Razkritje portala Pod črto bi moralo zelo skrbeti vse, ki jim je mar za človekove pravice

Značke

Anže Voh Boštic, Dejan Ornig, Facebook, Pod črto, policija, SDV, Sova, svoboda, zakonodaja, človekove pravice

Razkritje Anžeta Voha Boštica, ustanovitelja in odgovornega urednika portala Pod črto, da vlada pripravlja nov zakon o Sovi, ki bo varnostno-obveščevalni službi razširil pooblastila tako, da »bi agenti Sove v Sloveniji pri slovenskih državljanih lahko izvajali tudi tajne hišne preiskave, v domove nameščali snemalno opremo, vdirali v računalnike posameznikov in za pridobitev telefonskih številk uporabljali lovilce IMSI«, sploh ni toliko razburilo slovenske javnosti, kot bi človek pričakoval. Kar je grozljivo. Ljudje so očitno že tako navajeni, da država vedno in povsod posega v njihovo življenje, da jih ob takih informacijah niti ne zmrazi več. Eden od razlogov je najbrž spreminjanje pojmovanja človekove svobode oziroma človekovih pravic.

Že primer Dejana Orniga, ki je bil med letoma 2012 in 2015 policijski informator ter je po naročilu policije vdrl v več kot 300 naslovov elektronske pošte in profilov uporabnikov Facebooka, je pokazal, kako grobo se teptajo človekove pravice, saj je bilo ugotovljeno oziroma obstaja resen sum, da policija pri svojem delu uporablja tajne predpise. Sova in policija sta sicer dve različni službi, a taka pooblastila, kot jih bo z zakonom zdaj dobila Sova, niti policija nima, saj ne sme izvajati tajnih hišnih preiskav, kot bodo to lahko počeli agenti Sove.

Že prisluškovanje s tehničnimi napravami je velik poseg v zasebnost in integriteto posameznika, tajen vstop v njegovo stanovanje, iz katerega bodo lahko po potrebi skrivoma vzeli predmet in ga nato vrnili (na primer računalnik), pa tudi posega na področje človekove pravice do zasebne lastnine oziroma nedotakljivosti stanovanja. Najhuje je, da bodo vse to počeli tajno, ne da bi po preiskavi posameznika tudi obvestili, da so na skrivaj stikali po njegovem stanovanju – od spalnice prek kopalnice do kuhinje. Gre za velika pooblastila Sove pri izvrševanju tega ukrepa, s tem pa tudi na možnost zlorab, saj je očitno, da ni predviden učinkovit nadzor nad izvajanjem ukrepov. Sprejem takega zakona v državi, kot je Slovenija, ki ima zelo kratko demokratično tradicijo in so ostanki preteklosti – ko je v človekovo zasebnost posegala SDV kot tajna politična policija – še močno zasidrani v človekovi podzavesti, demokratične sile pa so daleč od tega, da bi prevladale nad družbo, je zato zelo vprašljiv. In ker bo vse tajno, nabor možnosti, kdaj ukrep uporabiti, pa zelo nedoločen, bo državljanom onemogočeno predvideti situacije, v katerih bo nove ukrepe, ki posegajo v človekove pravice, mogoče uporabiti. S tem bo tudi onemogočen učinkovit (pravni) nadzor civilne družbe in pristojnih institucij, kar pomeni, da ne bo učinkovitih (pravnih) sredstev zoper zlorabe. Zato je zakon že zdaj, sodeč po tistem, kar je objavil Voh Boštic, neustaven in nevaren za človekove pravice.

Še policija lahko proti volji stanovalca vstopi v njegovo stanovanje le, če ima odredbo sodišča, ki pa preiskovalcem ne dovoljuje vstopa, ne da bi lastnik ali stanovalec za to vedela. Ampak, saj veste, kako je v Sloveniji. Dokler ne zadeva mene, se me vse skupaj ne tiče. Ob tem je zelo simptomatično, da so ostali tiho tisti, ki so ob zadnjih tožbah za odvzem premoženja posameznikom in dokazovanja po obrnjenem dokaznem bremenu zagovarjali tezo, če je nekdo pošten in nima ničesar skrivati, potem bo z lahkoto dokazal, da njegovo premoženje ni nezakonitega izvora. Zdaj pa vzemimo (na načelni ravni) nov zakon o Sovi. Kaj bodo zdaj rekli ti ljudje? Če je človek pošten in nima ničesar skrivati, zakaj bi se bal ali razburjal, če tajni agenti tajno vstopijo v stanovanje in mu namestijo prisluškovalne naprave ali začasno odvzamejo računalnik, ki ga nato spet skrivaj vrnejo nazaj? Če nimaš ničesar skrivati, te tudi ne moti, da te država tajno nadzoruje, saj ne bodo ničesar našli?

Dovolj zgovoren je tudi odgovor, ki ga je portal Pod črto dobil od informacijskega pooblaščenca, češ da »v tej fazi ne bi dajali komentarjev, vsekakor pa jih bomo, ko bo predlog v uradnem postopku«. Kot da osnutek zakona že sam po sebi ne bi bil dovolj škandalozen.

Preveč ali premalo regulacije?

Značke

Alan Greespan, centralna banka, ECB, globalna kriza, Milton Friedman, neoliberalizem, regulacija, tiskanje denarja, zakonodaja, ZDA

Pred dnevi je Anže, eden od obiskovalcev tega bloga, zapisal takole: „Zdravo, imam eno vprašanje: kako pojasnjujete zadnjo finančno krizo v ZDA, ki je bila v največji meri posledica premalo regulacije ameriških bank? Če prav razumem, je v skladu s Hayekovo filozofijo manj regulacije dobra stvar, a tu kot kaže ni bila …“

O globalni finančni krizi sem že pisal, zato strnjeno in na kratko: do finančne krize je prišlo ravno zaradi prevelike regulacije. To, da so bančni sistemi deregulirani in da je finančno področje prepuščeno prostemu trgu, je mit. Če pogledamo Slovenijo, ima ta ravno finančno področje najbolj regulirano. Trenutno je v veljavi 192 finančnih zakonov (to je skoraj četrtina vseh veljavnih zakonov v Sloveniji) in 1.082 podzakonskih aktov s področja financ (vseh veljavnih podzakonskih aktov v Sloveniji je 18.017. (http://www.tax-fin-lex.si/VeljavnaZakonodajaRs.aspx). V ZDA, kjer je leta 2007 izbruhnila finančna kriza, je še slabše. V začetku leta sta profesorja Patrick A. McLaughlin in Richard Williams iz Mercatus Centra z univerze George Mason seštela vse federalne restruktivne regulacije in jih do leta 2012 naštela 1.040.940 (http://mercatus.org/publication/why-we-need-regulatory-reform-two-charts?utm_source=facebook&utm_medium=macro&utm_campaign=fbpage).

Regulacija dokazano ne deluje. Že Milton Friedman je pojasnil in tudi dokazal, da je bila za tako imenovano veliko recesijo pred osemdesetimi leti kriva ravno vse bolj obsežna zakonodaja na področjih, ki jih je obvladovala država. Enako je bilo s finančno krizo v prejšnjem desetletju. Vlade namreč ne morejo ustvarjati blaginje, vmešavanje države in vse večja regulacija, ki smo ji priča tudi na globalni ravni, ustvarja bedo in vodi v propad. Zadnjo finančno krizo je povzročil intervencionizem vlad in centralnih bank, kar nima nikakršne veze s kapitalizmom oziroma neoliberalizmom, kot stanje poimenujejo levičarji. Izvirni greh je bila odločitev ameriške centralne banke (potem ko se je razpočil napihnjen balon s tehnološkimi podjetji oziroma podjetij dot.com) leta 2000, da umetno in krepko zniža obrestne mere. Guverner Alan Greespan je med letoma 2000 in 2004 znižal obrestno mero s šestih odstotkov na nekaj več kot en odstotek. V tistem času je bila obrestna mera celo nižja od inflacije, kar pomeni, da so bile obrestne mere negativne. Povedano še drugače: banke so plačevale dolžnikom, ker so si izposodili denar, ne pa obratno, namreč da dolžnik plačuje bankam.

Greenspan je kasneje pred ameriškim kongresom dejal: “Sodim, da so svobodni trgi najboljši način organizacije ekonomije. V preteklosti smo jih poskušali regulirati. A to ni delovalo.” Levičarji po vsem svetu so te besede napačno razumeli. Greenspan se ni opravičil ameriški in svetovni javnosti, češ da je kriza pokazala, da kapitalizem (neoliberalizem, če hočete) ne deluje, ampak zaradi obrestnih mer. Toda Greenspanu v zagovor je treba povedati, da je do njegovih napačnih odločitev prišlo tudi zaradi napačnega izračuna inflacije v ZDA. Tamkajšnji urad, ki je zadolžen za izračun, je za ceno nepremičnin – povedano povsem preprosto – jemal povprečno prodajno in najemno ceno. Nepremičninski bum, ki je takrat potekal v ZDA, torej v ceni inflacije ni bil realno zajet. Uradna inflacija je takrat znašala med 2 in 2,5 odstotka, čeprav je bila v resnici 6-odstotna. Greenspan je dejal, da obrestnih mer zagotovo ne bi tako znižal, če bi poznal pravo inflacijo.

Skratka, ob nepoznavanju pravih številk so ljudje pri bankah začeli najemati posojila, s katerimi so začeli kupovati hiše. Kupovali so vsi – tako tisti, ki so si lahko privoščili, kot tisti, ki si jih pod nobenim pogojem ne bi mogli, če ne bi država silila banke, da dajejo hipotekarna posojila tudi ljudem, ki niso imeli nikakršnega realnega kritja. K temu pa so banke silile vlade, ki so tiskale denar brez kritja in tako umetno (s poceni denarjem skušale) doseči gospodarsko rast. In, ne boste verjeli, za svojo politiko so najemale celo aktiviste, ki so hodili okoli bankirjev. Med temi je znana Madeline Talbott, ki je bankam s svojim obiskom prinašala boljše bonitetne ocene. Ne, ni bila revizorka in ni izdelovala ocen, bila je (in je še) gospodinja in (večinoma od vlade plačana) aktivistka za človekove pravice združenja ACORN. Od šefov čikaških bank, pri katerih je za depozite jamčila zvezna vlada, je zahtevala podeljevanje visoko tveganih posojil revnim, etničnim manjšinam in deprivilegiranim, kajti ameriški sen je še vedno, da ima vsak državljan svojo hiško. Vse na podlagi zakona o ponovnem vlaganju v skupnosti, ki ga je do ludistične skrajnosti dopolnil Bill Clinton. Čim več posojil posameznikom z nizkimi dohodki so banke odobrile, boljšo vladno oceno (CRA) so dobile. In to po programih Fannieja Maeja in Freddieja Maca, dveh institucij, ki jih je ustanovil kongres. Epilog takšnega socialnega inženiringa je znan – zaradi poskusa vladnega urejanja trga je počil nepremičninski balon, svet je padel v globalno finančno krizo. »Talboti«, ki so čez lužo postali sinonim za škodljivce, Madeline je že zdavnaj utihnila, v Sloveniji (in najbrž še kje) pa še vedno prevladuje mišljenje, da je krizo povzročil premalo reguliran trg.

Torej, vse to je povzročilo, da je počil nepremičninski balon. Epilog je znan. Težave so nastale, ko je začela rasti inflacija oziroma ko so izračunali realno inflacijo. Centralne banke so dvignile obrestne mere in zmanjšale količino denarja v obtoku. Ljudje, ki so jemali posojila, jih zaradi višjih obrestnih mer niso mogli več vračati. Zato so jim banke zaplenile hiše in jih prodale na trgu. Ker pa cena prodanih hiš ni bila tako visoka, kot so banke predvidevale, so imele izgube tudi banke. Zato ni drugega zdravila, kot je to varčevanje. Skratka, zadnjo krizo ni povzročil kapitalizem, ampak ravno pomanjkanje kapitalizma. In vlade so se na krizo spet odzvale napačno. ZDA so spet tiskale denar, podobno je v EU s tako imenovanim kvantitativnim sproščanjem (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/01/23/keynesianisticna-orgija-ali-kako-bruseljski-psihopati-ponarejajo-denar/), ki je regulacija. In kaj se bo zgodilo? Svež denar, ki nima realne osnove in je pravzaprav »ponarejen«, bo vložen v odpiranje delovnih mest in dodatno proizvodnjo dobrin. Sprva se bosta (najbrž res) povečala povpraševanje in potrošnja, sledile bodo višje cene in inflacija (tudi te si ECB želi), vendar bo vse skupaj zelo kratkega veka. Zelo kmalu bo ponudba močno presegla povpraševanje, cene se bodo spet znižale. Spet bodo brezposelni, spet bo veliko stečajev, država bo spet pahnjena v krizo. Seveda bo morala ECB »vajo« ponoviti. In potem še enkrat in še enkrat. Dokler se ne bo povsem zalomilo in zlomilo tako, da niti multiplicirani keynesianistični ukrepi ne bodo pomagali. Račun za zapitek bomo seveda plačali davkoplačevalci – če bomo seveda sploh preživeli.

Več regulacije pomeni manj svobode

Značke

Alenka Bratušek, birokracija, Friedrich Hayek, levičarji, Maynard Keynes, regulacija, socialisti, svoboda, Thomas Sowell, zakonodaja

Predsednica ZaAB Alenka Bratušek je nedavno na nacionalni televiziji razlagala in se hvalila, da je njena stranka, čeprav je majhna, vložila v parlamentarno proceduro malodane več zakonov, kot je to storila vladajoča SMC. In da ne bo pomote. Tudi druge stranke se hvalijo, koliko novih zakonov so predlagale. Torej, če prav razumem parlamentarne stranke, uspešnost njihovega dela se meri po tem, katera bolj zagreni in omeji življenje državljanov, če razumemo zakon kot represivni ukrep. Povedano drugače. Uspešnost njihovega dela bi morali meriti po tem, koliko škodujejo prebivalcem Slovenije. Vsak zakon je namreč škodljiv, saj prinaša vse večjo regulacijo in omejuje tako svobodo posameznika kot svobodno poslovanje podjetij. Na današnji dan je v Sloveniji v veljavi kar 798 zakonov in 18.371 podzakonskih aktov (http://www.tax-fin-lex.si/VeljavnaZakonodajaRS.aspx). Samo za primerjavo. Pred 20 leti je imela Slovenija veljavna 502 zakona in samo 4.070 podzakonskih aktov.

Kljub tem grozljivih številkam nas skušajo razni levičarski, socialistični aktivisti, vsi večinoma financirani iz državnega proračuna, prepričati, kako živimo v svetu podivjanega neoliberalizma, dereguliranega kapitalizma (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/04/20/kako-levicarji-ne-razumejo-potvarjajo-zgodovino/), čeprav je odnos med državo in posameznikom kot partija pokra, kjer vse več pravil postavlja država in si jih sproti izmišljuje (https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/04/25/odnos-z-drzavo-je-prirejena-partija-pokra/). Ampak ne, levičarji pravijo, da je ravno pomanjkanje pravil povzročilo krizo, da je ravno deregulacija vzrok, da slovensko gospodarstvo še ni zadihalo s polnimi pljuči (a sploh kdaj je?). Enako je drugod po svetu. Profesorji Mercatus centra na univerzi George Mason (GMU) so nedavno prešteli skupno število zakonov z omejitvami, pod besedo regulacija pa so razumeli zakon, ki želi spremeniti obnašanje ljudi in podjetij, da bi prišli so pričakovanega rezultata (http://mercatus.org/publication/why-we-need-regulatory-reform-two-charts?utm_source=facebook&utm_medium=macro&utm_campaign=fbpage). Recimo prepoved kajenja, da bi zmanjšali število kadilcev, podražitev bencina, da bi povečali število električnih avtomobilov in podobno. Šteli so zakone, ki vsebujejo besede za restriktivnost: must, required, should. Rezultat je bil grozljiv – eno samo neskončno omejevanje, in to v državi, ki naj bi bila najbolj svobodna država na svedtu. Število restriktivnih regulacij se je v poldrugem desetletju povečalo z 834.469 na 1,04 milijona, torej za več kot 20 odstotkov. Ampak gre samo za zvezne zakone, ki veljajo po vseh ZDA. Sem niso šteli regulacij posameznih zveznih držav, niti regulacij posameznih mest, recimo New Yorka, kjer se je javnosti ne sme kaditi in kjer so prepovedali prodajo sladkih pijač v velikih steklenicah. In to v velemestu, enem najbolj oboževanih mest na svetu in kjer je stoji svetovno znani Kip svobode. Zakaj že? Skratka, če je tako v ZDA, ki veljajo za deregulirane, za zibelko neoliberalizma in prostega trga, kjer zlobni kapitalisti počnejo kar hočejo, kako je potem šele v državah, ki jih imamo za regulirane.

Kakšne zakone in pravilnike imamo vse v Sloveniji? A je mogoče potreben poseben zakon, ki nalaga „obvezen počitek mobilnih delavcev“, ali pravilnik, koliko dolga mora biti vrvica, na katero je privezan pes, ali kdo lahko kaj dela, kakšne reference moraš imeti za opravljanje nekega poklica (frizer ali pek na primer) in tako naprej. Eden najbolj simptomatičnih zakonov, ki jasno kaže, da poklicnim birokratom ni veliko mar za državljane, ampak jih zanima predvsem nadzor nad njimi, je zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, ki omejuje plačevanje z gotovino na 5.000 evrov (http://www.siol.net/novice/slovenija/2014/03/drzavni_zbor_seja.aspx?hide_hf=1&mob=1). Nemogoče je, da bi recimo kupili avtomobil z gotovino, kot je to pred dnevi storila Kitajka, ki je v salon z avtomobili prinesla kup denarja in se odpeljala (http://www.scmp.com/news/china/society/article/1772697/chinese-woman-stuns-dealership-heavyweight-payment-new-car). In to na Kitajskem, ki jo imamo za zelo regulirano državo. In zanimivo. Če bi državo res skrbela davčna disciplina, potem v zakon ne bi dala tudi terorizem, ki ni nič drugega, kot zastraševanje. Ali če poenostavimo s pogledom birokratov. Če ne boš dal državi tistega, kar ji pripada, nisi samo v prekršku, ne kršiš samo zakon, ampak si terorist. Čeprav ravno država s takimi zakoni zganja nad državljani terorizem. Torej, skoraj je nemogoče najti neko stvar, s katero bi se lahko ukvarjali in služili denar, ne da bi za to zadevo obstajala neka omejitev, ne da bi vam država gledala pod prste.

Za vse te omejitve moramo državi še plačati. Pozor! Državljan, ki dela v realnem sektorju, državi plačuje zato, da ga omejuje in ropa. Karkoli kupiš, moraš plačati 22-odstotni DDV, ko zaslužiš plačo, ti država vzame skoraj polovico zaslužka, če ima podjetje dobiček, si birokrati od tega utrgajo 17 odstotkov, s tem, da se država še zadolžuje, javni dolg pa znaša že 80 odstotkov BDP. Ob vsem tem bi socialisti še bolj zaostrovali, še bolj regulirali ter tako onemogočali podjetniške pobude. Že Friedrich Hayek je rekel, če bi se socialisti spoznali na ekonomijo, ne bi bili socialisti. Nekaj desetletij kasneje je ekonomist Thomas Sowell (potem ko je spoznal, da levičarstvo ne vodi nikamor, zato so ga ameriški ekonomski analitiki označili za „ozdravljenega socialista“, saj je na začetku veljal za gorečega pristaša Maynarda Keynesa) dejal nekako takole: Najbolj temeljno dejstvo je, da ideje levice ne delujejo v praksi. Zato nas ne sme presenetiti, da so levičarji skoncentrirani v institucijah, kjer niso potrebne prave ideje, da bi preživeli.

Hotel je povedati, da je največja gostota levičarjev (ali socialistov, če hočete) v javni upravi, kjer ni nikakršne odgovornosti, kjer dobiš plačo, če narediš škodo ali pa ne. Ali kot smo rekli na začetku: levičarji razmišljajo, kako bi drugim naredili škodo, kako bi druge oropali, kako bi živeli na njihov račun. Torej, ni težava socialistov, da ne bi razmišljali, niti to, da ne bi znali ali hoteli razmišljati, ampak to, da zdravo pamet mešajo s čustvi, na katera igrajo, ko prepričujejo množice. Kdo bi se namreč lahko uprl ideji živeti v rajskem parku, kjer ne bi bilo potrebno delati in kjer bi bilo vse brezplačno. In vsi bi hodili v belih oblačilih po nežni jutranji travi prekriti z roso. Kar je seveda često „sajenje rožic“, daleč od realnosti, vendar sprejemljivo za večino državljanov, ki svoje življenje vse bolj polagajo v roke državi, čeprav so zato vse bolj nesvobodni.

Tožilec Kozina, deregulacija in sladkor v krvi

Značke

davek na sladke pijače, deregulacija, Jože Kozina, socializem, tajkuni, zakonodaja

Jože Kozina je tožilec. Tisti tožilec, ki je dosegel obsodbo tajkunov takega kalibra, kot so Bine Kordež (Merkur), Boško Šrot (Pivovarna Laško) in Igor Bavčar (Istrabenz). V državah s svobodnim in dereguliranim trgom (hm, koliko pa je danes sploh takih držav) do zamisli o taki privatizaciji, kot so jo imeli v glavah omenjeni gospodje, sploh ne bi moglo priti, saj bi menedžerjem pametni lastniki nekatere poteze že prej preprečili in jim pokazali vrata. Toda Slovenija je, kot so to napisali v ruski izdaji revije Forbes, zadnja evropska socialistična država. Za socializem pa je značilna regulacija s številnimi, nepreglednimi in za navadne ljudi običajno nerazumljivimi zakoni, podzakonski akti, predpisi in ne vem, kaj še vse.

Jože Kozina je denimo pri obsodbi Bineta Kordeža, ki je v lastno korist oškodoval Merkur, dal zanimivo primerjavo. Kordeževa dejanja v zvezi z zlorabo položaja v Merkurju je primerjal z nekom, ki ponoči s »pajserjem«, železnim vzvodom, vlomi v bankomat lastne banke in vzame 10 milijonov evrov na škodo deponentov te banke s pojasnilom, da mu milijoni tako ali tako pripadajo. Ampak tudi v tem primeru pridemo do ugotovitve, da se kaj takega na prostem trgu z znano in zasebno lastnino podjetij ne bi moglo zgoditi. Zblojeni levičarji, ki (kot smo nič kolikokrat ugotovili) nimajo pojma o ekonomiji, so sicer dejanja tajkunov označili kot posledico podivjanega neoliberalizma, osebke kot so Bavčar, Šrot in Kordež pa za neoliberalce, ampak ne njihova dejanja ne oni osebno nimajo ničesar skupnega z liberalizmom, kaj šele neoliberalizmom. Tajkunizacija v pogojih resnično prostega in svobodnega trga enostavno ni mogoča.

Pred dnevi pa je tožilec Kozina v intervjuju za tretji program nacionalne televizije dejal nekaj zanimivega, malodane bogokletnega. Med pogovorom o razmerah v slovenskem pravosodju, je dejal, da bi ga morali poenostaviti, da bi ga morali deregulirati. Za slovenske levičarje, ki prisegajo na javno, državno in na birokracijo, ki ne samo, da lahko, ampak mora opredeliti, opredmetiti in predvideti prav vsa dejanja slehernega posameznika ali gospodarskega subjekta, da ga lahko potem tudi kaznuje, popolnoma nesprejemljivo. Tolikšna je njihova želja po regulaciji, da ni daleč čas, ko bomo imeli poseben zakon o oblačenju, kjer bo opredeljeno, pri kateri temperaturi imaš lahko srajco s kratkimi rokavi in pri kateri temperaturi se moraš preobleči v srajco z dolgimi rokavi. Utemeljitev takega zakona bo skrb za zdravje državljanov, ki naj ne bi znali presoditi, kako se ob določeni temperaturi ali vremenu primerno obleči, saj bodo tisti, ki bodo pozimi nosili kratke rokave, hitreje zboleli kot oni z dolgimi. Jože Kozina pa je predlagal deregulacijo in malo „zdrave kmečke pameti“.

Ali veste koliko zakonov ima Slovenija? Ne? Nedavno je Slovenska tiskovna agencija, ki se sicer redno vključuje v sveto protineoliberalistično vojno, poročala, da je državni zbor letos sprejel 75 zakonskih besedil. Politiki so ta podatek predstavili kot dokaz, da v parlamentu delajo. Toda v resnici vsak zakon, vsak odstavek zakona, vsaka črka zakona, če hočete, pomeni dodatno omejevanje svobode – tako ekonomske kot svobode posameznika. In v Sloveniji je (podatek velja za julij 2014) 808 veljavnih zakonov in 18.110 podzakonskih aktov. Samo za primerjavo: leta 1991 je bilo pri nas 360 veljavnih zakonov in 1.009 podzakonskih aktov. Deset let kasneje, leta 2001, je bilo veljavnih 639 zakonov in 9.835 podzakonskih aktov. Še deset let pozneje, leta 2011, je bilo 795 veljavnih zakonov in 17.172 podzakonskih aktov. Skratka, Slovenija je zelo regulirana država, politiki in država pa si domišljajo, da se njihov uspeh in delavna vnema merita po številu izglasovanih davkov in podzakonskih aktov, namesto da bi bilo obratno.

Pred tremi tedni bi v Sloveniji kmalu dobili še en zakon, ki bi bil toliko hujši, saj je prinašal tudi nov davek: zakon o davku na sladkor in sladila v brezalkoholnih pijačah. Vladna koalicija ga je sicer umaknila in umik označila kot dober primer, ko država prisluhne in dodatno ne obremenjuje gospodarstva. V Stranki Mira Cerarja (SMC) so nekako želeli povedati, da gospodarstvo potrebuje močno državo, da prepreči take regulacije, ki bi dodatno obremenile podjetništvo. Kar je seveda pokvarjenost brez primere. Najprej napoveš nek davek, nato nekaj časa premišljuješ, potem ga umakneš, na koncu pa razglasiš, da je država prijazna do podjetij in potrošnikov. To je nekako tako, kot če bi nekoga na ulici ustrelili, nato mu pa pomagali, da preživi. Na koncu bi bil heroj strelec, žrtev pa povsem nepomembna.

Enako je z davkom na sladke pijače, katerega namen je bil sicer dober, razumljiv in sprejemljiv: zdravniška stroka je predvidevala, da se bo s tem zmanjšala poraba sladkih pijač, posledično pa število obolelih z boleznimi, ki so povezane s prekomernim uživanjem sladkorja. Prvo se je zgodilo recimo v Mehiki, kjer se je ob uvedbi takega davka prodaja sladkih pijač zmanjšala za desetino. Drugo še ni znano: vsaj statistično se število bolnikov zaradi prekomernega uživanja sladkorja še ni zmanjšalo, kar je po svoje logično, saj sladkor dobi človek v svoje telo še kako drugače in ne samo s pijačo. Torej, namen je sicer dober, saj zakaj bi tisti, ki pazi na svoje zdravje, dajal v zdravstveno blagajno več, kot tisti, ki se naliva s sladkimi pijačami in je tako bolj izpostavljen bolezni, s tem pa so povezani tudi večji stroški zdravljenja. Podobno se razmišlja tudi o ekstremnih športnikih, ki so bolj nagnjeni k poškodbam in dragemu zdravljenju kot povprečen človek, pa vendar običajno plačujejo zdravstveno zavarovanje v enaki višini kot vsi drugi državljani. Kako torej rešiti zagato? Rešitev je v deregulaciji, v zmanjšanju vpliva države, v najbolj skrajnem primeru torej ukinitvi javnega zdravstva. Posameznik bo zagotovo bolj skrbel za svoje zdravje, če bo moral zdravljenje plačati iz svojega žepa. S tem pa bo imel tudi vpliv na cene zdravstvenih storitev. In tudi če pristanemo na tezo, da ima vsak državljan pravico do zdravstva in do splošnega zavarovanja, ki omogočajo, da so nekatere zdravstvene storitve brezplačne, ni nujno, da ima država v lasti klinične centre, bolnišnice in zdravstvene domove, ki so zadnje čase, kot smo se lahko prepričali ob poročanju medijev, leglo korupcije. Če bi bila neka bolnišnica v zasebni lasti, bi njeni lastniki za menedžerja imenovali človeka, ki bi jim prinašal dobiček. In ta človek bi še kako dobro premislil, preden bi kupil žilno opornico po 1.200 evrov, namesto po 300 evrov, za kolikor jo lahko dobiš v Nemčiji ali na Poljskem. Zasebne bolnišnice bi torej težile k manjšim stroškom za material (kar ne pomeni, da bi bil manj kvaliteten), s tem pa, da bi bili konkurenčni, tudi nižjim cenam svojih storitev. Zadeva je zelo enostavna, če jo želimo razumeti, ampak na žalost jo socialistični politiki, ki menijo, da mora država skrbeti za državljane kot dojilja, ne razumejo oziroma nočejo razumeti, ker bi s privatizacijo izgubili svoje privilegije.