju, varčevanju, financiranju gospodarstva s strani bank in še čem v dveh stavkih povedal zagrizeni levičar in sindikalist Branimir Štrukelj: “Naj prisilijo banke, da bodo začele financirati slovenska podjetja. Kajti to, da bodo učitelji, medicinske ssestre ali policisti iz svojih žepov financirali gospodarstvo, je neumno.”

Ne morete verjeti svojim očem? Jaz tudi nisem mogel bverjeti svojim ušesom, zato zavrtimo še enkrat ta posnetek, in to zadnji stavek: “Kajti to, da bodo učitelji, medicinske sestre ali policisti iz svojih žepov financirali gospodarstvo, je neumno.” Tip je totalno sprijen, pokvarjen ali pa mentalno zaostal. Kdo pa daje denar za javni sektor? Gospodarstvo! Na račun koga živi javni sektor? Gospodarstva! Tovariš Štrukelj pa v maniri najbolj trdoročnih komunistov govori, kot da se javni sektor plačuje tako, da nekaj javnih uslužbencev z dreves rajskega vrta Eden obira denar, ki seveda raste sam od sebe, ne da bi dreseva kdo sploh gnojil ali jih drugače vzdrževal, in ga polaga na račune javnih uslužbencev. Če bi bilo temu res tako, bi imel prav – gospodarstvo ne naredi ničesar za plače javnega sektorja, ker imajo v rajskem vrtu bankomat, iz katerega se financirajo. Ampak temu v realnem svetu ni tako. Javni sektor ne more obstati brez gospodarstva. Obratno je to povsem mogoče. Gospodarstvo z lahkoto preživi brez javnega sektorja. In pika. Ampak ne. Štrukelj bi bankam in podjetjem ukazoval, kaj naj delajo. Tako je pač navajen. Tako je naučen. Tako so ga učili. Da se za nič dela dobi plačilo. Da samo govoriš, nakladaš, denar pa sam od sebe leti po zraku. In podjetja bi se po njegovem morala zadolžiti pri bankah, to pomeni z dolžniškim kapitalom, da bi delala z izgubo, ampak bi plačevala davke, da bi lahko Štrukelj in kompanjoni v javnem sektorju imeli za plače. Lastniški kapital je zanj sovrag, saj se sindikati močno upirajo temu, da bi državna podjetja privatizirali in tako pritegnili tuj kapital. To je način delovanja sindikalistov. Da uničujejo, da škodujejo, da kradejo realni sektor.

To je jasno kot beli dan, ampak novinarka tega sploh ni problematizirala. Mislim, Štrukljeve izjave. Zanjo je očitno Janez Janša in to, da je ustavno sodišče začasno zamrznilo odločitev, da se predsedniku SDS odvzame mandat, največja težava.